92
T
Iz v poslednjim  listu  natisnjenima  sostavka  gosp. Koseskiga
^Potrebne   besede"
smo bili zavoljo pomanjkanja  prostora prisiljeni, naslednje ver-
stice izpustiti, ktere tudi danes niso zamujene:
»Znalo bi biti,   de   bi   ura  vdarla,  ki   nas   bo poklicala v
bran Cesarja ali domovine. Znalo bi biti. de je Bog sklenil, zdaj
že misli, djanja in vrednosti avstrijanskih  narodov  prerešetati;
torej še enkrat rečemo,  kar   smo   v  letu 1844 svojimu Cesarju
zapeli:
V padu gromečimu let poginejo imena, narodi, Naše prisege zaklep časa viharju stoji, Ko bi se bližala kdej rešetanja železniga ura. Kakor se zernje iz plev, kakor iz sipa demant Bi se Ti cena takrat slovenskiga serca svetila.«