ACTA HISTRIAE
30, 2022, 4
UDK/UDC 94(05) ISSN 1318-0185ACTA HISTRIAE 30, 2022, 4, pp. 757-1232
UDK/UDC 94(05) 
Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Koper
Società storica del Litorale - Capodistria
ACTA HISTRIAE
30, 2022, 4
KOPER 2022
ISSN 1318-0185
e-ISSN 2591-1767
V čast Salvatorju Žitku 
In onore di Salvator Žitko
In honour of Salvator Žitko
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
ISSN 1318-0185                UDK/UDC 94(05)             Letnik 30, leto 2022, številka 4
e-ISSN 2591-1767
Darko Darovec
Gorazd Bajc, Furio Bianco (IT), Stuart Carroll (UK), Angel Casals Martinez (ES), 
Alessandro Casellato (IT), Flavij Bonin, Dragica Čeč, Lovorka Čoralić (HR), 
Darko Darovec, Lucien Faggion (FR), Marco Fincardi (IT), Darko Friš, Aleš Maver, 
Borut Klabjan, John Martin (USA), Robert Matijašić (HR), Darja Mihelič, Edward Muir 
(USA), Žiga Oman, Polona Tratnik, Jože Pirjevec, Egon Pelikan, Luciano Pezzolo (IT), 
Claudio Povolo (IT), Marijan Premović (MNE), Luca Rossetto (IT), Vida Rožac Darovec, 
Andrej Studen , Marta Verginella, Salvator Žitko
Urška Lampe, Gorazd Bajc, Lara Petra Skela, Marjan Horvat, Žiga Oman
Petra Berlot
Urška Lampe (angl., slo.), Gorazd Bajc (it.), Lara Petra Skela (angl., slo.)
Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Koper / Società storica del Litorale - Capodistria© 
/ Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja / Institute IRRIS for 
Research, Development and Strategies of Society, Culture and Environment / Istituto IRRIS 
di ricerca, sviluppo e strategie della società, cultura e ambiente©
Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, SI-6000, Koper-Capodistria, Garibaldijeva 
18 / Via Garibaldi 18, e-mail: actahistriae@gmail.com; https://zdjp.si/
Založništvo PADRE d.o.o.
300 izvodov/copie/copies
Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije / Slovenian 
Research Agency, Mestna občina Koper
Koprsko pristanišče (avtor: Salvator Žitko, 1962) / Porto di Capodistria 
(autore: Salvator Žitko, 1962) / Port of Koper (author: Salvator Žitko, 1962).
Redakcija te številke je bila zaključena 15. decembra 2022.
Odgovorni urednik/
Direttore responsabile/
Editor in Chief:
Uredniški odbor/ 
Comitato di redazione/
Board of Editors:
Uredniki/Redattori/
Editors:
Prevodi/Traduzioni/
Translations:
Lektorji/Supervisione/
Language Editors:
Izdajatelja/Editori/
Published by:
Sedež/Sede/Address: 
Tisk/Stampa/Print: 
Naklada/Tiratura/Copies:
Finančna podpora/
Supporto finanziario/
Financially supported by:
Slika na naslovnici/
Foto di copertina/
Picture on the cover:
Revija Acta Histriae je vključena v naslednje podatkovne baze / Gli articoli pubblicati in questa rivista sono inclusi nei seguenti indici di citazione 
/ Articles appearing in this journal are abstracted and indexed in: CLARIVATE ANALYTICS (USA): Social Sciences Citation Index (SSCI), 
Social Scisearch, Arts and Humanities Citation Index (A&HCI), Journal Citation Reports / Social Sciences Edition (USA); IBZ, Internationale 
Bibliographie der Zeitschriftenliteratur (GER); International Bibliography of the Social Sciences (IBSS) (UK); Referativnyi Zhurnal Viniti 
(RUS); European Reference Index for the Humanities and Social Sciences (ERIH PLUS); Elsevier B. V.: SCOPUS (NL); DOAJ.
To delo je objavljeno pod licenco / Quest'opera è distribuita con Licenza / This work is licensed under a Creative Commons BY-NC 4.0.
Navodila avtorjem in vsi članki v barvni verziji so prosto dostopni na spletni strani: https://zdjp.si.
Le norme redazionali e tutti gli articoli nella versione a colori sono disponibili gratuitamente sul sito: https://zdjp.si/it/.
The submission guidelines and all articles are freely available in color via website http: https://zdjp.si/en/.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
Volume 30, Koper 2022, issue 4
VSEBINA / INDICE GENERALE / CONTENTS
Darja Mihelič: Korenine piranske družine Petrogna/Petronio (1257–1350) ..............
Le radici della famiglia Petrogna/Petronio di Pirano (1257–1350)
The Roots of the Petrogna/Petronio Family of Piran (1257–1350)
Marijan Premović: Banditry in Zeta in the Balšić Period (1360–1421) ....................
Brigantaggio a Zeta nel periodo dei Balšić (1360–1421)
Razbojništvo v Zeti v času Balšićev (1360–1421)
Dušan Mlacović: Koper v poznem srednjem veku: opažanja o mestu in 
njegovih portah po pregledu knjig koprskih vicedominov s konca 14. stoletja .................
Capodistria nel tardo medioevo: osservazioni sulla città e le sue 
porte dopo una disamina dei quaderni dei vicedomini 
capodistriani della fine del XIV secolo
Late Medieval Koper: Observations about the Town and Its Portae 
from a Survey of the Books of the Koper Vicedomini from 
the End of the 14th Century
Darko Darovec: Knjiga koprskih kapetanov Slovanov (1587–1724) ........................
Il libro di capitani degli Slavi di Capodistria (1587–1724)
The Book of the Koper Captains of the Slavs (1587–1724)
Lovorka Čoralić: Zadarski plemić Josip Antun Fanfonja – zapovjednik 
mletačkih prekomorskih pješačkih postrojbi u 18. stoljeću ........................................
Il nobile Giuseppe Antonio Fanfognia di Zara – comandante delle 
formazioni di fanteria oltremarina della serenissima nel settecento
Nobleman of Zadar Joseph Anthony Fanfognia – Commander of 
Venetian Overseas Infantry Units in the Eighteenth Century
Claudio Povolo: Violenza e inimicizie tra cinque e seicento. Due pratiche 
sociali nella loro dimensione antropologico-giuridica ................................................
Violence and Enmity between the 16th and 17th Centuries. Two Social 
Practices in their Legal Anthropological Dimensions
Nasilje in sovražnost v 16. in 17. stoletju. Družbeni praksi 
v pravno-antropološki dimenziji
757
799
819
UDK/UDC 94(05) ISSN 1318-0185
e-ISSN 2591-1767
909
855
933
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
Žiga Oman: Sosedje in sovražniki: reševanje sporov pred ljubljanskim 
mestnim svetom v zgodnjem novem veku (1521–1671) ............................................
Vicini e nemici: risoluzione dei conflitti davanti al consiglio comunale 
di Lubiana nella prima età moderna (1521–1671)
Neighbours and Enemies: Dispute Settlement before the Ljubljana Town 
Council in the Early Modern Period (1521–1671)
Tilen Glavina: »Lakomen volk in uničevalec Kristusove vere.« 
Vergerijane (1550): povod ali rezultat pregona 
Petra Pavla Vergerija? ................................................................................................
«L’avido lupo e distruggitore della fede di Christo». Le Vergeriane (1550): 
pretesto o conseguenza della persecuzione 
di Pier Paolo Vergerio?
“A Greedy Wolf and Destroyer of the Faith of Christ.” Le Vergeriane (1550): 
A Cause or a Result of the Persecution against 
Pier Paolo Vergerio?
Furio Bianco: Tra storia e stampe popolari in età moderna. Perfetta, 
e veridica relatione, delli processi criminali, et essecutioni delli 
medesimi, fattasi contro li tre conti, Francesco Nadasdi, Pietro 
di Zrin, e Francesco Cristofforo Frangepani (1671) ..................................................
Between History and Popular Print in the Modern Age. Perfetta, 
e veridica relatione, delli processi criminali, et essecutioni delli 
medesimi, fattasi contro li tre conti, Francesco Nadasdi, Pietro di 
Zrin, e Francesco Cristofforo Frangepani (1671)
Med zgodovino in ljudskim tiskom v novem veku. Perfetta, e veridica 
relatione, delli processi criminali, et essecutioni delli medesimi, 
fattasi contro li tre conti, Francesco Nadasdi, Pietro di Zrin, 
e Francesco Cristofforo Frangepani (1671)
Borut Klabjan: Za boga, narod in domovino! Katero? Vprašanje verskih, 
narodnih in državnih pripadnosti ter vloga češke in moravske 
duhovščine v Istri pred in po prvi svetovni vojni .......................................................
Per dio, nazione e patria! Quale? La questione delle affiliazioni religiose, 
nazionali e statuali e il ruolo del clero boemo e moravo in Istria prima 
e dopo la prima guerra mondiale 
For God, Nation and Motherland! Which One? The Question of Religious, 
National and State Affiliation, and the Role of Czech and Moravian 
Priests in Istra before and after World War I
Andrej Rahten: Josip Vilfan v prvem desetletju panevropskega gibanja ..................
Josip Vilfan nella prima decade del movimento paneuropeo
Josip Vilfan in the First Decade of the Paneuropean Movement
1057
1015
1075
1039
973
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
Martin Bele: Prispevek k podrobnejši osvetlitvi družinskih vezi in mladostnih 
let dr. Antona Korošca – družina in mladost Bižikovega Toneta ................................
Contributo a una delucidazione più dettagliata dei legami famigliari e degli 
anni giovanili del dott. Anton Korošec ‒ la famiglia e la gioventù di Tone Bižik
Contribution to a More Detailed Exposure of Family Relations and 
Younger Years of Dr. Anton Korošec – Bižik Tone
Urška Lampe: Tajna misija Josipa Smodlake v Rim: prvi poskus neposrednega 
sporazuma med Jugoslavijo in Italijo, oktober 1945–januar 1946 ..............................
La missione segreta di Josip Smodlaka a Roma: il primo tentativo di 
accordo diretto tra la Jugoslavia e l’Italia, ottobre 1945-gennaio 1946
The Secret Mission of Josip Smodlaka to Rome: The First Attempt at a Direct 
Agreement between Yugoslavia and Italy, October 1945–January 1946
Ana Šela: Delovanje slovenske službe državne 
varnosti v osemdesetih letih 20. stoletja ...................................................................
Il funzionamento del sloveno servizio di 
sicurezza nazionale negli anni ottanta 
Functioning of the Slovenian State Security Service in the 1980s
Aleš Maver: Narod na preklic? Oblikovanje beloruske identitete 
v primerjavi s slovensko ............................................................................................
Una nazione a revoca? La formazione dell’identità bielorussa 
a confronto con quella slovena
A Nation to Recall? Formation of Belarusian Identity 
Compared to the Slovenian Case
Marjan Horvat: Uporabe ljudskih pravljic v legitimizaciji političnih 
ideologij 20. stoletja: nenavadni primer slovenske verzije pravljice 
Repa velikanka in jugoslovanski samoupravni socializem .........................................
L’uso dei racconti popolari nella legittimazione delle ideologie politiche 
del novecento: l’esempio insolito della versione slovena del racconto 
La rapa gigante e il socialismo di autogestione jugoslavo
The Use of Folktales in the Legitimization of Political Ideologies of the 
20th Century: The Unusual Case of the Slovenian Version of the Folktale 
The Gigantic Turnip and Yugoslav Self-governing Socialism
Polona Tratnik: The Pre−Enlightenment Formation of the Emerging Modern 
Scientific Episteme and Building Community from Mythical Discourse .........................
La formazione pre-illuministica dell’emergente episteme scientifica moderna 
e la costruzione della comunità partendo da un discorso mitico
Predrazsvetljensko oblikovanje modernega znanstvenega epistema in 
grajenje skupnosti iz mitskega diskurza
1215
1095
1159
1115
1185
1137
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
819
Dušan MLACOVIĆ: KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU IN NJEGOVIH ..., 819–854
KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU 
IN NJEGOVIH PORTAH PO PREGLEDU KNJIG KOPRSKIH 
VICEDOMINOV S KONCA 14. STOLETJA
Dušan MLACOVIĆ
Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Aškerčeva ulica 2, 1000 Ljubljana, 
Slovenija
e-mail: dusan.mlacovic@ff.uni-lj.si
IZVLEČEK
Avtor na osnovi preučenih vicedominskih knjig s konca 14. stoletja iz ponovno 
dostopnega arhiva koprske komune podaja podobo poznosrednjeveškega Kopra in 
njegovih mestnih predelov, port. Ugotavlja, da je bil takratni Koper po magnitudi 
svojega gospodarstva, po številu prebivalstva in po svoji urbani podobi primerljiv 
s poznosrednjeveškima Zadrom ali Dubrovnikom, ki v zgodovinopisju veljata za 
največji, kakor tudi za ekonomsko in politično najuspešnejši poznosrednjeveški vzho-
dnojadranski mesti. Bil je eno najpomembnejših beneških oskrbovališč. Ugotavlja 
tudi, da družbena podoba in vloga koprskih port ni bila identična njihovi podobi in 
vlogi v 19. stoletju in v zgodnjem novem veku.
Ključne besede: Koper, pozni srednji vek, mestni predel, porta
CAPODISTRIA NEL TARDO MEDIOEVO: OSSERVAZIONI SULLA CITTÀ E 
LE SUE PORTE DOPO UNA DISAMINA DEI QUADERNI DEI VICEDOMINI 
CAPODISTRIANI DELLA FINE DEL XIV SECOLO
SINTESI
Sulla base dello studio dei libri dei vicedomini della fine del XIV dell’antico archivio 
comunale di Capodistria, nuovamente accessibile ai ricercatori, l’autore fornisce l’im-
magine della Capodistria tardo medioevale e dei suoi rioni cittadini, le cosiddette porte. 
Deduce che la Capodistria di allora era comparabile, per l’estensione dell’economia, 
per il numero della popolazione e per l’aspetto urbano con le tardo medioevali Zara e 
Ragusa, che nella storiografia vengono considerate le più grandi ed economicamente e 
politicamente più sviluppate città tardo medioevali dell’area est adriatica. Capodistria 
rappresentava uno dei più importanti luoghi di approvvigionamento per Venezia. L’autore 
conclude pure, che l’aspetto sociale e il ruolo delle porte capodistriane non era identico 
al loro aspetto e ruolo nel XIX secolo e nella prima età moderna.
Parole chiave: Capodistria, tardo medioevo, rione, porta
Received: 2022-11-28                            DOI 10.19233/AH.2022.34
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
820
Dušan MLACOVIĆ: KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU IN NJEGOVIH ..., 819–854
SPOZNAVNOST POZNOSREDNJEVEŠKEGA KOPRA
Z nenavadno usodo koprskega komunalnega arhiva, z njegovo škandalozno 
večdesetletno nedostopnostjo po letu 1944, z delno dostopnostjo preko reprodukcij 
v Državnem arhivu v Trstu (Archivio di Stato di Trieste, mikrofilmano arhivsko 
gradivo, dalje ASTs) in končno z njegovo provizorično dostopnostjo v Državnem 
arhivu v Benetkah (Archivio di Stato di Venezia, dalje ASVe) po letu 2016,1 so se 
na nenavaden način zasukala tudi pota historiografskih vedenj in znanj o Kopru v 
poznem srednjem veku. Ta so neprimerljiva s tistimi o sosednjem Piranu v istem času 
ali o takratnih primerljivih srednjeveških mestih na vzhodnojadranski obali. Teme-
ljijo na preučevanju, ki je bilo na osnovi zgodovinskih virov opravljeno predvsem 
v časih pred drugo svetovno vojno ali s pomočjo zgodovinskih virov, nastalih zunaj 
srednjeveškega Kopra. Temeljijo tudi na znanjih, ki so jih prispevale druge stroke, 
predvsem umetnostna zgodovina, arheologija, konservatorstvo in urbanizem.
V časih, ko je bil koprski komunalni arhiv še dosegljiv v Kopru, se je zgodo-
vinopisje srednjega veka ukvarjalo predvsem s politično in pravno zgodovino, 
pogosto v okvirjih lastne, poveličevane nacionalne zgodovine. Družbena, gospo-
darska in kulturna zgodovina srednjega veka so se takrat že uveljavile, srednjeve-
ška urbana zgodovina je bila v povojih. V Istri so takrat nastala prva velika dela 
domače srednjeveške politične zgodovine in zgodovine srednjeveških oblastnih 
struktur (De Franceschi, 1879; Benussi, 1897; Mayer, 1907; De Vergottini, 1924; 
De Vergottini, 1926), mesta so imela v njih postransko vlogo. Domoznanstvo je 
dobilo velik zagon v drugi polovici 19. stoletja (Kandler 1866; Morteani 1885; 
De Franceschi, 1904; Caprin, 1905; Del Bello, 1905), poznavanje  srednjeveške 
1 Pokrajinski arhiv Koper (dalje: PAK) hrani manjši del gradiva nekdanje koprske komune in sicer del, ki je 
kljub dogodkom leta 1944 ostal v Kopru. Na zvitkih mikrofilmov v ASTs, na katerih je kot poseben fond re-
producirano arhivsko gradivo nekdanje koprske komune (ASTs, Comune di Capodistria, secc. XIV-XIX.), 
ki ni hranjeno v PAK, so oznake ASVe s konca 60-tih let 20. stoletja. Takrat je bilo gradivo posneto na 
mikrofilm in od takrat dalje se je selilo med beneško knjižnico Marciana in ASVe. Po predhodnem uradnem 
priznanju, da omenjeno gradivo obstaja in da je hranjeno v ASVe, smo dr. Bojan Cvelfar, direktor Arhiva 
Slovenije, mag. Nada Čibej, direktorica PAK, dr. Zdenka Bonin, dr. Deborah Rogoznica, arhivistki PAK, 
in avtor pričujočega besedila na povabilo Raffaeleja Santora, tedanjega direktorja ASVe, dne 20. junija 
2017 obiskali kraj začasne hrambe gradiva in si slednjega tudi ogledali. Gradivo je bilo hranjeno v depojih 
na sedežu ASVe (Campo dei Frari, San Polo 3002, Benetke), urejeno je bilo skladno s popisom gradiva z 
začetka 20. stoletja, ki ga je sestavil Francesco Majer in objavil v reviji Pagine Istriane v letih od 1903 do 
1908 (Majer, 1903). Stanje gradiva je bilo na pogled identično tistemu, kot ga je v popisu omenjal Majer, 
na gradivu ni bilo vidnih poškodb, ki bi nastale pozneje. Gradivo so v letih po našem obisku preselili v 
Mestre, v tamkajšnjo enoto ASVe. Arhivsko gradivo nekdanje koprske komune je dostopno raziskovalcem 
v glavni čitalnici ASVe po režimu začasnega hranjenja (klasifikacija po Majerjevem popisu; ni del gradiva, 
ki ga uradno hrani ASVe skladno s svojimi pristojnostmi in ki ga je mogoče najti v katalogih in popisih 
tam hranjenega arhivskega gradiva). Pričujoči prispevek pišem s hvaležnostjo vsem, ki so se trudili in ki 
se trudijo, da je obdobje nenavadne nedostopnosti arhivskega gradiva nekdanje koprske komune za nami. 
