TEMA MESECA Če sem še dobri dve desetletji nazaj lahko svoje prepričanje, da gorništvo ni dejavnost, kakršne so druge dejavnosti, in da alpinizem ni šport, kot so drugi športi, med drugim utemeljeval tudi z obstojem žanra gorniške literature kot svojstvenim fenomenom, ki v drugih prostočasnih dejavnostih in športih nima prave ustreznice, se danes vsaj na prvi pogled zdi, da je stanje drugačno. Privlačnost presegajoče sile v gorah Posebnost gorniške literature Zlasti elektronska globalizacija in »demokra- tizacija« (svoje pa so prispevali tudi vzvodi liberalne- ga prostotržnega kapitalizma) sta povzročili radikal- ne tehnološke, osebnostno psihološke ter mentalitetne spremembe, in ena od ne naj- manj pomenljivih posledic teh sprememb je vse večja potreba posameznika (pa tudi vse bolj dostopne tehnološke možnosti za to) po javnem izpostavljanju svoje lastne osebno- sti in izpovedovanju svojih lastnih doživetij. O svoji prostočasni dejavnosti oziroma o svojem športnem udejstvovanju danes po- gosto pišejo knjige vrhunski in amaterski športniki, tekači, boksarji, smučarji, nogome- taši, jadralci, adrenalinski športniki in mno- gi drugi. In čeprav je, gledano kvantitativno, gorniški žanr v tej družbi bržkone še vedno najmočnejši, je vtis, da ob vse intenzivnejši literarizaciji drugih »športnih« dejavnosti izgublja svojo posebnost kot svojevrsten izrastek doži- vljajske literature. Razlika se po vsem sodeč zabrisuje tudi, če si ogleda- mo najpogostejše motive za pisanje gorniške ali druge »športne« literature. Ti so v mnogih primerih na obeh straneh enaki. Eden najsplošnejših takih motivov – ki nikakor ne velja le za »športno« literaturo – je denimo intenzivno doživljanje (v gorah, prepadnih stenah, na prostranem oceanu, med spustom s kolesom po skal- natem brezpotju, med celodnevnim tekom po puščavi itn.), ki ga želimo tako ali drugače deliti tudi z drugimi. Drugi, prav tako pogost, je beleženje in izpostavljanje lastnih izjemnih dosežkov (v čisto športnem smislu). Navzoči pa so lahko tudi bolj specifični in pretanjeni motivi. Tako alpinist (šolski primer za to je tako tu kot v večini preostalih primerov lahko kar Klement Jug, ki mnogim velja za začetnika slovenske visoke gorniške literature) ali planinec kot na drugi strani nogometaš, košarkar ali igralec ameriškega nogometa, vsi ti lahko v ospredje postavljajo enkratno (pogosto etično obar- vano) izkušnjo kolektivnega duha oziroma duha tova- rištva. Tako alpinistu kot prekooceanskemu jadralcu, ekstremnemu smučarju ali kakemu drugemu adrena- linskemu športniku neponovljivo izkušnjo, ki jo mora tako ali drugače ubesediti, pomeni nenehna bližina smrti in miselno ali pa tudi dejansko soočanje z njo. Tudi spremenjeno stanje zavesti, za katero so značilna bodisi evforična občutja bodisi meditativna razpolo- ženja, poleg alpinistov in planincev poznajo še jadral- ci, tekači, ekstremni smučarji in nekateri drugi. Še en tak motiv je premagovanje lastnih omejenih zmožno- sti. Vsaka mejna izkušnja, ne le srečanje s smrtjo, je za posameznika edinstvena, naj gre za srečevanje z lastni- mi telesnimi ali duševnimi omejitvami. Premagovanje teh meja – z močno voljo ali z enkratno drzno odlo- čitvijo, s stavo na vse ali nič – je motiv tako gorniške- ga pisanja kot tudi popisovanja izkušenj tekačev, gor- skih kolesarjev, nogometašev, boksarjev, adrenalinskih športnikov, pravzaprav skoraj vseh, ki popisujejo svojo športno izkušnjo, saj ta moment tudi res vsebujejo bolj ali manj vsi športi, tudi na videz tako robati, kot je na primer dvigovanje uteži. Celo posredovanje estetske izkušnje ob srečevanju z lepotami narave ni več le po- sebnost gorniške literature. Vse te analogije držijo in dobršen del gorniške litera- ture je glede tega docela primerljiv z literaturo, ki na- staja ob drugih športih in dejavnostih. Pa vendar se mi zdi, da v literarnem (ali nemara celo filozofskem) po- gledu najžlahtnejši del gorniške literature – ta je po mojem največjo gostoto na Slovenskem dosegel v za- dnjih treh desetletjih prejšnjega stoletja (njegov proto- tip je Zaplotnikova Pot), čeprav tudi danes nikakor še ni zamrl – ohranja posebnost, ki na drugih »športnih« področjih nima pravih ustreznic. Gre za dela, iz kate- rih pred nami ne vstajajo zgolj ali predvsem piščeva Tomo Virk 8 Franc Veber PV_1_2017_prelom 7_linked.indd 8 12/1/17 15:28 Planinski vestnik januar 2017 9 9 januar 2017 Planinski vestnik izjemna osebnost, enkratnost in neponovljivost nje- govih