ŠKRABČEVI DNEVI 13 Z B O R N I K P R I S P E V K O V S S I M P O Z I J A 2 0 2 3 U R E D I L I : F R A N C M A R U Š I Č , M A J A M E L I N C M L E K U Ž , P E T R A M I Š M A Š , R O K Ž A U C E R HUMANISTIKA ŠKRABČEVI DNEVI 13 ZBORNIK PRISPEVKOV S SIMPOZIJA 2023 Uredili: Franc Marušič, Maja Melinc Mlekuž, Petra Mišmaš, Rok Žaucer Založba Univerze v Novi Gorici 2025 Škrabčevi dnevi 13 Zbornik prispevkov s simpozija 2023 Uredniki: Franc Marušič, Maja Melinc Mlekuž, Petra Mišmaš, Rok Žaucer Naslovnica: Petra Mišmaš Izdala: Založba Univerze v Novi Gorici, Vipavska 13, Rožna Dolina, Nova Gorica Leto izida: 2025 ISBN 978-961-7025-42-2 (PDF) Format: PDF http://www.ung.si/sl/zalozba/ http://www.ung.si/en/publisher/ 12. 3. 2025 Brezplačna publikacija Izdajo zbornika so podprli: Univerza v Novi Gorici, Ustanova patra Stanislava Škrabca in Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 225616131 ISBN 978-961-7025-42-2 (PDF) To delo je objavljeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 Mednarodna. Uporabnikom je dovoljeno reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev in predelava avtorskega dela v vse namene, tudi komercialne, pod pogojem, da navedejo avtorja izvirnega dela. Celotno besedilo licence je na voljo na spletu, na naslovu https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/. KAZALO ANALIZA NAPAK PRI RABI VEJICE V ŠOLSKIH SPISIH...................................... 1 Mija Bon, Magdalena Gapsa IZPRISLOVNE STOPENJSKE TVORJENKE ........................................................... 16 Boris Kern, Nina Ledinek KAKO PREDVIDLJIV JE NAGLAS V SLOVENSKIH TVORJENKAH S PRIPONO -ICA? .................................................................................................................... 29 Ema Štarkl, Marko Simonović KONČNICE POD DROBNOGLEDOM DVOJINE – VSI DVOJINSKI A-JI ............ 45 Petra Mišmaš, Marko Simonović KORPUSNA ANALIZA STAVČNEGA ZANIKANJA V SLOVENSKEM ZNAKOVNEM JEZIKU ..................................................................................... 64 Barbara Koren, Sašo Živanović, Matic Pavlič (NE)STANDARDIZIRANA SLOVENSKA ZEMLJEPISNA IMENA V URADNIH VIRIH IN PRAVOPISNIH PRIROČNIKIH ........................................................ 88 Helena Dobrovoljc, Manca Černivec SKLONLJIVOST IMEN Z VEZAJEM IN POMIŠLJAJEM TER Z NJO POVEZANA STIČNOST ......................................................................................................... 100 Pia Rednak SLOVENSKA KRAJEVNA IMENA V ITALIJI: SODOBNE OKOLIŠČINE IN POTREBA PO STANDARDIZACIJI ................................................................ 113 Andreja Kalc, Matejka Grgič, Jasmin Franza VIRI IN JEZIKOVNA PODOBA TRIJEZIČNEGA PRIROČNIKA NOVA NABÉRA LAŠKIH, NEMŠKIH IN SLOVENSKIH POGOVOROV JOŽEFA PREMRUJA (1850) IN IZDAJ DO LETA 1910 ..................................................................... 130 Irena Orel ZOONIMSKI MASKULINATIVI V SLOVENŠČINI .............................................. 140 Metka Furlan NAPAKE ŠTUDENTOV SLOVENŠČINE KOT DRUGEGA/TUJEGA JEZIKA NA PODLAGI ANALIZE PISNIH NALOG ........................................................... 159 Erika Kum i UVOD Škrabčeve dneve, kot je verjetno običajno za večino dogodkov v Novi Gorici, zaznamuje gibanje po robu oziroma na meji. Novo Gorico, ki je simpozij Škrabčevi dnevi 20. oktobra 2023 gostila že trinajstič, zaznamujeta rob države in jezikovna meja, medtem ko je za Škrabčeve dneve od njihove prenove, ki se je zgodila leta 2011, značilno prehajanje meja v jezikoslovju. Združujejo različne pristope, vzpostavljajo sodelovanje med teoretičnimi in eksperimentalnimi jezikoslovci, med tradicionalnim in formalnim jezikoslovjem, med novim in ustaljenim, med slovenskim in tujim. Na povabilo Organizacijskega in programskega odbora k oddaji povzetkov za simpozij so se raziskovalci s slovenskih in tujih institucij odzvali z devetnajstimi prispevki, na program smo jih uvrstili petnajst. Za objavo v zborniku smo prejeli trinajst člankov, po recenzijskem postopku smo v zbornik uvrstili deset znanstvenih in en strokovni prispevek. In prav ta nabor besedil je navdihnil naše razmišljanje o robu. V zborniku namreč najdemo tako prispevke raziskovalcev mlajše generacije kot besedila že uveljavljenih jezikoslovcev iz domačih in tujih institucij, ki v svojih člankih raziskujejo različice slovenskega jezika, saj se ti dotikajo tako knjižne slovenščine kot slovenskega znakovnega jezika, slovenščine kot tujega jezika, slovenščine zunaj in znotraj meja Slovenije, slovenščine, kot se je govorila nekoč in kot se govori danes, in slovenščine, kot jo rabijo učenci in kot jo rabijo odrasli. Kljub naši odprtosti do poučevanja tujih jezikov v letošnjem zborniku ni prispevkov, ki bi se dotikali tega področja, kar morda kaže, kako zanimiv vir vprašanj je za raziskovalce jezika sama slovenščina. Vsi članki v zborniku so bili recenzirani, tako da v zborniku zbrane različice odsevajo tudi recenzentske in uredniške napotke, za jezikovno ustreznost pa so poskrbeli sami avtorji. Prispevki so urejeni po abecednem redu priimka prvo navedenega avtorja oziroma avtorice, zbornik pa zaključuje strokovni prispevek. Za zaključek se najlepše zahvaljujemo vsem recenzentom in recenzentkam, avtorjem in avtoricam ter vsem, ki ste se odločili za branje zbornika. Za pomoč in podporo pri pripravi konference in zbornika hvala Univerzi v Novi Gorici, Znanstvenoraziskovalnemu centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Ustanovi patra Stanislava Škrabca. Za finančno podporo pri izvedbi konference in pripravi zbornika se zahvaljujemo Javni agenciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (program P6-0382). Franc Marušič, Maja Melinc Mlekuž, Petra Mišmaš in Rok Žaucer za Organizacijski odbor simpozija Škrabčevi dnevi 13 Organizacijski in programski odbor simpozija Škrabčevi dnevi 13: Kozma Ahačič, Manca Černivec, Helena Dobrovoljc, Franc Marušič, Maja Melinc Mlekuž, Petra Mišmaš, Danila Zuljan Kumar, Rok Žaucer ii Škrabčevi dnevi 13 Str.: 1–15 ANALIZA NAPAK PRI RABI VEJICE V ŠOLSKIH SPISIH MIJA BON Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta MAGDALENA GAPSA Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta Povzetek Vejica je pomembno ločilo, ki skrbi za pomensko in skladenjsko ustreznost besedila, a obenem predstavlja njena raba težave različnim piscem besedil. V prispevku je predstavljena analiza napak stave vejice v šolskih spisih, vključenih v evalvacijsko množico Šolar-Eval, ki izhaja iz korpusa Šolar. Pri tem sva se omejili na spise, napisane v srednjih šolah, ob predpostavki, da naj bi glede na učne načrte med osnovnošolskim izobraževanjem spoznali vsa pravila za stavo vejice. Zanimalo naju je, na katerih mestih imajo dijaki največ težav s stavo vejice, tako absolutno kot relativno. Ključne besede: jezikovni popravki, napake vejice, evalvacijska množica, korpus Šolar Abstract The comma is an important punctuation mark that ensures the semantic and syntactic coherence of a text. Nevertheless, its use poses a challenge for language users. In this paper, we present an analysis of comma errors in school essays included in the Šolar-Eval evaluation set drawn from the Šolar corpus. We focused on secondary school essays, as we assumed that, according to the curriculum, all comma rules should have been learnt during primary school. We were interested in identifying the most common errors in comma placement, both absolute and relative. Key words: language corrections, comma errors, evaluation set, Šolar corpus 1 Uvod Od napredkov in dosežkov digitalizacije in umetne inteligence si želimo tudi orodij, ki nam olajšajo vsakdanje življenje. Z jezikovnega vidika so to lahko raznovrstni pripomočki in orodja, ki nam pomagajo pisati vsebinsko in pravopisno boljša besedila. Ta se lahko uporabljajo tudi v šoli, kot pripomoček za učence ali pa kot strojno podprt pregledovalnik, namenjen učiteljem pri popravljanju šolskih besedil, npr. s popravljanjem določenih vrst napak ali z opozarjanjem nanje v skladu z aktualno jezikovno rabo in normo. Za učinkovito strojno popravljanje napak v (šolskih) besedilih pa je potrebna učna množica dosledno in enotno popravljenih besedil (učencev), ki ANALIZA NAPAK PRI RABI VEJICE V ŠOLSKIH SPISIH 1 vsebuje napake na različnih jezikovnih ravneh, med drugim tudi pravopisne napake. Velik delež teh predstavlja neustrezna raba ločil, pri čemer še zlasti izstopa napačna stava vejice (Kosem idr. 2020: 45–47). Vejica je v slovenščini ločilo, izrazito vezano na skladnjo, in kot tako ključno pri tvorjenju koherentno in pomensko ustreznih besedil. Skladenjski pristop k razlagi pravil za stavo vejice v Slovenskem pravopisu (Toporišič idr. 2001) pa se z vidika jezikovnih uporabnikov kaže kot prezahteven in neintuitiven, kar izpostavljajo kritike aktualnega pravopisa, kaže pa se tudi v zadregah uporabnikov, denimo izraženih v Jezikovni svetovalnici Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, ter v jezikovni rabi (Lengar Verovnik 2018).1 Številne empirične jezikoslovne raziskave dokazujejo, da stava vejice povzroča veliko problemov različnim piscem besedil (prim. Popič in Fišer 2015, Logar in Popič 2015, Popič idr. 2016, Osrajnik idr. 2018, Popič in Fišer 2018), mdr. dijakom in študentom (Logar in Popič 2015),2 tudi tistim na smereh, povezanih z vzgojo in izobraževanjem (npr. razredni pouk ali predšolska vzgoja) (prim. Petek 2021, Rodela 2022, Šek Mertük 2011a, 2011b, 2011c). Posledično prepoznavanje napačne stave vejice in njihovo popravljanje v določenih strukturah predstavlja težave celo učiteljem v osnovnih in srednjih šolah (Kosem idr. 2020: 47–48). V korpusu Šolar predstavljajo popravki napačne stave vejice eno najpogostejših napak v šolskih spisih (prim. Kosem idr. 2020, Tinta 2019), v korpusu Lektor pa je to eden najpogostejših lektorskih popravkov.3 Zaradi naštetih težav so bila razvita orodja, ki pripomorejo k odkrivanju pravopisnih in slovničnih napak v besedilih in strojni identifikaciji določenih jezikovnih problemov (prim. Holozan 2013, 2015, Petrič 2022, Božič 2023, Mokotar 2023), vključno z napačno stavo vejic. Primeri tovrstnih orodij so Besana, LanguageTool (Holozan 2013, 2015) in Vejice 1.0 (Božič idr. 2020). Za namene strojnega učenja in evalvacije strojnih postopkov popravljanja besedil so bila že uporabljena besedila iz korpusa Šolar (Rozman idr. 2012), vendar je uporabnost korpusa z avtentičnimi učiteljskimi popravki zaradi njihove nekonsistentnosti in nedoslednosti, kar je posledica prilagajanja učiteljskega popravljanja specifičnim težavam, posameznemu učencu/-ki oz. ciljem, na obeh področjih dokaj majhna (prim. Holozan 2012, 2013, 2015, Kranjc in Robnik Šikonja 2015). V preteklih raziskavah korpusa Šolar (prim. npr. Kosem idr. 2020) so bila identificirana mesta, na katerih se kaže neenotnost učiteljskih popravkov stave vejice, hkrati pa na težave učiteljev s pravilno stavo vejice kažejo tudi nepopravljanja številnih vejic ali pa hiperkorekcije z dodajanjem vejice, kjer ta ni (nujno) potrebna. Razlog za prvo je sicer lahko na eni strani neznanje, na drugi strani pa časovna preobremenjenost učiteljev (prim. Pori in Arhar Holdt 2023), zaradi česar se pri popravljanju daljših 1 V okviru prenove pravopisnih pravil pri ZRC SAZU prav zato predvidevajo poenostavitev pravil, vezanih na stavo vejice (Lengar Verovnik 2018). 2 Ker je za ustrezno postavljanje vejice potrebno širše poznavanje pravil skladnje, k njenemu usvajanju močno prispeva branje ter vsakršno – bodisi pisno bodisi ustno – sporazumevanje, ki ga jezikovni uporabniki udejanjajo v svojem jeziku, saj se s tem – zavedno ali nezavedno – usvaja pravila in krepi pisna zmožnost. Težave s postavljanjem vejic lahko zato povežemo tudi z upadanjem bralne pismenosti (po mednarodnih študijah PIRLS in PISA) pri slovenskih učencih in dijakih ter s sodobnim načinom komunikacije. 3 Prim. podatke iz korpusa Lektor, kjer je število vseh popravkov najvišje v kategoriji pravopis, pri čemer sodi največ zadetkov v podkategorijo (napačne) stave ločila (več kot 7.200 popravkov), najpogosteje prav vejice. 2 MIJA BON IN MAGDALENA GAPSA besedil osredotočajo le na določene, npr. ponavljajoče se napake posameznega učenca/-ke. Z namenom izdelave enotno in konsistentno popravljene množice za evalvacijo strojnega popravljanja napak v šolskih besedilih smo v okviru projekta Empirična podlaga za digitalno podprt razvoj pisne jezikovne zmožnosti (PROP)4 ponovno pregledali in po enotnih kriterijih popravili izbrane šolske spise iz korpusa Šolar 3.0 (Arhar Holdt idr. 2022a). Poleg drugih jezikovnih in slogovnih napak je vzorec zajel okoli 2200 primerov napačne stave vejice, ki smo jih tako kot ostale popravke kategorizirali po Smernicah za označevanje korpusa Šolar (Arhar Holdt idr. 2022b), v katerih je 10 kategorij namenjenih označevanju napak stave vejice (prav tam: 79–81). Omenjena tipologija še ni bila preizkušena na večjem in homogeno popravljenem vzorcu, zato je bila hkrati narejena tudi evalvacija kategorij za označevanje napačne stave vejice. 2 Gradivo in metode Izhodiščno gradivo za analizo je evalvacijska množica Šolar-Eval (Arhar-Holdt idr. 2023),5 v katero je zajetih 109 izbranih šolskih spisov iz korpusa Šolar 3.0 (Arhar Holdt idr. 2022a). Glavni kriterij za izbor je bila dobra zastopanost in raznolikost napak v posameznem spisu,6 dodatno pa smo upoštevali še vključenost besedil iz različnih regij in stopenj izobraževanja (OŠ in SŠ). Ob zavedanju, da se učiteljski popravki glede na korenitost posega v besedilo med seboj razlikujejo (npr. eni dopuščajo variantnost zapisov, drugi ne), da so popravki, zlasti na ravni skladnje in besedilne koherence, pogojeni z možnostjo različnih interpretacij besedila ter da se učitelji pogosto bolj osredotočajo na vsebinski vidik spisov in s tem bistveno posegajo tudi v slog in strukturo stavkov (Tinta 2019; Kosem idr. 2020), smo popravljalci (jezikoslovci) izbrane spise ponovno popravili. Za zagotovitev enotnosti popravkov smo sledili načelu minimalnega jezikovnega posega v besedilo, ki temelji na:7 a) upoštevanju variantnosti, to pomeni, da v besedilo nismo posegali, če je izbiro učenca/-ke mogoče interpretirati kot (četudi manj ustrezno) varianto, in b) čim manjšem posegu v (širše) besedilo, tj. izbrali smo tisto rešitev, s katero je bil s popravkom poseg v strukturo stavka in z napako povezane elemente v sobesedilu čim manjši (Gantar idr. 2023). Pri popravljanju vejic smo se oprli na aktualno jezikovno normo (tj. Slovenski pravopis 2001) z dopolnitvami glede na sodobnejše razprave in denimo upoštevali: ‒ kadar je bilo možno vejico interpretirati kot slogovno oz. uporabljeno za stilistični učinek ali poudarek v besedilu, je bil tak primer obravnavan kot (ustrezna) varianta, zato takšna stava vejice v skladu z minimalnim jezikovnim popravkom ni bila popravljena, npr.: (1) Skozi celotno branje nas spremlja absurdnost glavnega lika, Mersaulta. 4 Več o projektu na https://www.cjvt.si/prop/. 5 Evalvacijska množica bo podlaga za izdelavo t. i. zlatega standarda za ocenjevanje uspešnosti strojnega popravljanja napak v šolskih besedilih. 6 Pogoj je bil, da se posamezen tip napake v besedilu pojavi vsaj 5-krat, razen izjem, npr. oznak za nečitljiva mesta, ki smo jih želeli čim manj. Podrobnejši opis priprave evalvacijske množice je predstavljen v Gantar idr. (2023). 7 Podrobneje so jezikovne odločitve predstavljene v Gantar idr. (2023). ANALIZA NAPAK PRI RABI VEJICE V ŠOLSKIH SPISIH 3 ‒ V vejico, postavljeno pred podredni ko, v primeru vezniške zveze, ki združuje predlog, kazalni zaimek in podredni veznik, na začetku povedi nismo posegali, upoštevajoč možno varianto, ki poudarja kazalni zaimek (Kalin Golob 2001: 34–35), npr.: (2) Po tem, ko se mu pokaže duh očeta, se odloči spoznati resnico o Klavdiju. ‒ Vejice pred lastnim imenom, ki je določilo pred njim stoječe besedne zveze, nismo popravljali, saj pravopisna pravila (Toporišič idr. 2001, § 301–303) dopuščajo variantnost, smo pa v primeru, da je bila na tem mestu vejica, to dodali tudi na konec pristavka, npr.: (3) Nemca ubije, mlado dekle, Katarina_|, pa mu ubeži. 8 ‒ V izbiro ločila, kot so npr. pomišljaj, podpičje, dvopičje, načeloma nismo posegali, tudi ko jih je učenec zapisal na mestu, kjer bi sicer lahko stala tudi (nevtralnejša) vejica. Eden od razlogov je možnost, da je v teh primerih prišlo do napake že na ravni transkripcije, drugi razlog pa je jezikoslovne narave. Učenci jih uporabijo z namenom poudarka, krepkejšega ločevanja delov povedi (Toporišič idr. 2001, § 371–377, 381– 383) ali za ustvarjanje stilističnega učinka. Če je bil npr. pomišljaj uporabljen pred pristavčnim, polstavčnim ipd. delom, za katerim je manjkala vejica, je bila ta dodana, npr.: (4) Beseda Črtomir pomeni nekoga, ki črti mir, ali pa nekoga, ki pred črti — hudiči_|, beži in želi imeti mir.9 Popravljanje in kategoriziranje napak je potekalo z uporabo orodja CJVT Svala 1.0,10 to je za slovenščino prilagojena različica odprto dostopnega švedskega orodja Svala, ki omogoča hkraten prikaz izvornega in popravljenega besedila, povezovanje izvornega dela besedila s popravkom ter označevanje napak z ustrezno kategorijo popravka. Popravki so bili razvrščeni v kategorije po Smernicah za označevanje korpusa Šolar (Arhar Holdt idr. 2022b). Smernice v sklopu ločil (prav tam, 79–81) vsebujejo 10 kategorij za označevanje napak, vezanih na rabo vejice: vejica pred podredji; med stavčnimi členi; pri večdelnih veznikih oz. konektorjih; v primerjalnih strukturah; med pastavki, pristavki itd. in drugim delom besedila11; pri vrinjenih odvisnikih; v prirednih zvezah; pri priredno zloženih odvisnikih; v pridevniškem nizu; pri elipsi povedka. Na podlagi potreb pri označevanju so bile smernice po evalvaciji kategorij na manjšem vzorcu za zagotovitev označenosti vseh popravkov vejic nadgrajene s tremi novimi kategorijami. Uporabljene kategorije in primeri napačne stave vejice so prikazani v tabeli 1, podrobneje pa so kot dodatek k obstoječim smernicam predstavljene le nove kategorije. 8 Pri prikazu primerov je pred navpičnico učenčev oz. učenkin zapis, za njo pa popravek. 9 Zgledi, ki jih navajava za pojasnjevanje popravkov, izpostavljano prikazujejo le tisti popravek, ki ponazarja obravnavan problem. 10 Orodje se uporablja za gradnjo besedilnih korpusov z jezikovnimi popravki in podobnih virov, kjer je zanimiva poravnava dveh različic besedila, npr. za transkripcijo, psevdonimizacijo, poravnavo in označevanje jezikovnih popravkov v besedilih. Dostopno je na spletni strani https://orodja.cjvt.si/svala/. 11 Več v Logar (2012: 47–54) in Lengar Verovnik (2012: 163–167). 4 MIJA BON IN MAGDALENA GAPSA Kategorija vejica in kopičenje ločil zajema primere, kjer se težava z vejico pojavi pri odvečnem kopičenju ločil. Najpogostejši primer te napake je vejica pred tropičjem; v primeru premolkov, zamolkov, izpuščenih delov navedkov ter na koncu naštevalne enote, kjer tropičje nadomešča besedno zvezo in tako naprej, in podobno, in tako dalje oz. njihove krajšave (Kocjan-Barle 2012). Čeprav je v rabi v teh primerih vejica pogosta,12 je odveč, razen če jo zahteva stavčna zgradba. Ostale napake so v veliki meri napake zapisa, pri katerih ni problem neznanje, pač pa so posledica toka misli pri pisanju spisa ali transkripcije (npr. podvojeno ločilo). Kategorija vejica in kopičenje veznikov zajema primere, kjer se odvečna vejica pojavi med vezniki pri t. i. kopičenju veznikov (Toporišič 2000: 429–430), in sicer dveh vezniških besed (npr. da če) ali kombinacije vezniške besede in večdelnega veznika (npr. da kljub temu) (Toporišič idr. 2001, § 327–328, Kocjan-Barle 2015: 56). Najpogosteje do napake pride pri priredno povezanih odvisnikih, tj. v zvezi prirednega in podrednega veznika (npr. in da). Kopičenje veznikov, ki ga moramo ločevati od večbesednih veznikov, sicer s stilističnega stališča ni priporočeno (Toporišič idr. 2001, § 327), a tega v okviru minimalnega jezikovnega posega nismo popravljali. Kategorija vejica pri navajanju zajema primere napačne rabe vejice pri dobesednem navajanju in premem govoru. V primerih, ko je razlogov za stavo (manjkajoče) vejice na določenem mestu več, tj. ko je utemeljitev za stavo vejice tako levo- kot desnosmerna (Korošec 2003),13 smo dopuščali pripisovanje več kategorij.14 Za raziskavo napak pri stavi vejice sva se znotraj evalvacijske množice omejili na srednješolska besedila, saj po učnem načrtu za predmet slovenščina učenci do konca osnovne šole obravnavajo že vsa pravopisna pravila o stavi vejice (Poznanovič idr. 2018) in naj bi tako do srednje šole že usvojili pravilno stavo vejice na vseh mestih. V analizo je zajetih 94 šolskih spisov, tvorjenih v gimnazijah, srednjih poklicnih oz. strokovnih šolah. Zgradba množice glede na vrsto šole in letnik je predstavljena v tabeli 2. Tabela 1: Kategorije napačne stave vejice Kategorija napake Primer15 vejice Vejica pred Meta je bila mlado dekle__|, ki se je zelo mlado odpravilo služit kruh podredji na kmetijo kot dekla. Pijačo je popila mati, ki je bila v vsem tem času razdvojena, nesrečna in ni vedela__|, kaj naj stori. Vejica pred Jaz imam o tem zelo slabo mnenje__|, saj smo vsi ljudje, res da smo si priredji drugačni. 