List 7.
Poiitiški oddelek.
Češka sprava.
Poslednji čas se zopet mnogo govori o češki spravi. Češki veleposestniki so imeli v Pragi več posvetovanj, pri katerih so se posvetovali o tej toliko važni stvari. Pokazalo se je pa, da mej njimi ni več pravega naudušenja za dunajske punktacije in večina je mislila, da naj se s spravo še malo počaka, da se malo duhovi pomirijo, da se bodo mogle stvari razpravljati s potrebno objektivnostjo. Popolnoma se veleposestniki niso odrekli dunajskim punkta-cijam, ker jih veže dana beseda in se tudi zaradi vlade ne marajo postaviti naravnost po robu. Vidi se pa, da bi mnogi najrajše videli, da se dunajski dogovori kar lepo pozabijo.
Vse kaže, da bode še precej vode steklo, predno bode sprava vresničena. Ta čas se bodo pa že nekoliko premenili nazori in v sedanji obliki dunajski punktacije ne postanejo meso in kri. Sedaj je ni nobene stranke razen Nemcev, ki bi se posebno nauduševala še za spravo. To vedo dobro tudi levičarski listi in zaradi tega je tako vzdihovanje v Izraelu. Od prvega levičarskega glasila na Dunaju do zadnjega nemškoliberalnega lističa v kakem zakotji na Češkem vsi se jeze nad veleposestniki in Staro-čehi, da ne drže dane besede, da si nikdo ni na Dunaji zagotovil, do kdaj se sklepi spravnih konferenci} tudi iz-vrše. Ta velika jeza pač dokazuje, da gre za jako važno stvar. Iz levičarskih glasil pa tudi izvemo prave nakane nemškoliberalne stranke. Hoteli so napraviti popolnoma nemško ozemlje, kamor bi bila vrata češki besedi zaprta.
v
Y nemškem delu dežele bi Ceh zastonj iskal prava v svojem jeziku. Uradnik bi ga ne razumel in bi ga tudi razumeti ne smel. Vse šole bi služile le germanizaciji. Kaj tacega sicer v dunajskih punktacijah ni, ali Nemci so to hoteli za vratno uveljaviti.
Kako   pa   vzdihuje   znana    židovska   „Neue   Freie Presse",   da  vse  sedaj že izvršene  točke sprave nemajo
nobene   veljave,   dokler  se   ne   razdele okraji po narodnostih.    Sedaj se ne ve, katere šole spadajo pod nemški oddelek šolskega sveta, kateri uradniki pod disciplinarno oblast nemškega senata  pri  praškem nadsodišču.   Kako lepo bi pa bilo po razdelitvi okrajev,   nemški   senat  pri nadsodišču   bi   lepo   odločeval   o   vseh zadevah nemških okrajnih sodišč. Uradniki bi bili podrejeni le njemu, vse pritožbe od  takih sodišč bi le njemu prihajale.   Nemški senat bi že s svojimi podrejenimi uradniki skrbel, da bi češke vloge kmalu izginile.    Sedaj je pa  vzlic razdelitve pri nadsodišču stvar še vsa drugačna.   Če kdo vloži tudi v Homotovu, Podmoklem ali v Liberci češko vlogo, mora se tudi češki rešiti.    Ce   se  stvar   obravnava  v  češkem jeziku v prvi   instanci,   se potem   tudi  pri nadsodišču v češkem senatu.
Tako ima vi^ako sodišče na Češkem opraviti tudi s češkim senatom in tudi disciplinarne zadeve, posebno če izvirajo iz kacega občevanja s češkimi strankami, ne pridejo pred nemški senat, temveč pred skupno nadsodišče, in to je Nemce bodlo, ko jih Cehi nadzorujejo pri občevanji s češkimi strankami.
Kavno tako bi Nemci radi, da bi po razdelitvi okrajev v šolskih zadevah vsi nemški okraji bili podre-^ jeni nemškemu oddelku deželnega šolskega sveta. Tako bi češki oddelek deželnega šolskega sveta ne imel ničesa zapovedati okrajnemu šolskemu svetu v Liberci, naj bi tudi se stvar tikala češke šole. Pteklo bi se, da je Li-berce nemški okraj in vse šolske stvari tega okraja spadajo pod nemški oddelek deželnega šolskega sveta. Naj bi se te nemške   želje zakonito vresničile,  kmalu bi jele
v
zginjevati češke šole v krajih, kjer so Cehi v manjšini. Kmalu bi jih preorganizovali po ponemčevalnem šta-jarskem ali koroškem receptu. Čehi, če bi se ne hoteli ukloniti nemškemu nasilstvu, bi se morali pritoževati pri ministerstvu, upravnem ali državnem sodišču. Kako so pa taka pota težavna in draga, vedo povedati že koroški in štajarski Slovenci. Večkrat se po dolgem in upornem t^uidu še nič ne doseže. Stvar se zavrne zaradi kake formalne napake in vsa stvar je treba začeti z nova.    V^,~č-
54
krat se pa dotičniki že naveličajo vednih pritožeb in stvar puste pri miru in germanizacija praznuje svojo zmago.
