Vodilna zvezda katoličanom v zmešnjavah sedanjega časa. Vesel krik gre po vseb liberalnih časnikib, odkarje državnega zbora vecinaz 224 glasovi proti manjšini 71 glasov sklenila, da hoče vladine ,,verske" predloge dalje pretresovati in sprejeti. Nekako pogumnega štuli se tudi ,,Narodov" dopisnik iz Dunaja, ki ntegne eden tistih 224 biti, čes, da nklerikalcem" vse nič ne pomaga, rda ima cesar odločno voljo nverske" postave potrditi in uvesti". Potem podtika prav nesramno ,,klerikalcem", — tako imenuje brezverska svojat prave in veme katoličane — rda bi jim kaka mala revolucija delavcev najljubša bila", ter se — in to odkriva nja strah — nadja, da ne bodo zbrani škofje šli v ogenj za prenapeteže ,,pravne" stranke. Slednjič možicelj slovensko liberalstvo tolaži s tem, da je med onimi 224 poslanci, ki so glasovali za ,,verske" predloge, 12 katoliških dubovnikov, da toiej te postave ne morejo tako strašne in brezverske biti"! *) — Giaška ,,Tagesp." v zvezi z dunajskimi listi vriska veselja in poje slavo našim mladoslovenskim 4 poslancem, da so zapnstili sanjarije slovenskih rodoljubov in presto- *) Čudno res, da se dopisnik skiicuje na te dvanajstere rusi nske duhovnike! Mar ne ve, da jih je vl ada za se pridobila, in da se v prijaznosti do vlade marsikaj stori, kar bi se sieer ne storilo. Glasovali so tudi pri tretjem branju za postavo, s tem pa le sebi zaušnico dali! — Zakaj pa dopisnik nNarodovim" bralcera zamolči, da so trije drugi kat. duhovniki in to prav tehtno zoper predloge govorili, namreč gg. Greuter iz Tirolskega, Wurm, konzist. tajnik z Moravskega in župnik Pav.linovič z Da!matinskega, in da se je tem pri glasovanju proti predlogam pridružil četrti duhovnik, profesor Valusi z Goriškega. — Po dopisnikovi logiki bi sploh sedanja ustava iz katoliškega ozira morala izvrstna biti, ker ni le samo opat Helforstorfer, ampak cel6 tudi dunajski nadškof in kardinal njen prijatelj bil. nBil" pravimo, ker je prvi slednjie vendar spoznal, da ne more več z ustavaki iti; kardinal pa je ravno škofe okolo sebe zbral, da protestujejo proti državno-policijski sistemi katoliški cerkvi nasproti. — pili v tabor ustavakov! Tako se bujaka in bega po brezverakih novinah obcinstvo, se podžigajo strasti in sovraatvo proti kat. cerkvi, da človeka gr6za popada viditi tolike zmešnjave in pohujaanja po svetu. — Toda: ^Navidezno pobitje resnice bode začetek njene zmage" — je rekel poslanec Greuter v 8vojem lepem govoru. Zasvetila je rea svetla zvezda, ki zagotavlja katoličanom naposled zmago zoper nasilstvo, ki hoče svobodo kr. kat. cerkve zatreti: poslali so aamicč sv. O5e, Pij IX., okrožnico do vseh avsh-ijskih škofov, v kterej razodevajo svojo sodbo o ,,verskib" predlogah in opominjajo skofe njih dolžnosti v sedanjih, za kat. cerkev in blagor duš toliko nevarnib časib. Besede poglavarja kat. cerkve in namestnika Božjega na zemlji morajo vsem, ki ae hočejo za kat. kristijane veljati, vodilna zvezda biti, da jih duh laži in goljufije ne spravi ob najsvetejso stvar, ob sv. vero! V ta namen povzamemo za kat. Slovence poglavitne stvari iz papeževe okrožnice in želimo iz srca, da jih vsakdo zvesto ohrani in vsako laž od sebe odbije. Sv. Oče najpiej omenjajo, kako britko da jih je zadel glas, da zdaj tudi v Avstiiji pretijo kat. cerkvi hude nezgode. ,,Te nezgode Nam prizadevajo toliko večjih britkosti, ker prihajajo od vlade avstrijskili ljudstev, ktere so v najvažniših dobab kraanskega državnega reda v tesni zvezi z apostolsko rimsko stolico pogumno se vojakovale za kat. vero". — Potem omenjajo, da so 22. jun. 1. 