12 Kar je iz lastne izkušnje najverjetneje posledica nekdanje šolske prakse. 13 Korošec (2003) predlaga podrobnejšo formulacijo skladenjske vejice in uvede izraza levo- in desnosmerne vejice z namenom jasnejše opredelitve vloge vejice v skladenjskem razmerju na točno določenem mestu. V izogib predhodni interpretaciji razloga za napačno stavo vejice se je zdelo v fazi označevanja smiselno upoštevati ta vidik. 14 Število dvojno označenih primerov napačne stave vejice je zanemarljivo majhno (tj. manj kot 1 %), zato ne vplivajo na končno interpretacijo rezultatov. 15 Primeri so navedeni že v popravljeni obliki, z upoštevanimi ostalimi popravki v povedi. Izpostavljena je le napaka vejice, ki spada k posamezni kategoriji. ANALIZA NAPAK PRI RABI VEJICE V ŠOLSKIH SPISIH 5 Kategorija napake Primer15 vejice Povabil sem kralja, da si igro ogleda, vendar jo je ta na sredini prekinil, |__ ter tako potrdil moj sum in duhovo izpoved. Vejica pri Glavni osebi v tem delu sta Bogomila, ki pride v ospredje šele v vrinjenih Krstu__| , in Črtomir. odvisnikih Menim, da je v današnjem času premalo__| , ne bom rekel ljubezni, ampak čuta do sočloveka. Vejica med Romeu, |__ pa bi medtem povedali za načrt. stavčnimi členi Prepričan sem, da se tem ljudem ne, |__ da nikakor odpustiti. Vejica pri In res__| , obe družini sta se odzvali povabilu. pristavkih, Ismena__| , Antigonina sestra__| , na začetku temu nasprotuje in želi polstavkih, dostojnega pokopa tudi za Polinejka, saj je njen brat. pastavkih in vrivkih Vejica pri Antigona je čudovita__|, a žalostna zgodba z dokaj vsakdanjo vsebino. priredno zloženih Moje edino orožje v borbi s hinavščino, lažmi ter prevarami so bile besedah in moje besede,|__ ter modrost. besednih zvezah Vejica pri Kot, |__ da to še ni bilo dovolj, da zasovražiš svojo družino, sem večdelnih veznikih spoznal, da stric, brat mojega pokojnega očeta, ni le prevarant, temveč tudi morilec. Črtomir hrepeni po ljubezni__|, medtem, |__ ko Pečorin ”dobi” ljubezen, se nekaj časa ”igra” z njo in jo potem tudi zavrže — kot otrok obrabljeno lutko. Vejica pri elipsi Zvedeli smo, kako je spoznal resnico o očetovi smrti, načrtoval povedka maščevanje, razkritje resnice __|, pa tudi za njegovo tragično ljubezen z Ofelijo, Polonijevo hčerjo. »Mi boš kar pokazal__ |, kje,« Vejica pri Da, mislim, da je bil oče pravičen, saj mu je s tem nakazal, da ga ima kopičenju rad in,| __ da sprejema njegove napake. veznikov Morda je bilo zanjo to še bolje, kot ,|__ če bi izvedela resnico. Vejica pri Vidimo, da ni vse tako lepo in pravljično,| __ kot v filmih, ampak da je primerjavah in življenje realnost in tako ga moramo tudi jemati. prislovnih Večina ljudi se do njih vede drugače,| __ kot do sebi enakih, kljub temu določilih načina s da so tudi priseljeni enaki, | __ kot ljudje, h katerim se priselijo. kot Vejica pri Danes delamo to za višji standard, lagodnejše življenje, kvalitetnejši kopičenju ločil študij,| __ … Besedilo spada v književnost med obema vojnama,| __(1918—1939) |, v smer socialni realizem Vejica pri Oče Polikarp je bil trd__|, temen in brezsrčen gospodar. pridevniškem nizu Martin Krpan je bil oblečen v svoje super,| __ zelene hlače in zeleno,| v levem prilastku __ kratko majico. Vejica pri Velikan jih je začel napadati, spravil jih je v jamo, Odisej pa je skočil navajanju in v na velikana, mu rekel: ”SEDAJ SI MOJ |,„ in mu z baklo izkopal oči, premem govoru ga udarjal, dokler velikan ni prenehal oz. umrl. “Važno je priti na grič __|, __|” je stavek, ki se potem kot mit pojavlja skozi celoten roman in simbolizira rešitev. 6 MIJA BON IN MAGDALENA GAPSA Tabela 02: Število šolskih spisov, vključenih v analizo napak vejice, glede na vrsto in letnik srednje šole Gimnazija Poklicne šole Strokovne šole 1. letnik 33 2 13 2. letnik 11 / 3 3. letnik 9 12 1 4. letnik 8 / 2 Skupaj 61 14 19 3 Analiza V nadaljevanju je predstavljena analiza napak, vezanih na rabo vejice, v šolskih spisih, napisanih v srednjih šolah. V 94 šolskih spisih je bilo skupno zaznanih in označenih 2.186 primerov napačne stave vejice, kar zajema bodisi manjkajočo bodisi odvečno vejico ali njeno postavitev na napačnem mestu (pri večdelnih veznikih in kopičenju ločil). Napake stave vejice so predstavljene po kategorijah, saj je bil namen identificirati mesta, ki so z vidika stave vejice pri dijakih najbolj problematična oz. jim povzročajo največ težav. Kot je mogoče razbrati iz tabele 3, dijaki pogosteje ne postavijo vejice, kot jih uporabljajo preveč, saj večji del napak predstavljajo manjkajoče vejice (1.653 primerov oz. 75,5 %), pojav odvečne vejice je redkejši, primeri stave vejice na napačnem mestu pa so zastopani v skoraj zanemarljivem številu, a jih kljub temu ne smemo spregledati, saj prav tako kažejo na težave dijakov, in sicer pri prepoznavanju večdelnih veznikov in pojava kopičenja veznikov. Tabela 03: Delež odvečnih, manjkajočih in napačno postavljenih vejic v večdelni vezniški strukturi Odveč Manjka Na napačnem mestu 519 (24 %) 1.653 (75,5 %) 14 (0,5 %) Na drugi strani učitelji pri popravljanju pogosto – na podlagi subjektivnih (slogovnih) preferenc ali neznanja – dodajajo vejice tudi tam, kjer niso (nujno) potrebne (prim. Kosem idr. 2020: 45–48). To se pokaže zlasti ob primerjavi naših rezultatov, ki temeljijo na popravkih v okviru minimalnega jezikovnega posega, z analizo učiteljskih popravkov v korpusu Šolar na vzorcu 1.380 popravkov vejice, med katerimi je bilo kar 229 učiteljskih popravkov vejice med stavčnimi členi (prav tam: 47), tj. 17 % vseh napak. V primerjavi s tem je v učni množici Šolar-Eval 173 odvečnih vejic med stavčnimi členi, kar predstavlja 7 % napak stave vejice. Pojavljajo se za t. i. uvajalnimi prislovnimi zvezami (Osrajnik idr. 2018) in drugimi mesti, kjer se je najverjetneje vejica prav tako znašla pod vplivom stavčne fonetike. V tabeli 4 so številčno predstavljene napake stave vejice glede na kategorijo in vrsto srednje šole. Deleži napak glede na vrsto šole so primerljivi z deležem vključenih šolskih spisov iz posamezne vrste šole. ANALIZA NAPAK PRI RABI VEJICE V ŠOLSKIH SPISIH 7 Tabela 4: Napake stave vejice v šolskih spisih po kategorijah Poklicne Strokovne Kategorija napake vejice Gimnazija Skupaj šole šole Vejica pred podredji 682 170 164 1.016 Vejica pred priredji 247 90 54 391 Vejica pri vrinjenih odvisnikih 210 31 37 278 Vejica med stavčnimi členi 144 13 9 166 Vejica pri pristavkih, polstavkih, 81 14 11 106 pastavkih in vrivkih Vejica pri priredno zloženih 49 11 14 74 besedah in besednih zvezah Vejica pri večdelnih veznikih 45 1 6 52 Vejica pri elipsi povedka 24 9 6 39 Vejica pri kopičenju veznikov 15 1 5 21 Vejica pri primerjavah in 22 1 1 24 prislovnih določilih načina s kot Vejica pri kopičenju ločil 13 1 1 15 Vejica pri pridevniškem nizu v 0 0 2 2 levem prilastku Vejica pri navajanju in v premem 1 0 1 2 govoru SKUPAJ 1.533 342 311 2.186 Pričakovano je največ napak stave vejice med priredji (18 %) ter pri odvisnikih (47 %), saj se na njih gradi besedilo, pripoved. Znotraj teh kategorij pa nekatere vrste izstopajo. V okviru priredij je največ napak, tako odvečne kot manjkajoče vejice, pri vezalnem priredju. V odvisniških strukturah pa največ težav povzročata predmetni in osebkov odvisnik. Na drugi strani se je pokazalo, da pred nekatere veznike dijaki skoraj brez izjem postavljajo vejico, denimo pred veznike zato, ki in ker. Prilastkovi odvisniki so v besedilih pogosti. Medtem ko dijakom stava vejice pred prilastkov odvisnik (običajno uveden z veznikom ki) ne povzroča težav, je kar velik delež napak vejice pri vrinjenih odvisnikih (13 %), pri čemer navadno pozabijo skleniti oziralni odvisnik. Tudi ko je sicer vejica za vrinjenim odvisnikom postavljena, je to najverjetneje na račun veznika, ki mu sledi, tj. pravilno postavljene desnosmerne vejice. Tudi pri pristavkih, polstavkih, pastavkih in nestavčnih vrivkih (5 %) več težav povzroča levosmerna kot desnosmerna vejica, v nekaterih primerih pa umanjka vejica na obeh straneh (gl. tabelo 3), kar pomeni, da dijak/-inja strukture, ki zahteva vejico, niti ni prepoznal/-a. Tabela 5: Mesto manjkajoče vejice v pri-, pol-, pa-, do- in izpostavčnih strukturah Levosmerna vejica Desnosmerna vejica Na obeh straneh 53 25 14 (28 vejic) Pri večdelnih veznikih (2 %) gre bodisi za napačno mesto postavitve vejice (tj. med veznikoma namesto pred prvi veznik16), odvečno vejico med veznikoma poleg vejice pred večdelnim veznikom bodisi manjkajočo vejico sploh. Najpogostejši večdelni 16 Ko se pojavi na začetku povedi, smo upoštevali variantnost zapisa (gl. poglavje 2). 8 MIJA BON IN MAGDALENA GAPSA vezniki, pri katerih se pojavi napaka (tudi sicer najpogostejši v rabi, prim. Kocjan-Barle 2015), so kot da (9), medtem ko (7) in kljub temu da (5). Lahko da do težav prihaja zaradi neenotnosti pri prikazu večdelnih veznikov v jezikovnih priročnikih in pomanjkljivega, na korpusu temelječega prikaza zgledov za večbesedne veznike (prav tam), bolj verjetno pa je razlog za napako »dosledno« zapisovanje vejice pred da in ko, ki sta v večini primerov del večbesednega veznika. Pravi vpogled v to, kje imajo dijaki največ težav s stavo vejice, dobimo šele ob primerjavi nepravilne stave vejice s pravilno postavljenimi vejicami po posameznih kategorijah,17 saj so v besedilih nekatere strukture pogostejše kot druge (npr. podredni in priredni stavki v primerjavi s pristavki ali vrinjenimi stavki) in je lahko zgolj analiza napak zavajajoča pri navajanju mest, ki so najtežavnejša z vidika postavljanja vejice. Kljub v prispevku že predhodno omenjenim številnim raziskavam napačne stave vejice le redke18 vključujejo tovrstno primerjavo, saj ta zahteva tudi označevanje pravilne rabe vejic. V našem primeru je to potekalo z izpisovanjem v Excelovo tabelo. Pri primerjavi ustrezno postavljenih vejic z manjkajočimi vejicami (gl. graf 1) v šolskem pisanju kot najbolj težavne kategorije izstopajo vejica pri vrinjenem odvisniku (vejica manjka v 57 % primerov), pri pristavčnih ipd. strukturah (vejica manjka v 42 % primerov) in pri elipsi povedka (vejica manjka v 42 % primerov). Tudi po primerjavi pravilne in nepravilne stave vejice se potrdi, da imajo dijaki precej več težav z manjkajočimi kot z odvečnimi vejicami. Deleži odvečnih vejic (gl. graf 2) so v primerjavi z ustreznim zapisom brez vejice pri vseh kategorijah manjši od tretjine. Največji delež predstavlja odvečna vejica pred tropičjem (v 29 % primerov), ki sodi v širšo kategorijo kopičenja ločil. 17 Na to opozori že Holozan (2015). 18 Izjema je poskus analize težav s pisanjem vejice pred posameznimi besedami s stavčnim analizatorjem (Holozan 2015). ANALIZA NAPAK PRI RABI VEJICE V ŠOLSKIH SPISIH 9 Graf 1: Pravilno postavljene vejice v primerjavi z manjkajočimi vejicami v šolskih spisih po kategorijah19 Graf 2: Primerjava ustreznega zapisa brez vejice z odvečnimi vejicami v šolskih spisih po kategorijah20 Graf 3 prikazuje delež napak pri uporabi večdelnih veznikov in kopičenja veznikov. Kar v 52 % primerov uporabe večdelnega veznika je bila stava vejice napačna. Na drugi 19 Kategorija vejica pri navajanju ima tako malo primerov, da zgolj na podlagi te pilotne študije ne moremo zaključiti ugotovitev, pa tudi če bi bile težave pisanja vejice pri navajanju in premem govoru težava, sodi ta problem v okvir pisanja premega govora in citatov kot celote, saj vključuje zapis z veliko/malo začetnico, postavitev oklepajev, izbor ločila (dvopičje ali vejica). 20 Kategorija odvečne vejice med stavčnimi členi je bila izvzeta zaradi nepovednosti rezultatov, ki bi jih dobili. 10 MIJA BON IN MAGDALENA GAPSA strani preseneča (sploh v primerjavi z večdelnimi vezniki) razmeroma majhen delež napak (21 %) v primeru kopičenja veznikov, četudi ti v pravopisnih (Toporišič idr. 2001, § 327–328) in drugih priročnikih21 niso deležni podrobnejše obravnave. Graf 3: Delež ustrezno zapisanih vejic pri večdelnih veznikih in kopičenju veznikov v šolskih spisih 4 Zaključek Enoten pregled in popravljanje besedil iz korpusa Šolar 3.0 je natančneje opredelil mesta, na katerih imajo učenci največ težav s pisanjem, pri čemer sva se v prispevku osredotočili na težave pri stavi vejice v srednješolskih spisih. Na podlagi analize podatkov so se pokazala tipična mesta, kjer prihaja do napak pri rabi vejice. Kljub temu da je (pričakovano) največ napak pri podredjih in priredjih, se je izkazalo, da vejica v resnici povzroča največje težave dijakom v drugih – v besedilih redkeje zastopanih strukturah, tj. pri vrinjenih stavkih in polstavčnih ipd. strukturah (zlasti na koncu), v primeru elipse povedka ter pri večdelnih veznikih. Prav to so mesta, v zvezi s katerimi glede stave vejice v člankih največ razpravljajo jezikoslovci oz. snovalci jezikovnih priročnikov, pa tudi problematična mesta, kjer so glede na vprašanja v Jezikovni svetovalnici Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU22 pisci oz. jezikovni uporabniki v dvomih pri pisanju. Te ugotovitve so lahko podlaga za izdelavo in razvoj strojnih pregledovalnikov besedil, ki tovrstne napake lahko odkrijejo in nanje uporabnike opozorijo, v določenih primerih pa lahko bolj zahtevnim uporabnikom omogočijo tudi dodatno razlago problema oz. ga napotijo na obstoječe jezikovne priročnike, kjer lahko najdejo ustrezno pravopisno pravilo. Pregledovalniki besedil, ki bi (pravilno) odkrivali napake vejice, bi bili koristno orodje za učitelje, saj bi jim olajšali odkrivanje najpogostejših pravopisnih napak ter pripomogli k njihovi časovni razbremenitvi. Hkrati pa nabor najbolj 21 Denimo v vadnici Vejica je, vejice ni (Bešter Turk idr. 2021). 22 Nabor vprašanj o vejici je dosegljiv na https://svetovalnica.zrc-sazu.si/search?term=vejica&in=titles. ANALIZA NAPAK PRI RABI VEJICE V ŠOLSKIH SPISIH 11 problematičnih mest pri stavi vejice lahko služi kot pripomoček pri pripravi učnih ciljev in gradiv. Zahvale Projekt Empirična podlaga za digitalno podprt razvoj pisne jezikovne zmožnosti v letih 2021– 2024 financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Raziskovalna programa Jezikovni viri in tehnologije za slovenski jezik (št. P6-0411) in Slovenski jezik – bazične, kontrastivne in aplikativne raziskave (št. P6-0215) sofinancira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. Viri in literatura Arhar Holdt, Špela, Rozman, Tadeja, Stritar Kučuk, Mojca, Krek, Simon, Krapš Vodopivec, Irena, Stabej, Marko, Pori, Eva, Goli, Teja, Lavrič, Polona, Laskowski, Cyprian, Kocjančič, Polonca, Klemenc, Bojan, Krsnik, Luka in Kosem, Iztok, 2022a: Developmental corpus Šolar 3.0. Repozitorij raziskovalne infrastrukture CLARIN.SI. http://hdl.handle.net/11356/1589. Arhar Holdt, Špela, Lavrič, Polona, Roblek, Rebeka in Goli, Teja, 2022b: Kategorizacija učiteljskih popravkov: Smernice za označevanje korpusa Šolar. Rezultat projekta Razvoj slovenščine v digitalnem okolju. Različica 1.1. https://wiki.cjvt.si/books/11-razvojni- korpus-solar/page/oznacevalne-smernice. Arhar Holdt, Špela, Gantar, Polona, Bon, Mija, Gapsa, Magdalena, Lavrič, Polona in Klemen, Matej, 2023: Dataset for evaluation of Slovene spell- and grammar-checking tools Šolar- Eval 1.0. Repozitorij raziskovalne infrastrukture CLARIN.SI. http://hdl.handle.net/11356/1902. Bešter Turk, Marja, Godec Soršak, Lara in Križaj, Martina, 2021: Vejica je, vejice ni: vaje za vejico. Ljubljana: Rokus Klett. Božič, Martin, 2023: Prilagoditev velikih jezikovnih modelov za popravljanje slovničnih napak v slovenščini. Magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za računalništvo in informatiko, Univerza v Ljubljani. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?lang=slv&id=150180. Božič, Martin, Robnik Šikonja, Marko, Krek, Simon, Arhar Holdt, Špela, Kosem, Iztok, Gantar, Polona, Čibej, Jaka, Dobrovoljc, Kaja, Klemenc, Bojan in Laskowski in Cyprian Adam, 2020: Vejice 1.0: orodje za strojno postavljanje vejic (Orodja CJVT). Ljubljana: Center za jezikovne vire in tehnologije Univerze v Ljubljani. https://orodja.cjvt.si/vejice/home. Gantar, Polona, Bon, Mija, Gapsa, Magdalena in Arhar Holdt, Špela, 2023: Šolar-Eval: evalvacijska množica za strojno popravljanje jezikovnih napak v slovenskih besedilih. Jezik in slovstvo 68.4. 89–108. https://doi.org/10.4312/jis.68.4.89-108. Holozan, Peter, 2012: Kako dobro programi popravljajo vejice v slovenščini. V Zbornik Osme konference Jezikovne tehnologije, 8. do 12. oktober 2012, Ljubljana, Slovenija. Ur. T. Erjavec in J. Žganec Gros. Ljubljana: Institut Jožef Stefan. 101–106. Holozan, Peter, 2013: Uporaba strojnega učenja za postavljanje vejic v slovenščini. Uporabna informatika 21/4. 196–209. Holozan, Peter, 2015: Možnosti uporabe jezikovnih tehnologij za določanje težav pri rabi vejice. V Pravopisna razpotja: razprave o pravopisnih vprašanjih. Ur. H. Dobrovoljc in T. Lengar Verovnik. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 77–92. https://omp.zrc- sazu.si/zalozba/catalog/view/1219/5156/1243-2. Kalin Golob, Monika, 2001: Jezikovne reže. Ljubljana: GV Revije. 12 MIJA BON IN MAGDALENA GAPSA Kocjan-Barle, Marta, 2012: Povednost pravopisnih pravil o treh pikah. V Pravopisna stikanja: razprave o pravopisnih vprašanjih. Ur. H. Dobrovoljc in T. Lengar Verovnik. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 169–177. http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC- ATOCJ2XT/d87d1def-b9fd-413e-97aa-4adf17f11426/PDF. Kocjan-Barle, Marta, 2015: Večbesedni enodelni vezniki v pravopisu in rabi. V Pravopisna razpotja: razprave o pravopisnih vprašanjih. Ur. H. Dobrovoljc in T. Lengar Verovnik. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 55–76. https://omp.zrc- sazu.si/zalozba/catalog/view/1219/5156/1243-2. Korošec, Tomaž, 2003: K pravilom za skladenjsko vejico v Slovenskem pravopisu 2001. Slavistična revija 51(2). 247–266. Kosem, Iztok, Stritar, Mojca, Može, Sara, Zwitter Vitez, Ana, Arhar Holdt, Špela in Rozman, Tadeja, 2020: Analiza jezikovnih težav učencev: korpusni pristop. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. https://ebooks.uni- lj.si/zalozbaul//catalog/book/229. Kranjc, Anja in Robnik Šikonja, Marko, 2015: Postavljanje vejic v slovenščini s pomočjo strojnega učenja in izboljšanega korpusa Šolar. V Zbornik konference Slovenščina na spletu in v novih medijih, Ljubljana, 25.–27. november 2015. Ur. D. Fišer. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 38–43. https://ebooks.uni- lj.si/ZalozbaUL/catalog/view/80/172/1807. Lektor = Korpus lektoriranih besedil. http://ssj.slovenscina.eu/korpusi/lektor. Lengar Verovnik, Tina, 2012: Pravopisna obravnava pristavčnosti. V Pravopisna stikanja: razprave o pravopisnih vprašanjih. Ur. N. Jakop in H. Dobrovoljc. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 163–167. https://omp.zrc-sazu.si/zalozba/catalog/view/1416/ 5952/1233-1. Lengar Verovnik, Tina, 2018: Vejica v pravopisu. Jezik in slovstvo 63/2–3. 87–101. https://journals.uni-lj.si/jezikinslovstvo/article/view/17783. Logar, Nataša, 2012: Polstavčna vejica. V Pravopisna stikanja: razprave o pravopisnih vprašanjih. Ur. N. Jakop in H. Dobrovoljc. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 47–54. https://omp.zrc-sazu.si/zalozba/catalog/view/1219/5156/1248-1. Logar, Nataša in Popič, Damjan, 2015: Vejica: Rezultati anketne raziskave med dijaki in študenti. Jezikoslovni zapiski 21.2. 45–59. https://doi.org/10.3986/JZ.21.2.6885. Mokotar, Rok, 2023: Obvladovanje slovničnih napak v šolskih pisnih izdelkih z metodami za obdelavo naravnega jezika. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za računalništvo in informatiko, Univerza v Ljubljani. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php? id=144932. Osrajnik, Eneja, Fišer, Darja in Gorjanc, Vojko, 2018: Korpusna analiza nestandardne stave vejice po uvajalnih prislovnih zvezah. V Zbornik konference Jezikovne tehnologije in digitalna humanistika, 20. september - 21. september 2018, Ljubljana, Slovenija. Ur. D. Fišer in A. Pančur. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 188–195. https://www.sdjt.si/wp/wp-content/uploads/2018/09/JTDH-2018_Osrajnik-et- al_Korpusna-analiza-nestandardne-stave-vejice-po-uvajalnih-prislovnih-zvezah.pdf. Petek, Tomaž, 2021: Pravopisna ozaveščenost učiteljev razrednega pouka – zgled na poti do višje pismenosti vseh učencev (pedagoško-kodifikacijski vidik). Jezik in slovstvo 66.2–3. 37–53. https://www.jezikinslovstvo.com/pdf.php?part=2021|2|39-56. Petrič, Timotej, 2022: Predlogi jezikovnih popravkov v slovenščini z modelom SloBERTa. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za računalništvo in informatiko, Univerza v Ljubljani. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=139688. ANALIZA NAPAK PRI RABI VEJICE V ŠOLSKIH SPISIH 13 PIRLS = Mednarodna raziskava bralne pismenosti PIRLS (Progress in International Reading Literacy Study). https://www.pei.si/raziskovalna-dejavnost/mednarodne-raziskave/pirls/. PISA = Program mednarodne primerjave dosežkov učencev (Programme for International Student Assessment. https://www.pei.si/raziskovalna-dejavnost/mednarodne- raziskave/pisa/. Popič, Damjan, Fišer, Darja, Zupan, Katja in Logar, Polona, 2016: Raba vejice v uporabniških spletnih vsebinah. V Zbornik konference Jezikovne tehnologije in digitalna humanistika, 29. september–1. oktober 2016, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, Slovenija. Ur. T. Erjavec in D. Fišer. