Poštnina plačana v gotovini.
XLV. tečaj.______3-4. zvezek.
Časopis za naše verno ljudstvo
zlasti
za ude tretjega reda.
S privoljenjem cerkvenih in redovnih [oblasti izdaja
TRETJI RED.
V Ljubljani 1928.
Tiskarna J. Blasnika nasled. v Ljubljani.
Vsebina 3.
Stran
Mali oficij bi. D. M.....................33
Asketična šola ali vadnica pop. . . 36 Življenje'in delovanje sv. J. Krstnika
Marije Vijaneja (......................37
Ali je cerkev sv. Frančiška v Šiški
res premalo katoliška..................42
Kako je bila iz sv. Cerkve izobčeno dekle zopet nazaj sprejeta ... 49
— 4. zvezka.
Stran
G Karol Pirc, davčni nadupravitelj
in tretjerednik.......................53
Iz pisma p. B. Turka na Kitajskem 55 Pregled zgodovine frančiškanov med
Slovenci..............................58
Razgled po seraf, svetu ..... 63
Priporočilo v molitev..................64
Zahvala za uslišano molitev ... 64
„Cvetje izhaja v začetku vsakega drugega meseca. Naročnina znaša letno: v Jugoslaviji 10 Din, v Italiji 5 lir, v Nemški Avstriji 2 šilinga, v Ameriki 40 centov. Naslov za naročila: „CVETJE“, frančiškanski
samostan v Ljubljani.
V prevdarek.
Mnogo tretjerednic je v onemoglosti ali v starosti v veliki zadregi za stanovanje... Po resnem posvetovanju je odbor tretjega reda prišel na misel, da bi bilo v ta namen dobro sezidati hišo, imenovano »Frančiškov dom“. V Ljubljani bi bilo težko dobiti primeren prostor. Zato smo se odločili, da bi ta dom postavili pri novi Frančiškovi cerkvi, kjer smo svet že dobili prav blizu cerkve. V tem nameravanem domu bi bilo več stanovanj za posamezne osebe, nekaj takih za dve in tri, spodaj bi bila pa dvorana za zborovanja itd. in deloma tudi za prenočišče tujih tretjerednikov.
Bolj natančno bomo še sporočili. Za sedaj pa prosimo, da bi se tudi tretjeredniki v Ljubljani in na kmetih za to misel vneli in začeli nabirati prispevke v ta namen. Če se boste vsi za to zavzeli in po svojih močeh prispevali, bomo v štirih ali petih letih se zidavo začeli.
Besede življenja. Misli in molitve za fante. Zbral dr. Gregorij Rožman, profesor bogoslovja. Ljubljana 1927. Založba društvene nabavne zadruge. Tisk Jugoslovanske tiskarne. To je nov molitvenik in priročna knjiga za mladeniče, ki obsega na 341 straneh, oblike 12 X 7, šestinšestdeset strani naukov za mlade ljudi, potem razne molitve (mej temi 8 mašniji); na koncu pa 23 stTani pesmi. Stane rdeča obreza 22 Din, v zlati obrezi 30 Din; dobite ga v Jugoslovanski knjigarni. — Nekatere stvari bi bilo treba popraviti: n. pr. str. 55 „biljka“ nam. bilka, kar se izgovarja: biuka, ker je trdi 1. — „Tvoje delo posveti", bi bilo prav: Svoje delo. Na str. 70 je v stavku: „pa je ne niti ne zapazi", je prvi „ne“ odveč. Nerazumljivo je: „po zasluženju Jezusa, Kralja mojega Odrešenika" (str. 68). — Str. 104 ima v oklepaju: „(se moli še enkrat od začetka do črtice)." Če bodo našli pravo stran, vender ne bodo vedeli kako daleč naj molijo, ker omenjene črtice ni. Namesto: „V duhu vstopim pod križ" (196) je dovolj „stoplm". —
Mali oficij BI. D. M.
Večernice. (Dalje).
gHiBBVa pesem je silno lepa in zelo stara. Pripisujejo jo Venanciju For-tunatu, ki je bil rojen v Trevisu ok. 530. in je bil pozneje škof v Poatijč (595) ter j,e umrl 1. 607.* Bil je zelo pobožen in izobra-“ žen rimski pesnik; zložil je tudi cerkveni pesmi, Crux fidelis in Vexilla regis, ki jih sv. Cerkev še sedaj rabi v liturgiji velikega tjedna in pri blagoslovljenju ali postavljanju postaj sv. križevega pota.
Po obliki je pesem preprosta. Nobenih posebnih olepšav in izbranih oblik ne išče, ampak izraža naravnost, kar čuti in hoče povedati in prositi Marijo ljubeče srce.
Po vsebini jie pa pesem zelo bogata: najpreje počasti Marijo, potem sledijo prošnje.
Prva kitica pozdravlja Marijo ž njenima najičastnišima naslovoma: Mati božja in Devica in z dvema naslovoma v podobi: morska zvezda in vrata nebeška. Naš prevod zadnjo vrsto ne prevaja dobesedno; prav bi se moralo glasiti: „srečna rajska vrata!" „Zdrava“ se nanaša na vse štiri vrste te kitice, katerih vsaka jo pozdravlja pod posebnim imenom, kaker so: morska zvezda, Mati božja, vedno Devica, vrata nebeška ali rajska vrata. Najlepše, kar je mogoče in najvzvišeniše, kar se da o Mariji misliti, sta gotovo naslova „Mati, Devica", saj nas spominjata na versko resnico: „rojen iz Marije device". Vsi drugi naslovi, ki jih Mariji dajemo, vsi drugi pozdravi, vse češčenje in izrazi izhajajo iz teh, božja mati, vselej devica.
Druga dva naslova „morska zvezda, vrata nebeška" sta v marijanskih himnah zelo priljubljena in primerjata Marijo se zvezdo in vrati, da bi nam predočila in pojasnila s prispodobami, kar je na Mariji vzvišenega, skrivnostnega in čutom nedostopnega.
*) Dr. J, Selbst: Ave Regina coelorum. Mainz 1912, str. 21, 24. Nekateri pravijo, da je zložil to pesem Robert II., franc, kralj, kar pa je zelo negotovo. Ta kralj je umrl 1031. V vsakem slučaju je torej pesem: ,.Zdrava morska zvezda11 zelo stara.
Morski zvezdi se primerja Marija, ker so nekateri tolmačili to ime tako, da pomeni Marija toliko, kaker morska zvezda. Četudi so sedaj mnogi drugačnega mnenja, so vender edini v tem, da moremo Marijo po vsi pravici primerjati morski zvezdi. Zvezde so visoko nad zemljo, so za nas nedosegljive, so čiste, jasne, bleščeče, razveseljujejo oko in kažejo popotnikom, zlasti pa mornarjem, predno so poznali kompas, pravo pot. Marija je pa tudi svetla zvezda na nebu sv. Cerkve, vzvišena nad vse ljudi ko Mati božja, jasna in bleščeča po svoji deviški čistosti, razveseljuje svoje otroke v njihovi pobožnosti in zaupanju na njeno mogočno priprošnjo in je vodnica na potu proti večnosti. Človeško življenje radi primerjamo z ladjico na razburkanem morju, mnoge nevarnosti srečavamo na zemeljskem potovanju, skušnjave nas nadlegujejo, slabi zgledi vabijo, hudobni napadajo, strasti zapeljujejo. Zato potrebujemo varno in zanesljivo vodnico, svetlo zvezdo, da nam kaže pravo pot.
Vrata nebeška (rajska vrata) kličemo Marijo v lavret. litanijah in v tej pesmi jo tako pozdravljamo. Sv. Cerkev rabi ta naslov tudi v pripevu ali molitvi za adventni čas: »Premila Mati Zveličar jeva, ki ostaneš vrata nebeška in morska zvezda"; ravno tako tudi od svečnice dalje: „.. zdrava vrata, iz katerih svetu luč je prisijala". Skozi vrata hodimo ven in noter." Po Mariji je prišel Odrešenik iz nebes na zemljo, mi pa moramo priti iz zemeljskega življenja v nebesa; šli pa bomo tja po Marijini priprošnji in njenem posredovanju.
Ta prva kitica se vselej moli kleče, — da nebeško Kraljico, Mater in Devico, bolj spoštljivo pozdravimo.
Druga kitica utemelji v prvi kitici izražene častne naslove. Bog je poslal k Mariji angelja Gabrijela z naznanilom, da bo Mati Mesijeva, katerega so narodi težko pričakovali (glej branje za adventni čas str. 71*). Mati ima postati, pa Devica ostati. Pesnik se pesniško izrazi, ko imenuje Marijo drugo Evo, pa zopet pesniško v povdarku, da je angelj premenil ime prve Eve in jo pozdravil z „Ave“. Angelj) jo je namreč pozdravil z besedo, ki se v latinskem jeziku glasi: Ave (Zdrava). Prva Eva je se svojo nepokorščino prinesla greh in njegove kazni se vsemi slabimi nasledki, druga Eva (Marija) nam je pa s pokorščino: „zgodi se mi po tvoji besedi", dala Odrešenika in nam zaslužila milost, zveličanje, blagoslov, ter nam s lem dala „pravo srečo" ali pa pravi mir, katerega je greh vzel.
3.	kitica. Zdaj sledijo razne prošnje. Da bomo vživali pravo srečo, resnični mir, moramo biti prosti greha, ker le greh uničuje pravo srečo in notranji rnir. Sv. pismo pravi: „Hudobni nimajo miru". Zato prosimo: „Steri grehov spone" t. j. vseh grehov, slabih strasti in navad, bližnje jndložnosti in vsega, kar nas v greh napeljue — „Pelji nas k svetlobi" — se v latinskem glasi: „slepim luč podeli" l. j. razsvetli s pravim spoznanjem grešnike, da bodo videli svoje žalostno stanje sužnosti greha in teme zmot in se spreobrnili. S temi besedami pa prosimo tudi za luč
sv. vere in pravo prostost (prosti greha in zmot). V nadaljnih dveh vrsticah tretje kitice prosimo, naj Marija vsako hudo od nas odvrne, vse dobro pa izprosi. To je za vsako mater nekaj naravnega, da svoj,e otroke vsega hudega hrani in jim le dobro želi in stori. Naša stvar je pa, da tudi priznamo, kaj je za nas hudo, nevarno1, škodljivo in kaj v resnici dobro in koristno. Zlo je za nas vse tisto, kar je volji božji nasprotno, dobro pa vse tisto, kar se z voljo božjo vjema.
4.	kitica. „Skaži se nam mater“ (lat.: skaži, da si mati). V tretji kitici smo prosili za milosti, ki jih more dati le Bog, obrnili smo se pa na Marijo. Zato pa v četrti kitici utemeljimo, zakaj se na Marijo obračamo: zato, ker je Mati božja in naša mati. Po Mariji torej prosimo Boga: ,yProšnje Sin tvoj jemlji11, ki je za nas na svet prišel, pa je hotel, da je on tvoj Sin, ti pa njegova Mati. Na to trdno vero opiramo svoje prošnje, zato pa tudi trdno upamo, da bomo dosegli, kar prosimo. Najboljši Sin maternih prošenj ne more odbiti, kaker tudi najboljša naša mati ne more opravičenih prošenj svojih otrok pustiti neuslišanih.
5.	kitica. Slovenski prevod te kitice obsega prošnjo za čistost, ne pa tudi za krotkost (Mites fac. et castos t. j. Stori krotke, čiste). Prva vrstica povdarja Marijino devištvo, druga njeno milobo, krotkost; v tretji in četrti pa prosimo: — „Bešene vseh grehov (ali krivde) Stori blage, (mile, krotke) čiste". S tem nočemo prevajavcu nič očitati, pač pa le bravcem pomen pojasniti, da morejo imeti zmisel o tej kitici.
„0 Devica prva": prva ne po času, ampak po časti; dobesedno bi prevedli: „Ti Devica edina", izredna, posebna po svojem dostojanstvu, po milosti, po čednostih in svetosti. »Vselej najbolj mila": mila pomeni krotkost, ki vse presega in obsega tudi vse druge čednosti v izredno visoki meri, tako da presega angelje in svetnike. Na to pa prosimo, naj najčistejša in najbolj sveta posreduje pri Bogu, da bomo po odpuščenih grehih tudi mi krotki, ponižni, milosrčni, pokorni, pa tudi čisti, čisti v mišljenju, v željah, v delih, v vseh peterih telesnih počutkih in na svoji duši. Ker pa čistost v tem obstoji, da brzdamo meseno poželjenje in čutno nagnenje, prosimo pri tem tudi za milost zatajevanja, za pomoč v skušnjavah in za moč, da bi se mogli varovati vsega, kar v nečistost napeljuje.
Šesta kitica povdari še enkrat prejšnje prošnje in jih takorekoč vse skupaj sklene v eno: „Daj življenje sveto", da bomo čisto živeli brez greha in se vadili v vseh čednostih in hodili po varnem potu Marijinega zgleda in pod njenim zaščitništvom. Potem smo pa gotovi, da bomo Jezusa v nebesih gledajoči na večno veseli.
Sklepna kitica je pa navaden sklep cerkvenih pesmi: hvalospev v čast presv. Trojici.
Vzemite v roke Mali oficij in odprite knjigo pri večernicah. Na koncu petega psalma imate poglavje, za tem pa našo pesem: »Zdrava morska zvezda". Pojdite od kitice do kitice in preberite počasi in premišljeno to razlago, pa hote videli, kako lep in globok je ta starodavni
hvalospev, vreden da ga molite vsaki dan. Preprost po zunajosti, globok in visok po notranjosti!
Vrsta in Odgovor sta znana iz treh nokturnov in tretje ure. Prijetnost na ustnicah zaznamuje čistost njenega srca. Kar je v srcu, to usta govore. Ker je na Marijinih ustnicah prijetnost, lepota, očarujoča meč, je njena notranjost, njeno občevanje z Bogom lepo, čednostno. Zato jo je Bog blagoslovil na veke.
P. KAJETAN KOGEJ:
Asketična šola ali vadnica popolnosti.
Bistvo smrtnega greha.
(Dalje.)
a nauku sv. Avguština in Sv. Tomaža je smrtni greh odvrnitev od Boga. Sv. Alfonz pa smrtni greh tako-le opisuje: »Smrtno grešiti se pravi Bogu hrbet obrniti, zaničevati njegovo milost in ljubezen. Smrtno grešiti se pravi, Bogu v obraz govoriti: Nočem tebi služili, storiti hočem to, kar je meni všeč; kaj meni mar, če te žalim in če mi odtegneš svoje prijateljstvo.11 Bistvo smrtnega greha je torej v tem, da tisti, ki greši, prelomi božjo postavo, ki jo je Bog dal pod kaznijo izgube posvečujoče milosti božje in večnega zveličanja vedoma in popolnoma prostovoljno. Katekizem pravi: »Smrtni greh stori, kedor prelomi božjo postavo v kaki važni reči in sicer tako, da greh jasno spozna in popolnoma vanj privoli."