Pišem ga tudi v upanju, da bo gradivo kmalu hranjeno v inštituciji s sedežem v Kopru, ki je po mednarodnih 
arhivskih standardih pristojna za hrambo arhivskega gradiva, nastalega v Kopru in nekdaj hranjenega v Ko-
pru, ter v veri, da bo posledično kmalu dostopno brez posebnosti in restrikcij v dobro Kopra in Koprčanov, 
živečih v mestu in drugod, kakor tudi v dobro Koprskega ter znanstvene in druge javnosti.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
821
Dušan MLACOVIĆ: KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU IN NJEGOVIH ..., 819–854
zgodovine istrskih mest je z njim zelo napredovalo. Kot poglavitni zgodovinski 
viri so bile takrat v rabi predvsem listine in ob njih pravni in narativni viri. Istrski 
zgodovinarji so pri svojem delu izdatno uporabljali Codice Diplomatico Istriano, 
zbirko listin za istrsko zgodovino, ki jo je zbral in uredil veliki tržaški, istrski 
zgodovinar Pietro Kandler (CDI). Uporabljali so tudi listine iz drugih tovrstnih 
zbirk, sploh zbirko Acta et diplomata e R. tabulario Veneto, ki jo je uredil Antonio 
Stefano Minotto (Minotto, 1870), in arhivsko gradivo podobnega značaja, ki so 
ga hranili v Beneškem generalnem arhivu, predhodniku ASVe, predvsem dukale, 
odredbe Senata, terminacije, mirovne pogodbe. Tudi dela, ki so obravnavala 
srednjeveško zgodovino istrskih mest, so temeljila predvsem na tovrstnih virih. 
Hranjeno v domačih municipialnih arhivih pri tedanjih raziskovalcih istrskega 
Slika 1: Koprski urbani areal v 14. stoletju in njegova primerjava s sočasnimi 
urbanimi areali Trsta, Pirana, Zadra in Dubrovnika (karto izdelal David Kabalin).  
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
822
Dušan MLACOVIĆ: KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU IN NJEGOVIH ..., 819–854
srednjega veka ni vzbujalo velikih pričakovanj: ob listinah, ki so urejale odnose 
z nadoblastniki, cerkvenimi oblastmi ali z bližnjim visokim plemstvom in ob 
dokumentih, ki so urejali pravna razmerja, predvsem statutih, so v njih našli 
bore malo, kar bi po njihovem mnenju koristilo zgodovinski stroki. Francesco 
Majer, ravnatelj koprskega občinskega arhiva in mestne knjižnice, je v uvodu v 
svoj inventar koprskega arhiva leta 1903 pritrdil ugotovitvi Pietra Kandlerja, da 
Koper ni bogat s srednjeveškimi listinami in da so koprski arhivski „dokumen-
ti, ki so za nas najpomembnejši”, izgubljeni. Kandler je pri tem imel v mislih 
domnevni arhiv listin istrskih mejnih grofov. Ta arhiv naj bi nastal Kopru kot 
v osrednjem istrskem mestu pred obdobjem beneške oblasti, v njegovih časih 
naj bi se nahajal nekje v Benetkah (Majer, 1903, I, 147). Poznavanje nastanka 
in strukture srednjeveških komunalnih arhivov in s tem zavedanje, da je iskanje 
takšnega arhiva v starodavnih arhivih mest jalovo početje, se je pričelo razvijati 
pozneje, v prvih desetletjih 20. stoletja. Dve desetletji po koprskem arhivskem 
inventarju je bil objavljen piranski kartular, Chartularium Piranense – Raccolta 
dei documenti medievali di Pirano. Zgodovinar Camillo de Franceschi, njegov 
avtor, je v uvodu piranski komunalni arhiv po pomenu označil za »lokalnega« 
(CP, VII). Obe videnji pomena domačih srednjeveškega municipialnih arhivov, 
kot možnega najdišča drugačnega gradiva, kot ga v njih navadno najdemo, in 
kot kraja hrambe dokumentov, ki nam omogočajo predvsem vzpostavitev mestne 
biografije (prim. Morteani, 1885) in seznanjanje z lokalno zgodovino in zani-
mivostmi (prim. Caprin, 1905), sta skladni z doživljanjem pomena zgodovine 
srednjeveških mest za poglavitne zgodovinske tokove v njunih časih (Ewen, 
2016, 12–13). Vse do uveljavitve gospodarske zgodovine srednjega veka in z 
njo videnja mest kot pomembnega srednjeveškega gospodarskega fenomena, je 
historiografsko ukvarjanje z zgodovino manjših srednjeveških mest (do 10.000 
prebivalcev v poznem srednjem veku), redko presegalo okvir domoznanstva in 
lokalne zgodovine.
Evropsko in svetovno zgodovinopisje je po drugi svetovni vojni znatno napre-
dovalo v preučevanju evropske srednjeveške družbe in takrat se je pričela zgodba 
o (s)poznavanju in spoznavnosti srednjeveškega Kopra zaradi nedosegljivosti 
arhiva koprske komune zapletati. Historiografsko raziskovanje srednjega veka se 
je pod vplivom drugih znanosti usmerilo v širok spekter tem iz evropske družbene 
in gospodarske srednjeveške zgodovine. Novi metodološki pristopi, nove oblike 
raziskovanja in predvsem ukvarjanje z novimi, do takrat nenačetimi temami in te-
matikami, so postali mogoči s sistematičnim preučevanjem in uporabo virov, ki so 
bili pred tem v uporabi zgolj sporadično in zato pred tem niso mogli izpričati svoje 
velikanske vrednosti. V ta nabor virov sodi tudi gradivo srednjeveških municipial-
nih arhivov, sploh arhivov velikih komun na severu Italije in ob njih tudi arhivov 
komun na vzhodnojadranski obali. Akti, ki so nastali kot del poslovanja upravnih in 
sodnih organov mest, so dajali osnovo preučevanju različnih ravni funkcioniranja 
srednjeveške urbane družbe. Notarski spisi so ob tem omogočili temeljit vpogled 
v kolektivno in zasebno gospodarsko delovanje srednjeveškega mestnega človeka, 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
823
Dušan MLACOVIĆ: KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU IN NJEGOVIH ..., 819–854
kakor tudi v njegovo javno in zasebno življenje, imovino, domovanje, socialno 
mreženje, karitativnost in končno umiranje. Isto je veljalo za preučevanje mestom 
pravno in upravno pripadajočega podeželja ter okolij, od koder so ljudje v mesto 
prihajali po poslih in kjer ni bilo tako obsežnega, javno hranjenega beleženja civil-
nopravnih zadev. Preučevanje notarskih spisov, v primeru Istre predvsem vicedo-
minskih knjig, v katere so vicedomini, posebni visoki komunalni funkcionarji, od 
prvih desetletij 14. stoletja dalje vnašali vsebino notarskih aktov oz. instrumentov 
(Gestrin, 1965, 8–9; Darovec, 1994, 99–100), se je razmahnilo zlasti od 60-tih 
let 20. stoletja z vzponom ekonomske zgodovine predmodernih obdobij. Zgodovi-
narje so takrat začeli zanimati medregionalni gospodarski tokovi in kvantiteta teh 
tokov, posledično tudi gospodarska in družbena podoba krajev, vpetih v tovrstne 
tokove v srednjem veku. Srednjeveški Koper ni bil deležen zgornjega napredka. 
Arhiv koprske komune je bil nedostopen, tovrstno raziskovanje je bilo takorekoč 
nemogoče. Slovensko zgodovinopisje se je takrat začelo intenzivno zanimati za 
arhivsko gradivo, ki so ga v srednjem veku ustvarili v manjši piranski komuni 
in ki je bilo, za razliko od arhiva koprske komune, dostopno. Piransko gradivo 
je kar klicalo po objavi in uporabi: vsi bistveni fondi arhiva piranske komune, 
po katerih je mogoče spoznavati njen ustroj in ekonomsko življenje v njej, sega-
jo v 13. stoletje. Na vzhodnojadranski obali obstaja en sam arhiv, ki piranskega 
prekaša po količini serijskega arhivskega gradiva iz 13. stoletja in prve polovice 
14. stoletja: arhiv takrat med zgodovinarji že slavnega Dubrovnika. Razkorak med 
poznavanjem srednjeveške piranske družbe in istočasne koprske družbe se je po-
globil, poznosrednjeveški Koper je vse bolj postajal postranska tema v slovenskem 
in širšem regionalnem zgodovinopisju (Mlacović, 2011, 167–172). Strokovnjaki 
s področja urbanizma, konservatorsta in umetnostne zgodovine so po drugi strani 
v preučevanju poznosrednjeveškega Kopra dosegali velik napredek (Hoyer, 1989; 
Lavrič, 1989;  Žitko, 1989; Bernik, 2000).
Zanimanju za ekonomsko zgodovino je v 70-tih letih 20. stoletja sledilo 
zanimanje za srednjeveško urbano zgodovino in z njo za urbano morfologijo, ki 
preučuje mestne podobe, rastre in sestavine mesta kot organizma. Slednja se je 
razvila zlasti v Italiji v navezavi z arhitekturnim snovanjem prenove zgodovinskih 
mestnih jeder. Metodološka novost, ki so jo razvili italijanski strokovnjaki za ur-
bano zgodovino, je bila tipološka sistematizacija mestnih arhitekturnih prvin in 
rastrov znotraj zgodovinskih obdobij. Težišče se je nato preselilo na preučevanje 
mestnih tlorisov, toda ne več zgolj na osnovi načrtov, katastrov in zemljevidov, 
ampak na osnovi sistematično preučenega municipialnega arhivskega gradiva 
(Gauthiez, 2004, 76–77). Brez zgodovinskih virov, ki so nastali kot del srednje-
veških mestnih arhivov, takšno raziskovanje ni mogoče. Za preučevanje urbane 
morfologije so nepogrešljivi zlasti notarski spisi z dokumenti, povezanimi s pro-
metom z nepremičninami. Po sledeh tega razvoja je na vzhodnojadranski obali 
zelo napredovala urbana zgodovina srednjeveškega Dubrovnika. Njegovemu 
urbanemu razvoju v času od 13. do 15. stoletja je danes mogoče slediti na osnovi 
opravljenega mapiranja podatkov o nepremičninah v nepremičninskih poslih, 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
824
Dušan MLACOVIĆ: KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU IN NJEGOVIH ..., 819–854
sklenjenih pred takratnimi dubrovniškimi notarji.2 Spoznavnost srednjeveške-
ga Kopra je s takšnim razvojem historiografskega raziskovanja srednjeveških 
mest zabredla v še večje težave: z večdesetletno odsotnostjo poglavitnih virov 
za družbeno, gospodarsko, kulturno in urbano zgodovino mesta ni bilo oteženo 
zgolj raziskovanje koprske srednjeveške družbene in ekonomske zgodovine, 
ki bi ji zgodovina bližnjega, manjšega Pirana morala biti pandan, srednjeveški 
Koper je z njo v času razvoja urbane zgodovine povsem izginil iz zavesti medi-
evalistov kot mesto, vredno večje historiografske pozornosti. V sodobnih delih 
o regionalni jadranski srednjeveški gospodarski zgodovini in komunikacijah 
ga bomo iskali zaman, vsa pozornost je usmerjena v Dubrovnik in Zadar ali v 
velike kopenske trgovske poti severno od Kopra (Mlacović, 2022, 38–39). Nje-
gova elita je skupaj s svojo družbeno in ekonomsko dejavnostjo zgodovinarjem 
nema, brezimna in neopazna. Njegova urbana podoba je, z izjemo umestitve 
umetnostnozgodovinskih spomenikov v urbani prostor, morfološko neartikuli-
rana in kot takšna ni zrela za komparacije z morfologijo mest, kjer so tovrstne 
raziskave bile opravljene. V takšnih okoliščinah, brez temeljitega poznavanja 
srednjeveške koprske družbene, ekonomske, kulturne in urbane zgodovine, se je 
bilo treba v Kopru ukvarjati s temami, ki sta jih urbanizem in konservatorstvo 
nujno potrebovala za relevantno spopadanje s vprašanji urbanističnega snovanja 
in spomeniškega varstva v mestu.
Med temami, povezanimi s koprsko poznosrednjeveško urbano zgodovino je 
največ pozornosti požela problematika koprskega mestnega obzidja. Z njim sta 
se ukvarjala umetnostni zgodovinar in konservator Emil Smole (Smole, 1957) 
ter arhitekt in urbanist Darko Likar (Likar, 2009; Likar, 2010; Likar, 2013). Z 
njegovo podobo v zgodnjem novem veku se je ukvarjal Salvator Žitko, izhajajoč 
pri tem iz načrta mesta Kopra in njegovih utrdb, ki ga je leta 1619 izdelal Gia-
como Fino (Žitko, 1989). Smole in Likar sta lahko svoja dognanja oprla na staro 
domoznansko literaturo in predvsem na raziskave urbane podobe poznejšega, 
zgodnjenovoveškega Kopra. Za razliko od njegove poznosrednjeveške urbane 
podobe, je bilo mogoče njegovo poznejšo podobo preučevati s pomočjo gradiva 
2 Zgodovinarjem, ki so se v 70-tih in 80-tih letih 20. stoletja ukvarjali z ekonomsko zgodovino srednjeveškega 
Dubrovnika, je bila urbana zgodovina samega mesta precej tuja. Zavesti o pomenu urbane podobe mes-
ta je bilo več pri arhitektih in umetnostnih zgodovinarjih, njih je zanimala predvsem tranzitna trgovina 
mednarodnih razsežnosti ter vprašanja povezana z njo: organizacija trgovine, tipi in količina blaga, 
trgovci, trgovske poti. Ta gospodarska dejavnost jih je pogosto zanimala kot ekonomska zgodovina tistih 
srednjeveških političnih entitet, ki so jih doživljali kot predhodnice lastnih nacionalnih držav oz. političnih 
tvorb. Dubrovniško urbano zgodovino sta zasnovala konservator Lukša Beritić z delom Urbanistički razvi-
tak Dubrovnika (l. 1958) in umetnostna zgodovinarka Marija Planić-Lončarić z delom Planirana izgradnja 
na području Dubrovačke Republike (l. 1980). Velik napredek je bil dosežen s preučitvijo dubrovniške druž-
bene zgodovine v 90-tih letih 20. stoletja in z objavo knjige nepremičnin Dubrovniške komune od 13. do 
18. stoletja (Benyovsky Latin & Zelić, 2007). Iz nje je postal jasen ne samo obseg komunalnega nepremič-
nega premoženja, ampak tudi proces privatizacije javnih objektov in površin. Rezultat mapiranja arhivskih 
podatkov v Dubrovniku je razviden na spletnih straneh projektov Ducac, www.https://ducac.ipu.hr/project/ 
(zadnji dostop: 2022-08-18) in Urbes, www.http://urbes.s2.novenaweb.info/ (zadnji dostop: 2022-08-18).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
825
Dušan MLACOVIĆ: KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU IN NJEGOVIH ..., 819–854
številnih beneških uradov, sploh tistih, ki so bili zadolženi za načrtovanje, izgra-
dnjo in obnovo fortifikacij po vsej državi. Tako zasnovana dognanja so jima bila 
osnova za retrograden, težaven in negotov pogled proti srednjemu veku. Tega so 
lajšali pregledi koprske srednjeveške zgodovine, kot jih je bilo mogoče sestaviti 
brez zgodovinskih virov iz nedosegljivega komunalnega arhiva (Semi, 1975; Žit-
ko, 1989a), kakor tudi rezultati sočasnih arheoloških in konservatorskih raziskav 
koprskih srednjeveških objektov (prim. Cunja, 1989; Cunja, 2001; Hoyer, 1989). 
Emil Smole je leta 1957 v članku o mestnemu obzidju Kopra zapisal, da se je 
urbani koncept srednjeveškega Kopra razvijal tako, da so na temenu otoka rasla 
upravna poslopja in plemiške palače, ob robovih pa revne hišice kmetov-paola-
nov in ribičev. Po njegovih besedah bi se naj koprsko mestno obzidje pomaknilo 
na skalnati rob otoka, na katerem je zraslo mesto, že v času prodiranja Slovanov 
(Smole, 1957, 26). Darko Likar je na terenu analiziral zaznavna pasova mestnega 
obzidja, zunanjega in notranjega. Zunanji pas, ki je dočakal čas prvih fotografij, 
je bil znan z novoveških načrtov, ti so bili temeljito analizirani (Žitko, 1989; 
Likar, 2009). Notranje obzidje je bilo težje identificirati in težje mu je bilo do-
ločiti čas nastanka. Domneval je, da sta obe že stali v obdobju, ki ga je zamejil z 
letnicama 1186 in 1279, torej v času od najstarejše danes znane omembe koprske 
komune in do leta, ko je beneški senat po vdaji Kopra odredil porušenje dela 
koprskega obzidja (Likar, 2009, 319–320). Če bi obe obzidji že stali v času do 
leta 1186 in če bi bilo starejše obzidje postavljeno v času slovanskega prodiranja 
v Istro, bi to pomenilo, da je odločitev za gradnjo ti. zunanjega obzidnega pasu, 
ki je opasal svojih 38 hektarjev mestnega prostora, lahko padla kadarkoli v ča-
sovnem intervalu dobrih 400 let, toda še zmeraj v obdobju zgodnjega srednjega 
veka, z možnostjo, da se je to zgodilo v visokem srednjem veku. Takšna datacija 
nastajanja koprskega mestnega obzidja je še danes splošno sprejeta (prim. Čebron 
Lipovec, 2020, 222).
MESTNA VRATA IN MESTNE PORTE
Ukvarjanje s srednjeveškim koprskim obzidjem je terjalo tudi ukvarjanje z me-
stnimi vrati, portami, kot s pomebno prvino mestnega obzidja in kot s pomebnim 
elementom urbane podobe srednjeveškega mesta. Teh je bilo po številnih poročilih 
dvanajst in treba jih je bilo tako ali drugače umestiti v obe koprski mestni obzidji. 
Oba avtorja, ki sta se ukvarjala z obzidjem, Smole in Likar, sta se ob zgoraj naštetem 
za identifikacijo in umestitev mestnih vrat v mestni prostor uporabila tudi dostopne 
izdaje koprskih komunalnih statutov iz leta 1423. V prvem členu njegove četrte knji-
ge naj bi bila našteta imena vseh takratnih dvanajst mestnih vrat (Likar, 2019, 279). 
Osemnajsti člen njegove tretje knjige naj bi govoril o njihovih ključarjih (Smole, 
1957, 34–35). S premikom fokusa od perimetra obzidja proti mestnim vratom trči-
mo ob problematiko koprskih port, ki pa srednjeveškim Koprčanom niso bila zgolj 
koprska mestna vrata, ampak tudi mestni predeli, enako pomembna prvina urbane 
podobe njihovega mesta kot sama mestna vrata. Stvari so se začele zapletati, namreč 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
826
Dušan MLACOVIĆ: KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU IN NJEGOVIH ..., 819–854
oba člena statuta govorita prav o teh portah, nobeden od njiju ne omenja mestnih vrat, 
kaj šele njihovih morebitnih ključarjev. Govorita o načelnikih (caviderii) mestnih 
predelov srednjeveškega Kopra in o tajnih, zaupnih nadzornikih (guardiani celati) ter 
o njihovih razmerjih do komunalnih oblasti.3
Že iz termina, ki so ga srednjeveški Koprčani uporabljali za poimenovanje 
domačih mestnih predelov, je razvidno, da je med njimi in med mestnimi vrati, 
portami, kot bistvenim sestavnim delom mestnega obzidja, obstajala neposredna 
in zelo tesna zveza. Zamenjava port, mestnih predelov, s portami, mestnimi vrati, 
je bila lahka in napačno dojemanje določil koprskih statutov, ki govorijo o portah, 
zato ne preseneča. Slednje zagotovo ni bilo posledica nepoznavanja Kopra in nje-
gove zgodovine, oba avtorja sta ga poznala na način, ki je bil zgodovinarjem dolgo 
nedosegljiv, skozi preučene ostaline v mestu samem. Sugestivna domoznanska 
literatura je, ko je šlo za porte, govorila predvsem o mestnih vratih (Caprin, 1905, 
171–194; Venturini, 1906, 30–39), ki so bila ena vidnejših arhitekturnih znameni-
tosti in dokaz starodavnosti mest, in ne o mestnih predelih. Porte, mestne predele, 
je obravnavala kot akcidenčen element v urbanem razvoju mesta v srednjem veku. 
