& 1* '?? liinij 1991 cena 20 din NASSraSYJntINSKI 2 Ptt 4 DanD-26.junij 7 Robert Brezovšček, ZK I GJ il Andrej Rot in Slovenec \l Oda slovenski vojski lfi Dileme parlamentarizma 118 Brezzoba kitajska i ideologija II Dnevnik: dr. Matjaž Kmecl !2Teofaks:dr.Metod Urbančič " ^tolabor ff Programi kandidatov" rektorjaUniverze )l Anketa: Študentske počitnice 31 Infofaks 38 Film: Ko jagenjčki obmolknejo HGaryGray II Literatura agradna križanka smoizCasablance Itribuna št.ii PREBOJ PRI TRSTU Ameriški diplomat Stephen Pope je svoje kolege označil kot ljudi, ki na eksotičnih otokih Indijskega oceana razpravljajo o problemih Severnega morja in se jim to ne zdi prav nič čudno. Nekaj podobnega lahko rečemo tudi za diplomate "evropske dobre volje", ki imajo v zadujem času kar precej dela z tazpadajočim sfrjotom. Dejstvo, da Avstrija, Italija, Velika Britanija in Vatikan kontaktirajo s slovenskimi in hrvaškimi oblastmi še ne pomeni, da jih tudi (razen načeloma) podpirajo. Načela pa so v zunanji politiki vedno pod udaroin pragmatizma in realizma. S takšnimi vljudnostnimi in vedoželjnimi sprejemi izražajo nezadovoljstvo z Miloševidevim pravoslavno-komunističnim fundamentalizmom, ki v mnogočem generira jugoslovansko krizo. Tako skušajo reči reševati z napačnega konca: Miloševida želijo spametovati preko Kučana in Peterleta. Tudi nedavni obisk dveh Jacquesov v Beogradu, s katerim je Zahod prvič neposredno potipal Miloševidev pulz, ni dal kakšnih vidnih rezultatov. Pričakovanja nestrpnih, da bodo minuto po razglasitvi "absolutne' neodvisnosti od Beograda dosegli višjo raven - priznanje s strani evropskih držav - so jalova. Priznanje je vedno ex post dejanje, Če upoštevamo samobritansko prakso: priznavajo države, ki lahko učinkovito konirolirajo ozemlje, imajo lastno zunanjo politiko in za katere velja velika verjetnost, da bodo obstale. Nobeni izmed bodočih jugoslovanskih držav (še) ne moremo pripisati teh atributov. V Sloveniji je zadnje iluzije strl Še(en)šok. In kako se skuša prebijati slovenska polititka skozi pragmatizem evTopske "zunanje politike"? Sodeč po gostoti obiskov v italijanski prestolnici bo opno prebila pri Trstu. Prvi je bil premier Peterle, ki s pridom izrablja demokrščanske povezave, dva dni kasneje pa še predsednik Kučan in šef diplomacije Rupel. Stališča italijanske politike labko strnemo takole: mi vas že razumemo, toda smo v Evropi in Evropa je za enotno Jugoslavijo. Še bolj simboličen pa je bil Kučanov obisk v Vatikanu. Poleg dejstva, da se je papež Janez Pavel II. z njim pogovarjal na "štiri oči" kar dvajset minut, ki jih bo lahko Kučan koristno uporabljal v svoji politični biografiji in marketingu, ne smemo pozabiti, da je bila to zasebna avdienca. Papeža zanima predvsem mir in sreča in zanju je pripravljen sprejeti (verjetno) tudi Miloševida. Tolažilne besede, ki so jih namenili slovenski delegaciji, da je potrpežljivost pravica močnih, kažejo na božjo previdnost Svete stolice. Mar to pomeni, da v njihovi politiki globalizma ni prostora za individualne entitete? Slovenska diplomacija bi morala iz italijansko-vatikanske turneje čim več iztržiti pred novimi, verjetno šebolj intenzivnimi pritiski združujoče se Evrope. Na domačem jugu pa se ne bo zmogla izogniti znani obtožbi o komplotu na osi Tirana-Ljubljana-Vatikan. O, sancta simplicitasl Branko Čakarmiš TRIBUNA je glasilo Študentske organizacije Univerze v Ljubljani. • Tisk: tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana. • Naslov uredništva: Kersnikova 4,61000 Ljubljana, tel. (061)319-496 telefax (061) 319-448. • V uredništvu dežuramo med 10. in 12. uro. • V.d. glavnega urednika: BojanKorenini. • V.d. odgovor-nega urednika: Branko Čakarmiš. • Lektorica: Nives Klinc. • Cena 20 din. • Publkacija je obdavčena po 10. alineji 1. točke ter števivlke 8 Zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev (Uradni list SFRJ, št.4/91). • Naslednja številka izide 15.julija 1991. V uredništvu Tribune ali pri Tribuninih kolporterjih na fakultetah lahko študentje s indeksom kupijo Tribuno po ceni 5 dinarjev. Ptt. . .Ptt. . . p t t SpoštovaniI Vsak normalen človek bi se po 38-ih letih bh/anja v drugem oko|u zelo dobro naučil jezika naroda, med katerim že toliko let živi. Gospod Aksentijevič pa: - Ali je tak srbofil, da tega noče? - Ali pa s svojo spakedranščino namerno žali slovenski narod! Nočem polemike, želim pa odgovor edinega uniformiranca v sJovenski skupščini. Pozdrav, Orago Ronner PLURALIZACIJA MEDIJEV? NE, HVALAI______________ Včeraj je IS Skupščine RS odgovoril na dolgo pred tem zastavfeno vpra&anje pos-lancev Skupščine RS glede proračunske postavke 2.4.17 »pluralizacija medijev« v višini 28.800.000 din. V dopisu IS obvešča poslance in javnost, da je vsa sredstva iz tega nasbva razdelil, in sicer: časopisu Sbvenec (20 mio din), časopisu Demok-racija (7 mb din) in časopisu TV-15 (1 mio 800 tisoč din). Mladi liberalni demokrati javno protes-tiramo proti tajnim delitvam denaija dav-koplačevalcev. IS je gtobokoumno kar sam presodil, da javni razpis z objavo meril, po katefih bi razdelil bi razdelfti sredstva za »pluralizacijo medijev«, ni nujen. Kot pravi IS v svojem dopisu, ga je pri njegovi odločitvi vodito »vedenje, kaj je npr. 'Stovenec' pomenil v obdobju pred II. svetovno vojno«, poudarili pa so tudi, da »obuditev tradicij in vloge tega časnika skozi predlagani projekt 'Slovenec' ustreza osnovnemu namenu pobude za pluralizacijo medijev«. MLO v svpjih vrstah združujemo mlade, ki nam je prav vseeno, kaj je pomenil nek časopis pred II. svetov-no vojno, za nas je pomembno, kaj nas čaka v bodoče: kakšna bo zakonodaja in materialno stanje na področju šolstva, zdravstva, stanovanjske politike, zapos-lovanja, sociale itd.; po informacijah sodeč je na tem področju velika finančna luknja, ki bi se jo dalo tudi delno pokriti z zgoraj navedenimi sredstvi. Nadalje IS opravičuje sredstva, namen-. jena časopisu Demokracjja in pravi, da »je v času svojega izhajanja oral ledino na področju pluralizacije slovenskega medijskega prostora«. Seveda jo utemel-jitev prav tako smešna, saj so »ledino orali« časopis Mladina, Tribuna in še kdo drug. Zdi se, da IS nima posluha za tržno naravnanost. Časopis Demokracija je propadel, ker so ga bralci nehali brati, in časopis, ki nima dovolj bralcev, je vreden propada, ne pa da ga financiramo dav-koplačevalci. Izvršni svet tako Mlade liberalne demok-rate utrjuje v prepričanju, da je projekt tako imenovane pluralizacje medijev zgolj krinka za delitev proračunskega denarja po ktooloških kriterijih. Predsednik Mladih liberalnih demokratov Roman Jakič Šverc-komerc posli občine Center___________ 1. Občina Center je ribarila v kalnem s poslovnimi prostori na Poljanski 14, tako da je biio 250 prošenj nepotrebnih, saj so bili lastniki znani vnaprej. 2. Občina Center je tako 25. maja dala nov razpis za poslovni prostor na Igriški 3. Pogovarjal sem se z lastnikom, ki je iz iste hiše. Torej ponovno vnaprej oddani prostori. 3. Občina Center je dala Astri na Trubar-jevi 7 nezakonito prostor, ki je prazen že tri leta. Dobil pa ga bo sorodnik direktorja Astre. Zato predlagam, da se nekdo vseli pred njimi. 4. Občina Center ima v lasti okrog 30 praznih stanovanj v stari Ljubljani. Nekatere so nezakonito že razdelili, druge pa bodo te dni. 5.0bčinaCenterjedalaposlovniprostor (200 m) na Gregorčičevi nekemu privat-niku, brez natečaja. 6. Občina Center ima prazno stanovanje na Wolfovi 5 že sedem let, brez znanega lastnika. Zato predlagam, da se nekdo izmed umetnikov takoj vseli. 7. Občina Centor ni hotela izgnati Kitaj-cev iz Nebotičnika - Kavarne, ki je bila srce in ponos Ljubljančanov, pa čeprav so dobivali številna pisma od meščanov. 8. Občina Center ima zakonite »mučke« s podjetjema Imovina d.o.o. in Grattex d.o.o., katerima po višjih cenah oddajajo občinske prostore. 9. Občina Center želi odpreti na Bregu 8 gostilno, čeprav sta že dve v bližini: Zlata ribica in Vitez. To samo zato, ker je lastnik že znan. 10. Občina Center ne želi odvzeti Mer-cator Investi na Bregu 12 spodnje pros-tore, čeprav se ve, da jim jih je dodelil bivši predsednik za poslovne prostore. Ta ima danes v Grosupljem bife. 11. Občina Center sama ureja hišo na Starom trgu 22, kjer bo okrog 400 m praznih prostorov. Pozivam meščane, Med prejetifni pravilntmi re&tvami za W, Krtovo n*graorQČjla pošljite Stranki demokratičnie prenove, Ljubljana, Kpmenskega,7..(iel. št. 324-189), s pripisom;, Za pedagoško projektno skupino . SDP SLOVENIJE, ^ubljana Pojasnilo bralcem Tribune glede javnega pisma g. Dušana Cunjaka V javnem pismu g. Dušana Cunjaka predsedniku Skupščine mesta Ljubljane, ki ste ga objavili 27. maja 1991 pod nas-lovom »Pakt Strgar + Gunjak« je med drugim navedeno, da je pismo g. Strgarja, ki ga je poslal g. Cunjaku pred mesecem, polno obljub. V nadaljevanju piše, da je sramota, kar počne g. Strgar z g. Cun-jakom, ter da ga enako kot mnoge meščane muči. Obljubil naj bi mu poslovni prostor, pri tem pa lagal. Spekuliral naj bi tudi s poslovnimi prostori (omenjenih je pet naslovov hiš v Ljubljani). G. Jože Strgar, predsednik skupščine mesta Ljubljane, je g. Dušanu Cunjaku ob njegovi gladovni stavki poslal 10. aprila 1991 pismo z naslednjo vsebino: » Bral sem, da ste se odločili za g ladovno stavko. To me ni razveselilo. Sicer cenim Vašo zavzetost, a ta pot ne vodi k cilju. Hvala, ker ste se telefonično oglasili. Jutri (v četrtek) sem odsoten in se ne morem oglasiti. Zato Vas po tej poti vabim, da se zavzemate za proster po redni poti in upoštevate, da stvari niso čisto preproste. Sam sem se že zavzel, da Vam prostore dodelijo, več pa ne morem.« Iz pisma jasno izhaja, da g. Dušanu Cunjaku niso bili obljubljeni poslovni pros-tori. Tega predsednik mestne skupščine tudi ne more storiti. Oddajanje poslovnih prostorov je v pristojnosti občin, ki imajo za ta namen oblikovane posebne neodvisne komisije zaodda|anje poslovnih postorov. Sekretariat skupščine Gospodu Školjeu, tov. Trudnu, podpisnikom mirovne deklaracije, pa še komu Težko je gluhcu kaj dopovedati, slepcu kaj pokazati in bedaku kaj razložiti. Še težje pa je strahopetcu povedati, kaj je pogum, in izdajalcu govoritiočasti. Zato bom vsem tistim, ki hočejo izobešati vele zastave, in tistim, ki nameravajo prodajati tisto, za kar nimajo pravice, samo malo osvetlHspomnin, ki jim tudi, poleg vsega ostalega, šepa. Citiral bom le nekaj naslovov, tekstov, proglasov iz začetka okupacije v Ljubljani v apriiu in maju leta 1941. Skorajšnja identičnost s proglasi Školjča, Mrena, Ribičiča..., odred-bami Boža Trudna (RSNZ RS), proglasi podpisnikov mirovniške deklaracije je evidentna. JUTRO, Ljubljana, sobota, 12.4,1941 Bratje, potrpifnolPredvsem namjetreba treznost, dobrote in potrpljenja v teh dneh... V vsem pa naj nas vodi potrpljenje. Razdražena neučakanost nam v ničemer ne pomore. Z zaupanjem v sebe in dobro usodo potrpimo ter pričakujemo razvoja dogodkov, ki preoblikujejo svet. Bodočnost, ki je pred nami, je še vsa negotova, niti za hip pa ne dvomimo, da bo na kraju taka, kakor je je naš narod vreden ter jo zasluži. S to vero mirno potrpimo razvoja svetovnih dogodkov, ki nam utegnejo prinesti lepši, mogočnejši dan vstajanja, kakor je ta, ki ga bo krščanski svet pravkar praznoval v trpljen-ju in žalosti. JUTRO, 13.4.1941 Italijanska vojska zasedla naše kraje... Naše prebivalstvo jo je povsod sprejelo z mirom in razumevanjem, kiju nalagados-tojanstvo zgcxlovinskega trenutka... PROGLAS: Komanda pešadijske divizije »Isonzo« Generalni štab ODREJAM: da vsakdo izvzemši policijsko stražo in žandarmerijo, ki poseduje orožje ali municijo kakršne koli vrste, izroči to orožje ali municijo mestnemu poglavarstvu v Ljubljani, oziroma svojemu krajevno pristojnemu občinskemu uradu... v Ljubljani, 12. aprita 1941, divizijski general, komandant mesta FEDERICO ROMERO JUTRO.torek, 15.4.1941 Ljubljančani izročili orožje: ... Na veliko nedeljo in ponedeljek so v Mestnem domu magistratni uradniki sprejemali orožje, ki je bilo še v rokah prebivalstva.. Proti večeru so prišli še zadnji zamudniki in se je delo z oddajanjem orožja v Ljubljani zaključilo. JUTRO, 17.4.1941 OPOZORILO VSEM! Opozarjam, da je vsakdo, ki mu je pri srcu blagor našega Ijudstva, dolžan skrbno in preudarno delati na to, da se ohranijo dobri odnosi do okupacijskih čet in oblastev ter da se opus-ti vse, kar bi moglo te odnošaje poslabšati. Vabim naslove, da svoje delovanje us-merijo v ta pravec in s tem obvarujejo narod pred škodd, ki bi lahko nastala. SLOVENEC, 12. aprila 1941 SLOVENCI! LJUBUANČANI! ... Oh-ranimo pri tej priliki tisti red in mir, ki je pri nas tradicionalen! Bodimo v prisebnosti, zbranosti in disciplini verni potomci svojih prednikov! Namiren način pokažimosvoje dostojanstvo... Zdaj, ko je naša vojska odšla, bi bil največji greh nad narodom, če bi civilni Ijudje uporabili orožje proti tuji vojaški sili ali proti domači narodni manjšini ali če bi kakor koli drugače naših rojakov v največjo nevarnost in nesrečo! Rad in mir naj ne bosta nikjer kaljena. Pokažimo v tej uri in v teh dneh, da znamo biti dis-cipllnirani tudi usodni uri! Ban in Narodni svet za Slovenijo Vse, ki so pisali te članke, je ne samo slovenska ampak tudi svetovna zgodovina uvrstila med izdajalce in kolaboracionaliste. Učite se iz zgodovine in si sami najdite mesto, kamor brez dvoma sodite in kakor vas bo postavila zgodovina. SLOVENSKANACIONALNA STRANKA ; Zmago Jelinčič DNEVI ODSTEVANJA T ik pred odhodom Slovenije iz fugoslavije smo v jugoslovanskih centrih (Beogradu, Zagrebu, Sarajevu in Skopju) povprašali o tem, kakšni bodo odnosi po dnevu D. BiH O SAMOSTOJNOSTI... Tisk v Bosni in Hercegovini ne posveča posebne pozor-nosti šestindvajsetemu juniju - »dnevu, ko se bo Slovenija osamosvojila.« O tem se občasno pojavljajo prispevki v dnevniku »Oslobodenje«, ki na slovensko urad-no politiko ne gleda nič kaj naklonjeno. Da bi pojasnili to, kar hočemo povedati, bomo citirali del komentarja, ki ga je »Oslobodenje« objavilo pred mesecem dni, ob prvi obletnici Slovenske vlade: »...Slovenija je, kljub neplačevanju prispevkov za nerazvite, kljub zadrževanju carin, uvajanju kotizacij za zvezni proračun, oziroma kljub zadrževanju in trošenju sredstev po svojih potrebah postala, vsaj kar zadeva (navadne) državljane, najdražja v Evropi, sodeč po izdvajanju iz družbenega prihodka namesto zmanjševanja državnega aparata je prišlo do ogromnega povečanja le-tega. Namesto na vse strani obljubljene narodne sprave, Slovenci nikoli niso bili med sabo tako sprti kot danes. Zdajšnjavladaostajanaoblastilezaradineneh-no pogrete zgodbe o »južni nevarnosti«, vsakodnevnihopozarjanjna»vojaškiudar«,na potrebo po povečani varnosti, itd. Vedno več ljudi ugotavlja, da so si nekdanji tovariši polnili žepe, da pa današnjim gospodom niso segli niti do kolen. Najboljše bi bilo vprašati tistih 272 tisoč zaposlenih v podjetjih, ki so pred stečajem. Vendar je kljub vsemu treba čestitati vladi - ogromno je naredila za krepitev slovenske državnosti, suverenosti in samostojnosti. V letu dni je sprejela tri dokumente, s katerimi vse te državnotvorne atribute proglaša kot končne. Zdaj bo, kot se govori, 26. junija to storila četrtič. (...)« Tako piše Zoran Odič, dopisnik »Oslobodenja« iz Ljubljane. Uradna bosensko-hercegovska politika nima nič proti takimkomentarjem, ker bibilazodhodomSlovenijeizJugoslavijesamo na izgubi. Zakaj? Pravzaprav zato, ker bi s slovensko odcepitvijo Bosna vseeno izgubila zaveznika, brez katerega bi ji bilo vsekakor težje pri obrambi pred »srbsko nevarnostjo«. Razmerje moči bi potembilo v Jugoslaviji 3:2 v koristBiH, HrvatskeinMakedonije. Vvsakem primeru bi bilo bolje, če Slovenija ostane v Jugoslavijiin rezultatostane4:2. V bosenskih uradnih krogih se ne razbur-jajo dosti zaradi osamosvajanja Slovenije. Iz izjav politikov se včasih da razbrati mišljenje, da Slovenci glede odcepitve pravzaprav ne mislijo resno. V neformalnih pogovorih med novinarji in politiki vlada prepričanje, da je največ, kar bi Slovenija lahko dobila, »poseben status« v okviru Jugoslavije kot npr. kanadski Quibec. V tem primeruje zanimiva Velika Britanija, ki je strogo centralizirana država. Nad celo državo ima oblast parlament, istočasno pa obstajajo škotski funt, škotskeneodvisneUniverze,obstajapa tudiškotskizakonskisistem,kiseznat-no razlikuje od angleškega. Britanska vojska ima enega komandanta, obstajajo pa posebne škotske enote, v katerih gojijo posebno tradicijo, zgodovinskesimbole... Konec koncev, Bosna bo po 26. juniju ohranila s Slovenijo take od-nose, kot jih je imela pred tem datumom. Vseeno se, kot mislijo Bosanci, po 26. juniju v Sloveniji ne bo zgodilo - nič. Hajdurin RedžovU 26. JUNU Srbija MnJJON HV POL SOVRAZNMOVMANJ Ce so v Srbiji po slovenskem decembrskem plebiscitu različno ocenjevali odločitev o razdružitvi, danes nihče več ne verjame, da bo ta odločitev tudi 26. junija dokončno iz-peljana. Ne zato, ker bi jo nemara blokiral nekdo od zunaj, temveč zato, ker danes Slovenci sami blokirajo realizacijo lastne odločitve. Saj se očitno zavedajo, da bi z izhodom iz Jugos-lavije veliko več izgubili, kot pa bi morda dobili z lastno državo. V Srbiji tako oblast kot tudi nacionalistična opozicija bolj ali manj odkrito poudar-ja, da ne nasprotujejo odhodu Sloven-cev iz obstoječe skupnosti, ker to ustreza trenutnim srbskim interesom. Predsednik republike Srbije Slobodan Mihševič je takšno stališče vodstva v zvezi s slovensko odcepitvijo jasno predočil slovenski delegaciji med beograjskim obiskom v začetku leta. Ob tem je Kučan vrnil Miloševiču z izjavo, da Slovenija pris-taja na zahtevo, da vsi Srbi živijo v eni državi. Dan, ko bo (?) Slovenija postala formalno samostojna država, se neizogibno približuje, toda v Srbiji ni zaslediti nikakršnih potez, usmerjenih k destabilizaciji slovenskega vodstva, ni glasne medijske kampanije proti vsemu, kar prihaja iz dežele in ni pozivov vojski, naj vendarle inter-venira in naredi red v Sloveniji. Takšni so bili še pred nekaj meseci odzivi Srbije že na samo omem-bo možnosti, da se bo Slovenija odcepila. Očitno je, da se je srbsko stališče do slovenske odcepitve spremenilo zaradi eskalacije hrvaško-srbskega spora, ki je konflikte na relaciji Ljubljana - Beograd potisnil v ozadje. Mnenje srbskega vodstva v zadnjem času vztrajno ponavlja dr. Vojislav Šešelj, predsednik Srbske radikalne stranke. Vbjvoda namreč trdi, da morajo Srbi spodbujati Slovence k takojšnjemu odhodu iz Jugoslavije. »S Slovenci nimamo nikakršnih nerazčiščenih računov,« pravi Sešelj. »Ko bodo odšli, bomo imeli milijon in pol sovražnikov manj in bomo lažje vojevali s Hrvati.