1.	Smrtni greh je preziranje in zaničevanje Boga.
Bog je vsi varil človeka v nedolžnosti, pravičnsoti in svetosti. Postavil ga je v vrt veselja in tu naj bi ostal, dokler bi bil z dušo in telesom sprejet v nebo. V tem srečnem stanju ni poznal nobenega trpljenja, ne hudega nagnenja, ni vedel, kaj je kazen, kesanje, smrt. Ko je pa grešil, so bile vse te prednosti izgubljene. Grehu je sledila kazen. Mesto nebes mu je zazijal nasproti pekel, — raj je moral brez odloga zapustiti. Prišle so nanj vse nadloge, katerih smo deležni tudi mi, grešni potomci očeta Adama. — In s čim je Adam zagrešil, da so ga zadele vse te nesreče? Oh, s preziranjem in zaničevanjem božje postave in njega, ki jo je dal. Prvi človek je raje slušal satana, kaker presvetega Boga. V tem je vsa hudobija njegovega greha. —
Hudobija smrtnega greha se pokaže v polni luči, če prevdarimo, kedo je tisti, ki je preziran, in kedo tisti, ki prezira. Kedo je ta, katerega preziraš z grehom? Veličanstvo! Žaljen je torej Gospod nebes in zemlje, tvoj naj večji dobrotnik in najboljši prijatelj, in sicer od tebe, ki te tako srčno ljubi, ki je zate daroval svojega Sina in njegovo dragoceno kri. Razžaljen je Bog, ki neprestano vzdržuje pri življenju človeka, ki bi ga lehko vsaki hip pogreznil v pekel ali ga drugače imel pravico kaznjevati.
Ker je Bog mogočen Gospod, mu gre najvišje češčenje, ne pa preziranje. On sicer ne potrebuje našega češčenja, saj ima sam v sebi najvišjo čast, a dolžni smo ga ko Stvarnika nad vse ceniti in slaviti. Če te svoje dolžnosti ne vršimo, ga preziramo.
Se smrtnim grehom žali in prezira Boga ubogi človek, ki napram božjemu Veličanstvu ni niti toliko, ko drobni prašek napram vesoljnemu stvarstvu. In ta grešni človek je ves in v vsem odvisen od Boga, vsak utrip njegovega srca je v božjih rokah, vedno mora biti ves v božjem naročju, drugače se zvrne v svoj prvotni nič; in vender se drzne svojega Gospoda žaliti se smrtnim grehom!
Kaj bomo rekli o človeku, katerega velemogočen gospod se svojo roko drži nad prepadom in je v njegovi moči spustiti ga v brezdna žrelo, kedar hoče; ta nesrečnež pa bi v svojem obupljivem položaju smešil in zaničeval tolikanj mogočnega gospoda? Ali he bomo rekli, da je norec in da se mu prav godi, če ga gospod prepusti žalostni usodi?
Pomislimo: vsi smo prah in pepel in vender postanemo do skrajnosti razburjeni, če nas naši sovrstniki zaničujejo. Kako se bomo mogli zagovarjati pred Bogogm, če smo do svoje lastne osebe tako občutljivi, do Boga pa tako neobčutljivi, bodisi da ga žalimo mi, bodisi da ga žalijo drugi. — Sv. Frančišek je ravnal nam ravno nasprotno. Ko so ga roparji pelinih v jarek poln snega, ostane miren, vstane in vesel prepeva dalje grede, če je pa videl, da kedo žali z grehom Boga, je pa žalosten vzdihoval: „0h, ljubezni ne ljubimo!"
Ako se hočeš zavarovati pred vsakim smrtnim grehom, misli vsigdar na to, na kar so mislili svetniki. Ti so tole premišljevali: Če smrtno grešiš, zaničuješ božjo svetost; ki mora greh kaznovati; z grehom zaničuješ vsemogočnost božjo, katere se premalo bojiš; zaničuješ pri-čujočnost božjo, ker grešiš vpričo Boga; zaničuješ milost božjo, katero zlorabiš; če smrtno grešiš, zaničuješ vse lastnosti božje, t. j. Boga, ki je sam iz sebe in neskonano popoln. — Koga bi živa misel na to ne obvarovala smrtnega greha?!	(Dalje >prih.)
Življenje in delovanje sv. Janeza Krstnika Marije Vijaneja.
(Dalje.)
Vojak in učitelj.
e se je pripravljala za Vijaneja nova, težka preskušnia. Cesar Napoleon je leta 1809. poklical pod orožje vse one mladeniče, ki so bili dotlej iz kakršnegakoli vzroka še prosti vojaške službe. Med temi je bil tudi Vijanč. Težko ga je zadel poziv k vojakom. Pravkar si je bil izprosil od sv. Frančiška Rešisa pomoč pri učenju, sedaj pa naj bi zamenjal knjige sč sabljo in učenje z vojaškimi vajami.
— Ko je oče videl sinovo žalost, je kupil namestnika, ki naj bi šel zanj k vojakom. Dobil ga je; toda drugo jutro je našel vso odkupnino na hišnem pragu, oni mladenič pa je bil neznano kam zginil. Janez Vijane mora torej sam k vojakom.
Žalost ga je duševno zelo potrla, lotila se ga je pa tudi telesna bolezen. Zdravil se je v bolnišnici v Lijonu, pozneje v Roanah (Roanne), kjjier ga je občudoval in vzljubil vsakedo, ki ga je bližje spoznal. Ko so mu nekatere osebe svetovale, naj pobegne od vojakov, je ta nasvet odločno zavrnil. Ko se je od bolezni nekoliko odpomogel, je prišlo povelje, da ima s polkom odkorakati proti Španiji. Ob zori določenega dne je še hitel v cerkev, da ibi si izprosil božjega blagoslova in varstva za težavno pot. Vrnivši se v vojašnico, je bil polk že davno odšel. Polkovnik je hotel Vijaneja zapreti, a mu je vsled njegove odkritosrčnosti prizanesel in mu ukazal, naj urno gre za drugimi, češ, da jih lehko dohiti. Vijane se hitro naprti tornister in vojaško opravo ter odide hitrih korakov za polkom. Vestno je korakal ves dan, a polka ni dohitel. Oslabljen po težki bolezni in naporu dneva se čuti na večer silno utrujenega. Komaj se še s težavo premika. Tedaj se mu slučajno na potu pridruži mlad mož, mu odvzame vojaško torbo ter se prijazno ponudi za vodnika. Vijanč, nič hudega misleč, gre zaupljivo z neznancem v prepričanju, da bo svoj polk dohitel. Nepoznani tovariš ga pa pelje ne za polkom, ampak v malo skrito vas (Les Noes), krog in krog obdano od gozda. V nji in v soseščini je bivalo mnogo mož in mladeničev, ki so se odtegnili vojaški službi, tudi Vijanejev vodnik je bil eden izmed njih.
Naslednjega dne se Vijanč vestno javi pri vaškem predsedniku. Ko ta sliši, da ima dijaka pred sabo, se zelo razveseli in mu takoj naroči, naj ostane v vasi ter prevzame službo učitelja, ki ga zelo potrebujejo. Ko vaškemu učitelju je dal novo ime Jeronim, ne da bi mu bil povedal zakaj.
Vijane se je ko učitelj nastanil v hiši gospe Tajo (Tayot). Preprosta a izredno blaga in čednostna žena je skrbela odslej za učitelja Vijaneja ko prava mati. Pozneje je ko župnik nekoč dejal, da svetejše žene, ko je bila gospa Tajo, še ni našel. Novi učitelj Jeronim je nastopil svojo službo. Otroci so ga kmalu tako vzljubili, da so prostovoljno prihajali v šolo tudi popoldne. Dočim jih je dopoldne učil računiti, brati in pisati, jim je popoldne pripovedoval mikavne dogodbe iz življenja svetnikov, jim razlagal zgodbe sv. pisma tako lepo, da so ga polagoma prihajali poslušat celo odrasli. Vaški župnik je bil zadovoljen, da je dobil z Vi-janejem tako izvrstnega pomočnika. Prosil ga je, naj obišče ob dolgih zimskih večerih družine, da prepreči s pošteno zabavo pogubno kvar-tanje. Ker je bil pri vseh priljubljen, so bili njegovi obiski povsod dobrodošli. Sč svojim mikavnim pripovedovanjem je kratkočasil vse in je kaker nekedaj ko pastirček, tudi zdaj svoje poslušavce z vneto besedo bodril k dobremu.
Minula je zima in pomlad. Poleti ni poučeval otrok, ker niso imeli časa prihajati v šolo, zato je pomagal ljudem pri delu na polju. Opravljal je vsa različna dela. Pri Vijanejevih doma in vsi vaščani kaker tudi v Ekiili, kjer je župnikoval dobri gospod Balč, so že mislili, da je mrtev. Mati je žalovala za njim, oče je pa imel neprestane sitnosti s policijo, ki ga je dolžila, da ve za sinovo skrivališče, pa da je noče razodeti, ter mu je grozila z veliko denarno globo. Vse njegovo zatrjevanje, da o sinu nič ne ve, ni koristilo; policija mu je bila vedno se svojimi grožnjami za petami.
Tedaj je obolela gospa Tajo (Tayot) ter sklenila potovati v zdravilišče Šarbonjer (Charbonnieres). Pot jo je vodila skozi Dardilej, rojstni kraj našega Janeza, ki je po nji svojim starišem mogel poslati pismo. Ko je mati zvedela, da sin še živi, je od veselja jokala. Tudi oče je bil vesel, a vender se je nanj hudoval, ker se ni javil vojaški oblasti. Tedaj je pomirila očeta bratova ljubezen. Ponudil se je, da gre namesto Janeza k vojakom. Bil je sprejet, Janez Vijanč pa črtan iz imenika. Oče je imel odslej mir pred policijo, Janez pa prosto pot v semenišče.
Ko so prebivalci v vasi (Noes) zvedeli, da jih namerava zapustiti njih „sveti učitelj", so vsi žalovali. Le to jih je veselilo, da bo mogel zopet nadaljevati študije ter se pripraviti na duhovski stan. Od vseh strani so mu prinašali darove; hoteli so ga preskrbeti z obleko in vsem, kar bo potreboval ko duhovnik. Neka uboga ženica je celo prašička prodala, da je tudi ona mogla prispevati svoj dar. Vijanč ni nikoli pozabil dobrih ljudi v Noesu (Noes) in je pozneje ko župnik večkrat želel nazaj; v ta tihi, mirni kotiček zemlje.
V semenišču.
Janez Vijanč se je vrnil v Gili (Gully), kjer se je iznova poprijel učenja. Tedaj mu je zbolela in umrla dobra mati. Kako bridka izguba zanj, ki je mater tako iskreno ljubil. — Novembra 1812 je bil poslan v Verjer (Verrieres), kjer je bilo nanovo otvorjeno malo semenišče, vse enake zavode je namreč dal cesar Napoleon zapreti. Tu naj bi študiral modroslovje. Ljubi Bog, ki ga je vodil doslej po trnjevi poti, mu tudi tu ni odvzel težav; nasprotno, še težji križ je naložil svojemu izvoljencu. Janez Vijanč j,e bil med vsemi 200 dijaki najstarejši, štel je že 26 let. Ker v latinščini ni bil kaj dobro podkovan, ni mogel slediti poduku, ki se je vršil v latinskem jeziku. Seveda so ga imeli kmalu za nesposbnega dijaka in so ga sč šestimi drugimi ločili od drugih ter so jih učili modroslovja v maternem jeziku. Mirno in udano je prenašal vse težave, katerih ni bilo ravno malo. Kljub svoje skromnosti in ponižnosti je dejal pozneje ko župnik, da je v malem semenišču „nekoliko“ trpel. Bog ve, kaj vse se je skrivalo pod to nedolžno besedico. Ozirali se niso ne na njegovo marljivost, ne na čednosti, ne na izredno njegovo pobožnost; zato tudi ni prejel ne tolažbe, ne bodrilne besede. Toda Bog,
ki je vsadil dobro zrno v njegovo dušo, je je zalival se svojo tolažbo, mu dal rast in moč, da je mlado steblo kljubovalo viharju.
Napredoval je, a za izpit pred vstopom v veliko semenišče je bil le premalo pripravljen; zavedal se je tega prav dobro. Hitro se je bližal odločivni dan izpita. Spraševali so v latinskem jeziku; ta mu je pa delal še vedno mnogo težav. Poleg tega je bil pri izpitu navzoč neki kardinal, kar ga je tako zmešalo, da ni vedel nič odgovoriti. Vspeh izpita je bil, da so ga spoznali za nesposbnega za duhovski poklic. Hud udarec je bil to, ki ga je čednostni mladenič sprejel junaško. Njegova ponižnost je rastla, zaupanje v Boga je ostalo neomahljivo.
Ko je župnik Bale izvedel, kako se je izpit ponesrečil, je izprosil pri predstojništvu semenišča, naj mu Vijaneja izroči za nekaj mesecev, češ da ga bo pripravil za ponovni izpit. Poučeval ga je modro in ljubeznivo ter dosegel lepe uspehe. Pri ponovnem izpitu je Vijane odgovarjal v splošno zadovoljnost; priznali so ga za sposobnega in tako je bil sprejet v veliko semenišče leta 1814.
Na cilju.
Ker je bilo tedaj malo duhovnikov, so prejeli kleriki po preteku nekaj mesecev subdijakonat. Kedo je bil pač srečniši, ko Vipnč! Srce mu je utripalo od veselja, obraz žarel; obredne molitve je pel tako navdušeno, da so tovariši obračali nanj besede cerkvene pesmi; „In ti • dete boš prerok Naj višjega; pojdeš namreč pred Gospodom pripravljat mu pota“. Leto pozneje je bil posvečen za dijakona in čez dva meseca v frančiškanski cerkvi v Grenoblu v mašnika. Star je bil tedaj 29 let
Minulo je več ko 12 let, odkar je bil zaslišal v srcu prvi klic Gospodov. Ko pa se je bil odločil za mašniški stan, so se mu stavile tako številne zapreke, da se je zdelo, da ga Bog odklanja. Izprva se je oče branil vzeti nase toliko stroškov; potem mu je učenje delalo do zadnjega silno veliko težav; sredi študija je bil poklican k vojakom, dvakratna bolezen mu je izčrpala precej moči, napredek pri učenju je bil celo v velikem semenišču tako dvojljiv, da so predstojniki pri učenju resno pomišljali, bo li sposoben za delavca v Gospodovem vinogradu — same zapreke in težave!
A kljub vsemu temu je dosegel svoj cilj. Hvala Bogu! Postal je duhovnik po božjem Srcu! Danes ga slavi sv. Cerkev na altarju in stavi vseji duhovščini in vsemu ljudstvu v posnemanja vreden zgled. Trnjeva pot od prvega dne študija do posvečenja ga je dodobra uverila, da človek podprt od milosti božje vse premore in vse premaga. Ko je pozneje prevzel vsestransko zanemarjeno župniju v Arsu, mu je ta izkušnja izza mladih let prav mnogo koristila in pomagala, da je vztrajal v težavnem delu spreobračanja svojih župljanov.
Novomašnika Janeza Vijančja je škof imenoval za vikarja v Ekiili, pravice spovedati mu pa še ni dal. To novo ponižanje je zabolelo mla-
dega duhovnika, ki je ves gorel za izveličanje duš, a vajen je bil sprejeti vse hvaležno in udano iz božjih rok. Vender je bila nova služba za Vijančja pravi blagoslov. Blagi župnik Balč mu je sč svetom in zgledom očetovsko stal ob strani. Ponovil je ž njim še enkrat vse blagoslovne nauke ter mu razlagal težja verska vprašanja. Slednjič je prosil škofa, naj dovoli, da sme vikar Vijane najprej izpovedati njega. Za tem je dobil pravico spovedovati tudi druge vernike. Tako se je ona roka, ki je oproščala grehov toliko duš, dvignila k prvi odvezi nad sivolasim, svetim župnikom Balejem. Verniki so kmalu spoznali v Vijaneju izvrstnega izpovednika. Radi so pozneje romali v Ars, da ne bi pogrešali modrega vodstva svetega župnika.