Obravnavala jih je predvsem kot prostorsko komponento podobe mesta, kot dele 
mesta, nahajajoče se ob mestnih vratih in poimenovane po njih kot njihove pritikli-
ne brez posebne vloge v srednjeveški mestni družbi. Bile so dojete primordialno, 
kot nastale v nedoločljivi davnini, kot obstoječe od nekdaj ob mestnih vratih, ki 
so na svojem mestu tudi od nekdaj. Postavljanje njihove geneze v natančen čas se 
je zdelo nebistveno za razumevanje srednjeveške zgodovine mesta in njegovega 
urbanega rastra. Bile so obravnavane kot zanesljivo davna prostorska realnost, ki 
3 Osnova Smoletovi domnevi, da so bili kavideriji koprskih port ključarji mestnih vrat, je bila stara teza kopr-
skega škofa Paola Naldinija iz njegovega koprskega cerkvenega krajepisa, da je izraz caviderius pravzaprav 
popačenka besede chiavediere, ključar (Naldini, 1700, 156). V Caprinovem priročniku o istrski zgodovini 
je bilo tej tezi pritrjeno. Poročila iz 16. stoletja so dejansko omenjala kaviderije, ki so takrat skrbeli za 
zaklepanje vsak svojih mestnih vrat. Tako je bilo do konca 16. stoletja, ko je za odpiranje in zapiranje vseh 
mestnih vrat postal zadolžen en ključar z letnim plačilom 36 liber (Caprin, 1905, 193; Venturini, 1906, 94). 
Lexicon latinitatis medii aevi Iugoslaviae navaja, da je kaviderij claviger civitatis portarum in se pri tem 
sklicuje na koprske, piranske in izolske statute (Lexicon, 1973, 198–199). Kaviderijem namenjen osem-
najsti člen tretje knjige koprskih statutov iz leta 1423 ne omenja tovrstnih nalog in s svojo vsebino ne daje 
osnove za sklepanje o poznosrednjeveških kaviderijih kot ključarjih mestnih vrat. Isto velja za piranske 
in izolske statute, zato je sklicevanje na odredbe teh statutov napačno. Menim, da je zgornja etimološka 
izpeljava izraza caviderius iz izrazov chiavediere in claviger vprašljiva. Za razliko od impozantnega Ca-
prinovega dela Istria Nobilissima, je zelo kratek sestavek Pietra Kandlerja o koprskih portah v glasilu 
istrskega domoznanskega društva ostal neopažen. Veliki istrski zgodovinar je v njem pojasnil, kaj so bili 
koprski kavideriji: isto, kot so bili v Trstu Caporioni oziroma Capi Contrada, načelniki mestnih predelov, 
osebe na čelu port, sosesk (Kandler, 1904, 246). Ali so ti v poznem srednjem veku pri sebi imeli ključe me-
stnih vrat in ali je tudi to bilo njihovo poslanstvo, ne vemo. Tudi Lexicon latinitatis medii aevi Iugoslaviae 
ob prvi navaja še drugo razlago, da gre pri kavideriju lahko za načelnika mestnega predela, parti civitatis 
praepositus. Ta razlaga je bližja duhu zgornjih omenjenih virov, iz kateri je razvidno, da so te osebe na čelu 
svojih sosesk. V srednjeveškem Rimu so na čelu mestnih predelov bili caporioni oz. capi de rioni. Menim, 
da je treba etimološko rešitev za koprske in piranske kaviderije iskati v tej smeri. Koren besede caviderius 
bi lahko izhajal iz besede caput oz. capo, beneško cao, množinsko cai in ne iz besede clavis (primer Cai de 
Cuaranta, oz. Capi de Quarantia, načelniki štirideseterice).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
827
Dušan MLACOVIĆ: KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU IN NJEGOVIH ..., 819–854
pa je bila kljub temu gnetljiva: porte, mestne predele, je bilo mogoče označiti tudi 
za rione ali kontrade, mogoče jih je bilo poimenovati z različnimi, zamenljivimi 
imeni (prim. Cernaz, 2008; Mavrič, 2020, 150–163).
Mestni predeli so bila pomembna prvina družbene organizacije v poznosre-
dnjeveškem mestu, bili so nasledek organizacije obrambe mesta v zgodnjem in 
razvitem srednjem veku. Nastali so s členitvijo mestnega prebivalstva na vojaška 
moštva. Ta členitev je bila teritorialna, vsako moštvo, bandus, schola, numerus, 
je skrbelo za svojo sekcijo obzidja in njej pripadajoča mestna vrata. V južnoe-
vropskih mestih je izhajala iz rimske, oziroma bizantinske vojaške organizacije 
(taxiarchie), prirejene za mesto v obliki vzpostavitve mestnih milic (Giudoni, 
1991, 358–365; Heers, 2018, 362). Njihovo običajno število je bilo dvanajst, v 
mestih severne Italije se je za njih v zgodnjem srednjem veku uveljavil izraz 
horae, po dvanajstih urah dneva (ob dvanajstih urah noči). Takšna organizacija 
mesta je sovpadala s srednjeveškim oziranjem proti nebu tako v astrološkem 
kot tudi v religioznem, bibličnem smislu. Število dvanajst je imelo v krščanstvu 
posebno vlogo: dvanajst rodov Izraela, dvanajst apostolov in nenazadnje nebeški 
Jeruzalem s svojimi dvanajstimi vrati, kot nedosegljiv ideal pri gradnji mest 
(Guidoni 1978, 93; Guidoni 1991, 62). Tudi členitev mesta na četrti je povezana 
tako z rimsko tradicijo urejanja mesta kot s krščansko simboliko. Ortogonalnost 
in koncentričnost urbanih površin, kjer je bil stik glavnega dekumana in glavnega 
karda točka, iz katere se je mesto radialno širilo, sta bili reafirmirani preko pre-
nosa simbolike križa na isto matrico (Guidoni, 1978, 93). Obe delitvi sta navadno 
sovpadali, veljali sta za estetski princip. Mesto je bilo treba urediti po vzoru 
na nebeški Jeruzalem, kjer se je na vsaki od štirih strani obzidja nahajalo troje 
vrat. Takšna ureditev je veljala za največja mesta, med njimi za Rim, ki se je v 
11. stoletju delil na dvanajst regiones in za Raveno, ki se je delila na dvanajst 
partes. V mestih na severu se je za mestne predele uveljavilo poimenovanje pod 
lanogbardskim vplivom, waita, straža (Guidoni, 1978, 94; Heers, 2018, 363). V 
visokem srednjem veku so tako izoblikovani mestni predeli lahko prevzeli ime 
mestnih vrat, osrednjega cerkvenega objekta v predelu ali ime poglavitne ari-
stokratske rodbine, ki je v svojem delu mesta skrbela za organizacijo moštva za 
stražo in obrambo obzidja. V Firencah in v Bologni, kjer so tudi poznali delitev 
na dvanajst predelov, so se z rastjo mesta v 11. in 12. stoletju ter s posledično 
gradnjo novega obzidja, razvile štiri velike četrti, poimenovane porte. Ta izraz za 
četrti se je izoblikoval s tesno navezanostjo njihovega prebivalstva kot skupnosti, 
soseske, na poglavitna, njej zaupana mestna vrata. Ta navezanost se je utrjevala 
tako z obrambnimi, kakor tudi s skupnimi fiskalnimi obveznostmi do mesta. Por-
ta, skupnost, je skrbela za cerkvene objekte v porti, svoji četrti. Po teh so porte v 
Firencah in Bologni tudi dobile svoja imena (Heers, 2018, 363–364). Z utrditvijo 
komunalne ureditve v 13. stoletju so se fiskalne obveznosti sosesk, povezane z 
obrambo in z vzdrževanjem cerkvenih objektov, obdržale in se utrdile, obrambne 
obveznosti pa so se spreminjale iz neposrednih v posredne. Velike komune so 
poskrbele za profesionalizacijo obrambe. Komune, ki so bile od velikih odvisne, 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
828
Dušan MLACOVIĆ: KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU IN NJEGOVIH ..., 819–854
kot je to bil primer Kopra od leta 1279 dalje, so morale svojo obrambo strukturno 
podrediti interesom zaščitniške nadoblasti. Porte so se takrat kot teritorialno za-
snovane skupnosti, kot vicinanciae, soseske, s fiskalnimi obveznostmi in z močno 
identiteto, vezano na lastno cerkev, obdržale, niso pa več bile tako tesno povezane 
z mestnim obzidjem kot pred stoletji. Takšne porte, vicinantiae, so se v primeru 
Kopra znašle v dveh določilih koprskih komunalnih statutov. 
Pomen mestnih predelov za družbeno organizacijo mesta se je začel zmanjševati v 
zgodnjem novem veku, z vzpostavitvijo centralizirane države, ki je mestom odvzela 
velik del nekdanje avtonomnosti. Beneška srednjeveška nadvlada nad mesti zunaj 
lagun je temeljila na vzpostavljanju tesnih odnosov s peščico zelo lojalnih in vplivnih 
pripadnikov lokalne elite, v koprskem primeru z delom vplivnega domačega plemstva. 
Ti so v zameno za zagotavljanje lojalnosti Benečanom, preko svojih klientel ter od njih 
gospodarsko in drugače odvisnega mestnega in podeželskega prebivalstva, prejemali 
posebne privilegije, t. i. gracije (grazie). Skupaj z rektorjem in njegovimi ljudmi so 
tvorili mrežo, ki je dejavno nadzirala rivale Benetkam lojalnega lokalnega plemstva. 
Rivalstvo velikih rodbin je bilo v srednjeveških mestih vedno prisotno. Tisti, ki so imeli 
svoje interese drugod, so bili izrazito nenaklonjeni aktualnim nadoblastnikom. Rektor 
mesta in komune (v koprskem primeru podestat in kapitan), navadno beneški plemič, 
ki je mestu in komuni načeloval v imenu Benetk, je imel ob sebi razmeroma majhno 
vojaško spremstvo. Njegovo varnost je zagotavljala predvsem prisega meščanov po-
drejenega mesta, sploh pa domača elita, ki je bila družbeni steber komune ter njenih 
civilnih in vojaških vzvodov oblasti. Da je pri priseganju prebivalstva porta, soseska, 
imela vidno vlogo, je razvidno npr. iz 8. člena prve knjige statuta piranske komune z 
določilom, da mora kaviderij poskrbeti, da so vsi iz njegove porte (omnes homines de 
sua porta) dali zaprisego piranskemu podestatu v osmih dneh od njegovega prihoda v 
Piran oziroma od njegovega nastopa na ta položaj (STPI, 133).
Koprski statuti iz leta 1423 so nastali na enak način kot prvi koprski statuti 
iz 13. stoletja, ki pa se niso ohranili: niso nastali v trenutku, bili so kompilacija 
davno zapisanega običajnega prava ter bolj ali manj starih statutarnih in drugih 
odredb.4 Porte najdemo v 18. členu njegove tretje knjige (STKPa, 110vo–111ro; 
STKPb, 139), kjer jih je izrecno omenjenih osem, s pridatkom „in druge porte” (...
aliarum portarum...), in v prvem členu 4. knjige, kjer so poimensko naštete vse 
4 V tekstu navajam člene na mestih v primerku koprskega statuta, ki se nahaja v ASVe in ki na platnicah 
nosi oznako, da gre za statut iz leta 1380. Gre za primerek, ki nosi žig knjižnice koprske gimnazije 
in ki se je svojčas nahajal v hrambi koprskih frančiškanov, v njihovi zakristiji, najbolj varnem mestu 
za javne dokumente izjemne vrednosti za skupnost. V Kopru je že dolgo pogrešan. Žal se je izkazalo, 
da ne gre za statut iz leta 1380. Pietro Kandler je na notranji strani njegove sprednje platnice zapisal: 
”Originale libro del statuto di Capodistria compilato nell’ anno 1380, sancito dal Principe Veneto dieci 
anni più tardi. Memorabile e prezioso per esere l’unico esemplare delle leggi statutarie di Capodistria 
che ricominciarono a compilarsi cento anni prima e stampati piu tardi. Capodistria 18 Aprile 1858”. 
Primerek nosi signaturo 106a, kar se sklada s signaturo v Majerjevem dodatku k popisu arhivskega 
gradiva koprske komune iz leta 1926, ki ga hranijo v PAK-u (Majer, 1926). Res je, da so številne sta-
tutarne odredbe v njem nastale v začetku 14. stoletja, ni pa v njem jasno razvidne osnove, po kateri je 
mogoče sklepati, da bi do kompilacije prišlo leta 1380.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
829
Dušan MLACOVIĆ: KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU IN NJEGOVIH ..., 819–854
porte (STKPa, 129ro–130ro; STKPb, 161–162). Določbi členov, ki omenjata porte, 
nista iste starosti. Člen iz četrte knjige omenja tajne nadzornike port (guardiani 
celati), ki jih imenujejo podestat in „njegovi” sodniki. Ta dikcija in vsebina člena 
nakazujeta, da je bila odredba v uporabi v 14. stoletju, ko so Benečani vpeljali 
mehanizme za trden nadzor nad mestom, ki se je Benetkam uprlo (Cesca, 1882). 
Koprski podestat je po lastni presoji imenoval koprske sodnike, ki so tako „njegovi 
sodniki” (...et suos iudices...) (Cesca, 1882, 120). Naloga tajnih nadzornikov, ki 
naj jih podestat in sodniki izberejo po lastnem videnju izmed poučenih, najboljših 
in najbolj kompetentnih mož v vsaki porti, je bila dnevno naznanjati povzročitelje 
škode v njihovem mestnem predelu. Kancelar podestata je moral te naznanitve 
v roku treh dni zapisati v svoje knjige, stekel je postopek soočenja obtoženca s 
sodiščem, podestatom in sodniki. V vsaki porti je bilo več tajnih nadzornikov, v 
treh so bili štirje, v treh trije in v šestih po dva. Njihovo število je zagotavljalo 
tajnost ovadb in učinkovitost sistema ovajanja. Mandat tajnih nadzornikov port se 
je začel s prvim marcem, torej z beneškim novim letom (Mos Venetus), kar je ob 
vsebini člena dodaten argument v prid domnevi, da gre za odredbo, ki so jo zastavili 
Benečani. Njen namen je daleč stran od dobrobiti Koprčanov, sprejeta je bila v prid 
varnosti oblastnikov iz Benetk v Kopru, njihovega spremstva, vojaške posadke v 
mestu in mestnih utrdbah ter Benečanov, živečih v mestu.
Člen iz tretje knjige koprskega statuta, ki omenja porte, je od zgornjega sta-
rejši, možno je, da njegova določba izhaja že iz 13. stoletja. V njem se, ko gre za 
volitve kaviderijev na dan Sv. Petra, sklicujejo na navade iz davnine (consuetu-
dinem antiquam). V Kopru so v poznem štirinajstem stoletju kavideriji ob sebi 
imeli še masarija, blagajnika. Iz vicedominskih spisov spisov nam je znan primer 
kaviderija porte Sv. Tomaža, ser Gayma di Stipa, ki je skupaj s ser Lazarjem da 
Ponte, masarijem vse soseske te porte (tamquere masarius totius vicinantie dicte 
porte), zbiral sredstva za obnovo cerkve Sv. Tomaža in je v ta namen skupaj z 
njim sprejel neki legat (AAMC VN 0007, s.f., ASTs, 5, 4). Soseska porte je lahko 
imela celo lastno posest. Porta Bošedraga jo je imela zunaj mesta, v distriktu. Ser 
Brandaliso de Palmiro, masarij in prokurator soseske (vicinantie et vicinorum) 
porte Bošedrage, je v prisotnosti koprskih prebivalcev in članov tamkajšnje 
soseske (vicinorum dicte porte Buserdaga) ser Rantulfa Maçuchi, Nikolaja de 
Pascolo, Tibalda, sina pokojnega Marina in Andreja, sina pokojnega ser Henrika 
iz Chioggie, dal v najem vinograd v koprskem distriktu v zameno za določeno 
količino vina, ki mu jo je moral najemnik predati vsako leto na veliko soboto 
(AAMC VN 0007, 462ro).
Beneška republika se je pod vplivom naraščanja moči centraliziranih monarhij 
po 15. stoletju tudi sama morala spremeniti v močno centralizirano državo. Lo-
kalne zadeve, ki so bile pomembne za funkcioniranje Benetk kot centralizirane 
države, niso več bile v rokah lokalnih skupnosti in njihovih beneških rektorjev, 
ampak v rokah centralnih organov države in njim podrejenih centralnih uradov. 
Odraz tega so npr. tudi najstarejši znani načrti Kopra in njegovih fortifikacij, ki 
so jih naročali organi centalnih oblasti in ki so nastali po inšpekcijah, ki so jih ti 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
830
Dušan MLACOVIĆ: KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU IN NJEGOVIH ..., 819–854
opravili z lastnimi strokovnjaki (prim. Žitko, 2019). Prve zametke tega beneškega 
pristopa srečamo v Kopru sicer že v poznem srednjem veku, z nastankom Levjega 
gradu v 13. stoletju in gradnjo utrdbe Musela ob mestnem obzidju blizu pristanišča 
Sv. Martina stoletje pozneje, vendar ne na način, da bi to poseglo v organizacijo 
mestne družbe. V Benetkah so se zavedali, da v strateško pomembnih mestih, 
sploh v tistih, ki so sama imela tradicijo hegemonije nad drugimi in ki so bila 
uporniška, kot sta to bila napr. Koper in Zadar, prisege in gracije niso bile dovolj 
za zagotavljanje varnosti njihovih nameščencev in v mestu živečih Benečanov. 
Na strateške vhode v pomembna podrejena mesta so postavljali močno utrjene 
objekte (kaštele) z lastno, od mesta neodvisno vojaško posadko. Odraz sprememb 
organizacije mesta kot političnega telesa v času razvoja novoveške centralizirane 
države je na primeru Kopra prej omenjena sprememba hrambe ključev mestnih 
vrat s konca 16. stoletja. Ključi so pristali v rokah ene osebe brez obrambnih 
pristojnosti, v rokah uslužbenca pod striktno podestatovo kontrolo (Caprin, 1905, 
193). Takšen razvoj dogodkov je dokaz, da so mestni predeli, porte, v tem času 
hitro izgubljali vlogo političnega faktorja v mestu. Raziskave, ki jih brez do-
segljivega komunalnega arhiva ni bilo mogoče opraviti, bodo pokazale, kakšno 
vlogo so v procesu spreminjanja vloge in podobe koprskih port imele epidemije 
in kakšno hkratno pešanje gospodarske moči ter zmanjšanje števila koprskega 
in regionalnega (istrskega) prebivalstva v zgodnjem novem veku. Identifikacija 
manjštevilnega mestnega prebivalstva z lastno porto, zaznamovano s predruga-
čeno urbano matrico in rabo urbanega prostora kot v poznem srednjem veku, je 
takrat morala že prehajati v obliko, kot jo poznamo v 19. stoletju in pozneje, ko 
je mesto z modernizacijo močno spremenilo svojo podobo (prim. Čebron Lipo-
vec, 2020). Porta je skozi zgodnji novi vek postajala soseska, zaznamovana s 
pripadnostjo istemu družbenemu sloju (npr. paolani) ali isti profesionalni skupini 
(npr. ribiči). Tako transformirane mestne soseske so dočakale 19. stoletje, čas 
uradniške države, ki je na porte gledala kot na prostorsko komponento mesta. V 
njih je videla rione, oziroma rajone, prostor, v katerem živi ohlapna soseska in 
ne trdno, zapriseženo sosesko, ki zaseda določen prostor v mestu, kot je to bilo 
v srednjem veku. Njihovo površino in njihove meje je bilo smiselno podrediti 
portam kot nasledku tradicionalne organizacije mesta. Takšno pojmovanje port 
je sovpadalo z nastankom prvega istrskega znanstvenega domoznanskega čtiva. 
