-*¦   15Ž   •*— HINKO PATERNOST ml.:                                                              ¦      ¦ '   .
V ujetniškem taboru.
likoina ub šinoki Dunujski cesti stoji enonadstropna hiša z zamreženimi okni in velikimi zelenimi vrati, ki drže s ceste v notranjost večjili in manjšili prostorov. To s<) skronina stanovališča ujetnikov. Tik zidu so raz-vrščena njiliova ležišča, sredi sobe jc majlien prostor, kanior morejo od vrat. V pritnenii višini so nad ležišči pritrjene lesene police, ki naiije spravljajo razno ro-potijo. Seveda ne pngrešam dobro osnaženih jedilnih skledic vsakršnili oblik, kovinastili in lesenih žlic. V sredini stropa visi elcktrična luč.
Za poslopjem se razteza prostrano    dvoriSče v senci starili košatih kostanjev, kjer pod nadzorstvom prežive iijemiki svobodne ure. Zanimivo je časih gle-dati  to množico,   ki  išče   razvedrila  pod  hladniini kostanii.
Ko neke nedelje r»» kosilu sedim zamišljen na vrtnein stolu pod hladnimi kostanji, nie predramijo ubrani glasovi strun, ki so se izgubljali v daljavo. Radovednost me dviEiic s stola, za seboj zagledam mailino, sključeno postavo. Rus je bil, ki je slonel ob drevesu in igral na bala-lajko.") — Pridružim se mu. Zdelo se mi je, da sem uganil niegovo misel, ker za trenutek prcneha in že začne pripovedovati:
»Imel sem brata, poslednjega sorodnika, ki je padel v vojni.« — Solze mu zaHjejo oči. »Liubila sva se, kakor nihčc na svetu, Pa. morala sva na vojno. Zivo se še spominjam besed, ki mi jih je rekel ob slovesu: Ivane, lvane! V raznih popevkah se te boni spnininjal in ubral strunc na balalajki.« — Nekaj časa premišlja. nato vzdihne globoko: »Strašno ie bilo v oni kot večnost dolgi noči. Nikakor ni liotelo ponehati grmenje topov, ki je stresalo zemljo. — Vstane iutro in prežene peklensko noč. Mirno je bilo kakor ik> nevihti. Zaspani sino tavali naprej iz vasi, kakor nam ie bilo zapovedano. Solnce je raztrgalo ineglo in pozdravilo krvavo poljano.« — Njegov glas se ie tresel: »Kraj gozda padem na mrtvega brata, ki je Iežal v mlaki krvi . . .« Zaplaka kakor otrok, krčevito seže po baialajki m pokaže nemo na krvavo liso, ki je prej nisem zapazil. »In to je Aljoševa kri,« mu pomagam. Z obrazom je pokril krvavo liso in jo naniakal s solzami . . .
*) Rnsko narodno gljsbilo, podobno tamburici.