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. 149–153. https://www.sdjt.si/wp/wp-content/uploads/2016/09/JTDH-2016_Popic-et- al_Raba-vejice-v-uporabniskih-spletnih-vsebinah.pdf. Popič, Damjan in Fišer, Darja. 2015. Vejica je mrtva, živela vejica. V Slovnica in slovar - aktualni jezikovni opis. Ur. M. Smolej. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 609–618. https://centerslo.si/wp-content/uploads/2015/11/34_2-Popic-Fis.pdf. Popič, Damjan in Fišer, Darja. 2018. (Ne)normativnost računalniško posredovane komunikacije v slovenščini: merilo vejice. V Viri, orodja in metode za analizo spletne slovenščine. Ur. D. Fišer. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 140–159. Pori, Eva in Arhar Holdt, Špela (ur.), 2023: Popravljanje jezika in besedil – učiteljska povratna informacija v šolski praksi. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. https://ebooks.uni-lj.si/ZalozbaUL/catalog/book/500. Poznanovič, Mojca, Cestnik, Mojca, Čuden, Milena, Gomivnik Thuma, Vida, Honzak, Mojca, Križaj, Martina, Rosc-Leskovec, Darinka, Žveglič, Marica, in Ahačič, Kozma, 2018: Program osnovna šola SLOVENŠČINA. Učni načrt (posodobljena izdaja). Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport RS, Zavod RS za šolstvo. Rodela, Martina, 2022: Odvečne vejice – med učnim načrtom in rabo. Jezik in slovstvo 67.2. 29–40. https://doi.org/10.4312/jis.67.4.29-39. Rozman, Tadeja, Stritar, Mojca in Kosem, Iztok, 2012: Šolar – korpus šolskih pisnih izdelkov. V Empirični pogled na pouk slovenskega jezika. Ur. T. Rozman, I. Krapš Vodopivec, M. Stritar in I. Kosem. Ljubljana: Trojina, zavod za uporabno slovenistiko. e-različica (2020): https://doi.org/10.4312/9789610603511. Šek Mertük, Polonca, 2011a: Pogoste pravopisne napake v skladenjski rabi ločil. V Slavistika v regijah - Maribor, Slovenski slavistični kongres, Maribor, 29. september - 1. oktober 2011. Ur. B. Krakar Vogel. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije. 77– 82. Šek Mertük, Polonca, 2011b: Neupoštevanje pravopisnih pravil v učnih pripravah na nastope pri matematiki. V Meddisciplinarnost v slovenistiki. Ur. S. Kranjc. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 449–454. https://centerslo.si/wp- content/uploads/2015/10/30-Sek_Mertuk.pdf. Šek Mertük, Polonca, 2011c: Vejica premalo ali preveč pri študentih razrednega pouka. Revija za elementarno izobraževanje 4.1–2. 123–145. Toporišič, Jože, Dular, Janez, Hajnšek-Holz, Milena, Jakopin, Franc, Moder, Janko, Ahlin, Martin, Bokal, Ljudmila, Gložančev, Alenka, Keber, Janez, Lazar, Branka, Praznik, Zvonka, Snoj, Jerica, Vojnovič, Nastja, Suhadolnik, Stane, Weiss, Peter in Nartnik, Vlado (ur.), 2001: Slovenski pravopis. Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU. Poglavje Vejica. 35–41. 14 MIJA BON IN MAGDALENA GAPSA Tinta, Marjana, 2019: Korpus Šolar in zanesljivost ocenjevanja šolskih pisnih nalog na različnih stopnjah šolanja. Magistrsko delo. Nova Gorica: Fakulteta za humanistiko, Univerza v Novi Gorici. https://repozitorij.ung.si/Dokument.php?id=18748&lang=slv. Toporišič, Jože, 2000: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja. Analysing errors in the use of commas in school essays The use of commas is one of the most common errors in student texts, but it is also a problem for language users in general. As part of the Empirical foundations for digitally-supported development of writing skills (PROP) project, a training set of consistently and uniformly corrected student texts, consisting of 109 school essays from the Šolar corpus, was created to evaluate machine error correction in school texts. The corrections covered different linguistic levels and were based on minimal linguistic intervention and variation criteria. The corrections were categorised according to the tagging guidelines of the Šolar corpus (Arhar Holdt et al. 2022b), which also includes ten categories for the incorrect use of commas. Since the typology of comma errors has not yet been tested on a large and homogeneously corrected sample, we carried out an evaluation and an upgrade of the categories for comma errors. The dataset includes either a redundant comma, a missing comma, or incorrect comma usage (in multi-part conjunctions). In this paper, we focussed on 94 essays by secondary school students with a total of 2,186 cases of comma error. The analysis shows where students often have problems with the use of commas. This applies in particular to structures such as embedded clauses, supplementive clauses, non-essential appositive phrases, ellipses and multi-word conjunctions. Our results can be used to develop automatic error correctors and help teachers formulate lesson plans and prepare materials. ANALIZA NAPAK PRI RABI VEJICE V ŠOLSKIH SPISIH 15 Škrabčevi dnevi 13 Str.: 16–28 IZPRISLOVNE STOPENJSKE TVORJENKE BORIS KERN ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša Univerza v Novi Gorici, Fakulteta za humanistiko NINA LEDINEK ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša Povzetek V prispevku bo predstavljena analiza kombinatorike besedotvornih obrazil pri izprislovnih stopenjskih tvorjenkah. Netvorjeni prislovi so osnova za nadaljnjo večstopenjsko tvorbo (blizu → bližati → približati → približen → približnost), ki izkazuje nizanje različnih priponskih morfemov, in sicer v navedenem primeru -ati + (pri-)-en + -ost. V analizi bo ugotovljeno (1) maksimalno število priponskih obrazil v priponskem nizu, (2) število različnih priponskih kombinacij (2.1) glede na število priponskih obrazil v nizu in (2.2) glede na število tvorjenk, ki tako kombinatoriko izkazujejo, (3) katera obrazila se nahajajo na začetku priponskih nizov in (4) katera na koncu ter (5) raznovrstnost obrazil glede na njihovo besednovrstno pripadnost. Gradivska osnova za analizo bo Besednodružinski slovar slovenskega jezika: poskusni zvezek za iztočnice na B Irene Stramljič Breznik (2004). Ključne besede: stopenjsko besedotvorje, besedotvorje, morfotaktika, kombinatorika priponskih obrazil, priponsko obrazilo, slovenščina Abstract The paper presents an analysis of the combinatorics of word formation suffixes in adverbial multistage derivatives formations. Simplex adverbs serve as the basis for further multi-level formation (blizu → bližati → približati → približen → približnost), which demonstrates the sequencing of different suffixes, specifically, in the above example -ati + (pri-)-en + -ost. The analysis will determine (1) the maximum number of suffixes in a suffix chain, (2) the number of different suffix combinations (2.1) according to the number of suffixes in the chain and (2.2) according to the number of formations that exhibit such combinations, (3) which suffixes appear at the beginning of suffix sequences and (4) which at the end, and (5) the diversity of suffixes based on their part-of-speech determination. The source of data for the analysis will be Stramljič Breznik’s (2004) word-family dictionary. Key words: multistage word formation, word formation, morphotactics, formant combinatorics, formants, Slovenian 16 BORIS KERN IN NINA LEDINEK 1 Uvod Prislovi so pretežno nepregibni polnopomenski leksemi, ki se pomensko-skladenjsko najpogosteje uporabljajo kot okoliščinska dopolnila glagolov v povedku oz. izglagolskih pridevnikov ali kot dopolnila stopnje, mere ob pridevniku, lastnostnem prislovu ter povedkovniku. Pomensko prislove običajno delimo na prostorske, časovne, vzročne in lastnostne (vsaka kategorija ima podkategorije), kot posebna skupina so navadno obravnavani zaimenski prislovi. Kategorialne lastnosti prislovov so v veliki meri odvisne od tega, ali gre za propozicijske ali nepropozicijske enote. Kot propozicijske enote nastopajo prostorski in časovni prislovi ter nekateri vrstni prislovi, vzorčni prislovi se umeščajo na mejo med propozicijo in modifikacijo, lastnostne prislove kot modifikatorje glagolskega dejanja oz. stanja pa v slovenskem jezikoslovju običajno delimo na prislove stopnje in prave lastnostne prislove. Kot modifikatorji delujejo tudi nekateri vrstni prislovi. Modifikacijski izpridevniški lastnostni prislovi se stopnjujejo, razvijajo jih prilastki na levi, propozicijske prostorske in časovne prislove pa navadno razvijajo prilastki na desni (Toporišič 2000: 406–411; Vidovič Muha 2000: 75–77; Žele 2012; Ahlin idr. 2003). V pričujoči raziskavi so prislovi in njihove nadaljnje neposredne in posredne tvorjenke, ki jih imenujemo stopenjske tvorjenke, analizirane v kontekstu stopenjskega besedotvorja, ki sta ga v slovenskem prostoru utemeljila I. Stramljič Breznik (2004) in B. Kern (2010),1 v slovanskem svetu pa se je ta metodologija najbolj razvila v poljskem jezikoslovju (prim. Skarżyński 1999, Olejniczak 2003, Łachnik 2011). V prispevku se osredotočamo na prikaz družljivosti priponskih obrazil, ki jo razumemo kot sposobnost soobstajanja različnih besedotvornih obrazil v okviru večstopenjske tvorbe in ob upoštevanju pomenotvornega vidika. Morfotaktične raziskave ponujajo celo vrsto možnosti za določitev besedotvornega mehanizma koristnih in informativnih podatkov, npr. (a) nabor obrazil, ki se nahajajo na začetku priponskega niza, in lastnosti priponskih nizov, v katerih nastopajo; (b) frekvence posameznih priponskih nizov; (c) novejše družljivosti besedotvornih obrazil; (č) stopnjo produktivnosti obrazil in prikaz nove funkcijske obremenitve obrazil, (d) nabor predvidljivih glasovnih premen na morfemskih mejah; (e) načela tvorbe feminativov, predvsem zakonitosti distribucije konkurenčnih obrazil, kot so v primeru slovenščine -ica, -ka, -(in)ja;2 (f) produktivnost posameznih sistemskih besedotvornih postopkov; (g) specifiko besedja splošnega jezika v odnosu do terminologije in knjižnega besedja v odnosu do neknjižnega (prim. Burkacka 2012). Objavljenih je bilo več raziskav, ki so med drugim analizirale koronabesedje (Pollak idr. 2023), feminative (Kern 2023) in kvantitativne podatke o besedotvornih modelih in priponskih nizih izmedmetnih stopenjskih tvorjenk (Stramljič Breznik, Ledinek 2024), kombinatoriko 1 Metodološko se raziskavi obeh avtorjev bistveno razlikujeta v tem, da je v delih B. Kerna upoštevan tudi pomenotvorni vidik v kontekstu besedotvorja. Posledično se razlikuje tudi terminologija: I. Stramljič Breznik osnovne enote svojega slovarja poimenuje kot besedne družine, ki »so večji ali manjši sestavi besed, ki se družijo na podlagi skupnih korenov« (Stramljič Breznik 2004: 7), medtem ko B. Kern uporablja termin besedotvorni sestav (Kern 2017), pri katerem je poleg istega korena ključen tudi skupen pomenski element v sodobnem jeziku (prim. Olejniczak 2003: 14). Isti koren namreč še ne zagotavlja pomenske zveze dveh besed. Po poljskem vzoru je pri slednjem tudi tvorjenka nekoliko redefinirana, saj ne gre le za formalno nove besede, tvorjene iz določenega leksema, ampak besede, ki so tvorjene iz konkretnega pomena določenega leksema (prim. Łachnik 2011a: 159). 2 V prispevku so besedotvorna obrazila za tvorbo leksemov s pomenom osebe ženskega spola navedena skupaj s končniškimi morfemi. V primeru glagolov sta navedena glagolski priponsko obrazilo in nedoločniša oblika. IZPRISLOVNE STOPENJSKE TVORJENKE 17 posameznih izhodiščnih pripon (Kern 2024). Z vidika rabe jezikovnih tehnologij v kontekstu proučevanja priponskih verig pa velja izpostaviti raziskavo T. Erjavca (2023). O predvidljivosti višjestopenjskih tvorjenk in družljivosti predvsem obrazil je v slovenskem prostoru pisala A. Vidovič Muha v monografiji Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk (1988) in sicer na primeru obrazil -ost in -ni: »[i]z pridevnikov, tvorjenih z obrazilom -ski, je načeloma možna tvorba samostalnikov s pomenom lastnosti: 2 3 2 3 knjigovodsk -ost , rejnišk -ost« oz. o omejitvah: »samostalniške tvorjenke iz vrstnih pridevnikov z obrazilom -ni na podstavi iz konkretnih samostalnikov niso mogoče (npr. *cestn-ost, *mizn-ost)«.3 2 O značilnostih izprislovnih tvorbnih priponskih nizov V nadaljevanju se osredotočamo na prikaz statističnih podatkov o frekvenci in distribuciji rabe priponskih obrazil pri izprislovni tvorbi, pridobljenih s strojnim luščenjem podatkov iz Besednodružinskega slovarja slovenskega jezika (Stramljič Breznik 2004, v nadaljevanju: BSSJ). Kot izhodišče za nadaljnjo tvorbo se v slovarju pojavi le en netvorjen prislov; posledično so tudi v prispevku obravnavane le stopenjske tvorjenke iz tega prislova. Gre za prislov blizu, ki je izhodišče za 50 večpriponskih tvorjenk. Zaradi neobsežnosti in specifičnosti analiziranega vzorca rezultatov statistične analize ni mogoče posplošiti na izprislovno tvorbo v slovenščini kot tako. 3 Kvantitativne lastnosti izprislovnih stopenjskih tvorjenk v BSSJ4 Pri izprislovnih stopenjskih tvorjenkah, analiziranih v BSSJ, je maksimalno število priponskih obrazil v nizu štiri. V gradivu se pojavlja šest različnih štiripriponskih nizov, vsak se realizira pri natanko eni tvorjenki, pri čemer se tri tvorjenke v korpusu metaFida 1.0 (v nadaljevanju: mFida) pojavljajo, preostale tri pa pojavitev v združenem korpusu ne izkazujejo: (a) -ati + pri-S5 + -en + -ost + -en (približnosten; 11 pojavitev v mFidi), (b) -ati + pri-S + -eva-ti + -alen + -ica (približevalnica; 1 pojavitev v mFidi), (c) -ati + pri-S + -eva-ti + -alen + -ik (približevalnik; brez pojavitev v mFidi), (d) -ati + z-S + -eva-ti + -alen + -ost (zbliževalnost; 2 pojavitvi v mFidi), (e) -ati + z-S + -eva-ti + -atelj + -ski (zbliževateljski; brez pojavitev v mFidi), (f) -ati + pri-S + -eva-ti + -alec + -ka (približevalka; brez pojavitev v mFidi). 3 Pri vmesni pridevniški stopnji se realizira priponsko obrazilo -ni in ne -en, saj gre za vrstne pridevnike. 4 Zgled za analizo kvantitativnih lastnosti izprislovnih tvorjenk predstavlja monografija Iwone Burkacke Kombinatoryka sufiksalna w polskiej derywacji odrzeczownikowej [Kombinatorika priponskih obrazil pri izsamostalniških stopenjskih tvorjenkah] (2012). 5 S (v ležečem tisku) je simbol za sestavljenko. 18 BORIS KERN IN NINA LEDINEK Preglednica 1: Število različnih priponskih kombinacij v priponskih nizih Dvopriponski Tripriponski Štiripriponski Število različnih priponskih nizov 26 18 6 Delež v % 52 36 12 Število tvorjenk 26 18 6 Delež v % 52 36 12 Število v mFidi potrjenih tvorjenk 25 14 3 Delež v mFidi potrjenih tvorjenk v % 59,6 33,3 7,1 (glede na vse potrjene tvorjenke v gradivu) Delež v mFidi potrjenih tvorjenk v % 50 28 6 (glede na vse tvorjenke v gradivu) Glede na predhodne raziskave (Kern 2020) in glede na dejstvo, da se število tvorjenk z višjestopenjsko tvorbo načeloma znižuje, je pričakovano, da je izprislovnih dvopriponskih kombinacij v priponskih nizih v analiziranem gradivu največ (glej preglednico 1), predstavljajo namreč več kot 50-odstotni delež vseh izprislovnih tvorjenk s priponsko kombinatoriko. 36-odstotni delež analiziranega vzorca so tvorjenke s tremi priponskimi obrazili v nizu, delež štiripriponskih nizov je bistveno manjši (12 %). Ker se vsak priponski niz v analiziranem gradivu realizira z natanko eno izprislovno tvorjenko, so tudi deleži tvorjenk z dvo-, tri- ali štiripriponsko kombinatoriko enaki deležem dvo-, tri- in štiripriponskih nizov. Od vseh izprislovnih tvorjenk, navedenih v BSSJ, jih je v mFidi potrjenih 80,1 %, pri čemer korpusno potrjene dvopriponske tvorjenke predstavljajo približno 60 % potrjenih primerov v gradivu (in 49 % vseh analiziranih tvorjenk), tripriponske zavzemajo tretjinski delež potrjenih tvorjenk (in 27,5-odstotni delež vseh analiziranih tvorjenk), delež potrjenih štiripriponskih tvorjenk pa je bistveno nižji, predstavlja namreč 7,1 % potrjenih tvorjenk (in 5,9 % vseh v gradivu obravnavanih tvorjenk). 3.1 Podrobnejši pregled priponskih kombinacij je razviden v preglednicah 2, 3 in 4. Izhodiščno prikazani besedotvorni modeli, ki izkazujejo zgodovino besednovrstne pripadnosti tvorjenk v stopenjski tvorbi in stopnjo tvorjenosti (prim. Skarżyński 1999), kažejo, da tudi za prislov – kot za medmet (prim. Stramljič Breznik in Ledinek 2024) – velja, da na prvi stopnji najpogosteje generira glagolske tvorjenke. Kar 76,4 % vseh priponskih kombinacij v BSSJ ima prvo glagolsko obrazilo, pri čemer to velja za vse štiripriponske nize in za 94,4 % tripriponskih nizov. Večjo raznolikost izkazujejo dvopriponski nizi, saj se pri njih kot prvi morfemi v priponskem nizu pojavljajo tudi pridevniška (v 29,6 % primerov) in samostalniška obrazila (v 7,4 % primerov), tudi pri dvopriponskih nizih pa je prvo obrazilo v nizu v 63 % primerov glagolsko. Za večino izprislovnih tvorjenk poleg tega velja, da ne izkazujejo le priponske kombinatorike, ampak imajo tudi vmesno sestavljensko stopnjo. Takih primerov je 64,7 %. Ena sama izprislovna tvorjenka v gradivu BSSJ ima vmesno zložensko stopnjo. Ker se vsak priponski niz v analiziranem gradivu realizira z natanko eno tvorjenko, so vse priponske kombinacije enako pogoste. IZPRISLOVNE STOPENJSKE TVORJENKE 19 3.1.1 Dvopriponski nizi Preglednica 2: Kombinatorika dvopriponskih nizov Besedotvorni model Dvopriponski nizi Primer Število Število v (razvrščeni po besednih vseh mFidi vrstah prvostopenjskih tvorjenk potrjenih tvorjenk) tvorjenk Adv,Ad,S6 -ek + -ost blizkost 1 1 -nji + -ak bližnjak7 1 1 -nji + -ava bližnjava 1 1 -nji + -i bližnji 1 1 -nji + -ica bližnjica 1 1 -nji + -ik bližnjik 1 1 -nji + -ost bližnjost 1 1 Adv,S,Ad -ina + -ski bližinski 1 1 Adv,S,Ad,S Z8 + -en + -ica blizuzvočnica 1 1 Adv,V,Ad -ati + -alen bližalen 1 1 -ati + -n bližan 1 1 Adv,V,Adv -ati + -aje bližaje se 1 1 -ati + -oč bližajoč 1 1 Adv,V,S -ati + -alec bližalec 1 1 -ati + -anje bližanje 1 1 Adv,V,V,Ad -ati + pri-S9 + -en približen 1 1 -ati + pri-S + -ljiv približljiv 1 0 -ati + pri-S + -n približan 1 1 -ati + z-S + -n zbližan 1 1 Adv,V,V,Adv -ati + pri-S + -vši približavši 1 1 Adv,V,V,Adv,Ad -ati + pri-S + -ljiv + ne-S nepribližljiv 1 0 Adv,V,V,S -ati + pri-S + -anje približanje 1 1 -ati + pri-S + -ek približek 1 1 -ati + z-S + -anje zbližanje 1 1 Adv,V,V,V -ati + pri-S + -eva-ti približevati 1 1 -ati + z-S + -eva-ti zbliževati 1 1 6 Krajšave za besedne vrste izhajajo iz latinskih poimenovanj: Ad – pridevnik, Adv – prislov, S – samostalnik, V – glagol, P – členek. Druge, navadno sestavljene krajšave: S – sestavljenka, Z – zloženka. Zapis pri-S pomeni sestavljenka s predponskim obrazilom pri-. 7 Izhodiščna oblika za višjestopenjske tvorjenke je primernik bližnji, vendar pa v okvirih stopenjskega besedotvorja za tvorjenke štejemo le besede, ki so leksikalizirane. V Bajcu (1952: 11) najdemo interpretacijo, da je tvorjenka bližnji nastala s pomočjo sestavljenega obrazila -ьnjь < -ĭno + io ali -šьnjь, pri čemer naj bi na slednjo »odločilno vplivali prislovi, ki se končujejo na -s, prim. danađnji, dnešnji, jutrošnji, letošnji, zarešnji in pod.« 8 Z pomeni, da je v besedotvornem nizu v vmesi stopnji prišlo do zlaganja. 9 S pomeni, da je v besedotvornem nizu v vmesi stopnji prišlo do sestavljenja, priponsko obrazilo je navedeno levo od S. 20 BORIS KERN IN NINA LEDINEK 3.1.2 Tripriponski nizi Preglednica 3: Kombinatorika tripriponskih nizov Besedotvorni Tripriponski nizi Primer Število Število v model (razvrščeni po besednih vrstah vseh mFidi prvostopenjskih tvorjenk) tvorjenk potrjenih tvorjenk Adv,Ad,S,S -nji + -ica + -ar bližnjičar 1 1 Adv,V,V,Ad,Adv -ati + pri-S + -en + -o približno 1 1 Adv,V,V,Ad,Adv,P -ati + pri-S + -en + -o + X približno 1 010 Adv,V,V,Ad,S -ati + pri-S + -en + -ost približnost 1 1 Adv,V,V,Adv,S -ati + pri-S + -n + -ka približanka 1 0 -ati + pri-S + -n + -ost približanost 1 1 -ati + z-S + -n + -ost zbližanost 1 1 Adv,V,V,V,Ad -ati + pri-S + -eva-ti + -alen približevalen 1 1 -ati + z-S + -eva-ti + -alen zbliževalen 1 1 -ati + pri-S + -eva-ti + -n približevan 1 1 -ati + z-S + -eva-ti + -n zbliževan 1 0 Adv,V,V,V,Adv -ati + pri-S + -eva-ti + -oč približujoč 1 1 -ati + z-S + -eva-ti + -oč zbližujoč 1 1 Adv,V,V,V,S -ati + pri-S + -eva-ti + -alec približevalec 1 1 -ati + pri-S + -eva-ti + -anje približevanje 1 1 -ati + z-S + -eva-ti + -alec zbliževalec 1 1 -ati + z-S + -eva-ti + -anje zbliževanje 1 1 -ati + z-S + -eva-ti + -atelj zbliževatelj 1 0 3.1.3 Štiripriponski nizi Preglednica 4: Kombinatorika štiripriponskih nizov Besedotvorni Štiripriponski nizi Primer Število Število v model (razvrščeni po besednih vseh mFidi vrstah prvostopenjskih tvorjenk potrjenih tvorjenk) tvorjenk Adv,V,V,Ad,S,Ad -ati + pri-S + -en + -ost + -en približnosten 1 1 Adv,V,V,V,Ad,S -ati + pri-S + -eva-ti + -alen približevalnica 1 1 + -ica -ati + pri-S + -eva-ti + -alen približevalnik 1 0 + -ik -ati + z-S + -eva-ti + -alen + zbliževalnost 1 1 -ost Adv,V,V,V,S,Ad -ati + z-S + -eva-ti + -atelj + zbliževateljski 1 0 -ski 10 Glede na specifikacije označevalnega modela JOS (tj. Jezikovno označevanje slovenskega jezika; Erjavec idr. 2010; Erjavec in Krek 2008a, 2008b), ki velja za standard oblikoskladenjskega označevanja slovenščine in je z njim označen tudi korpus mFida, razlikovanje med členkovnimi in prislovnimi pojavitvami pri lemah tipa približno ni vzpostavljeno, saj je problematika označevanja rešena leksikonsko (Arhar idr. 2008). Frekvenca pojavitev členka približno v korpusu je torej 0, četudi se v korpusu členek približno realno pojavlja. Razlikovanja med homonimoma v smislu frekvence pojavitev v korpusu nismo upoštevali zaradi enotnosti metodologije raziskave. IZPRISLOVNE STOPENJSKE TVORJENKE 21 Adv,V,V,V,S,S -ati + pri-S + -eva-ti + -alec približevalka 1 1 + -ka Najpogostejši besedotvorni model pri izprislovni tvorbi je pri dvopriponskih nizih Adv,Ad,S, ki ga realizira 7 priponskih nizov. S štirimi nizi je zastopan model Adv,V,V,Ad, s tremi pa besedotvorni model Adv,V,V,S. Drugi modeli so manj pogosti. Pri dvopriponskih nizih 11 besedotvornih modelov realizira 26 različnih nizov, 1 model povprečno 2,36 niza. Pri tri- in štiripriponskih tvorjenkah izhodiščni netvorjeni prislov v stopenjski tvorbi običajno generira vmesne glagolske tvorjenke tudi s predponskimi obrazili, tvorjenka na zadnji stopnji tvorbe pa ima končno samostalniško, pridevniško ali prislovno priponsko obrazilo. Najpogostejši tripriponski besedotvorni model je Adv,V,V,V,S s petimi različnimi nizi, štirje nizi realizirajo model Adv,V,V,V,Ad, trije nizi pa model Adv,V,V,Adv,S. Drugi modeli so redkejši. V povprečju velja, da pri tripriponskih nizih 1 besedotvorni model realizirata 2,25 niza. Najpogostejši štiripriponski besedotvorni model je Adv,V,V,V,Ad,S. Pojavlja se pri treh nizih. Ostali modeli so osameli. 