« Toda Šešljevo trditev o čistih računih ne sprejema druga ultra nacionalistična stranka - Srbska narodna obnova iz Stare Pazove. V strankinem časopisu »Otadžbina«, ki je izšel te dni, je objavljen tudi strankin nov program. Program predvideva razdelitev zamišljenih oblasti »Velike Srbije« na tri vojvodstva. Eno izmed Hrvaška teh, po zamisli risarjev iz SNO, obsega tudi kraje, ki pripadajo republiki Sloveniji. Gre namreč za Belo krajino, v kateri - po trditvah SNO - živi nekaj tisoč Srbov. Srbsko gibanje obnove je bilo od začetka za spoštovanje volje slovenskega naroda in je pris-tajalo na vsakršno rešitev v zvezi z bodočim statusom Slovenije. Demokratska stranka in srbski ref ormisti se zavzemajo za ohranitev integralnejugoslovanske skupnosti in s tem tudi za to, da bi Slovenija ostala v njej. Njim v prid gredo tudi nedvoumna stališča VVashingtona, Bruslja in drugih zahodnih centrov, da je potreb- no ohraniti enotnost. Stališče JLA je ob napovedani slovenski odcepitvi precej nejas-no. V zadnjem času se generali ne oglašajo na to temo, vendar so ob predhodnih zagotovilih, da ne bodo dovoljevali oblikovanja republiških armad, precej mirno spremljali zaobljubo prvih slovenskih vojakov. Armada veijetno ne bo povzročala velikih težav v Sloveniji, ker bi bil vsak poskus oborožene intervencije poguben za samega agresoija. Vojaški krogi skušajo z drobnimi provokadjami in verbalnim zastraševanjem upočasniti priprave za osamosvojitev, edini pravi cilj pa je, da iz Slovenije izvlečejo čim več orožja in opreme. Aleksandar Čotrič MEJE SO OSREDNJATEMAPOGAJANJ S približevanjem slovenskega 26. junija in hrvaškega 30. junija se na dnevni red postavlja tudi vprašanje zdajšnjih republiških in jutrišnjih meddržavnih meja. Glede na trenutne politične razmere bo imela Hrvaška največ težav pri odrejanju meja s Srbijo. Če sodimo po Miloševičevi tezi, da morajo vsi Srbi živeti v eni državi in namerah neočetniških grupacij, ki želijo postaviti meje Velike Srbije globoko na hrvaškem ozemlju, se zdi, da bo vprašanje meja najbolj delikatno v samem procesu razdruževanja. Kot že ničkolikokrat se je tudi sedaj pokazalo, da lahko Hrvaško le s 26. JUNIJ svojo severozahodno sosedo rešuje vse morebitne politične spore po mirni in "evropski poti". Na tej strani nesporazumov okrog meja ni. V skladu z dogovorom hrvaške in slovenske vlade in po izjavi slovenskega zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla je ostalo nejasno samo to, kakšen bo status te meje. Načrtujejo, vsaj tako je slišati na Hrvaškem, odprttipmeje,nakaterinebodopotrebnipotni listi, tako kot na primer na meji med Belgijo in Nizozemsko. V vsakem primeru: zidov, ograj inpodobnihovirnebo,čeboobstajalacarinska unija. Tako lahko realno pričakujemo, da bo Hrvaška vzpostavila prave meje, kar vključuje tudivojaškovarovanje/SamosSrbijoinBosno. Na Hrvaškem so ljudje, ki menijo, da je hrvaško ozemlje po drugi svetovni vojni precej zmanjšano in ga pri tem primerjajo z zemljevidom pred vojno. V okvirih takratne Makedonija Hrvaške sta bili tudi Voj vodina in Boka Kotorska, kjer živi še danesvelikoHrvatov.Todaglobljeraziskovanjehrvaškihmeja iz Za greba bi povzročilo nove mednacionalne konflikte, ki so že danes zastrašujoči. Zato je stališče vrhovništva, da je nespremenljivostnotranjihmejatemeljzapogovoreomoderni konfederaciji ali mirni razdružitvi modro in sprejemljivo. Vprašanje pa je, ali bodo v mesecu dni ustvarjeni pogoji za mirno reševanje jugoslovanske krize in s tem tudi vprašanje meja. Ce se opremo na dosedanje izkušnje - pri tem imamo v rokah močne argumente - potem ne moremo biti optimisti. V razmerah, ko razum in diplomacijo zamenjuje divjaštvo, lahko le politični junaki ali naivneži verjamejo v civilizacijski dogovor. Nekaj pa je gotovo. Jugoslavija neizogibno umira. Vprašanje pa je, ali se bo grdi raček spremenil v laboda ali še gršo spako. Bruno Lopandič VARIANTE PRIHODNOSTI Bolj kot se bliža 26. junij, dan slovenske osamosvojitve, vse bolj makedonska uradna politika pospešene dela na podob-nem projektu. Jugoslavije ne zavrača, zato njeni koraki niso tako radikalni kot slovenski, vendar tudi niso nepomembni. Pred nekaj dnevi je makedonski parlament sprejel odločitev, da lahko o izrednih razmerah v tej republiki odloča le makedonska oblast in nihče drug. To potezo lahko razumemo kot zaščito pred vsem, kar se lahko zgodi po 26. juniju. Prav tako so iz republiškega naziva umaknili pridevnik socialis-tična. Socialistična ali ne, Makedonija je danes najbolj mirni kotiček v Jugoslaviji, kjer ni bombnih eksplozij, barikad, konfliktov med policijo in vojsko; zdi se, da tudi makedonsko-albanski odnosi, kljub temu, da so nekoliko napeti, "mirujejo". Takšne razmere pogojujejo tudi uradno makedonsko stališče do hrvaškega in slovenskega razdruževanja, ki se kaže v Izet-begovičevem in Gligorovem predlogu. Ta predstavlja makedonski nacionalni interes v nacionalni državi, toda v sklopu suverenih jugoslovanskih republik. Predlog o razdružitvi, ki ga je slovenska vlada poslala makedonski, so v političnih krogih ocenili kot ugodno ponud-bo s sprejemljivimi pogoji. Takšno stališče se ni spremenilo niti ob dejstvu, da se je blagovna menjava med Slovenijo in Makedonijo drastično znižala in je slovensko gospodarstvo dolžno makedonskemu okrogmilijardo in sto milijonov dinar-jev. To jebila tudi osrednja tema zadnjega pogovora premierov Peterleta in Kljuseva, ki so rezultirali v ugotovitvi, da se v primeru slovenske odceptive gospodarski stiki ne bodo pretrgali. To tudikaže, da imajo slovensko-makedonskiodnosi prihodnost, seveda le v primeru, če makedonsko krizo rešijo po mirni poti. Rožljanje z orožjem se v južnem delu države še ni začelo in upajmo, da se tudi ne bo. Vse je in bo odvisno od odnosa Srbije do "razdružene" Makedonije. Ko bodo padle vse maske, bo prišlo na dnevi red naslednje vprašanje: lahko Srbija živi ob suvereni Makedoniji? Vladimir Petreski JUNIJ I N T E R V J U Intervju: Robert Brezovšček TRIBUNA: Kako je sploh prišlo do us-knovitve veje stranke ZK-CJ v Sloveniji? BREZOVŠČEK: Pobuda za us-tanovitev stranke je prišla spontano. Že pred 14. kongresom ZKJ je skupina neodvisnih intelektualcev ustanovila štiričlanski iniciativni odbor ZK v Sloveniji (Pauča, Srdarev, Aničič in Milinkovič). Navezani so bili stalni stiki z ZK v Beogradu in izdelan lastni scenarij za oblikovanje sodobne leve, evropsko-komunistične stranke, ki bi bila očiščena vseh ključnih napak in ideoloških zablod stare KPJ. Že takrat je bila pripravljena analiza temeljnih napak, kar je jasen dokaz, da zmerjanje z restavriranim boljševizmom ter podobnimi nekulturnimi in predvsem strokovno diletantsko podkovanimi izrazi priča o popolnem neznanju in primitivizmu sedanje oblasti. Takšen način razmišljanja nas spominja na tisto staro metodo sklepanja: Marx je mrtev, Engels je mrtev, Lenin je tudi mrtev, pa še sam se ne počutim ravno najbolje. Ne motimo se, če trdimo, da gre DEMOS-u le za satanizacijo naše VZK-GJ častniki prevzemajo krmilo Potfozuirjali smo se z Robertom Brezovščkom. »Kot prcdscdnik Ijubljanskega odbora stnmke Zveze komunisto'0 - gibunja za Jugoslavijo (ZK-Gj) menim, du vsak posameznikv naši stranki siccrveliko pomeni, vcndar pa ni najpomcmbnejši. Zato o scbi niti nc želim govoriti. S teiu intcrvjujcm koristim demokratično pravico drzavljana, da oscbno seznanim slovensko javnost o nekaterih clemcntih stranke ZK-G} v Sloveniji. Žnlpa vaš časopis nima možnosti, da bi objavil Še vcčgnidizni o naši stnmki, čeprav bi bihi ckskhtzhma objava zclo mikavna tako v novinarskem kot politično-ckonomskcm smisht.« stranke. Ocenjujemo, da so se na slovenski politični sceni stranke raz-poredile pretežno v centru in na des-nici. V zadnjem času nastajajo sicer tudi levo usmerjene stranke. Skupaj z nami bi morale ustvariti levi blok kot učinkovito protiutež vladajoči desnici. Še vedno pa nam ni jasno, čemu bojazen koalicije na oblasti pred našo dejavnostjo, ko pa obenem na ves glas trdi, da je socializem mrtev, komunizem utvara, Marx in Lenin pa šarlatana?! TRIBUNA: Zavzemate se za preživele floskule. Tako vsaj menijo vasi sovražniki... BREZOVŠČEK: Temeljni opredelitvi stranke sta, kot je razvidno že iz našega imena, Jugoslavija in socializem. Želimo si Jugoslavijo kot skupnost enakopravnih narodov. Interes enega naroda naj bo omejen le z enakimi in-teresi drugih narodov. Do nadaljnjega pa moramo vsi spoštovati obstoječi pravni red in si prizadevati za sklenitev novega zgodovinskega dogovora po mirni poti. Ta bi moral zajemati večstrankarski politični sis- tem, enoten trg, tržno gospodarstvo, skupne odnose s tujino, enotno monetarno in fiskalno politiko, skupno in enotno obrambno države ter skupni in enotni sistem notranjih zadev. Socializem, za katerega se zavzema naša stranka, temelji na odpravljanju zablod t.i. socializma iz preteklosti. Podpiramo pluralizam lastninskih oblik. Vse oblike so enakopravne, niso pa enakovredne. Popačena družbena lastnina brez realnega titularja je spod-bujala refevdalizacijo Jugoslavije. Družbena lastnina, ki jo srečamo v manjši ali večjf meri v skoraj vseh sis-temih sveta, je zakonitost, ki se ji nobena družba ne more izogniti. Imamo dokaze, da je družbena (podružbljena, kolektivizirana, socializirana...) lastnina ne samo ekonomsko najučinkovitejša, ampak tudi najbolj humana, ekološko najprimernejša, ter da edino takšna oblika lastnine terapevtsko deluje na sistem. Seveda je pri tem potreben »kopernikanski preobrat« do dela. Sfera dela ni več posledica neusmil-jenega zakona »gorjače in zob« (all I N T E R V J U against all). Naj navedem le del kvalitetno popolnoma drugačnega od-nosa do pojmovanja sistema dela, ki ga mora imeti človek nove civilizacije in »ne tisti človeček, ki našo družbo poriva v kapitalizem 19. stoletja«, kot pravi Emil-Milan Pintar. Zaradi tega je naša stranka odločno proti ropu stoletja, ki ga sedanja oblast po kapljicah uresničuje in zaključuje s predloženim modelom privatizacije, s katerim bo odkrito razprodala minulo delo delavcev, ne da bi jih povprašala za mnenje. TRIBUNA: Torej je razredna komponen-ta ostala bistvo vašega programa? BREZOVŠČEK: V skladu z znanstvenimi postulati smo se opredelili za razredno koncepcijo družbe kotosnovno analizo družbeno-ekonomskih odnosov in razvoja. Po nekaterih avtorjih (Vojan Rus, Pečujlič) bo razredni boj potekal vse do konca tretjega tisočletja. Pri tem so pretvorbe in spremembe kvalitete raz-redov vsekakor nujne, ne odpravljajo pa razredne strukture družbe. Njo lahko odpravi le sprememba v proizvod-nih odnosih. BREZOVŠČEK: Stranka meni, da je pojav, ki je danes prisoten v Jugos-laviji, ko posamezne republike z enostranskimi in protiustavnimi odločitvami menjujejo pravni red, za katerega niso pristojne, nedopusten. Ustvarjajo le pravni kaos. Nič ne pomaga, če zganjajo vik in krik na tiste druge, ki počenjajo enake neumnosti v upanju, da njihovih nihče ne bo kaz-noval, ali celo v upanju, da eni lahko počno tisto, kar drugim ni dovoljeno. Če je del pravnega reda neustrezen, preživel, zastarel... menjajmo ga po predpisani in demokratični poti! Samostojnost Slovenije pa razumemo kot odločanje brez umetno ustvarjenih pritiskov in prepovedi ter pogojevanj. Tudi o tem, koliko in kakšne pristoj-nosti naj Slovenija prenese na bodočo Jugoslavijo. Vsekakor pa moramo pravico do enake samostojnosti brez-pogojno spoštovati tudi pri drugih narodih. O odcepitvi (razdružitvi) Slovenije naj poleg že znanih stališč če želite postati član stranke ZIC - Gibanja za Jugoslavijo pišite v Beograd (Bulevar Lenraa 6). V pristopnici med drugim piše, da je stranka odprta za vse Ijudi, ki sprefemajo m uresničujejo temeljne programske opredelitve. Na sedanji stopnji razvoja družbeno-ekonomskih odnosov pa samo razredno pojmovanje ni zadostno. Izpostavljamo zlasti dialek-tično enotnost razrednega in nacional-nega. Naj mi bo dovoljena naslednja, močno poenostavljena in za domačo rabo prirejena prispodoba: Slovenija ima veliko število delavcev iz drugih republik oziroma drugih nacionalnos-ti, ki skupaj s Slovenci s pridom delajo in ustvarjajo slovenski narodni dohodek. Zamislimo si, da tako nacionalno pisana konglomeracija dela v enakem delovnem procesu in ustvarja natanko enak delovni učinek. Ali naj dobi Slovenec večji osebni dohodek od ostalih pač zaradi tega, ker je Slovenec? Ta dilema je za nas razred-nega značaja. In ko pridejo domov -kateri jezik naj uporabljajo znotraj svojega družinskega, strogo intimnega kroga? Ta dilema je nacionalnega značaja. Vsak delavec mora imeti možnost, da enakopravno sodeluje v odločanju o presežni vrednosti, ki jo soustvarja z drugimi delavci, in vsak delavec mora imeti možnost popolne nacionalne svobode. Oblast izganja delavce na cesto, ustvar-ja množice nezaposlenih, ob besedah humanost in sociala pa sedi na ušesih ter spušča veke. TRIBUNA: Menda ste edina stranka v Sloveniji, ki je proti odcepitvi? (od dr. Bajta naprej in nazaj) omenimo, da za nas pravica do samoodločbe, vključno z odcepitvijo, načeloma ni vprašljiva. Vendar realnost kaže na to, da bi bila odcepitev pol stoletja prez-godaj. Toliko let potrebuje Slovenija za neboleče doseganje evropskih stand-ardov. V prehodnem obdobju Slovenija potrebuje jugoslovanski trg -vsaj za "trening". Celo ta skrajni egoizem priča o neusmiljeni sedanjos-ti. Drugače pa bi bila Slovenija prisil-jena poceni razprodajati narodno bogastvo, kar bi jo potisnilo v polkolonialni položaj. TRIBUNA: Kar šestdeset odstotkov vaših članov naj bi bilo častnikov JLA? BREZOVŠČEK: Če smo iskreni: prava »nevarnost« ni v številčnosti delavcev iz vrst JLA v naši stranki, ampak v vsebini obnašanja in metodah dela, ki jih prinašajo iz prejšnje armadne ZK. Naša nova stranka želi biti resnično leva stranka evropskega tipa. Prizadevamo si slovenski družbi dokazati, da komunizem oziroma socializem ni noben »bav-bav«, ki žre majhne otroke. Žal pa marsikaj od ob-jektivno pogojenih specifičnosti ZK v JLA ne ustreza demokratičnemu slogu sodobne evropske levice, ki se na planetarni ravni še kako bori hkrati proti črni in zeleni internacionali. Globalna razsežnost tega procesa je popolnoma jasna, ne glede na maske, ki si jih ti dve internacionali nadevata, da bi prikrili prave razloge boja. Nevarnost vračanja na uporabo metod iz zakladnice Stalina, kar objektivno nosi s seboj množično vključevanje starešinskega kadra iz vrst JLA, je real-na. Gre enostavno za inercijo v obnašanju, ki je pogojena s strogo vojaško nadrejenostjo in podrejenostjo ter kot taka retrogradna. V Sloveniji ima lahko omenjena nevarnost močno negativne posledice. Opozorilo slovenske družbe stranki ZK- GJ je bilo že jasno in enopomensko sproženo v slogu tistega: »Razumcmo, da je JLA po svoji naravi okorna tvorba in jije potrebno nckaj vec časa za prilagajanje novim demokratičnim razmeram.