Avtorji domoznanskih del so portam, kot so jih poznali v svojem času, ravno za-
radi trdoživosti tega davnega izraza, želeli vtisniti pečat nespremenljive stalnice 
v zgodovini mesta. V portah so videli vez z davno mestno preteklostjo. 
ENAJST KOPRSKIH RIONOV
Domenico Venturini je leta 1906 v svojem zgodovinskem vodiču po Kopru 
(Guida storica di Capodistria) v takšnem duhu uporabil koprske mestne prede-
le kot rdečo nit, kako premišljeno in poznavalsko predstaviti mesto. Zanje je 
uporabil sodobno poimenovanje rioni. V Kopru je obstajalo enajst rionov. V 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
831
Dušan MLACOVIĆ: KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU IN NJEGOVIH ..., 819–854
svojem vodiču jih je predstavil v smeri urinega kazalca od riona San Martino 
(Sveti Martin) na skrajnem zahodu mesta, preko rionov Zubenaga, Porta Isolana, 
Busàrdaga (Bošedraga), San Pietro (Sv. Peter), San Tomaso (Sv. Tomaž), Ognis-
santi (Vsi sveti), Pusterla, Ponte Piccolo (Mali most), Porta Maggiore (Velika 
vrata) do riona Bracciuolo, ki je ležal južno od prvega opisanega riona. Predstavil 
jih od ulice do ulice skupaj z njihovimi zgodovinskimi zanimivostmi. Ti rioni so 
skupaj tvorili celotno mesto. Poglavitne mestne javne površine so bile del rionov, 
Stolnični trg s Pretorsko palačo (Piazza del Duomo) je bil del riona Bracciuolo, 
trg Brolo je sodil v rion Ognissanti, nekdanji Mali Brolo na severu mesta v rion 
Porta Isolana in trg ob Mudinih vratih na jugu mesta v rion Ponte Piccolo. Čeprav 
so predstavitve rionov sledile poglavjema o (politični) zgodovini Kopra in o nje-
govi starodavni podobi z mestnim obzidjem v ospredju, avtor simptomatično ni 
iskal stičnih točk med mestno zgodovino in starodavno delitvijo mesta na mestne 
predele (Venturini, 1906, 39–123).
Uradniška država je vpeljala fiskalni sistem, ki je temeljil na davčni obvezno-
sti posameznika in njegovega nepremičnega premoženja, popisanega in vizualno 
spoznavnega s pomočjo hišnih številk in natančnih katastrskih map. Rioni, oziro-
ma rajoni, uradniško, fiskalno, katastrsko gledani mestni predeli, so bili del mo-
dernega pogleda na starodavno mesto. Seštevek rajonov je bil enak površini celo-
tnega mesta, obdavčenega po principih uradniške države. Obdavčenega mesta, ki 
ga najbolje spoznamo, če se sistematično sprehodimo od davčnega zavezanca do 
davčnega zavezanca, od parcele do parcele oziroma vodniško od rajona do rajona 
v smeri urinega kazalca in tam od ulice od ulice, kjer se srečamo s kuriozitetami, 
ki domače prebivalstvo povezuje s preteklostjo. Navezanost na lasten rajon, poln 
kuriozitet, ki ga naredijo za samosvojega, je skozi sentimentalne spomine na 
stare čase, sploh na romantično otroštvo na ulicah, ki so segali generacije in 
generacije nazaj, legitimizirala vizijo nespremenljivosti port in njihovega povsem 
enakega značaja v predmodernih časih. S hitro spreminjajočim se moderniziranim 
svetom in mestom je nostalgija predstavljala vez z lastnimi koreninami, ki so bile 
vsajene globoko v nekdanji svet lastnega rajona. Ti so bili le še tradicionalno, 
ljudsko, malodane sramežljivo, a vsekakor ljubkovalno poimenovani porta in ne 
rajon. Najbolj očiten primer preobrazbe porte in identitete njenega prebivalstva 
od srednjega veka do začetka moderne dobe je porta Bošedraga. Domoznastvo ji 
je vse od 19. stoletja pripisovalo večen značaj tipično ribiške soseske, soseske 
skromnih, pridnih in dobrih ljudi, ki so se pod zaščito sv. Andreja od davnine 
preživljali z eno bazičnih, a v njihovih časih vse prej kot donosnih gospodarskih 
dejavnosti (Tedeschi, 1903, 25; Venturini, 1906, 69). Pod vplivom domoznanstva 
je enak pogled nanjo, kot na tradicionalno romantično zasanjani mestni predel 
ribičev, prevzela domoljubna publicistika (Cernaz, 2008, 37). Pod istim vplivom 
je strokovna javnost takšno porto Bošedrago postavila globoko v srednji vek 
(Hoyer, 1989, 74). Iz zgodovinskih virov, ki so nam po dolgih desetletjih spet na 
voljo, je razvidno, da je bila porta Bošedraga v 14. stoletju vse prej kot revna, 
zaspana in idilična koprska ribiška četrt.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
832
Dušan MLACOVIĆ: KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU IN NJEGOVIH ..., 819–854
POZNOSREDNJEVEŠKI KOPER V SPISIH DOMAČIH VICEDOMINOV
Če koprske porte iz spominov niso bile identične s tistimi v poznem srednjem 
veku ne po vlogi v mestu, ne po pomenu zanj, kakor tudi ne po svojem značaju, 
se poraja vprašanje, kakšno mesto je poznosrednjeveški Koper pravzaprav bil 
in kako so vanj vpete porte funkcionirale kot vicinanciae in kot mestni predeli. 
Najstarejše ohranjeno koprsko komunalno arhivsko gradivo, ki je serijske narave, 
knjige koprskih vicedominov od leta 1382 dalje, priča o tem, da je bil pozno-
srednjeveški Koper po magnitudi svojega gospodarstva, dinamičnosti gospodar-
ske dejavnosti, vpetosti slednje v širše ekonomske tokove, po sestavi, moči in 
družbeni podobi svoje elite, po številu in raznolikosti prebivalstva, atraktivnosti 
za priseljence, po obsegu in naravi dela komunalne pisarne in nazadnje tudi po 
svoji urbani podobi povsem primerljiv s poznosrednjeveškima Zadrom ali Du-
brovnikom, ki v zgodovinopisju veljata za največji, kakor tudi za ekonomsko 
in politično najuspešnejši takratni vzhodnojadranski mesti. Koprska vicedomina 
Simon de Victor in Lazar Ponzello sta med letoma 1382 pa do konca 14. stoletja v 
svoje knjige, ki skupaj za to obdobje obsegajo dobrih 2800 folijev, vnesla vsebino 
več kot 10.000 notarskih instrumentov, pravzaprav je verjetnejši dvakratnik tega 
števila.5 Na osnovi pregledanih približno 8000 notarskih instrumentov, vnesenih 
v njune knjige, je mogoče reči, da je bila večina poznosrednjeveškega koprskega 
ekonomskega življenja povezana s preskrbo Benetk, enega največjih evropskih 
srednjeveških mest, z osnovnimi dobrinami, z vinom, soljo in oljčnim oljem na 
veliko in ne s pomorsko tranzitno trgovino, kot je to bilo v primeru Dubrovnika 
in v veliki meri tudi Zadra. Funkcija poznosrednjeveškega Kopra in njegove-
ga distrikta kot bazičnega oskrbovališča Benetk, ki je vsega dan plovbe stran 
premogel najobsežnejšo logistično infrastrukturo in dobrine za dnevno oskrbo 
5 Oceno vsebine, narave in obsega zapisanega v koprskih vicedominskih spisih s konca 14. stoletja 
utemeljujem na osnovi opravljenega pregleda sledečih vicedominskih knjig: AAMC VN 001 (delno, 
234 folijev), AAMC VN 005 (10 folijev), AAMC VN 007 (421 folijev), AAMC VN 008 (delno, 120 
folijev), AAMC VN 010 (310 folijev) in AAMC VN 012 (delno, 250 folijev), skupaj 1035 folijev s 
približno 8000 vnosi notarskih instrumentov, kar je dobra tretjina ohranjenih tedanjih vicedomin-
skih in notarskih spisov. Po natančnejšemu pregledu bo znano, če je teh knjig morda bilo še več 
in posledično, če so ohranjene knjige celota ali samo del nekdanje celote. Pregled ni bil opravljen 
na originalih, uporabljene so bile reprodukcije mikrofilmov, shranjenih v ASTs. Ker so najstarejše 
koprske vicedominske knjige malodane povsem nedotaknjene kot zgodovinski vir in zato skoraj 
neznane, in ker je Majerjeva klasifikacija gradiva koprske komune, ki ni hranjeno v PAK-u, še 
veljavna, sem v spisku virov pri enotah gradiva iz arhiva koprske komune dodal tudi zaporedne 
številke iz Majerjevega popisa.  
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
833
Dušan MLACOVIĆ: KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU IN NJEGOVIH ..., 819–854
velemesta, je v zgodovinopisju prezrta.6 Da bi lahko pri tem šlo za večstoletno 
kontinuiteto, dajeta ob drugih virih slutiti že sporazum o beneški zaščiti Kopra iz 
leta 932, v katerem so se Koprčani zavezali dožu letno podariti 100 afmor vina 
(CDI, I, 155), in beneška odločitev iz leta 1182, da je mogoče vso sol za prodajo 
med Premanturo in Gradežem voziti samo v Koper, s hkratno koprsko zavezo 
dožu varovati beneško trgovanje in imetje (Žitko, 1989a, 41). Če je slednja dokaz 
ustaljene beneške gospodarske prisotnosti v Kopru, znatne proizvodnje soli in 
razvitosti koprske trgovske infrastrukture in varnosti, ki jo je lahko trgovcem na 
veliko zagotavljalo samo močno mesto, je sporazum iz 10. stoletja dokaz davne 
koprske zmožnosti proizvesti in dobaviti znatne količine vina: tako letna dajatev 
2500 l vina, kolikor bi znašalo 100 amfor v antiki ali kar 68.000 l vina, kolikor je 
sto amfor znašalo v 14. stoletju in pozneje (Darovec, 2000, 520), je bila smiselna 
samo ob znatno večji vinski proizvodnji. Poleg intenzivne preskrbe Benetk, sta 
iz spisov obeh vicedominov razvidni še dve prvini koprskega regijskega gospo-
darstvenega udejstvovanja, vpetost v preskrbo v Trevižanski marki (Benečija) in 
trgovanje s kvalitetnim tekstilom, namenjenim domačemu tržišču in tržiščema 
na severu in vzhodu, Habsburškim deželam in Ogrski. Doba, ko se je razmahnila 
živahna medregionalna trgovina s kožami, se takrat še ni začela (prim. Gestrin, 
1965). Kako je bil v drugi polovici 15. stoletja in pozneje vanjo vpet Koper, bodo 
raziskave šele pokazale. 
Družbena sestava in podoba koprskega prebivalstva v poznem srednjem veku 
sta ob notarsko zabeleženi dejavnosti osnova za zgornjo ugotovitev o vlogi Kopra 
v regionalnih gospodarskih tokovih. V mestu so bili bolj ali manj trajno nastanje-
ni številni poslovneži tujega porekla, med njimi so v trgovini prednjačili Janez 
iz Francije (ser Iohannes de Francia, AAMC VN 0001, s.f., ASTs, 2, 171)7 in 
Peter z Evbeje (ser Petrus de Negroponte, AAMC VN 0007, s.f., ASTs, 4, 239), 
6 Poglavitna dela gospodarske zgodovine prostora med Jadranskim morjem in Panonsko nižino v času 
od 13. stoletja do 16. stoletja so nastala v časih, ko še ni bilo zavedanja, da je treba na srednjeveške 
Benetke gledati kot na kraj izjemno velike porabe živil in drugih dobrin in ne samo kot na nadobla-
stnika s striktno gospodarsko politiko. Oskrbovanje velemest z živili in energenti je zaznamovalo 
gospodarsko in družbeno podobo njihove okolice in okoliških mest (Horden & Purcell, 2000, 114), 
kamor so v primeru Benetk sodila tudi mesta severozahodne Istre. Možnost, da je bila intenzivna 
ekonomska dejavnost, kot jo kažejo omenjeni viri s konca 14. stoletja, izraz takratne beneške favo-
rizacije Kopra pri trgovanju z zaledjem (prim. Gestrin, 1965, 69–70), sploh v primerjavi s Trstom, 
ki se je leta 1381 izmaknil nadzoru, je treba dopustiti, a viri, ki jih imamo na voljo za čas pred tem, 
ne kažejo bistveno drugačne slike. Hkraten pogled na Benetke kot na zatiralca morebitne pomorske 
trgovine mest pod svojo oblastjo (prim. Gestrin, 1965, 27–29) je ob tem nevzdržen. Pomorska trgo-
vina še zdaleč ni bila najpomembnejša gospodarska dejavnost manjših in srednje velikih obmorskih 
srednjeveških mest, po pomenu jo je vsekakor presegala oskrba s kabotažo, ki pa zgodovinopisja 
„mest in komunikacij”, ki je bilo fascinirano z viri o zvezah mest na velike razdalje, ni pritegnila 
kot tema (Horden & Purcell, 2000, 144–145).
7 Kadar v navedenem viru ni originalne foliiacije, oziroma se ta ni vidno ohranila (s.f.), kot signaturo dodatno 
navajam št. zvitka mikrofilma in folij na njem v fondu Comune di Capodistria v ASTs, v zgornjem primeru 
gre za zvitek 2 in za folij 171 samega zvitka. Zvitek ima navadno 250 folijev. Osebe, ki jih naštevam kot 
vidne v Kopru v poznem 14. stoletju, navajam samo z njihovo  najstarejšo omembo v uporabljenih virih.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
834
Dušan MLACOVIĆ: KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU IN NJEGOVIH ..., 819–854
oba tesna poslovna partnerja koprskega škofa Lodovica Morosinija, rodbini de 
Abbatibus (AAMC VN 0001, s.f., ASTs, 2, 85) in Scalis iz Firenc (AAMC VN 
0007, sf., ASTs, 5, 102), Honorij iz Firenc (AAMC VN 0007, s.f., ASTs 5, 117), 
Pucio Lamberdano iz Ravene (AAMC VN 0001, s.f., ASTs, 2, 41) in Peter iz 
Španije (ser Petrus de Spagna, AAMC VN 0001, s.f., ASTs, 2, 171). Ob njih so 
bili v veletrgovino v Kopru vključeni pripadniki koprskih vej beneških plemiških 
rodbin Bembo (AAMC VN 0007, 119ro), Bon (AAMC VN 0001, s.f. ASTs, 2, 
41), Dandolo (AAMC VN 0010, 75vo), Erizzo (AAMC VN 0007, 147vo), Ferro 
(AAMC VN 00010, 16vo), Gritti (AAMC VN 00010, 3vo), Raineri (AAMC VN 
0007, 147vo), Vallaresso (AAMC VN 0007, s.f.,  ASTs, 5, 124ro) ter druge, kakor 
tudi beneški rodbini Grisoni (AAMC VN 0007, 147vo) in Bello (AAMC VN 
0012, 86vo), poznejše koprsko plemstvo. Ti sta se konec 14. stoletja šele ustalje-
vali v Kopru, enako kot zgornji sta bili razpeti med Benetkami in Koprom. Med 
stalno nastanjenimi trgovci v mestu najdemo takrat tudi člane beneških rodbin 
Baysio (AAMC VN 0005, s.f.,  ASTs, 4, 4), Bevilaqua (AAMC VN 0012, 86vo), 
Bonacurso (AAMC VN 0007, s.f.,  ASTs, 5, 163), Marasco (AAMC VN 0010, 
66ro), Plathono (AAMC VN 001 s.f., ASTs, 2, 29) in druge, ki so pripadale višjim 
slojem beneškega meščanstva. Vsi našteti so, podobno kot rodbine Adalpero, Al-
merigogna, Belgramon, Gavardo, Musella, Paponis, Ponzello, Spelato, Vergerio, 
Verzi, Victor, Vida in Tarsia, koprsko plemstvo, imeli posest v neposredni bližini 
Kopra, predvsem vinograde in soline. Koprsko plemstvo je imelo svoje posesti 
po vsem koprskem distriktu, nekateri med njimi so bili gospodarji celotnih vasi 
ali predelov. Mihael Gavardo je gospodoval Glemu (dominus ville Glemi, AAMC 
VN 0010, 95vo), Nikolaj Vida je bil gospodar hub in kmetov v vasi Loka (AAMC 
VN 0012, 33vo). Tudi oni so bili vključeni v dnevno oskrbo bližnjega velemesta. 
Rodbine Adalpero, Baysio in Victor so po svojem družbenem profilu ob tem 
ustrezale eliti, ki je svoj položaj v domači komuni utrjevala s pisno kulturo in 
pravnimi znanji. Ob tem, da so bili vicedomini, je kar nekaj pripadnikov teh 
rodbin v Kopru v 14. stoletju in 15. stoletju izvajalo notarsko službo iz roda v 
rod. Beneški Koprčan Baysino de Baysio (quondam ser Nicolai habitator Iustino-
poli) je kot notar deloval tudi v Benetkah (AAMC VN 0005, s.f., ASTs, 4, 4ro). 
Vsi zgoraj našteti so bili vpeti tudi v koprsko denarništvo, včasih kot kreditorji, 
včasih kot posojilojemalci. Denarništvo je bilo razvejano in trg velik, zato ni 
bilo monopola pri tej dejavnosti, čeprav so v mestu delovali tudi specializirani 
posojevalci denarja, predvsem veja firenške denarniške hiše Scalis, kakor tudi 
Judje, med njimi Samuel iz Mainza (AAMC VN 0007, 167vo), Salomon (AAMC 
VN 0007, s.f., ASTs, 5, 111) in David (AAMC VN 0007, s.f., ASTs, 5, 130). 
Ekonomsko zmogljivost koprske elite je mogoče plastično izraziti z višino in 
sestavo dot njenih pripadnic. Dote so bile izraz ekonomskih zmožnosti rodbin 
in njihova manifestacija v obliki materialnih dobrin, ki niso bile nepogrešljive 
za ekonomijo njihovih rodbin in ki jih je bilo mogoče vpeti v ekonomijo druge 
rodbine. Dote koprske elite so bile po višini in sestavi primerljive s tistimi v 
Zadru v poznem 14. stoletju, ki pa so bile višje od npr. tistih na Rabu v istem 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
835
Dušan MLACOVIĆ: KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU IN NJEGOVIH ..., 819–854
obdobju (Raukar, 1977, 75; Mlacović, 2008, 122). Višina dote se zaradi javnih 
restrikcij niso mogle vzpenjati v nebo. Del dote, ki je bil izplačan v denarju, je 
bil omejen z odredbami, del v premičnem premoženju in nepremičnih je moral 
izražati predvsem status rodbin neveste in ženina in ne roba njunih ekonomskih 
zmožnosti. Običajne dote v Kopru nastanjenih poslovnežev od drugod so bile 
navadno opredeljene sumarno in so znašale od 800 ali 1000 liber (190 duka-
tov, oz. 235 dukatov) do 400 dukatov, koliko je napr. znašala dota Agnesine, 
hčerke Iohannesa Girardija iz Firenc, ki se je omožila s koprskim prebivalcem 
Manfredinom Tugnacinom (AAMC VN 0001, s.f., ASTs, 2, 45). Običajne dote 
višjih slojev koprske družbe so znašale od 200 dukatov do 850 dukatov (do 3600 
liber). Te pogosto niso bile opredeljene sumarno, njihova višina je razvidna iz 
ocen višine njenih delov in iz cen, ki so jih nepremičnine dosegale na trgu, kakor 
tudi iz cenitev premičnega premoženja (AAMC VN 0001, s.f., ASTs, 2, 40–116). 