Mej tem je napredoval v svetosti in znanosti. Stanoval je pri župniku Balčju ter ž njim delal, študiral, se zatajeval, molil ure in ure pred Najsvetejšim, ž njim je obedoval večjidel za več dni kuhan cel krompir ali meso, ki je bilo vsled ponovnega kuhanja že brez vsakega ■okusa. Ves zaslužek in prihranke prejšnjih let je razdal mej uboge. Obleka, ki jo ni nujno potreboval, je romala ubožcem v roke, tako da dobesedno ni imel drugega, ko tisto, kar je nosil na sebi. — Prav posebno ljubezen je gojil do bolnikov. Pogosto jih je obiskoval, zlasti če je bila bolezen dolgotrajna ter jih je skrbno pripravljal za pot v večnost. V njegovih rokah je tudi izdihnil župnik Balč, potem ko je še pri svojem ljubem otroku" opravil spoved in prejel zakramente za umirajoče.
Župnik v Arsu.
Nekaj tednov za župnikom Baletom je umrl tudi župnik v Arsu. Za naslednika odloči generalni vikar Vijančja, ter mu mej drugim sporoči: „Moj prijatelj! Imenovani ste za župnika v Arsu. Mala župnija je to; v nji ne boste našli mnogo ljubezni božje. Zasejati jo, to je Vaša naloga".
Poleti 1818 se je Vijanč preselil v Ars. Deloval je tu 42 let ter dosegel, da je postala za Boga mrzla župnija ognjišče in žarišče božje ljubezni, odkoder se je širila po bližnji in daljnji okolici ter celi Franciji.
Ars je bil tedaj neznaten kraj. Prebivalci, skorej sami poljedelci, niso bili ravno brezbožni, pobožni pa tudi ne. Neznaten vzrok je zadoščal, da so opuščali nedeljsko sv. mašo, tisti pa, ki so hodili v cerkev, so se tam navadno dolgočasili, zdehali, kimali in dremali ali pa listali po mašni knjižici in težko čakali konca. Seveda so potem še zunaj malo pozabavljali, češ, novi g. župnik kar predolgo pridiga. Pri popoldanskem opravilu je bila cerkev skorej prazna, tako tudi ob delavnikih, saj so 'le po dve do tri ženičke prihajale k sv. maši. Vse bolj živahno pa je fcilo ob nedeljah v vseh štirih gostilnah. Možje so popivali in modrovali, mladina pa je plesala in rajala. Cerkveno žegnanje so praznovali celih osem dni, toda ne v cerkvi, temveč v gostilnah in na plesiščih. Tudi v tem, kar tiče poštenje, niso bili vselej tenkovestni. Prikrita goljufija pri prodaji živil in živine ni delala nikomer težke vesti. Če so otroci prinašali
domov ukradeno blago, se niso zato prav nič vznemirjali. Ob času žetve in košnje je prišla prva in druga cerkvena zapoved docela ob veljavo..
To je bil Ars, ko je nastopil Vijanč tam službo župnika. Spreobrnil ga je, toda ne v enem dnevu. Težko delo, goreča molitev, posti,, miloščina, mrtvičenje in angelska potrpežljivost skozi celo vrsto let, vse to in še mnogo, mnogo, za kar ve le ljubi Bog, je zahtevala izpre-preobrnitev Arsa. — Duhovniki, ki so se nastanili za nekaj dni pri g. župniku, niso mogli dovolj prehvaliti bogoljubnih faranov. Tedaj ni izostal nihče več od nedeljske sv. maše, tudi popoldne je bilo mnogo molivcev, in ko je zvonilo Ave, so prihajali skorej vsi župljani k skupni večerni molitvi. Delo ob nedeljah je počivalo, naj je bilo vreme še tako grozeče. Utihnilo [je vpitje in rajanje po gostilnah, pivcev ni bilo več, zato so bili gostilničarji primorani zapreti gostilne. Farani so se ljubili med seboj, pomagli so radi drug drugemu ter so bili sč svojim priljubljenim župnikom ena družina. Ko so ob nekem jubileju obhajali misijon, je župnik Vijanč iz vsega srca čestital svojim župljanom ter rekel„ da so v bogoljubnosti in poštenju vsem v krasen zgled.
(Dalje prih.)
FR. STELE:
Ali je cerkev sv. Frančiška v Šiški res premalo katoliška?
<**"S^fcroti novi cerkvi sv. Frančiška v Šiški je bil dvignjen očitek, da,
) je sicer stavbinsko impozantna vendar po svojem duhu po-ITiho ganska ter da spominja bolj na antični tempelj kakor na tradi-*** ^ cionalno katoliško cerkev. Ta očitek je preveč resen, da bi mogli ob njem molčati in nam je dal povod za sledeče razmišljanje o katoliškem ali poganskem značaju tega, od zadnje arhitektonsko zrele, baročne dobe 18. stol. dalje neoporečno najbolj samosvojega in umetniško zanimivega pojava v naši cerkveni arhitekturi.
Ugotoviti moramo najprej, da gre pri ti cerkvi v vsakem oziru za zelo a m b i c i j o z e n pojav. Ta ambicijoznost se kaže že po velikosti, prostora, po monumentalnih oblikah gradnje in posebno tudi po nevsakdanjem pojmovanju dane naloge. Umetnik in stavbni gospodar sta; soglašala v tem, da naj se postavi nadpovprečna stavbinska umetnina, ustvarjena iz sodobnosti za bodočnost.
Da takega neobičajnega pojava ne smemo presojati s pavšalnimi: merili in tradicijonalnimi ideali, je jasno, jasno pa tudi, da nas ravno, ta vsestranska ambicijoznost veže na drugi strani na posebno strogo« oceno tudi glede praktične in idejne strani rešitve in tu bi bil očitek tako osnovne idejne zgrešenosti kot je poganski duh gotovo ogromne* važnosti.
Kolikor je meni znano, temelji ta očitek v prvi vrsti na slogu stavbe, češ da ima obliko poganskega antičnega templja. Nič ne kaže bolj površnega poznanja dejanskega stanja kakor ta trditev. Že pri prvi oceni te stavbe sem opozoril, da bi ji bilo mogoče oponašati sorodstvo z antičnim templjem edino v enem oziru, da je Plečnik idejo antičnega, okrog in okrog s stebri obdanega templja, t. zv. „periptera“ preobrnil in jo takorekoč kristijaniziral. Med antičnim templjem in krščansko cerkvijo je od samega početka v osnovnem pojmovanju njune socialne vloge nepremostljivo nasprotje. Od tod je razložljivo, da se je krščanstvo v svoji mladostni dobi poslužilo vseh zunanjih oblik antične kulture, kolikor so mogle služiti njegovim idejam, samo običajne tradicionalne oblike antičnega templja ne, ampak je navezalo v svoji cerkveni arhitekturi na druge arhitekturne oblike, ki so bile neverskega ali vsaj le deloma verskega značaja, na zborno dvorano, baziliko in na rotundo (okroglo stavbo s kupolo), ki ni več prvotna in čista oblika poganskega templja. Socialno vlogo templja bi mogli označiti kot ari-stokratizem: sijajna, s stebrišči okrašena zunanjost je krila v sebi sorazmerno majhno notranjščino, katera je hranila kip božanstva, kot zbirališče vernikov v krščanskem smislu pa ni prihajala v poštev; krščanska cerkev pa je od samih začetkov demokratična, socialnosti, splošnosti namenjena in zato v prvi vrsti zbirališče, in potrebuje občini primerno obsežen notranji prostor, na katerega monumentalno opremo je bila prenešena tista umetniška skrb, ki je pri templju oblikovala zunanjščino. En pogled na zunanjost in notranjost templja in starokrščanske bazilike nas prepriča o tem temeljnem nasprotju. Niti enega poskusa ne poznamo iz starokrščanske cerkvene arhitekture, kjer bi si bilo krščanstvo izposodilo za cerkev vzor v templju, poznamo pa slučaje, da so bili v izjemnih slučajih obstoječi templji adaptirani za cerkve, tako med izrazitimi tempeljskimi stavbami Parthenon v Atenah, med okroglimi pa Pantheon v Rimu ali Dioklecianov mavzolej v Splitu itd. Dočim je ta druga oblika, rotunda, ki je služila največ polverskim namenom, obdržala kot izrazito prostorninska kreacija stalen pomen za krščansko cerkveno arhitekturo, tempelj kot tak v splošnem nima nobenega pomena zanjo in so celo izrazito klasicistično usmerjene dobe kakor renesansa ali klasicizem 2. polov. XVIII. in 1. pol. XIX. stoletja šle mimo templja kot takega. Celo najizrazitejši primer, cerkev S. Madeleine v Parizu iz začetka XIX. stol., ki ima obliko antičnega periptera, prvotno ni bil cerkev, ampak so ga šele pozneje adaptirali za njene potrebe. Tudi v teh, na posnemanje antike usmerjenih dobah se torej sorodstvo s templjem omejuje stalno le na obliko sprednje zunanje fasade; kar je za njo, pa se je razvijalo po lastnih zakonih in potrebah.
Cerkev v Šiški bi bila po tem takem popolna izjema v zgodovini krščanske arhitekture. Če jo pa analiziramo z ozirom na njeno sorodstvo s templjem, se nam ta njena navidezna izjemnost kar naenkrat razblini. V zunanjščini bi za to govoril edino splošni shema fasade, če pa vza-
memo katerokoli sprednjo fasado kakega templja ž njenim prostost o j e č i m stebriščem, z zaprtim, kiparsko okrašenim zatrepom (Giebel) nad njim, se prepričamo, da smo se varali. Navidezni klasicizem se razblini v splošno sorodstvo porabe stebrov v fasadi, ter v splošni statični obris pročelja in prečnega prereza stavbe; v podrobnostih pa niti steibrom, niti njih kapitelom ne moremo očitati, da so posnetki antičnih. Kolikor danes splošni obris kubično zasnovane mase stavbe res spominja prav oddaleč na slično konturirano maso templja, bo ta poteza takoj izginila, ko bo dozidan bistveni in poleg fasade edini na trajno vlogo V zunanjem licu in licu svoje okolice preračunjeni element, arhitektonsko bogati stolp.
Kaj pa je v notranjosti templju podobnega? Iz nesporazumljenja izvira, če se navaja za to venec stebrov, stoječih na kvadratnem tlorisu v glavnem prostoru. Ce bi se za primer navajal na enak način stebriščni peristil antične hiše ali atrij pred vhodom v starokrščanske bazilike, bi bilo v redu. Motiv kot shema namreč ni iz verske poganske arhitekture, ampak iz svetne. Pri arhitektonsko zelo bogatih templjih, je tak venec obdajal tempeljsko hišico od zunaj, v notranjosti pa le izjemoma, brez zveze z izrazitim prostorninskim učinkom, ki je bistven za Šiško.
Če bi bil Plečnik imel namen — kakor bomo videli, ga ni imel — da konkurira s templjem in ga pokristijani, bi mogli govoriti samo o obrnitvi ideje templja, o njeni preobrazitvi v duhu krščanstva in že kot stilistična naloga bi bil tak projekt toliko zanimiv, da bi se splačal trud izvesti ga pod pogojem, da zadovoljuje glavnim praktičnim potrebam krščanskega kulta in na cerkven prostor navezanega izvajanja pobožnosti. Pri detajlni analizi elementov se pa tudi v notranjščini navidezna klasičnost razblini, ker že noben od teh stebrov ni mogoč v nobeni klasični kombinaciji ter se nam ta notranjščina odkrije kot antičnemu dorskem slogu paralelna, iz samostojnega estetskega kalkila (računa) nastala kreacija, ustvarjena vprav za ta poseben slučaj.
Rezultat naše analize cerkve v šiški s te strani je: navidezni, a premišljen in zaveden klasicizem brez klasicistične, antiko obnavljajoče ali posnemajoče tendence, kar je dokaz, da je bil arhitektu klasicizem v svojih splošnih pozitivnih kvalitetah pač ideal, posamezni njegovi elementi pač pomožno sredstvo, da pa leži jedro njegovega arhitekturno-umetniškega koncepta nedvomno izven klasicistične sfere.
In tu mislim, da že naprej lahko povzamem rezultat sledečega, da je ta koncept izrastel iz čiste in celo iz prav posebne katoliške ideologije in je v svojem bistvu samo pojav v verigi tendenc, nastalih prav v katolištvu, le da je z ozirom na dosedanjo splošno produkcijo njegova formulacija na prvi pogled drzna in prestopa običajni okvir po katolištvu sistematično gojenega spoštovanja do tradicije. Zato izgleda na prvi
pogled bolj revolucionarna in smela kakor jo doživimo v resnici, ko smo prodrli do njenega jedra.
Že vrabci na strehi čivkajo o tem, da živi naša generacija in naš čas od francoske revolucije dalje na enem največjih kulturnih prelomov svetovne zgodovine. Srednjeveški družabni red se je zrušil v svojih osnovah, in že sto let išče človeštvo novega družabnega in gospodarskega ravnovesja. Da taki potresi vplivajo tudi na vsa področja duhovnega in kulturnega življenja, je priznano. Ker se je istočasno izvršil tudi doslej nepoznan napredeik materialno-tehnične kulture, je razumljivo, da na področja, ki so vsekdar tudi izraz stanja tehnične kulture dobe, kakor posebno arhitektura, tudi ta činjenica zelo vpliva. Že sto let išče ona novega ravnovesja med svojimi sredstvi, svojimi ideali in praktičnimi potrebami, že sto let išče, kakor pravimo, novega sloga, a ga še vedno ni našla, kajti izrazit slog je izraz notranje uravnovešene, harmonične dobe, o naši pa se dan na dan pribija ravno nasprotno. Cela zgodovinska arhitektura je morala priskočiti na pomoč modernemu človeštvu, da v nji odkrije sebi primerno obliko sloga, ker je čutilo, da je iz sebe ne more ustvariti. Predzadnje tri generacije so preizkusile cel repertoar, ki ga nudi zgodovina krščanske in deloma celo nekrščanske arhitekture. Klasicizem, gotika, romanski slog, renesansa, barok, motivi iz Egipta in Babilonije so si sledili v arhitekturi XIX. stol., a po vsakem poskusu je sodobno človeštvo začutilo, da ga ne zadovoljuje, da je med njegovimi potrebami in okvirjem historičnih oblik prevelika neskladnost, da bi se mogle kriti. Cerkvena umetnost ni hodila te poti z nič manjšo vnemo kot svetna in če so Nemci ali Francozje proglašali gotiko in romanski slog kot svoj nacionalni stil, je tudi katolicizem en čas uveljavljal načelo, da sta gotika in romanski slog najbolj cerkvena in najbolj krščanska, ker sta neposreden izraz harmonične dobe krščanske kulture v srednjem veku. V najožji zvezi s tem historizujočim tokom je pa nastopila reakcija proti njemu takorekoč prav od srca katoliške cerkve, od oltarja. Umetnost, ki so jo deloma na historičnih deloma na čisto teoretičnih idealih začeli graditi benediktinski menihi samostana Beu-rona in ki jo navadno zovemo beuronsko, nosi prvo plodno kal za bodočnost, če je tudi sama ni ostvarila. Zahteva, da bodi liturgija, ki je osrednji misterij krščanskega verskega doživljanja, merodajna za značaj, idejno usmeritev in stilno osredotočenje cerkvene umetnosti, je oživela in postala osnovna komponenta teženj zadnje generacije. V paralelni smeri pa teži tudi splošni razvoj umetnosti, posebno arhitekture, po nekaj sličnem: naš čas je spoznal, da so zunanje vidne oblike, stil, samo izraz idejne vsebine, ne pa narobe ter se je končno zatekel k novi, to pot resnično plodni formuli: bistvo je prvo. Glavno je, da zidam gledališče, cerkev, šolo, da gradim obliko kelihu, m o n -štranci, knjigi in prav postransko je v bistvu vprašanje ali gradim gotsko ali klasicistično cerkev. Le če obvladamo bistvo stvari, bomo končno prišli do lastnega sloga, kajti slog jeumetniškoobli-
kovanje, v nasprotju s samo praktičnim oblikovanjem. Po tej poti je naša generacija dosegla že v resnici lepe, dš, naravnost presenetljive rezultate. Treba se je samo ozreti na Nemčijo, Anglijo, severne evropske dežele in Ameriko, med Slovani pa prednjačijo v tem oziru Čehi. Iskanje bistva pa v cerkveni umetnosti nedvomno sovpada z iskanjem take oblike, ki bi najboljše zadovoljila bistveno nalogo cerkve sedanjosti, da je zbirališče vernikov za pouk po pridigi in posebno za njihovo osredotočeno sodelovanje pri liturgiji.