« JLA ima zdaj enkratno priložnost, da se prilagodi civilnim procesom demokratizacije, ne pa da poskuša povleči civilno družbo v preživele vode realsocializma. Njene delavce v ničemer ne raz-likujemo od ostalih. Menda pa ja imajo osnovno demokratično pravico proste izbire političnega udejstvovanja, razen če želi sedanja oblast ustvarjati kaste ter tako »plebejcem« iz vrst JLA določati dovoljene oziroma nedovoljene stranke. »Aris-tokratom« in drugim slojem pa prepustiti prosto izbiro?! Žal pa poteze, ki jih pravkar glede kadrovske politike vleče sedanja vrhuška v stranki ZK-GJ, pričajo o tem, da je v slovenski veji stranke na vidiku dokaj močno trčenje med avtokratskim in demokratskim delom. Možna pos-ledica je predvsem ta, da bodo demok-ratično usmerjeni člani kar se da hitro zapuščali stranko. To se pravzaprav že dogaja. Bojazen, ki jo je (nekoliko pretirano hrupno sicer) izrazila slovenska družba, da, gre za generalsko partijo, očitno ni bila brez osnove. TRIBUNA: Z JLA ste prav zato na nek način povezani? BREZOVŠČEK: Ustava SFRJ daje JLA jasne naloge, ki jihje dolžna spoštovati in izvajati. Dokler se tega drži, jo pod-piramo. V javnosti se pojavljajo dileme o posredovanju JLA v pravnem in vsakem drugem (ne)redu. JLA ni zlorabila svojih pooblastil, ampak povelja vrhovnega komandanta oboroženih sil Jugoslavije ni izpeljala do konca. Obrazložitev take ocene je več kot očitna: paravojaške or-ganizacije niso razorožene, državljanska vojna je v bistvu že sprožena, sindrom kninske krajine počasi prihaja v Slovenijo, vsaka republika dela po svoje im s tem ustvar- I N T E R V J U ja kaos... JLA je izmed možnih oblik spametovanja izbrala mehkejšo oziroma tisto, ki ji pravijo tako kot kaca kbo stiska - puding ntetodo«. Opustila pa jenasilno, surovo, z žrtvami. Navzven je sprva sicer manj blesteča, je pa dol-goročno bolj učinkovita, predvsem pa bolj humana. To se v popoliiosti ujema zbesedo ljudska v sredini njenega imena. TRIBUNA: Kdo nas bo v prehodnem ob-iobju branil pred zunanjimi sovražniki? BREZOVŠČEK: Slovenska vojska že ne! Se ustrašila ne bi nobenega zunan-a sovražnika. Strašila bi le lastne državljane. Sicer pa nam meje varuje JLA, glede demilitarizacije pa takole: načeloma je to zelo pozitivno stanje »neke družbe, vendar pa ne more biti » enostranski in izoliran proces. Pod-piramo demilitarizacijo Slovenije v ok-viru demilitarizirane Evrope, če pa so sosednje države do zob oborožene, je razorožitev neprevidno in nespametno dejanje. TRIBUNA: Kako se boste prebili v slovenski politični vrh. Morda tudi s profesionalno organizacijo stranke? BREZOVŠČEK: Organizirani smo po načelu osnovnih organizacij v KS in občinah, ki se na višjih nivojih združujejo v mestne in regionalne od-bore, na republiškem vrhu pa v koor-dinacijsko telo. Regionalni odbori so najvišje samostojne enote or-ganiziranosti v SFRJ in se samostojno povezujejo med seboj. Bivši republiški CK torej ne obstaja! Stalnih profesionalnih delavcev Še nimamo, v prihodnosti pa načrtujemo na vrhu poslovno-informacijske piramide naše stranke štiri do pet profesionalnih delavcev. Trenutno delujemo le pros-tovoljno. Občasno ali permanentno se bomo povezovali z različnimi strokovnjaki in jih vključevali v strokovne svete, npr. za politični in ekonomski sistem, marketing, stike z javnos^o... Naš član lahko postane vsak, ki sprejme dva temeljna principa našega političnega programa: Jugos-lavijo in socializem kot sodobni družbeno- ekonomski sistem ljudi nove civilizacije. Naša stranka ni noben »debatni klub« in se je s sprejemom pravil igre zahodne demokracije pripravljena vključiti v boj za volilce, oziroma v volitve na katerikoli ravni. Glede dom-nevne povezave z JLA - enkrat za vselej je treba prenehati s tako iracionalnimi in neutemeljenimi trditvami. Čeprav se v marsičem ne strinjamo (ali v popolnosti ne strinjamo) s SDP in LDS, ne moremo mimo čestitk njihovi »rovovski« borbi in predvsem politični in moralni pokončni drži v trenutkih, ki jim niso bili naklonjeni. Ti trenutki (hvala bogu!) že minevajo, vse se počasi postavlja na pravo mesto. Slovenski narod zasluži veliko več (samo)spoštovanja, da bi dovolil, da ga tako nekvalitetna koalicija vodi na tej resni, strokovno in moralno zahtevni poti v Evropo. Otroške bolezni je pač potrebno preboleti. Toda ozdravitev je blizu. GregorPreac NAROČITE TRIBUNO NA DOM. HITREJE, DA BO CENEJE! P R E S S STARO IME - NOVA VSEBINA ¦o 51 lctih molka se iiiun vrača nckoč nnjbolj , brani slovcnski časopis - Slovcncc, vemiar očiščen vsakršnih ideoloških predznakov, z novo vscbino in novimi cilji. O vsem tem smo sepogovar-jalizAndrejem Rotom, glavnim inodgovornim ured-nikom »novegn« Slovenca. TRIBUNA: Nam lahko na kratko predstavite Slovenca? Komuje namenjen? ROT: Naša želja je, da bi ustvarili berljiv časopis, ki bo primeren za vse Slovence. Tak je tudi naš moto »Slovenec za vse Slovence«. Zato smo ubrali nekakšno sredinsko smer novinarskega poročanja. Slovenec bo časopis evropskega formata, ki bo temeljil na krščanskem etosu. Pri tem moram opozoriti, da krščanski etos ni isto kot katolištvo, kot si to nekateri razlagajo. Ne nameravamo ustvarjati katoliški, verski časopis. V našem uredništvu imamo ljudi različnih prepričanj, od desnice do levice, večina naših novinarjev pa je neopredeljenih, torej ne pripadajo nobeni stranki. TRIBUNA: Častniki, kot so Delo, Dnev-nik, so si že ustvarili svoj krog bralcev. Na kaksno strukturo bralstva računa Slovenec? ROT: Dnevnik je bolj osredotočen na dogodke v Ljubljani in okolici. Gre torej za neke vrste lokalni časopis in menim, da je Dnevnik edini narodni časopis v Sloveniji. Delo ima odlično uredniško politiko, ne more pa se otresti negativnih prizvokov, ki iz-hajajo iz preteklosti, zato je umestno, da nastane nov časopis - Slovenec. Pričakujemo, da se bodo bralci polarizirali - med Slovenca in Delo. TRIBUNA: Slovencc naj bi bil torej neke vrste protiutež Delu. Pričakujete, da boste vzeli Delu določeno število bralstva? ROT: Ne, to ni naš namen. Seveda bodo dnevniki kot so Delo, Dnevnik pa tudi tedniki, izgubili nekaj bralstva. To je povsem logično. TRIBUNA: Projekt, kot je Slovcnec, je ocvcda dolgotrajen. Ideja o izdajanju novega časopisa pa starejša kot nekaj mesccev. ROT: O projektu smo se prvič pogovarjali maja lani. Razpravljali smo o možnosti, da bi izdali nek nov časopis, ki bi bil drugačen od Dela ali Dnevnika. Seveda pa takrat še nismo imeli imena časopisa. O tem, kako naj bi se novi časopis imenoval, so imeli več dolgotrajnih pogovorov in polemik. Jaz pri tem sploh nisem sodeloval. Sčasoma je ideja pričela dobivati neko konkretno obliko. Naj-zaslužnejši zato je Hansi Tomažič, koroški Slovenec, ki je pripravil prve osnutke, sicer zelo osnovne, pa vendar. Kasneje smo jih dopolnjevali in prišli do tu, kjer smo danes. Mnogi me sprašujejo, kdaj bo časopis izšel. V jav-nosti kroži datum 17. junij. Sam zelo nerad govorim o konkretnih datumih, ki se jih nato iz raznoraznih razlogov ni mogoče držati. Zato vedno pravim, da bo časopis izšel enkrat junija, kdaj točno, pa je zelo nehvaležno napovedovati. TRIBUNA: Ali lahko tako majhno področje, kot je Slovenija, pogoltne še peti dnevni časopis? ROT: Nekdo je predlagal, da bi preprosto kupili nek časopis in ga nato preoblikovali. Vendar to rti bilo iz-vedljivo, in sicer iz več razlogov. Teoretično lahko naše področje pogoltne Še en časopis. Seveda pa je vprašanje, kako bo to videti v praksi, saj vemo, da kupna moč upada in večina ljudi kupi kvečjemu po en časopis. Imamo pa pravico do poskusa - lahko uspemo ali ne. TRIBUNA: Reklamni slogan pravi »ktnalu bo 80.000 Slovencev več«. Ali je realno pričakovati tako naklado? ROT: Da, menim da je to realna številka. To je naŠ cilj. Seveda pričakujemo pri tem tudi zastoje. Običajno pridejo kmalu po začetku iz-hajanja, ko naklada pade. Zato nameravamo s kvaliteto in primernim dostopom do bralcev poskusiti to nak-lado spet dvigniti do te številke in če nam to uspe, je tudi 80.000 pravzaprav majhna številka... TRIBUNA: V javnosti kroži več ugibanj v zvez sfinanciranjem. Obtožujejo vas, da oživlfate klerikalizetn, da ste »Peterletov časopis«. ROT: To so povsem neutemeljene obtožbe. Ni mi jasno, odkod ljudem ideja, da smo »Peterletov časopis«. To je smešno. Vse, kar smo dobili od vlade, je 20 milijonov dinarjev, to pa zadostuje kvečjemu za začetni zagon. Vsota je majhna protiutež vsemu tis-temu, kar so dobivali drugi časopisi v zadnjih petih letih - okoli 10 milijonov dolarjev. Če smo mi »Peterletov časopis«, potem so bili tujt^si ostali časopisi vladni in potei^i^ixem »neod-visnih časopisov« tyt)ph ni. Slovenec to ne bo in ne sme bfti. Če bi bili vladni, bi bili s tem omejeni. Mi pa se trudimo, da ne bi bili omejeni z nobene strani. To je naš cilj. P R E S S TRIBUNA: Slovenec je zasebni časopis. Kako se financira? ROT: Da, Slovenec je zasebni časopis s petimi lastniki. Jaz sem jim podal svoj koncept, ki so ga sprejeli. Tako imam zdaj proste roke, da ga tudi praktično izvajam. Finan- cirajo nas naši prijatelji iz zamejstva in Slovenije, dobivamo pa tudi pisma s prijaznimi željami in manjšimi denarnimi prispevki kot spodbudo. Vse dotacije nameravamo že v kratkem spremeniti v delnice. TRIBUNA: Bi lahko pritner- jali »novega« Slovenca $ tis- tim nekdanjim, ki je izhajal dolga leta pred vojno, danes pa se ga spominjajo le še dedki in babice? ROT: Naš namen je ustvariti povsem nov, sodoben, zmeren, vljuden in - to poudarjam - nepristranski časopis, ki se ne bo zgledoval po tem ali onem. Seveda pa to ne pomeni, da ne bomo vsak dan povzeli kak zanimivejši članek izpred stotih let, ki so ga nekoč ob-javili v Slovencu. Malokateri časnik v Evropi se lahko pohvali s tako let-nico izida -1865 in škoda bi bilo vse to povsem zavreči. Še danes, ko obiščem čital-nico, vidim študente, ki prebirajo stare izvode tis-tega predvojnega Slovenca. To priča, da ni pozabljen in se ljudje - tudi mlajši - še vedno zanimajo zanj. Marko Hribar looney FM dabl MONO 0 D B 0 R POLITIKIVSEH REPUELIK Medtem ko starši, združeni v dobor za vrnitev slovenskih fan-tov iz JLA poizkušajo vse, da bi dobili svoje fante domov, v vojski pa še naprej prihaja do nesreč s tragičnimi posledicami, politiki le molčijo in potujejo po Evropi. Iz malega raste veliko, pravijo. V zvezi z odborom staršev za varstvo in vrnitev slovenskih vojakov to vsekakor drži. Nastali so kot neformalna or-ganizacija, ki jo je us-tanovila manjša skupina prizadetih staršev, čigar sinovi se trenutno »po sili razmer« igrajo vojake raztreseni vsepovsod po nemirni Jugi. Tisti srečnejši v kasarnah, tisti manj srečni pa v tankih in drugih oklepnih sredstvih vses-kozi v bojni pripravljenos-ti, čakajoč na neznanega sovražnika. Študentska or-ganizacija Univerze v Ljubljani je staršem odstopila svoje prostore na Kersnikovi 4. Sčasoma se je delo odbora širilo in preraslo v vsesplošno gibanje staršev za povratek slovenskih vojakov domov. Odbor danes združuje vsaj »dvanajst tisoč neposredno priza-detih staršev,« temu pa je treba prišteti še sorodnike, prijatelje in ostale znance vseh »neprostovoljnih« vojakov. Takih je trenutno še vedno okoli 6000, od tega je okoli 1900 takih, ki jim vojaški rok preteče junija. Kaj bo s preostalimi 4000, ki bi morali ostati v JLA, vse dokler ne odslužijo 12-mesečni rok, danes ne ve nihče, ali pa odgovorni o tem nočejo govoriti. Starši so se sestali skoraj z vsemi slovenskimi politiki, pisali so predsedniku skupščine Bučarju, predsedniku Kučanu in slovenskemu metropolitu dr. Alojziju Šuštarju. Vsi navedeni so jih tudi sprejeli na razgovore, vendar pa vsi ti pogovori - tudi z Janšo - niso dali kakih konkretnih smernic, kaj namerava storiti slovenska vlada v zvezi z vprašanjem slovenskih nabornikov, ki - STREZNITE SE! služijo vojaški rok v JLA, niti kaj bo s temi fanti po 26. juniju. Člani odbora se niso zadržali samo pri slovenskih politikih, temveč so stopili v stik tudi z JLA in zveznimi politiki - Markovičem (ob njegovem obisku v Ljubljani) ter Mesičem, nesojenim predsednikom te Jugo- zmede. V svojem pismu so ga med drugim tudi opozorili, da je od 15. maja dalje, torej od tistega nesrečnega datuma, ko mu je pričel teči mandat kot predsedniku predsedstva Jugoslavije in s temtudi kot vrhovnemu poveljniku jugoslovanskih oboroženih sil, soodgovoren za vse postopke, ki jih JLA izvaja, in s tem tudi za življenje vsakega izmed fantov, ki trenutno služijo vojaški rok. V stikih z vojaškimi oblastmi so naleteli na presenetljivo ugoden odziv, kar vsaj v preteklosti ni bila odlika »naše« JLA. Na nedavni tiskovni konferenci v Cankarjevem domu je kot predstavnik armade sodeloval Ciril Zabret, pomočnik poveljnika 5. vojaškega območja. Le nekaj dni kasneje pa je delegacijo staršev sprejel tudi sam poveljnik 5. VO s sedežem v Zagrebu generalpolkovnik Konrad Kolšek. Le od najodgovor-nejših - zveznega sekretar-ja za ljudsko obrambo generala armade Veljka Kadijeviča in načelnika generalštaba oboroženih sil generalpolkovnika Blagoja Adžiča zaenkrat niso uspeli dobiti odgovora na svoje pismo. Koliko so vsi ti pogovori prizadetih staršev s predstavniki armade pripomogli k »liberalizaciji« stališč vojske v zvezi z naborniki, ni mogoče točno reči. Pa vendar se stvari v zadnjem času po pričevanju staršev obračajo na bolje. Vojaške oblasti so pričele skrbeti za rednejše stike staršev s svojimi varovanci, ki služijo vojaški rok. Tako pisma zdaj prihajajo pogosteje in redneje kot poprej, ponekod po državi so pričeli uveljavljati pred časom sprejete spremembe v zakonu o ljudski obram-bi, ki vojakom dovoljuje uporabo civilnih oblačil ob vsakem izhodu v mesto. Žal teh sprememb ne spoštujejo povsod po državi (v Srbiji so izhodi možni še vedno le v uniformah), pa vendar. V zadnjem obdobju so spet pričeli tudi s spuščanjem vojakov na redne ali nagradne dopuste, resda šele po pred-hodnem podpisovanju izjave, v kateri se obvezujejo, da se bodo po izteku dopusta vrnili v kasarno. V zvezi s tem se poraja vprašanje, kako bo s sprejem-nimi izpiti na fakultetah za vse fante, ki so trenutno v vojski. Vojaške oblasti so sicer obljubile (generalpolkovnik Foto: Lucas Kolšek), da bodo vsi, ki bodo nadal-jevali s študijem in morajo poprej opraviti sprejemni izpit, dobili enotedenski dopust. Kljub temu pa os-taja vprašanje, kako lahko vsi ti tantje, ki so bili v preteklih mesecih večkrat izpostavljeni hudim psihičnim pritis-kom, enakovredno konkurirajo vsem tistim kandidatom, ki so imeli več mesecev časa za priprave na izpit, da ne govorimo o tem, da bi po stari navadi znalo priti tudi do zapletov pri samem vpisu na fakultete, saj vemo, da je vpis že zdaj veČji, kot je prostih mest. V zvezi s tem je odbor staršev že poslal pismo rektorjema obeh slovenskih univerz in ministru za šolstvo - Venclju. Rektor Mariborske univerze prof. Križman je že obljubil vso pomoč pri tem vprašanju in meni, da bi morali 0 D B 0 R omogočiti vsem vojakom opravljanje sprejemnega izpita v septemberskem roku z vsemi pravicami, kot jih imajo ostali. S strani rektorja Ljubljanske univerze in ministrstva za šolstvo zaenkrat še ni prišel odgovor. Starši, ki so povezani v odbor, pa se zavedajo, da v vojski niso le slovenski fantje, temveč fantje iz vseh delov Jugoslavije, ki jih prav tako doma pričakujejo starši, prijatelji in sorodniki. Zato bodo poskušali svojo dejavnost razširiti tudi na druge konce Jugoslavije, kolikor je to pač ob vseh nagrmadenih nasprotjih sploh mogoče. Da bi svoje delo enako predstavljali po vseh koncih Slovenije, so pričeli z ustanavljanjem raznih pododborov, ki so pričeli delovati v Mariboru, Postojni, Lenartu in na Primorskem, v kratkem pa upajo, da bodo uspeli organizirati kak pododbor tudi onkraj Kolpe. In medtem ko se starši trudijo, da bi dobili svoje sinove nazaj, politiki pa molčijo ali pa nočejo govoriti, je prišlo do nove nesreče, ki je zahtevala življenje še enega slovenskega vojaka. Le koliko takih nedolžnih žrtev je še potrebno, da se bodo politiki povsod v Jugoslaviji vendarle pričeli zavedati, da s takim molkom položaj le še otežujejo... Marko Hribar ncdeljski program od 8.00 do 13.00 (Ta Nori Teden) Odlična glasba - Igor Ivanič Javno mnenjska oddaja -Kako ocenjujete delo Svobodnih sindikatov ob 10.00 j! »v živo na telefonih 328-944; 328-954 %l^XOost programa TNT - DUŠAN SEMOLIČ ;¦/(:, (novi predsednik SSS - Semolič po Ravniku) 6-f' ob 11-00 ,\ Korita ostajajo, le živina se menja ob 11.45 TNT RGL ODA SLOVENSKI VOJSKI Kako je slovenska vojska navdušila Tribunine novinarje... Kljub trditvam, da bo Slovenija v Evropo stopila skozi odprta vrata demilitariziranosti, se je celotna zadeva obrnila malce drugače. Dobili smo našo, slovensko vojsko, ki bo v teh nemirnih in negotovih časih sedem mesecev (Predsedstvo RS bo imelo pravico ta rok skrajšati za 30 dni) pripravljala in urila slovenske fante potrebnih vojaŠkih veščin. To je prva generacija nabornikov, ki ne bodo več odhajali na služenje v tuje vojske, ampak med slovenske teritorialce. Zato si velja zgodovinski datum 2. junij 1991 si velja vsekakor zapomniti, saj je tega dopoldneva iz 150 grl na Igu in iz 120 v Pekrah močno odmevalo: »Slovesno prisegam, da bom branil samostojnost, neodvisnost, svobodo in ozemeljsko celovitost moje domovine Republike Slovenije ter vestno in odgovomo izvrševal svoje dolžnosti pri njeni obrambi.