1 model pri štiripriponskih nizih realizira 1,66 niza. Med 23 besedotvornimi modeli, ki se v BSSJ pojavljajo pri izprislovni tvorbi, se jih 56,5 % realizira vsaj z dvema nizoma. Absolutno najpogostejši model je Adv,Ad,S s sedmimi nizi. Pogosti besedotvorni modeli pri izprislovni tvorbi so še Adv,V,V,V,S s petimi nizi, Adv,V,V,Ad in Adv,V,V,V,Ad s štirimi nizi, trije modeli, in sicer Adv,V,V,Adv,S, Adv,V,V,S in Adv,V,V,V,Ad,S, pa se uresničujejo s po tremi različnimi nizi. Vsaka priponska kombinatorija se v gradivu BSSJ uresničuje pri natanko eni tvorjenki, zato noben besedotvorni model ne izkazuje večje produktivni v smislu števila tvorjenk, razlike so le v produktivnosti glede na število pripadajočih priponskih nizov. Le trije besedotvorni sestavi, ki generirajo en sam besedotvorni niz, potrditev v korpusu mFida nimajo. Za dvopriponske modele najpogosteje velja, da se stopnja tvorjenosti tvorjenke ujema s številom priponskih morfemov v njenem priponskem nizu. Drugostopenjskih tvorjenk je med tvorjenkami z dvopriponskimi nizi 53,8 %, stopnja tvorjenosti drugih tvorjenk je z izjemo ene tretjestopnjske tvorjenke za eno stopnjo višja. 3.2 V nadaljevanju v preglednicah 6, 7 in 8 prikazujemo, katera obrazila se pri izprislovni tvorbi na gradivu BSSJ nahajajo na začetku priponskih nizov in katera so najbolj produktivna. Netvorjeni prislov na prvi stopnji stopenjske tvorbe najpogosteje generira glagolsko tvorjenko, in sicer s priponskim obrazilom -ati. Gre za najpogostejše prvo obrazilo v dvo-, tri- in štiripriponskih nizih, v štiripriponskih nizih tudi edino prvo priponsko obrazilo. Obrazilo -ati se na prvi stopnji tvorjenosti pojavlja pri kar 78 % vseh analiziranih izprislovnih tvorjenk. V dvopriponskih nizih je razen prvega glagolskega obrazila -ati, ki se pojavlja pri 65,4 % izprislovnih tvorjenk, pogosto še pridevniško obrazilo -nji, ki zavzema 23,1- odstotni delež začetnih obrazil tvorjenk na prvi stopnji tvorjenosti. Osameli primeri začetnih priponskih obrazil v dvopriponskih nizih sta pridevniški obrazili -ek in -en ter samostalniško začetno obrazilo -ina. 22 BORIS KERN IN NINA LEDINEK Preglednica 6: Dvopriponski nizi z glagolskim začetnim priponskim obrazilom Prvo priponsko Priponski niz Realizac Primer Št. Število v obrazilo ija Tvorjen mFidi potrjenih niza k tvorjenk -ati -ati + -alen -alen bližalen 1 1 -ati + -aje -aje se bližaje se 1 1 -ati + -n -an bližan 1 1 -ati + -oč -ajoč bližajoč 1 1 -ati + -alec -alec bližalec 1 1 -ati + -anje -anje bližanje 1 1 -ati + pri-S + -en -en približen 1 1 -ati + pri-S + -ljiv -ljiv približljiv 1 0 -ati + pri-S + -n -an približan 1 1 -ati + pri-S + -vši -avši približavši 1 1 -ati + z-S + -n -an zbližan 1 1 -ati + pri-S + -ljiv + -ljiv nepribližljiv 1 0 ne-S -ati + pri-S + -anje -anje približanje 1 1 -ati + pri-S + -ek -ek približek 1 1 -ati + z-S + -anje -anje zbližanje 1 1 -ati + pri-S + -eva-ti -eva-ti približevati 1 1 -ati + z-S + -eva-ti -eva-ti zbliževati 1 1 Preglednica 7: Dvopriponski nizi s pridevniškim začetnim priponskim obrazilom Prvo priponsko Priponski niz Realizacija Primer Število Število v mFidi obrazilo niza tvorjen potrjenih k tvorjenk -nji -nji + -ak -njak bližnjak 1 1 -nji + -ava -njava bližnjava 1 1 -nji + -i -nji bližnji 1 1 -nji + -ica -njica bližnjica 1 1 -nji + -ik -njik bližnjik 1 1 -nji + -ost -njost bližnjost 1 1 -ek -ek + -ost -kost blizkost 1 1 -en Z + -en + -ica -nica blizuzvočni 1 1 ca Preglednica 8: Dvopriponski nizi s samostalniškim začetnim priponskim obrazilom Prvo priponsko Priponski niz Realizacija Primer Število Število v mFidi obrazilo niza tvorjenk potrjenih tvorjenk -ina -ina + -ski -inski bližinski 1 1 Pri tripriponskih nizih se kot začetni obrazili pojavljata le že omenjeni glagolsko obrazilo -ati in pridevniško -nji. Prvo zavzema 89,5-odstotni delež, drugo pa 10,5- odstotni delež. Pri štiripriponskih nizih se na začetku stopenjske tvorbe pojavlja izključno obrazilo -ati. 3.3 V okviru morfotaktičnih analiz je pomenjiv tudi podatek, katera so zadnja obrazila v besedotvornih nizih in, posledično, kakšna je besednovrstna pripadnost izprislovnih IZPRISLOVNE STOPENJSKE TVORJENKE 23 tvorjenk najvišje besedotvorne stopnje, kar je prikazano v preglednici 9. Zadnjestopenjske izprislovne tvorjenke so, sodeč po gradivu BSSJ, najpogosteje samostalniške. Obsegajo 56-odstotni delež vseh obravnavanih izprislovnih tvorjenk. Po obsegu jim sledijo pridevniške izprislovne tvorjenke (26 % tvorjenk) ter prislovne izprislovne tvorjenke (12-odstotni delež). Glagolske zadnjestopenjske tvorjenke se pojavljajo le izjemoma (2-odstotni delež). Kot posebne vrste tvorjenko omenimo še členek približno, ki ima sicer prislovno zadnje priponsko obrazilo, nastal pa je iz prislova s konverzijo. Preglednica 9: Besednovrstna pripadnost izprislovnih tvorjenk Priponsko Število Delež v Število Delež v Število v Delež obrazilo različnih % tvorjenk % mFidi v % priponskih potrjenih nizov tvorjenk Pridevniško 13 26 13 26 9 22,5 Samostalniško 28 56 28 56 25 62,5 Glagolsko 2 4 2 4 2 5 Prislovno 6 12 6 12 4 10 Členkovno 1 2 1 2 0 0 Končna obrazila tvorjenk po posamezni stopnji tvorjenosti (od 2. do 5.) so raznolika. Le v redkih primerih se zgodi, da se pri tvorjenkah iste tvorbene stopnje eno končno obrazilo pojavi večkrat, pri čemer velja, da se le pri štiristopenjskih tvorjenkah isto končno obrazilo pojavi trikrat, sicer se eno končno obrazilo pri tvorjenkah iste stopnje pojavlja največ dvakrat. Najmanjšo variabilnost glede končnih obrazil pričakovano izkazujejo štiristopenjske in tretjestopenjske izprislovne tvorjenke. V absolutnem smislu se pri izprislovnih tvorjenkah največkrat pojavijo končna obrazila -ost, -anje, -n, -alec, -alen, -ica in -oč. Prvo ima 6 pojavitev, drugi dve po 5 pojavitev, preostala našteta končna obrazila se v vzorcu BSSJ pojavijo po trikrat. Tudi z vidika besednovrstne pripadnosti tvorjenk posamezne besedotvorne stopnje posebnosti ni. Na vsaki stopnji tvorjenosti prevladujejo samostalniške tvorjenke, po številu jim praviloma sledijo pridevniške in prislovne tvorjenke. Preglednica 10: Končna obrazila in besednovrstna pripadnost izprislovnih tvorjenk glede na stopnjo tvorjenosti Stopnja Končno priponsko Število tvorjenk s posameznim Besedna tvorjenosti obrazilo obrazilom vrsta 2 -ost 2 S 2 -ak, -alec, -anje, -ava, -i, - 1 S ica, -ik 2 -alen, -n, -ski 1 Ad 2 -aje, -oč 1 Adv 3 -eva-ti 2 V 3 -anje, 2 S 3 -ar, ek, -ica, -ov 1 S 3 -n 2 Ad 3 -en, -ljiv 1 Ad 24 BORIS KERN IN NINA LEDINEK 3 -vši 1 Adv 4 -ost 3 S 4 -alec, -anje 2 S 4 -atelj, -ka 1 S 4 -alen, -n 2 Ad 4 -ljiv 1 Ad 4 -oč 2 Adv 4 -o 1 Adv 5 -ica, -ik, -ka, -ost 1 S 5 -en, -ski 1 Ad 5 / 1 P 4 Zaključek Analiza družljivosti priponskih obrazil pri izprislovnih stopenjskih tvorjenkah je pokazala, da je maksimalno število obrazil v priponskih nizih štiri. V gradivu se pojavlja šest različnih štiripriponskih nizov, vsak se realizira pri natanko eni tvorjenki, pri čemer se tri tvorjenke v korpusu metaFida 1.0 pojavljajo (približnosten, približevalnica, zbliževalnost), preostale tri pa pojavitev v združenem korpusu ne izkazujejo (približevalnik, zbliževateljski, približevalka). Pričakovano je med izprislovnimi kombinacijami v priponskih nizih v analiziranem gradivu največ dvopriponskih, predstavljajo več kot 50-odstotni delež. Podrobnejši pregled priponskih kombinacij kaže, da tudi za prislov – kot za medmet – velja, da na prvi stopnji najpogosteje generira glagolske tvorjenke. Kar 76,4 % vseh priponskih kombinacij v BSSJ ima prvo glagolsko obrazilo, pri čemer to velja za vse štiripriponske nize in za 94,4 % tripriponskih nizov. Najpogostejši besedotvorni model pri izprislovni tvorbi je pri dvopriponskih nizih Adv,Ad,S, ki ga realizira 7 priponskih nizov. S štirimi nizi je zastopan model Adv,V,V,Ad, s tremi pa besedotvorni model Adv,V,V,S. Drugi modeli so manj pogosti. V dvopriponskih nizih je razen prvega glagolskega obrazila -ati, ki se pojavlja pri 63 % izprislovnih tvorjenk, pogosto še pridevniško obrazilo -nji, ki zavzema 22,2-odstotni delež začetnih obrazil tvorjenk na prvi stopnji tvorjenosti. Zadnjestopenjske izprislovne tvorjenke so, sodeč po gradivu BSSJ, najpogosteje samostalniške. Obsegajo skoraj 55- odstotni delež vseh obravnavanih izprislovnih tvorjenk. Po obsegu jim sledijo pridevniške izprislovne tvorjenke (27,4 % tvorjenk) ter prislovne izprislovne tvorjenke (11,8-odstotni delež). Zahvale Prispevek je nastal v okviru projekta Kombinatorika besedotvornih obrazil v slovenščini (J6- 3134) in programa P6-0038, ki ju financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. Viri in literatura Ahlin, Martin, Lazar, Branka, Praznik, Zvonka in Snoj, Jerica, 2005: Prislovi v sinonimnem slovarju. Jezik in slovstvo 50.2. 21–33. Arhar Holdt, Špela in Ledinek, Nina, 2008: Oblikoskladenjske oznake JOS: revizija in nadgradnja nabora oznak za avtomatsko oblikoskladenjsko označevanje slovenščine. V IZPRISLOVNE STOPENJSKE TVORJENKE 25 Zbornik Šeste konference Jezikovne tehnologije. Ur. T. Erjavec in J. Žganec Gros. Ljubljana: Institut Jožef Stefan, 2008. 54–59. Bajec, Anton, 1952: Besedotvorje slovenskega jezika; 2: Izpeljava slovenskih pridevnikov. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Burkacka, Iwona, 2012: Kombinatoryka sufiksalna w polskiej derywacji odrzeczownikowej. Warszawa: Wydział Polonistyki Uniwersytetu Warszawskiego. Erjavec, Tomaž, Fišer, Darja, Krek, Simon in Ledinek, Nina, 2010: The JOS linguistically tagged corpus of Slovene. V Proceedings of the Seventh International Conference on Language Resources and Evaluation, LREC’10. Pariz: ELRA. Ur. N. Calzolari, K. Choukri, B. Maegaard, J. Mariani, J. Odijk, S. Piperidis, M. Rosner in D. Tapias. Valletta, Malta: European Language Resources Association. 1806–1809. http://www.lrec- conf.org/proceedings/lrec2010/pdf/139_Paper.pdf. Erjavec, Tomaž in Krek, Simon, 2008a: The JOS morphosyntactically tagged corpus of Slovene. V Proceedings of the Sixth International Conference on Language Resources and Evaluation, LREC'08. Ur. N. Calzolari, K. Choukri, B. Maegaard, J. Mariani, J. Odijk, S. Piperidis, D. Tapias. Marakeš, Maroko: European Language Resources Association (ELRA). 322–326. http://www.lrec-conf.org/proceedings/lrec2008/pdf/ 89_paper.pdf. Erjavec, Tomaž in Krek, Simon, 2008b: Oblikoskladenjske specifikacije in označeni korpusi JOS. V Zbornik Šeste konference Jezikovne tehnologije. Ur. T. Erjavec in J. Žganec Gros. Ljubljana: Institut Jožef Stefan. 49–53. Erjavec, Tomaž, Pranjić, Marko, Pelicon, Andraž, Kern, Boris, Stramljič Breznik, Irena in Pollak, Senja, 2023: Automating derivational morphology for Slovenian. V Electronic lexicography in the 21st century (eLex 2023): proceedings of the eLex 2023 conference. Ur. M. Medveď, M. Měchura, Michal, C.Tiberius, Carole, I. Kosem, J. Kallas, M. Jakubíček, S. Krek. Brno: Lexical Computing. 449–465. https://elex.link/elex2023/wp- content/ uploads/92.pdf. Gigafida 2.0 = Besedilni korpus Gigafida 2.0. https://viri.cjvt.si/gigafida/. Kern, Boris, 2010: Stopenjsko besedotvorje. Slavistična revija 58/3. 335–348. Kern, Boris, 2017: Stopenjsko besedotvorje (Na primeru glagolov čutnega zaznavanja). Ljubljana: Založba ZRC SAZU, ZRC SAZU, 2017. https://omp.zrc- sazu.si/zalozba/catalog/book/1082. Dostop: 15. 5. 2024. Kern, Boris, 2020: Kombinatorika priponskih obrazil v besedotvornih sestavih glagolov čutnega zaznavanja. V: Pogled v jezik in iz jezika: Adi Vidovič Muha ob jubileju Krajnc. Ur. M. Ivič, A. Žele. Maribor: Univerzitetna založba = University Press, 2020. 67–79. Kern, Boris, 2023: Feminativi v izsamostalniških besedotvornih nizih. V Naslavljanje raznolikosti v jeziku in književnosti (Zbornik Slavističnega društva Slovenije, 33). Ur. J. Jožef-Beg idr. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije, 2023: str. 197– 205. https://zdsds.si/wp-content/uploads/2023/10/zbornik-2023_splet_vstavljen- CIP_fin-1.pdf. Dostop: 15. 5. 2024. Kern, Boris, 2024: Priponski nizi izsamostalniških stopenjskih tvorjenk z izhodiščnim obrazilom -iti v slovenščini. Južnoslovenski filolog LXXX. 127–137. Łachnik, Jarosław, 2011. Z badań formalnosłowotwórczych nad wyrazami złożonymi – nasycenie kompozycją rodzin modeli odprzymiotnikowych (metodologia gniazdowa). V Współczesna polszczyzna w badaniach językoznawczych, t. III, Od języka w działaniu do leksyki. Ur. P. Zbróg. Kielce: Instytut Filologii Polskiej, Uniwersytet Humanistyczno- Przyrodniczy Jana Kochanowskiego. 159–178. 26 BORIS KERN IN NINA LEDINEK Metafida1.0. Slovenski združeni korpusi. https://www.clarin.si/ske/#dashboard?corpname =mfida10. Dostop: 16. 1. 2024. Olejniczak, Monika, 2003: 30 lat słowotwórstwa gniazdowego (rys historyczny). Słowotwórstwo gniazdowe. Historia. Metoda. Zastosowania. Skarżyński, Mirosław, (ur.). Kraków: Księgarnia Akademicka. 12–28. Pollak, Senja, Voršič, Ines, Kern, Boris in Ulčar, Matej, 2023: Novel Slovenian COVID-19 vocabulary from the perspective of naming possibilities and word formation. V Electronic lexicography in the 21st century (eLex 2023): proceedings of the eLex 2023 conference. Ur. M. Medveď idr. Brno: Lexical Computing. 419–438. https://elex.link/elex2023/wp- content/uploads/90.pdf. Dostop: 15. 5. 2024. Skarżyński, Mirosław, 1999: Powstanie i rozwój polskiego słowotwórstwa opisowego. Krakov: Instytut Filologii Polskiej Uniwersytetu Jagiellońskiego. SSKJ2, 2014: Slovar slovenskega knjižnega jezika. Druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja. Ljubljana: ZRC SAZU, Cankarjeva založba. Dostopno prek: http://www.fran.si/. Stramljič Breznik, Irena, 2004: Besednodružinski slovar slovenskega jezika: poskusni zvezek za iztočnice na B. Maribor: Slavistično društvo. Stramljič Breznik, Irena in Ledinek, Nina, 2024: Značilnosti izmedmetih priponskih nizov v Besednodružinskem slovarju slovenskega jezika za iztočnice na b. Slavia Centralis, 17(1), 1–17. https://journals.um.si/index.php/slaviacentralis/article/view/4507. Dostop: 15. 5. 2024. Toporišič, Jože, 2000: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja. Vidovič Muha, Ada, 1988: Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Partizanska knjiga Vidovič Muha, Ada, 2000: Slovensko leksikalno pomenoslovje: govorica slovarja. (Razprave Filozofske fakultete). Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Žele, Andreja, 2012: O propozicijskosti prislovov v slovenščini (z vidika slovanskega jezikoslovja). Slavia Centralis 5/2. 21–36. Adverbial multistage derivatives In the study, adverbs and their direct and indirect derivatives are analyzed in the context of multistage word formation, specifically from the perspective of morphotactics. The focus is on demonstrating the compatibility of suffixes, understood as the ability of different word formation suffixes to coexist within multistage word formation chains while considering the semantic aspect. Data on the frequency and distribution of suffix usage in adverbial mulstistage formation are derived from the “Besednodružinski slovar slovenskega jezika” (BSSJ, Slovenian Word-Family Dictionary: Test Volume for Headwords Starting with B) by Irena Stramljič Breznik (2004). The dictionary lists only one simplex adverb as the basis for further formation: blizu ('close'), which serves as the base for 50 derivatives. Due to the limited and specific nature of the analyzed sample, the results of the statistical analysis cannot be generalized to adverbial formation in Slovenian as a whole. The analysis of the compatibility of suffixes in adverbial word formation chains showed that the maximum number of suffixes in suffix chains is four. Six different four-suffix chains appear in the material, each realized in exactly one derivative. Of these, three derivatives appear in the metaFida 1.0 corpus (približnosten, približevalnica, zbliževalnost), while the remaining three do not appear in the corpus (približevalnik, zbliževateljski, približevalka). As expected, two-suffix adverbial combinations are the most common in the analyzed material, accounting for more than 50% of the chains. A detailed review of suffix chains shows that, similar to IZPRISLOVNE STOPENJSKE TVORJENKE 27 interjections, adverbs at the first stage most frequently generate verbal derivatives. 76.4% of all suffix combinations in the BSSJ have verbal suffix as the first suffix, applicable to all four-suffix chains and 94.4% of three-suffix chains. The most common word formation model in adverbial multistage derivatives for two-suffix chains is Adv,Ad,S, realized by 7 suffix chains. The model Adv,V,V,Ad is represented by four chains, and the model Adv,V,V,S by three. Other models are less common. In two-suffix chains, besides the first verbal suffix -ati, which appears in 63% of adverbial derivative, the adjective suffix -nji is also common, occupying a 22.2% share of the initial suffixes in the first-stage derviative. Final adverbial derivatives are, according to the BSSJ material, most often nominal, comprising nearly 55% of all adverbial derivatives considered. They are followed by adjectival adverbial suffixes (27.4%) and adverbial suffixes (11.8%). 