Razumevanje za liturgijo, navajanje za sožitje vernikov ž njo se vrši danes v vsej katoliški cerkvi sistematično smotreno (liturgično gibanje). Po tej poti se bližamo poglobljenemu sožitju poedinca s cerkvijo in če hočemo opredelili ideal sodobne cerkvene umetnosti, bomo morali priznati, da moramo podpirati to usmerjenost, da je edino od tod mogoča tista prenovitev verske oziroma cerkvene umetnosti, po kateri hrepeni naš čas. Gotove stvari so že prodrle, posebno ena zelo važna, da naj bo na glavnem oltarju posebno povdarjena miza (mensa), kjer se vrši daritev sv. maše in pa tabernakelj kot sedež Evharistije. Vse drugo je še v diskusiji, enotnega tipa še ni, a zdi se, da se mu bližamo. Manj važno je pri tem uvajanje novih, dosedaj v cerkvenih stavbah neobičajnih materijalij in konstrukcij (železo-betona, železa, cementa in pod.). V ti smeri delujejo posebno Francozje; Nemci pa se bolj pečajo s problemom samim in to bolj teoretično kot praktično. Kakor poroča znani jezuit J. Kreitmaier v svoji knjigi „Von Kunst und Kiinstlern", (Herder 1926, str. 144 sl.), je najboljše formuliral sodobni ideal cerkvene stavbe J. van Acken v spisu Christozentrische Kunst (Gladbeck in W. 1923). Že izrazi ,,k r i s t o c e n t r i č n a umetnost" ali „m a š n a cerkev" (Messkirche), ki se tudi večkrat čuje in podobni zadostno označujejo, na kaj se polaga osnovna važnost. Van Acken je opisal ideal sodobne katoliške cerkvene stavbe takole: Zvonik naj ne bo previsok in naj stoji nad glavnim oltarjem, da dobi v zunanjščini po-vdarek tisti del cerkve, ki je liturgično najvažnejši. Veliki oltar naj ne zavzema zaključne pozicije, ampak naj se pomakne v glavni cerkveni prostor, da se uresniči beseda k & n o n a „et omnium c i r c u m -s t a n t i u m", kar pomeni: „v sredi med vernik i“, ter se kelih in hostija pri povzdigovanju ne vidita samo nazaj; obhajilna miza naj se razprostira ob treh straneh oltarja. Kot logično konsekvenco iz teh zahtev priporoča enoladijnost notranjščine, posebno še obliko takozvane centralne stavbe, ki ji je novejša doba itak precej naklonjena.
Iz povedanega je razvidno, da se cerkev sv. Frančiška kar brez ostanka ureja v opisano smer katoliške cerkvene umetnosti in uresničuje skoro doslovno ideal, ki ga je postavil van Acken. Najmanjšega dvoma torej ne more biti, da je njen koncept nastal iz eminentno katoliške mi-
«elnosti. Vsak poskus označiti.jo kot poganski tempelj, vsako globlje primerjanje ž njim je sploh izven diskusije. Problem pa je, kakor vidimo, radikalno ekstremno koncipiran, kar je tudi pri stavbi, ki je posledica obojestranske zavedne ambicioznosti, tako pri arhitektu kakor pri stavbnem gospodarju, frančiškanskem redu, ki je ž njo proslavil jubilejni spomin svojega ustanovitelja, naravno.
Le še z dveh stališč bi bilo mogoče napasti novo cerkev, in sicer ako bi ji mogli dokazati, da je nepraktična in umetniško nedozorela, v svojem učinku ponesrečena.
Praktična ideja te stavbe je obsežena deloma že z zgoraj povdar-jenimi znaki modernega ideala cerkvene stavbe. Arhitekt je namenoma zidal cerkev sedanjosti in bližnje bodočnosti. Glavni in pravi cerkveni prostor je oni kvadrat v jedru stavbe, obdan od venca impozantnih stebrov. Njegova odličnost in lepota temelji baš na ti monumentalni in ob enem slikoviti kolonadi. Forma je enostavno kubična. Množica, ki se bo tu shajala, bo grupirana tako, da bo zbrana okrog oltarja, ki je postavljen, obdan od tristrane obhajilne mize, na čelo tega prostora, pred stebri, ki mu služijo za ozadje, v prostoru samem. Da je ta prostor poseben in da je vse, kar je okoli, postransko, je povdarjeno s tem, da je napram svoji okolici poglobljen in povišan ter kot najpomembnejša ce-"lica zaprt v lupino ostalih. Kot najvažnejši del stavbe, ki je namenjen njeni najvzvišenejši nalogi, je obvarovan vsakega ne neobhodnega prometa, po čemer se prav prijetno razlikuje od običajnih tradicionalnih cerkva. V velikem prostoru pod korom vstopijo verniki skozi tri glavne vhode in se razdele po potrebah od tod, ne da bi motili mir glavnega prostora. Po okrožnih hodnikih imajo dostop do stopnic na kor, do krstne kapele na levi pod korom, do spovednic in križevega pota v hodnikih za notranjim stebriščem, do kapele male Terezike in večje kapele na desni ob zvoniku. Vsa ta smotrena razdelitev, vsa ta podčrtana delitev na prostor za skupno molitev, službo božjo in pridigo in stranske, neizbežnemu, pogosto živahnemu prometu služeče prostore tvori veliko prednost pred tradicionalnimi tipi. Srednji prostor več ko zadostuje za običajne liturgične potrebe cerkvene občine, ki ji služi, v slučaju velikega izrednega obiska, pa je kapaciteta notranjščine s stranskimi prostori več ko podvojena, ker so vsi še vedno bolje zvezani z glavnim kot stranski pri ^navadnih starejših stavbah. Vzvišenost stranskih prostorov nad glavnim pa še posebno služi zvezi z velikim oltarjem.
Stvarno praktično ta stavba torej izredno odgovarja svojemu namenu, da odgovarja tudi liturgično praktično, o tem se lahko vsak prepriča, ki se udeleži ene božje službe v ti cerkvi, kajti tu liturgija res brezhibno obvlada ves glavni prostor.
In končno; kaj nam nudi umetniško? Da ni nameraval umetnik kopirati poganskega templja in njegovo razpoloženje, je po povedanem že itak nesporno. Gre samo za to, kaj je umetniško nameraval in koliko ;je to dosegel.
Da si je arhitekt cerkve sv. Frančiška poleg rešitve praktičnega problema stavil že a priori tudi izrazit umetniški cilj, po arhitekturi vstva-riti neko določno razpoloženje, ki naj odgovarja današnji dobi in današnjemu človeku, o tem ne bo dvomil nihče, ki se bo vsaj površno* prošetal po notranjščini te stavbe. Ko vstopi pri enem glavnih vhodov, ga v prostornem, razmeroma mračnem podkorju ustavi vrsta stebrov,, za katerimi blešči svetla prostornina stavbnega jedra; za trenutek ga zadrži, dokler se ne znajde in doživi celo skalo slikovitih pogledov od tod v notranjščino: veliki in mali stebri, močna svetloba srede in sorazmerna mračnost stranskih prostorov se prelivajo v vsaki smeri in z vsakega stališča v novo, očesu prijetno sliko. Nato bo stopil naprej izpod kora med stebrišče glavnega prostora, ki ga bo oko premerilo v njegovi ku-bično-monumentalni enostavni prostornini na vse strani in ko bo stopil po stopnjicah navzdol, v sredo, v največjo svetlobo te prostornine, ter jo začel s koraki meriti na vse strani, bo zaslutil vso grandioznost koncepcije te dvorane, v kateri se človek čuti majhnega kot pred velikimi naravnimi pojavi, a obenem prosto zadiše kakor na velikem lepem trgu. Tu tudi vsak lahko sam doživi, da je to res glavni, najvažnejši prostor cele stavbe, in je vse drugo zanj samo okvir, velika materialna žrtev za uresničenje umetniškega sna, ki bi bil sicer nedosegljiv. Še eno lastnost ima ta prostor: da posameznika nekako pogoltne, mu vzame tisto individualno prevzetnost, s katero se tako rad odeva pred svetom, in kadar je verna družina tu zbrana, je ritem molitve ali liturgičnega opravila pred oltarjem absoluten gospodar nad njenim čuvstvovanjem. Zbranost, k kateri ta prostor prisili navzoče, je tisti čudoviti umetniški efekt, ki odlikuje to stavbo pred mnogimi.
In še tole je važno: Ta prostor je takorekoč prostor sam na sebi, del neskončnega prostora, ki ga drže zajetega, da se ne razlije na vse strani, orjaški stražniki stebri. Njegove omejitve ne občutiš, ker je strop zgoraj prelahek, da bi ga grozil stlačiti k tlom, na strani pa se svobodno razliva za stebre do pravih mej, do sten zunanjega oboda, ki je s stališča, sredine samo optična rezonanca za orjake stebre, da se na nji določneje odbijajo njihovi obrisi. Samo na eni strani je moteno ravnotežje te prostornine, tam, kjer se je v ta prostor vrinila monumentalna gmota velikega oltarja; in teža te gmote je tolika, da se pozornost obiskovalca neprestano vrača k nji.
Odveč je po vsem tem govoriti o nebroju slikovitih učinkov, ki jih doživljamo v stranskih prostorih; ob dominanti sredine so to samo igračke, odsevi in odmevi, spremstvo vodilnega, centralnega motiva. Poleg tega estetskega pa imajo stranski prostori še svoj individualno praktičen pomen za onega, ki ga plaši velika, svetlobe nasičena prostornina sredine, za tistega, ki hoče skrit v kotu opraviti svojo pobožnost, ali se boji, da se mu zvrti v glavi, če se preveč oddalji od opore stene ali ogromnega podstavka stebra. Da individualno igra pri obiskovalcih svojo vlogo-
premnog psihološki moment, je nedvomno in se zdi, da je do neke mere? tudi s pastoralnega stališča treba s tem računati.
Po tej analizi glavnih momentov stavbe, mislim, da'je razmerje cerkve sv. Frančiška v Šiški do sodobnega katoliškega cerkvenega stavbarstva zadosti pojasnjeno. V kratkem bi se dal rezultat takole formulirati: Cerkev sv. Frančiška v šiški je odlična arhitektonska umetnina, zasnovana v duhu tendenc, ki odgovarjajo sodobnemu liturgičnemu gibanju. Njena praktična ideja je popolnoma v skladu z izvršeno stavbo. Umetniško formo je arhitekt svobodno posnel po najstrožjem sistemu antične arhitekture (dorskem) in jo popolnoma podredil kar najbolj jasnemu in enostavnemu izrazu nameravane umetniške ideje.
Za presojo cerkve v Šiški je merodajno samo, koliko ona s svojimi idividualnimi oblikami zadošča stavljeni nalogi, ne pa kakšen izraz je lasten ti ali oni historični tvorbi (n. pr. gotski katedrali). Zveza izrazito moderne naloge s principom najstrožje antične arhitekture je arhitektu nalogo neprimerno otežkočila in jo komplicirala, zato pa je zgoraj označeni rezultat tem bolj vreden priznanja in upoštevanja.
P. ADOLF ČADEŽ:
Kako je bila iz sv. Cerkve izobčena dekle zopet
nazaj sprejeta.
(Dalje in konec.)
<2jgij» ospod podkonzul pregleda svoj zapisnik in ko vidi, da neza-konski otrok nesrečnega dekleta še nima nobenega posebnega variha odgovori: „Nima ga še; na tujem navadno konzulat Cs'—variha zastopa".
„Sem mislil, da bo tako, gospod konzul: Ali bi bili tako dobri, da bi Vi sami pisali na grški patriarhat po krstni list približno tako-le: Nezakonski otrok N., katerega mati je iz Avstrije, še zdaj nima postavnega variha, če tudi je otrok že dva meseca star. Otroku se mora dati nemudoma postavnega variha; zato potrebujemo njegov krstni list. Ce ga ne dobimo nemudoma, bomo morali občutno kaznovati z denarno kaznijo njegovo mater, ker se dva meseca ni menila, da bi bil njen otrok dobil v določenem času variha, kaker ga c. in kr. avstrijska postava strogo zahteva. S takim uradnim pismom, prosim gospod konzul, pošljite kavasa (uradnega slugo) k grškemu patrijarhu in mu naročite, da mora na krstni list počakati. Vzroka za tako ravnanje sta dva: Prvič se grškemu patriarhu še sanjati ne sme, da za kavasom čaka krstni list katoliški duhovnik, drugič pa zato, da gospod konzul ne pride poprej domov iz Kajire, predno dobim ta krstni list."
„No, ta je pa prav dobra", pravi gospod podkonzul. „Ravno tako in prav takoj bomo naredili." Še pisarja ni hotel klicati, temuč kar sam
"vzame v roke knjige in napiše vpričo mene pismo na.grškega patrijarha in sicer prav tako, kaker sem želel in mu povedal.
Ko je bil gospod podkonzul spisal dopis na patrijarha in ga zapečatil, me je vprašal:
„Kedaj pa boste prišli po krstni list?“
„Gospod doktor, zdaj je ura deset, pisarno pa zaprete ob eni. Ali bi ne smel priti vprašat še danes malo pred eno uro, če bo krstni list že v Vaših rokah? V nevarnih stvareh se je treba hitro obračati. Če kavas takoj gre k patriarhu in tam kar počaka, boste dobili krstni list že v par urah. In če Vi, gospod doktor, že danes izročite krstni list, bo šlo "vse v redu. Gospod generalni konzul že danes zvečer lehko domov pride in o celi stvari ne bo prav nič zvedel, kar je za našo stvar najbolj ugodno."
..Popolnoma prav, gospod pater, tega mnenja sem tudi jaz. Ravno tako bomo naredili."