« Vsekakor pa je bilo to nedeljsko dopoldne na Igu precej nenavad-no: kolone avtomobilov in ljudi, ki so se ponavadi v teh ranih jutranjih urah pomikale k maši in cerkvi, so bile tokrat usmerjene proti učnemu centru, kjer poteka usposabljanje vojakov teritorialne obrambe. Očitno je, da so nacionalna čustva in ponos, ki sobila dolga leta potiačena zaradi prežvečenega gesla »bratstvo i jedinstvo svih naroda in narodnosti«, zopet privrela na plan, saj je bil malodane vsak drugi obiskovalec učnega centra na Igu slovesno oblečen, kot da odhaja na poroko ali kakšno drugo težko pričakovano in dolgo časa predlagano slovesnost. Atmosfera je bila prijetna, domača, mogoče malce nestrpna in napeta v pričakovanju velikega dneva za slovensko državo. Ze takoj na začetku nam je bil všeč prost vstop v nekdaj misteriozno in skrivnostno območje vojašnice brez nepotreb-nega maltretiranja in preverjanja, čemur smo bili priča na nekaterih drugih zaobljubah v nekem drugem obdobju. Predvsem moškemu delu občinstva so »padla v oči« spomladansko, brhko in izzivalno oblečena dekleta, ki so prišla pozdraviti svoje fante, brate in prijatelje. In ob tem vsem je nas, »stare vojne veterane«, ki smo imeli čast služiti domovini kar precej južneje od Kolpe, zvijalo v želodcu, ko smo nostalgično obujali spomine, kako smo plesali kolo, jedli specialitete »ruske« vojaške kuhinje ter složno prepevali »Druže Tito, mi ti se kunemo«... Stari dobri časi, ki so zdaj mimo, in upamo, da za dobro bodoče slovenske mladeži tudi večna in pokopana preteklost. Sicer pa so prekaljeni bivši vojaki takoj opazili nekaj najbolj zaznavnih sprememb v pritnerjavi s služenjem vojaškega roka v JLA: novejše in udobnejše uniforme, spremenjena povelja (za primerjavo je povelje »na mestu voljno« zamenjal ukaz »na mestu odmor«, kar je zaradi same novosti izvajalo blage in nezlonamerne nasmeške pri obiskovalcih), oficirji so se preimenovali v častnike, desetarji v desetnike ter kapetani v stotnike, skovanko »druže vojniče« je zamenjala primernejša oblika za čas demokracije -gospod vojak. Ideološki simboli, kot sta Titova slika in peterokrata na kapi, v slovenski kasarni nimajo svojega mesta. Slednjo je zamen-jal ščit v slovenskih nacionalnih barvah, ki simbolizira Triglav, v katerem se križata dva meča. Teritorialci se urijo za mir Sama slovesnost, kjer sta za zvočno kuliso poskrbela vevŠka pihalna godba ter oktetteritorialne obrambe iz Kočevske reke, jebila kratka in jedrnata. Po prihodu Častnih gostov ter predstavnikov visoke slovenske politike predsednika predsedstva Milana Kučana, obrambnega ministra Janeza Janše, ministra za notranje zadeve Igorja Bavčarja, ministra za informiranje Jelka Kacina in vršilca dolžnosti načelnika štaba teritorialne obrambe Janeza Slaparja so seveda sledili priložnostni govori, v katerih so vsi brez izjeme poudarjali, da se prva generacija vojakov TO uri za mir. Ob vsem tem bi se naključnemu opazovalcu in prišleku najbrž zazdelo, da se nahaja celo na nekakšnem mirovnem shodu pripadnikov zelenih, če ne bi na bližnjih postojankah stražarili in budno opazovali okolico pripadniki Teritorialne obrambe z ostrostelskimi puškami in avtomati. Zanimiv je bil tudi sam ritual podpisovanja zaprisege. Na srečo nismo bili priča preživelim neumnostim iz JLA, ko je moral »gušter« s tresočimi koleni ter pozdravom vprašati prisotnega nadrejenega oficirja: »Druže poručniče, dozvolite mi da podpišem svečanu obavezu«... Tokrat so »fazani« enostavno stopili k pripravljeni mizi, z levo roko prijeli belo polje slovenske zastave, z desnico pa »udarili pečat« svoje vojaške bodočnosti. Šele takrat so nastopili najtežji trenutki za slovenske teritorialce, saj sojih domači skoraj pomendrali in zadušili zaradi silnega objemanja, čestitanja in neko-ntroliranih emocij. Najbolj srečna in vesela pa so bila dekleta in žene, saj so njihovi vojaki dobili izhod do 22. ure. Torej je po tolažilnih pismih ter izlivih čustev po telefonskih aparatih prišla tudi možnost za konkretne stike. Kdo ve, tnogoče pa je po štirinajstdnevnem »postu« nastala nova generacija slovenskih teritorialcev? »Gospodje« vojaki Po slovensi zaprisegi so nam uslužbenci učnega centra razkazali prostore, v katerih bivajo vojaki. Ko smo vstopili v zgradbo, ki je prej spominjala na počitniški dom kot na vojaški objekt, smo se skoraj zaleteli v pred-sednika slovenske države. Nato smo si ogledali spalnice. Komaj smo verjeli, da v njih spi običajno po šest in največ deset vojakov. Postelje, opremljene z jogiji in čisto posteljnino, neonskeluči, prijeten vonj in še marsikaj se ne morejo primerjati s svinjarijo, v kateri so prisiljeni živeti njihovi vrstniki v JLA. Prav tako so tudi nove in lepo urejene omarice pravo nasprotje razpadajočim JLA-jevskim »kasetam«. Kovčki pod posteljami, v katerih imajo vojaki spravljene »kalašnikove«, plastične čelade, maske in ostale za »uzbuno« potrebne stvari, pa so bistveno pametnejša zamisel kot zmeda v JLA. Svoja oblačila vojaki obešajo na hod-niku, kjer spravljajo tudi škornje ali čevlje, ki so tukaj ijave barve. Adidaske in trenerke so bile za nas, nekdanje vojake »nostalgija« za civilnimi dnevi. V teritorialni obrambi pa so nekaj vsakdanjega, kot tudi civilne obleke, s katerimi smejo vojaki v mesto ali domov. Pridobitev slovenske vojske so tudi straniščne školjke, ki so v jugoslovanskih kasarnah samo v komandni stavbi. Tuširanje ni več skupinska zadeva enkrat na dva tedna, saj je v vsaki enoti kar nekaj individualnih tušev. Podobno je tudi s perilom, ki ga lahko vojak zamenja vsak teden. Eden izmed komandirjev voda nam je zagotovil, da kraj v enoti ni, saj pravzaprav niso potrebne. Fantje očitno ne vedo, kako je biti brez večine stvari po tednu dni »letovan-ja« v JLA. Tudi odnosi med vojaki in častniki ter vojaki samimi so drugačni kot v prej omenjeniinstituciji. Vsakdo natančno pozna svoje pravice in dolžnosti. V primeru duševnih stisk pa bi vojakom priskočil na pomoč psiholog. Podporočnik, ki nas je spremljal, nam je povedal, da so kvaliteto vojaškega usposabljanja prevzeli od zahod-noevropskih držav. Vojake tako urijo poseb-ni inštruktorji in ne slabo izučeni desetarji, ki samo čakajo na konec vojske. Bistvenega pomena za vojake je tudi odprtost kasarne, saj lahko vsak vikend tretjina vojakov odide domov, tretjina pa ima dovoljenje za izhod v mesto. Domotožja torej ne tnorebiti, kerso blizu doma in jih lahko starši ali prijatelji obiščejo kadarkoli. Zanimivost so tudi čini na častniških delovnih uniformah, ki jih nosijo na prsih, poleg čina pa je označen tudi položaj častnika, npr. komandir čete, član štaba itd. V novo zgrajenih objektih so uredili učil-nice, v katerih se vojaki izobražujejo tudi s pomočjo video-rekorderja. Zato pa bodo imeli pouk kar šest mesecev in pravzaprav ne bodo nikoli »džombe«. Novi vojaki bodo pričeli prihajati šele potem, ko bodo stari začeli odhajati domov. Tako naj bi preprečili maltretiranja in izživljanja starih vojakov nad mladimi. Negativne navade iz JLA bodo tako povsetn izginile iz vojaškega življenja. Seveda pa se tudi »cifra« 365 ne more primerjati z okoli 200 (to je v JLA že »sitno«). Slovenski golaž namesto srbskega pasulja Tudi vojaki so potrdili, da je v kasarni pravzaprav lepo. Red sicer mora biti, toda tako hudo kot v JLA spet ni, so povedali. Ni vpitja »fazan«, »remo«, »gušter« ali podob-no, ne »obveznega« poslušanja južnjaških narodnjakov, prav tako tudi ne prekomer-nih »ostavov«, ki so v slovenski kasarni »povrat«. Glede na zaostrovanje odnosov z JLA pa so fantje rekli, da se tukaj počutijo popolnoma varno in se ne bojijo, čeprav je dan prej preletaval učni center jugos-lovanski vojaški helikopter. Fant, ki je s svojimi starši sedel v »kantini«, je povedal, kako so na začetku služenja dobili prav vse osebne stvari, celo ščipalke za nohte, zobne ščetke in opremo za čiščenje čevljev. Mati je pohvalila vojaško kuhinjo, oče pa ni mogel skriti zadovoljstva, da njegov sin služi v slovenski vojski in ne kje v kriznih žariščih Jugoslavije. Srečali smo tudi nekaj prijateljev, ki so končali študij obramboslovja na FSPN in se zaposlili na Igu kot komandirji voda ali od-delka. Povedali so nam, da so bili v preteklih dnevih velikokrat dežurni. Zaradž pomanjšanja prostorov pa častniki, ki os-tanejo v kasarnah čez noč, spijo na žimnicah in v spalnih vrečah. Pravo nasprotje od JLA! Na koncu prireditve so bili vsi obiskovalci in vojaki povabljeni še na slovenski golaž. »Namesto srbskega pasulja,« so pripomnili starejši teritorialci. Zastonj kosilu pa se nista mogla odreči niti naš novinar in fotograf, ki sta doma na Gorenjskem. Domen Rant Igor Kršinar Foto: Matjaž Mazzini A G 0 R A DILEMEIN PERSPEKTTVE PARLAMENTARIZMA Letošnji tretji politološki dnevi v Ankaranu so skušali razvozlati dileme in nakazati perspektive parlamentarizma pri nas in v svetu. Slovenskim politologom so se pridružili tudi kolegi iz Hrvaške in Srbije, gostili pa so tudi politologe iz Itcdije, Avstrije in Norveške. Ene izmed okroglih miz, na kateri je tekla beseda o slovenskem parlamentu, so se udeležili tudi predstavniki političnih strankoziromaposlanskih klubov. Dvodnevni posvetjeodprlpredsed-nik slovenske skupščine in predavatelj na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo dr. France Bučar, ki je med drugitn dejal, da so se v zgodovini vsi poskusi znanstvenega upravljanja družbe izjalovili in končali katastrofalno. Značilnost parlamenta je stanje, ki ga je oznaČil za impotentnost ob potentnosti - kijub formalno najvišji oblasti lahko določamo le realne cilje. Dr. Bučar je dodal, da je parlament le ena izmed točk v procesu odločanja in da dejansko odločajo tisti, ki določajo premise odločitev. To so strokovnjaki, tehnokrati, ki postavljajo pod vprašaj sam predstavniški sistem. Razvoj, razsežnosti in kontroverze pa rla menta rizma Prva okrogla miza je skušala pojasniti razvoj, razsežnosti in kontroverze par-lamentarizma. Uvodničardr. MitjaŽagar\e. dejal, da je demokracija proces, katerega vsebina se v času in prostoru spreminja. Povzel je tudi družbene predpQgoje par-lamentarizma: določeha stopnja družbenega razvoja, družbierii mir in politična stabilnost, pravni ted in politični pluralizem. Žagar je še opožftrit na probleme parlamentarizma v novih demokracijah, ki se kažejo v odsotnost demokratične kulture in demokratičnih postopkov, v socialno neutemeljenem strankarskem pluralizmu, samozados-tnosti, izključnosti politik, nestabilnem socialnem položaju. Dr. Vučina Vasovič z beograjske univerze je med drugim dejal, da je parla-ment matica demokratičnega razvoja. Vprašanje pa je, ali lahko parlament ob tem, da je mesto politične artikulacije, pos-tane tudi faktor razvoja demokracije. Vasovič ugotavlja, da parlament pri nas nima te vloge, ker obstaja odsotnost širše demokratične vizije, žeoblikovana hierar-hija reda in razmerij ter parlamentarni idealiZem. Mag. Milan Zver se je osredotočil n^P protiparlamentarni fundamentalizem, ki se je v zgodovini pojavljal ciklično. Od ob-dobja med obema vojnama (kotnunistična in leva socialistična gibanja, katoliška socialna gibanja, ter fašizem in nacizem) do obdobja 1965-85 (protestna gibanja, neokorporativizem, socialistiČno samoupravljanje, nova družbena gibanja). Dr. AdolfBibič, ki je bil tudi moderator okrogle mize, je svojo razpravo posvetil opoziciji kot nujnemu elementu parlamen-tarne demokracije. Opozicija opravlja funkcijo kritike, nadzora in postavljanja političnih alternativ nasproti vladajoči politiki. Poleg teh temeljnih funkcij opravlja opozicija po Bibičevem mnenju še druge pomembne naloge: predstavlja in-terese marginalnih skupin, izvaja selekcijo kadrov in vpliva na oblikovanje javnega mnenja in demokratične politične kulture. Bibič je opozoril, da ne moremo govoriti o zatonu opozicije, temveč o zatonu nekaterih vrst opozicije. Tako imenovana opozicija iz principa (fundamentalna) pos-taja vse bolj obrobna. Nove opozicije v postsocialističnih sistemih so relativno šibke, saj so heterogene, imajo nizko stopnjo koalicijske sposobnosti in močno poudarjajo nacionalno komponento, je zaključil dr. Bibič. Mag. Drago Zajc je v razpravi opozoril na prevelik optimizem, ki preveva razmišljanja o parlamentarizmu. Proces politične modernizacije v postsocialis-tičnih državah je bistveno povezan z drugimi procesi modernizacije. Dr. Smiljko Sokol izZagreba jeopozoril na realni domet in vsebino parlamentarizma, ki se kaže v transformaciji predlogov izvršne oblasti v zakone in kontroli vlade. Parlament je po naravi opozicija, meni Sokol, in moč par-lamenta je povezana z močjo opozicije. Dr. Boštjan Markič\e opozoril na vpliv politične (ne)stabilnosti na vlogo in položaj parlamenta, še posebno v napetih jugos-lovanskih razmerah. Na vprašanje, kako meriti stopnjo parlamentarizacije, je odgovoril dr. Vasovič, ki je nakazal parametre merjenja: močopozicije, javnost delovanja. toleranca in svoboda pos-lanskih odločitev. Mag. Andrej Lukšič je govoril o vlogi znanstvene elite v demokraciji. Če je bila vlada nekoč odvisna od parlamenta, je danes odvisna predvsem od strokovnega aparata. Lukšič ugotavlja, da dejansko odločajo tisti, ki so zunaj demokratične kontrole (strokovnjaki). Slovenski parlament 1990-91 Najzanimivejša, predvsem zaradi ak-tualnosti teme, je bila okrogla miza o enoletnem obdobju slovenskega par-lamenta. Mag. Drago Zajc\e že na začetku dejal, da se transformacija iz skupščine v parlament še ni končala in smo še vedno A G 0 R A priča nekonsistentnosti delegatskega in reprezentativnega sistema. Eden izmed pogojev učinkovitosti parlamenta, meni Zajc, je institucionalizirana opozicija. Dr. DanicaHafner Fmfcje opozorila na težave, s katerimi se srečujejo raziskovald pri razis-kovanju slovenskega parlamenta. Pred-lagala je, da je potrebno začeti razpravo o metodologiji in sodelovanju med objekti (poslanci) in subjekti raziskovanja in ok-repitvi sodelovanje med raziskovalci in službami v parlamentu. Dr. Albin Igličarje govoril o zakonodaj-nih vidikih slovenske parlamentarnosti in dejal, da parlament ne bi smei nasedati pritiskom po vseobsežni regulaciji družbenega življenja, temveč morajo sprejemati le sistemske, načelne zakone. IgliČar je še pripomnil, da velja spoštovati načela zakonodajnega postopka, kot so načelo javnosti, stopnjevitosti in samostoj-nosti. Te okrogle mize so se udeležili tudi nekateri predstavniki slovenskih političnih strank, med njimi Mile Šetinc (SDP), Tone Peršak (SDZ), Anton Tomažič (DEMOS), Borut Pahor, Ciril Ribiač (SDP), Vitodrag Pukl (social-demokrati), Andrej Magajna in drugi. Mile Šetinc je dejal, da je shema delegatskega sistema napolnjena z večstrankarsko vsebino. Z navzkrižnim suspenzivnim vetom, ki velja v razmerjih med posameznimizbori, Demos pridobiva ias za discipliniranje svojih poslancev. Setinc je svoje razmišljanje zaključil s tezo, da tridomna sestava parlamenta krepi ek-sekutivo nasproti parlamenta. Andrej Magajna\e mnenja, da je parlament center, iz katerega se distributira celotna družbena moč. Zanj pa je problematičen prenos kompetenc iz parlamenta v vlado, kar počenja vladajoča koalicija. Magajna je prepričan, da je neučinkovitost delovanja parlamenta oziroma atnaterizem povsem politično, ne pa tehnično vprašanje. Tone Peršflfcje razčlenil vzroke precej negativne ocene o enoletnem delu skupščine. Prvi je ta, da se sam parlament ne zaveda vloge in narave, ne drži se pravil, s katerimi izražamo sublimirane oblike družbenega konflikta. Drugi vzrok zadeva usposobljenostjavnostizaspremljanjepar-lamentarnega življenja. Zanimanje javnos-tije osredotočeno predvsem v velike teme, javnost pa nima izkušenj za sprejemanje »normalnih« političnih tem. Med zadnje vzroke pa sodi neusposobljenost poslan-cev in političnih strank, ki imajo izključujoče ideološke koncepte. Mile $etinc)e zatem opozoril, da se javnost pod-cenjuje in hkrati precenjuje »katastrofalne« posledice starega političnega sistema. To, da mediji izbirajo transparentne politične teme, je v njihovi naravi, pravi šetinc, prav tako kot je v naravi opozicije, da vzbuja pozornost (spektakelska dimenzija par-lamenta). Borut Pahor je na primeru skupŠčinske komisije za mednarodno sodelovanje opozoril na obrobnost, neavtonomnost parlamenta. Ta komisija je od 102 obiskov stovenskih vladnih delegacij in obiskov tujih doma dobila le štiri poročila. CirU Ribičičje med drugim govoril tudi o bodoČi sestavi slovenskega parlamenta, ki mora zagotoviti zastopanost interesov lokalne skupnosti. Po njegovem mnenju je za to primerna dvodomna sestava, z manjšimi pristojnostmi zbora regij in poudarjeno vlogo državnega zbora. Eno izmed temeljnih vprašanj demokracije je, kje se vrŠi kon-centracija politične moči na Sbvenskem. Dr. France Vreg je dejal, da na Slovenskem nimamo takšne analize. Je pa postavil tezo, ki jo je treba še preveriti: parlament izgublja, vlada pa pridobiva na moči. opozicije, temveČ tudi element splošna državljanske kulture in v tem smislu tudi pozicije. Stari in novi parlamentarizem v Ev-ropi Tretjega in zadnjega panela so se udeležili tudi gostje iz tujine: dr. Stein Knhnle iz Osla, dr. Luigi Graziano iz Milana in dr. Peter Gerlich z Dunaja. Dr. Grazia.no je govoril predvsem o pomenu lobiranja v parlamen-tarnem življenju. Ugotavlja, da ima lobiranje bolj negativen kot pozitiven vpliv, ki se med drugim kaže tudi v tem, da je v ameriškem Kongresu zelo nizka stopnja kadrovskih zamenjav. Tudi dejstvo, da je v Washingtonu 12 tisoč lobistvo, v Bruslju