Iz povedanega je  pač   razvidno,   da tukaj   gre   za jako važno stvar.   Res bi mogli z novim volilnim redom po razdelitvi okrajev  si Čehi za zmiraj zagotoviti večino v deželnem zboru.   Toda kaj bi jim to pomagalo.   Delokrog deželnih   zborov  se je že jako izožil in zlasti v jezikovnih  zadevah  ima   deželni  zbor jako malo govoriti. Stvar spada pred državni zbor,   v večini  je pa še le od administracije zavisna.   Zaradi tega pa lahko rečemo, da bi deželni zbor  v tem ničesar ne zmogel. Vsako leto bo se stavilo nekaj   interpelacij,  katere  bi namestnik odgovoril, kakor bi se mu zdelo,  ali bi pa nanje niti odgovoril ne.    S tem bi pa bila stvar končana.    Zaradi tega je pa dolžnost vseh čeških  zastopnikov preprečiti,  da se sprava ne izvrši popolnoma v nemškem zmislu. Če stvar pride pred deželni zbor,   naj jo odklonijo,   ali pa  naj jo tako predelajo,  da bode jasno, da za češke zadeve nemških okrajev nimajo nikakor odločevati le nemški oddelki višjih oblastev v Pragi. Razdelitev naj se dožene stvarno, ne pa krajevno.    Če Nemci nočejo se   v to udati,  je pa bolje, da se s spravo nekaj časa počaka.   Ta čas pa naj Čehi lepo poravnajo notranje zadeve,   poiščejo naj si dobrih zaveznikov.    Pred vsem  naj  gledajo s pametno politiko približati  se  drugim  avstrijskim Slovanom.    Tako podkrepljeni   vsled   vzajemnosti   z drugimi Slovani   bodo lahko dosegli  ugodnejšo   spravo,   kadar pride pravi čas. Pred vsem  pa morajo gledati,  da veleposestnike pridrže na svoji strani.    Od veleposestnikov je odvisna  večina v češkem  deželnem  zborn.    Ko bi veleposestniki potegnili z Nemci,  pa se sprava izvede prav v zmislu Nemcev in s tem bi bil velik  del naroda češkega izgubljen.    Ko bi Staročehi  odložili   svoje   mandate in bi njih stole zaseli češki radikalci, bi se konservativni veleposestniki utegnili naveličati poslušati zabavljanja dr. Gregra in Vašatjja in odložiti  deželnozborske mandate.    To bi tem bolj gotovo storili,   kar  bi  se v deželnem zboru,   ko bi več ne bilo Staročehov,  čutili  popolnoma  osamljene.    Tudi je treba vedeti, da konservativni veleposestniki  niso tako odločni Čehi, da bi vztrajali v takem boju.   Več ali manj odgo-jeni v nemškem duhu in v sorodstvu z nemškimi pleme-nitaši  se  kolikor toliko nagibajo na nemško stran.    Zaradi tega so pa Staročehi v deželnem zboru potrebni, da s   svojim   vplivom   pridržujejo   veleposestnike   na   svoji strani.    To vedo tudi Nemci,  zaradi  tega pa  tudi   dajo levičarska glasila razumeti, kako ugodno bi jim bilo,   da Staročehi odlože mandate.   Jeze se, da stranka, ki je po njih mnenji  že zgubila ves vpliv,  se ne umakne s političnega pozorišča.
Nas in vsakega pravega prijatelja češkega naroda pa mora veseliti, da Staročehi vztrajajo v sedanjih, zanje zares težavnih razmerah. Naj se sodi o njih dosedanji politiki kakor hoče, to se mora reči, da sedaj so še potrebni faktor. Svojo naloge bodo še le dopolnili, kadar  se  osnuje  mej   Mladočehi kaka zmerna  stranka,
katera bode znala ohraniti dobre odnošaje z veleposestniki. Tedaj se bodo lahko z mirno vestjo umaknili s političnega pozorišča, če jim ne bode zdelo potrebno in umestno dalje delovati na tem polju. Poznejši rodovi bodo pa jim lahko hvaležni, da so vstrajali v tako kritičnih trenotkih in od naroda češkega tako odvrnili veliko nevarnost, in odpustili bodo jim razne napake.