Ker nisem hotel gospoda motiti, sem se mu za prijaznost žahvalil in se poslovil. —
Pred eno uro dopoludne sem bil zopet na konzulatu. Gospod podkonzul me je že čakal pri odprtih vratih pisarne in se smehljal.
„Smo že zmagali", sem si mislil.
„Izvrstno, gospod pater. Šlo je, kaker bi bilo navito. Krstni list že celo uro na Vas čaka. Gospodu patrijarhu se še sanjalo ni, da je c. in kr. glavni konzulat avstrijski v Aleksandriji posredovavec med katoliško in med grško cerkvijo v Egiptu. Toda paziti moramo, da se o tej stvari nič ne zve, ker drugače bi našega kavasa drugič zastonj pošiljali po kake listine k grškemu patrijarhu; izogniti se pa moramo tudi neprilikam z generalnim konzulom Petrovičem." —
Še danes sem hvaležen gospodu dr. Švaguli, da mi je pomagal nedolžnega otročička spraviti v hlev Kristusov in njegovo mater zopet v sv. kat. Cerkev.
Še isto popoludne sem bil pri gospodu škofu. Skorej ni mogoče povedati, kako se je gospod čudil, ko sem mu v pičlih štiriindvajsetih urah prinesel krstni list podpisan in podpečaten od samega grškega patrijarha.
„No, to pa se ne prigodi velikokrat, da bi katoliški duhovnik opeharil grškega patrijarha", je rekel gospod škof, ko sem mu celo stvar Tazložil.
„Nikogar nisem opeharil. Vse, kar je gospod podkonzul pisal, je bila gola resnica. Nezakonski otrok mora imeti variha, zato se v Avstriji potrebuje krstni list. Grki so otroka krstili in so morali zato dati krstni list, in ker je 'bil za konzulat, so ga morali narediti še brezplačno. '-Če pa je gospod podkonzul ta krstni list meni dal, je to lehko storil, ker ga sedaj ne potrebuje*, ko ima otroka že zapisanega. Stvar je v najlepšem redu." -----------
„Prav dobro ste jo izvili, to moram reči. Zdaj ko imamo krstni list otrokov, bo stvar hitro tekla. Krstni list oddajte v župnijsko pisarno in naj ga shranijo v arhivu (v shrambi za listine). Otroka naj vpišejo v našo krstno knjigo z opazko, da je bil sicer v grški cerkvi krščen, pa da je otrok katoliški. Napiše naj tudi opazko, da je stvar z njegovo materjo cerkveno urejena in da je obljubila, da >bo otroka v sv. kat. veri vzgojila.
Treba bo še mater otrokovo odvezati od cerkvenega izobčenja in sicer očitno, ker je očitna njena pregreha, zaradi katere je bila iz Cerkve izobčena. Da jo v mojem imenu odvežete in jo zopet s Cerkvijo spravite, v to pooblastim Vas. Celo stvar mi boste v svojem času sporočili.1*
»Kako pa naj jo odvežem, ker take stvari še nikolili nisem imel?“ sem nekoliko nevoljno odvrnil gospodu‘škofu, ker se mi je takoj zdelo, da tako očitno odvezovanje od izobčenja mora biti gotovo zelo neprijetno za grešnika, pa tudi za mašnika. Nisem se motil.
,yPoglejte v Rimski obrednik", pravi gospod škof. „Tam je vse natanko popisano."
Ko je gospod škof lo govoril, je že držal v rokah rimski obrednik in mi je začel iz njega razkladati, kako se mora očitnega grešnika očitno odvezati od izobčenja.
»Najpoprej mora izobčeni popraviti krivico, zaradi katere je bil izobčen. V našem slučaju, pravi gospod škof, jo je dekle deloma že popravilo, ker smo dobili krstni list otrokov in ker obžaluje svoj greh. Zdaj mora še trdno obljubiti, da bo nadalje lepo krščansko živela in otroka katoliško vzgojila. Potem je gospod škof dalje razlagal:
»Izobčenega se mora odvezati takole: »Grešnik poklekne na obe koleni pred pooblaščenega mašnika. Na to izobčeni, če je možki, sleče zgornjo obleko na plečih do srajce. Mašnik na stolu sedeč moli nad njim psalm »Miserere". Med molitvijo udarja mašnik nalahko sč šibo ali pa sč spokornim bičem grešnika po plečih. Na to mašnik vstane, pokrivalo z glave vzame, trikrat Kirie in Kriste elejson reče in Pater noster moli. Nazadnje grešnika v imenu škofovem odveže.
V našem slučaju boste vse to Vi nad izobčenim dekletom molili in vse po obredniku opravili. Na zadnje pa boste rekli: Sč škofovim dovoljenjem te odvežem od cerkvenega izobčenja, kateremu si zapadla, ker si bila dala otroka krstiti v grški razkolni cerkvi. Naložili ji boste nato pokoro, da mora šest mesecev zapored vsaki prvi petek v mesecu opraviti spoved in prejeti sv. obhajilo. Naposled pa boste nad njo naredili sv. križ v imenu Očeta in Sina in Sv. Duha".
Odvrnil sem: »Milostljivi gospod škof, če se mora vse to zgoditi očitno nad dekletom, je to vender prehudo in preveč sramote, četudi se je dekle hudo pregrešila. Bojim se, da bi dekle obupala in iz cerkve zbežala."
»Nič ni prehudo", me zavrne gospod škof. »Pomislite, da je dekle :še mlada in je mogoče, da bi se še enkrat spozabila in drugega otroka
zopet dala Grkom ali pa protestantom krstiti ali pa celo Judom obrezati« In če se Vam zdi prehudo dekleta odvezati od izobčenja v cerkvi, dovolim, da jo odvežete v zakristiji."
„Milostljivi gospod škof", sem ponižno odgovoril, »očitno na predpisani način ne morem dekleta odvezati zaradi velike, sramote, ne v cerkvi in ne v zakristiji. Če trdno zapoveste, sem pripravljen nad dekletom moliti »Miserere" in jo se šibo parkrat po plečih udariti," toda le če bo zakristija zakljenjena in če dekle ne bo preveč upila. Očitno pa takega velikega dekleta prav res ne morem sč šibo tepsti. Prosim v imenu dekletovem, odpustite ji očitno kazen, saj je še celo Gospod Bog odnehal, ko ga je Abraham za grešno Sodomo in Gomoro prosil. Najpo-prej je bil Gospod Bog pripravljen tema grešnima mestoma prizanesti, če ibo petdeset pravičnih v njih, na zadnje pa bi bil vsem razuzdancem Sodome in Gomore prizanesel, če bi bilo v njih le deset pravičnih. Enako prizanesite tudi Vi, milostljivi gospod škof, naši skesani grešnici. Če pa očitne kazni ni mogoče odpustiti, prosim, da bi za to odvezo pooblastili svojega generalnega vikarja, svojega namestnika, ali pa svojega tajnika."
„Kaj pa naj naredimo z izobčenim dekletom?" je gospod škof precej nevoljno rekel in rimski obrednik trdo na mizo položil.
»Milostljivi gospod škof," jaz mislim takole: »Pokora šestih mesecev naj le ostane. Odvežem naj jo pa kar v spovednici, seveda z Vašim dovoljenjem, kar ji bom že povedal. Šibo pa prepustimo njenemu očetu, ki je menda strog mož. Ta jo bo že pretepel, in bati se je, da jo bo še preveč, ko bo tega nezakonskega otroka v hišo prinesla. Ob enem ima dekle že zdaj veliko pokoro, ko mora sama za otroka skrbeti, ko jo je brezvestni človek v nesrečo pehnil in zapustil. Dovolite še, milostljivi gospod škof, da še omenim, kako težko stališče imajo mlada dekleta po službah v Aleksandriji, ki ni prav nič boljša, ko Sodoma in Gomora. Prosim torej ponižno, da jo smem z Vašim dovoljenjem kar na tihem odvezati.
»Lepa stvar to", je rekel po kratkem premisleku gospod škof. »Grškega patrijarha ste osleparili za krstni list, mene, katoliškega škofa pa zapeljujete, naj se ne držim cerkvenih predpisov! — Pa naj bo po Vaši želji. Dekletu pa povejte, da se ima samo Vam zahvaliti, da bo odšla brez očitne kazni in brez šibe pred ljudmi. Gleda naj pa, da bo opravila dobro sv. spoved in da bo naprej lepo krščansko in spokorno živela." —
Na določeni dan se je vrnila nezakonska mati. Povedal sem ji, kakšne težave so bile s krstnim listom pri grškem patrijarhu in zaradi očitne odveze od izobčenja iz sv. Cerkve pri našem katoliškem škofu.
»Prosil sem zate prav tako, kaker nekedaj očak Abraham za grešno Sodomo in Gomoro, ker škof je na vsaki način zahteval, da moraš biti v cerkvi sč šibo tepena predno te bom odvezal od izobčenja. Le z največjo težavo sem dosegel, da te bom kar na tihem v njegovem imenu v spovednici odvezal. Sicer pa ni bilo čudno, da je bil gospod škof tako-hud, ker si sebe in svojega otroka vragu zapisala.
Dekle je bilo prav pobito in skesano. Opravila je prav pobožno sv. spoved in prejela sv. obhajilo.
Predno sem grški krstni list oddal v župnijski arhiv, sem ga prepisal in v latinščino prevedel. Ta dobesedni prepis krstnega lista sem ■dal potrditi cerkveni oblasti, tako da je veljaven za vse oblasti in sem ga izročil dekletu, da otrok ne ibo imel težav, kedar bo odrastel in svoj rojstni in krstni list potreboval.
Ta dogodek kaže, kake velike težave si nakoplje katoliški kristjan, če zapade v cerkveno izobčenje in če hoče zopet spraviti se z Bogom in sč sv. Cerkvijo. Če pa tega ne stori, ga čaka pogubljenje.
Bodite torej previdni, da se ne boste vdeleževali nobenih cerkvenih opravil nekatoličanov, da ne bote sklepali zvez, ki peljejo v mešani zakon' in peljejo vas in vaše otroke v časno in večno nesrečo. Pazite vi mladeniči in ve dekleta pravočasno, pazite pa tudi vi stariši. Mešani zakoni koristijo le nekatoličanom, nam in Cerkvi pa prinašajo vselej gotovo škodo in zgubo ter pogosto tudi pgubljenje.
>r<
G. Karol Pirc, davčni naduprav. in tretjerednik.
Ako bi nam bila kedaj prišla misel, da bomo morali temu gospodu pisati nekrolog, bi se bili potrudili več zvedeti iz njegovih ust o življenju moža, ki je po naših mislih in sodbah veliko prerano zapustil ta svet. Lehko bi še delal in veliko dobrega storil za božjo čast in blager ubogih, pa je bil že za nebesa zrel — Bog ga je poklical k sebi 3. dec. 1927.
G. Karol Pirc je bil rojen v Tržiču na Gorenjskem 1861. leta. Oče je bil dohro poznan in spoštovan zdravnik daleč naokoli, dober kristjan, usmiljenega srca, domača korenina, odkritosrčna duša. Od doma dobro vzgojen je naš Karol ostal poštenjak skozi in skozi. Po končanih gimn. študijah je stopil k davkariji ter je
pri nji ostal in delal ko vesten uradnik v raznih krajih. Predzadnja njegova služba je bila menda v Kamniku, kjer je vstopil ko brat Anton Pad. v tretji red 21. marca 1890 ter napravil tudi obljube 19. aprl. 1891. Cerkveni glasnik za tržiško župnijo tega ne omenja, mi pa to povda-rimo zato, da ne bi kedo mislil, da so ga le v Ljubljani nemški jeizuitje vneli za pobožnost, katero je že od doma prinesel in jo izpopolnjeval. Ce ne bi bil pobožnosti že preje imel, ne 'bi bil vstopil v tretji red že • takrat, ko je bil davčni uradnik v Kamniku, kjer (je v tistem času naj-brže ni našel v tretjem redu nobenega tovariša iz uradniških stanov in še izmej preprostih le redke. Ta Pirčev korak je bil junaški korak odločne volje ne oziraje se ne na desno ne na levo. Da so pa pozneje nemški jezuitje Klinkovštrem, Kolb, Abel v Ljubljani nanj dobro upli-vali ni čudno, saj je bil g. Pirc iz Tržiča, ki je bilo do zadnjih sprememb nemško gnezdo in poleg tega c. in kr. davčni uradnik, ki je moral biti vsaj službeno nemškega mišljenja. Saj so takrat Nemci vse vladali, določevali in na zunanje življenje Ljubljančanov, zlasti na uradnike s čudovito močjo in silo vplivali. Tako daleč so šli, da so v vojnem času celo določili, da je nemščina „državni jezik" t. j. da bo na Kranjskem in Štajerskem in po vsej Sloveniji samo nemški jezik kaj veljal. Prav,, da so v pravem času pokazali svoje neprijazne namere. Toliko bolj željno smo hrepeneli po narodni državi. Naš Pirc je bil Slovenec, pa v politične boje ni segal; rad je pa tudi nemško občeval, če je bilo treba.
Takoj prva leta vojske je pravil, da bo stopil v pokoj, ko bo do-služil službena leta, češ da je sedaj na davkariji težko uradovati, še težje pa da bo po vojski. In res je šel v pokoj 1. 1917 ko .»cesarski svčtnik". Ta naslov (odlikovanje) je tisti čas veliko pomenil, pa g. Pirc ga ni nikoli rabil; ostal je vedno davčni nadupravitelj v p. Poleg vestnega izvrševanja državne službe, je našel čas za sv. mašo vsaki dan,, po priporočilu Pija X. o vsakidanjem sv. obhajilu je tudi on, kaker mnogi drugi tretjeredniki, pristopal vsaki dan k sv. obhajilu in se vde-leževal tudi nočnega češčenja presv. R. T. Nikjer ni silil v ospredje, pri vsakem dobrem delu je pa rad pomagal, deloma ga tudi sam vodil. Pri ljubljanski tretjeredni skupščini je bil več let tajnik in je zapisnik vestno pisal ter se sej, shodov in drugih pobožnosti redno vdeleževal. Za 700 letnico ustanovitve tretjega reda (1921) je prevzel referat o skrbi za bolnike, širil je Cvetje, tudi spisal je nekatere dopise zanj. Na njegovo prizadevanje so v Tržiču priredili duhovne vaje za moške in posebej za tretjerednike, ker je upal, da bi s tem marisikatere pridobil za tretji red. G. Pirc je bil pokojnemu g. župniku Potokarju pri vodstvu tretjega reda desna roka. Vse drugo je on delal, samo pridigal ni. Tudi pod sedanjim g. župnikom je veliko delal ko predsednik Vin-cencijeve in Elizabetne konference itd. Na karitativnem polju je blagi gospod toliko in tako spretno delal, zlasti v Tržiču, kjer je imel svojo* hišo in je ko vpokojenec bival, da mu ne bo z lepa kedo enak. Še dolgo za njim bodo pričala njegova dela pri cerkvi, na pokopališču, pri siro-
tišču, v hranilnici in pri vseh dobrodelnih organizacijah, da je g. Pirc-veliko delal in tudi mnogo storil. Pri vsem tem se pa ni menil ne za hvalo, ne za grajo ljudi. Predno je kaj začel, se je v molitvi posvetoval z Bogom. Ko je pa voljo božjo spoznal, je šel na delo in se ni ustrašil nobenih zaprek in težav.