pa štiri tisoč, kaže na naraščajoči pomen lobiranja v parlamen-tih, ki ga politična znanost ne sme zanemariti. Norveški gost Stein Kuhnle je dejal, da je V okviru ankaranakih politoloških dncvov so predstavili tudi liekatere knjižne novitete s tega podro^ja. Gre za knjigo Igorf a lukši^a (Demoktidjn v pluraini dmžbi), Adalte Bibič* (Civilno dmštvo i fjolitički pluralizem), Antona Beblerja in |ima Seroke (Contemporatjr Poiitical Systems). Politološko dmStvo pa je izdalo zbornik Parlamen-Urkem: dileme m petspektive, v katerem so zbrani prispevki z letoSniega srečanja. Dr Zdravko Tomac iz Zagreba je naštel razloge za slabo funkcioniranje parlamen-ta na Hrvaškem in v Sloveniji: ni konsenza o relevantnih družbenih vprašanjih, ločitve med gospodarstvom in državo, svobode javnosti in tiska. V Jugoslaviji skušatno v nenormalnih pogojih vzpos-taviti demokratični parlamentarni sistem brez predpogojev takšnega sistema. Politična kultura kot sestavni del političnega življenja vsebuje tudi element parlamentarne kulture. Dr. AdolfBibič je dejal, da opozicijska politična kultura ni samo politična kultura vlogaparlamentavskandinavskihdeželah v vzponu, kar se med drugim kaže tudi v tem, da demonstranti protestirajo nepos-redno pred parlamentom. S tem ga legitimirajo kot organ z najvišjo politiČno moČjo. Dr. Gerlich pa je izrazil prepričanje, da ima povprečen državljan omenjeno razumevanje in znanje o par-lamentarizmu. V Avstriji gredo v spreminjanje tradicionalne pozicije par-lamenta, ki je bil doslej zreduciran na politiko strank. Parlament mora biti samozavesten in učinkovit. Branko Čakarmiš G L O B U S Dve leti po krvavih dogodkih na Tiananmenu: Tiananmen je bil verjetno eden izmed največjih šokov, kijim jebila v zadnjem času na političnem prizorišču priča svetovna javnost. Toda bil je tudi dokaz, da se takšne stvari, kljub vsesplošnemu ogorčenju in mednarodnim politicnim sankcijam, ki red-kokdaj dosežejo svoj namen, še vedno dogajajo. Danes uradna politika še vedno vztraja na svoji začrtani poti, študenti BREZZOBA KITAJSKA IDEOLOGIJA 4.junija 1989 so kitajske oblasti z zadnjimi sredstui, ki sojim bila na razpolago, krvavo zaorale na Trgu nebeškega miru in zadušile eno izmed prvih pom-ladi, ki so kasneje po vrsti spodnesle množico monolitnih sistemov evropskega Vzhoda. Mediji so v svet poslali slike (poleg romunskih) verjetno najbolj realis-tičnih prizorov brutalnega obračunavanja za zgled in v opozorilo tistim, ki bijih morda še kdaj zamikalo, da bi se odvrnili od uradne ideologije, ki v službipolitike - kako iluzorno - združuje tisoč milijonski narod v istomisleče. Po dveh letihje kitajska poleg Castrove Kube in nemirne Albanije, ki vendarle počasi trga okove, zadnja na seznamu komunističnih trdnjav, kijije uspelo preživeti močan poskus političnega prevrata. pekinške univerze pa so se kljub temu spom-nili vcč kot 2OOO golorokih demonstrantov, ki jih je pred dvema letoma vojska hlad-nokrvno pobila. Varnostne sile so tudi letos posvetile največjo pozornost sloviti kitajski univerzi Bcidi, ki je igrala najpomembnejšo vlogo v gibanju za demokratizacijo države. Toda kljub policijskim grožnjam in prizadevanjem, da bi obletnica minila brez incidentov, se je ob polnoči 4. junija slišalo glasno žvenketanje razbitega stekla, kar je na Kitajskem simboličen protest proti najvišjemu političnemu voditelju Deng Xiaopingu, čigar ime izgovarjajo enako kot steklenička. Najbolj množično pa so se dogodkov na Tiananmenu spomnili v Honkongu, kjer se je pohoda po ulicah udeležilo 10.000 ljudi. ________Rdeča zgodovina________ Kotnunisti so na Kitajskem prišli na oblast že leta 1949 po zmagi nad Guomindangom v znani državljanski vojni. Že pred temi dogodki pa sta kitajski socializem opredel-jevali tnočno hierarhično organizirana par-tija in vojska, ki sta ves čas držali na vajetih celoten razvoj kitajske družbe. In prav ta dva elementa, močna vojaška in partijska struk-tura, sta še vedno poglavitni značilnosti današnjega kitajskega političnega zakulisja. Za obdobje do sredine petdesetih let je bila predvsem značilna avtonomnost partije in strategtja nihanja med Vzhodom in Zahodom, kar je bilo posledica tega, da so številni najpometnbnejŠi politiki tega obdob-ja kot na primer Deng Xiaoping in Zhao Ziyang študirali na zahodnih univerzah. Tojih ni motilo, da ne bi do reforme konec sedem-desetih let slepo sledili stalinističnemu gospodarskemu in političnemu modelu, za katerega je značilno nezadržno bohotenje birokracije in neučinkovitost celotnega sis-tema. Drugo polovico Šestdesetih let pa je zaznamovala Mao Zedongpva kulturna revolucija, boj za oblast in uveljavitev kitajske koncepcije socializma, ki se najveqega problema - birokracije - ni lotila pri glavi ampak repu. Problemov ni rešila, kar je skorajda pravilo realsocialističnih metod, posledice pa so bile dolgoročne in za marsikoga pogubne. Svoja vrata v svet je Kitajska začela odpirati šele v začetku sedemdesetih let in bila konec leta 1971 sprejeta v Združene narode. Po Maovi in Zhou Enlaijevi smrti leta 1976 je politično prizorišče obvladovala zmerna partijska linija, osrednja osebnost kitajskega političnega življenja pa je postal Deng Xiaop-ing, današnji šestinosemdesetletnik in hkrati najbolj znameniti upokojeni politični funkcionar na svetu. Njegovo ime je prav- G L O B U S zaprav zaščitni znak za tisto obdobje v kitajski zgodovini, ki mu pravijo reformis-tično. Njegove reforme ob koncu sedem-desetih let niso obšle praktično nobenega segmenta kitajskega gospodarskega in družbenega življenja. Na vasi so izvedli dekolektivizacijo in postavili družino kot temeljno produkcijsko enoto, gospodarske enote so postale bolj avtonomne in odgovorne za dobičke in izgube, podjetja so oddajali v najem, močno sta se razmahnila tudi privatni in delniški sektor. Hkrati z refbrmiranjem kmetijstva in gospodarstva so spreminjali tudi politični, pravni in obrambno vojaški sistem. Rezultati takšnih obsežnih reform so se pokazali predvsem na tistih območjih, ki so bila bolj odprta za tuji kapital in predvsem tam, kjer so zmanjšali vpliv komunistične partije v podjetjih. To so predvsem južne kitajske province, kjer živi približno 200 milijonov ljudi, ki ustvari skoraj polovico kitajskega narodnega dohodka. Reforma pa ni imela le velikih uspehov, ampak tudi nezaželene stranske učinke, kot so postopna rast inflacije, vedno večja razlika med bogatimi in revnimi in širjenje gospodarskega kriminala. Kitajsko partijsko vodstvo se je spričo takšnih posledic in del-jenih mnenj glede uveljavljanja nadaljnjih reform notranje razcepilo na tiste, ki so zagovarjali le spremembe na gospodarskem področju in drugo polovico, ki so hoteli refor-mirati tudi vsa druga področja, med njimi tudi samo partijo. Leta 1987 so na trinajstem partijskem kongresu zmagali radikalni refor-misti in s tem odločno zaprli pota drugače mislečih. Zaustavili so številne procese, ki bi verjetno po evolucijski poti prinesli tisto, kar jeTiananmen še bolj zavrl. Geroirtologko društvo______ Prayijq, da, ,ie prva postava kitajskega državnega in partijskega vodstva, ki ima v resnici v rokah vse vrvice oblasti, naslednja: Ven$ Xiaoping, star 86 let, Chen Yun, 86 let, PengDžen, star88 let, NieŽongdžen, star 91 let in najmlajša med njimi, dvainosemdesetlet-na Van Džm in Li Hsiannien. Vsakršen komentar k takšni četici mladincev, ki verjet-no niso več na višku svojih fizičnih, in kar je še huje, mentalnih sposobnosti, je verjetno odveč, ker so njihove letnice rojstva same po sebi dovolj zgovorne. Ce izvzamemo Van Džena in li Hsian-niena, nihče izmed šesterice nima nikakršnega visokega formalnega položaja znotraj državne in partijske strukture in kar je še bolj presenetljivo, niso niti člani polit-biroja CK KPK. Na Kitajskem vladajo torej nemočni starci v globokih foteljih izza nevidne zavese. V sredini osemdesetih let je tedanji kitajski lider Deng Xiaoping pozval krog partijskih in vojaških veteranov, naj se upokojijo in prepustijo svoje mesto mlajšim. Toda utrujeni starci so pokazali, da v sebi še vedno premorejo zavidanja vredno mladeniško upornost in vzdržljivost. Kdo je tisti, ki je najmočnejši med močnimi, je težko z gotovostjo trditi.Tega ne vedo niti Kitajci sami.Največ je takšnih, ki bi stavili na Deng Xiaopinga, skrivnostnega starčka, ki je zdaj viden, zdaj spet neviden, enkrat na smrt bolan, drugič zdrav kot dren. Kako iluzionistične so lahko včasih politične igrice, še posebno pri narodu, ki ima verjetno najbogatejšo tovrstno tradicijo. Deng je dolga leta veljal za največjo kitajsko avtoriteto. Xiaoping je bil leta in leta za Kitajce zakon. Oče kitajskih reform je desetletja pomikal najpomembnejše figure na veliki kitajski politični šahovnid. Od Tiananmena naprej pa je le prvi med enakimi, o čemer priča zastoj političnih reform. Razkol v kitajskem političnem vodstvu izhaja predvsem iz globokega nesoglasja pri vprašanjih o nadaljnjem razvoju kitajske ver-zije socializma, kar se v tej državi ciklično pojavlja v vseh zadnjih desetih letih v obliki ideoloških kampanj. Kot po pravilu so bile te kampanje vedno spremljane s popolnim zaviranjem reformne politike in kitajskim zapiranjem pred svetom. Zgodovina se ponavlja tudi danes, le da je do sedaj Deng Xiaoping s pomočjo svoje neomajane av-toritete uspeval amortizirati udarce z različnih strani. Včasih jebil za to ceno prisil-jen žrtvovati najglasnejše reformatorje svojega obdobja kot na primer Hu Jaobanga ali Džao Cijanga. V zadnjem času pa se zdi, da so mu mod vendarle opešale. Prvi, ki je to opazil in izkoristil svoj politični trenutek, je bil veteran Čenjun, kije upalglasno priznati, da so reforme oddaljile Kitajsko od njene socialistične smeri. Deng je v javnosti ostal brez odkritega zaveznika. ________Vrnitev odpisanih________ Navsezadnje pa brezzobe čeljusti ven-darle uspejo prežvečiti tudi kakšno konstruktivno politično odločitev. Nazadnje jim je to uspelo na samo obletnico tragičnih dogodkov na Trgu nebeškega miru, ko je kitajska vlada rehabilitirala trojico uglednih politikov, ki so jih zamenjali po zatrtju prodeokratičnih demonstracij. Gre za Hu Qilija, RuL Xingwena in Yan Mingfua, ki so jih v začetku meseca imenovali .. za namestnike ministrov v različnih vladnih resorjih. Takšna politična odločitev na prvi pogled kaže le določeno popuščanje, ki pa samo po sebi ne bi še nič pomenilo, če rehabiiitirani politiki svoje čase ne bi imeli močne naveze z odstavljenim generalnim sekretarjem par-tije Zhao Ziyangom. Poznavalci raztner sklepajo, da za to odločitvijo (še vedno) stoji Deng Xiaoping, kajti brez njegove privolitve bi bile takšne rehabilitacije skorajda nemogoče. Čeprav je vrnitev odpisanih na svojevrsten način tradicija v kitajskem političnem življenju, kajti tudi satn Deng Xiaoping se je po padcu uspel kar trikrat pobrati, je bila takšna odločitev za mnoge veliko presenečenje. Toda sama vrnitev v politično življenje in na veliko nižje položaje od prejšnjih še ne potneni tudi rehabilitacijo ideje, za katero so se borili. Kaj takega bi bilo v današnji Kitajski resnično presenečenje. Erika Repovž D N E V N I K dr. MATJAŽ KMECL ________Sreda, 5. junij________ Mimo običajnih zadev (različna vabila, telefonski pogovori,pošta,bilteni) ob 10. seja pri podpredsednikuvladezaradibotaničnega vrta, ob 11.30 diskusijski sestanek v ožjem krogu glede novega zakona o slovenskih odlikovan-jih, ob 13. Valvasorjev odbor (z muko poskušamo obelodaniti izjemno dragpceno in neznano Valvasorjevo zapuščino, med drugim veliko knjigo grbov); potem skok domov in različni opravki, ob 21. razširjena seja pred-sedstva o tem, kar sta povedala Markovič in Kadijevič slovenskim odposlancem. _______Cetrtek, 6. junij_______ Ob 9. nekoliko daljši nagovor izobraževal-cem odraslih (andragogom) na njihovem let-nem shodu, ob 10.30 velik shod upokojenskih društev v Hali Tivoli (z nagovorom), nato nekaj drugih, internih pogovorov, odpis slovenskemuplaninskemudruštvuvŠviciipd., popoldne in zvečer priprava na dvoje sobotnih nafog: še posebej obnovil in razširil znanje o Josipu Vandotu. Petek, 7. junij_________ Tudi v petek po psih, petelinih, perunikah in voluharjih služba v znani obliki; ob 8.45 posvet s predsednikom o novih predlogih za ustavne sodnike, ob 9.15 seja komisije za organizacijska in kadrovska vprašanja, potem kratka Janina anketa, uskladitev koledarja za raprej, branje različnih pomembnih in tudi manj pomembnih papirjev, ki se jih je nabralo, ob 13. srečanje s starimi sodelavci z nekdanjega republiškega komiteja za kulturo, popoldnehvalabogunekaj časa za vrt in branje. _______Sobota, 8. junij_______ Podaljšano jutro doma, pregled obeh nagovorov, ob 10. v Cankarjevem domu shod zdravnikov, darovalk krvi in mater ob 15- let-nici preprečevanja nevšečnosti innevamosti pri rh-negativnih materah (izjemno pomembna dejavnost slovenskega zdravstva); zaradi slabe usklajenosti urnika, pravzaprav nesporazuma sem lahko ostal samo pol ure, potem pa z opravičilom in slabo vestjo odšel v Kranjsko goro, tam ob 11.30 odprtje Vandotove spominske sobe in začetek Vandotovih dnevov V POLITIKI NI PRIJATELJEV Prelen sem, da bi pisal dnevnik. Še nikoli ga nisem. Tudi zdaj zamujam. Nedeljaje in iz spomina z veliko muko praskam, kaj vse se mi je te dni zgodilo, Vstajanje vse dni brez posebnosti, tatov ni bilo nobenih; v Crnuški gmajni že navsezgodaj, o jutranjem mraku, pojejo različni petelini, tenorski in baritonski, kolerični in lirični, psi rutinsko polajavajo v gozd, z vrta dišijo perunike; največji strah so voluharji, ki žro podtalno, ampak z voluharjije povsod enako. Nato služba po voznem redu in neredu. (lepo pripravljeno), nato kosilo, pozno popoldne vmitev in nekaj vrta. _______Nedelja, 9. junij_______ V nedeljo poskrbiva z ženo za 88-letnega tasta in taščo, sledi zelo trden namen pisati dnevnik, vendar namen podleže lepemu vremenu in komodnosti. _____Ponedeljek, 10. junij_____ To pišem že kasneje; zjutraj izpiti na fakul-teti, ob 10.30 kolegij predsedstva pred predsed-nikovim odhodom v Italijo, več pogovorov, med drugim s predsednikom ustavnega sodišča, poDoldne jpogreb starega in ljubega znanca (v Črnučah), potem nadaljevanje iz-pitov, ob 19. v CD predstavitev Triglavskega narodnega parka ob 10-letnici uzakonitve. ________Torek, 11. junij________ Dopoldne izpiti, potem konsultacija o dveh disertacijah, kratek sestanek v zvezi z gmotnim položajem revije 2000 in neke zasebne založbe, različne drobnarije, popoldne korektura predavanja za letošnji poletni seminar slovenskega jezika, literature in kulture za tuje slaviste, izdelava poročila o (že prej prebrani) disertaciji, zvečer pri podelitivi Sovretove nagrade, prevajalskega priznanja kolegu dr. Tonetu Pretnarju v Društvu slovenskih pisatel-jev. Tako torej (bolj iz aviona) teh sedem dni, vmes še množica drobnarij, srečanj, pošte, telefonov, pomislekov (ali se na primer slovenski televiziji 25 letsijajnega inmodernega reševanja rh-negativnih mater res ne zdi povohanja vredno; kakšna je nova generacija študentov - na prvi pogled kot vse doslej, po Gaussu, tretjina odličnih ali blizu tega, celo iz-jemnih, tretjina kar brihtnih, pa nevajenih dela - ali obratno, tretjina za obojestransko, profesorsko inštudentsko resignacijo; anonim-no upokojensko pismo, da sem na tivolskem shodu sadil rožice, namesto da bi poskrbel za pokojnine - rad bi odgovoril o blišču in bedi uzakonjenega predsedstva, ki še s čim drugim ne more nič, kje neki s pokojninami; cestno srečanje s prof. T.J., ki vodi odbor za poživitev Trente, sijajen človek, na hitro sva se zmenila, da se povežejo s podobnim odborom v korit-niSkem Logu - vsi pa pod streho Triglavskega narodnega parka, kjer se na vse kriplje trudimo, da bi te kraje porinili naprej; in podobno.) In vendar ves ta teden živim pravzaprav za eno samo vprašanje: stanje in prihodnost mojih Slovenčkov. Zadnji čas sem bil nekajkrat »na terenu«; publika je biia na teh javnih pogovorih približno ista kot prejšnja leta (le da je je bilo malo manj), poskrbela pa je za domala nezgrešljiv vtis popadljive deprimiranosti, v svojevrstni apatičnosti bi krvavo grizla vse okrog sebe, ne da bi vedela ali spraševala, zakaj. Prostor je napolnjevala z nekakšno nev-rotičnostjo. V soboški Zvezdi je bilo na ekološkem fbrumu, kjer sva se skupaj trudila s prija teljem Tonetom Partljičem, nekaj razboritih pijancev, ki so kar naprej hrupno izjavljali, da je vse »drek in sranje«, ko je beseda nanesla na prekmursko samomorilstvo, pa so začeli skan-dirati »Živeli Prekmurci!