lastnih dosežkov in doživetij, pa tudi spoznanj in modrosti, ampak smo po zaslugi tenkočutnega, po- gosto lirično, včasih pa tudi presenetljivo globoko filo- zofsko intoniranega in seveda sugestivnega pisanja so- očeni z nečim, kar pripovedovalca presega in se zato zateka v lirsko govorico, metaforiko, domiselne analo- gije ali arhetipske fabulativne izpeljave. Kar je po mo- jem mnenju na teh delih posebno, nikakor nista le lite- rarna spretnost, ki se kaže v jeziku ali načinu pripovedi, ali filozofska dognanost, ki se kaže v raznih modrostnih spoznanjih, temveč tisto, kar sem nekoč imenoval reli- giozna razsežnost alpinizma (»religiozna« ne v smislu konfesionalne religioznosti, temveč kot dotikanje pre- sežnega), zdaj pa poskušam opisati z drugimi beseda- mi. To so dela, ki kažejo prek pripovedovalca – gor- nika, prek njegove lastne, individualne osebnosti, na nekaj presežnega in preusmerijo bralčevo pozornost na to presežno, ki je seveda vselej lahko le nakazano, nikoli zares jasno upodobljivo. Seveda, s presežnim se pri svoji dejavnosti lahko srečujejo tudi drugi gorniki in drugi športniki, ki pa jim tega stika ne uspeva ustrezno prenesti v svojo literarno izpoved, saj v njej izpostavlja- jo predvsem svojo lastno osebnost z njenimi dosežki in doživljanji. Najbolj žlahtni gorniški literaturi uspeva po mojem mnenju ta egocentrični model preseči in tako kot visoka umetniška literatura pokazati na tisto neiz- rekljivo, kar se je ne nazadnje tudi najbolj vtisnilo v av- torjevo izkušnjo. T e besede utegnejo sicer nemara zveneti kot nekakšna mistika, ki je večini gornikov morda celo tuja. Klement Jug je takšno »mistiko« zavračal, tako pri svojem filo- zofskem oziroma psihološkem delovanju kot tudi v gorništvu. Svojo gorniško filozofijo je gradil na stvarnih izhodiščih zgodnje predmetne teorije svojega profe- sorja Franceta Vebra. Osnovne motive oziroma razlo- ge za zahajanje v gore lahko po njegovem v celoti poja- snita biološka in psihološka znanost. Pisatelj Vladimir Bartol, Jugov študijski kolega, je to miselnost popisal v enem najzanimivejših besedil naše gorniške literature, v kratki, po zgledu sokratskih dialogov pisani zgodbi Razgovor pod Grintovcem. V njem Jug svoj tovrstni na- zor razgrinja v pogovoru s svojim in Bartolovim pro- fesorjem biologije Franom Jesenkom. Pomenljivo je, kako se v Bartolovi pripovedi odvija besedni spopad med znanima gornikoma o najglo- bljih vzvodih zahajanja v gore. Jug sa- mozavestno in prepričano brani svoj nazor in Bartol, tudi sam biolog ter velik nasprotnik vsega, kar diši po re- ligiji, mu sprva pritrjuje. Toda konca pripovedi si kar ni mogoče razlagati drugače, kot da je v disputu vsaj zača- sno (ker gre za literarno delo, ki je za- ključena celota, pa pravzaprav tudi že dokončno) zmagal Jesenko, ki je kot temeljni vzgib gorništva zagovarjal (seveda z drugimi besedami, kot jih uporabljam sam, a z istim pomenom) prav stik s preseženim v gorah. Na prvi pogled deluje nekoliko presene- tljivo, da mu glede tega nazadnje pri- trjuje tudi avtorski pripovedovalec; Bartol sam je namreč v svojih član- kih o Jugovem gorništvu (podobno kot pravzaprav tudi Henrik Tuma v legendarnem Pomenu in razvoju alpi- nizma) vselej pritrjeval Jugovim nazorom. A prav v tem besedilu njegovo siceršnjo fascinacijo z Jugom očitno premaga pisateljeva lastna izkušnja navdušenega pla- ninca, ki je večkrat sam prehodil vse slovenske gore, v njihovi privlačnosti pa je slutil nekaj podobno demo- ničnega, kot je bila to zanj skrivnostna kozmična sila, ki jo je (sam nekakšen spinozovski ali goethejevski pante- ist) povezoval s svojim literarnim navdihom. Transparentni motivi za zahajanje v gore so lahko raz- lični: znanstveni, zdravstveni, etični, estetski, religiozni, športni in bržkone še kaki drugi. Ali za vsemi v ozadju res tiči, tako kot to nakazuje Bartolov Jesenko, privlač- nost neke presegajoče sile, ki jo zaznavamo v gorah, o tem si ne drznem razsojati. A moj vtis je, da tisto gorniško literaturo, pri kateri ne moremo najti zadovoljujočih vzporednic v drugih iz- delkih žanra »športne« literature in ki gorniški litera- turi v druščini sorodnih žanrov še vedno zagotavlja sa- mosvoje, posebej odlikovano mesto, najbolj navdihuje prav to neizrekljivo gibalo. Če je podano dovolj suge- stivno, ga ob prebiranju zaslutimo oziroma se ga no- stalgično ali hrepenenjsko spomnimo tudi sami. m Fran Jesenko Vladimir Bartol PV_1_2017_prelom 7_linked.indd 9 12/1/17 15:28