28 BORIS KERN IN NINA LEDINEK Škrabčevi dnevi 13 Str.: 29–44 KAKO PREDVIDLJIV JE NAGLAS V SLOVENSKIH TVORJENKAH S PRIPONO -ICA? EMA ŠTARKL ZRC SAZU Univerza v Novi Gorici, Center za kognitivne znanosti jezika MARKO SIMONOVIĆ Univerza v Gradcu Povzetek V pristopih znotraj razpršene morfologije je naglasno mesto tvorjenke razumljeno kot posledica morfološke zgradbe besede. Glede na naglas in druge napovedovalce morfološke zgradbe lahko ločimo izkorenske tvorjenke (tvorjene iz korenov), ki so naglašene na priponi, ter izkategorialne tvorjenke (tvorjene iz kategorij), ki so naglašene na osnovi. Slovenščina izkazuje domačo besedotvorno pripono -ica, ki produktivno tvori oba tipa tvorjenk. V prispevku so teoretične predpostavke na podlagi vzorca slovenskih tvorjenk s pripono -ica testirane s korpusno študijo ter preverjene s študijo z naravnimi govorci. Ključne besede: naglasno mesto, izkorenske tvorjenke, izkategorialne tvorjenke, besedotvorna obrazila kot koreni, razpršena morfologija, slovenščina Abstract In approaches within Distributed Morphology, stress placement is understood as being a consequence of the morphological structure of the word. Depending on stress placement and other predictors of morphological structure, there are two types of derivations: deradical (derived from roots), which are stressed on the affix, and decategorial (derived from categories), which are stressed on the base. Slovenian exhibits a native suffix -ica, which productively forms both types of derivations. In this paper, these theoretical assumptions are tested in a corpus study on a sample of Slovene -ica derivations and further examined in a study with native speakers. Keywords: stress placement, deradical derivations, decategorial derivations, affixes as roots, Distributed Morphology, Slovenian 1 Uvod Vpliv besedotvornih obrazil na naglas tvorjenih besed v slovenščini ni enak pri vseh obrazilih. Med obrazili, ki se v vseh tvorjenkah obnašajo enako, obstajata dve skupini. Obrazila v prvi skupini ne vplivajo na naglas tvorjenke, (1), medtem ko imajo obrazila v drugi skupini vedno vpliv na naglas, (2). Posledično imajo tvorjenke z obrazili iz prve KAKO PREDVIDLJIV JE NAGLAS V SLOVENSKIH TVORJENKAH S PRIPONO -ICA? 29 skupine različna naglasna mesta, medtem ko imajo tiste z obrazili iz druge skupine vse naglas na istem zlogu (tistem, ki ga pripiše obrazilo). Obstoj dveh skupin obrazil je vodil tradicionalne (Toporišič 2004, ki govori o stalno naglašenih enotah), pa tudi nekatere generativne raziskovalce (Marvin 2002) k predpostavki, da imajo tista obrazila, ki vplivajo na naglas tvorjenke, leksikalni naglas. To pomeni, da je obrazilo -ant shranjeno kot /ánt/, medtem ko je obrazilo -ež shranjeno kot /ež/. Vse, kar v tem primeru potrebujemo za analizo naglasa tvorjenk v slovenščini, je pravilo, da v primerih, v katerih imata tako osnova kot obrazilo leksikalni naglas (npr. v /prevár+ánt/), prevlada naglas slednjega. (1) bistroúmen bistroúmnež nèvljúden nèvljúdnež lákomen lákomnež (2) prevárati prevaránt práktik praktikánt projékt projektánt Predstavljeno sliko nekoliko zaplete obstoj številnih obrazil, ki se v nekaterih besedah obnašajo kot člani prve skupine, v drugih pa kot člani druge skupine. Primer takega obrazila je pripona -ica, kar ponazarjajo primeri v (3). Tvorjenke v (3a) imajo naglas na osnovi, pri čemer -ica ne vpliva na naglas, medtem ko so besede v (3b) naglašene na priponi -ica ne glede na naglas ostalih morfemov. (3) a. prijátelj prijáteljica tenisáč tenisáčica b. továriš tovarišíca gospodár gospodaríca Obstajajo tudi primeri, v katerih se površinsko ista kombinacija morfemov lahko izgovori z različnim naglasom, kar pripelje do dveh besed z (nekoliko) različnim pomenom. Takšne pare ponazarjamo v (4) s primeri iz Marvin (2002: 130). (4) mlád mládost ‘značilnost mladega’ mladóst ‘doba v človeškem življenju od otroštva do zrelih let’ nòv nôvost ‘značilnost novega’ novóst ‘kar se v določenem okolju prvič uvede’ Marvin (2002) se v svoji analizi osredotoča na tovrstne primere in predlaga, da korelacija med ohranjenim naglasom osnove in predvidljivim pomenom ni naključna. V okviru razpršene morfologije (Halle in Marantz 1993, 1994) predlaga, da obstaja med dvema skupinama nominalizacij razlika v skladenjski strukturi. Medtem ko so mládost, nôvost in podobne nominalizacije izpridevniške (tj. v njih se -ost dodaja na pridevnike, sestavljene iz korena in fonološko praznega pridevniškega jedra), so mladóst, novóst in podobne nominalizacije izkorenske, kar pomeni, da so sestavljene iz korena in obrazila (samostalniškega jedra) -ost. Predpostavka je, da je za vpliv na naglas in za nepredvidljiv pomen nujna lokalnost med dvema morfemoma, čemur je zadoščeno v izkorenskih nominalizacijah, ne pa izpridevniških (ali nasploh izkategorialnih), v katerih je med 30 EMA ŠTARKL IN MARKO SIMONOVIĆ obema morfemoma v zgradbi prisotno (neizgovorjeno) kategorialno jedro. Z drugimi besedami: obrazilo -ost je naglašeno, tako kot je naglašeno obrazilo -ant, razlika je le v dejstvu, da se -ost lahko sestavi tako s korenom kot s pridevnikom. Simonović (2020, 2022) predlaga nadgradnjo analize v Marvin (2002), ki ne prevzema nikakršnega leksikalnega naglasa v slovenskih obrazilih, temveč izpeljuje vse razlike v naglasu iz skladenjske zgradbe. Svojo analizo gradi na verziji razpršene morfologije, ki izhaja iz predpostavke, da so vsi besedotvorni morfemi koreni (Lowenstamm 2014). Do premika naglasa z osnove pride, kadar se več korenov sestavi brez vmesnih kategorij oz. v primeru korenskih skupkov. Korenski skupki imajo privzet naglas, kar v slovenščini pomeni končen naglas (z izjemo oblikotvornih obrazil). Analiza izkategorialnih tvorjenk je precej podobna pristopu Marvin (2002), pri njih je namreč obrazilo koren zunaj korenskega skupka in zato nikoli ne more dobiti naglasa. Ni povsem jasno, kako bi analiza Marvin (2002) obravnavala primere, kot je (3), kjer ni očitne pomenske razlike, zlasti pa kako bi omogočila premik naglasa v (3b), kjer je tvorjena sama osnova, na katero se -ica dodaja, zaradi česar premik naglasa ni pričakovan. Simonović (2020, 2022) obravnava pomensko predvidljive tvorjenke s premikom naglasa kot izjemne korenske skupke in napoveduje, da bodo taki korenski skupki redki v primerjavi z izkategorialnimi tvorjenkami z istim obrazilom. V tem prispevku predstavljava študijo primera naglasnega vedenja pripone -ica v luči pristopov znotraj razpršene morfologije. Poleg vidne besedotvorne morfologije (ki kaže na tvorjeno osnovo) in (ne)predvidljivosti pomena tvorjenk je naglas eden od napovedovalcev skladenjske/morfološke strukture v slovenščini (Marvin 2002, Simonović 2020, 2022). Cilj je ugotoviti, ali ohranjen naglas osnove, nepredvidljiv pomen in vidna morfologija, ki kaže na tvorjenost osnove, dejansko korelirajo, kot pričakujemo iz pristopov v okviru razpršene morfologije. Članek je organiziran, kot sledi. Naslednji razdelek obravnava značilnosti pristopov znotraj razpršene morfologije in njihove napovedi. Razdelek 3 oriše cilje prispevka. V 5. in 6. razdelku sta predstavljeni korpusna študija in študija z naravnimi govorci slovenščine z rezultati. Razdelek 7 o rezultatih razpravlja, razdelek 8 prispevek sklene. 2 Morfološka zgradba in naglas v razpršeni morfologiji V klasični različici razpršene morfologije (v nadaljevanju RM, Halle in Marantz 1993, 1994) so obrazila razumljena kot realizacije funkcijskih jeder. Marvin (2002) je prva obravnavala slovenski naglas v luči RM in pri tem izhaja iz predpostavke, da so obrazila v slovenščini realizacije kategorialnih jeder ter da imajo leksikalni naglas (lahko so naglašena ali nenaglašena). Vendar pa zaradi mehanizma, imenovanega fazni izmet (angl. phasal spell-out), leksikalni naglas obrazil lahko pride do izraza le, kadar v strukturi pod obrazilom ni kategorialnega jedra. Fazni izmet pomeni, da se beseda fonološko in pomensko realizira (izmeče) po fazah, pri čemer kategorialna jedra sprožajo izmet. Vpliv na naglas in pomen je možen le znotraj faze, kar pomeni, da je vse, kar se znajde zunaj faze, nedostopno za premik naglasa ali spremembe pomena. V (5a) je ponazorjena zgradba, v kateri kategorialno jedro x lahko vpliva na naglas ali pomen korena. V (5b) koren in obrazilo x nista v isti fazi, saj je med njima nemo kategorialno jedro y, zato obrazilo x ne more vplivati na koren. Zgled (6) prikazuje strukturi za novóst, (6a), in nôvost, (6b). KAKO PREDVIDLJIV JE NAGLAS V SLOVENSKIH TVORJENKAH S PRIPONO -ICA? 31 (5) a. xP b. xP 3 3 x √ x yP obrazilo KOREN obrazilo 3 y √ ø KOREN (6) a. nP b. nP 3 3 n √ n aP -ost NOV -ost 3 a √ ø NOV V novejših različicah RM so raziskovalci predlagali, da so nekatera (Creemers idr. 2018) ali vsa (Lowenstamm 2014) obrazila (vezani oz. prehodni) koreni, ki se lahko združijo v korenske skupke. Slovenske podatke znova obravnava Simonović (2020, 2022), ki problematizira leksikalne naglasne diakritike na obrazilih, ki jih analizira kot korene. Simonovićeva analiza se znebi leksikalnega naglasa na obrazilih in vse razlike v naglasu med obrazili razlaga s skladenjsko strukturo. Primer (7) prikazuje njegove strukture za novóst, (7a), in nôvost, (7b). Izmet primerov kot (7b) se ne razlikuje bistveno od izmeta pri Marvin (2002). Pridevnik se izvrže v prvi fazi in obrazilo nima več vpliva ne na naglas ne na pomen. Razlika med dvema pristopoma je razvidna iz primerov kot (7a). V takih primerih je pri Simonoviću v zgradbi korenski skupek, ki se izvrže v fonologijo brez vsakega naglasa in v fonologiji dobi najmanj zaznamovano naglasno mesto, kar je v slovenščini končni naglas. Kot pokažeta Simonović in Mišmaš (2020), ima 63 % glagolov, 70 % samostalnikov in 73 % vseh pridevnikov naglas na zlogu pred končnico oz. tematskim vokalom v vseh oblikah. (7) a. nP b. nP 3 3 n √P n √P 3 3 √ √ √ aP OST NOV OST 3 a √ NOV Poudarjamo, da korenski skupki vključujejo več kot en koren. Tudi v takšnih primerih se cel korenski skupek izmeče v prvi fazi, kjer dobi naglas na zadnjem možnem mestu. Med nominalizacijami na -ost so taki primeri uč-en-óst in last-n-óst. Marvin (2002) takih primerov ne obravnava, zato ni povsem jasno, kako bi njena analiza izpeljala premik naglasa, če sta -n in -en pridevniški jedri. Ena možnost je, da bi bila učen- in lastn- v teh primerih korena. Simonovićeva analiza bi v tem primeru predvidela korenska skupka, kot je ponazorjeno v (8) za učenóst. Napoved je, da bo takih primerov relativno malo in da bodo pomensko nepredvidljivi. 32 EMA ŠTARKL IN MARKO SIMONOVIĆ (8) nP 3 n √P 3 √ √P OST 3 √ √ EN UČ Če povzamemo, oba pristopa v okviru RM predvidevata, da bo premik naglasa koreliral z nepredvidljivim pomenom in manj vidno besedotvorno morfologijo pred obrazilom. Ker Simonovićeva (2022) analiza zajema tudi primere z več obrazili, bova v nadaljevanju besedila sledila njenim formalizmom. 3 Cilj prispevka Cilj prispevka je predstaviti študijo primera naglasnega vedenja pripone -ica v kontekstu pristopov znotraj razpršene morfologije, in sicer preverjava napovedi teh pristopov, da lahko med naglasnim mestom, predvidljivostjo pomena in vidno besedotvorno morfologijo opazujemo korelacijo. Osredotočava se na slovensko pripono -ica, ki se uporablja v različnih vrstah tvorjenk. Tvorimo lahko besede, v katerih pripono dodamo k osnovi, ki že vsebuje vsaj eno vidno pripono. To skupino, ponazorjeno v (9), imenujeva kompleksne tvorjenke. V drugi skupini pripono -ica dodamo k osnovam, pri katerih je viden le koren. To skupino, ponazorjeno v (10), imenujeva enostavne tvorjenke. (9) a. vodíteljica b. ústnica vod-i-telj-ica ust-n-ica c. podpísnica d. Kostánjevica pod-pis-n-ica kostanj-ev-ica (10) a. ópica b. lisíca c. novíca op(-)ica1 lis-ica nov-ica d. žógica e. článica žog-ica član-ica Po pristopih znotraj RM pričakujemo, da bodo kompleksne tvorjenke bolj verjetno tvorjene izkategorialno, medtem ko bodo enostavne tvorjenke bolj nagnjene k izkorenski tvorbi. Pričakujemo, da bo imela prva skupina naglas na priponi -ica redkeje kot druga. Pričakujemo tudi, da bo druga skupina glede na naglas heterogena, saj se besede lahko tvorijo izkategorialno, z neizgovorjenimi kategorialnimi jedri. Vendar njena heterogenost predvidoma ne bo naključna. Poleg naglasa namreč obstaja dodaten kazalnik morfološke zgradbe besed, in sicer njihov pomen. Izkategorialne tvorjenke imajo predvidljive pomene, medtem ko imajo izkorenske tvorjenke nepredvidljive, 1 Vezaj v oklepajih pomeni, da obstaja možnost, da je beseda za nekatere govorce besedotvorno netvorjena, gl. tudi op. 5. KAKO PREDVIDLJIV JE NAGLAS V SLOVENSKIH TVORJENKAH S PRIPONO -ICA? 33 idiosinkratične pomene. V njihovem primeru ni jasno, kakšen pomen izpeljani besedi prinese vsaka sestavina (Marantz 2001, Arad 2003), kljub temu pa je vsaka sestavina za govorce prepoznavna. Nekatere enostavne tvorjenke z obrazilom -ica verjetno nastanejo izkategorialno, kar lahko sklepamo na podlagi njihovega pomena. To so manjšalnice iz obstoječih ženskih samostalnikov, (10d), in samostalniki ženskega spola, tvorjeni iz obstoječih ustreznic moškega spola, (10e). Pomen tako manjšalnic kot tudi ženskih ustreznic je v celoti predvidljiv. Druge tvorjenke s pripono -ica iz skupine enostavnih tvorjenk se zaradi svojih idiosinkratičnih pomenov zdijo izkorenske. Razlikovanje med pomenskimi manjšalnicami in ženskimi ustreznicami na eni strani ter idiosinkratičnimi tvorjenkami na drugi je uporabno kot še en zunanji kazalnik razlik v osnovni morfološki strukturi, prav tako kot je to naglas. Velika odstopanja od korelacije med tema dvema napovedovalcema bi bila izziv za analize v okviru RM. 4 Raziskovalna vprašanja in hipoteze Ob upoštevanju opažanj, ki so bila izpostavljena v prejšnjih razdelkih, so najina raziskovalna vprašanja naslednja: 1. Ali je naglas napovedovalec morfološke zgradbe? 2. Ali se naglas ujema z drugimi napovedovalci osnovne morfološke zgradbe, natančneje: i. s prisotnostjo drugih besedotvornih morfemov poleg pripone -ica ali ii. s predvidljivostjo/prozornostjo prispevka obrazila -ica k pomenu tvorjenke? Pričakujeva, da se bodo v slovenščini pri tvorjenkah z obrazilom -ica vsi trije predlagani napovedovalci ujemali. Da bi odgovorila na raziskovalna vprašanja, testirava naslednji hipotezi: 1. Naglas lahko napovemo iz vidne morfološke zgradbe besed, ki vsebujejo pripono -ica. Konkretno, pri kompleksnih tvorjenkah obstaja večja verjetnost, da imajo naglas na osnovi (in ne na priponi -ica). 2. Znotraj skupine enostavnih tvorjenk se naglasno mesto ujema s pomenom. Konkretno, manjšalnice in ženske ustreznice, v katerih ima pripona -ica predvidljiv pomen, se obnašajo podobno kompleksnim tvorjenkam in imajo naglas na osnovi, medtem ko imajo besede z idiosinkratičnimi pomeni večinoma naglas na priponi -ica. Če bosta hipotezi potrjeni, bo to dodatno podprlo ugotovitve analiz v okviru RM. Hipotezi sva preverjala s korpusno študijo, njene rezultate pa sva dodatno preliminarno preverjala s študijo z naravnimi govorci slovenščine. 5 Korpusna študija Da bi pridobila vzorec populacije besed z zadnjo tvorbeno stopnjo s pripono -ica, je bil iz korpusa pisne standardne slovenščine Gigafida 2.0 pridobljen naključni vzorec besed, ki se končujejo na ica. Iz vzorca sva odstranila besede, ki niso bile primerne za analizo, saj so bile i) ortografsko podobne besede, kot America, ii) dvozložne besede, katerih edino možno naglasno mesto je -íca, npr. žlica, iii) nadaljnje tvorjenke iz besed z zadnjo tvorbeno stopnjo s pripono -ica, npr. nepravica ali iv) nejasni primeri, kar je bilo preverjeno z intuicijami šestih naravnih govorcev slovenščine (vključno z obema 34 EMA ŠTARKL IN MARKO SIMONOVIĆ avtorjema prispevka).2 Končni vzorec3 vsebuje 583 besed (frekvenca na milijon besed v korpusu: povprečje 10,4, mediana 3,2, modus: 1,8, standardni odklon: 26,1; najvišja frekvenca: 344,5/milijon, minimalna frekvenca: 0/milijon). Besede v vzorcu so bile razdeljene v različne kategorije glede na njihovo vidno morfemsko sestavo in pomen: i) kompleksne tvorjenke (tiste besede, ki vsebujejo poleg pripone -ica in korena še kakšen viden morfem), ii) enostavne tvorjenke s predvidljivim pomenom (besede, ki vsebujejo koren in pripono -ica s kompozicijskim pomenom (manjšalnice, npr. mizica, ženska poimenovanja, npr. članica), iii) enostavne tvorjenke z idiosinkratičnim pomenom (besede tipa pravica)4 in iv) prikrite tvorjenke (besede, ki so tradicionalno dojete kot netvorjene, npr. majica).5 Po delitvi je ostalo 23 besed, ki jih nisva mogla gotovo razdeliti v določene skupine. Zato sva oblikovala nalogo določanja morfemskih mej, ki je vsebovala 23 nejasnih besed in 23 besed iz vzorca, katerih morfemska zgradba je bila gotovo razvidna. Nalogo so rešili štirje naravni govorci slovenščine z izobrazbo na področju jezikoslovja ali slovenistike. Na podlagi rezultatov sva izključila 19 od 23 nejasnih besed, in sicer kadar se sodbe anketirancev niso skladale s sodbami avtorjev prispevka ali kadar so bile sodbe anketirancev različne. Velik del izključenih besed so bili toponimi, ki pogosto ohranjajo arhaična stanja; še en pogost vzorec so bile tvorjenke s pripono -ica, katerih osnova je prikrita tvorjenka (npr. cesar-ica). Za potrebe čim boljšega nadzora nad posameznimi dejavniki sva torej iz vzorca odstranila vse primere, ki so ostali dvoumni. Vsem besedam, ki so ostale v vzorcu, sva označila mesto naglasa (1, če je naglasno mesto na priponi, sicer 0)6 in frekvenco. Za analizo vzorca sva uporabila posplošene linearne mešane modele (program R, paket lme4). Ta statistična metoda zajema tako fiksne kot slučajne učinke in je primerna za analizo podatkov, ki nimajo normalne porazdelitve. Z modelom sva preverjala, ali delitev tvorjenk v skupine glede na njihov pomen in vidno morfološko zgradbo pravilno napove mesto naglasa. Najprej sva testirala vpliv vidne morfološke zgradbe na naglas, rezultati so podani v tabeli 1. V celotnem vzorcu (583 besed) sta na priponi naglašeni 102 besedi (17,5 %). Ker gre za naključni vzorec populacije vseh slovenskih tvorjenk s pripono -ica, ta povprečna vrednost naglasa odslikava splošne tendence naglaševanja pripone -ica v slovenščini. Pripona je torej v jeziku dokaj redko naglašena. Ko vzorec razdelimo na enostavne in kompleksne tvorjenke (slednje za razliko od prvih poleg korena in pripone -ica vsebujejo še vsaj en viden morfem), se izkaže, da je pripona -ica v kompleksnih tvorjenkah povprečno naglašena manj kot v celotnem vzorcu, saj je v tej skupini naglašena v približno 9 % besed. Po drugi strani je v enostavnih tvorjenkah naglašena večkrat kot v celotnem vzorcu, približno v 31,8 % besed. Opažanja sva preverjala s posplošenimi linearnimi mešanimi modeli. Gre za inferenčno statistično metodo, kar pomeni, da lahko na podlagi vzorca sklepa o celotni 2 Proces odstranitve nejasnih primerov je podrobneje opisan v nadaljnjem besedilu. 3 Končni vzorec je dostopen na platformi Zenodo (Štarkl in Simonović 2024a). 4 Ta skupina vsebuje tako besede s koreni, ki so lahko prosti, npr. pravica, pri čemer je koren prav prost, kot s tistimi, ki so lahko samo vezani, npr. lisica, pri čemer koren lis ne more stati sam. 5 Besede tega tipa bi lahko razumeli kot enomorfemske, v katerih je pripona -ica le navidezna, ali kot prikrite tvorjenke s korenom, ki se izven teh besed ne pojavlja. Psiholingvistični eksperimenti kažejo, da govorci razčlenijo tudi tiste besede, ki jih tradicionalno analiziramo kot netvorjene, npr. potíca (glej npr. Stockall in Manouilidou 2014). 6 Pri tem sva uporabila eSSKJ, SSKJ in SSKJ2 . Če obstajata dve enakopisnici z različnima naglasoma (npr. bólnica in bolníca), sva besedo podvojila in jo obravnavala z obema možnima naglasnima mestoma. KAKO PREDVIDLJIV JE NAGLAS V SLOVENSKIH TVORJENKAH S PRIPONO -ICA? 35 populaciji. Koeficient ocene prestreženja (angl. intercept) nam pove naravni logaritem obeta,7 da bo imela odvisna spremenljivka vrednost 1, če ima neodvisna spremenljivka vrednost 0. V tabeli 2 nam torej vrednost pove naravni logaritem obeta, da bo beseda naglašena na priponi, kadar beseda ni kompleksna tvorjenka. V tabeli 3 nam naravni logaritem obeta pove, da bo beseda naglašena na priponi pri frekvenci 0. Naslednja vrstica nam pove, kako se obet spremeni, ko se spremeni vrednost neodvisne spremenljivke. V tabeli 2 je tudi neodvisna spremenljivka binarna – besede so lahko kompleksne ali ne, vmesnih vrednosti ni. To pomeni, da koeficient ocene v drugi vrstici pomeni naravni logaritem obeta, da bo pripona naglašena, če je beseda kompleksna tvorjenka. Pri frekvenci nam druga vrstica pove, koliko se vrednost naravnega logaritma obeta spremeni, ko se frekvenca poveča za 1. Če je p-vrednost manjša od 0,05, je rezultat statistično značilen. Analiza vzorca iz korpusa pokaže, da s kompleksnostjo tvorjenke pada možnost, da bo beseda naglašena na priponi -ica. Frekvenca besed na naglas ni imela vpliva. Ti in vsi nadaljnji rezultati so bili pridobljeni s hkratnim upoštevanjem slučajnih učinkov, ki jih neodvisne spremenljivke ne predvidijo. Tabela 1: Kompleksnost tvorjenke in naglas – opisna statistika vse besede enostavne tvorjenke kompleksne tvorjenke povprečje 0,174957118 0,318181818 0,08815427 standardna napaka 0,015748623 0,031473853 0,014901434 mediana 0 0 0 modus 0 0 0 std. odklon 0,380256682 0,466832681 0,283910457 varianca 0,144595144 0,217932752 0,080605147 sploščenost 0,946113176 -1,394826389 6,546738614 asimetrija 1,715482228 0,786089946 2,917310117 razpon 1 1 1 minimum 0 0 0 maksimum 1 1 1 Vsota 102 70 32 št. elementov 583 220 363 Tabela 2: Napoved naglasa glede na kompleksnost tvorjenke (celoten vzorec) ocena std. napaka z-vrednost Pr(>|z|) p-vrednost prestreženje -11,05 6,458e-04 -17113 <2e-16 <0,001 kompleksne tvorjenke -14,88 6,457e-04 -23038 <2e-16 <0,001 7 Pri obetu gre za pojem, podoben verjetnosti. Izračunamo ga kot razmerje med tem, da se neka stvar zgodi (npr. da neka ekipa na tekmi zmaga) in tem, da se ne zgodi (ekipa izgubi). Pri verjetnosti gre za razmerje med tem, da se neka stvar zgodi in vsemi možnimi izidi (torej da ekipa ali zmaga ali izgubi). Obet za nek izid je lahko 1 : 4 oz. 1/4 (ekipa na eni tekmi zmaga in izgubi 4), kar znaša 0,25; lahko pa je npr. 4 : 1 oz. 4/1 (ekipa zmaga na 4 tekmah in izgubi eno), kar znaša 4. Kadar je obet negativen, so torej njegove vrednosti med 0 in 1, kadar pa je pozitiven, so med 1 in neskončno. Zato se izračuna naravni logaritem obeta, ki vrednosti spremeni v simetrične, da jih lažje primerjamo. Za negativen obet dobimo negativne vrednosti in obratno, za pozitivnega dobimo pozitivne. Naravni logaritem obeta razmerja 4 : 1 je ‒1,386, medtem ko je naravni logaritem obeta razmerja 1 : 4 1,386. 