« in podobno. Včasih bi se mi zdelo nujna folklorna orkestracija, zdaj se je bolj slišalo kot pijanska odkritost, slačenje kolektivne zavesti, glas iracionalnega sovraštva - ali pa se je meni zdelo tako. Hitro sem preveril, tudi PartljiČ je bil istih misli. Niso več redki, ki govorijo o poplavi nove prepirljivosti, zlobe nergaštva, neprijaznosti, neskončnega pogrevanja starih zamer brez resničnih motivacij. Znamenita sprava se je spremenila v kregavski substrat. Izšel je nekakšen domobranski časopis, ki pogojuje spravo s priz-nanjem, da sta bila med zadnjo vojno Hitler in Stalin slovenskemu narodu enako nevarna -torej tudi kolaboracionizem in partizanstvo. Zelo velikopotezno se zamenjujejo vzroki s pos-ledicami. Sedanji predsednik skupščine je sicer v nastopnem govoru razglasil konec državljanske vojne, vendar se zdi vsaj v tem slab prerok nebiželel, da je ta vtis utemeljen, ponuja pa se z neskončno vsiljivostjo - da se je namreč omenjena državljanska vojna iz dolgoletne latence zdaj šele začela pošteno prebujati v ak-tuanost - in to z nenavadnim sukanjem zgodovine nazaj. Nesmiselno je namreč pričakovati, da bo drugj del naše skupnosti, tisti, ki je mišljen kot komunistični, gre pa za vso levico in še za kaj več, prav dolgo ostajal tiho. Odgovoril pa bo, kot je ogovorjen: z visokim ce užaljenosti, razžaljenosti in še česa podobnega, kar seveda glede prihodnosti ne more naznan-jati nič dobrega. Kolikor bolj napadalen bo revanšizem, toliko bolj bo stopnjeval D N E V N I K ] koleričnost, nerazunuiost in popadljivost celot-nega prostora. Trenutno je zgodovinska odgovornost tim. komunizma manjša: zaradi predolgega vztrajanja pri oblastveni nadutosti se je moral sam, kakor nerad, pahniti v pur-gatorij, vice, očiščevalnico ponižnosti; tu mora odslužiti stare grehe; odslužil pa jih bo toliko prej, kolikor bolj bodo pljuvali po njem, kolikor bolj ga bodo zasramovali in kolikor manj bodo do tega upravičeni ljudje, ki bodo to počeli. To ve žebiblija. Resničen občutek za zgodovino in prihodnost bi to upošteval, ampak kaj ko je v današnji slovenski politiki preveč tiste us-meritve, ki je vsaj že enkrat (ali pa celo nekajkra t) doslej dokazala, da ji takega občutka katastrofalno manjka. Ali pa pač brez lastnih vizij ali resnične odgovornosti, zato pa s toliko večjo mero prilagojevalskih sposobnosti surfa (deska) na konjukturizmu. Ta pa tudiboli. Ker je izpridik eno najlepših vrednot, nacionalno, celo nacionalizem. Zmeraj sem bil prepričan in pri tem ostajam, da je nacionalnost še zmeraj pomemben vir družbene energije in rodovitnosti. Jugos-lovanska tragika je v tem, da nihče nikoli ni znal te moči naravnati v pozitivo, človeku prijazno smer; da pa so jo kar naprej izrabljali, manipulirali v nasilje. Zdajšnje stanje je za to značilno: Srbi inHrvatje se sredi grmenja rodol-jubnih parol streljajo med seboj, nekakšni voj-vode ali karambaše s četicami junakov vihrajo po balkanskih deželah, duhovni in kulturni nivo vsega tega je prozorno (do ogabnosti) raz-viden iz njihovega patetično floskularnega časopisja in novih idolomanij; Slovenci se v skladu s svojo samomorilnostjo trudimo pokončevati navznoter, sami sebe. Vpitje o ponosu in dostojanstvu je zelo slaba, od zgodovinskihmoljev razžrta kulisa, prepevanje pesmi, kot je »Slovenec sem!«, je žal tercijalski, to je tretjeredni, manjvredni nadomestek prave samozavesti, surogatna žlobudravost. Kdorne zna in ne zmore živeti pravega Boga, pač v nedogled naklada o njem - v mrzličnem in prestrašenem upanju, da ga bodo posvečenei opazili in vzeli zares, morda celo povzdignili v nebo (kot Ignacijo Kanacijo v raztrgani košari mežnar pod cerkveni stolp). V tem adventnem, pričakovalnem letirsmo najprej iz novooblastne ošabnosti, potem iz naraščajoče nervoze odprli toliko ran, toliko bolečin, izzvali toliko alergij in srbečic, toliko novihnepravičnostiinnegotovosti, dajihzlepa ne bo preneslo niti najbolj zdravo telo - kje neki organizem, ki se pripravlja - po nosečniško - na novo življenje. Rodnim ženskam dajejo krep-kejšo hrano, veliko morajo počivati, imeti morajo mir, razburjenja in napori lahko povzročijo, da bo otrok nevrotičen in kilav. Mi pa udri po tej revi Sloveniji, kaj vse je morala to leto prestati! Poslanci in kar lep del javnosti kar tekmujejo, kdo bo na njen račun večji in bojevitejši Slovenec (niti enega se iz prejšnjih časov ne spomnim, da bi kdaj kaj pisni o tem). Vladi nalagajo nemogoče, kot bi objestni otroci pisali Miklavžu. Ko sta jih dva modra vladna moža dovolj blago in milo opozarjala, da reči niso tako preproste, niso in nočejo razumeti. Še naprej živijo v otročji veri, ker je to udobno in lepo,dajevsemogoče. Ministromanipreostalo drugega, kot da sta se od takšnega pravljičarskega krožka poslovila; ko pride nov mož, takoj reče bobu bob in kropu krop, ukine zadnjo sled pravljice in s tem pove, da je lahko minister samo za izvedljive reči, povzroči pa veliko užaljenost in potres. Užaljeni in hrupni so zaradi nečesa, kar so vsi dovolj dobro poznali in se zraven delali, da niso. O pokončnih iz-javah, resolucijah, emblemih, ki imajo vsi eno in isto skupno lastnost, da je namreč njihova real-nost v obratnem sorazmerju z izraženim »ponosom in zgodovinskim dostojanstvom«, niti ne razmišljam. Tudi o naknadnem popravljanju sej z zapisniki ne. Sploh ne razmišljam več, strah me je. Potem srečam kolega, ki ga zelo cenim, izobraženca velikega fbr-mata, spomni me na neko moje nekdanje predavanje o Levstiku, češ Levstik je očitno arhetipsko poosebljenje slovenstva. Ne zapopadem dobro, potem pa me hipoma spreleti: O bog, Levstik! Majhen, pegast, rdečelas, nes-končno bister in sposoben, toda tudi brezmejno prepirljiv in gospodovalen, še smejal se je zadrgnjeno. Govekar je zapisal, da kot razjarjen petelin, v elementar-nem čustvenem življenju sfrustriran, vendar s strašno ener-gijo, ki mu niti umreti ni dala - tri tedne pred smrtjo je kričal od hudega, da se je slišalo nekaj ulic daleč. Bog ne daj, da bi to bila naša oblika skupinske zavesti, naš ar-hetip, naj smo še tako majhni - ker bomo nesrečni, če je res tako. Res pa je, da to, kar se nam dogaja zdaj, ne kaže dosti boljše podobe. Kmalu nato berem o slovenskem črtomirstvu; »Tak se zažene, se kasneje ustavi mladenič,« kakor je zapisal Župančič in nekaj podobnega ob njem Etbin Kristan: vnaprej smo obsojeni na poraz, ker se zagan-jamo zoper nemogoče, potem pa po velikem navdušenju zmeraj spet omagamo. Bralose jekotresna skrb - toda alinebinastavili ušes in radovednosti še Kocbeku, ki je - kristjan! - vse življenje svaril pred preveliko vdanostjo absolutniminglobalnim »črtomirskim« idejam, saj vendar živimo svoje lastno zgodovinsko, konkretno, neponovljivo življenje? Ali je res nujno graditi svojo prihodnost po državnih vzorcih globalnih, velikodržavnih idej, v znamenju samozadostnosti in (danes) sterilne patetike mladonacionalnega 19. stoletja? Do kod smo sploh prišli s svojimi predstavami? In tako vprašanja v dolgj vrsti naprej. - V starih časih bi se mogoče našel kak pridigar, kak Tobija Lionelli ali Basar, inbi nam rekel, čebi kaj pomagalo, seveda: Zdravniki in učitelji, sijajni ste, samo še malo potrpite; dijaki, ni boljših otrok, kot ste vi, samo še nekaj malega več verjemite staršem; v pekel bi pri živem telesu poslal vse gosposke, finobesedne tatove, ki so se kot oznanjevalci blagostanja ušivo in celo nekako zaslužno razpasli, obenem bi obljubil pravičen kos kruha vsem, četudi reven; dopovedal bi, da ni treba z vojsko in policijo pretiravatiinda klofuta prikličeklofuto, da smrt ni dobra njiva za življenje; vsevprekbi predlagal zaupanje in strpnost in da je treba iz zgodovine klicati samo dobro, priporočal bi pamet, saj je bog tudi Slovencem ni dal tako malo; zabičal bi vztrajnost, če smo že začeli, - Jaz ne bi bil za kaj takega, še za pol prsta Tobije me ni, ker sem tudi Slovenec in mi gre obtoževanje bolje z jezika. Tako se na koncu, kot že tolikokrat, sprašujem, kaj sploh delam v politiki. V žepu nosim listek, na katerem piše, kako je Jurij Bajc iz Miloševičeve ekipe odgovoril novinarju: V politiki ni prijateljev. To je prva lekcija, ko začneš s tem poslom. - Če že drugega ne, je že to neznosno in v popolnem neskladju vrednot, ki mi kaj pomenijo. - Gospa iz Sežane bo spet doživela toptotni udar, če bo tole prebrala. Zelo logično in temu primerno glasno in obsežno se bo retorično v kakšnem časopisu vprašala: Kdo ti pa kaj hoče?! Pa jo pusti, politiko! - Saj bi, pa bi se v teh tako zelo zaribanih časih zdelo kot izdajalstvo, še Rupel je svojo zamero prestavil na čas »potem«. Mogoče bom kdaj (ali pa tudi nikoli, ker ni tako zelo pomembno) razložil, kako sem še enkrat, po številnih drugačnih in nasprotnih sklepih, ob zadnjih volitvah spet padel vanjo: zdaj bi se zagotovo zdelo cmerava varianta »črtomirstva«. Toda po drugi strani je vztrajanje v soodgovornosti strašen in jalov napor. za stvar in odločitve, ki jim je pred^ sedstvo republike samo prazen okras - ustava mu ne daje v večini bistvenih stvari prav nobenih pooblastil. Ne maram se voziti z avionom, prav zato se mi večkrat zdi, da se peljem privezan na prestižno lep sedež, prepuščen na milost in nemilost pilotom, za katere ne vem, koliko znajo in kaj bodo storili, da ne zgrmimo dol; vem le to, da mi bo v takem primeru preostala samo groza čudenja in srkanje zadnjih vtisov v zavest, ki se ne bo ohranila. Zato ob slehernem petelinjem petju in lajarv ju čmuških psov mukoma zbiram ostanke moči in prepričanja za nadaljevanje tega bolj ali manj uglednega »lerlaiifa«. Trudim se biti korekten. Trudim se verjeti. Trudim se kaj pametnega dodati. (V predalih pa se mi na sesut način nabira gradivo za slovensko literarno zgodovino drugačne vrste - in ne vem, ali jo bom kdaj spravil skupaj - dnevi se kot pesek sesipljejo skozi prste). P.s. Kakšen teden sem vseeno v boljši formi F A K S Intervju: dr. Metod BENEDIK ROMANJE TEOLOSKE FAKULTETE NA UNIVERZO TRIBUNA: Gospod Bencdik, napovedana vrnitev Teološkefakultete v sklop Univerze v Ljubljani se vleče že kar nekaj časa. Pobuda za to jc bila dana čc pred letom in pol, vendar je očitno prišlo do nekakšnega zastoja v "pogajanjih". Na kateri stopnji so pogovori? BENEDIK: Ta pobuda je res že malce starejša stvar. Že moj predhodnik, profesor Valenčič se je glede tega večkrat osebno pogovarjal z rektorjem ljubljanske Univerze. Neposredno, konkretno pobudp pa. smo dali 20. marca letos. Takrat smo vložili vlogo, ki nosi naslo 'Ponovna vključitev TF v Univerzo v Ljubljani'. Sicer je pred to vlogo večkrat prišlo do pogovorov s prejšnjim rektorjem, gospodom Pek-lenikom, ki je bil vrnitvi zelo naklon-jen, vendar do kakih konkretnih rezul-tatov nismo prišli. Zanimivo je, da je prišel odgovor na vlogo, vloženo 20. marca šele 24. aprila. V odgovoru, ki nam ga je poslal rektorat, je mogoče zanimiv začetek dopisa, ki se začenja z, citiram: 'Zahvaljujemo se vam za nedavno poslano gradivo...' Se pravi, mesec in štiri dni od dne, ko smo ga poslali. V nadaljevanju pa nas opozar-jajo,:da je bila vloga naslovljena na napačen način. Naslovili smo jo namreč na vse fakultete in jim poslali fotokopije. Kot smo v pogovorih z rektorjem Sketom in prorektorjem Zupančičom ugotavljali, je njuno osebno stališče odklonilno. To smo v vlogi tudi naved-li. Verjetno je tudi to eden od vzrokov: za pripombo o nepravilni nas-lovljenosti. TRIBUNA: To pomeni, da zadeoa v tem času dejansko miruje? BENEDIK: Seveda. Zanimivo pa je, da je bilo nekaj dni pred tem, ko smopos-lali vlogo zasedanje Študehtske or-ganizacije v Ljubljani, s katere so nam poslali dopis, v katerem nam sporočajo, da predlagajo vključitev TF V Univerzo. Podobne dopise smo dobili tudi z Akademije za glasbo in Medicinske fakultete. TRIBUNA: Mogoče bo vprašanje zvenelo absurdno, vendar vseeno: Zakaj je za TF potrebno državno in akademsko priznanje, ko paje zadnjih štirideset let dobro shajala tudi brez tega in jo kot visoko šolo priz-navajo tudi po svetu ? BENEDIK: Ne gre za neko nujno potrebo. Fakulteta je in ostaja cerkvena ustanova. Zgodovinsko gledano je študij teologije začetek visokošolskega študija v zahodnem svetu in se zato zdi normalno, da je kot tak priznan s strani države. Mogoče drži, da v skrajni kon- sekvenci ni nekih velikih praktičnih koristi. Ta korist se sicer kaže na več področjih. Nazoren primer je dogajanje s prof. dr. Krašovcem, ki je pred nedavnim postal dopisni član SAZU in obenem s tem dobil priznanja za vsa spričevala. Do tega trenutka je bil kljub doktorskemu naslovu samo osnovnošolec. Priznavanje naslovov je tako prvo področje, kjer se delno kažejo tudi praktične koristi. Problem s priznavanjem diplom se je s spremembo zakona o pravnem položaju verskih skupnosti usedel. Vendar je tu še pomembnejša zadeva, ki se bo rešila s vključitvijo. Naši študentje bodo namreč s tem postali enakopravni z vsemi drugimi študenti ljubljanske Univerze. To pa je pomembna stvar. Res je, da se je na tem področju že marsikaj urejalo tudi v preteklosti, predvsem s Komisijo za odnose z verskimi skupnostmi, vendar nikjer ni bilo zakonsko urejeno. TRIBUNA: Kolikor je znano, se je Znanstveno-pedagoški svet Univerze pri obravnavi vaše vloge spotaknil predvsem ob določilo statuta TF, ki pravi, da je za vsakega profesorja, ki predava na TF potrebna izpoved njegove vere. To pa naj bi bilo za sprejetje TF v sklop Univerze kot enakopravne članice nesprejemljivo... BENEDIK: Pravzaprav se svet ni spotaknil zgolj ob to. Vsaj kolikor vem iz osebnih pogovorov z gospodom Sketom in prorektorjem Zupančičem. Najbolj je izpostavljeno vprašanje, da je to cerkvena ustanova in seveda vprašanje Velikega kanclerja. To pa so predvsem vprašanja avtonomije TF. To druge univerze v Evropi ne moti. Poudariti je potrebno, da je fakulteta glede svojega znanstvenega dela popolnoma avtonomna, razume pa se, da je avtonomna v okvirih cerkvenega nauka. To je namreč katoliška Teološka fakulteta, kar se vedno znova pozablja. Ali si lahko predstavljate teologije brez vere? Seveda to ne pomeni, da so študentje pri svojem delu ne seznanjajo z drugimi, nekatoliškimi verstvi in modernim ateizmom. Pri tem ne gre za zaprtost. Nasprotno, TF je odprta za sodobna gibanja, pri tem pa daje poudarek predvsem na okolje, v katerem se nahaja. TRIBUNA: Kakšno vlogo opravlja sporni Veliki kanderin kdo jepravzfiprav to? BENEDIK:, T.o je,$paiv^.pr^ay tisto vprašanje, ki so ga wa Pjiisrer^zi, vedno znova načenjali, čeŠjVej^^i k^i^cler krni avtonomijo TF. On odlpča,p tprn, kaj in kako se bo učilo, ods^avjja in po^tavlja profesorje. To sploh,ni res. Njegova poglavitna in več ali manj edina naloga je, da našo fakulteto, ki je, še enkrat poudarjam, cerkvena ustanova, povezuje z Rimom, se pravi z rimsko V A K S kongregacijo za katoliško vzgojo. Onje s tem stalna vez med fakulteto in kongregacijo. Dejansko to pomeni, da gredo vsi dopisi s fakultete v Rim in obratno preko njega. TRIBUNA: Ali s tem kancler ne opravlja neke vrste nadzor, lahko bi rekli celo cen-zuro? BENEDIK: Sploh ne gre za cenzuro! V statutu TF je točno določena vloga Velikega kanclerja. Ljubljanski nadškof je obenem tudi oseba, ki opravlja to funkcijo. On predstavlja fakulteto pri svetem sedežu in podpira njeno delovanje. Po statutu nima nobene moči urejati kadrovske zadeve. Edino dejanje, ki ga opravi pri names-titvi ali razrešitvi profesorja, je formal-na potrditev kandidata, ki ga je na taj-nih volitvah izvolil redni fakultetni svet. TRIBUNA: Ali lahko fakulteta tnimo njega komunicira s Sveto stolico? BENEDIK: Dalo bi se najbrž tudi, ven-darto poteka normalno preko njega. TRIBUNA: V osnutku novega zakona o Univerzi je menda tudi določba, ki daje dekanufakultete zelo široka pooblastila pri nastavljanju in razrešcvanju profcsorjev. Kako vaša fakulteta sprejetna takšne pred-loge? BENEDIK: TF je tudi glede tega vedno ohranjala široko avtonomijo. Tako bo tudi v bodoče. Glede vseh teh vprašanj je kompetenten zgolj redni fakultetni svet. Dekan sam pri tem nima ničesar. Postopek nastavitve in razrešitve profesorjev je jasno določen s statutom. Po njem pa dekan nima nikakršnih komeptenc ne za nastavitev ne za razrešitev. V tem je TF očitno bolj demokratična. Glede tovrstnih stvari smo tudi v prejšnjih časih ohranjali svojo av-tonomijo in tudi v prihodnje avtonom-nost ostaja. TRIBUNA: Vprašanja, ki se glede na narauo TF postavlja samo po sebi: ker gre za predvsem »tnoško« ustanovo, me zanima kako je urejen študij deklet in kakšne so možnosti za njihovo zaposlitev po končani fakulteti? 