PROTI PRIVATIZACIJI. Letošnja »Korčulanska letna šola« je končana. 2e drugič zapored so se v juliju zbrali na Korčuli, tokrat domala vsi naši pomembnejši družboslovci, točneje: filozofi in sociologi, da bi prediskutirali svoja znanstvena dognanja zadnjega leta. Karakteristika teh srečanj je, da si pridobivajo mednarodni značaj in postajajo tako zelo pomembna oblika vključevanja jugoslovanskih družboslovcev v mednarodno diskusijo, obenem pa tudi primeren kazalec nivoja naše filozofije in sociologije v svetovnem merilu.
Obča tema letošnjega simpozija je bila: Smisel in perspektive socializma. Že sam ta naslov je obetal resen pristop h konkretni družbeni problematiki. Pričakovanja so popolnoma opravičili skrbno izdelani referati, ki so jih pripravili H. Marcuse, K. Kosik, S. Mallet, B.Bošnjak, A. Krcsič, M. Čaklarevič, V.Rus. J. Zupanov, potem vedno bogata in na izrednem nivoju izvajanja II. Le-febvra, L. Goldmanna, H. L. Parsonsa, Filipoviča. Grlica. Markoviča, Pejoviea, G.Petroviča, Stojanoviča, Sutliča, Vranickega, Djuriea, Milica, Tadiča. R. Su-peka itd..., do nenavadno impresivnega podajanja mladega zagrebškega literarnega teoretika Ladana.
V pričujočem okviru je gotovo nemogoče zajeti vse probleme, ki jih je med štirinajstdnevno   diskusijo   zastavilo   in    reševalo    nad    petdeset    diskutantov.
%l
961
Kvečjemu bi si dovolil, da — nekoliko samovoljno — razdelim problematiko glede na področja, na katerih so posamezni diskutanti zastavili problem smisla in perspektiv socializma.
Prvo veliko področje, v katerem se je ujelo precejšnje število izvajanj, bi lahko označili z izrazom: socializem in delitev dela. To problematiko je načel ameriški filozof H. Marcuse, Ki je v svoji razpravi Perspektive socializma v razviti industrijski družbi postavil in argumentiral tezo, da se je z višjo izobrazbo, ki jo zahteva današnja stopnja tehnologije, bistveno spremenil tudi revolucionarni profil klasičnega proletariata, ki da postaja vse bolj konformi-stičen. V polemiko s to tezo se je neposredno spustil eden najvidnejših industrijskih sociologov Francoz S. Mallct, ki je z empiričnim gradivom dokazal, da prevzemajo danes ključne položaje v avantgardi proletariata ravno delavci iz tehnološko najbolj razvitih proizvodnih področij. Posredno sta zadela v srž te problematike slovenski sociolog Veljko Rus in eden naših gotovo najbolj cenjenih sociologov' J. Županov z empiričnim dognanjem, da stopnja izobrazbe ni odločujoči faktor pri participaciji delavcev v upravljanju. Z različnih teoretičnih in praktičnih izhodišč so k tej diskusiji prispevali še A. Krešič (Marxov pojem proletariata in možnosti socializma danes). Žaga Pešič-Golubovič in; M. Čaldarevič.