36 EMA ŠTARKL IN MARKO SIMONOVIĆ Tabela 3: Napoved naglasa glede na frekvenco besede (celoten vzorec) ocena std. napaka z-vrednost Pr(>|z|) p-vrednost prestreženje -11,98486 0,93733 -12,786 <2e-16 <0,001 frekvenca 0,01003 0,01590 0,631 0,528 >0,05 Pokazano je bilo, da je bolj verjetno, da bodo na priponi -ica naglašene enostavne tvorjenke kot kompleksne. Vendar pa je skupina enostavnih tvorjenk glede njihovega pomena heterogena. Zato sva z nadaljnjimi testi preverjala, ali lahko naglas še natančneje napovemo, če upoštevamo pomen enostavnih tvorjenk. Vrednosti v tabeli 4 lahko primerjamo z vrednostmi v tretjem stolpcu tabele 1, kjer so obravnavane vse enostavne tvorjenke. V celotnem vzorcu enostavnih tvorjenk ima naglas na priponi -ica približno 31,8 % besed. Vendar pa se povprečne vrednosti naglasa na priponi v posamičnih pomenskih skupinah znotraj vzorca precej razlikujejo. V skupini prikritih tvorjenk je na priponi naglašenih 25 % besed, v skupini enostavnih tvorjenk z idiosinkratičnim pomenom 70 %, v skupini manjšalnic približno 12 % in v skupini ženskih ustreznic polovica besed. Ali so razlike statistično značilne, sva ponovno preverjala s posplošenimi linearnimi mešanimi modeli. V tabeli 5 se koeficient ocene nanaša na skupino enostavnih tvorjenk z idiosinkratičnim pomenom. Vrednost 0,8473 pomeni približno 70 % možnosti, da bo beseda v tej skupini naglašena na priponi -ica. Ker gre za inferenčno statistično metodo, to pomeni, da lahko to verjetnost posplošimo na celotno populacijo, torej na vse slovenske enostavne tvorjenke s pripono -ica z idiosinkratičnim pomenom. P-vrednost 0,001 pomeni, da je posplošitev natančna z 99,9- odstotno gotovostjo. V nadaljnjih vrsticah vidimo koeficiente ocen drugih treh skupin, ki so poimenovane v prvem stolpcu. Tako prikrite tvorjenke kot manjšalnice imajo statistično značilno manjšo verjetnost, da bodo naglašene na priponi -ica od prve skupine; učinek je močnejši pri manjšalnicah. Razlika pri skupini ženskih ustreznic ni statistično značilna. Tudi v tej skupini sva kontrolirala učinek frekvence, vendar se ta ponovno ni pokazal (tabela 6). Tabela 4: Pomen enostavnih tvorjenk in naglas – opisna statistika prikrite enostavne tv. z manjšalnice ženske tvorjenke idiosinkratičnim ustreznice pomenom povprečje 0,25 0,7 0,120967742 0,5 standardna napaka 0,099339927 0,059660054 0,029402526 0,129099445 mediana 0 1 0 0,5 modus 0 1 0 0 std. odklon 0,444261658 0,462124791 0,327412669 0,516397779 varianca 0,197368421 0,213559322 0,107199056 0,266666667 sploščenost -0,496732026 -1,240745542 3,595639188 -2,307692308 asimetrija 1,250514297 -0,895414208 2,35327425 0 razpon 1 1 1 1 minimum 0 0 0 0 maksimum 1 1 1 1 Vsota 5 42 15 8 št. elementov 20 60 124 16 KAKO PREDVIDLJIV JE NAGLAS V SLOVENSKIH TVORJENKAH S PRIPONO -ICA? 37 Tabela 5: Napoved naglasa glede na pomen enostavne tvorjenke ocena std. napaka z-vrednost Pr(>|z|) p-vrednost prestreženje 0,8473 0,2817 3,007 0,00263 0,001 (enost. tv. z idiosin. p.) manjšalnice -2,8306 0,3940 -7,184 6,79e-13 <0,001 ženske ustreznice -0,8473 0,5739 -1,476 0,13985 >0,05 prikrite tvorjenke -1,9459 0,5883 -3,308 0,00094 <0,001 Tabela 6: Napoved naglasa glede na frekvenco enostavne tvorjenke ocena std. napaka z-vrednost Pr(>|z|) p-vrednost prestreženje -0,0822345 0,187750 -4,380 1,19e-05 <0,001 frekvenca 0,004983 0,004680 1,065 0,287 >0,05 Do zdaj je bilo pokazano, da imajo kompleksne tvorjenke s pripono -ica majhno verjetnost, da bodo naglašene na priponi, medtem ko imajo enostavne tvorjenke večjo. Vendar je slednja skupina heterogena, saj se enostavne tvorjenke razlikujejo po pomenu. Znotraj vzorca imajo tvorjenke z idiosinkratičnim pomenom zelo visoko možnost za naglas na priponi, medtem ko imajo manjšalnice od njih nižjo. Glede na oba kriterija lahko celoten vzorec iz korpusa razdelimo na tiste besede, ki so glede na vidno zgradbo in pomen verjetno izkategorialne, ter tiste, ki so verjetno izkorenske. Med izkategorialne sva uvrstila kompleksne tvorjenke in enostavne tvorjenke s predvidljivim pomenom (manjšalnice in ženske ustreznice), med izkorenske pa enostavne tvorjenke z idiosinkratičnim pomenom in prikrite tvorjenke. Na novo razporejene podatke sva ponovno analizirala. Rezultati, prikazani v tabeli 7, kažejo izrazito statistično robustno podprto razliko v naglasu med skupino tvorjenk, za katere lahko na podlagi pomena in vidne morfološke zgradbe sklepamo, da so izkorensko tvorjene, in med tistimi, za katere lahko sklepamo, da so izkategorialno tvorjene. Pri tem prve močno težijo k naglasu na priponi -ica, medtem ko slednje močno težijo k naglasu na osnovi. Tabela 7: Napoved naglasa glede na morfološko zgradbo in pomen (celoten vzorec) ocena std. napaka z-vrednost Pr(>|z|) p-vrednost izkorenske tvorjenke 10,480 1,221 8,585 <2e-16 <0,001 izkategorialne tvorjenke -22,892 1,837 -12,461 <2e-16 <0,001 S tem lahko potrdiva, da naglas v slovenščini korelira s preostalima napovedovalcema morfološke zgradbe, kar podpira tezo, da je v slovenščini tudi naglas njen napovedovalec oz. da je naglas odvisen od morfološke zgradbe tvorjene besede. Vendar pa ima korpusna študija to pomanjkljivost, da so v korpusu zbrane le obstoječe slovenske besede. Njihov naglas bi lahko bil pri govorcih naučen za vsako besedo posebej, pri čemer mehanizem tvorbe, ki ga utemeljujeva v tem prispevku, ne bi bil produktiven del mentalne slovnice govorcev. Zato sva rezultate dodatno preliminarno preverjala s študijo z 11 naravnimi govorci slovenščine. 38 EMA ŠTARKL IN MARKO SIMONOVIĆ 6 Preliminarna študija z naravnimi govorci Da bi rezultate korpusne študije preverila z naravnimi govorci slovenščine, sva oblikovala bralno nalogo s psevdotvorjenkami s pripono -ica, torej s tvorjenkami, ki vsebujejo pripono in a) neobstoječ koren ali b) obstoječ koren, ki v kombinaciji s to pripono ni izpričan. Razdeljene so bile v tri skupine, oblikovane na podlagi korpusnega vzorca: kompleksne psevdotvorjenke (npr. do-uč-i-tv-ic-a), enostavne psevdotvorjenke z idiosinkratičnim pomenom (npr. rad-ica) in psevdomanjšalnice (npr. pog-ica). Psevdobesede sva postavila v povedi, s čimer sva sugerirala nameravani pomen psevdotvorjenk, kot to prikazuje (11). (11) a. kompleksne psevdotvorjenke Dodatno izobraževanje za učitelje, ki so učili otroke po vaseh, se je imenovalo doučitvica. b. enostavne psevdotvorjenke z idiosinkratičnim pomenom Žetvi v ne prevročem vremenu, ki so jo radi opravljali, so rekli radica. c. psevdomanjšalnice Specifično orodje za urejanje hleva se je imenovalo poga. Majhna poga je bila pogica. Psevdotvorjenke so besede, ki bi sicer v slovenščini lahko obstajale, njihov neobstoj je naključen. To pomeni, da je izkušnja za govorca enaka srečanju z novo obstoječo besedo, ki je doslej še ni poznal. Govorci so v bralni nalogi glasno prebrali povedi. Med branjem so morali psevdobesedam, da bi jih izgovorili, pripisati tudi naglasno mesto, in sicer spontano – naglas teh besed ne more biti naučen, saj so se govorci z njimi srečali prvič. Če je mehanizem, opisan v prejšnjih razdelkih in preverjen s korpusno študijo, pri govorcih slovenščine produktiven, gre pričakovati, da bodo psevdotvorjenkam glede na kategorijo pripisali drugačni naglasni mesti. Pričakovala sva torej, da bodo govorci enostavne psevdotvorjenke z idiosinkratičnim pomenom naglaševali na priponi -ica, medtem ko preostalih dveh skupin ne bodo. Oblikovanih je bilo 48 psevdotvorjenk, v vsaki skupini 16, poleg tega pa še 60 motilcev (prav tako psevdotvorjenk in psevdomanjšalnic, ki pa so bile tvorjene z različnimi drugimi priponami). Povedi so bile razporejene naključno za vsakega govorca. V navodilih so bili govorci obveščeni, da bodo glasno prebrali povedi, ki vsebujejo nekatere manj znane ali narečne slovenske besede. Vključenih je bilo 11 govorcev iz različnih krajev po slovenskem govornem območju.8 Kraji, iz katerih govorci izhajajo (iz vsakega kraja po en govorec, izjema je Ljubljana, od koder sta sodelovala dva govorca), so razvidni iz karte, priložene v razdelku Dodatek. Kraji so umeščeni v narečja na podlagi prosojnice slovenskih narečij iz tretjega zvezka Slovenskega lingvističnega atlasa (SLA3). Odgovore informatorjev sva zapisala, in sicer sva vsako psevdobesedo označila za naglas (1 za naglas na priponi in 0 za naglas na osnovi).9 Govorci so psevdobesede naglaševali v skladu s pričakovanji glede na teoretično izhodišče. Enostavne psevdotvorjenke z idiosinkratičnim pomenom so govorci na priponi naglasili 59-krat, tj. 8 Vsem informatorjem se zahvaljujeva za sodelovanje pri raziskavi. 9 Podatki so dostopni na platformi Zenodo (Štarkl in Simonović 2024b). KAKO PREDVIDLJIV JE NAGLAS V SLOVENSKIH TVORJENKAH S PRIPONO -ICA? 39 54 %. Na drugi strani sta se tako skupina psevdomanjšalnic kot skupina kompleksnih psevdotvorjenk statistično značilno razlikovali od prve skupine. Govorci so psevdobesede iz teh dveh skupin na priponi naglaševali le sporadično (skupaj 15-krat, kar znaša 4 %, od tega 9-krat en informator iz Šentvida pri Stični). Analiza s posplošenim linearnim mešanim modelom je potrdila, da so razlike močno statistično značilne. T-vrednost v tabeli 8 pove, da lahko te rezultate posplošimo na celotno populacijo vseh psevdotvorjenk teh kategorij s pripono -ica z več kot 99,9999-% zanesljivostjo. Rezultati preliminarne študije dodatno utemeljujejo naglas v slovenskih tvorjenkah s pripono -ica kot pokazatelj skrite morfološke zgradbe. Tabela 8: Napoved naglasa v psevdotvorjenkah s pripono -ica (vsi informatorji) ocena std. Napaka t-vrednost10 Pr(>|z|) prestreženje 0,53977 0,02522 21,40 <2e-16 (enostavne psevdotv. z idiosin. p.) psevdomanjšalnice -0,48230 0,03577 -13,48 <2e-16 kompleksne psevdotvorjenke -0,51053 0,03593 -14,21 <2e-16 7 Razprava Tako korpusna študija kot preliminarna študija z naravnimi govorci slovenščine potrjujeta najini hipotezi. Naglas v slovenščini torej lahko razumemo kot napovedovalec morfološke zgradbe tvorjenk. Ujema se z drugima pokazateljema, in sicer s pomenom ter vidno morfološko zgradbo. Kot je bilo utemeljeno za druge jezike, je naglas na priponi zadnje tvorbene stopnje tudi v slovenščini povezan z izkorenskimi tvorjenkami, medtem ko je naglas na osnovi povezan z izkategorialnimi tvorbami. Hkrati rezultati podpirajo Simonovićevo (2022) tezo, da v slovenščini obstaja privzeto naglasno mesto, in sicer na zadnjem zlogu, ki lahko prejme naglas. Čeprav rezultati študije z naravnimi govorci robustno statistično značilno podpirajo teoretična izhodišča, prinašajo tudi indice za sklepanje o potencialnih razlikah v sistemih različnih narečij, kar pa bi bilo treba podrobneje nasloviti v ločeni študiji. Glede na razlike med naglasom izkorenskih in izkategorialnih psevdotvorjenk11 izstopa govorec iz Šentvida pri Stični. Zdi se, da ima drugačen sistem naglaševanja, saj so poleg izkorenskih psevdotvorjenk na priponi pogosto naglašene še manjšalnice, ne pa tudi kompleksne psevdotvorjenke. Da bi lahko naslovili vprašanje, ali je takšno stanje v nasprotju s teoretičnimi predpostavkami, ki jih preverjava, bi bile potrebne natančnejše raziskave naglasnega sistema govora. Naglas v vseh ostalih krajih je s teoretičnimi predpostavkami skladen; govorci so na priponi naglaševali izkorenske psevdotvorjenke, izkategorialnih pa ne oz. samo izjemno redko. Govorci iz različnih krajev se razlikujejo po tem, kako pogosto so se naglasi na priponi pri izkorenskih tvorjenkah pojavili. Kraje (brez Šentvida pri Stični) lahko razdelimo v tri skupine, kot prikazuje priložena karta: 1) naglašenih je le nekaj izkorenskih psevdotvorjenk (1–4 od 16 psevdotvorjenk; na karti označeno s kvadratom); 2) naglašenih je približno polovica izkorenskih psevdotvorjenk (7–8; na karti označeno 10 Absolutna vrednost t-vrednosti, ki je večja od 1,96, ustreza p-vrednosti 0,05. Večja, kot je t-vrednost, bolj zanesljivo lahko zavrnemo ničto hipotezo. 11 S tema izrazoma so mišljene psevdotvorjenke, ki so bile oblikovane in v povedi postavljene tako, da sta njihova pomen in zgradba sugerirala razumevanje tvorjenk kot izkorenskih in izkategorialnih v skladu s teoretičnimi predpostavkami, opisanimi v prvih razdelkih prispevka. 40 EMA ŠTARKL IN MARKO SIMONOVIĆ s krogom); 3) naglašena je večina izkorenskih psevdotvorjenk (11–14; na karti označeno z zvezdo). 8 Sklep Rezultati kažejo na jasne statistično značilne razlike med skupinami, kar podpira zastavljeni hipotezi. S stališča teorije to nakazuje na dodatne empirične argumente za strukturno razlago naglasnega vedenja besedotvornih obrazil ter za konkretno implementacijo, ki razlikuje med izkorenskimi in izkategorialnimi tvorjenkami. Kljub temu raziskava ni primerna za razlikovanje med dvema opisanima pristopoma znotraj RM, tj. Marvin (2002) in Simonović (2022). Glavna razlika med njunimi napovedmi je v tem, da Marvin (2002) predvideva obstoj nenaglašenih obrazil, ki tvorijo izkorenske nominalizacije, medtem ko Simonović (2022) vse razlike v naglasu izpelje iz same morfološke zgradbe, zaradi česar je pristop bolj ekonomičen. Drugi pomemben vidik predstavljenih rezultatov je, da obstajajo tudi izjeme od pričakovanih korelacij, čeprav se večina besed obnaša, kot predvidevata pristopa znotraj RM. Če se osredotočimo na korelacijo med naglasom in pomenom, sta takšna primera po eni strani tovarišíca (naglašena pripona, predvidljiv pomen) in po drugi vêjica (v pomenu ločila, nenaglašena pripona, nepredvidljiv pomen). Obravnavanje takšnih besed je pomemben cilj za naslednje raziskave, v tem sklepu pa lahko podamo osnove za nadaljnje preučevanje. V pristopu, kot je RM, izjemnost tovrstnih besed pomeni, da imajo dodatne shranjene informacije, ki so vidne bodisi le na fonološkem bodisi le na pomenskem stičišču. Če za trenutek privzamemo, da naglas zvesto posnema skladenjsko zgradbo, mora biti dodatna informacija shranjena v enciklopediji, kjer je za besedo tovarišíca (s korenskim skupkom) shranjen pomen ženske ustreznice besede tovariš, medtem ko je za besedo vêjica poleg predvidljivega pomena majhne veje shranjen tudi nepredvidljivi pomen ločila. V obeh primerih gre za negospodarne strukture. V primeru besede tovarišíca je shranjen pomen, ki bi ga lahko predvidljivo izpeljali v izsamostalniški strukturi, v primeru besede vêjica pa gre za izsamostalniško zgradbo, v kateri samostalnika znotraj besede ne interpretiramo. Prav zaradi tega pričakujemo, da take zgradbe v jeziku ne bodo produktivne. Druga možnost je, da skladenjsko zgradbo odraža pomen in je izjemnost takih besed v njihovi fonološki podstavi oziroma so leksikalne reprezentacije naglasa bolj kompleksne; torej da obstajajo leksikalni naglasi, ki pogojujejo izjemno ohranjanje naglasa in njegov izjemni premik. V tem primeru bi bila beseda vêjica korenski skupek, vendar bi imela tudi posebno krepak leksikalni naglas, ki blokira premik naglasa. Podobno bi bila tovarišíca izsamostalniška, ampak bi imel samostalnik tovariš šibak leksikalni naglas ali preferenco za naglas drugje, ki se upošteva ob dodajanju besedotvornih morfemov. Nazadnje rezultati kažejo tudi na obstoj narečnih razlik, ki zahtevajo nadaljnje raziskave in razumevanje. Pomembno je poudariti, da je analiza zajela le omejeno geografsko območje. Da bi narečne razlike in s tem naglasni sistem v slovenščini bolj celostno razumeli in pojasnili, bi morale prihodnje študije razširiti obseg geografskega vzorčenja. Kljub omejitvam trenutni rezultati služijo kot pomemben izhodiščni korak za nadaljnje raziskave in razvoj na tem področju. KAKO PREDVIDLJIV JE NAGLAS V SLOVENSKIH TVORJENKAH S PRIPONO -ICA? 41 Zahvale Delo je delno financirano v okviru projekta Večfunkcijskost v morfologiji, ki ga sofinancirata ARIS (J6-4614) in Avstrijski znanstveni sklad FWF (I 6258), ter v okviru programa P6-0382, ki ga financira ARIS. Viri in literatura Arad, Maya, 2003: Locality constraints on the interpretations of roots. Natural Language and Linguistic Theory 21. 737–78. https://doi.org/10.1023/A:1025533719905. Creemers, Ava, Don, Jan in Fenger, Paula. 2018: Some affixes are roots, others are heads. Natural Language and Linguist Theory 36. 45–84. https://doi.org/10.1007/s11049-017- 9372-1. eSSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika. Rastoči slovar (od leta 2016). www.fran.si. Gigafida 2.0 = Besedilni korpus Gigafida 2.0. https://viri.cjvt.si/gigafida/. Halle, Morris in Marantz, Alec, 1993: Distributed morphology and the pieces of inflection. V The View from Building 20. Ur. K. Hale in S. J. Keyser. 111–176. Cambridge, MA: MIT Press. Halle, Morris in Marantz, Alec, 1994: Some key features of distributed morphology. V MITWPL 21: Papers on phonology and morphology. Ur. A. Carnie in H. Harley. 275– 288. Cambridge, MA: MITWPL. Lowenstamm, Jean, 2014: Derivational affixes as roots. V The Syntax of Roots and the Roots of Syntax. Ur. A. Alexiadou, H. Borer, in F. Schäfer. 230–259. Oxford: Oxford University Press. Marantz, Alec, 2001: Words. Rokopis. Massachusetts Institute of Technology. Marvin, Tatjana, 2002: Topics in the Stress and Syntax of Words. Cambridge, MA: MIT. Simonović, Marko, 2020: Categories, root complexes and default stress: Slovenian nominalizations revisited. Linguistica 60.1. 103–117. https://doi.org/10.4312/linguistica.60.1.103-117. Simonović, Marko, 2022: Derivational affixes as roots across categories. Journal of Slavic Linguistics 30/2. 195–233. https://doi.org/10.1353/jsl.2022.a909904. SLA3 = Slovenski lingvistični atlas 3 – Kmetovanje. 2023. Ur. J. Škofic, K. Kenda-Jež in M. Kumin Horvat. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. https://doi.org/10.3986/9789610507499. SSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika. www.fran.si. SSKJ2 = Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja. http://www.fran.si/. Stockall, Linnaea in Manouilidou, Christina, 2014: Teasing apart syntactic category vs. argument structure information in deverbal word formation: a comparative psycholinguistic study. Rivista di Linguistica, 26.2. 71–98. https://qmro.qmul.ac.uk/xmlui/handle/123456789/15093. Štarkl, Ema in Simonović, Marko, 2024a: Words in -ica from the GIGAFIDA corpus/Besede na -ica iz korpusa Gigafida. Baza podatkov. https://zenodo.org/records/12605738. Štarkl, Ema in Simonović, Marko, 2024b: Stimuli -ica experiment/Dražljaji -ica eksperiment. Baza podatkov. https://zenodo.org/records/12605881. Toporišič, Jože, 2004. Slovenska slovnica. Četrta, prenovljena in razširjena izdaja. Maribor: Obzorja. 42 EMA ŠTARKL IN MARKO SIMONOVIĆ How predictable is the stress of Slovenian -ica derivations? The effect of derivational affixes on stress placement in derived words is not the same for all Slovenian affixes. Some always affect the stress placement, whereas others never do. Moreover, there is a third type, namely, affixes that shift the stress only in some words they derive. One of these is the suffix -ica. Similarly to other languages (Lowenstamm 2014, Creemers et al. 2018), the stress placement in Slovenian is related to the morphological structure of the derived word (Marvin 2002, Simonović 2020, 2022). As a general tendency, the derivations assumed to be deradical based on their overt morphological structure and meaning have suffix-stress, whereas the ones assumed to be decategorial have base-stress. In this paper we focus on stress in the native Slovenian suffix -ica derivations. Our study with a corpus sample of the derivations, which includes both those with idiosyncratic as well as decompositional meanings, provides statistically significant empirical support for the approaches of Marvin (2002) and Simonović (2020, 2022). The results are further corroborated by a preliminary study with 11 native speakers who participated in a reading task with pseudo-derivations with the examined suffix. KAKO PREDVIDLJIV JE NAGLAS V SLOVENSKIH TVORJENKAH S PRIPONO -ICA? 43 I Dodatek 44 EMA ŠTARKL IN MARKO SIMONOVIĆ Škrabčevi dnevi 13 Str.: 45–63 KONČNICE POD DROBNOGLEDOM DVOJINE – VSI DVOJINSKI A-JI PETRA MIŠMAŠ Univerza v Novi Gorici, Center za kognitivne znanosti jezika MARKO SIMONOVIĆ Univerza v Gradcu Povzetek Tradicionalna slovenska slovnica privzema obstoj večzložnih končnic, ki izražajo več slovničnih lastnosti, npr. dvojinske oblike s končnicami -oma, -ama, -ema in -ima. Pri obravnavi na prvi pogled portmantojskih končnic se pojavi vprašanje, ali jih lahko razdelimo na manjše enote, in če je odgovor pritrdilen, kaj te enote izražajo. V prispevku je obravnavan predlog, da je končni -a vedno označevalec dvojine, kar utemeljujejo podatki, ki kažejo prisotnost končnice -a v dvojinskih oblikah glagolov, samostalnikov in pridevnikov. Analiza temelji na nanoskladnji, kjer končnice izražajo nize funkcijskih projekcij. V podani analizi končni -a v oblikah kot korak-om-a dejansko izraža dvojino, vendar predlagane analize ne moremo razširiti tudi na množinski -i. Ključne besede: slovenščina, dvojina, sklon, končnice, nanoskladnja Abstract Traditional Slovenian grammars assume the existence of polysyllabic endings that express multiple grammatical features, e.g., the dative/instrumental dual endings like -oma, -ama, -ema, and -ima. The listed (prima facie) portmanteau endings raise the question of whether they can be divided into smaller units and if so, what these units express. The focus of the paper is on the proposal that the final -a is always a marker of the dual, based on data showing its presence in dual forms of verbs, nouns, and adjectives. The analysis is couched in Nanosyntax, in which endings express sequences of functional projections. In the outlined analysis, the final -a in forms like korak-om-a ‘step-DAT/INST.DU’ indeed expresses the dual, but we cannot extend the proposal to the plural -i. Key words: Slovenian, dual, case, endings, Nanosyntax 1 Uvod Tradicionalna slovenska slovnica privzema obstoj končnic, ki hkrati izražajo več slovničnih lastnosti (t. i. portmanteau morfemi). Tako vsebujejo samostalniške končnice KONČNICE POD DROBNOGLEDOM DVOJINE 45 v slovenščini informacije o sklanjatvi, sklonu, spolu in številu, pri čemer ni nujno, da imajo vse končnice tudi fonološko vsebino (obstajajo tudi t. i. ničte končnice) ali da je pomen/funkcija končnice jasna brez konteksta.1 (1) a. hiš-a (a = F.SG.NOM), hiš-i (i = F.SG.DAT/F.DU.NOM/ACC) b. korak-∅ (∅ = M.SG.NOM/ACC) Fonološko vsebino mnogih samostalniških končnic načeloma predstavlja le en samoglasnik, (1a), a med končnicami po dolžini izstopajo oblike za dajalnik in orodnik dvojine in množine, ki sestojijo iz več kot enega zloga oz. samoglasnika. Kontrast v dolžini je razviden v tabeli 1. Tabela 1: Dvojinske oblike samostalnikov in pridevnikov NOM GEN DAT ACC LOC INST korak a ov oma a ih oma lip i ∅ ama i ah ama mest i ∅ oma i ih oma lep a ih ima a ih ima Pri tem velja izpostaviti, da je za dolge končnice v dvojini značilen končen -a. Kakor je razvidno iz tabele 1, ta ni značilen le za samostalnike, ampak tudi za pridevnike, opazimo pa ga lahko tudi pri glagolih (tabela 2). Taka razporeditev kaže, da verjetno ne gre za naključno delno prekrivanje, temveč za morfem, ki v vseh teh primerih izraža dvojino. Pridevnike in glagole v prispevku sicer puščamo ob strani. Tabela 2: Dvojinske oblike glagola OSNOVA 1.DU 2.DU 3.DU sedanjik del-a va ta ta velelnik del-a-j va ta -- Na osnovi izstopanja dajalniških in orodniških končnic po dolžini in razširjenosti -a v dvojinskih oblikah se postavi vprašanje, ali lahko dolge dvojinske samostalniške končnice, tj. končnice iz več kot enega samoglasnika/zloga, razdelimo na manjše enote/morfeme in kaj te enote izražajo. Kot že omenjeno, je v nadaljevanju obravnavan predlog, da dolge končnice lahko razdelimo in da je končni -a v obravnavanih končnicah označevalec dvojine. Takšen predlog je s stališča tradicionalnega slovenskega jezikoslovja, v katerem so končnice razumljene kot »pretežno enodelne« (Toporišič 2004: 262), tj. sestojijo pretežno iz enega morfema, nenavaden, vendar najde svoje mesto v drugi pristopih, npr. tistih, ki privzemajo skladenjsko zgradbo besed. Takšna pristopa sta npr. nanoskladnja in razpršena morfologija, pri čemer se v tem prispevku osredotočamo na prvo. V teh je za npr. netvorjene samostalnike pogosto privzeto pomensko jedro (koren sestavljen s 1 V prispevku uporabljamo mednarodne okrajšave za označevanje slovničnih oznak, pri čemer sledimo Leipziškim navodilom za anotacijo primerov. Ta so dosegljiva na https://www.eva.mpg.de/lingua/resources/glossing- rules.php. V besedilu so rabljene naslednje oznake: F = ženski, N = srednji, M = moški spol; SG = ednina, DU = dvojina, PL = množina; NOM= imenovalnik, GEN = rodilnik, DAT= dajalnik, ACC = tožilnik, LOC = mestnik, INST = orodnik; 1 = prva, 2 = druga, 3 = tretja oseba. Te okrajšave bodo rabljene tudi v tabelah in skladenjskih drevesih. 