Koprske plemiške dote so lahko dosegle tudi 5763 liber, oz. preračunano 1356 
dukatov. Na to vrednost je bila dne 1. julija 1386 ocenjena dota Brune, hčerke 
pokojnega ser Krištofa de Vida, soproge Guarieta, sina pokojnega ser Nasinguere 
de Tarsia (AAMC VN 0001, s.f., ASTs, 2,5).  Primer zelo visoke dote v Kopru, 
ki je znatno odstopala tudi od običajnih zadrskih in dubrovniških plemiških dot, 
je dota Katarine iz koprske rodbine Verzi, omožene s Hieronimom Ferrom, pripa-
dnikom koprske veje te beneške plemiške rodbine. Ženitna pogodba iz leta 1450 
je določala izplačilo 1600 dukatov, kolikor je bilo legalno za beneško plemstvo, 
od tega 300 dukatov v rečeh in ne v denarju. Temu je bilo dodanih 7000 dukatov, 
naloženih v Katarininem imenu v beneški državni posojilnici (camera imprestito-
rum), 40 kavedinov v koprskih solinah, hiša s skladiščem v Kopru in še skladišče 
za sol, skupaj svojih 9000 ali 10.000 dukatov (PAK KP, 6.2., 10). Res, da gre 
za doto s sredine 15. stoletja, toda materialna podstat zanjo je bila akumulirana 
v 14. stoletju in pred tem. Da takšno bogastvo ni bilo posebnost, priča notarski 
instrument z dne 5. decembra 1382, iz katerega je razvidno, da je imel koprski 
plemič Iohannes de Spelato, ki je umrl brez zapisane oporoke, v beneški javni 
dolg naloženih 7500 dukatov, da je posedoval za 2500 dukatov nepremičnin v 
Kopru in koprskem distriktu in da je bilo treba za njim urediti porazdelitev lega-
tov v vrednosti 1000 dukatov. S to vsoto je bilo mogoče v Kopru v 14. stoletju 
kupiti vsaj dvajset nadstropnih hiš. Velik delež od te vsote, kar 3000 liber, je bilo 
treba nameniti za dote revnih nevest in 1200 liber za sklad (fabrica) koprskega 
samostana Sv. Frančiška. Dodatnih 300 liber v zlatnini je namenil cerkvi Sv. 
Jakoba na Brolu (AAMC VN 0001, s.f., ASTs, 2, 68ro-77vo). 
V mestu so živeli številni Benečani, ob pripadnikih zgoraj omejenega beneške-
ga plemstva in meščanstva, ki so bili dejavno vpeti v preskrbo domačega mesta in 
v drugo trgovino, najdemo tudi obrtnike in pripadnike nižjih slojev prebivalstva. 
Benečani so bili v mestu tako številni, da je mogoče tedanji Koper imeti skoraj za 
sedmi beneški sestjer, za del mesta onstran Zaliva, od koder so v mestno središče 
redno dovažali živila in drugo robo. Zaradi njihove številčnosti in ustaljenosti je 
Koper po sestavi prebivalstva spominjal na beneške kolonije v Egejskem morju, 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
836
Dušan MLACOVIĆ: KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU IN NJEGOVIH ..., 819–854
vzpostavljene v začetku 13. stoletja po četrti križarski vojni. Njihova vpetost v 
koprsko družbo je bila po drugi strani podobna vpetosti Benečanov v družbo mest 
v Dalmaciji. Benečani niso bili njen vzporedni, nadrejen del, bili so njen sestavni 
del in so bili v vsem podvrženi organizaciji in jurisdikciji koprske komune, bodisi 
kot novopečeni Koprčani bodisi kot stalni prebivalci (habitatores) ali kot tujci. V 
dalmatinskih mestih so v času do leta 1358, ko je Dalmaciji namesto Benečanov 
zavladal ogrski kralj Ludvik Anžujski, tudi stalno bivali številni Benečani, vendar 
ne tako množično kot v Kopru. Seveda, Benečani niso bili edini priseljenci v 
Kopru. V mestu najdemo stalno nastanjene osebe ali družine, ki so izhajale iz 
Firenc, Pise, Lucce, Alessandrie, Milana, Bergama, Mantove, Cremone, Bologne, 
Faenze, Ravene, Ferrare, Padove, Vicenze, Creme, Trevisa, Vidma, Čedada, 
Krmina, Beljaka, Pliberka, Kranja, Škofje Loke, Kamnika, Ljubljane, Postojne, 
Žužemberka, Metlike, Višnje gore, Celja, Krapine, Zagreba, Senja, Paga, Zadra 
in od drugod. Za razliko od dalmatinskih mest, je bilo v Kopru malo priseljencev 
iz Mark ali Apulije. V mestu v poznem 14. stoletju tudi ni opaziti priseljencev 
iz Zgornje Štajerske in severneje, razen če niso bili ti zajeti pod opredelitev de 
Alemania, z Nemškega, kot bi to bilo v primeru dežel severno od Koroške. Po-
dobno velja za priseljence z Ogrskega, Zagreb je bil tam meja za poimenovanje 
priseljencev po krajih, od Zagreba dalje je bila v uporabi opredelitev de Ungaria. 
Edini kraji zunaj tako začrtanega kroga priseljevanja, ki so izrecno omenjeni kot 
kraj porekla prišlekov, so Mainz, od koder je bil prej omenjeni Samuel, Nürnberg, 
od koder je bil koprski priseljenec Henrik, sin pokojnega Leopolda (AAMC VN 
0012, 79vo) in Konstantinopel, od koder je izhajal Zanino pokojnega Zaharije 
(AAMC VN 0007, 372vo). Njegov oče, Zaharija pokojnega Konstantina, je služil 
v Levjem gradu, leta 1387 se je poročil z Margarito, vdovo Jurija iz Trsta (AAMC 
VN 0008, 257ro). 
Zamejitev Koprčanom običajnega komunikacijskega prostora je razvidna 
iz 42. člena 2. knjige statuta koprske komune, ki je določal rok za priglasitev 
nepremičninskih poslov podestatu in vicedominoma, če so ti bili sklenjeni pri 
notarjih zunaj Kopra in njegovega distrikta. Trimesečni rok je veljal za Istro, Fur-
lanijo, Benetke in Trevižansko marko, zunaj te zone je bil rok pol leta (STKPa, 
47vo-48ro; STKPb, 69). Ko si je Margarita, imenovana Mareta, vdova Simona s 
Kubeda, koprska prebivalka v porti Sv. Martina maja 1388 od beneškega plemiča 
Maphea Capella sposodila 23 liber, je bilo v pogodbi določeno, da je mogoče 
ta denar izterjati v Padovi, Benetkah, Veroni, Trevisu, Čedadu, Piranu ali Izoli 
(AAMC VN 0010, 120vo). Zamejitev njihovega običajnega komunikacijskega 
prostora na morju je razvidna npr. iz pogodbe o prodaji polovice plovila za 20 
dukatov in plovbi v skupno dobrobit za eno leto med Katarino, soprogo koprskega 
gradbenika Andreja iz Seravalleja in beneškega mornarja Andreja z nadimkom 
Peneše. Kupec je smel pluti dlje od Chiogge in Pulja zgolj s Katarininim dovo-
ljenjem (AAMC VN 0007, 246ro). Z drugimi besedami, brez pojasnjevanja je 
smel pluti znotraj tistega dela Jadrana, kjer je bil beneški nadzor zagotovljen. V 
coni do črte Ancona – Zadar in v naslednji coni do črte Gargano – Boka Kotorska 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
837
Dušan MLACOVIĆ: KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU IN NJEGOVIH ..., 819–854
v drugi polovici 14. stoletja ni bilo takšnega beneškega nadzora, kot je bil do 
anžujskega zavzetja Dalmacije leta 1358. Če znotraj tega bazena ne bi bilo enega 
največjih mest poznosrednjeveške Evrope in če se onstran te črte ne bi začel 
nevaren svet, kjer bi se lahko v vsakem trenutku pojavila genovška ali zadrska 
mornarica, bi delovalo, da gre za hudo samoomejitev. Dejansko je šlo zgolj za 
previdnostni ukrep v izogib težavam in izgubi.
URBANA PODOBA POZNOSREDNJEVEŠKEGA KOPRA: 
JAVNI PROSTOR
Iz zgornjega je mogoče slutiti, da je treba posrednjeveški Koper jemati nadvse 
resno, ko gre za njegovo urbano podobo, za njegov urbani raster, kakor tudi za 
estetiko njegovega javnega mestnega prostora. Dinamičnost, ekspanzivnost in 
uspešnost mesta s številnimi priseljenci, pripadniki vseh družbenih slojev, ki 
po moči in dometu elite spominja na Zadar in Dubrovnik, se je odražala tudi v 
velikosti mesta. Nedavna primerjava mestnih arealov Kopra, Trsta, Pirana, Zadra 
in Dubrovnika v času od 11. do 16. stoletja je potrdila, da je bil Koper v poznem 
srednjem veku med največjimi mesti na Jadranu. Že rezervirano odmerjena po-
vršina koprskega mestnega areala sredi 13. stoletja, postavljenega med rob otoka 
na severu, samostana obeh ubožnih redov na vzhodu in zahodu ter cerkvico Sv. 
Apolinarija, znano tudi kot Sv. Krištof, na jugu, obsega svojih 10 ha, kar je za 
4ha več od takratnega mestnega areala Dubrovnika in petkrat več od takratnega 
areala sosednjega Pirana. Večji od Kopra je bil po površini samo Zadar, ki je v 
13. stoletju splošno veljal za veliko mesto. V 14. stoletju sta Koper (več ko 20ha) 
in Zadar (24ha, skupaj s predmestji več kot 35ha) po površini precej odstopala od 
površin drugih vzhodnojadranskih mest. Površina Kopra je takrat znašala skoraj 
dvakratnik dubrovniškega mestnega areala. Koper je bil ob izteku srednjega veka 
in v zgodnjem novem veku po površini največje mesto na vzhodnojadranski obali, 
obsegal je približno 38ha. V Zadru in Dubrovniku so takrat zaradi nevarnosti 
osmanskih vpadov znatno omejili rast predmestij, v Zadru so nekdanje veliko 
predmestje nadomestili z obsežnimi utrdbami. V Kopru ni bilo potrebe po predme-
stjih, otok so razširili z izsuševanjem in nasipavanjem plaž na južni strani otoka, 
nastal je prostor za dodatno širitev robnih mestnih predelov.8 Podatek, da je bila 
koprska romanska katedrala dolgo največji cerkveni objekt v vzhodnojadranskih 
mestih in da jo je do velike dozidave zadrske katedrale po četrti križarski vojni 
v 13. stoletju po velikosti prekašala zgolj oglejska bazilika Sv. Marije, stolnica 
oglejskih patriarhov, je z zgornjim lažje razumeti.9
8 Primerjava tlorisov mestnih površin je bila opravljena v sklopu projekta „Koprska Pretorska palača: podo-
ba, pomen in namen” pri centru ICCHS Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani pod vodstvom doc. dr. 
Renate Novak Klemenčič. V obliki razstave je bila od 29. marca 2022 do 18. aprila 2022 predstavljena v 
koprski Mali loži.
9 Za podatek se zahvaljujem kolegici Renati Novak Klemenčič, ki bo izsledke o raziskavi koprske romanske 
stolnice Sv. Marije predstavila v znanstveni periodiki. 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
838
Dušan MLACOVIĆ: KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU IN NJEGOVIH ..., 819–854
Estetika srednjeveškega mesta je poleg ubranosti urbanega rastra in impresiv-
nosti svojega foritficiranega roba temeljila tudi na učinkoviti rabi javnih površin, 
ki naj bi bile urbanistično in arhitekturno izčiščene pod vplivom prevlade javnega 
nad zasebnim in ki bi naj omogočale lepe perspektive (Heers, 2018, 376–377). 
Javne površine so bile skupno dobro. Ulice so bile prostor namenjen skupni rabi 
in predvsem prehajanju, po širini so bile standardizirane, gabariti objektov so bili 
podrejeni javnemu interesu (Nuti, 2008, 73). Zasebno poseganje v javni prostor, 
ki bi preprečevalo prehodnost uličnega sistema, je bilo zato strogo regulirano in 
je sploh bilo pod budnim očesom komune. V 25. členu tretje knjige koprskega sta-
tuta je izraženo poznosrednjeveško dojemanje lepote mesta, oziroma kaj mu je v 
okras, ad decorem civitatis: urejenost in prehodnost ulic, trgov in sosesk (STKPa, 
126ro; STKPb, 145). Nemoten prehod je bila bistvena zaželena lastnost javnih 
površin, predvsem ulic, ki so razmejevale soseske. Javne površine niso bile del 
sosesk, v koprskem primeru port, obstajale so ob njih in so le-te zamejevale.  Iz 
ohranjenih koprskih vicedominskih spisov s konca 14. stoletja je mogoče razbrati 
osnovne obrise poglavitnih koprskih javnih površin, Plathee communis, Brola, 
Malega Brola, takrat nastajajočega trga pri mostu (kopenski vhod v mesto) in 
mestnih arterij, Calegarie, Grise in Calle Maior. Iz njih je mogoče tudi razbrati, 
da tlorisi osrednjih koprskih mestnih javnih površin v 14. stoletju še niso bili 
takšni, kot jih vidimo na Finovih in na drugih poznejših načrtih in isto velja za 
njihove funkcije. Tudi te niso bile takšne, kot so jih imele v času nastanka njego-
vega načrta. Na osnovi preučenega arhivskega gradiva je možno zarisati njihove 
konture, ni pa še možno natančno opredeliti razporeditve, velikosti tamkajšnjih 
objektov, javnih in zasebnih površin ter njihovim medsebojnih funkcijskih in 
prostorskih relacij. Upamo, da bo to mogoče po preučitvi celotnega gradiva, ki 
je v Kopru nastalo od leta 1382 do konca 15. stoletja in ki je ohranjeno v arhivu 
koprske komune, ob hkratnem napredku umetnostno zgodovinskih, arheoloških, 
konservatorskih in drugih raziskav. 
Koprska Plathea communis po površini in po organizaciji prostora v 14. 
stoletju še ni bila identična današnjemu Titovemu trgu, oziroma Stolničnemu 
trgu iz Finijevih časov. Bila je večja od njega, obsegala je še prostor, ki je bil 
pozneje spremenjen v dvorišče Pretorske palače in, kot kaže, tudi prostor, ki ga na 
njenem severu zasedajo poznejši, v zgodnjem novem veku zgrajeni javni objekti. 
Podobno kot plathee communis drugod po južni Evropi (Heers, 2018, 460–463) 
je tudi koprska morala nastati s časom vzpona komun v poznem 11. in zgodnjem 
12. stoletju, na takratnem robu strogo, v urbs reguliranega prostora na vrhu 
koprskega otoka. Komune so se v svojih začetkih sestajale na odprtem prostoru 
na mestnem obrobju ali v stolpih mestnega obzidja, pozneje v osrednjih cerkvenih 
objektih, njihova dejavnost je bila subverzivna, dogajala se je stran od središča 
moči (Heers, 2018, 433–434). Podobno kot v Dubrovniku, kjer so katedralo 
zgradili ob tako nastajajoči Plathei communis ob robu mesta, je tudi koprska 
stolnica zasedla takšen, robni položaj, ki pa je z razvojem mesta v visokem in 
poznem srednjem veku, spet podobno kot v Dubrovniku, postal mestno središče. 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
839
Dušan MLACOVIĆ: KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU IN NJEGOVIH ..., 819–854
Podobo, kot jo poznamo s Carpacciove slike z upodobljenim prihodom podestata 
Sebastiana Contarinija v Koper iz leta 1517, je Plathea communis dobila šele v 
zelo poznem 15. stoletju, ob izteku srednjega veka. Šele takrat se je pod vplivom 
humanistične misli in renesančnega urbanizma pričela krčiti v poznejši manjši, 
ortogonalen, teatralen in po formi strogo organiziran prostor oblasti, ki bi lahko 
spominjal na rimski forum. V 14. stoletju je bila živahen in bučen kraj trgovske 
dejavnosti, središče tako domačega političnega kot tudi gospodarskega življenja. 
Bila je nepravilnih oblik, organsko in funkcijsko nastalih kot stičišče poglavitnih 
mestnih arterij, Grise proti pristanišču Sv. Martina, Calle Maior, ki je preko Brola 
in mimo Bošedrage vodila proti pristanišču Sv. Petra in Calegarie, ki je skozi 
porto Maior vodila do istoimenih Velikih vrat pri cerkvi Sv. Klemena. Razvijala 
se je upoštevaje dinamiko stanj in razmerij javnega in zasebnega lastništva ter 
javnega nadzora nad tem prostorom pred vzpostavitvijo komune.10 Na prostoru, 
kjer je pozneje nastalo levo krilo Pretorske palače in ob njem, so se konec 14. 
stoletja nahajale kancelarija, vicedominarija in loža. Iz pregledanih dokumentih 
je mogoče razbrati, da je komunalna pisarna obravnavana kot samostojna stavb-
na enota in ne kot del kompleksa Komunalne palače (AAMC VN 0012, 66ro), 
isto velja za vicedominarijo in ložo. Komunalna palača, današnje desno krilo 
Pretorske palače, je stala na južnem robu Plathee communis in je bila s svojimi 
fasadami odprta proti javnemu prostoru najmanj proti dvema stranema, proti 
današnjemu Titovemu trgu in proti delu Plathee communis, kjer so se nahajala 
poslovno-bivalna poslopja veletrgovcev in ob njih komunalni zapori (AAMC VN 
0012, 125vo). Ta del trga je bil v 15. stoletju preurejen v dvorišče rastočega 
upravnega kompleksa ob komunalni palači. Po dokumentih sodeč, je ta v 14. 
stoletju imela svoje dvorišče (curia palatii) in ložo (logia palatii) znotraj tlorisa 
10 Urbani razvoj srednjeveškega Kopra do njegove poznosrednjeveške podobe je še zmeraj neznan-
ka. Kako se je bizantinski kastrum spremenil v razmeroma veliko srednjeveško mesto, je vpra-
šanje, ki bo zaposlovalo še številne rodove znanstvenikov. Nekaj odgovorov nanj nudijo stare 
najdbe (Semi, 1975, 11–19) in v preteklih desetletjih opravljene arheološke raziskave (prim. Žu-
pančič, 1989; Cunja, 1989; Cunja, 2001; Čebron Lipovec & Osojnik, 2017; Bradanović, 2020). S 
slednjimi je ugotovljena spreminjajoča se raba in dinamika protora na koprskem otoku v času od 
pozne antike do poznega srednjega veka ter obstoj številnih aglomeracijskih točk na otoku. Davna 
predpostavka o pravokotnem bizantinskemu kastrumu na vrhu otoka severno od današnje stolnice, 
kot ga je sredi 19. stoletja zarisal zgodovinar in konservator Pietro Kandler (Bradanović, 2020, 
44–45), še ni podkrepljena s sistematičnimi raziskavami. Lega in urbani raster tega prostora, nje-
gova socialna struktura v poznem srednjem veku (koncentracija plemstva), prisotnost sakralnega 
objekta sredi njega z možno starejšo osnovo (Sv. Blaž) in bližnji stari sakralni objekti (predvsem 
rotunda Sv. Helia), vzbujajo upanje, da je imel Kandler prav in da se je pričel Justinopolis širiti po 
otoku od tam. Čas od 10. stoletja, ko je bil Koper že pomembno istrsko mesto, in do 12. stoletja, 
ko se je prebivalstvo Kopra organiziralo v komuno, je doba, ko se je pravokotna zasnova koprske-
ga kastruma in njegovih suurbanih površin morala spojiti z davno radialno rabo otoških površin. 