6ENEDIK: Zaenkrat je bilo možnosti za zaposlitev res izredno malo. Nekatera dekleta, ki so končala TF, so zaposlena kot katehetinje ali pa so dobile zaposlitev v škofijskih službah. Upamo pa, da bo sedaj, ko se bodo stvari z novim zakonom o verskih skupnostih bolj odpirale, več možnosti za zaposlitev v socialnih ustanovah, npr. v Karitas-u. V primeru, da bi bil v osnovne in srednje šole uveden nov predmet, za katerega sicer še ni jasno, kako se bo imenoval, ki bi dijake sez-nanjal z verstvom, bo tudi tu odprtih precej mest, za katera nudi visoko strokovno izobrazbo ravno naša fakul-teta. Tu gre predvsem za tako im-enovani B študij teologije, za katerega imamo izdelan program, ki sicer še ni stekel, verjetno pa bo letos. Omenjeni študij bo dajal visoko izobražene učitelje, namenjene ravno seznanjanju otrok in dijakov z verstvom. TRIBUNA: Kako kot aktivni član tistega dela družbe, kije bil do sedai zapostavljen, gledate na nove, v nekatenh primerih ab-surdne spremembc? BENEDIK: Pri tem zastopam mnenje, ki na splošno velja v Cerkvi: ne gre za vsiljevanje verouka na način, kot je določena ideološka vzgoja v preteklos-ti. Poudarjam, da nikakor ne gre za to. TRIBUNA: Vendar pa obstajajo v krogih blizu Cerkvi predlogi, ki vodijo v to smer? BENEDIK: Mislim, da je tega zelo malo. Veliko več je podtikanja v smislu: sedaj nam pa hočejo vsiliti verouk, podobno kot nekoč marksizem. Ne gre za to, da bi nekdo hotel v šolo vsiliti verouk. Gre za nov predmet, ki se mu bo mogoče reklo »veroslovje«, zgolj zaradi tega, da dobe otroci neke informacije. Ne gre pa za verouk. Celo zelo resni duhovniki so proti temu, saj verouk sam po sebi ni zgolj infor-macija, temveč je to verska vzgoja. Ta pa je nujno vezana na življenje krščanske skupnosti in ne more obstajati ločeno sam zase. TRIBUNA: Ali to pomeni, da bo ta pred-met in tudi vernost vezana na pros-tovoljnost in nc obveza? BENEDIK: Na vsak način. TRIBUNA: In vcndar je iz izjave TF in Cirilskega društva razvidno, da se zav-zemate za spremembno formulacije v us-tavi. Namesto »svoboda življenja po vcri« sc zavzemate za »pravico življenja po veri«. Kcr paje vsaka pravica za razliko od svobode precej bolj obvezujoča, je s tem izjava v nasprotju z vaši trditvijo o pros-tovoljnosti. BENEDIK: Mogoče je potrebno razumeti izjavo v tem smislu, da se za razliko od prejšnjih določb vrste uštav, kjer se je vedno poudarjalo, da je iz-povedovanje vere svobodno, vendar samo v osebnih okvirih, formulacija s pravico postane mnogo širša. Podob-no, kot ima vsakdo do osnovnih človeških potreb pravico in ne samo svobodo. Tako je tudi verovanje in zunanje izpovedovanje pravica vsakogar. To ni nekaj, kar ti dovoli nekdo drug. Je pravica vsakega pozameznika, ki je nihče ne sme omejevati. Gotovo je to precej širši, globji in intenzivnejši pojem. TRIBUNA: Enormno povečanje števila vernikov v zadnjcm času verjetno ne sov-pada z iskrenostjo verovanja pri nas. Kako gledate osebno na to spremembo?« BENEDIK: Kot zgodovinar gledam na to v širšem zgodovinskem kontekstu. Podobne stvari so se v zgodovini ponavljale velikokrat. Vsakič, ko je bila Cerkev stisnjena, so pri njej vztrajali samo prepričani kristjani. Kakor hitro pa pride do sprostitve, se število tistih, ki izkazujejo zunanje izpovedovanje vere, poveča. Presojati nove vernike je težko. Med njimi je mnogo takih, ki so bili verni, vendar iz takih ali drugačnih razlogov tega niso javno izpovedovali. Mogoče pa je med novimi verniki tudi nekaj takih, ki razmišljajo predvsem o tem, da bi sedaj pač bilo bolje hoditi v cerkev. Ne moremo pa dajati pavšalnih ocen. Kdo lahko o tem sodi? Sem pa prepričan, da sedanje ozračje svobode bolj pospešuje iskrenost kot prejšnji av-toritativni režim. TRIBUNA: Kakšni so vaši stiki s pravos-lavnimi ustanovami iste vrste? BENEDIK: Od leta 1974 imamo redne stike z beograjsko Teološko fakulteto v okviru rednih ekumenskih simpozijev vsaki dve leti izmenično v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu. Poleg tega ob dnevu sv. Tomaža, zavetnika naše fakultete, povabimo predstavnike TF iz Beograda in oni povabijo nas ob svojem prazniku na dan sv. Save. TRIBUNA: Verjetno sem bil zaradi vzgoje kar tnalce presenečen, ko sem pred pogovorm opazoval študente teologije, ki pred kabinetom čakajo na opravljanje iz-pita. Med njimi in njihovimi vrstniki namreč nisem opazil nobene razlike. Celo žargon je isti - študentski. BENEDIK: To so pač mladi fantje kot vsi ostali pri dvajsetih. Tudi to je dokaz več, da so sedanje pregrade med TF in univerzo zastarele. Peter Žnidaršič ido r vidi Janšo, 3 a v č a r j a i n Cacina na ločenem »prehodu, dobi pivo. Iz iamskih dvojčkov smo iobili siamske trojčke! Prej >mo vsa) vedeli, kdo je Don ylana, ki se je za svoj petdeseti rojstni dan odpravil na par koncertov. Da jebilo praz-novanje obletnice zares veličastno, priča tudi maček, ki ga je Bob pripeljal s seboj na oder. Kljub slabi kondiciji pa nam je zapel venček svojih uspešnic v izvedbah, kijih nitilastna matine bi spoznala. Tisti, ki so Dylana že videli na odru, so bili nad tem globoko razoČarani, ostali pa so bili bržkone ganjeni že zaradi dejstva, da je legenda pred njimi. Sam sem se podal v inšpekcijo dopolnilnih storitev in ugotovil, da so vrste pri šankih nehumano dolge, pred stranišči pa še bolj. Piva je v glavnem zmanjkalo še pred Dylanovim nas-topom. Od jedil so ponujali »slovensko klobaso«, ki mi je, kljub sorazmerno širokim kulinaričnim horizontom neznana specialiteta. Poskusil je raje nisem. V celoti gledano je bilo za dobro počutje v zvezi z vnašanjem in izločanjem hrane in pijače poskrbljeno katastrofalno, a brez panike; tudi Avstrijci, ki so nam v zadnjem času referenca, niso bili nič bolje kos množici na dunajskem koncertu Rolling Stonesov. Zato se že vnaprej lahko veselimo naslednjih spektaklov na Olimpijini trati. Gary Gray G O D B A WHAT THE FUCK ARE WE SAVING ALI NOVISTARIROCKER (Lenny Kravitz, 225.91, Zirkus Krone, Miinchen) Z VJhat The Fuck Are We Saying je Munchenski koncert začel eden od največjih, & ne celo i največji hipi današnjega časa Lenny Kravitz. ! No, sicer pa pojdimo lepopovrstiinzačnimo | z dogajanjem pred dvorano, kjer je bilo zaradi | razprodanega koncerta povpraševanje po kar-1 tah neverjetno veliko; te so bUe izjemna redkost, i cena pa je dosegala tudi do trikratno vrednost | vstopnice v predprodaji Mi, torej družba, ki | jo je s prisotnostjo počastil tudi veliki Gary G., 1 smo si v silni partiki uspeli nekako zagptoviti i karte in si tako pravočasno ogledali ! predskupino, ki se je predstavila z imenom ] Slress. Bend, ki je nesramno spominjal na Inxs z \ manjšimi odkloni, je bil iz skladbe v skladbo j slabši in manj zanimiv, ob tem pa že prvi štiklc i ni bil ravno prepričljiva stvar. Omledna ! predstava se je končala v 45. minutah. [ LennyKravi1zpajepričelzomenjenoWhat.. [ in nadaljeval z Ahvays On The Run, torej hitom z 1 aktualne (druge) plošče Marna Said Odziv ! publike je bil od samega začetka neverjetno ! močan, Kravitz sam pa ga niti v tem trenutku, | niti kasneje ni izkoriščal v namene cenenih fint | koketiranja z odra. In na tak način, malce od-' maknjeno, z interpretacijo pa neverjetno blizu, je ! bUpopolnomaprepridjiv.Sevedamujeobvsem ! tem več kot dobro sledil 7 članski bend, v [ katerem je bil poleg bobnarja, basisia in kitarista 1 šeslepiklaviaturist,trobentačindvasaksofbnis-" ta, od katerih je eden po potrebi zaigral še flavto ! ali klaviature. Odlično ozvočenje in fantastičen ! light show sta seveda pogojila še bolj intenzivno | pozo Lennyja Kravitza, koncert pa je minil res v duhu promocije nove plošče. S svojega prvega albuma nam je pfedstavil namreč le štiri skladbe in sicer I BuUd This Garden For Us, Mr. Cab Driver, nato v prvem dodatku odlično akustično verzijo Rosernary in na koncu v drugem in zadnjem dodatku seveda še Let Lave Rule, ki se je potem, ko je Kravitz že zapustil oder, končala v skorajada neznosnem, obenem pa kar nekako katarzičnem crescendu cetalih članov benda. Pravzaprav kratek koncert, na katerem je Kravitz odigral vsega 13 štiklov, je več kot očitno zadovoljil, kar se je dalo tudi videti Hecno, ob tem pa je pravzaprav to, da Lenny v glasbi uporablja le stare in preizkušene ter seveda dobro znane prijeme - in ob vsem tem prepriča. Velik delež v razlagi, zakaj tako, vsekakorodigra sama pojavnost oz. nevsiljiv, preprost imidž, ki je ob obilici odiskega in ostalega glamourja večine današnjih etabliranih rockerjev ravno zato privlačen; poglavje zase pa je seveda fan-tastičen vokal, s katerim Lenny v živo pokaže neverjetne sposobnosti - mogoče kar vokalne akrobacije, ki se gibljqo od povsem umiijenega do skoraj boleče kričečega, v enem in drugem ekstremu pa neverjetno čutnega interpretiranja v glavnem Ijubezenskih besedil In zaradi vsega tega bo Kravitz verjetno v zelo kratkem času zelo velik; če natančno pogledam, je pravzaprav že. Po koncertu v miinchenski dvorani Zirkus Krone je to povsem jasno. Serije koncertov pa seveda šeni konec.... Igorlvanič Trubarjeva 34 comt muam & abt, Bjam cmr j>mcm {bqa> Danes nekaj plošč bolj renomiranih iz-vajalcev. Za začtek Lou Reed in odlična Transfonner s klasiko Walk On The Wild Side, na račun katere služi še dandanes silne novce; seveda zato, ker so jo posemplali raperji A Tribe Called Quest. Coney Is-land Baby vsekakor preveva duh, ki potem kulminira na zadnji New York Prav tako odlična plošča z izstopajočo She'sMy Best Friend in naslovno Coney Island Baby. Sally Can't Dance je iz Reedovega blondinskega obdobja in čeprav ni naredil slabe plošče, ta ni ravno reprezantativni izdelek. Ob posluSanju starih čakamo na novi album. Kanadski elektro-core bend je v trgovin Rec Rec več kot odlično zastopan. Skora celotna diskografija in če se posvetimc novejšim zadevam, manjka le zadnji iz delek. Trdo, še trše in do konca agresivno Bend, ki se na koncertih poliva s sicer umet no, pa vendar krvjo in trga lutke hišnil ljubljencev, marsikdaj konča svoje živ< avanture v zaporu. Radikalno in karsed. ostro. Vt - BOT, OCTOBEB, WAK (MLAND) Še en bend, ki je dandanašnji res velil zgoraj pa so prvi trije še nekaj vredni al bumi, ki so v veliki meri plod sodelovanja producentomSteveomLillywhiteom. Ton prva dva kultna albuma intretji, na katerer U2 že nakazujejo prodor v ligo veliklt seveda tudi s hitom Sunday Bloody Sur dav. Fani navalite na C-Diske. amArmEsmm Izvrstna plošča Stop Making Sense, ki je pravzaprav soundtrack oz. del le tega iz istoimenskega filma, ki ga je režiral Joh-natan (Wild Thing) Demme in je prav-zaprav artističen posnetek koncerta v Pentages Theatre v Hollywoodu. Odličen film, odlična plošča, ki je tudi zadnji izdelek Talking Heads v razširjeni zasedbi. Little Creatures pa je fina in uglajena plošča z uspešnicama Road To Noivhere in The Lady Don'tMind. Innič več. I.I. A R RAZSTAVNIKOTLICEK notranji prostor. Vse se je odvijalo brez večjih stresov, dokler se niso pojavile uniformirane osebe in grobo prekinile celotno zadevo. Baje je bilo to kaljenje nočnega miru in avtorje so celo popisali. Saj človek ne bi verjel, če ne bi na lastne oči videl. In Ljubljana je lahko v miru zaspala. In po vsej veijetnosti še spi. Razen argentinskega konca. V Mestni galeriji imajo namreč pregledno razstavo slikarke Bare Remec, ki je živela v Argenitni: obogatila vas bo z barvami in motivi, ki so plod ustvarjanja na čisto drugem koncu. Tribunino oko: Nives Klinc Foto: Blaž Samec »Risba ni nekaj, kar nekdo vidi, temveč to, do česar ga pripraviš, da vidi« »Risba ni forma ampak način, s katerim formo vidimo.« (Edgar Degas) In če to velja tudi za skulpture, potem smo nad našim kiparstvom v tem trenutku lahko samo razočarani. Tudi na razstavi v Galeriji GT bi lahko znova razglabljali o materialu, odnosu urnetnika do materiala, formi, diagonalah, vertikalah, figuri in še o čem. Tako mimogrede bi omenili Deacona m morda celo Jetelovo. Skrajni čas, da pride k nam razstavljat še kak drug umetnik in bomo morda lahko razglabljali še o čem drugem. Sicer pa - še enkrat si preberite Degasove misli. Zelo na mestu so. Sicer pa smo doživeli dosti bolj zanimiv dogodek kot kaj presunljivega v izboru razstav. Team spectra je v Modičevi slikarski šoli (bivša Gaterija Feniks) pripravil multi medialen per-formance, ki so ga omogočili (finančno) sponzorji (ŠKUC film, Galerija ŠKUC, občina Krško, Housing com-puters, Slovenija vino, Vino Bizeljske Brežice, Gambit). Glasba, in-stalacije, računalniška grafika, risanka (ki je sicer zaradi tehnične okvare nismo uspeli videti) so preplavljali dvorišče in T E A T E R POGOVOR RAZLOGOM Sarajevska igralka Sena Mustaj-bašič je dobitnica nagrade 32. festivala jugoslovanskih tearov (MES) za najboljšo mlado igralko. To priznanje si je prislužila z vlogo Lulu v istoimenski predstavi pod režisersko taktirko Zagrebčana Branka Brozovca in koreografiji Ljubljančanke Jasne Knez. TRIBUNA: Bosenska kinematografija se je pa zaslugi Kusturice in Kenoviča precej afirmirala, tako v Jugoslaviji kot svetu. S teatrom je ravno obratno - je pod jugos-lovansko ravnijo... SENA: Nekoč sem v Mostarju dejala: Na deskah se bom vedno borila za teater. In resnično, naredili smo odlično predstavo Lulu. Toda ob tem postaja jasno, zakaj je kultura v Bosni zapos-tavljena. Gre namreč za politiko, po kateri Bosancev ni. Toda obstoj nekega naroda se lahko potrdi prav skozi in s kulturo. Ta pa obstaja, pa naj nas še tako ovirajo. O meni so ljudje slišali, ker sem napisala dve drami in sta na sporedu. Torej, če sama sebi ne bi napisala vloge, kdo bi me povabil? Kdo bi mi dal možnost? Kje so moji izvrstni kolegi z Akademije, ki so že takrat naredili izvrstne predstave? Kdo jim je dal priložnost? V televizijskem projek-tu »Aleksa Šantič«, kjer je 150 vlog, je zelo malo igralcev iz BiH. Ne moreš dobiti niti epizodne vloge. Pravijo, da sarajevska šola ni dobra. Toda naš profesor, režiser, pripelje za stransko vlogo igralko iz Beograda. Hkrati pa je plačan, da v Sarajevu izšola igralce. Politika ignoriranja bosenskega naroda se kaže tudi z nepriznavanjem našega govora. Pravijo, da ne govorimo dobro, ker se sliši, da smo Bosanci. S scene se moramo boriti za svojo kulturo. Moj kolega pravi, da bomo uspeli takrat, ko naš »ba« ne bo več primitivizem in bo prav tako priz-nan kot »bre« ali pa »kaj«. Naš govor ne more biti avtohton, ker nas ne priz-najo kot avtohton narod. To pa smo! Tukaj smo in to ie dejstvo. Zanimivo je, da Bosanci za druge narode obstajajo. Toda v vicih - »zabiti Bosanci«, Bosanci Sena Mustajbašič z Brankom Šturbejem, tudi dobitnikom nagrade na MES-u Sena Mustajbašič, rojena leta 1962, je končala sarajevsko Akademijo scenskih umetnosti v razredu profesorja Bore Stjepanoviča inje tudi absolventka na sarajevskemfilozofskemfaksu. Je avtorica dram Biče, biče in Mrakuša, ki sta na repertoarjih bosenskih gledališč. Ima stalni angažma v mostarskem Narodnem gledališču, kjernastopa s predstavo Lulu. Gostovalaje v številnih bosenskih teatrih, ima tudi nekaj vidnihfilmskih vlog v Kuduzu in Hamburg Altoni ternekaj stranskihfilmskih vlog. na »začasnem delu«, Bosanec za vleko... TRIBUNA: Zakaj se potemtakem ne angažirate politično: z neposrednim uk-varjanjem s politiko, s stranko ali pa skozi politično gledališče? SENA: Ne želim biti nikakršen politični aktivist in sodelovati v tej norišnici. Kar zadeva politični teater, menim, da je njegov čas že mimo. Lahko si ga delal takrat, ko so v politiki vladali tabuji. Zakaj bi se matrali, da bi politiko umetniško artikulirali, ko je stokrat hujša od predhodne. Treba jo je popolnoma ignorirati in mislim, da je največja ironija in največji politični aranžma enostavno ignorirati jih. Običajno pravijo, da tisto, kar umet-nost ni opazila, enostavno ni obstajalo. Na bruhanje mi gredo vsi ti ljudje, ki se želijo izprazniti z vojno... TRIBUNA: Ne razumem te... SENA: Moja kolegica Kača Korič pripravlja v Narodnem gledališču predstavo Lizistrata, o ženskah, ki bi želele moške odvrniti od vojskovanja. Kako? Ne želijo se ljubiti z njimi. Izkaže se, da je ljubezen pomembnejša od vojne. Če sem indiskretna - zdi se, da je nekaterim moškim ostalo samo še vojskovanje, s katerim lahko dokažejo svojo moškost. TRIBUNA: Za konec. Kaj ti pravzaprav potneni igranje? Je to beg? Si tezko prišla »ven iz vloge« ? SENA: Igranje je poklic, v katerem, tako kot v vsakem poklicu, obstajajo pravila. Ne želim biti igralka, ki bi se identificirala z neko drugo osebnostjo, ker je igranje moj poklic. Na sceni delam zavestno. Nekje v glavi vem, da sem Sena Mustajbašič. Obstaja neka druga nevarnost. Na primer vaje za Lulu so trajale petnajst ur dnevno in to osem mesecev. Petnajst ur dnevno sem razmišljala o Lulu. Po vajah se nisem ukvarjala z mojimi, temveč njenimi problemi. Takrat sem uvidela, da sem sebe nekje pozabila, pustila. Po premieri sem imela občutek, da sem se ponovno srečala. Samo v tem primeru lahko govorimo, da je težko vrniti se k sebi. Hajrudin Redžovič z Zdenko Roter POZABLJENA PRETEKLOST Naši razgledi, 1991 Vvsaki normalni potrošniški družbi bi bila knjiga dr. Zdenka Roterja z naslovom Pozabljena preteklost že zdavnaj razprodana vsaj iz dveh razlogov: prvi je predgovor, ki ga je spisal predsednik Milan Kučan, drugi pa je spremna beseda tačas najbolj pril-jubljenega slovenskega filozofa dr. Tineta Hribarja. Ker pa (še)ne živimo v normalni državi in Roterjeva Pozabljena preteklost ni knjiga o normalni državi, jo je vredno kupiti in prebrati predvsem zaradi avtorjeve velikokrat povsem točne napovedi dogodkov, ki smo jim priča danes. Knjiga je prav-zaprav zbirka Roterjevih politično-publicističnih zapiskov, ki so v letih 1989-90 izhajali v Naših razgledih. V njej je zajet ča$ morda ne najusodnejšega, vsekakor pa najbolj izzivalnega, vznemirljivega, protislovnega in razpotij polnetga političnega življenja Slavencev/je v predgovoru zapisal Milan Kučan. Za tchtno analizo politicnega življenja in kredibilno napoved, ki jo premore malo slovenskih publicistov, je potreben dolocen instrumentarij, ki ga Roter ima. Je natnreč doktor socioloških znanosti in rcdni profesor na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, je pa tudi verjetno eden izmed naj-pomembnejših slovenskih