46 PETRA MIŠMAŠ IN MARKO SIMONOVIĆ samostalniškim jedrom), ob katerem se pojavi več slovničnih oznak, ki jih realizira končnica ali niz končnic. Drugače se obnašajo jeziki z aglutinacijskim načinom izražanja slovničnih oznak, kot je npr. turščina, v kateri se število in sklon izražata ločeno. Tako je orodnik množine besede adam »moški« v turščini adam-lar-la, pri čemer je -lar množinska končnica, ki se pojavlja v vseh oblikah množine, medtem ko je -la orodniška končnica, ki se pojavlja v orodniku v obeh številih. Orodnik ednine istega samostalnika je torej adam-la, medtem ko je imenovalnik množine adam-lar (primer je povzet po Türk in Caha (2021)). V slovenščini je velika večina sklonskih končnic nedvomno portmantojskih, tj. takih, da izražajo tako število kot sklon, zato nam prav podatki v središču prispevka ponujajo priložnost opazovanja ločenega izražanja sklona in števila v jeziku, ki ima načeloma portmantojske končnice. Podatke, s katerimi lahko podkrepimo predlagana odgovora, natančneje pregledamo v razdelku 2. V razdelku 3 podatke analiziramo z orodji nanoskladnje. Zaključek obravnava odprta vprašanja. 2 Dolge končnice in -a: pregled podatkov V razdelku 1 smo na osnovi prvotnega pregleda podatkov predlagali, da lahko po dolžini izstopajoče dajalniške in orodniške dvojinske oblike razdelimo na dva dela, in sicer na -om/-am/-im ter -a, pri čemer slednji izraža le dvojino. To hkrati pomeni, da je začetno izhodišče, da je prvi del dolgih končnic, tj. -om/-am/-im, portmantojski morfem, ki izraža vse ostale slovnične oznake, ki jih sicer izražajo samostalniške končnice. Začetno stališče lahko potrdimo s pregledom samostalniških paradigem. Tako lahko dolge končnice najdemo v vseh moških in ženskih sklanjatvah ne glede na naglasni tip, gl. tabeli 3 in 4. Hkrati pa imajo dolge končnice v dajalniku in orodniku v dvojini končni -a ne glede na druge vrednosti v paradigmi. Ob strani puščamo tretjo sklanjatev, za katero so značilne fonološko neizražene končnice. Podani niso podatki za srednji spol, a gl. tabelo 1 za I. srednjo sklanjatev. Tabela 3: Sklanjatve moškega spola, dvojina I.M II.M IV.M I.M (podaljševanje osnove) NOM korak-a slug-i dežurn-a dn-ev-a GEN korak-ov slu-g dežurn-ih dn-ev-ov DAT korak-om-a slug-am-a dežurn-im-a dn-ev-om-a ACC korak-a slug-i dežurn-a dn-ev-a LOC korak-ih slug-ah dežurn-ih dn-ev-ih INST korak-om-a slug-am-a dežurn-im-a dn-ev-om-a Tabela 4: Sklanjatve ženskega spola, dvojina I.F I.F II.F II.F IV.F NOM miz-i vod-é perut-i stvar-í dežurn-i GEN miz-∅ vod-á perut-i stvar-í dežurn-ih DAT miz-am-a vod-ám-a perut-(i)m-a stvar-ém-a dežurn-im-a ACC miz-i vod-é perut-i stvar-í dežurn-i LOC miz-ah vod-àh perut-ih stvar-éh dežurn-ih INST miz-am-a vod-ám-a perut-(i)m-a stvar-éh dežurn-im-a KONČNICE POD DROBNOGLEDOM DVOJINE 47 Na »dvojinskost« končnega -a v dolgih končnicah kaže tudi primerjava dolgih končnic v ednini, dvojini in množini. Kot kaže tabela 5, lahko končni -a najdemo le v dvojinskih oblikah, ne pa tudi v dolgih končnicah v ednini in množini. Tabela 5: Dajalniške in orodniške končnice za vse tri spole v ednini, dvojini in množini I.M II.M I.F II.F I.N DAT.SG korak-u slug-i lipi-i perut-i mest-u INST. SG korak-om slug-om lip-o perut-jo mest-om DAT. DU korak-om-a slug-am-a lip-am-a perut-m-a mest-om-a INST. DU korak-om-a slug-am-a lip-am-a perut-m-a mest-om-a DAT.PL korak-om slug-am lip-am perut-im mest-om INST.PL korak-i slug-ami lip-ami perut-mi mest-i Na osnovi pregleda podatkov lahko postavimo naslednji posplošitvi: 1. Končni -a je v dvojini prisoten v vseh dolgih končnicah. 2. Končni -a je prisoten v dolgih končnicah le v dvojini. Predlog, da lahko dvojinske dolge končnice v slovenščini razdelimo na dva dela, in sicer na -om/-am/-im ter -a, ki izraža dvojino, je torej empirično podkrepljen. 3 Dolge končnice ‒ pristop in analiza Kot že omenjeno, lahko predlog, da so lahko dolge končnice razdeljene na manjše dele, umestimo v pristope, ki privzemajo skladenjsko zgradbo besed, kot sta npr. nanoskladnja in razpršena morfologija. Gre za teoretična pristopa k zgradbi besed, nastala v okviru tvorbene slovnice, ki predlagata, da imajo vse besede skladenjsko zgradbo in v katerih slovarske enote tekmujejo za realizacijo delov skladenjskih zgradb. Pri tem je pristopoma skupno, da besedotvorno netvorjene samostalnike razumeta kot kombinacijo pomenskega jedra (koren in samostalniško jedro) in slovničnih oznak, ki jih realizira končnica ali niz končnic. Se pa pristopa ključno razlikujeta, če povzamemo po Cahi (2018: 57–60), v enotah, ki so sestavljene v zgradbi (skupki oznak ali posamezne oznake), v privzetem izmetu (po fazah ali zvezah) in v samem razumevanju položaja morfologije kot dela generativne slovnice. Medtem ko razpršena morfologija privzema, da so nekatere operacije (npr. fuzija) značilne samo za morfologijo in s tem pojmuje morfologijo kot ločeno raven slovnice, v nanoskladnji morfologija tako rekoč ne obstaja, temveč gre tudi pri zgradbi besed za skladnjo, ki je preslikana neposredno na glasovno raven jezika. V tem prispevku bomo privzeli nanoskladenjski pristop, saj je ta v preteklosti sklon v slovanskih jezikih naslovil neposredno in zanj izdelal natančno in empirično podprto analizo, gl. Caha (2009). Poleg tega pa je bil prav v okviru nanoskladnje pojav, podoben slovenskim dolgim končnicam, v preteklosti opisan za klasično armenščino (Caha 2009, 2013). Razdelek začenjamo s pregledom nanoskladnje in z nanoskladenjskim razumevanjem sklona po Cahi (2009), v skladu s katerim je sklon izražen na osnovi univerzalne hierarhije sklonskih projekcij, v jedru katerih so posamezne slovnične oznake (t. i. univerzalno sosledje sklonskih projekcij). V razdelku 3.2 obravnavamo armenske podatke, ki so vzporedni slovenščini, in pokažemo orodja nanoskladnje, ki so nujna za obravnavo podatkov v središču prispevka. Hkrati poudarjamo, da se osredotočamo zgolj na elemente teorije, ki so neposredno pomembni za obravnavo 48 PETRA MIŠMAŠ IN MARKO SIMONOVIĆ osrednjih podatkov tega članka. V razdelku 3.3 predlog, podan v 3.2, širimo na samostalnike v množini. 3.1 Nanoskladnja, sklon in druge oznake Nanoskladnja (za pregled gl. npr. Baunaz in Lander 2018) je pristop k zgradbi jezika, v središču katerega je kartografsko razumevanje zgradbe besed. To predpostavlja, da obstajajo v jeziku univerzalne hierarhije funkcijskih projekcij, za katere velja načelo eno jedro-ena oznaka, gl. npr. Cinque in Rizzi (2008) za pregled pristopa. Predlagani opisi posamezne funkcijske hierarhije (tj. hierarhije funkcijskih projekcij, ki se pojavi nad leksikalnim jedrom, kakršno so na primer samostalniki) so rezultat natančnega preverjanja medjezikovnih podatkov, zaradi česar tako kartografija kot nanoskladnja predlagata izjemno natančne »zemljevide« slovničnih oznak v različnih zvezah. Nanoskladnja nadalje predlaga, da je mentalni slovar sestavljen iz slovarskih oz. leksikalnih dreves, ki imajo skladenjsko zgradbo in so povezana s fonološko in semantično interpretacijo. V skladu s tem je v središču pristopa ideja, da se skladenjsko drevo (S) na točki izmeta poveže z ujemajočim leksikalnim drevesom (L) ter z njim povezanimi informacijami o pomenu in fonologiji. Pri tem velja t. i. načelo nadmnožice, povzeto po Baunaz in Lander (2018: 13), gl. tudi Caha (2009: 67): (2) Slovarsko drevo L se lahko ujema s skladenjskim drevesom S le, če je L nadmnožica (prava ali ne) S-ja. L se ujema s S-jem, če L sestoji iz vozlišča, ki je enako vozlišču S, in če so identična tudi vsa njuna podrejena vozlišča. Z drugimi besedami, načelo nadmnožice dopušča, da skladenjsko drevo S realiziramo s slovarskim drevesom (z izmetom, ang. spell out), če je slovarsko drevo večje ali enako skladenjskemu (Baunaz in Lander 2018: 46). To lahko prikažemo s preprostim shematičnim primerom. Recimo, da pozna jezik A besedo »bip«, katere slovarsko drevo je prikazano v (3). To slovarsko drevo lahko realizira skladenjski drevesi v (4), ne pa tudi dreves v (5). Drevesi (3) in (5b) nimata identičnih vozlišč, drevo (5a) pa je večje in vsebuje oznako, ki je (3) nima, zaradi česar lahko slovarsko drevo (3) realizira le del drevesa (5a) (a ne vozlišč F in Š). (3) D → bip 2 E C 2 A B (4) a. C b. D 2 2 A B E C 2 A B KONČNICE POD DROBNOGLEDOM DVOJINE 49 (5) a. Š b. D 2 2 F D → bip E C 2 2 E C A Ž 2 A B Vse to je ključno za razumevanje nanoskladenjskega pojmovanja sklona, za katerega je vsak sklon povezan s svojo funkcijsko (slovnično) oznako. Te so sestavljene v univerzalno hierarhijo funkcijskih projekcij, katerih zaporedje lahko opazujemo, če se osredotočimo na končnice, ki lahko realizirajo posamezno oznako, in prekrivnost med njimi (t. i. sinkretizem, več slovničnih funkcij izraženih z eno obliko). Pri tem velja, da bomo sinkretizem lahko, če imamo v mislih paradigme, opazovali le med sosednjimi celicami. Ta posplošitev se je uveljavila pod imenom *ABA, saj obstaja napoved, da ne bomo nikoli zasledili paradigme z oblikama A in B, kjer so z elementom A izražene nesosednje celice. Na osnovi tega Caha (2009) predlaga univerzalno sosledje sklonskih projekcij, katerega relevanten del za slovenščino prikazuje (6). Pri tem se držimo konvencije v Cahi (2009) – najnižje sklonsko končno vozlišče ni imenovalnik, pač pa ga označimo s K1 (K za ang. case »sklon«). Sama oznaka namreč ne pomeni imenovalnika, pač pa je imenovalnik zveza oznake in samostalnika. Za jasnost kot imenovalniško označimo zvezo NOMP, ki ima v jedru oznako K1 (tako tudi za druge sklone). (6) INSTP 2 K6 DATP 2 K5 LOCP 2 K4 GENP 2 K3 ACCP 2 K2 NOMP 2 K1 NP 5 S shemo (6) in predstavljeno teorijo lahko razložimo vse sinkretične oblike iz tabele 6, gl. Caha (2009) za natančnejšo utemeljitev opisanega predloga. Npr. v samostalniku jabolk-o je končnica -o v slovarju povezana s slovarskim drevesom, ki vsebuje vse oznake do vključno (tožilniške) K2, zaradi česar lahko realizira tudi manjše skladenjsko drevo, v katerem je kot zadnja oznaka sestavljena oznaka K1 (tj. imenovalnik). 50 PETRA MIŠMAŠ IN MARKO SIMONOVIĆ Tabela 6: Sinkretizem sklonov v slovenščini, povzeto po Cahi (2009: 127, (66)) miza.DU breskev.SG jabolko.SG kmet.DU kmet.SG jaz.SG NOM miz-i breskev-∅ jabolk-o kmet-a kmet-∅ jaz ACC miz-i breskev-∅ jabolk-o kmet-a kmet-a mene GEN miz-∅ breskev-e jabolk-a kmet-ov kmet-a mene LOC miz-ah breskv-i jabolk-u kmet-ih kmet-u men-i DAT miz-ama breskv-i jabolk-u kmet-oma kmet-u men-i INST miz-ama breskv-ijo jabolk-om kmet-oma kmet-om men-oj V prispevku bomo privzeli opisano hierarhijo sklonskih projekcij. Drugo ključno vprašanje pa je, kje v samostalniški skladenjski zgradbi so oznake za sklon v primerjavi z oznakami za spol in število. Če začnemo pri številu, lahko sledimo Greenbergovi univerzaliji 39: (7) V jezikih, ki imajo morfeme za število in sklon, bodo ti morfemi bodisi vedno pred samostalniško osnovo ali za njo, izraz za število pa bo skoraj vedno med samostalniško osnovo in morfemom za sklon. (Greenberg 1963) To univerzalijo Caha (2022) prenese v nanoskladenjsko zgradbo samostalnikov in predlaga, da so oznake za sklon nad oznakami za število, ki so nad oznakami za spol, te pa so nad samostalniškim jedrom. Za potrebe tega prispevka bomo tako privzeli naslednjo hierarhijo oznak v slovenščini: (8) SKLON 2 ŠTEVILO 2 SPOL 2 NP 5 Pred nadaljevanjem velja opozoriti, da je v hierarhiji v (8) sprejeta množica poenostavitev, saj gre tako kot pri sklonu tudi pri številu in spolu za območja oz. nize oznak. Tako npr. Caha (2022) predlaga, da množino izraža hierarhija v (9a), medtem ko je (9b) prvi predlog za dvojino (oboje povzeto po Caha 2022: (67)). (9) a. PLP b. MINP 2 2 PL CLP MIN PLP 2 2 CL MASSP PL CLP 2 2 MASS ... CL MASSP 2 MASS ... V shemah (9) je oznaka MASS povezana s snovnimi samostalniki oz. snovnostjo, CL snovno denotacijo spremeni v števno, PL pa določi množino (oz. določi, da ne gre za KONČNICE POD DROBNOGLEDOM DVOJINE 51 atome števnih samostalnikov). Hkrati je v delovnem predlogu Cahe (2022) za dvojino ta »večja« od množine in vsebuje dodatno jedro, ki, sledeč Harbourju (2014), gosti oznako [+minimal], (9b). V kombinaciji z oznako PL izbere ta oznaka pare (in večje trojice, četverice …) elementov, ki ne morejo biti razdeljeni na manjše enote, ki bi še ustrezali denotaciji oznake za množino, gl. Caha (2022: 228).2 Na podoben način bi lahko nadalje razdelili tudi spol, gl. npr. Caha (2021) za analizo ruskih sklanjatev. Temu navkljub bomo zaradi omejitve s prostorom sprejeli dve poenostavitvi. Sistem za število bomo poenostavili na eno samo oznako za posamezno število, in sicer DU za dvojino. Prav tako bomo poenostavljeno privzemali, da je spol izražen v eni sami projekciji, ki nosi oznako M, F ali N. To bomo postavili nad kategorizacijsko jedro, a pod oznake za število. Te poenostavitve načeloma niso problematične za osrednje vprašanje prispevka, a gl. sekcijo 3.3. Za analizo dolgih končnic je namreč ključno zaporedje oznak oz. območij oznak v hierarhiji funkcijskih projekcij (in ne njihova natančna sestava). To pokaže analiza podatkov iz klasične armenščine, ki bo služila kot izhodišče za analizo slovenskih podatkov. 3.2 Od armenščine k slovenščini Pojav, podoben dolgim končnicam v slovenščini, je bil v preteklosti zabeležen tudi za klasično armenščino (Caha 2009, 2013). V obeh jezikih je namreč določena končnica prisotna tako v največjem kot v najmanjšem sklonu. V armenščini končnica -kʻ v največjem sklonu (tj. v orodniku, sklonu, ki je sestavljen iz največ oznak) izraža število in sledi končnici za sklon, medtem ko v imenovalniku -kʻ realizira več oznak, kot bo prikazano v nadaljevanju. Hkrati je končnica za množino neodvisno podprta z drugimi besednimi vrstami – v glagolski paradigmi se -kʻ namreč rabi za izražanje opozicije ednina : množina (Caha 2013: 1042). Relevantni podatki iz armenščine so povzeti v tabeli 7, hkrati pa bralce usmerjamo na Caho (2009, 2013) za natančnejši pregled podatkov in podrobno analizo. Tabela 7: Ednina in množina samostalnikov v armenščini, povzeto po Caha (2013: 1020, (6); 1044, (62)) narod.SG narod.PL beseda.SG beseda.PL NOM azg-∅ azg-kʻ bay-∅ bay-kʻ ACC azg-∅ azg-s bay-∅ bay-s LOC azg-i azg-s bay-i bay-s DAT azg-i azg-a-cʻ bay-i bay-i-cʻ GEN azg-i azg-a-cʻ bay-i bay-i-cʻ ABL azg-ê azg-a-cʻ bay-ê bay-i-cʻ INST azg-a-w azg-a-w-kʻ bay-i-w bay-i-w-kʻ Kot je razvidno iz zadnje vrstice tabele 7, je za samostalnike v orodniku množine značilen končen -kʻ, zaradi katerega se ti samostalniki razlikujejo od svojih edninskih ustreznic. V preostalih sklonih je oznaka za število sicer spojena z drugimi oznakami. V zadnji vrstici se hkrati pred oznakama za število in sklon za osnovo pojavi tudi 2 Čeprav gre le za delovno verzijo analize, se zdi dodobra podprta tudi empirično. Kot opozori tudi Caha (2022), bližina oznak za množino in dvojino namreč odpre možnost sinkretizma med tema slovničnima številoma, o katerem sicer piše Nevins (2011), ki poda predlog analize dvojine v okviru razpršene morfologije. 52 PETRA MIŠMAŠ IN MARKO SIMONOVIĆ samoglasnik – gre za samostalniški tematski vokal oz. klasifikator samostalnikov (Caha 2009 sledeč Halle in Vaux 1998). Tako velja, da je osnovna razporeditev oznak v armenščini: (10) SKLON 3 ŠTEVILO 3 KLASIFIKATOR 3 NP 5 Prikazane končnice oz. dele končnic v skladu z nanoskladenjskim pristopom Caha poveže s posameznimi slovničnimi oznakami, njihovo glasovno obliko pa poveže s slovarskimi drevesi, pri čemer je predlog, ki ga povzemamo po Cahi (2009: 217–222) in ki je prikazan v tabelah 8 in 9, utemeljen s sinkretizmom in razporeditvijo končnic. Tabela 8: Shematičen prikaz sklanjatev klasične armenščine (Caha 2009: 217, (12)) NOM, ACC, LOC osnova klasifikator & sklon & število GEN, DAT, ABL osnova klasifikator sklon & število INST osnova klasifikator sklon število Tabela 9: realizacija oznak za sklon, število in klasifikator v klasični armenščini (Caha 2009: 217, (13)) NOM osnova -kʻ ACC, LOC osnova -s GEN, DAT, ABL osnova -a, -o, -i -cʻ INST osnova -a, -o, -i -w -kʻ Povedano drugače, -kʻ lahko v imenovalniku leksikalizira (tj. realizira, v skladu s (13)) oznake za klasifikator, število in sklon, ki so sestavljene v slovarsko drevo, ki ga prikazuje (11), medtem ko je -cʻ realizacija slovarskega drevesa, kot ga prikazuje (12), kar pomeni, da realizira sklone in število (ne pa tudi klasifikatorja, ki ga leksikalizira ločeno slovarsko drevo). KONČNICE POD DROBNOGLEDOM DVOJINE 53 (11) NOMP → kʻ (12) DATP → -cʻ 2 2 CLP K1’ K6 GENP g 2 2 CL K1 NUMP K5 ABLP 2 2 NUM ... K4 LOCP 2 K3 ACCP 2 K2 NOMP 2 K1 NUMP 2 NUM ... V skladu z nanoskladnjo se bodo slovarska drevesa preko izmeta povezala z ujemajočimi skladenjskimi drevesi, pri čemer bo postopek upošteval algoritem za izmet. Pri tem v nanoskladnji velja, da se skladenjske oznake v skladnjo dodajajo posamično in da po vsaki sestavljeni oznaki preverimo, ali naš slovar vsebuje ujemajoče skladenjsko drevo. Hkrati lahko obliko drevesa spreminjamo s skladenjskimi premiki, kot jih opiše Cinque (2005). Celoten algoritem izmeta sestoji iz naslednjih korakov, ki jih povzemamo po Starkeju (2018): (13) Algoritem izmeta oz. leksikalizacije i. Sestavi (angl. merge) oznako F in zvezo ZP. Novo zvezo pošlji v izmet. ii. Če izmet ne uspe, premakni določilo zveze ZP iz prejšnjega cikla v določilo FP, pošlji v izmet. (Premik določila.) iii. Če izmet ne uspe, premakni celotno dopolnilo oznake F (tj. ZP), pošlji v izmet. (Premik zveze/združen premik, angl. snowball movement.) iv. Če tudi ta izmet ne uspe, je morala biti napačna prejšnja izbira. Vrni se v prejšnji cikel (ZP) in poskusi naslednjo opcijo zanj. (Razveljavitev, angl. backtracking.) Ob tem poleg načela nadmnožice, (2), držita dve dodatni načeli, in sicer načelo ciklične razveljavitve, (14), in načelo privzetosti, (15). (14) Načelo ciklične razveljavitve (povzeto po Baunaz in Lander 2018: 32, (18)) Prejšnja leksikalizacija je razveljavljena ali odpovedana s kasnejšimi leksikalizacijami. (15) Načelo privzetosti (povzeto po Baunaz in Lander 2018: 30, (15)) Če lahko skladenjsko drevo S leksikalizira več kot eno leksikalno drevo L (v skladu z načelom nadmožice), bo izbrano drevo L z najmanj odvečnega