1868 obsodili in za neveljavne izrekli aolske postave z drugimi, na kolikor pravicam sv. cerkve in sklenjenim pogodbam nasprotujejo. ,,Sedaj se državnemu zboru predlagajo nove postave, katerim je — proti uredbi Gospoda našega J. K. — namen, kat. cerkev spraviti pod najpogubnejšo sužnost in samovolje državne oblasti". Kat. cerkev — tako učijo sv. O5e dajje — nima samo od stvarnika in odreaenika oblasti, svet učiti, službo božjo opravljati in v zvelieanje vernikov zakramente deliti, marvee tudi lastno inpopolno oblast, vernike vladati, toje: postave jirn dajati in za nje pokornost tirjati v vseb stvareb, ki merijo na to, da se namen kraljestva božjega na zemlji doseže. — Oblast vernike vladati je po svojem Božjem izvini neodv i s n a od posvetne oblasti, in se vrsi po 1 a s t n i h postavah, po lastnem pravu in po 1 a s t n i h predstojnikih. Kakor imajo ti dolžnost vladati, tako imajo verniki dolžnost pokornim biti. ,,Zatorej pa imajo katoliški narodi najsvetejšo pravico, da jih dižavna oblast ne overa, po svoji sveti dolžnosti ravnati se po nauku, redu (disciplini) in postavab sv. cerkve." rPo postavah, ki so avstrijskemu drž. zboru pvedložene, se pa s Kristusovo cerkvijo skoro v vseh razmerab in činib, ki spadajo v vladanje vernikov, tako dela, kakor da je sv&tna oblast najvišja, kterej mora cerkev pokorna biti." . . nNamesto posvečene oblasti, ki je po Božji naredbi za vladanje cerkve postavljena, bi naj bila samovoljnost in oblast posvčtne vlade." Zastran p o g o d b e (konkordata), ki je bila 1. 1855 med poglavarjem kat. cerkve in kat. vladarjem sklenjena, potrjena in kot ,,državna postava" razglaaena, s ktero se pa zdaj dela, kakor da nima več veljave, ,,protestujejo" sv. Oče proti temu, ker niso bili o tem vpiašani, in ker se hoče cel6 novo pravo vpeljati, vsled kterega, bi ,,posvetna vlada samovoljno o duhovskih in cerkvenib zadevah zaukazovala." . — ,,Maogo bi bilo govoriti o napakah, kterih se je bati, 5e se take postave izpeljejo. . . Skoro vse ceikvene slnžbe*) in dubovnije (beneficijc), še cel6 Zvrševanje pastijskih dolžnosti se izroča posvštni oblasti tako, da bi cerkveni predstojniki, ako se (kar Bog obvari) tem naredbam podvržejo, ne mogli več svojih akofij vladati po cerkvenib predpisih, ampak bi se morali ravnati po migljejih in samovolji državnib oblastnikov." 0 postavab, ki zadevajo redovnike, sodijo sv. Oče, da so osnovane ,,v pogubo redov." — Ob koncu se obraeajo v prisrčnih besedah do vseb škofov, vekoč: ,,Ko se tedaj pravice sv. cerkve napadajo, je vaša dolžnost, braniti rernike! . . Tudi še nismo upauja zgubili, da bode Bog te nezgode od svoje cerkve odvrnil. Dobro upanje nam daje udanost in vera preljubega sina v Kristusa, cesarja in kralja Franca Jožefa, kterega smo ob enem za božjo voljo proaili, da naj nikdar ne dopusti, da bi v nja prostranem cesarstvu cerkev sramotni sužnosti, nja katoliški podložniki pa najhujaim stiskam p odlegli." V Rimu 7. marcija 1874. Pij. IX. *) Po sprejetom odborovem predlogu v s e. Vredn.