G. Pirc je delj časa bolehal, pa ni tožil ,četudi je imel hude srčne napade, ampak je mirno gledal smrti v obraz. Zadnji mesec sploh ni mogel v postelji ležati; noč in dan je sedel v naslonjaču. Noge so mu močno zatekle in bile polne ran. Ko ga je nekedo vprašal, če ima že oporoko, je začudeno odgovoril: „Že 27 let sem tretjerednik, saj jo moram imeti, vodilo tako veleva.1*
Umrl je na praznik Brezmadežne ©koli osmih zjutraj. Počivajo v božjem miru in vživaj plačilo!
MT
Iz pisma p. Baptista Turka, našega misijonarja
na Kitajskem.
(Dalje in konec.)
aše pregnanstvo je trajalo do binkošti. Na prizadevanje našega gospoda škofa je boljševiška vlada zapovedala vrniti nam celo-postajo. A komunisti so se sklicevali na ljudsko voljo tega okrožja, češ da ta presega voljo vlade. Ta „ljudska“ volja pa ni bila ljudska, temveč volja boljševiških voditeljev, izsiljena od drugih z .raznimi grožnjami in kaznimi.
Za me je bilo zelo težko stališče v moji misijonski postaji in v dekanatu; ko dekan sem moral paziti, da nisem ravnal ne prestrogo, ne prebojazljivo, da me ne bi mogli dolžiti, da sem z lastno neprevidnostjo zakrivil to nesrečo. Sicer sem pa vdan v sveto voljo božjo-pričakoval mučeniško smrt; in morda še pride. Molita (sestri), zame, da bi bil deležen te svete milosti.
Velika žalost je bila za nas, da so rabili boljševiki našo cerkev tako dolgo. Za binkoštno nedeljo je prišlo k nam malo vernikov od daleč, ker so se bali boljševikov. Kavno končali smo jutranjo slovesnost s primernim tolažljivim govorom, kar začno streljati pred našo cerkvijo. To nas je zelo prestrašilo, ker nismo vedeli, zakaj in odkod je to gromenje in pokanje. Hitro smo zvedeli, da so se mestni vojaki vzdignili zoper one glavne revolucijonarne voditelje, ki so me 23. aprila izgnali. Dve revolucijonarni stranki ste se mej sabo sprle zaradi razdelitve denarja in naropanih dragocenosti. Glavni del si je priržal prej imenovani Can-ta-šin, ki je naščuval vojake zoper svoje glavne tovariše^ ker so se zdrznili zoper njega sovražno nastopiti. Obe stranki ste brzo-
Javili osrednji vladi v Vučang in obe ste bili poklicani na sodbo. Ta spor je tudi pripomogel, da je vlada ugodila pritožbi našega misijonskega predstojništva. Na binkoštno nedeljo je brzojavno poslala strogo povelje, naj nam nemudoma povrnejo od njih zasedeno misijonsko postajo. Naslednji dan je že prišel poseben odposlanec vlade, ki me takoj obišče in naznani, da je vlada izdala ukaz, da morajo našim misijonom povrniti vse naše misijonske hiše, šole in cerkve. Takoj 6. in 7. junija so prestrašeni revolucionarji odnesli iz moje rezidencije svoje stvari in se drugam preselili. Vzeli so seboj tudi podobo umrlega glavnega revolucionarja, s katero so oskrunili našo cerkev in altar sv. Frančiška. Pri odhodu so me osramočeni pozvali, naj se vrnem v izpraznjeno misijonsko hišo. Hvala Bogu!
Hitro smo osnažili cerkev, postavili svete podobe na prejšnja mesta in postaje sv. križevega pota. Dne 10. junija smo se že vselili. Oskrunjeno cerkev sem pa na novo blagoslovil še le prvo nedeljo julija, ko je prešla nevarnost za ponovno oskrunjenje. V juniju so se širile govorice, da se bližajo vojaški oddelki štirih .različnih revolucionarnih strank. Ena teh se je nastanila 40 km od nas, v mestu Kvan-či (Kuang-tsi); utaborila se je na naši misijonski postaji, kaker mi je sporočil p. Bernardin Boka; napravile so veliko škodo. Drugi oddelek roparskih vojakov se je vselil v trgu čao-čja-ho (Tsao-kia-lio), 30 km od nas, na ondotni misijonski postaji, katero so zelo poškodovali. Zasedli so tudi druga boljša poslopja in so bogatine zelo nadlegovali za denar. Zoper te in druge roparske komunistične voditelje in njihove privržence je prišlo več stotnij pravih (discipliniranih) vojakov, ki so menda jedini in složni sč severno protikomunistično stranko. Dne 10. junija je prišel sem za komuniste strašen glas, da so oni vojaki pod vodstvom generala Sja-tao-jin (Shi-tao-in) že prišli v Hvasekan (Hvang-shi-kang) in da so tam brez usmiljenja postrelili in pomorili več sto komunističnih pristašev in celo nekatere mlade komunistovke, ki so jih spoznali po komunistično ostriženih laseh. Po komunističnem pravilu si morajo dekleta in tudi žene pristriči lase do ušes ali vsaj do vratu in jih ne smejo spletati v kite. S tem se očitno odločijo za komunistično stranko. Voditelji jim zagotavljajo, da so kot komunistovke proste glede sklenjenih zarok in tudi zakonov, ne oziraje se na voljo drugih. Ta komunistična novost je seveda ugajala zlasti onim mladenikam in ženam, ki bi bile rade brez nadležne sodne obravnave razveljavile zaroko ali zakon. Tako jih je več tukaj in drugod to njim dobrodošlo novost sprejelo. Posebno so se začele kaker komunistovke ponašati s pristriženimi lasmi šolske ali že nekoliko izšolane mladenike in žene ter hčere komunističnih pristašev. Vse te je sredi junija prevzel grozen strah, ko so zvedele, da prihajajo protikomunistični vojaki, ki tudi njim pretijo sč smrtno ali s kako drugo še grozovitišo kaznijo. Govorili so namreč, da so oni vojaki nekatere komunistovke najprej nesramno mučili (nabodli ali porezali prša itd.), potem pa usmrtili. Tako se v tem mestu naenkrat nobena
„kratkolaska“ brez kite ni upala pokazati na ulici, zato so začele vpletati svoje odstrižene kite na svoje „ibubi“ glave. Toda s tem še ni bila odstranjena nevarnost; zakaj vojaki so prijeli za kito in jo potegnili in gorje tistim, katerim se je snela in ostala v krepki roki sovražnega vojaka.
Prihod protikomunističnih vojakov je zelo prestrašil tudi moške komuniste. Ti so se na zunanje ločili od drugih v tem, da so evropsko prikrojeno obleko nosili, ali pa vsaj kratko suknjo brez dolge običajne kitajske halje. V tej nevarnosti so to opustili in se zopet po stari navadi dblačili. Njih voditelji so hiteli iz mesta na bolj varne kraje.
Veliko komunističnih vojaških načelnikov je zapustilo komuniste in se vojskovalo zoper nje, kar je pospešilo njihov razpad. Dne 22. julija je bila ragznana komunistična vlada v Vušangu, ker je podpirala komuniste.
Med strankami vlada velika zmeda; večji ali manjši oddelki vojaštva prehajajo zdaj v to, zdaj v drugo stranko. Vse glavne stranke so pa zoper komuniste in njihove pristaše, ki so našim misijonom povzročili veliko škodo.
Glavni voditelj komunistov je hotel zbežati na svojem malem parniku s plenom in nepostavno ženo. Protikomunisti so šli za njim, ga dohiteli in sč streli prisili, da se je vdal. Ves plen so poslali svojemu generalu, njega pa zvezali črez prebodeni dlani, drugo vrv so mu navezali črez prebodeni rami. Po teh hudih ranah je bil razkosan na osem kosov. Tri njegove tovariše so ustrelili; njegovo nepostavno ženo, bivšo učiteljico so tudi že zvezali in na morišče peljali; kar nastane velika ploha. V tem č&kanju ji general dovoli, da se sme zagovarjati. Prebrisana ženska je se svojim zagovorom omehčala generala, da jo je izpustil. Vrnila se je v Šangaj, od koder je prišla.
Sredi julija so sem prišli vojaki 35. armade, ki so prisilili komunistične vojake, da so drugam odšli. Dne 22. julija je bila v Wu-changu razgnana komunistična vlada; sicer pa je med raznimi strankami velika zmeda, vse so pa zoper komuniste.
Bog daj, da bi vse te mnoge in velike nadloge privedle ubogo in ogromno Kitajsko do rešilnega spoznanja, da jim paganski njihovi nauki,, hrezverski in krivoverski učitelji ne prinašajo miru, pač pa nered, splošen polom, časno in večno nesrečo ter da je časna in večna sreča samo v katoliški Cerkvi, ako se nji odkritosrčno pridružijo in jo zvesto slušajo. Ta revolucija lehko traja še par let. Molite za milost, da bi se vsi kitajski misijoni lepše in boljše razvijali.
Dne 6. avgusta 1927.
P. Peter Baptista Turk.
DR. P. ANGELIjK TOMINEC:
Pregled zgodovine frančiškanov med
Slovenci.
(Dalje.)
Ni še minulo deset let od tega, ko je svetogorsko baziliko doletela nova nesreča. Svetovna vojna, katere del se je vršil prav na Sv. Gori, tudi svetišču ni prizanesla. Do zadnjega so vstrajali frančiškani na njej. Toda prišlo je povelje, da se mora cela redovna družina izseliti. Na binkoštni torek 25. maja leta 1915. so jo morali zapustiti. Milostna podoba Matere božje je za prvi čas dobila streho malo pod Sv. Goro v grgarskem župnišču, odkoder pa jo je radi večje varnosti p. Frančišek Ambrož odnesel v Ljubljano, kjer je bila do leta 1921. v frančiškanski cerkvi izpostavljena javnemu češčenju na stranskem altarju sv, Deodata.0) Kot zvestega varilia Marijinega svetišča tudi v času najhujše nevarnosti se je pokazal p. Franc Ambrož. Na binkoštni torek 1915 je moral tudi on obenem z drugimi sobrati zapustiti Sv. Goro, ali prišel je le do bližnjega Gergarja, tedaj pa je hitel nazaj in ni miroval, dokler mu ni bilo od vojaške oblasti dovoljeno bivanje na Sv. Gori. Niso ga oplašile granate, ki so ena za drugo jele leteti na Sv. Goro, na samostan in svetišče. Tudi sedaj se ni zbal za lastno življenje, ni se umeknil, temveč ostal je zvest varih tudi svetogorski podrtiji, ter skušal celo sproti popravljati, kar se je dalo. Ko ni bilo mogoče več maševati v cerkvi, je hodil v bližnji Gergar. Slednjič je bila Sv. Gora tako razdejana, da mu ni bilo več prostora gor. Preselil se je na Kostanjevico in kedar je količkaj mogel, je pohitel na Sv. Goro. In ko so se 21. novembra 1915 morali frančiškani umekniti tudi s Kostanjevice se je 10 dni pozneje preselil v mesto k usmiljenim bratom, samo da bi ostal v bližini svoje ljubljene gore. Tu v hiši usmiljenih bratov ga je 11. aprila zadela vojaška granata, ko je ravno opravljal svoje duhovne molitve, in za ranami je dne 13. aprila 1916 p. Franc umrl. Pred smrtjo je prosil, da bi ga pokopali pri Materi božji na Sv. Gori. In res so ga v noči 15. aprila pokopali vojaki na svetogorskem pokopališču za svetiščem. Vojaška oblast mu je preskrbela pogreb, kakor je želel, in mu iz spoštovanja položila lep venec na krsto.'0)
Leta 1917. v dneh najhujše vojne vihre Je preteklo 200 let odkar je bila milostna podoba svetogorske Matere božje z veliko slovesnostjo v Gorici kronana. Zdaj je bila začasno v Ljubljani, zato so 17. junija v Ljubljani v frančiškanski cerkvi slovesno obhajali spomin lepe in redke obletnice. Nadškof Dr. Franc Borgija Sedej je imel ob tej priliki slavnostni govor in ponti-fikalno sv. mašo. Popoldne pa se je vršila slovesna procesija s čudodelno podobo.11)
Kaker hitro je prenehala vojna, so se slovenski frančiškani takoj vrnili na Sv. Goro, da čimprej iz ruševin vzdignejo novo, vsaj zasilno zatočišče za milostno podobo Matere božje. Željno so si želeli Goričani trenutka, ko se je imela svetogorska Mati božja zopet vrniti v njihovo sredo. Z veliko slo-
vesnostjo so jo zato sprejeli meseca oktobra leta 1922. v Gorici, kamer jo je iz Ljubljane odpeljal na avtomobilu soriški fknezoškof oziroma svetogorski P. gvardijan v spremstvu dveh drugih gospodov. Nekaj časa je bila podoba izpostavljena v goriški stolnici, nato pa so jo prenesli meseca oktobra slovesno v začasno novo cerkvico na sv. Gori.12)
Cesar se je bilo bati po sklenjeni pogodbi z Italijo v Rapallu, to se je zgodilo leta 1924. Sv. Gora je bila priklopljena italijanski-tridentinski pro-vinciji in dne 22. maja so se naselili v samostan italijanski redovniki. Prvo nedeljo nato je italijanska vlada dala postaviti na Sv. Goro vogelni kamen za novo še lepše svetišče, ki naj bi bil obenem narodni spominik. Slovenska frančiškanska provincija je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi na korist slovenskih Goričanov ohranila prost dohod svojih patrov, to je slovenskih duhovnikov, spovednikov in pridigarjev na Sv. Goro, sila pa, ki je močnejša kot prošnja frančiškanske provincije in zdrav človeški razum, je zmagala nad pravičnostjo in ljubeznijo.15)
Opombe: Sv. Gora pri Gorici.
1.	P. Vincencij Kunstelj, O. F. M., K podobi na prejšnji strani. (Cvetje XXXIII, 1916), str. 130.
2.	P. S a I v a t o r Zobec, O. F. M., K podobi svetogorske Matere božje. (Cvetje XXXIII, 1916), str. 194 nsl. — Svetogorska slika Matere božje in starinar Gyra (Slovenec XXXII, 1914 z dne 22., 26. in 29. maja ter 3., 4. in 5. junija). Poseben ponatis izšel v Ljubljani 1914.
3.	Prim. Dr. Andrej Pavlica, Sv. Gora pri Gorici (Koledar Družbe sv. Mohorja 1900, str. 47.
4.	H o p p e, 1. c., str. 162.
5.	Fajdiga, I. c., str. 611 nsl.; Mar lan 1. c. IV., str. 84—86. Breviarium historieum tripartftum Ecclesiae ct Conventus Btnae Virglnls Gratlarum Montis Sancti 1778. (Rokopis shranjen v frančiškanski knjižnici v Ljubljani.)
6.	P. Salva tor Zobec, O. F. M., Pred dvesto leti. (Cvetje XXXIV. 1917), str. 131 nsl.
7.	Hoppe, 1. c., str. 162 nsl.; P a v 1 i ca , Sv. Gora itd., str. 45 nsl; Dr. Andrej Pavlica, Skalnica. Gorica 1904, str. 28; Anton Červ, Sv. Gora pri Gorici. Greiderer, 1. c., str. 101.
