Profesor 1 linko IJriič - osemdesetletnik
Profesor I linko Uršič je na Tolminskem znan in spoštovan starosta na področju šolske in
planinske vzgoje. Poznamo ga tudi kol sodciavca pri nekaterih pomembnih geografskih akcijah kot je bil Savnikov Krajevni leksikon in zvestega udeleženca velike večine zborovanj slovenskih geografov.
Hinko Uršič je bil rojen v železničarski družini 30. julija 1911 v Šentmavru pri Gorici. Njegovi starši so bili iz Sel pri Volčah in profesorju Uršiču sc je kmalu po 2. svetovni vojni izpolnila želja, da je lahko večji del svojega plodnega življenja preživel v Tolminu, v neposredni bližini doma svojih prednikov. Njegovi starši so po begunstvu v 1. svetovni vojni ostali v Sloveniji, v Radovljici, ker se oče ni hotel zaposliti v Italiji. 1 linko Uršič je leta 1937 diplomiral iz geografije kot glavnega predmeta in zgodovine ter sociologije na Univerzi v Ljubljani. Po diplomi in služenju vojaškega roka se je leta 1939 najprej zaposlil na meščanski šoli v Mežici, leta 1940 pa na gimnaziji v Ljubljani. Skoraj vso vojno je preživel v nemških in italijanskih taboriščih, saj je bil leta 1941 kot jugoslovanski vojak zajet od Nemcev, nato pa je bil izročen italijanskim oblastem. Po kapitulaciji Italije se je vrnil v Ljubljano, vendar so ga kmalu za tem poslali na prisilno delo v Postojno vse do konca vojne. Kljub štiriletnim hudim preskušnjam, ki jim je bil izpostavljen, gleda tudi na ta čas z besedami: "V življenju se moraš oklepati dobrih stvari, slabe pa pozabiti", kot je zapisala N. Blazetič- Jurenova v Primorskih novicah, (17. 9. 1991). Po vojni je najprej poučeval na gimnaziji v Ptuju, v Trstu in v Portorožu, kjer je sodeloval pri obnovi slovenskega učiteljišča. V Tolmin je prišel na lastno prošnjo leta 1948 in se zaposlil na tamkajšnjem učiteljišču in pozneje na gimnaziji, kjer je poučeval geografijo in zgodovino. Tako je postal eden od povojnih stebrov tolminskega učiteljišča in gimnazije in poznajo ga številne generacije tolminskih srednješolcev. Leta 1979 se je v starosti 68 let upokojil.
Profesor Uršič je bil eden tistih učiteljev geografije, ki je tudi po zaključku študija nadaljeval z raziskovalno oziroma publicistično dejavnostjo, čeprav mu je bilo na delovnem mestu, oddaljenem od študijske knjižnice in sveže strokovne literature, težje obdržati stik s stroko. Začetek njegove strokovne dejavnosti pa pomeni njegovo diplomsko delo o geografiji in zgodovini Radovljice, ki je zbudilo pozornost in je bilo dolgo časa pomemben vir kasnejšim piscem in raziskovalcem tega mesta. Pozneje je pisal strokovne in poljudne članke v Geografski obzornik. Planinski vestnik, v Goriška srečanja in v Idrijske razglede. Zlasti sta pomembna članka o kobariški mikroregiji in o območju med Breginjem in Trebušo. S terenskimi raziskavami je pomagal pri nastajanju Melikovih Planin v Julijskih Alpah. Bil je član uredništva dveh Tolminskih zbornikov (1965 in 1975) in prispeval vanju razpravi o Bovškem in o gibanju prebivalstva na Tolminskem. Med najpomembnejšimi Uršičevimi deli pa je 37 strani v knjigi Dolina Soče, ki sta jo izdala skupaj s fotografom Fonom. Uršičevo stalno spremljanje razvoja slovenske geografije mu je omogočilo, da je v svojo strokovno pripoved o Posočju lahko vpletel tudi mnoge novejše ugotovitve. Naj omenimo tudi njegovo aktivno sodelovanje na novogoriškem zborovanju geografov in pri organizaciji zborovanja slovenskih geografov v Zgornjem Posočju, ko je prispeval štiri sestavke za vodnik ekskurzije. Profesor Uršič je zmogel vse to tudi zaradi posebnega veselja do planinstva, ki mu je pomenilo poglavitno dopolnilno dejavnost in sprostitev. Na svojih planinskih poteh, kamor se je pogosto podajal v družbi svojcev in tudi šolske mladine, si je nabiral novih moči, z ostrim očesom geografa zasledoval razvoj gorske pokrajine in zbiral snov za strokovne objave ali za uporabo v šoli. Tako oborožen se je profesor Uršič v začetku tedna lahkotno vračal v svoje razrede in bogatil znanje svojih dijakov 7. lastnimi izkušnjami in jih pridobival za enaka planinska in geografska
doživetja. Tudi na tem področju je bil uspešen in velika množica njegovih nekdanjih dijakov danes hodi po stezah, ki jih je nekoč ubiral njihov učitelj. Profesor Uršič je poznal problematiko planinstva in planinskega naraščaja, saj je dolga leta deloval v tolminskem planinskem društvu. Iz tega obdobja jc tudi Uršičev organizacijski uspeh, ko je vodil obnovo planinske koče na planini Razor. Številni obiskovalci te lepe postojanke, ki je postavljena v izjemno zanimivi pokrajini, tega morda ne vedo, toda Hinku Uršiču zagotavljamo, da sc je zanjo splačalo žrtvovati nekaj dragocenega časa. Za zasluge na Tolminskem, mednje šteje tudi sodelovanje pri ustanavljanju muzejev v Tolminu in v Trenti, je bil deležen vrste priznanj in odlikovanj.
Profesorja Hinka Uršiča se je ob enem njegovih prejšnjih jubilejev spomnil tudi pokojni profesor Ilešič in ga uvrstil med pomembne "stebriče" slovenske geografije. Jubilantu iskreno čestitamo za njegov praznik in mu v imenu bralcev Geografskega vestnika ter vseh slovenskih geografov želimo, da bi še dolgo užival sadove svojega plodnega dela.
Jurij Kunaver