Naslednje veliko področje problemov, ki bi ga lahko označili z naslovom: socializem in politika, je pravzaprav odprl ameriški filozof H. L. Parson (Socializem in demokracija — kako eno zahteva drugo), vendar so tu dominirali domači misleci, ki so odprli celo vrsto silno aktualnih problemov, ki smo jih doslej vse preprosto obšli, kar je popolnoma v skladu z ugotovitvijo. R. Supka, da namreč socialistična družba prikriva svoja notranja protislovja vse dotlej, dokler dejansko ne dosežejo nivoja socializma. K tej diskusiji so prispevali svoje misli L. Goldmann, II. Lefebvre. Osnovna teza njegovega izvajanja je bila: kriterij za socialističnost oziroma antisocialističnost neke ideje ni v tem, ali jo lahko plasiramo v marksizem kot znanost ali v marksizem kot filozofijo, pač pa, ali prispeva k marksizmu kot teoriji realizacije in preseganja (depassement) filozofije. Sutlič je v svojem, izmed vseh morda najbogatejšem prispevku k diskusiji, izrekel tudi izredno zanimivo tezo, da je določena politika vedno negativno razpoložena do svoje lastne filozofije, ker le-ta zadeva v njeno bistvo in jo lahko na ta način vsak trenutek razkrinka. Tezo je Sutlič argumentiral z odnosom boljševiške partije do G. Lukacsa kot prvega dejanskega filozofa boljševizma. Vranicki je med drugim ugotavljal, da striktna delitev na socializem in komunizem nikakor ne more izhajati iz Marxa. G.Petrovič je šel glede tega še dlje, ko je ugotavljal, da sledi tako iz Marxa kakor tudi iz same etimologije terminovT, da je socializem višja stopnja komunizma in ne narobe. Sklicujoč se na Marxa konstatira. da je komunizem kot proces podružbljenja lastnine (komuna) skupnosti vedno diktiran, medtem ko je (mora biti!) socializem kot proces duhovnega podružbljenja (socius) družbi imanenten — pri Marxu — pozitivni humanizem. Korač je govoril o temi Socializem v nerazoitih deželah. Grlic pa je opozoril na notorno zablodo, ki se manifestira v zatrjevanju, češ da hočejo vse socialistične dežele doseči isti cilj, vendar z različnimi sredstvi. Različna sredstva namreč nujno vodijo k različnim ciljem. Kot primer abotne konstatacije je navedel citat iz nedavno" objavljenega članka sovjetskega filozofa Ovaleva: »Kdor nastopa proti sredstvom prisile za dosego komunizma, nastopa s  tem proti  temu  cilju samemu!«   Grlic  zaključuje:    Naš  komunizem
962
bo samo toliko human in toliko napreden, kolikor so humana in kolikor so napredna sredstva, s katerimi ga nameravamo doseči!« Stojanovič je v svojem obsežnem prispevku k diskusiji med drugim tudi dokazoval, da je stopnja socializacije lastnine nujno odvisna od stopnje demokratičnosti družbenih odnosov. Odprl je hkrati doslej nenačeti problem: zahtevo po analizi, v kakšni meri se je doslej realizirala ena najrevolucionarnejših odločitev naše partije, da iz Komunistične partije preraste v Zvezo komunistov. Milic je razvijal teorijo družbenega spora. Ugotavljal je kategorijo bazičnega soglasja: različne skupine so sicer v medsebojnih sporih, vendar so glede temeljnih postavk v soglasju. Na to se navezuje kategorija neprogresivne nestabilnosti, ki je posledica nasilne poravnave ali zadušitve sporov bazičnega soglasja. R. Supek je Milieevo kategorijo neprogresivne nestabilnosti ilustriral z ugotovitvijo, da se pri nas večkrat onemogoča teoretična postavitev (racionalizacija) v družbi sicer prisotnih sporov, tudi — in še celo — kadar so ti v bazičnem soglasju. M. Markovič je opozarjal na neobhodnost resne analize sistema delitve po delu, ki je za Stalina že pokazal svojo negativno stran kot zelo ugodna opora za prosperiteto birokracije. Prav tako je zelo resno in argumentirano zastavil vprašanje, ali bo naša revolucionarna elita racionalno sposobna predati svoje vodilno mesto samoupravljanju: ali bo sposobna preiti na samoupravljanje in s tem izgubiti bonitete, ki jih kot elita uživa. Ta problem se danes zastavlja na planu protislovja med državnimi in samoupravnimi institucijami.