V ta čas sodi tudi nastanek poznosrednjeveških osrednjih koprskih mestnih javnih površin. Veliki 
komunalni trgi (plathea) so navadno nastajali na robu starih mest, ob njihovem starem obzidju. 
Njihova nekdanja središča (sploh forumi) so bila v visokem srednjem veku že zabrisana, včasih 
tudi že nerazpoznavna (Heers, 2018, 417). Verjetnost, da je koprska Plathea communis nastala 
drugače, je zelo majhna.  
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
840
Dušan MLACOVIĆ: KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU IN NJEGOVIH ..., 819–854
današnjega desnega krila Pretorske palače, bila je sestavljena iz najmanj dveh sa-
mostojnih objektov in sicer iz objekta, ki so ga konec 14. stoletja imenovali Stara 
palača, Palatium Vetus, in iz dozidave, s katero je Stara palača skupaj tvorila 
Palatium Communis. Leta 1358 so ta del še imenovali Nova palača. Dne 8. aprila 
tega leta je bil tam (in palacio novo comunis) sestavljen instrument, s katerim 
je koprski podestat Marino Grimani potrdil veljavnost legata koprskega trgovca 
Manfreda de Beletanisa iz Mantove v prid koprskega kapitlja (ŠAK KA P, 79). 
Kompleks se proti jugu ni zaključeval poravnano, kajti neki zasebni objekt je tam 
na Staro palačo mejil na dveh straneh (AAMC VN 0007, 147vo). Leta 1396 je v 
instrumentu, ki sta ga dala sestaviti javna cenilca in dražilca, kot mikrolokacija 
njegove sestave prvič navedena še nova loža palače (ante logiam novam palatii, 
AAMC VN 0012, 230ro). Tega leta je bilo pred ali pod njo sestavljenih še nekaj 
notarskih instrumentov.  
Cerkev Sv. Katarine se je nahajala v neposredni bližini zaporov, leta 1395 je 
že nosila to ime (AAMC VN 0012, 161ro). Naldinijevo poznavanje dejstva, da 
je bila prej posvečena sv. Silvestru, je pravzaprav presenetljivo (Naldini, 1700, 
166–167), spomin na stari patrocinij se je, kot je videti, obdržal najmanj tristo let. 
Cerkev sv. Silvestra bi lahko tam stala že od časov obuditve kulta tega svetnika 
okrog leta 1000, z uveljavitvijo močne cesarske oblasti za časa otonske dinastije in 
vplivnega učenjaka Gerberta iz Aurillaca, papeža Silvestra II. Cerkve, ki so danes 
v Istri posvečene sv. Silvestru, so maloštevilne, drugače je v bližnji Furlaniji in v 
Venetu, kjer je teh veliko. Najbližja cerkev Sv. Silvestra, zgrajena v času vzpona 
omenjenega kulta in s freskmi iz 14. stoletja z zgodbami o cesarju Konstantinu in 
sv. Silvestru (Cozzi, 2003, 37), je v sosednjem Trstu. Koprski Sv. Silvester je stal 
na dominantnem prostoru zunaj zgodnjesrednjeveškega mesta, kjer se je dobro 
stoletje pozneje oblikovala Plathea communis, kot jo poznamo v 14. stoletju. V 
času pred vzpostavitvijo komune je moral imeti pomembno funkcijsko vlogo v 
organizaciji javnega prostora, podobno kot bližnja mnogo večja cerkev za njim, v 
12. stoletju posvečena v koprsko katedralo. O pomenu tega izginulega objekta ne 
priča zgolj večstoletna tradicija starega patrocinija, ampak tudi orientacija sklopa 
reprezentativnih objektov na njegovi severni strani, zaobjetih pozneje v poslopje 
Armerije, ki so skupaj z njo tvorili razpoznaven stavbni blok na trgu. Lahko, 
da je naključje, toda tudi beneška cerkev Sv. Silvestra, ki bi bila lahko že iz 10. 
stoletja in ob kateri je v 12. stoletju zrasla palača gradeških patriarhov, je bila 
del poglavitnega beneškega gospodarskega območja, Rialta (Dorigo, 2003, 73). 
O tem, da bila koprska Sv. Katarina v 14. stoletju že v porti Zubenaga, kot je to 
bilo v Naldinijevih časih (Naldini, 1700, 166), ni niti govora: zasebni objekti ob 
cerkvi in zaporih, s poslovnimi prostori, stationes, v pritličju in z bivalni prostori 
zgoraj, so stali na trgu, super Plathea communis. Stavbna zemljišča, na katerih so 
bili postavljeni, so pripadala komuni (de reditu communi) in zanj ji je bilo treba 
plačevati najemnino (AAMC VN 0007, 147vo; AAMC VN 0010, 78ro). 
Za objekte, ki so stali ob trgu, je v notarskih instrumentih navadno uporabljen 
izraz secus (ob, pri) in ne super (na). Primer je navedba obzidanega dvorišča 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
841
Dušan MLACOVIĆ: KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU IN NJEGOVIH ..., 819–854
domovanja veletrgovca Frančiška iz Firenc, ki je stalo nasproti južne fasade stol-
nice (AAMC VN 0007, 114vo) in ki se je nahajalo pri trgu in ne na njem, čeprav 
je iz pozicije jasno, da je moral del objekta gledati na trg. Tudi bližnja loža se 
je nahajala pri trgu in ne na njem. Na severozahodni in na severni strani Plathee 
communis so stali sklopi poslovno-bivalnih objektov v lasti koprskega stolnega 
kapitlja, ki so segali do zasebnih objektov v portah Zubenaga in Domo, do vrtov 
dominikanskega samostana, do Malega Brola in do objektov, onstran katerih se je 
na severni strani stolnice nahajalo pokopališče Sv. Marije. Kapitelj je objekte v 
teh sklopih dajal v najem veletrgovcem že v 13. stoletju in v prvi polovici 14. sto-
letja. Primer je pogodba z dne 15. aprila 1330 med kapitljem in Bertucijem, sinom 
pokojnega gospoda Marka Deoda (verjetno rodbina Duodo oz. Diedo) iz Benetk, 
koprskim trgovcem, o nadaljevanju najema hiše, oziroma poslovnega objekta, 
domum sive stationem, na Plathei communis v lasti kapitlja in v dobro stolnice. 
Najem je veljal za dodatnih pet let, začenši z junijskim dnevom sv. Petra. Objekt 
je na eni strani mejil na podoben objekt kapitlja, ki ga je najemal koprski trgovec 
Donat, sin pokojnega Bartolomeja de Campanile, na drugi strani spet na podoben 
objekt kapitlja, v katerem je stanoval magister Zanino, občinski kirurg, na tretji 
strani na javno pot in na četrti strani na Platheo communis. Letna najemnina je 
znašala 40 liber, v petih letih torej dobrih 55 dukatov (ŠAK KA P, 64). Eno od 
stavbišč kapitlja, ki ga je ta leta 1382 dal v najem Nikolaju de Bonacorsso iz Be-
netk za dobo petih let in na katerem si je lahko najemnik sezidal nadstropno hišo, 
se je nahajal v porti Zubenaga in je bil obrnjen proti Plathei communis (torej ne 
na trgu). Zemljišče je bilo precejšnje, na zadnji strani je mejilo na drugo stavbišče 
kapitlja in enako ob strani spet na še eno stavbišče v lasti kapitlja. Meja na njegovi 
četrti strani je segala do Malega Brola, severno od Plathee communis (ŠAK KA 
P, 90). Analiza razporeda, lastnine stavbišč in objektov v teh sklopih bo skupaj 
s preučitvijo dokumentov iz 15. stoletja, upajmo, dala odgovor na vprašanje, ali 
je današnja loža bila v 15. stoletju zgrajena na mestu katerega od teh objektov 
ali pred njimi, na nezgrajenem zemljišču Plathee communis, spremenjenim v 
stavbišče zaradi te pomembne novogradnje.11 Vzhodno stran Plathee communis 
je zaznamovala stolnica Sv. Marije z atrijem, v katerem so se nahajali merilniki 
za poglavitne koprske mere in v katerem je ob poslovnih prostorih trgovcev svoj 
prostor leta 1389 dobil tudi čevljar Jurij pokojnega Janeza iz Kopra (AAMC VN 
0007, s.f., ASTs, 5, 135). Leta 1390 sta prokuratorja stolnice dovolila Makariji, 
vdovi gospoda Donata de Gavardo, na južno fasado stolnice proti vicedominariji 
nasloniti lesen poslovni objekt (AAMC VN 0007, 167ro). Živopisnosni trga so 
prispevali nadstreški (revetenum) zasebnih stationes koprskih veletrgovcev, pod 
njimi je bilo sklenjenih kar nekaj notarskih pogodb (AAMC VN 0010, 25ro). 
11 Omemba starejših objektov na stavbišču lože je negotova. Emil Smole na njenem mestu omenja dve manjši 
javni zgradbi, ki bi naj služili javnim namenom in v katerih naj bi se nahajali vzorci linearnih in prostorskih 
mer ter javna tehnica. Omenja ju brez navedbe vira (Smole, 1958, 14). Konec 14. stoletja so se ti merilniki 
zagotovo nahajali v atriju stolnice (AAMC VN 0007, s.f., 5, 135) in ne na mestu današnje lože.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
842
Dušan MLACOVIĆ: KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU IN NJEGOVIH ..., 819–854
Objekt, ki je Platheo communis zaznamoval, je bil kampanile ob robu atrija 
stolnice. S stopnišča pod vhodom vanj je glasnik pred zbrano množico objavljal 
javne razglase.
Kdaj, kako in na kakšnem zemljišču (povsem praznem, v davnini pozidanem 
in pozneje izpraznjenem ali delno pozidanem) je nastal Brolo, tedanji Broylum 
magnum, bodo raziskave šele pokazale. Tudi v 14. stoletju je to bil javni prostor, 
ločen od Plathee communis z zgradbo stolničnega kompleksa, enako kot danes. 
Pot med obema je vodila mimo pokopališča na severni strani stolnice in stavbišč 
škofije, ki so že bila del porte Isolana. Na njih so stala skladišča s konjskimi hlevi 
koprskih veletrgovcev (AAMC VN 0012, 107ro–108ro). Brolo se je nato ob cer-
kvici sv. Janeza Evangelista iztekel v eno najpomembnejših starodavnih koprskih 
poti, tisto proti Bošedragi in naprej proti mandraču Sv. Petra, imenovano Calle 
Maior (AAMC VN 0007, 245ro). Drugi morebiten prehod  med njima bi lahko 
potekal po južni strani stolnice, mimo vicedominarije, obzidanega dvorišča domo-
vanja veletrgovca Frančiška iz Firenc, sklopa objektov v lasti veletrgovca Janeza 
iz Francije, postavljenih leta 1389 na stavbiščih v lasti koprske škofije (AAMC 
VN 0007, 114vo). Prehod med temi objekti in stolnico sta tvorili dve zemljišči, 
ki sta pripadali koprski komuni, a s katerima je konec 14. stoletja razpolagal 
koprski škof. Obe zemljišči je najel omenjeni Janez iz Francije, najemodajalec je 
bil škof (AAMC VN 0007, 114vo). Dejstvo, da je bil ta javni prostor pred vhodom 
v kompleks škofijske palače pod nadzorom škofa in da ga je ta dajal v najem 
zasebniku, odpira vprašanje njegove prehodnosti v poznem srednjem veku. Iz 
dokumenta sledi, da bi bil lahko prehoden največ v ozkem pasu ob robu stolnične 
južne fasade in še to samo tam, kjer nanjo niso bili naslonjeni zasebni objekti. 
Povsem verjetno je, da ta prostor ni bil prehoden, kajti v 18. stoletju so blizu 
vicedominarije porušili neko arkadno strukturo, ki bi lahko pripadala morebitnim 
vratom (Žitko, 2019, 31; Čebron Lipovec, 2020, 229). Dodaten argument v prid 
domnevi, da je javno prehajanje s Plathee communis na Brolo potekalo ob severni 
fasadi stolnice in stran od škofijske palače, je mogoče najti v sklepu beneškega 
senata z dne 6. julija 1349, ki je odrejal postavitev vrat ob vhodu na Platheo 
communis ob robu Malega Brola ter na začetku ulice proti Zubenagi, v smeri 
proti pristanišču Sv. Martina. Vprašanje dejanskega obstoja teh vrat puščamo ob 
strani, za nas je bolj pomebno inženirsko gledanje na poglavitne komunikacije 
v mestu na severni strani Plathee communis: ulica, ki s Plathee communis vodi 
v Zubenago, je skupaj s potmi proti Isolani bila spoznana za razvejan, a razpo-
znavno enovit komunikacijski sistem (»[...] capite strate que permanet coniuncta 
cum porta Zabanaga, que quidem Strata discurit versus Portam Yssolanam [...]« 
(Cesca, 1882, 161–162)). 
Objekti, ki so tvorili vzhodni rob Brola v 14. stoletju do poznejšega poslopja 
Fontika, ostajajo skupaj z lastništvom stavbišč, na katerih so stali, neznanka. 
Iz vicedominskih spisov je razvidno, da tamkajšnja cerkev Sv. Jakoba ni bila 
novogradnja s konca 14. stoletja, kot se domneva (Semi, 1975, 204). Nasprotno, 
iz dogovora med njenimi skrbniki in škofom Lodovicom Morosinijem, ki je bil 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
843
Dušan MLACOVIĆ: KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU IN NJEGOVIH ..., 819–854
sklenjen v kapeli škofijske palače dne 25. julija 1389, na dan sv. Jakoba, sledi, da 
so jo Koprčani v 14. stoletju imeli za eno svojih najstarejših mestnih cerkva, da 
je bila ruševina in da so jo obnovili v čast sv. Mariji in apostolu Jakobu (AAMC 
VN 0010, 81vo). Sporazum je določal podrobnosti božje službe v njej, sploh na 
svetnikov god, in postopanje skrbnikov z njenim inventarjem. Njena obnova je 
morala trajati vsaj od leta 1382 (omenjeni legat Spelato) do leta 1389, ko so njeni 
skrbniki (factores) prejemali sredstva za njeno pregradnjo (auxilio refficiendi 
dictam ecclesiam scti. Iacobi). Bruneta, soproga koprskega plemiča Guarcija de 
Tarsia, je takrat v ta namen za pokoj duše svoje matere Grisende prispevala 4 
libre (AAMC VN 0010, 60ro). Več vemo o zahodni strani Brola. Tam so ob zidu 
škofijskega kompleksa prav tako stali poslovno-skladiščni prostori v lasti kopr-
ske škofije. Škof jih je dajal v dolgoročen najem koprskim veletrgovcem, spet 
predvsem Janezu iz Francije in Petru z Evbeje (AAMC VN 0005, s.f., ASTs, 4, 
242vo). Južni del Brola je zaznamovalo veliko zasebno poslopje (domus magna, 
tudi domus alta) s pritklinami, ki je pripadal rodbini Spelato in v katerem je pre-
bival omenjeni veletrgovec Peter pokojnega Jakoba z Evbeje (AAMC VN 0012, 
100vo). Leta 1394 je bil ta stavbni sklop del zavarovalnine za Petrov trgovski 
posel s koprskim trgovcem, Benečanom Leonardom Bevilaqua v vrednosti 6000 
liber (AAMC VN 0012, 86vo). Nobeden od navedenih objektov, z izjemo cerkve 
Sv. Jakoba in stavbnega bloka Spelato, ni stal na Brolu, vsi so stali vsak v svojem 
mestnem predelu, porti, in so spredaj nanj samo mejili.
Sinonim za Broylum magnum, ki ga srečamo v notarskih dokumentih, je bil 
Viridarium magnum oziroma veliki drevesni nasad ali veliki sadovnjak (AAMC 
VN 0012, 86vo). Bil je javni prostor, ki je bil z dveh strani obdan s stavbami in 
stavbišči v lasti škofije. Možno je, da je bil v 12. stoletju vzpostavljen kot škofijski 
sadovnjak, po vzoru na tovrstne velike vrtove škofijskih palač (primer milanskega 
brola, vzpostavljenega že za časa sv. Ambrozija), ki so se pozneje transformirali v 
javni prostor in ponekod celo v sosesko (Contrada del Brolo milanskega sestjera 
Porta Romana). Če je bilo tako, ostaja še zmeraj odprto vprašanje, kaj je bilo pred 
tem na tem mestu in kakšna je bila dostopnost Brola v času od 12. do 13. stoletja. 
Konec 14. stoletja je imel Brolo nedvomno že daljšo tradicijo javnega prostora, 
kajti zasebni objekti so bili z vhodom obrnjeni proti njemu. Možno je, da je bil 
viridarium tam že od prej in da je njegov nastanek povezan z zgodovino javnega 
političnega življenja v Kopru v predkomunalnih časih, kajti za razliko od številnih 
mest v severni Italiji, kjer je Brolo ali Broletto postal sinonim za komunalno palačo, 
se je koprski komunalni trg in pozneje kompleks komunalne palače razvil stran od 
Brola. Z drugimi besedami, komuna se v 12. stoletju z Brolom ni identificirala kot 
s svojim prvinskim prostorom, njen prostor je nastal stran od njega. Iz strukture 
lastništva in rabe objektov ob njem v poznem 14. stoletju je mogoče sklepati, da 
ta takrat še ni bil sejemsko prizorišče, niti ni bil prizorišče trgovine na drobno ali 
preskrbe, kot je to bil v zgodnjem novem veku in pozneje (Žitko, 2019, 32). Bil 
je varen, logistično obvladljiv, elitni mestni emporij, nad katerim sta dominirala 
koprski episkopalni kompleks in njegov gospodar, koprski škof.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
844
Dušan MLACOVIĆ: KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU IN NJEGOVIH ..., 819–854
Prostor pred poznejšimi Mudinimi vrati je bil šele leta 1395 prvič bežno poi-
menovan Plathea Pontis (AAMC VN 0012, 171vo). Pred tem in še dolgo po tem, 
so ga koprski notarji imenovali Plazale Pontis ali Plazale Porte Nove. V njihovih 
očeh je bil sekundaren trg, pojmovan kot razširjeni ulični javni prostor oziroma 
kot osrednji javni prostor pripadajoč mestnemu predelu, porti. Njegova podoba, 
kot jo spoznamo v vicedominskih spisih s konca 14. stoletja, ni artikulirana, je pa 
iz njih razvidno, da je šlo takrat za javni prostor v transformaciji. Okrog njega so 
se nahajale nastambe nižjih slojev mestnega prebivalstva, prišlekov iz koprskega 
distrikta in drugod. Med lastniki tamkajšnjih stavbišč je mogoče redko srečati 
pripadnike koprske elite, ob prišlekih med njimi srečamo koprske duhovnike, 
bratovščine in hospitale. Najem pritličnega objekta, kritega s trstiko, je bil tipičen 
nepremičninski posel v tem novem, nastajajočem delu mesta. Leta 1395 je objekt 
oddajala Nerbia, priora samostana sv. Blaža, v vlogi prokuratorke pokojnega du-
hovnika Facine de Grago, najemnik je bil Jakob, sin pokojnega Frančiška iz Vid-
ma (AAMC VN 0012, 195ro). Na severnem robu tega javnega mestnega prostora, 
ob cerkvi Sv. Petra, so že stali večji stavbni bloki, ki so dosegali enake cene, kot 
bi jih drugod po mestu, po 400 ali 500 liber (AAMC VN 0012, 221ro; AAMC VN 
0012, 227ro), vendar so bili tako prodajalci kot kupci tudi v teh primerih redko 
del elite. Navadno je šlo za podjetne pripadnike nižjih slojev, ki so se vzpenjali 
po družbeni lestvici. Okrog tega prostora je mogoče v 14. stoletju zaznati taverne 
in hrambo večjih količin vina. Primer, leta 1395 je prokurator koprskega plemiča 
Nikolaja Spelata  prodal 96 urn vina Mavru de Saraceno iz Izole. Prodajal jih je 
po 4 libre in 4 solide za urno, torej za nekaj manj kot dukat za urno. Vino je bilo 
hranjeno v njegovem tamkajšnjem vinskem skladišču (canipa, konoba), hranjeno 
je bilo v štirih sodih (AAMC VN 0012, 173vo). Preračunano, šlo je za dobrih 62 
hektolitrov vina. S krepitvijo trgovskih kopenskih poti in s spremembo funkcije 
Plathee communis iz trgovskega trga v prostor, ki ga je zasedala izključno oblast, 
se je vloga tega prostora v mestu po srednjem veku spremenila. Postal je tisto, 
kar je bil Brolo v poznem 14. stoletju: elitni mestni emporij. Nahajal se je ob 
poglavitnem vhodu v renesančno mesto, pri Zlatih vratih, kot ga vidimo na risbi 
iz leta 1624 (Mavrič, 2020, 139).