8.	Dve novi baziliki. (Cvetje XXIV, 1907), str. 122 nsl.
9.	P. Vinc. Kunstelj, K podobi na prejšnji strani, Str. 130 nsl.
10.	P. Vinc. Kunstelj O. F. M. P. Frančišek Ambrož (Cvetje XXXIII 1916), str. 145 nsl.; 222, 251; Razdejanje na sv. Gori, Ponočni pogreb na Sveti gori (Sera-finski koledar 1918 str. 72—76).
11.	P. S a 1 v a t o r Z o b e c , O. F. M., Obhajanje dvestoletnice kronanja svetogorske podobe Matere božje v Ljubljani (Cvetje XXXIV, 1917), str. 251.
12.	Na Sv. Gori pri Gorici (Cvetje XL, 1923), str. 22.
13.	Frančiškanska samostana na Sv. Gori in v Gorici (Cvetje XLI, 1924), str. 110.
2.	Samostan v Pazinu.
O pravem vzroku, ki je nagnil prebivalce mesta Pazina, da so zidali ondotno frančiškansko cerkev, ne moremo nič gotovega povedati. Staro ustno izročilo pripoveduje, da je stala v pazinskem gradu kapelica s kipom Matere
božje. Lastnik gradu je nameraval tisti čas kapelico prestaviti drugam, da bi grad lažje popravil in utrdil. Neko noč se je nato ob nenavadnem svitu slišal piš in grom in drugo jutro so prebivalci našli Marijin kip na mestu, kjer je zdaj glavni altar frančiškanske cerkve. jKedo ga je tja prenesel, ni mogoče ugotoviti. Izročilo pravi, da ga niso prenesli ljudje, ampak angelji. Tako legenda. Koliko je na tem zgodovinske podlage, ni možno dognati. Najbrže bo resnica, da je pobožni grajski lastnik videč ljudsko češčenje Marijinega kipa, dal zato, da bi ljudstvu napravil Ikip bolj lahko dostopen, zidati novo cerkev, v katero je postavil Marijin ikip.
Resnica je, da se je ta kip leta 1463. nahajal še v' gradu, kakor je to razvidno iz oporoke Pavla Grego, ki je zapustil svojo hišo kot ustanovo za nabavo olja v grajski kapelici. Resnica je pa dalje tudi, da je 20. januarja 1477 Anton Vogrinič zapustil v svoji oporoki srebra za dva keliha in 50 cekinov za altar sv. Katarine v novi cerkvi blažene Device Marije v Pazinu, da bi redovniki skrbeli za ta altar. Nova cerkev je tedaj morala biti zgrajena med leti 1463 in 1477. Pri kopanju temelja so našli nekoliko zlate rude, zato so spočetka nazivali novo cerkev Matere božje na zlati rudi. Pozneje pa, ko so verniki prejeli mnogo milosti in pomoči od nebeške Matere, so jo nazivali tudi Mater milosti. Tako jo naziva papež Sikst IV. v svoji buli „Intera cetera“ z dne 27. junija leta 1481., enako tudi cesar Maksimilijan I. v privilegiju, ki ga je dal pazinskemu samostanu leta 1503. Poleg tega pa nosi veliki samostanski pečat napis: Veliki pečat pazinskega samostana bi. Device Milosti. Leta 1732. je bil kip prenešen v kapelico samostanske bolnice, odkoder so ga v času velike stiske nosili v cerkev. Zdaj se nahaja pred zakristijo, kamer je bil prenešen neznano kedaj.
Vsled dohoda frančiškanov je bila v letih 1481. do 1484. v gotskem slogu zidana cerkvica podaljšana. Leta 1484. je isto posvetil poreški škof v nedeljo med osmino praznika obiskovanja Matere božje, ki se praznuje 2. julija. Vsled tega se ta dan praznuje kot obletnica posvečenja cerkve. Leta 1729. je bila cerkev vnovič podaljšana za dva metra proti pokopališču in prizidana kapelica brezmadežnega Spočetja Device Marije, ki jo je postavil Boštjan Praprotnik.
Kaker je razvidno iz že omenjene oporoke Antona Vogriniča z dne 20. januarja 1477, so pazinski prebivalci že tedaj nameravali zidati poleg novo zgrajene cerkve tudi samostan. Prosili so dalmatinske frančiškane iz provincije sv. Jeronima, naj bi prišli v Pazin. Frančiškani so se obrnili na poreškega škofa s prošnjo, naj jim preskrbi potrebno dovoljenje papeža Siksta IV. Drage volje je papež Sikst IV. — sam frančiškan — pritrdil 27. junija 1481 prošnji pazinskih prebivalcev. Zemljišče za povečanje samostana in vrta je dala pazinslka občina, ki je s pomočjo vernikov tudi leta 1484. dozidala samostan. Seveda je bil prvotno samostan zelo majhin, prostora je imel komaj za dvanajst oseb. Leta 1713. je gvardijan p. Evzebij Baučer pričel samostan prizidavati proti vzhodni strani, dovršil ga pa je P. Henrik Duger leta 1717. Kaker že omenjeno je samostan v pričetku spadal pod dalmatinsko provincijo, kaker je to razvidno iz letopisa provinci j leta 1506. Ko so pa frančiškani bosensko-hrvaške provincije na begu pred Turki iskali novih bivališč,
jim je na prošnjo cesarja Ferdinanda I. dalmatinska provincija leta 1559. odstopila ta samostan.1)
Doba jožefinizma in francoske zasedbe je samostan spravila na rob propada, tako da je od leta 1791. do 1804. en sam redovnik p. Nicefor Fakineti čuval samostansko imetje. Francoska vlada mu je dala na razpolago dve sobi, drugi del samostana pa je uporabila za vojašnico in skladišče.
Frančiškane so pozvali v Pazin v prvi vrsti zato, da bi svetnemu kleru pomagali v dušnem pastirstvu. Toda poleg tega so morali tekom časa, kaker v drugih krajih tako tudi tukaj prevzeti oskrbovanje ljudske šole in gimnazije. Kdaj pravzaprav je bila ustanovljena ljudska šola se ne da točno dognati. Iz samostanske kronike je razvidno, da je bil leta 1781. imenovan prvi učitelj p. Felicisim Christel. Po načrtu opata Felbingerja, ki ga je potrdila leta 1774. cesarica Marija Terezija, so bile tedanje ljudske šole trojne vrste: enoraz-redne (trivijalne), z dvema- ali tremi razredi (glavne) in štirirazredne (normalne). Po tem pravcu se je razvila tudi pazinska samostanska ljudska šola. Učitelji niso dobivali nobene letne plače, pač pa letno nagrado 25 gold. brez pokojnine. Leta 1871. so bila razpisana učiteljska mesta samostanske ljudske šole. Po odloku frančiškanskega provincijala p. Friderika Honigmanna se frančiškani za ta mesta niso potegovali in je na ta način ljudska šola prešla v roke svetnega učiteljstva.
Poleg ljudske šole so frančiškani dolgo vrsto let oskrbovali tudi gimnazijo. Cesar Ferdinand I. je uslišal goreče in ponovne prošnje pazinskih meščanov, g. Parisini-ja, nadzornika pazinskega grofa Montecuculli-ja ter je na priporočilo okrožnega glavarja barona Friderika Grimschitza dovolil z na-redbo z dne 30. aprila 1. 1836., da se v Pazinu otvori gimnazija. Še istega leta dne 5. novembra je bil slovesno otvorjen prvi gimnazijski razred. Vsako leto se je imel otvoriti nov razred tako, da je leta 1842. gimnazija imela vseh 6 razredov kakor druge gimnazije onega časa. Dijaki so bili prosti vsake šolnine. Vsak mesec so imeli izpite, a vsakega polleta, posebno na koncu leta so se vršili javni izpiti. Učni jezik je bil nemški, vsled nesporazuma med Hrvati in Italijani. Leta 1842. je vlada ukinila 5. in 6. humanitetni razred, ki je bil ponovno otvorjen leta 1846. na prošnjo šolskega referenta Andreja Gollmayerja. Gimnazijo so upravljali: ravnatelj, ki je bil okrožni glavar, pod-ravnatelj, pazinski prošt in prefekt frančiškan. Kljub raznim preustrojitvam je pazinska gimnazija do 5. avgusta 1851 ohranila šest gimnazijskih razredov. Od tega leta naprej pa do leta 1873. je ostala v Pazinu le nižja gimnazija s štirimi razredi.
Gimnazija je bila od vsega početka javna in obenem frančiškanska. Pro-vincijal hrvaško-kranjske provincije je imenoval profesorje, a vlada jih je potrjevala. Profesorji niso imeli nobene letne plače niti pokojnine. Kot nagrado so dobivali od leta 1836. do 1847. letno 30 gl., a potem do leta 1873. naprej 60 gl. Ravnatelj je dobival, ako je bil obenem katehet, letno 120 gl. Leta 1873. je prevzela vlada gimnazijo v svoje roke. Frančiškanskim profesorjem, ki s'o poučevali vsaj 30 let je dovolila letnih 60 gl. pokojnine.2)
Svetovna vojna je tudi v tem samostanu povzročila temeljito spremembo. Vsled italijanske zasedbe so 1. 1919. slovenski frančiškani zapustili samostan v Pazinu, kjer so jili nadomestili italijanski frančiškani beneške provincije sv. Antona Padovanskega.
Opomba: Pazin.
1.	Fajdiga, 1. c. 921 nsl.; P. Alfonz Furlan, O. F. M., Povijest franje-vačke cerkve i samostana v Pazinu (prevel Dr. Stojan Brajša). Pučki prijatelj, Pazin leta 1913 (XIV), br. 15 nsl. Greiderer, I. c. str. 121.
2.	F u r 1 a n , 1. c. br. 23 nsl.
3.	Samostan: Kostanjevica pri Gorici.
V svojem gradu na pristavi pri Gorici je prebivala v 17. stoletju bogata družina grofov Turenskih — latinsko imenovana ,,a Turri“, italijansko „della Torre". Vsa bližnja okolica tega goriškega predmestja, zlasti hrib nad Pristavo, je bila njena last. Hrib nad Pristavo je tedaj pokrival gozd, v katerem je rastlo mej drugim drevjem zlasti več kostanjevih dreves; po njih se je hrib in gozd imenoval Kostanjevica. Na tej Kostanjevici je v prvem četrtletju 17. stoletja bila zidana cerkvica in samostan. Kalko je prišlo do zidave se ne da povsem točno ugotoviti. Izročilo nam sporoča štiri različne legende, ki se v bistvu vjemajo, ne pa v posameznostih. Iz teh povesti, tako misli P. Klar, ki je spisal zgodovino tega samostana1 do leta 1840, bi se dalo sklepati za gotovo, da je bila na Kostanjevici v gozdu grofa Turen-skega od neznane roke na kamen naslikana podoba Matere božje, da je iz mesta in vasi, iz ravnine in z gor prihajalo tja ljudstvo Marijo častit, odkrivati ji želje svojega srca in priporočati se njeni mogočni priprošnji; nadalje, da so množice prižigale okoli češčene podobe luči, zunanja znamenja notranje pobožnosti; naposled, da je grof Matija Turenski, videvši pobožnost ljudstva, s hvalevredno radodarnostjo sklenil na spodobnejši kraj postaviti to Marijino podobo in bolje poskrbeti za njeno češčenje.
Leta 1623. je imenovani grof na svoje stroške začel zidati cerkvico, maj-hino sicer, pa v čednem slogu, in ko je bila dodelana, je dal v veliki altar postaviti kamen, na katerem je bila naslikana češčena podoba Marijina. Skrbel je pa tudi za stanovanje redovne družine, ki naj bi opravljala službo božjo v novi „kapeli“, kaker je ljudstvo cerkvico imenovalo in jo še zdaj imenuje. Postavil je zraven na vzhodni strani „kapele“ prijazen samostan z lepim številom malih celic z okni proti jugu in severu, vse to na svoje stroške.
Cerkvica in samostan na vabljivi, zračni višavi, pa tudi verno ljudstvo, ki se. je shajalo k novemu svetišču Marijo častit, je mikalo razne redovne družine, da bi si pridobili tako prijazno stanovanje. Prvi so to poskusili karmeliti; naklonjen jim je bil ustanovnik in tudi Dunaj, toda nasprotovali so goriški deželni stanovi. Na to so poskusili pridobiti si samostan frančiškani, toda sreča jim ni bila mila. Tisti čas je namreč prišel na potu v Rim skozi Gorico domi-nikan P. Bazilij Pika, ki se mu je Kostanjevica na prvi hip priljubila. Tudi on se je se svojo pobožnostjo in učenostjo, zgovornostjo in lepim vedenjem tako
prikupil grofu Turenskemu, da je ž njegovim dovoljenjem on prvi z enim svojih tovarišev dobil stanovanje na Kostanjevici. Kmalu si je se zglednim življenjem, oznanjevanjem božje besede in pridnim spovedovanjem pridobil splošno spoštovanje, tako da so mu leta 1645. goriški stanovi izročili cerkev sv. Roka, sezidano v predmestju „pod turnom“ imenovanem.	(Dalje prih.)
Razgled po serafinskem svetu. ^
Porcijunkulski odpustek. Ko je sv. Stolica izdala 1. 1924. novo določilo, da je mogoče porcijunkulski odpustek zopet dobiti1 le v Frančiškanskih cerkvah in je dostavila, da je treba moliti po navadi najmanj 6 očenašev, zdravamarij in slava Očetu, tedaj smo večina vsi mislili, da je to popolnoma nova določba in da je mogoče porcijunkulske odpustke dobiti le, če pri vsakem obisku izmoli šestkrat očenaš, zdravamarija, slava O., opraviti kako drugo molitev namesto šest očenašev ... pa da v zadobljenje odpustkov ni dovoljeno. Tako smo do-tično določilo razumeli, tako mislili, tako ljudem oznanili. Sedaj pa pišejo, da določilo sv. Stolice ni nameravalo glede molitve za porcijunkulske odpustke nič novega uvesti, ampak le staro ohraniti ter povdariti, da je za zadobljenje porcijunkulskega odpustka moliti najmanj šestkrat očenaš, zdravamarija, slava Očetu ali pa katere druge toliko dolge molitve. (Prim. Linzer-Ouartalschrift 1. 81. 1 (1928. str. 143 nsl.).
Ustanovitev tretjeredne skupščine v Šiški. Dne 8. januarja so v novi cerkvi sv. Frančiška v Šiški ustanovili samostojno tretjeredno skupščino. Tam stanujoči ljubljanski tretjeredniki (okoli 60) so prestopili v novo šišensko skupščino, nekaj se jih je pa na novo oglasilo za sprejem. Upanje je, da bo skupščina dobro delovala in se bo razrastla v lepo cvetoče drevo in donašala obilne sadove. V govoru je govornik našteval in pojasnjeval dobrote in koristi tretjega reda za sv. Cerkev, za občino in župnijo ter za posamezne. Povdaril je pa tudi, da ni prav, če tretjega reda ne bi spoštovali, cenili in se ga radi oklepali, zlasti pa v Šiški, kjer je cerkev sv. Frančišku posvečena in so tudi župljani pod njegovim posebnim zaščatništvom. Koliko dobrega je tretji red ravno zanje že dozdaj storil, ker so samo ljubljanski tretjeredniki za to cerkev darovali gotovo še enkrat toliko, ko vsi Šiškarji skupaj. — Govornik je s tem hotel dokazati in je menda tudi dokazal, da so tretjeredniki velikodušni in da radi podpirajo dobro stvar. Iz tega pa sledi, naj se vsi dobri Šiškarji tretjega reda radi oklepajo in pridno vanj stopajo.