Kot argument za diskusijo tako v prvem kot v drugem področju problemov so služili rezultati empiričnih raziskav, katere sta podala Veljko Rus in J. Županov. Oba sta se poslužila Tannenbaumove metode grafikona vplivnosti. Njune raziskave so se ujele v zaključku, da je funkcija vplivnosti v naših delovnih organizacijah konstantno hierarhičnega tipa. (Brez bistvenih sprememb v primeri s podobnimi raziskavami na Zahodu!) Na to se navezuje Tadiceva trditev, ki opozarja na nenehno aktualnost problema birokracije pri nas. Birokracija je rezultat hierarhije. Dokler ne bomo premagali hierarhije, tudi ne bomo prevladali birokracije. »Železni zakon hierarhije« tu ni tretiran kot fatum!
Tretje področje problemov, ki bi ga označil z naslovom: socialistična etika. je najkompleksneje zajel presenetljivo razgibani referat mladega češkega filozofa K. Kosika. Gibčnost njegovih izvajanj je prišla še posebej do izraza, keT smo imeli priložnost slišati tudi standardno togo »filozofijo socialističnega tabora«, ki jo je iz vzhodne Nemčije prinesel ndadi (!) E. Hahn. Svoj referat je Kosi k zasnoval na tezi, ki smo jo pri nas — razen redkih izjem — sprejeli že pred leti, da namreč etike ni mogoče fundirati na determinizmu. pač pa izključno le na svobodi. Mimogrede se je utrgala Kosiku za nas zelo aktualna misel: dejstvo, da nekdo eksplicira !c negativne pojave v neki družbi, ne more služiti nikakršnim konsekvcncam, dokler sama diskusija ne pokaže cilja, s katerim se te negativnosti odkrivajo. B. Bošnjak je prvič pri nas odkrito spregovoril o problemu cshatološkega odnosa velikega odstotka naših ljudi (komunisti pri tem še celo niso izvzeti) do določenih postavk o naši stvarnosti. V. Fi-lipovič je zopet razgrnil svojo koncepcijo socialističnega personalizma.
Četrto področje diskusije je zaseglo problematiko, ki jo je v svojem referatu Socializem in inteligenca zastavil D. Pejovič. Tu so se vsi diskutanti strinjali v osnovnih  točkah:
—  da je osnovna karakteristika vsake inteligence nonkonformizem;
—  da je lahko inteligenca samo humanistična in nikakršna drugačna:
963
—  da je vsa tragedija in sreča inteligence v njeni lastnosti, da je, kot pravi K. Mannheim, »svobodno lebdeča«;
—  da je razvoj marksizma v veliki meri odvisen od tega. koliko bo kon-formistom tudi Marxa uspelo prekvalificirati v konformista (kar je s eitato-logijo vsekakor mogoče) oziroma koliko bo marksistična (nonkonformistična) inteligenca vztrajala pri originalnem Marxu-revolucionarju.
To je vsekakor zelo subjektiven prikaz obsežnega gradiva, ki ga je dala štirinajstdnevna diskusija, vendar upam, da mi kljub temu dovoljuje nekaj zaključnih ugotovitev:
Letošnji simpozij na Korčuli je pokazal, o čem se pri Das lahko govori oziroma o čem se pri nas mora govoriti.
Nivo diskusije je pokazal, da se jugoslovanska filozofija vztrajno prebija prav na čelo marksistične filozofije.
Diskusija je pokazala, kako nepogrešljiva je neki družbi filozofija kot njena odločilna kritična zavest. (To kljub temu da se je človek v razgovorih kaj lahko zbal neplodnega liberalizma!)
Dejstvo, da  je med  180 udeleženci nastopil en sam slovenski diskutant, je
vzbudilo številne komentarje, ki vsi ugotavljajo kritično situacijo v slovenskem
družboslovju (filozofiji, pa tudi sociologiji). Očitno je. da smo Slovenci v akciji
proti privatizaciji inteligence (kot je Korčulanska šola izzvenela) zopet ostali ob
strani.   Mi   smo   zvesti   tradiciji,   pa   četudi   na   račun   zdravih   medčloveških
odnosov!                                                                                                   ,      .
Franci  Pivec
964