Za razliko od Calle Maior in Grise, ob katerih v srednjem veku v vicedo-
minskih spisih ni zaznati reprezentančnih zasebnih objektov, je bila Calegaria v 
14. stoletju od začetka pri Plathei Communis in do konca pri Sv. Klemenu, kraj 
bivanja gospodarsko najbolj propulzivnega dela koprskega plemstva in v Koper 
priseljenih pripadnikov elite od drugod, predvsem iz Benetk in Firenc. Kompleksi 
njihovih tamkajšnjih poslovno stanovanjskih ali samo stanovanjskih objektov so 
lahko segali globoko v mestno tkivo za Calegario. Ob njej najdemo tudi ograjene 
vrtove (AAMC VN 0012, 45ro). Te tri mestne arterije so bile edine, ki so kot ulice 
imela lastna, uveljavljena imena. Nobena od njih se ni nahajala na robu mestnega 
predela, prečkale so jih po sredini, Grisa je prečkala porto sv. Martina, Calle 
Maior porto Bošedraga in Calegarija porto Maior. Ob njih je v mestu obstajalo še 
nekaj ulic, ki so bile imenovane opisno, kot npr. ulica v porti Sv. Martina, ki so 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
845
Dušan MLACOVIĆ: KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU IN NJEGOVIH ..., 819–854
ji rekli, ulica, ki vodi v pristanišče Sv. Martina (via publica qua itur ad portum, 
AAMC VN 0007, s.f., ASTs, 6, 31) ali ulica klavnice v porti Braciolo (AAMC 
VN 0001, s.f., ASTs, 2, 60). Vse druge ulice so bile v notarskih instrumentih 
obravnavane na tipično srednjeveški način, brez imena, kot prostor prehajanja 
med stavbnimi bloki, kot javna pot, via publica.
URBANA PODOBA POZNOSREDNJEVEŠKEGA KOPRA: 
DVANAJST KOPRSKIH PORT 
Seštevek koprskih poznosrednjeveških port, za razliko od seštevka rajonov v 
19. stoletju, ni bil enak površini celotnega mesta. Zgornje javne mestne površine, 
Plathea communis, Brolo in Mali Brolo, so v poznem srednju veku obstajale 
vzporedno s portami, porte so na njih mejile. Simptomatična je tudi razlika v 
njihovem številu, medtem ko je bilo v 19. stoletju v Kopru enajst rajonov, je bilo 
v poznosrednjeveškem Kopru dvanajst port. Bolj kot sama razlika v številu, je 
pomembno, katera je tista koprska poznosrednjeveška porta, ki je umanjkala in 
ki v 19. stoletju ni bila rajon ter kaj se je z njo zgodilo. Koprčani iz 14. ali 15. 
stoletja se ne bi mogli načuditi svojim someščanom v 19. stoletju in pozneje, 
da so izbrisali z obličja zemlje in iz kolektivnega spomina ravno njihovo naj-
pomembnejšo, najvidnejšo in v vseh ozirih osrednjo porto, porto Domo. Ime te 
porte izhaja iz. italijanskega izraza Duomo, oz. iz lat. domus, poimenovanja za 
osrednjo cerkev, navadno katedralo in verjetno v pomenu Domus Dei, Božja hiša. 
Porta z enakim imenom je obstajala tudi v sosednjem, manjšem Piranu, tudi tam 
je imela vlogo osrednje porte.12 Koprska porta Domo ni bila velika, toda nahajala 
se je na ekskluzivnem, najvišjem delu otoka, na prostoru okrog Malega Brola. 
Nastala je kot del srednjeveške matrice idealnega krščanskega mesta, kjer je osre-
dnji cerkveni objekt določal lokacijo prve med vsemi portami. Porte, ki je mesto 
simbolno povezovala z idealnim nebeškim svetom pod skrbjo Stvarnika. Tako je 
bilo npr. v Raveni, kjer je ta dvanajsti simbolični mestni predel izpričan že leta 
709 (Guidoni, 1978, 93). Sledila so tudi druga mesta z dvanajstimi mestnimi 
predeli, med njimi Firence, kjer je porta Domo ostala najpomembnejša porta z 
rastjo in preureditvijo mesta v štiri porte (Heers, 2018, 363).
Pred natančnimi morfološkimi raziskavami mestnega rastra srednjeveškega 
Kopra še ni mogoče jasno začrtati obsega izginule Porte Domo. Na svoji zahodni 
12 Domneva, da naj bi se ime piranske porte Domo nanašalo na domus kot na sedež domačih oblasti v času 
pred širitvijo mesta in izgradnjo komunalne palače (Dolce & Pagliaro, 1987, 27), je malo verjetna. Čeprav 
je cerkev Sv. Jurija, piranski Duomo, zunaj prostora tega piranskega predela, je treba odgovor, od kod ime te 
piranske porte, iskati ravno pri Sv. Juriju, v njegovi vlogi osrednje piranske cerkve, Božje hiše, in v odnosu 
med obema ter posledičnih komunikacijskih poteh med obema še pred vzpostavitvijo port, kot organizacije 
populacije v naselju. Zanimivo, da je neposredna okolica sv. Jurija pozneje tvorila piranski predel Kaštel, 
katerega ime je identično najpomembnejšemu beneškemu sestjeru, ki je ime dobil po tamkajšnjem sedežu 
oblasti, utrdbi, Doževi palači. Piranski Kaštel ni nastal v srednjem veku, piranski statuti ga ne omenjajo kot 
eno od takratnih štirih piranskih port (STPI, 133).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
846
Dušan MLACOVIĆ: KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU IN NJEGOVIH ..., 819–854
strani je segala globoko v vrtove dominikanskega samostana in do Zubenage. Na 
jugu je segala do objektov, ki so se na drugi strani nahajali ob Plathei communis. 
Njena meja proti Isolani ostaja za zdaj nejasna. Njena severna meja je potekala ob 
mestnem obzidju, kjer moramo, glede na vlogo in konfiguracijo port, iskati njej 
pripadajoča starodavna, izjemno pomembna, a pozneje v predelavah obzidja opu-
ščena, mestna vrata. Izginotje te porte je ustvarilo zmedo pri raziskovanju mestnega 
obzidja. Domneva, da so bila Stolna vrata novo ime in da so se nanašala na nekdanja 
mestna vrata nad današnjo Kidričevo ulico (Likar, 2009, 317), stran od porte Domo, 
ni vzdržna. Kdaj je ta porta izginila, še ne vemo. Naldini je leta 1700 ni omenjal, 
a šele raziskava njemu sočasnega vicedominskega gradiva bo pokazala, če zato, 
ker je več ni bilo ali zato, ker v tej porti v njegovih časih ni bilo cerkvenih objek-
tov. Del njegovega krajepisa, ki se nanaša na koprske porte, je namreč posvečen 
omembam in orisu koprskih cerkva in ne samim mestnim predelom. Naldini je te 
uporabil zgolj kot orientacijski pripomoček. Iz map rajonov je razvidno, da je bila 
srednjeveška porta Domo pozneje razdeljena med Isolano in Zubenago (Mavrič, 
2020, 152), oziroma med riona Seras in Iena, kot se je tema portama reklo za časa 
francoske oblasti na začetku 19. stoletja (Čebron Lipovec, 2020, 227).
Ustroj porte Domo in njena vloga v mestu sta dobro vidna iz dokumenta o 
prodaji ene od tamkajšnjih hiš z dne 20. decembra 1388. Hiša je pripadala pokojni 
Beti, soprogi gospoda Zentilina Tarella, koprskega glavarja Slovanov, hčerki prav 
tako pokojnega beneškega plemiča Marka Bona, stalno nastanjenega v Kopru. 
Hišo, v kateri je takrat bival beneški trgovec Marco Rosso, so prodajali izvršitelji 
njene oporoke, testatorkina hči Urša, nuna v koprskem samostanu Sv. Klare, nje-
na prijateljica Boneta, vdova, soproga pokojnega Gavarda de Gavardo iz bližnje 
Isolane, koprski trgovec, Benečan Marco Alberto in koprski plemič Mihael de 
Gavardo, eden najbogatejših in najvplivnejših Koprčanov svojega časa. Hišo so 
prodali koprskemu trgovcu Gregorju iz Siene, ki je bil prokurator samostana Sv. 
Klare, in sicer za precejšnjo vsoto 525 liber. Hiša je na dveh straneh mejila na javno 
pot, na tretji strani na vrt pokojne Bete in na četrti strani na domovanje beneškega 
plemiča Jakoba Morosinija (AAMC VN 0007, 236vo). Genealoške raziskave bodo 
pokazale, če je bil slednji bližnji sorodnik takratnega koprskega škofa in kakšne 
zveze je imel z dožem Mihaelom Morosinijem (dož v letu 1382). Konec junija 
naslednje leto je koprski trgovec Janez iz Francije v vlogi prokuratorja oddal v 
najem hišo v porti Domo v lasti notarja Frančiška, sina pokojnega Petra iz Padove 
in njegove soproge Beatrice. Najemnik Fachino iz Bergama in njegova soproga 
Prisenda sta jo najela za dobo šest let. Kadar je šlo za najem, je bilo v notarskem 
instrumentu za potrebe identifikacije najetega objekta ob imenu porte treba navesti 
le dva mejaša, v tem primeru javno pot in sklop objektov, ki je pripadal trgovcu 
Petru iz Pulja, prebivalcu Kopra (AMC VN 0007, ASTs, 5, 148ro).
Poznosrednjeveške koprske porte so seveda vse imele svoje aglomeracijske 
objekte in prostore, a ti niso nujno bili del mestnega obzidja. V virih s konca 
14. stoletja naletimo še na zadnje ostanke nekdanje aglomeracijske moči cerkve 
sv. Martina, po kateri je porta Sv. Martina dobila ime in ki je dokaz, da ta moč 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
847
Dušan MLACOVIĆ: KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU IN NJEGOVIH ..., 819–854
v Kopru ni bila nujno povezana z mestnimi vrati. Šlo je za cerkev nekdanjega 
benediktinskega priorata na mestu poznejšega servitskega samostana (Čebron 
Lipovec & Osojnik, 2017, 8), ki pa ni bila zgolj tamkajšnji oratorij. V 14. stoletju 
je ob njej še zmeraj bilo pokopališče (AAMC VN 0007, 284ro), v srednjem veku 
eden osrednjih krajev zbiranja soseske (Heers, 2018, 420). Morfološke analize 
urbanega tkiva v tej porti bodo pokazale, če je bil takratni osrednji javni prostor 
v porti (plazale dicte porte) morda ob njej ali se je kot obodni trg premaknil proti 
pristanišču Sv. Martina. Iz stanja lastništva objektov in stavbišč ob njej v pregle-
danih vicedominskih spisih to namreč ni neposredno razvidno. Indikativno je, 
da je za duševno oskrbo v tej porti skrbel duhovnik z nazivom prior Sv. Martina. 
Gre za zelo povedno reminiscenco, za prežitek drugačne realnosti tega prosto-
ra pred 14. stoletjem, za spomin na čase, ko je benediktinski priorat s svojimi 
potrebami in funkcijami narekoval rabo okoliškega prostora. Enako kot v 15. 
stoletju (Čebron Lipovec & Osojnik, 2017, 31), je bil leta 1388 prior Sv. Martina 
koprski duhovnik in ne morebiti benediktinec. Tega leta je bil razrešen spor glede 
maševanja na martinovo v tej cerkvi med koprskim stolnim kapitljem in med 
duhovnikom Benvenutom de Forlino, priorjem Sv. Martina. Spor so razrešili do 
25. novembra, neposredno po martinovem v tem letu in sicer s pomočjo arbitra, 
koprskega kanonika Karla de Mecio, plebana Sv. Petra ob Dragonji (vicus Sancti 
Petri). Sporazum, sklenjen pred notarjem Nikolajem Adalperom, je določal, da 
bo v cerkvi na martinovo svečano mašo daroval eden od koprskih kanonikov in 
da se bodo darovi s te maše med kapitljem in priorjem delili na pol. Sporazum je 
še določal, da mora prior na vsako martinovo kapitlju izročiti 18 grošev (AAMC 
VN 0007, 258vo). Vprašanje poznosrednjeveške transformacije te porte dodatno 
zapleta vest, da je neko stavbišče v tej porti na eni svojih strani mejilo na poko-
pališče sv. Dominika (AAMC VN 0007, 301ro). Del Kopra, imenovan Musela, je 
bil v 14. stoletju sestavni del te porte in kot toponim zagotovo ni bil sinonim ne 
zanjo (AAMC VN 0007, 328ro; AAMC VN 0007, 334vo), kaj šele za sosednjo 
porto Zubenago, kot bi naj to bilo pozneje, v zgodnjem novem veku in 19. stoletju 
(prim. Mavrič, 2020, 152).
Za konec še nekaj besed o porti Bošedraga, ki je bila ena najbolj dinamičnih 
koprskih port v 14. stoletju. Njen osrednji del, plazale porte Buserdage, se je 
nahajal na istem mestu kot danes, ob tamkajšnjem mandraču, ki je takrat bil 
preprosto portus Buserdage in ne mandrač Sv. Andreja. Večina dejavnosti v 
njem je bilo povezana s prometom s soljo, kajti portus Buserdage se je nahajal 
najbližje poglavitnim koprskim solinam, tistim ob izlivu reke Rižane in pod 
Srminom. Iz spisov vicedominov s konca 14. stoletja je mogoče razbrati, da je 
bila Bošedraga porta priložnosti, ki je takrat načrtovano in sistematično rasla. 
Stavbišča, pogosto kar sklopi stavbišč, tudi v nizu, so bila v lasti koprske elite, 
predvsem koprskega plemstva. Na njih so zrasla poslopja v najemu ali v lasti 
oseb, vpetih v trgovino s soljo in z drugo robo. Med lastniki stavbišč je pred-
njačila rodbina Adalpero. Možno je, da je bila Bošedraga tista cona na otoku, 
od koder je ta aristokratska rodbina izhajala in kjer je posledično imela svoje 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
848
Dušan MLACOVIĆ: KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU IN NJEGOVIH ..., 819–854
osrednje posesti, kar pa seveda ni nujno. V porti je konec 14. stoletja bival 
Bernard, sin pokojnega Hengaldeja de Adalpero, ob svojem domovanju je imel 
v lasti tudi druge nepremičnine (AAMC VN 0007, 138vo). Fluktuacija in rast 
prebivalstva v tej porti sta jasno razvidna iz števila notarskih instrumentov o 
nepremičninskih poslih, ki ni bistveno zaostajala za številom tovrstnih poslov 
v poslovno najbolj dejavnih koprskim mestnih predelih, v porti Maior ali porti 
Sv. Martina. Družbeni profil njenega prebivalstva dobro ilustrirajo trije notarski 
instrumenti, s konca 80-tih let 14. stoletja in eden iz leta 1390. Koprski plemič 
Simon Poncello se je v prvem odpovedal vsem pravicam do soli v bivališču 
pokojnega Bartolomeja, sina pokojnega Cena iz Firenc v Bošedragi in sicer v 
korist pokojnikovega brata Anofrija. Vrednosti soli je bila ocenjena na 120 liber 
(AAMC VN 0007, 388vo). Cena za modij soli (cca 80kg) je v tem času znašala 
4 libre in 5 solidov oziroma en dukat (AAMC VN 0007, 319ro) in če je bila ta 
sol obračunana po običajni ceni, bi to pomenilo, da je šlo za svojih 28 modijev 
soli, preračunano, približno 22 ton soli. Koprski trgovec Pucius de Lamberdano 
je 29. maja 1390 kot prokurator magistra Gulija de Ranci iz Ravene, zdravnika, 
fizika v Benetkah prodal dva nadstropna stanovanjska objekta v Bošedragi ob 
cerkvi sv. Lovrenca in v bližini objektov rodbine Gavardo za 650 liber (AAMC 
VN 0010, 46vo). Najpovednejši dokument, ki govori o tem, kakšna je bila nara-
va bivanja v Bošedragi v poznem 14. stoletju je gotovo tisti, ki priča o obstoju 
koprske laične šole v tej porti. Leta 1390 je bila ta v rokah Antona de Manisa iz 
Cenede, ki je bil rector scolarum gramatice v Kopru. Dne 6. aprila tega leta je 
sklenil združbo z drugim šolnikom, Donatom iz Seravalleja za čas enega leta. 
Slednji naj bi v šolo, ki jo je Anton imel v Bošedragi, pripeljal svoje učence. 
Anton naj bi kot plačilo od Donatovih učencev prejemal 8 dukatov, preostanek 
njihovih šolnin naj bi ostal Donatu (AAMC VN 0007, 107ro). O naravi laičnega 
šolanja v poznosrednjeveškem Kopru je zgovoren podatek, da je leta 1388 v 
mestu kot šolnik deloval Anglež Janez (magister Iohannes quondam ser Rugerii 
de Zatris de Anglia), gramatice professor (AAMC VN 0007, 293ro), oziroma 
rector scolarum Iustinopoli. O njem ne vemo veliko, v Kopru je deloval pred 
prihodom Donata iz Seravalleja, enako kot slednji je po potrebi v Kopru opra-
vljal notarske posle, bil je priča pomembnim dokumentom. Neposredno nam je 
znan iz pogodbe, po kateri je skupaj s soprogo Margarito Antoniju iz Beljaka 
prodal večji vinograd v koprskem distriktu (AAMC VN 0007, 317ro).  