sociologov rcligijcinjavnomnenjskega raziskovanja. Tako je s pojmovnim aparatom sociologa religije zlezel pod kožo poIitikeSIobodana Miloševiča v zapisku Rekonkvis-ta že maja 1989. Takrat je opozoril na obnovo fundamentalizma v komunističnem gibanju v Srbiji in podobne še nepravladujoče težnje v nekaterih drugih delih države. Pokazal je na temelj srbske rekonkviste, ki se je že takrat izražal (danes pa je to več kot očitno) v restrukturiranju uradne kulture z vključevanjem tradicionalnih nacionalnih mitov in nacionalističnc mitologije. Ta mešanica je, po Roterju, prisotna v inačici paradržavljanske religije kot splet pos-vetnih (komunističnih) vsebin z obeležji pravoslavja. Velja izpostaviti tudi zapis z naslovom Strašilo klerikalizma, v katerem avtor na precej prepričljiv način ovrže tezo o vzponu klerikalizma pri nas. Roter pravi, da nov, drugačen poskus oživitve strašila klerikalizma temelji v dejanskem strahu, spominih na nekdanjo klerikalno vladavino in predvsembistveno pomanjkljivi obveščenosti javnosti o spremembah v slovenski in svetovni Cerkvi. Zato je vrnitev Cerkve na javno prizorišče učin-kovala kot veliko presenečenje, za nekaterc razburjenje, žaljivo in moralno odbijajoce dogajanje. Roter napoveduje, da se bo strašilo klerikalizma samo umaknilo s prizorišča, prav tako kot »strašilo o rdeči nevarnosti«, ki ga nekateri obnavljajo in uporabljajo kot opravičilo za lastno nesposobnost. Skratka: če se želite sprehoditi skozi čas, ki ga novinarji označujejo kot slovensko pomlad, potem to naredite skupaj z Roterjevo knjigo Pozabljena preteklost. Z njo boste obudili -nekoliko melanholično - polpreteklost in utrgali38 cvetov. Toliko je namreč zapiskov. Marko Končar David Malouf ANIMAGINARY LIFE Picador, VVoollahra (Avstralija), 1988 Maloufova novela An Imaginary life (Umišljeno življenje) je ena izmed tistih knjig svetovne literarne zakladnice, ki je povprečni Slovenec ne bo nikdar bral. Napisal jo je namreč avstralski pisatelj, ni prevedena v slovenšcino in jo jetežko dobiti. David Malouf je izraelsko-avstralskega porekla. Kot eden izmed najeminentnejših ustvarjalcev »kangoroo« celine preživi večino časa v Londonu in Italiji. Njegova usoda je podobpa usodi rimskega pesnika Ovida, velikega »disidenta« Avgustovega časa. V omenjeni noveli je Ovid, znameniti pesnik in izgnanec, glavni protagonist, pripovedovalec in tisti, ki se z nivoja realnosti dviga na metafizični nivo sanj iz otroštva. Pregnan je na rob »znanega sveta«, na meje rimskega imperija, obale Crnega morja. Tam se sooči z vso grozoto periferije - od enoličnosti narave do ozkih svetovnih nazorov domorodcev. Veliki pesntk nenadoma postane le še domača žival, ki ne pozna lokalnega jezika, ni uporaben za nobeno hišno opravilo, nenehno bulji v strop in kontemplira svojo zlo usodo. Nivo jezika je torej jasno naznačen - saj veste tisto znani VVittgensteinovo »Meje mojega jezika so meje mojega sveta«. V trenutku pa, ko postane »udomačen«, se pojavi mora iz otroštva -divji otrok, nemočni človeški mladič, ki ga od rane mladosti vzgajajo volkovi. Domorodsko pleme se odloči ugrabiti ga in Ovid, ki ni uporaben za nič boljšega, naj skrbi zanj in ga naredi koristnega. Seveda pa to ne gre. Znakovni sistem je za divjega otroka trajno izgubljen. Njegov komunikacijskih kod je živalski in tak bo ostal. Ubogo nevedno pleme pa oba »čudaka« razglasi za utelešenje črne tnagije, ki prinaša samo zlo in nesrečo v vojni s sosednjim plemenom. Nastopi torej čas za umik s prizorišča. Vlogi se zamenjata. Ovid je nemočni izgubljenec v divjini narave, divji otrok pa je tisti, ki mu narava pomeni edino pra vo realnost Pobegneta v neznano, preko velike reke, meje med družbenim in biološkim. Ovidova alternativa se je torej vsilila preko absurdnosti življenja, ostaja pa enako nepreklicna. Njegovo življenje v družbi seje skazilo, izgubilo vrednost, se sfižilo. Narava pa se ponuja odprtih rok in v njej se bo znašel le preko pomoči divjega otroka - inkarnirane more iz otroštva. Zveza biološko -družbeno, moč in nemoč, otrok - pesnik, center - periferija, domače - tuje, vse v eni sami preprosti fabuli. Gre torej za izredno delo. Njegova literarna podoba - na slogovnem nivoju - je naravnost očarljiva. Z lahkoto ga lahko primerjamo z Greenom ali Forsterjem. Domiselnost fabule in njenih prispodob pa težko primerjamo s komerkoli. Metafore so očitne in bodejo v oči, hkrati pa so zelo subtilne in zahtevajo pazljivost. Izbrane so iz sveta človeka kot antropološkega fenomena, iz vseh slojev njegove spoznavnosti. Tu književnost postane sredstvo za razmišljanje o relativnosti človeka, hkrati pa cilj za približanje sfere umetnosti s sfero bivajočega. Malouf je uspel uresnidti svoj veliki projekt. Uspelo mu je udejaniti vse zgoraj našteto. Našim založnikom pa je uspelo še enkrat popolnoma ignorirati že tako ne preveč znano literaturo Avstralije. Morda, nekega dne, ko zmanjka prostora za pogrošnega Kinga in prozornega Segala, pride na vrsto tudi Malouf... ____________________________ Anja Stefan mm t eumJt uuma P R E S S Epilog: Željna nekaj več podatkov, se je 3BUNA odpravila poizpraševat enega do dveh odgovornih ured-nikov Matjaža Korošaka. 3BUNA: Najprej, zakaj dva odgovorna urednika?« KOROŠ AK: Ja, na prvem sestanku smo se dogovorili, da bomo določili dva odgovorna, ker je nemogoče, da bi en redni študent sam urejal revijo, ki sicer izhaja dvotedensko. Poleg mene je to še Marko Krautberger. 3BUNA: Zanimivo je to, da ste v redakciji sami študentje. Kakšna je povprečna starost? KOROŠAK: Če izvzamemo čisto tehnične in finančne zadeve - niti ima v rokah izdajatelj, privatna založba Luxuria d.o.o. - delamo revijo (za sedaj) v bistvu res le študentje novinarstva, pretežno iz 3. letnika. Največja pred-nost tega je najbrž ta, da se nam ni treba pretirano pomladiti, da bi se približali ciljni publiki. Napaka drugih najstniških revij je to, da pišejo za mlade starejši. 3BUNA: Ciljnaskupinaso torej najstniki? KOROŠAK: Da. Seveda pa se bomo trudili, da bo zanimiva tudi za starejše. 3BUNA: Kako pa se mislite diverzificirati od npr. Grotna, Antene ali Pisanega (ex-Pionirskega) lista? 3BUNA VS. THEFACA Prejšnji torek (4/6) je bila v Križankah tiskovna konferenca, na kateri ni bilo postavljeno prav nobeno (!) vprašanje. Novinarji ne provocirajo novinarjev, bi se lahho glasila poanta. Poleg tega je folk najbrž čakal, da se vse čimprej konča in se spravi na obložene kruhke, tortice, sok, likerje, vino in celo pir. Igrali so JPM, sprehodile so se celo tri mladenke, šlo pa je... za krstni marš novega slovenskega magazina: FACAl KOROŠAK: Naj začnem pri slednjem: PIL pokriva osnovno šolo, Grom je glasbena revija, ki ostalim področjem sicer posveča nekaj prostora, vendar ne dovolj, medtem ko je Antena revija, ki nima natančno določene ciljne publike, lahko jo bere vsak. Tu vstopamo mi: z relativno visoko tehnično kvaiteto v prazen prostor. 3BUNA: Okej, prav številka je tu. Kljub nekaterim pomanjkljivostim... KOROŠAK: Katerim? 3BUNA: No, na primer: slabo viden začetek teksta VVicked Games ali pa nejasen poster Sherilyn Fenn... KOROŠAK: Diase za to smo dobili od zagrebške VPA; diapozitiv s Sherilyn jebil pred povečavo videti povsem dober. No, do tega ne bo več prihajalo. Delamo na tem, da bi dosegli čim višjo kvaliteto, da bi dobili čim več fotografij, ne da bi kradli, se pravi kopirali... 3BUNA: Torej, kljub pomanjkljivostim je kul. Toda - alije tržišče za slovenski Bravo dovolj veliko ? KOROŠAK: Z Bravom se ne moremo primerjati, ker je to predvsem glasbena revija. Za tržišče pa upamo, da bo od-zivno, saj slovenski prostor takšne revije v tehničnem in konceptualnem smislu doslej ni imel. Že v naslednji številki gremo na štiri strani več, kas-neje pa se bomo širili po zmožnostih, odvisno od sponzorjev. Čimvečkrat se bomo potrudili razveseliti bralce z naj-različnejšimi presenečenji: v 2. številki bo tako 16 strani dolga priloga. In cena bo nižja. 3BUNA: Ime smrdi na londonski The Face - naključje ali namerna prireditev za dolino šentflorjansko? KOROŠAK: Gre bolj za slučaj, saj se med izbiranjem imena in določanjem koncepta revije na vajah pri dr. Manci Koširjevi nihče ni spomnil na The Face. Ime FACA smo izbrali, ker je bilo kot eden izmed zelo uporabljenih slengiz-mov v Sloveniji najustreznejše. 3BUNA: Kakorkoli že. Ime aludira na image-magazin. Glede na to, da ste na tis-kovni obelodanili strategijo totalnega stika z bralci - ali bostc v »kulturnem« brzdanju teh naših anardhoidno revoltiranih dijakov dajali prednostkateremu izmed stilov ali pa bo FACA za vse? KOROŠAK: Ha-ha, naslovnica prve številke je zelo simbolična; nam je fotografija s pretirano količino asfalta pomenila predvsem sivino našega šolstva. Brzdatine mislimo nikogar, ker to ni naš namen, bomo pa med naročniki vsak mesec izžrebali nekoga, ki bo dobival našo štipendijo - ne glede na to, ali že ima drugo. Pozitivno us-merjanje torej. Kar pa se selekcije tiče -do tistih, ki bodo hoteli sodelovati, je ne bo. Trudili se bomo pokrivati vse. Miodrag Djurdjevič MMMMMTOM D A T A L I F E RIBISKA Junijski Playboy (ameriška izdaja) je prinesel nekaj zanimivosti: najprej Ame-rika. Odbor Združenih držav za geografska imena je zabredel v dokajšnje težave v svojem pogumnem poskusu dodati več indijan-skih imen na zemljevide ZDA. Za primer navajajo polno ime jezera Char v zvezni državi Massachu-setts, ki se glasi - brez zajebancije - Chargoggaggog-gmanrhaugagoggchaubunag ungamaug. Grobo preve-dano bi to pomenilo: »Ti loviš ribe na svojistrani, jaz na svoji, nihče na sredini.« Pov-scm v redu. Brez izjem bi bil svet dolgocajtn. DELAVSKA »Lepo mesto za delat, toda mi tam ne bi radi živeli,« komen-tira ista številka dejstva, da jc populacija Vernona v iKaliforniji podncvi 45000, ponočipa 152 (!!!). Vernonje sicer industrijsko »pred-mestje« Los Angelesa (s skoraj 10 milijoni prebival-cev drugega nejveČjega mesta v ZDA, tik pred Chicagom), oziroma je v losangeleški konurbaciji kar »četrt« v L. A.-ju - če vam kaj pomaga; je dejansko v samem centru somestja, kjer se stekajo vse železnice, ki vodijo v Angeles in večina pomembnih cest. V zračni črti je cca. 15 km vzhodno od Hollywooda oz. Beverly Hillsa... Prispevamo ko-mentar: ni lepšega, kot najti miren kotiček sredi ameriškega velemesta, pa čeprav samo ponoči. Šalo na stran: Los Angeles je baje najbolj odtujeno mesto na svetu, saj je kos zemeljskega površja z najvišjo stopnjo samomorov na prebivalca. POLICAJSKA Kitajčki pa ne nehajo presencčati. Potem, ko smo jih že nekajkrat omenjali na tej strani - v kar kontraditor-nih dejstvih - jih moramo še enkrat. Nedavna briljantna zamisel kitajskih oblasti, kako omejiti število rojstev, je ustanovitev armade 150 tisoč stalno in en milijon (!) začasno zaposlenih delav-cev za kontroliranje rojstev, ki v svojih okoliših beležijo ženske menstrualne cikluse, da bi tako pravočasno zaz-namovali morebitne ilegal-ne noscčnosti. Glede na to, da je Kitajcev v LR Kitajski po nekatcrih izračunih že za 200 milijonov več (!) od milijarde in se absolutno hitreje od njih množijo le še Indijci, si ne morem drugega, kot da to dejanje oblasti (pa čeprav komunis-tičnih) razumem. Pač kot eno v scriji poskusov obupa, da bi vsilil hitro množečim se državljanom pravilo »enega otroka na par«. Četudi smo pri nas občutili represivnost totalitarnega režima, menim, da se bo večina Jugosov severno od Save in Donave ter zahodno od Une strinjala z mano, kar pa seveda nc bi mogli reči za ostale, kakor tudi ne za uboge kitajske nosečnice, ki se izogibajo razkrinkan-ju tako, da se švercajo med različnimi okrožji mamice gverilke proti splavu!... KAPITALISTICNA (Business Week 6/5) Nekoč smo že pisali o naj-bogatejših na tem zajebanem svetu in se uk-varjali z milijardami ameriških dolarjev. Tokrat se bomo zadržali na milijo-nih, kar pa tudi ni kar tako: preberite si, kdo so najbolje plačani top-managerji v ZDA, katerih prihodki kljub stagnaciji tam-kajšnjega gospodarstva segajo vedno više, pos-tavljajoč vsako leto nove rekorde. 1986 Chryslerjev Lee A. Iaccoca (ime, ki vam najbrž ni neznano) 20,5 mio $; 1987 Charles Lazarus (Toys 'R' Us) več kot 60 mio $; 1988 Walt Disneyev Michael Eisner z 40.1 mio $; predlani podjet-nik Craig O. McCavv s 53,9 mio $... Toda lani sta dva moža, zahvaljujoč spojit-vam družb pridobila dobesedno bajnoslovne vsote: Steven J. Ross iz Time Warner (Time + Warner Communications) 74,9 mio $ (!) in - bog ga ima rad - Donald A. Pels iz LIN Broadcasting-a (spojitev z McCaw Cellular Com-munications) kar 186,2 mio $ (!!!), pa čeprav večinoma v vrednostnih papirjih. Na spodnji tabeli si oglejte še ostale najbolje plačane »direktorje« v ZDA - med bolj znanirni niso uvrščeni ITT-jev Rand V. Araskog (7,0 mio $), Paramountov Martin S. Davis (6,26), Avonov James E. Preston (6,25) in Coca-Colin Rober-to C. Goizueta (6,24 mio $). Poleg njih so seveda tudi drugi, ki se ne morejo pritoževati nad prihodki: različni športniki (tudi pri nas - konec koncev), filmske zvezde (npr. A. Schwar-zeneger, ki je v 1990. pov-lekel 32 mio $ iz filmov Total Recall in Kindergarten Cop) in njihovi rock/pop kameradi - tako je Madonna zaslužila lani lepih 25 mio $. No, na drugi strani pa je oseba, trenutno še popularnejša od Madonne v ZDA, ki je upravljala z multimilijar-dersko operacijo z več kot 250 tisoč »zaposlenimi«, dobila plačo zgolj $ 103,927' in 60 centov - da ne pozabimo: to je že napol legendarni general H. Nor-man ShwarzkopL, ki je med kampiranjem v Saudovi Arabiji dobival celih 100 $ dnevno za »neposredno nevarnost« (!!!)... M.D. MAjfBOiJE PLAČANIŠEH KOMPANIJ total(vmio$) 1. Stephen M. Woli (UAL) 18.30 2. John Sculley (Apple) 16.73 3. PauL B. Hreman (Reebok) 14.82 4. Dean L. Buntrock (Waste Management) 12.29 5.LeonC.Hirsch(U.S.Surgicaf) 11.67 6. Michael D. Eisner (Wa!t Disivey) 11.23 7. Joseph D. Wiliiams (VVamer-Lambert) 8.48 8. David O. Maxwell (Fed. Natl, Mortgage) 7>56 9. George V. Grune (Reader's IHgest) 7,46 10. P, Roy Vagelos (Merck) 7.14 KRTOVA NAGRADNA KRIŽANKA Med pravilno rešenimi križankami bomo izžrebali 3 nagrajence. Prva nagrada: Knjiga založbe KRT. Druga in tretja nagrada: pollet-na naročnina na TRIBUNO. Pismo iz Casablance LETNAD OSLOVSKIM HLEVOM AU KAKO BO SLA PO NESKONČNOSTI Se zadnjič, ljube bralke in dragi bralci, se Vam oglašam iz Jugoslavije! Še zadnjič kot državljan Socialistične federativne republike Jugoslavije. Sliši se perverzno. Naslednjič bom torej čisto drug človek. In kaj bo pravzaprav drugače? Nič, ljubčki dragi. V tem je štos. Še naprej boste plačevali v dinarčkih in jih na trgu pri jajčarci menjavali v orlčke, še naprej boste potovali z rdečim potnim listom in boste na vsaki vstopni vizi v tujini ožigosani kot Jugos-lovan, če Vam je prav ali ne. Meje na Kolpi ne bo in bodo lahko srbski zdraharji še naprej hodili sem na pivo in sploh bo velik hec. Da ne govorim o armadi, ki bo še naprej vedrila pod milim slovenskim nebom, se šla politični subjekt in tekala z griča na grič (Vitomil Zupan je že zdav-naj prokužil, kako važno je priti na grič!). Meni nič tebi nič bo Slovenija postala država: samostojna, neodvisna in sploh država. Nekako tako, kot če bi norišnica postala banka. Brez varovanega vhoda, lastnega denarja, hranilnih knjižic (potnih listov) in kar je najhuje: popol-noma skrahirana. Vino, s katerim bomo zalivali nastanek nove države, bo torej prekleto kislo. Marsikdo si ga bo res iskreno privoščil. Toda maček z glavobolom bo divji. Narkoza, s katero nas mazilijo politiki, bo kratkotrajna: da nikoli noben trenutek ne bi bil pravi, sicer drži, toda manj pravi, kot je danes, bo tudi težko. Ce bo papež molil za nas, je za Peterleta sicer veliko priznanje, za tiste, ki živijo na zemlji, pa je to prekleto slaba tolažba. Kakšne poteze so naši vrli možje vlekli pod mizo v pogovorih z evropskimi veljaki, sicer ne vemo, a garjave ovce še butas kmet noče v hlevu. Ev-ropa nas tako nedonošenih ne bo sprejela v in-kubator, sedaj prav gotovo ne, samo leto potem pa bo tudi za nas že zdavnaj prepozno. Usoda je torej v božjih rokah in vendar dvomim, da bodo obiski pri papežu za kaj takega dobro zdravilo, Bog se z majhnimi pač slabo razume. In če bomo že vse definicije državnosti speljali na tanek led, bomo prazne želodce zelo težko. Saj ne, da bi hotel vrlim Slovencem pok-variti ta svečani trenutek, a nek vulgaren pregovor jasno pravi, da se dobro serje samo s polno ritjo. USODNA ZA NEK NAROD Da pa se s Srbi še naprej živeti v eni državi ne da, je tudi res. A to je zgolj tragika nekega zgodovinskega trenutka, v katerem smo se vsi skupaj znašli. Ce bo to upoštevala usoda, je seveda druga pesem. Naj Vam za slovo zaželim lepo odcepitev in sončen 26. junij! Spremenilo se tako ne bo nič bistvenega, za kak kozarček več pa bo le dober izgovor! Na zdravje! V Ijubljani, SFRJ, 13. junija 1991 Vaš Hamfri Bogart P.s. Še dve tri o naslovu: v Letu nad kukavičjim gnezdom so si ga norci kar dobro privoščili. Norci v gnezdu so pač boljša f irma kot osli v hlevu. Pa še za norce se je slabo končalo! 0UHTP3SKE JGRE mad0ljevanje sledi