Film sv. Frančiška. V januarju letošnjega leta so, uprizorili v ljubljanskem dvorskem kinu življenje sv. Frančiška Asiškega. Podobe so bile dostojne, v ničemer spotakljive, v mnogem prav lepe. Frančiškovo življenje se v filmu začne z mladeniškimi leti veseljačenja; potem sledi spokorno življenje, redovna njegova doba, Klara, 'pot v Egipet pred sultana, na Alvemo, vtisnenje ran, smrt. — V „Slovenca“ je p. Roman napisal oceno ter pripomnil mej drugim, da pogreša v filmu jaslice in da zadnja večerja, ki jo kaže film, ni zgodovinska. Kar tiče slednje, moramo pripomniti, da to zadnjo večerjo p. Fakineti (Facchi-netti: S. Fr. d'As. Milano 1921, pg. 470—471) popisuje ko resnični dogodek. Ravno tako ga popisuje tudi Monije (Lav le Monnier: Povijest sv. Fr. As. preveo Brkovič II. izd. Zagreb 1918, pg. 230) in prav nič drugače tudi Felder
(I)ie Ideale des hi. Fr. v. As. Paderborn 1923, pg. 306—307) sklicujoč se na Tom. Čelana II. in Spec. perf. Na noben način ne kaže tajiti, kar trdijo veljavni možje.
Duhovne vaje so obhajali tretjeredniki v Št. Vidu pri Stični. Vdeleževali so se jih zelo pridno. Že lani bi jih bili radi imeli, pa so prišle nepričakovane zapreke, zato so jih sedaj s toliko večjo vnemo obhajali. Izvolili so pri tej priliki nanovo tudi predstojništvo in nekaj mladih deklet ter en moški so pristopili. Število naročnikov na Cvetje se je izdatno pomnožilo.
Obhajali bodo pa duhovne vaje tudi v Št. Jurju pri Grosupljem. Začetek na dan sv. Jožefa popoludne; konec 22. marca zjutraj.
V pobožno molitev se priporočajo:
1.	Marija Križnik vsled dolgotrajne bolezni. — Al. Nemec svojega sina za po-lajšanje hudih notranjih bolečin, katerih tudi operacija ni zlajšala. — Dvaintridesetletna bolnica (stara 63 let), ki se čuti zelo zapuščeno od vseh, tudi od moža, za kakršnokoli pomoč in potrpežljivost.
II. pokojni udje skupščin:
2.	novomeške: Elz. Vovk (42 1. v III. r.), Trz. Cvelbar (50 1. v III. r.).
3.	prečlnske: M. Bartol, Vodnik, Glavič, Saje, Ana Drenik, Martin Kirese, Frančiška Kopič.
4.	kamniške: M. Sušnik in Osolili z Rov, Marijana Vidic iz StTanj, M. Vranič iz Mengša, Hel. Sušnik iz Gojzda, M. Poljanec z Brda, Ana Slevec dijaška gospodinja v Kamniku.
5.	šentjanške na Vinski gori: Ana Jurko, Neža Jovan, M. Vranjak, Barb. Lešnik.
6.	šmarske ob Paki: Elz. Bizjak, M. Kortnik.
7.	vrhniške: Janez Marinčič, Jera Cankar, Ana Rihar, M. Habe.
8.	šentlenardske nad Laškim: M. Lapornik, Amal. Gorišek, M. Kovač.
9.	novoštifske pri Ribnici: M. Mihič, Marjt. Šebal, Ant. Šilc, Fr. Pogorelec, M. Cvar, Fr. Peterlin.
10.	ledinske: Jerica Buh, Jerica Jelenc, Trz. Kavčič, Neža Kavčič, M. Dežela, Neža Gostiša, Trz. Gantar, Urš. Zelenec, Trz. Albreht, Jera Peternel, Ana Vehar, M Šinkovec, Marijana Vehar.
(Dalje prih.)
Zahvala za uslišano molitev.
Zahvaljujejo se: P. L. P. presv. Srcu Jez., bi. D. M., sv. Antonu, sv. Jan. Vijaneju in mali Cvetki za uslišanje. — Alojzija Cuješ presv. S. Jez. in Mar., Ant. Mart. Slomšku, Mali Trz. in Don Bosku, da ni oslepela. — Mar. Šulc presv. S. Jezi., lurdski M. B., sv. Frančišku, sv. Terez, od detčta Jezusa, škofu Slomšku za pomoč v dolgi bolezni, da more zopet nekoliko delati. — Ft. Marn sv. Fr. in Ant. za pomoč.
Z dovoljenjem redovnih višjih izdaja tretji red v Ljubljani. Predstavnik Karol Gruber. — Urejuje p. Salvator Zobec, frančiškan v Ljubljani. — Tisk J Blasnika naši. v Ljubljani. Za tiskarno odgovoren Mihael Rožanec.
Z isto pravico kaker na str. 59 „vase", bi smel tudi pisati vate, vanj itd. — Ne vemo pa vzroka, zaikaj je pri tretji sv. maši berilo za dve tretjini skrajšano in pri četrti sv. evangelij; saj ga slišijo brati s pridižnice in se jim bo čudno zdelo, da je v njihovi knjižici tako skrajšano. Prevod: Ave Maria ni dosleden v tretji sv. maši. V stopinjski molitvi je: ..Blagoslovljena si ti“, v evangeliju pa ..blažena ti med ženami", v darovanju ..blažena si med ženami". — V začetku te sv. maše stoji: Vstop (Marijine besede): Kar sledi za tem, niso Marijine besede, ampak besede večne modrosti, katere sv. Cerkev na MaTijo obrača v prenešenem pomenu. Zato ne gre označevati jih za Marijine besede, kaker tudi onih ne v berilu: „Berilo. (Marija:)" — To sicer bravca ali molivca ne bo oviralo, g. pisatelj pa te hibe pri novi izdaji brez težave odstrani. Knjiga je za mladeniče zelo priročna, nauki kratki, misli lepe, molitve izbrane. Zato jo toplo priporočamo.
M. Elizabeta O. S. Urs. Srčni rubini svete Male Terezije Deteta Jezusa. Odmevi njenih pesmi. 1927. Založil uršulinski samostan v Ljubljani. Na 10 izvodov en izvod povrhu. —- To je lepa premišljevalna knjiga za mehkočutne, pobožno življenje ljubeče, po Jezusovi ljubezni hrepeneče duše. Za trde značaje je premehka, za motreče premalo globoka, za mehke dovolj čutna in živahna. — Onečaščen (str. 50, 67) ni prava oblika, kaker bi bilo napačno, če bi rekli: čaščena Marija. — Predlog h pred g: „h Gosp. nogam" (71), „h grobu" (80) bi se moral nadomestiti s k. — Za ..ubogati" (72) (iz nem. folgen) je lepše: „sluštai“, poslušen itd. — ..Hrepeneti" po čem in ne na kaj: „Ali je mogla hrepeneti drugam kot na božje Srce" (78). — „In tudi sedaj še te skoraj" je staviti še pred sedaj: „in tudi še sedaj te"; zadostovalo bi pa: „in še. sedaj te...“ Za „crediti“ (92) bo prav „credidi“. — Nekateri relativni stavki bi se bolje glasili tako: Molitev je kraljica, kateri je dostop h kralju prost, nam. „ki ji je...“ On, po katerem so hrepenela nam. on, ki so po njem hrep...“ Sv. Duh, katerega nam je poslal, nam. „ki nam ga je poslal" itd. — „Lučca ob Iučci" (108) je nemogoče izgovoriti brez polglasnika, torej je treba pisati lučica ali pa lučka. — „Doteknila“ (128), ..dotaknil" (137), ..pahnil" (129). Kaj je prav? Prav je: dotekniti se, dotaknem se, doteknil sem se; pehniti, pahnem, pehnil sem itd. (Prim. P. St. Škrabec: Jezikoslovni spisi I. 492 in 493). Mej vsemi sedanjimi pisatelji je v tem dosleden g. Finžgar v svoji povesti „Strici“, drugi pa največkrat napak pišejo. Malo več bi smeli od sedanjih pisateljev pričakovati. Škrabčevi jezikoslovni spisi so večini nepoznani. — Tudi to lepo premišljevalno knjigo prav toplo priporočamo. Nadalje priporočamo:
Zvezde In cvetice. Knjiga o hvaležnosti. Spisal profesor Anton Kiržič. Izdal in založil kanonik Alojzij Stroj. Ljubljana 1927. — Zelo lepa in mpogim potrebna knjiga, zlasti starim in mladim moderne struje. Če hočete za god ali ob enakih prilikah kaj koristnega podariti, darujte jim to knjigo: — Za majnik priporočamo:
Evharistične šmarnice. Spisal Fr. Bernik, župnik v Domžalah. Samozaložba 1927. — Ime ..evharistični" pove, da se ta premišljevanja sučejo okoli presv. R. T. in Marije in vsem, kar je ž njima v zvezi. Radi bi bili to knjigo že lani priporočili, pa nam je prekasno v roke prišla, zato jo letos navajamo in priporočamo.
Pomen univerze v Ljubljani za Slovence in državo SHS. Spis obsega na kratko zgodovino ljubljanskega vseučilišča in pretresa razne vzroke, radi katerih se ne sme skrčiti ne odpraviti. Tudi mi se radi pridružujemo zahtevi vseh Slovencev, naj slovenska univerza ne samo ostane, ampak naj se izpopolni ter naj bo Slovencem in sosedom luč krščanske kulture in resnice.
Za cerkev sv. Frančiška v Šiški (v dinarjih): p. Adolf Čadež 300, M. Bahar 500, J. Bahovec .166.85, petnajst N-ih 1340, gdč. B. Uršič 50, tretjeredniki v Stražišču 100,
M. Nazaret 720, Maribor 258.50, Šmartno pri Slovenjgradcu 530.50, Brežice 600, Nazaret nabral 4134.95, po 100: Lovro Hafner, Ant. Podvinski, N. po g. P. Hauptmanu, N. Iz Celja, g. dr. Debevec, po 200: Amal. Brajda, dve N: + dr. Kržišnik v zavodih 5000, Amerikanci po p. Odilu 20 Dol., M. Repar 2 Dol., N. 1 Dol, Martin Poljanšek, Šmartno v T. 1000. Več drugih manjše zneske. Za tabernakelj v Šiški: Kante Ana 5 šilingov, tretji red v Dobu 50, Šmarje pod Lj. 30, M. Vrečar 160, L. Kikl 100, M. Okoliš 30, Albert Skala 50, župni urad Komenda 30, ljubljanski trejjeredniki 720, M. Eržen 50, Amal. Marolt 45, Šofman Ktr. 10 šil.
Za Škrabčev spomlnik: Vodstvo tret], reda v Mariboru 100, M. Rant 20, Ft. Vital 50 Din.
Maribor. Odsek sv. Elizabete je v pretečenem letu 1927. tako-le deloval: Od 49 dobrotnikov je sprejel 78 komadov oblek in obuval, in pa v denarju Din 1228. Obdarovanih je bilo 145 oseb. Bog plati vsem dobrotnikom in voditeljici odšeka častiti gospej Julijani Štern v Tattenbachovi ulici št. 20.
Tretjeredne vaje za marec in april.
Ljubljana: m. shod 18. marca in 15. apr. ob polu 5. uri pop., za zadržane naslednji dan ob 5. zj. v dvorani. — Poduk za novince: 25. marca in 9. apr. ob 4. pop. —• Odbome seje: 19. marca in 8. apr. po potresni procesiji. — Skupno ponovljenje obljub: 16. apr. ob 6. uri. — Novo mesto: m. shod: tretjo nedeljo v mesecu, po shodu poduk za novince. — Maribor: m. s h o d : 19. marca in 9. aprila. — Duhovne vaje 4.—8. marca; začetek 4. marca ob 3. popoldne.
Rimsko serafinski koledar za 1.1928.
april
marec
1	Č		Mit. in sv. maša od dneva
2	P	VO.PO.	Kvatrni. Skrivnost sv. križ p.
3	S		Kvatrna. Mit. in sv. m. od dn.
4	N		2 postna. Sv. Kazimir.
5	P	PO.	Sv. Janez Jožef 1. r.
6	T	PO.	Sv. Koleta 2. r. Sv. Perp. in F.
7	S		Sv. Toma c. uč.
8	C		Sv. Janez od Boga.
9	P	PO.	Sv. Katr. B. 2. r. Sv. Ft. Rim.
10	s	Čm.	Sv. 40 mart.
11	N		3. postna. BI. J. in Krištof l.r.
12	P		Sv. Gregor I. c. uč.
13	T	Črn.	BI. Agnelj 1. r.
14	S		Molt. in sv. Maša od dneva.
15	Č		Molt. in sv. Maša od dneva.
16	P		Molt. in sv. Maša od dneva.
17	S		Sv. Patricij šk.
18	N		4. postna. BI. Salvator 1. r.
19	P	VO. PO.	Sv. Jožef.
20	T		BI. Janez, Marka, Hipolit 1. r.
21	s		Sv. Benedikt sp.
22	Č	PO.	Sv. Benvenut šk. 1. r.
23	p	Čm.	Mit. in sv. maša od dneva.
24	s	PO.	Sv. Gabrijel nadang.
25	N	VO. PO.	tiha.
26	P		Oznanenje M. BI., Didak J. l.r.
27	T		Sv. Janez Dam. c. uč.
28	S	PO.	Sv. Janez Kapistran 1. r.
29	C	Čm.	BI. Ivana Marija vd. 3. r.
30	P		7 žalosti bi. D. M.
31	S		Mit. in sv. maša od dneva.
1	N	VO.	Cvetna.
2	P	VO.	Mit. in sv. m. od dn. Bi. L. 1. r.
3	T	VO.	Mit. in sv.‘m. od dn. Bi. J. in G.
4	S	VO. PO.	Mit. in sv. m. od dn. Sv. B. 1. r.
5	Č	VO.	veliki.
6	P	VO.	veliki.
7	S	VO.	velika. Post neha opoldne.
8,N		VO.	velikonočna. Vstajenje G.
9	p		velikonočni.
10	T		velikonočni.
11	s		velikonočna. Sv. Leon c. uč.
12	Č		velikonočni. BI. Angeli 1. r.
13	p		velikonočni. Sv. Hermenegild
14	s		pred belo ned. Sv. Justin.
15	N		bela.
16	P	Po-	Slov. spomin sv. o. Fr. — oblj.
17	T	Cm.	Sv. Anicet p.
18	s		BI. Andrej 1. r.
19	Č	Cm.	BI. Konrad 1. r.
‘20	p	Cm.	Mit. in sv. m. od dneva.
21	s		Sv. Anzelm c. uč.
22	N		2. po vel. noči. BI. Fr. 1. r.
23	P	čm. PO.	BI. Egidij As. 1. r.
24	T	PO.	Sv. Fidelj 1. r. Sv. JuTij.
25	s	PO.	Slov. sv. Jožefa.
26	Č		Sv. Marka ev. procesija.
27	P		Sv. Peter Kan. c. uč.
28	S	PO.	Sv. Lukezij 3. r.
29	N	PO.	3. po vel. n. Sv. Pav. Kr. 1. r.
30	P	PO.	BI. Ben. Jak. Jož-B. 1. 3. r.