Ko so v vicedominskih spisih uporabili sinonim za izraz porta, je bil vedno 
uporabljen izraz contrata, primer iz leta 1382: »[...] in Porta Insulana..., in 
dicta contrata [...]«. (AAMC VN 0001, 95). Narava koprskih port kot kontrat 
v idealnem številu dvanajst priča o tem, da je bil Koper v času njihovega na-
črtovanja doživet kot urbano središče s predispozicijami postati veliko mesto. 
Kdaj je prišlo do procesa formiranja port v Kopru, najverjetneje ne bo mogoče 
nikoli natančno ugotoviti zaradi pomanjkanja virov. Koprske porte, kontrate, 
niso obstajale od vekomaj. Oblikovale so se lahko šele takrat, ko se je mesto 
z nastankom in utrditvijo komune, spodbujevalke skupno varovanega reda in 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
849
Dušan MLACOVIĆ: KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU IN NJEGOVIH ..., 819–854
moči, lahko začelo sistemsko in urejeno širiti na vse strani po razmeroma veli-
kem otoku. To se je lahko zgodilo najprej v 12. stoletju, verjetneje je, da je do 
tega prišlo v 13. stoletju. O njihovem razvoju bo mogoče povedati bistveno več 
po opravljenih morfoloških analizah poznosrednjeveškega koprskega mestnega 
tkiva. V istem času kot porte je lahko pričel nastajati tudi t. i. notranji obzidni 
pas ob robu otoka. Ta nikakor ni mogel nastati v visokem srednjem veku ali celo 
v zgodnjem srednjem veku, za časa slovanskega prodiranja proti Istri. Zgodnje-
srednjeveški Koper bi imel po takšnem fantastičnem scenariju zgodovino brez 
primere daleč naokoli: pred letom 1000 bi bil s svojimi skoraj 30 hektarji povr-
šine in s svojim impresivnim obzidjem eno največjih in najmočnejših evropskih 
mest.13 Kot skupnost bi bil zmožen zahtevnih infrastrukturnih projektov, ki bi jih 
bilo mogoče speljati samo pod nadzorom najvišjih oblastnih struktur, vladarjev, 
ali z neverjetnimi lastnimi močmi, s katerimi bi se takšnemu nadzoru izmaknili. 
V nobenem primeru ne bi šlo brez prisilnega dela velike množice, mogočno 
obzidje se ne bi zgradilo samo. Šlo bi za opevano mesto, za velikega tekmeca 
Benetk in Genove, v katerem bi bila ta moč vidna skozi ostaline vse do danes. 
Vrste za njihov ogled bi bile podobne tistim v Raveni ali v Toursu, množice 
turistov bi zaradi njih hromile mestni promet. Takšno mesto bi zagotovo bilo 
sedež škofije, če ne kar nadškofije, v Gradežu in v Ogleju bi pred njim trepetali. 
Takšno mesto bi regionalno zgodovino zgodnjega in visokega srednjega veka 
zagotovo zaznamovalo na način, ki ga nobena od nacionalnih ali regionalnih 
zgodovin ne bi mogla obiti, kaj šele v celoti pozabiti.
13 Firence so npr. to velikost dosegle šele po letu 1000 (Milić, 1994, 154–155; Heers, 2018, 363).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
850
Dušan MLACOVIĆ: KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU IN NJEGOVIH ..., 819–854
LATE MEDIEVAL KOPER: OBSERVATIONS ABOUT THE TOWN AND ITS 
PORTAE FROM A SURVEY OF THE BOOKS OF THE KOPER VICEDOMINI 
FROM THE END OF THE 14TH CENTURY
Dušan MLACOVIĆ
University of Ljubljana, Faculty of Arts, History department, Aškerčeva ulica 2, 1000 Ljubljana, Slovenia
e-mail: dusan.mlacovic@ff.uni-lj.si
SUMMARY
The research of Koper’s late medieval social, economic and urban history was 
rendered almost impossible after 1944 due to the unavailability of the Koper com-
munal archives. Consequently, the discrepancy between historiographic achieve-
ments in the exploration of Eastern Adriatic medieval coastal cities whose archival 
materials dating back to the Middle Ages are available (Piran, Zadar, Dubrovnik) 
and those associated with the scrutiny of late medieval Koper is significant. The 
bulk of knowledge was contributed by other disciplines, i.e. art history, archaeology, 
conservation, and urbanism. One of the topics associated with Koper’s late medieval 
urban history that garnered the most attention is the Koper city walls. The research 
thereof called for the exploration of the city gate as well. By shifting the focus from 
the perimeter of the city walls to the city gate, we come across the problem of Koper’s 
city portae, which were not merely its city gates but also quarters, equally important 
elements of this city’s urban character. City quarters were the result of the medieval 
cities’ social organisation and were part of their organisation of defence. The oldest 
extant archival materials relating to the Koper commune, which have been available 
again since 2017, bear witness to the fact that late medieval Koper was comparable 
to the late medieval cities of Zadar and Dubrovnik – which are regarded as the great-
est by historiography – in terms of the magnitude of its economy, population or urban 
image. It was one of Venice’s most important supplying areas. Both aspects serve 
as a starting point for the survey of Koper’s quarters or portae. According to the 
established ideas, their social structure and their role are considered to have been 
identical to those of the 19th century or those of the early modern period. However, 
historical sources for Koper’s late medieval history that are available once again 
attest that this was not the case.
Keywords: Koper, the late Middle Ages, quarter, porta
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
851
Dušan MLACOVIĆ: KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU IN NJEGOVIH ..., 819–854
VIRI IN LITERATURA
AAMC – Antico archivio municipale di Capodistria (začasno hranjeno v Archivio di 
Stato di Venezia / Državni arhiv v Benetkah),  Vicedomini et notarii.
AAMC VN 0001 – Spisi koprskih vicedominov, l. 1380 – 1447 (Majer 1).
AAMC VN 0002 – Spisi koprskih vicedominov, l. 1381 – 1417 (Majer 2).
AAMC VN 0005 – Knjiga imbreviatur koprskega notarja 1387 – 1390 (Majer 5). 
AAMC VN 0007 – Spisi koprskih vicedominov, l. 1385 – 1395 (Majer 7).
AAMC VN 0008 – Spisi koprskih vicedominov, l. 1385 – 1391, 1402  – 1416 (Majer 8).
AAMC VN 0010 – Spisi koprskih vicedominov, l. 1387 – 1391 (Majer 10).
AAMC VN 0012 – Spisi koprskih vicedominov, l. 1391 – 1397 (Majer 12).
ASVe – Archivio di Stato di Venezia, Cancelleria inferiore, notai.
ASTs – Archivio di Stato di Trieste.
Benussi, Bernardo (1897):  Nel Medio Evo : Pagine di storia istriana. Parenzo, 
Tipografia di Gaetano Coana.
Benyovsky Latin, Irena & Danko Zelić (ur.) (2007): Knjiga nekretnina Dubrovaćke 
općine (13.-18. st.): Libri domorum et terrenorum Communis Ragusii deliberatis 
ad afictum (saecc. XIII-XVIII). Zagreb, Dubrovnik, HAZU.
Bernik, Stane (2000): Urbanizem v gotiki Kopra, Izole in Pirana. V: Štefanac, Samo, 
Cunja, Radovan, Guček, Mojca, Gardina, Edvilijo & Salvator Žitko (ur.): Dioe-
cesis Justinopolitana. Spomeniki gotske umetnosti na območju koprske škofije. 
Koper, Pokrajinski muzej Koper, 38–51.
Bradanović, Marijan (2020): Zaznamki o mestu (in otoku) Koper v kontekstu 
zgodovinskih urbanih središč vzhodne obale Jadrana. V: Rogoznica, Deborah 
(ur.): Koper. Urbana geneza (ob 400-letnici Pianta di Capod’Istria : Capodistria. 
Genezi urbana (a 400 anni dalla Pianta di Capod’Istria). Koper, Histria editio-
nes, 40–87.
Caprin, Giuseppe ( 1905): L’Istria nobilissima. Trieste, Libreria F. H. Schimpff editrice.
CDI – Codice Diplomatico Istriano (CDI). Kandler, Pietro, I–V, Trst, 1986.
Cernaz, Alberto (2008): Le vie di Capodistria. La Città : Foglio della comunità 
italiana di Capodistria, 13, 26, 3–55.
Cesca, Giovanni (1882): La solevazione di Capodistria nel 1348. Verona, Padova, 
Drucker & Tedeschi.
CP – Chartularium Piranense (CP). De Franceschi, Camillo: Raccolta dei documenti 
medievali di Pirano. Parenzo, 1924.
Cunja, Radovan (1989): Arheološka izkopavanja na bivšem vrtu kapucinskega 
samostana v Kopru (1986–1987). V: Guštin, Mitja (ur.): Koper med Rimom in 
Benetkami: prispevki k zgodovini Kopra = Capodistria tra Roma e Venezia: 
contributi per la storia di Capodistria. Ljubljana, Pokrajinski muzej Koper, 
21–28.
Cunja, Radovan (2001): Poselitvena dinamika in spremembe funkcije nekaterih 
mestnih prostorov, primera nekdanjega kapucinskega vrta in samostanske cerkve 
sv. Klare v Kopru. Acta Histriae, 9, 2, 259–310.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
852
Dušan MLACOVIĆ: KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU IN NJEGOVIH ..., 819–854
Cozzi, Erica (2003): Affreschi inediti del XIV secolo con storie di papa Silvestro e 
dell‘imperatore Costantino nella chiesa di San Silvestro a Trieste. Arte in Friuli, 
arte a Trieste, 21/22, 37–48.
Čebron Lipovec, Neža & Minka Osojnik (2017): Stavbna zgodovina samostanske 
stavbe. V: Čebron Lipovec, Neža, Kavur, Boris, Osojnik, Minka, Zanier, Katha-
rina & Elisabetta Rosina (ur.): Servitski samostan. Arhitekturni in arheološki 
spomenik v osrčju Kopra. Milano, Politecnico di Milano, 31–59.
Čebron Lipovec, Neža (2020): Oris urbanega razvoja Kopra od Giacoma Fina do 
danes. V: Rogoznica, Deborah (ur.): Koper. Urbana geneza (ob 400-letnici Pianta 
di Capod’Istria). Koper, Histria editiones, 222–279.
Darovec, Darko (1994): Notarjeva javna vera: notarji in vicedomini v Kopru, Izoli 
in Piranu v obdobju Beneške republike. Koper, Zgodovinsko društvo za južno 
Primorsko.
Darovec, Darko (2000): Vinske mere in davki v Severozahodni Istri v obdobju 
Beneške republike. Annales, Series historia et sociologia, 10, 2, 519–530.
De Franceschi, Camillo (1879): L’Istria : note storiche. Parenzo, Tipografia di 
Gaetano Coana.
De Vergottini, Giovanni (1924): Lineamenti storici della costituzione politica 
dell‘Istria durante il Medio Evo. Roma, Società istriana di archeologia e storia 
patria.
De Vergottini, Giovanni (1926): La costituzione provinciale dell‘Istria nel tardo 
Medio Evo. Atti e memorie della Società istriana di archeologia e storia patria, 38, 
2, 81–127; 39, 1, 9–60.
Del Bello, Nicolò (1905): Capodistria, la Piazza del Comune nel secolo XV. Pagine 
Istriane,  3, 11/12, 245–264.
Dolce, Giorgio & Maria Pagliaro (1987): Pirano : Le nostre radici. Trieste, La voce 
di San Girgio.
Dorigo, Wladimiro (2003): Venezia romanica : La formazione della città medioevale 
fino all‘età gotica. Sommacampagna, Cierre Edizioni.
Ewen, Shane (2016): What is Urban History?. Cambridge, Polity Press.
Gauthiez, Bernard (2004): The history of Urban Morphology. Urban morphology, 
8, 2, 71–89.
Gestrin, Ferdo (1965): Trgovina slovenskega zaledja s primorskimi mesti od 13. do 
konca 16. stoletja. Ljubljana, SAZU.
Guidoni, Enrico (1978): La città europea : formazione e significato dal IV all‘XI 
secolo. Milano, Electa. 
Guidoni, Enrico (1989): Storia dell’urbanistica, Il Duecento. Bari, Editori La-
terza.
Guidoni, Enrico (1991): Storia dell’urbanistica, Il Medioevo, Secoli VI–XII. Bari, 
Editori Laterza.
Heers, Jacques (2018):  La città nel Medioevo. Milano, Jaca Book.
Horden, Peregrine & Nicholas Purcell (2000): The Corrupting Sea : A Study of 
Mediterranian History. Oxford, Blackwell Publishing.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
853
Dušan MLACOVIĆ: KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU IN NJEGOVIH ..., 819–854
Hoyer, Sonja (1989): Srednjeveški Koper danes. V: Guštin, Mitja (ur.): Koper 
med Rimom in Benetkami: prispevki k zgodovini. Ljubljana, Pokrajinski muzej 
Koper, 73–80.
Kandler, Pietro (1904): Le porte di Capodistria. Atti e memorie della Società Istriana 
di archeologia e storia patria, 20, 245–248.
Lexicon (1973) – Lexicon latinitatis medii aevi Iugoslaviae. Kostrenčić, Marko, 
Gortan, Veljko & Zlatko Herkov (ur.). Zagreb, JAZU.
Likar, Darko (2009): Arhitektura in razvoj obeh koprskih obzidij. Annales, Series 
historia et sociologia, 19, 2, 313–340.
Likar, Darko (2010): Arhitektura cerkva nad mestnimi vrati notranjega obzidja v 
Kopru in oratorija sv. Jakoba nad Poljskimi vrati v Piranu. Annales, Series historia 
et sociologia, 20, 2, 277–300.
Likar, Darko (2013) Odkrivanje ostankov notranjega mestnega starega obzidja v 
Kopru. Annales, Series historia et sociologia, 23, 1, 71–90.
Majer, Francesco (1903): L‘archivio antico del municipio di Capodistria. Pagine 
Istriane, I (1903), 147–150, 183–189, 239–245, 289–294; II (1904), 35–38, 
95–98, 146–148, 211–216, 307–308, 372–378; III (1905), 22–24, 43–45, 66–68, 
109–112, 146–148, 166–169, 185–189, 231–237, 287–292; IV (1906) 41–44, 
84-90, 134-141, 197–199, 267–274, 298–301; V (1907), 18–20, 67–70, 99–101, 
144–148, 207–213, 241–242, 288–290, VI (1908), 42–44, 89–92, 125–135, 
163–165, 206–212, 232–236, 272–280.
Majer, Francesco (1926): Appendice all’Archivio antico di Capodistria fino all’anno 
1800 : altri documenti di data più recente sono contenuti nell’armadio O in fine. 
Capodistria, PAK.
Mavrič, Tim (2020): Topografija Finovega Kopra in njegova urbana zasnova : la 
topografia della Capodistria di Giacomo Fino e il suo assetto urbano. V: Rogozni-
ca, Deborah (ur.): Koper. Urbana geneza (ob 400-letnici Pianta di Capod’Istria). 
Koper, Histria editiones, 136–179.
Mayer, Ernest (1907): La costituzione municipiale dalmato-istriana nel medio evo 
e le sue basi romane. Atti e memorie della Società Istriana di archeologia e storia 
patria, 22, 347–462. 
Milani, Giuliano (2005): I comuni italiani. Bari, Editori Laterza.
Milić, Bruno (1994): Razvoj grada kroz stoljeća II. srednji vijek. Zagreb, Školska 
knjiga.
Minotto (1870) – Minotto, Antonio Stefano: Acta et diplomata e r. tabulario Veneto, 
vol. 1 (Documenta ad Forum Julii Patriarchatum Aquileiensem Tergestum Istriam 
Goritiam). Venetiis, Typis Joh. Cecchini.
Mlacović, Dušan (2008): Plemenitost in otok: padec in vzpon rabskega plemstva. 
Zagreb, Leykam International. 
Mlacović, Dušan (2011): Poznosrednjeveška koprska elita in zgodovinski viri. V: 
Balkovec, Bojan & Janez Mlinar (ur.): Mestne elite v srednjem in zgodnjem 
novem veku med Alpami, Jadranom in Panonsko nižino. Ljubljana, ZZDS, 
166–186.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
854
Dušan MLACOVIĆ: KOPER V POZNEM SREDNJEM VEKU: OPAŽANJA O MESTU IN NJEGOVIH ..., 819–854
Mlacović, Dušan (2022): Putting the Late Medieval North-Eastern Adriatic on the Regi-
onal Communication Map. V: Fara, Andrea (ur.): Italia ed Europa centro-orientale tra 
Medioevo ed età moderna : economia, società, cultura. Online-Schriften des DHI Rom, 
Neue Reihe, Nuova serie, 7. Heidelberg, Heidelberg University Publishing, 25–39.
Morteani, Luigi (1885): Notizie storiche della città di Pirano, Archeografo Triestino, 
n.s. 11, 181–258, n.s. 12, 90–151, 311–342, n.s. 13, 37–48. 
Naldini (1700) – Naldini, Paolo: Corografia ecclesiastica O sia descrittione della 
città e della diocesi di Giustinopoli detto volgarmente Capo dʼIstria. Venezia, 
apresso Gierolamo Abrizzi.
Nuti Lucia (2008): Cartografie senza carte. Milano, Jaca book.
PAK KP – Pokrajinski arhiv Koper, SI PAK KP 6.2, Občinski arhiv Koper do 1600.
Raukar, Tomislav (1977): Zadar u XV stoljeću : ekonomski razvoj i društveni odno-
si. Zagreb, Sveučilište u Zagrebu, Institut za hrvatsku povijest. 
Semi, Francesco (1975): Capris, Iustinopolis, Capodistria: la storia, la cultura e 
l’arte. Trieste, Edizioni Lint.
Smole, Emil (1957): Koprsko obzidje, Mudina vrata in Levji grad. Kronika, 5, 1, 26–38.
Smole, Emil (1958): Arhitekturni razvoj koprske loggie. Kronika, 6, 1, 13–20.
STKPa – Statut Kopra, Liber statutorum civitatis Iustinopolis, AAMC.
STKPb – Statut Kopra, Statut koprskega komuna iz leta 1423 z dodatki do leta 1668. 
Koper-Rovinj, Pokrajinski arhiv Koper, Center za zgodovinske raziskave Rovinj, 1993.
STPI –  Statut piranskega komuna od 13. do 17. stoletja: gli Statuti del comune di 
Pirano dal XIII al XVII secolo. Pahor, Miroslav & Šumrada, Janez (ur.). Ljublja-
na, ZRC SAZU, 1987.
ŠAK KA P – Škofijski arhiv Koper, Kapiteljski arhiv v Kopru, zbirka pergamentnih 
listin.
Tedeschi, Paolo (1903): Porta Bossedraga di Capodistria. Pagine Istriane, I, 25–26.
Venturini, Domenico (1906): Guida storica di Capodistria. Capodistria, Editore 
Benedetto Lonzar, Stabilimento tipografico Carlo Priora.
Žitko, Salvator (1989):  Koprski obzidni pas in mestni tloris na karti Giacoma Fina 
iz leta 1619. Konika,  37, 1/2, 37–45.
Žitko, Salvator (1989a): Politični in upravni razvoj Kopra od pozne antike do konca 
13. stoletja. V: Mitja, Guštin (ur.): Koper med Rimom in Benetkami: prispevki k 
zgodovini Kopra. Ljubljana, Pokrajinski muzej Koper, 29–56.
Žitko, Salvator (2019): Beneški Koper, izseki iz zgodovinske dediščine. Koper, 
Histria editiones.
Župančič, Matej (1989): Inter utrumque tuta. V: Mitja, Guštin (ur.): Koper med 
Rimom in Benetkami: prispevki k zgodovini Kopra. Ljubljana, Pokrajinski muzej 
Koper, 15–20.