materiala. Za potrebe tega članka so sicer ključni koraki algoritma i–iii, pri samem opisu derivacije pa sledimo Cahi (2009). Skladenjsko derivacijo za armenščino prikazuje (16), povzeto po Cahi (2009: (17)), in sicer se v skladnji najprej sestavita osnova NP in jedro C 0 L. Glede na zaporedje končnic v množini vemo, da se NP premakne preko C 0 L v določilo te projekcije (korak iii v algoritmu (13), premik 1 v (20)). V zgradbo se nato sestavi N 0 UM. Ker je število 54 PETRA MIŠMAŠ IN MARKO SIMONOVIĆ lahko izraženo zadnje, vemo, da se v njegovo določilo premakne celotna zveza CLP (korak iii, premik 2). Nato se sestavi prva oznaka za sklon, preko katere se premakne določilo zveze NUMP, tj. CLP (korak ii, premik 3). To da skladenjsko zaporedje NP > CL > K > NUM (ki ga podpira orodnik množine, npr. azg-a-w-kʻ v tabeli 7). (16) KP 3 CLP K’ 5 3 K NUMP 3 3 CLP NUM’ 5 3 NUM CLP 2 3 NP CL’ 5 3 CL NP 1 5 Skladenjska derivacija je povezana s slovarskimi drevesi. Predpostavimo lahko tudi, da imamo v slovarju shranjene različne osnove NP, te so torej leksikalizirane nemudoma in ne vplivajo na dogajanje v ostalih celicah paradigme, zaradi česar NP (in skladenjske premike te zveze) za trenutek puščamo ob strani. Začnimo pri najmanjši končnici. Ko se v drevo sestavi oznaka za sklon K1, se iz slovarja izbere največje ujemajoče drevo, tj. drevo (11) (ostala so izključena zaradi načela privzetosti). Ko se v drevo sestavi K2, je prejšnja leksikalizacija razveljavljena (načelo ciklične razveljavitve), iz slovarja se izbere največje ujemajoče drevo. Ključen korak za potrebe članka se zgodi, ko se v zgradbo sestavi oznaka K7. Ker te ni v leksikalnem drevesu, ki ga sicer prikazuje (12), in ker ni vnosa, ki bi ustrezal celotnemu drevesu, se prejšnja leksikalizacija razveljavi (načelo ciklične razveljavitve), njegovi deli pa leksikalizirajo ločeno, gl. (17). To nam da tudi opisano zaporedje končnic. To torej pomeni, da je množina realizirana ločeno od sklonskih končnic, in sicer s slovarskim drevesom, ki ima najmanj odvečnih vozlišč (skladno z načelom privzetosti), tj. s končnico, ki jo prikazuje (11). Pri tem oznaki, povezani s sklonom, nista problematični (skladno z načelom nadmnožice). KONČNICE POD DROBNOGLEDOM DVOJINE 55 (17) INSTP → -w 2 CLP → -a INST' g 2 CL K7 DATP 2 K6 GENP 2 K5 ABLP 2 K4 LOCP 2 K3 ACCP 2 K2 NOMP 2 K1 NUMP → -kʻ g NUM Predlagano analizo lahko prenesemo na slovenščino, kot bomo naredili za samostalnike I. moške sklanjatve (samostalnik kmet), pri čemer bodo sprejete naslednje predpostavke: (i) zaradi omejitev s prostorom bomo privzeli poenostavljeno shemo oznak, kot je ta opisana v razdelku 3.1, (ii) privzeli bomo da so oznake za spol vzporedne oznakam za klasifikatorje v armenščini, (iii) a ker v slovenščini v netvorjenih besedah ni ločenega označevalca za spol, bomo na osnovi ničte končnice v ednini te sklanjatve skladno z nanoskladenjskim pristopom privzeli, da je oblika korak fonološka realizacija slovarskega drevesa, v katerem so tudi oznake za moški spol, ednino ter imenovalnik in tožilnik (saj gre za sinkretični obliki) in da spol v teh samostalnikih ni nikoli leksikaliziran s samostojnim fonetičnim elementom. Natančnejšo utemeljitev te predpostavke puščamo ob strani, a glej Caha (2021) za ruščino. (18) NOMP → kmet 2 K1 SGP 2 SG MP 2 M NP 4 Zaradi načela nadmnožice predpostavka v (iii) pomeni, da je oblika kmet v imenovalniku ednine fonološka realizacija oznake za spol in posamostaljenega korena (ne pa tudi oznak za množino ali dvojino). Zaradi predpostavke (ii) pa bomo privzeli, da se v določila oznak, povezanih s skloni, premakne celotna MP. Na osnovi sinkretizma predlagamo razporeditev oznak, slovarska drevesa in njihovo glasovno realizacijo, kot je to prikazano drevesih (19)−(22). V derivaciji zavoljo jasnosti uporabljamo dejanske vrednosti oznak (M za moški spol, DU za dvojino). 56 PETRA MIŠMAŠ IN MARKO SIMONOVIĆ (19) ACCP → -a (20) GENP → -ov 2 2 K2 NOMP K3 ACCP 2 2 K1 DUP K2 NOMP g 2 DU K1 DUP g DU (21) LOCP → -ih (22) INSTP → -om 2 2 K4 GENP K6 DATP 2 2 K3 ACCP K5 LOCP 2 2 K2 NOMP K4 GENP 2 2 K1 DUP K3 ACCP g 2 DU K2 NOMP g K1 V skladenjski derivaciji se najprej sestavita osnova NP in oznaka za spol (korak i v algoritmu). Zgradbo pošljemo v izmet, realizira jo lahko slovarsko drevo z najmanj odvečnimi oznakami, (18). V skladnji se nato sestavi oznaka za dvojino (korak i), zgradbo pošljemo v izmet, ker v slovarju ni ujemajočega drevesa, se v določilo najprej premakne določilo zveze MP, tj. M (korak ii v algoritmu), zgradbo pošljemo v izmet in ker v slovarju ni ujemajočih slovarskih dreves, razveljavimo zadnji korak in v določilo nove zveze premaknemo celotno dopolnilo jedra DU, tj. celotno zvezo MP (korak iii, premik 2 v skladenjskem drevesu (23)). MP leksikalizira največje ujemajoče drevo, (18), oznako za dvojino pa leksikalizira največje ujemajoče drevo, tj. (19). (23) NOM P 3 MP K1’ 5 3 K1 DUP 3 3 MP DU’ 5 3 DU MP 2 3 NP M’ 5 2 M NP 1 5 Tako se v zgradbo sestavijo tudi oznake, povezane s skloni, po vsaki oznaki pa se v določilo novonastale zveze premakne celotna MP (korak ii, premik 3), preostalo zaporedje funkcijskih oznak (tj. končnico) pa realizirajo slovarska drevesa (19) −(22). KONČNICE POD DROBNOGLEDOM DVOJINE 57 Ko se v drevo sestavi oznaka K1, realizira končnico drevo (19) (ostala so izključena zaradi načela privzetosti, prisotnost oznake K2 v slovarskem drevesu ni problematična zaradi načela nadmnožice). Ko se sestavi K2, tudi to leksikalizira največje ujemajoče drevo v slovarju, tj. drevo (19) (ostala so izključena zaradi načela privzetosti). Ključen korak za potrebe članka se zgodi, ko se v zgradbo sestavi oznaka K6. Ker te ni v leksikalnem drevesu (21) in ker ni vnosa, ki bi ustrezal celotnemu drevesu, se prejšnja leksikalizacija razveljavi (skladno z načelom ciklične razveljavitve), deli skladenjskega drevesa pa se, sledeč Cahi (2009), leksikalizirajo ločeno ‒ zvezo MP realizira slovarsko drevo (18), oznake za sklone leksikalizira (22), projekcijo z oznako za dvojino leksikalizira (19), tj. najmanjše slovarsko drevo, ki vsebuje tudi oznako za dvojino. Kot prikaže drevo (24), je rezultat tega po linearizaciji zaporedje elementov, ki ga obravnavamo.3 (24) INSTP → om 3 MP → kmet K6’ 4 3 K6 DATP 3 K5 LOCP 3 K4 GENP 3 K3 ACCP 3 K2 NOMP 3 K1 DUP → a g DU To pomeni, da lahko predlog, da -a v dolgih končnicah v dvojini izraža prav dvojino, izpeljemo z nanoskladenjskim pristopom k zgradbi besed. Vendar pa tovrstna izpeljava pomeni, da sam dvojinski -a v prvi sklanjatvi moškega spola dejansko leksikalizira tudi imenovalnik in tožilnik dvojine. 3.3 Izzivi za predlagano analizo končnega -a v dolgih končnicah Rešitev, opisana v razdelku 3.2, deluje za osrednje podatke tega prispevka, vendar se, če v razpravo vključimo tudi druge podatke, pojavijo nekateri izzivi. In čeprav za obravnavo vseh mogočih rešitev v prispevku ni prostora, v nadaljevanju predstavljamo nekatere težave opisanega pristopa. Prispevek smo začeli s trditvijo, da v dvojinskih dolgih končnicah -om/-am/-im izraža vse slovnične oznake razen dvojine, ki jo izraža -a. Iz tega sledi napoved, da se delitev odraža tudi v paradigmah samostalnikov v množini, tj. -om/-am/-im bodo izrazili sklon, število pa naj bi izražal končni samoglasnik. Napoved je izpolnjena v samostalnikih prve ženske sklanjatve, pri katerih se v zadnjih dveh celicah dvojinski -a nadomesti z množinskim -i, gl. tabelo 10, ne pa tudi v množini prve moške sklanjatve. 3 Druga teoretična možnost je, da pride v skladu s četrtim korakom algoritma izmeta v (13) do razveljavitve, vendar puščamo zaradi omejitve s prostorom to možnost ob strani. 58 PETRA MIŠMAŠ IN MARKO SIMONOVIĆ Pri teh sestoji končnica za orodnik samo iz -i (in ne tudi pričakovanega dela za sklon), medtem ko v dajalniku končnica nima pričakovanega končnega vokala za označevanje množine. Tabela 10: Dvojinske in množinske končnice za tipa kmet in miza kmet-a.DU kmet-i.PL miz-i.DU miz-e.PL NOM kmet-a kmet-i miz-i miz-e ACC kmet-a kmet-e miz-i miz-e GEN kmet-ov kmet-ov miz-∅ miz-∅ LOC kmet-ih kmet-ih miz-ah miz-ah DAT kmet-om-a kmet-om miz-am-a miz-am-i INST kmet-om-a kmet-i miz-am-a miz-am-i Če se osredotočimo na prvo moško sklanjatev, lahko poskusimo končnice v množini pojasniti z drugačno vrednostjo oznake za število. Na osnovi pomenske razlike v številu se zdi najpreprostejša rešitev, da v slovarske vnose vključimo oznako, ki odraža drugo vrednost števila, tj. PL za množino. Na osnovi odsotnosti sinkretizma med končnicami v prvi moški sklanjatvi, moramo tako za vsako celico paradigme predlagati ločeno slovarsko drevo: (28) NOMP → -i (29) ACCP →-e 2 2 K1 PLP K2 NOMP g 2 PL K1 PLP g PL (30) GENP →-ov (31) LOCP →-ih 2 2 K3 ACCP K4 GENP 2 2 K2 NOMP K3 ACCP 2 2 K1 PLP K2 NOMP g 2 PL K1 PLP g PL KONČNICE POD DROBNOGLEDOM DVOJINE 59 (32) DATP →-om (33) INSTP → -i 2 2 K5 LOCP K6 DATP 2 2 K4 GENP K5 LOCP 2 2 K3 ACCP K4 GENP 2 2 K2 NOMP K3 ACCP 2 2 K1 PLP K2 NOMP g 2 PL K1 PLP g PL Primerjava dreves (22) in (32) prikaže prvo nezaželeno posledico predloga. Pripona -om namreč izraža zgolj spol in sklon v dajalniku (in orodniku) dvojine, medtem ko v dajalniku množine izraža tudi število. Oblika -om je v teh sklonih torej le naključno enaka. Posledica tega predloga je tudi naključna prekrivnost končnic v rodilniku in mestniku dvojine in množine, saj se v slovarju v oznaki za število razlikujejo tudi ti vnosi. Problematičen je tudi orodnik množine prve moške sklanjatve. Kot je razvidno v tabeli 10, realizira -i končnico za imenovalnik in orodnik množine, za ti končnici pa smo predlagali dve ločeni drevesi. Odmakniti smo se morali namreč od analogije z dvojino in od predloga, da tudi v orodniku množine končni vokal realizira le oznako za število oz. da je -i, ki realizira oznaki za množino in K1, rabljen tudi v izmetu vseh oznak v orodniku množine. V slednjem namreč ne najdemo dolge končnice in ločene enote, ki bi realizirala zgolj oznake, povezane s sklonom (tj. -om). Posledično je orodniški -i v prvi moški sklanjatvi povsem naključno enak -i-ju v imenovalniku množine moškega spola (tist-i, kmet-i), enako velja tudi za -i v dolgih končnicah ženskega spola (tist-im-i, žen-am-i). Da bi ohranili analogijo z dvojino, bi morali v naš sistem vpeljati fonetično prazen element, kar bi pomenilo, da ima orodnik množine prve moške sklanjatve obliko korak- ø-i. In čeprav se v nanoskladnji v najmanjših enotah običajno izogibamo ločenimi ničtim končnicam v najmanjšem sklonu (gl. (18) za korak), moramo ničte končnice za slovenščino privzeti za npr. rodilnik prve ženske in srednje sklanjatve (hiš-∅, mest-∅), tj. v primerih, v katerih je manjša skladenjska zgradba leksikalizirana z ločenimi slovarskimi drevesi. Vendar postane težava tega predloga očitna, če primerjamo orodnik dvojine I. moške sklanjatve, prikazan v (24), ki ga ponavljamo v (34), in orodnik množine I. moške sklanjatve, (35). 60 PETRA MIŠMAŠ IN MARKO SIMONOVIĆ (34) INSTP → om (35) INSTP → ∅ 3 3 MP → kmet K6’ MP→ kmet K6’ 4 2 4 2 K6 DATP K6 DATP 2 2 K5 LOCP K5 LOCP 2 2 K4 GENP K4 GENP 2 2 K3 ACCP K3 ACCP 2 2 K2 NOMP K2 NOMP 2 2 K1 DUP → a K1 PLP → i g g DU PL Morfema -om in -∅ sta namreč fonološki realizaciji enake hierarhije funkcijskih projekcij oznak za sklon, kar pomeni, da gre za povsem enakovredni izbiri za realizacijo teh oznak. Kljub temu pa v orodniku množine nikoli ne najdemo hipotetične oblike *s kmet-∅-a (niti ne najdemo ničte končnice v dajalniku dvojine). In obratno, v množini ne najdemo hipotetične oblike *s kmet-om-i. 4 Zaključek V prispevku obravnavamo dolge dvojinske končnice (npr. korak-oma). Predlagana je analiza, v kateri končni -a izraža dvojino, izpeljava predloga pa temelji na primerljivem primeru delnega sinkretizma v klasični armenščini, ki ga predstavi Caha (2009, 2013). Primerljivost slovenskih in armenskih podatkov (v obeh se enaka realizacija števila pojavi v najmanjšem in največjem sklonu) lahko predstavlja težavo za predlagano analizo. Prekrivna realizacija za dvojino v najmanjšem in največjem sklonu v slovenščini (npr. korak-a in korak-om-a) je v tej analizi namreč zgolj naključna, zato ne pričakujemo, da se bo tovrsten pojav (sistematično) pojavljal v različnih jezikih. Vendar velja opozoriti, da tovrstne prekrivnosti ne najdemo v drugih slovenskih sklanjatvah (npr. mest-i in mest-om-a, mizi-i in miz-am-a), kar kaže, da morda prav te sklanjatve predstavljajo vzorce, ki so bolj reprezentativni in tako tudi empirični argumenti v prid predlagani analizi. Vendar pa na težave specifične nanoskladenjske analize, ki jo prikazujemo v tem prispevku, kažejo npr. množinski samostalniki 1. moške sklanjatve, zato se poraja vprašanje, ali je to najoptimalnejši pristop za obravnavo tovrstnih podatkov. Odgovor na to vprašanje prepuščamo prihodnjim raziskavam. Zahvale Delo je nastalo v okviru projekta Večfunkcijskost v morfologiji, ki ga sofinancirata Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije ARIS (J6-4614) in Avstrijski sklad za znanost FWF (I 6258). Delo P. Mišmaš je hkrati financirano v okviru raziskovalnega programa št. P6-0382, ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. KONČNICE POD DROBNOGLEDOM DVOJINE 61 Viri in literatura Baunaz, Lena in Lander, Eric, 2018: Nanosyntax: the basics. V Exploring Nanosyntax. Ur. L. Baunaz, K. De Clercq, L. Haegeman, E. Lander. Oxford: Oxford University Press. 3–56. https://doi.org/10.1093/oso/9780190876746.003.0001. Caha, Pavel, 2009: The nanosyntax of case. Doktorsko delo. Tromsø Universitetet i Tromsø. https://hdl.handle.net/10037/2203. Caha, Pavel, 2021: Modeling declensions without declension features. The case of Russian. Acta Linguistica Academica. An International Journal of Linguistics 68.4. 385–425. https://doi.org/10.1556/2062.2021.00433. Caha, Pavel, 2013: Explaining the structure of case paradigms by the mechanisms of Nanosyntax: The Classical Armenian nominal declension. Natural Language & Linguistic Theory 31: 1015–1066. https://doi.org/10.1007/s11049-013-9206-8. Caha, Pavel, 2018: Notes on Insertion in Distributed Morphology and Nanosyntax. V Exploring Nanosyntax. Ur. L. Baunaz, K. De Clercq, L. Haegemen, E. Lander. Oxford: Oxford University Press. 57–87. https://doi.org/10.1093/oso/9780190876746.003.0002. Caha, Pavel, 2022: The marking of mass, count, and plural denotations in multi-dimensional paradigms. Studia Linguistica 76/1. 212–274. https://doi.org/10.1111/stul.12183. Cinque, Guglielmo, 2005: Deriving Greenberg’s Universal 20 and Its Exceptions. Linguistic Inquiry 36/: 315– 332. https://doi.org/10.1162/0024389054396917. Cinque, Guglielmo in Rizzi, Luigi, 2008: The Cartography of Syntactic Structures. Studies in Linguistics, 2. 43–95. Greenberg, Joseph H., 1963: Some Universals of Grammar with Particular Reference to the Order of Meaningful Elements. V Universals of Human Language. Ur. Greenberg, J. H. Cambridge, Mass: MIT Press. 73–113. Harbour, Daniel, 2014: Paucity, abundance, and the theory of number. Language 90(1). 285– 229. https://dx.doi.org/10.1353/lan.2014.0003. Halle, Morris in Vaux, Bert, 1998: Theoretical aspects of Indo-European nominal morphology: The nominal declensions of Latin and Armenian. V Mir Curad: Studies in honor of Clavert Watkins. Ur. J. Jasanoff, H.C. Melchert in L. Olivier. Innsbruck: Institut für Sprachwissenschaft der Universität Innsbruck. 223–240. Nevins, Andrew, 2011: Marked Targets versus Marked Triggers and Impoverishment of the Dual. Linguistic Inquiry, 42/3. 413–444. https://doi.org/10.1162/LING_a_00052. Starke, Michal, 2018: Complex left branches, spellout, and prefixes. Exploring Nanosyntax. Ur. L. Baunaz, K. De Clercq, L. Haegemen, E. Lander. Oxford: Oxford University Press. 239–249. https://doi.org/10.1093/oso/9780190876746.003.0009. Toporišič, Jože. 2004. Slovenska slovnica. Četrta, prenovljena in razširjena izdaja. Maribor: Obzorja. Türk, Utku in Pavel Caha. 2021. Nanosyntactic analysis of Turkish case system. Proceedings of the Workshop on Turkic and Languages in Contact with Turkic. Vol. 6. Ur. S. Gündoğdu, S. Taghipour, A. Peters. 5051. LSA. https://doi.org/10.3765/ptu.v6i1.5051. Endings under the dual microscope: All dual -a endings Traditional Slovenian grammars assume polysyllabic pormanteau declension suffixes that convey multiple grammatical features simultaneously, exemplified by nominal/adjectival dAT/INST.DU endings like -oma, -ama, -ema, and -ima. The fact that all DAT/INST.DU endings end in -a, which is widely attested elsewhere in nominal and adjectival declension, but also in 62 PETRA MIŠMAŠ IN MARKO SIMONOVIĆ pronominal and verbal du forms, prompts an inquiry into the possibilities of segmenting these polysyllabic suffixes into smaller pieces. The focus of this paper is on the proposal that the final -a consistently serves as a dual marker. The analysis is couched in the Nanosyntax framework, where morphemes spell out sequences of functional projections. The paper focuses on the most challenging paradigm, illustrated by the noun korak ‘step’, where the final -a shows up in the structurally smallest case forms (korak- a ‘step-NOM/ACC.DU’) and in the biggest ones (korak-om-a ‘step-DAT/INST.DU’), but not in the intermediate ones (korak-ov ‘step-GEN.DU’, korak-ih ‘step-LOC.DU’). Based on the analysis of an analogous exponence pattern, that of INST.PL in Armenian analyzed in Caha (2009, 2013), a proposal is formulated in which the final -a in forms like korak-om-a (‘step-DAT/INST.DU’) indeed encodes the dual, but also lexicalizes other features in korak-a (‘step-nom/acc.du’). Although the proposed analysis may appear counterintuitive as it echoes an accidental homonymy analysis found in another language, in a cursory discussion of other declension classes, we show that several classes do not exhibit this kind of homonymy (cf. miz-i ‘table- NOM/ACC.DU’ and miz-am-a ‘table-DAT/INS.DU’). We also briefly address the plural forms of the type korak, showing that further refinements in the number projections are necessary to account for the full set of syncretic forms. KONČNICE POD DROBNOGLEDOM DVOJINE 63 Škrabčevi dnevi 13 Str.: 64–87 KORPUSNA ANALIZA STAVČNEGA ZANIKANJA V SLOVENSKEM ZNAKOVNEM JEZIKU BARBARA KOREN Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana SAŠO ŽIVANOVIĆ Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta MATIC PAVLIČ Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta Povzetek Prispevek predstavlja prvo korpusno analizo stavčnega zanikanja v slovenskem znakovnem jeziku (SZJ). Zaključki analize, veljavni vsaj za stavke z nezaznamovanim besednim redom, so naslednji: (i) zanikani stavki v SZJ vedno vsebujejo tako ročno kot mimično nikalnico; (ii) ročna nikalnica stoji neposredno pred glagolom; (iii) nikalna mimika (odkimavanje) se širi z nikalnice na glagol in v prehodnih stavkih praviloma tudi na predmet; (iv) SZJ pozna nepravilne nikalne glagole, ki ob sebi zahtevajo nikalno mimiko, ne dopuščajo pa ročne nikalnice; (v) SZJ je jezik z nikalnim ujemanjem. Analiza nudi tudi nekaj preliminarnih spoznanj, vezanih na stavke s posebno informacijsko strukturo – recimo, v primerih podvojene ročne nikalnice se nikalna mimika razteza čez celoten del stavka med pojavitvama ročne nikalnice – vendar poglobljeno razumevanje takih stavkov gotovo zahteva nadaljnje raziskave. Ključne besede: stavčno zanikanje, ročna nikalnica, mimična nikalnica, nikalno ujemanje, SZJ, korpus SIGNOR Abstract We present the first corpus-based analysis of sentential negation in Slovene Sign Language (SZJ). The conclusions of the analysis, valid at least for the sentences with unmarked sign order, are as follows: (i) negated sentences in SZJ always contain both the manual and the non-manual negative marker; (ii) the manual negative marker immediately precedes the verb; (iii) the non-manual marker spreads from the negative sign to the verb and, in transitive sentences, normally also to the object; (iv) there are irregular negative verbs iz SZJ; their usage requires non-manual negative markers, but does not allow for another manual negative marker; (v) SZJ is a Negative Concord language. The analysis also offers several preliminary findings, related to sentences with non-default information structure; for example, when doubling the manual negative marker, the non-manual negative marker is spread between the two occurrences of the manual marker. However, a deeper understanding of these sentences will require further research. 64 BARBARA KOREN, SAŠO ŽIVANOVIĆ IN MATIC PAVLIČ Keywords: sentential negation, manual marker, non-manual marker, negative concord, Slovenian Sign Language, corpus SIGNOR 1 Uvod Zanikanje v slovenskem znakovnem jeziku (SZJ) še ni doživelo celostne obravnave. Doslej je bilo opisano zgolj v učbenikih Podboršek in Krajnc (2006, 2010, 2013) ter slovnici (Pavlič 2019). Neskladna opisa v teh virih predstavljata glavno motivacijo za izvedbo korpusne analize, ki jo predstavljamo v tem prispevku.1 Zastavljeni cilji analize, izvedene na korpusu SIGNOR (Vintar idr. 2014), so naslednji: 1. ugotoviti, ali SZJ sodi med ročno ali mimično dominantne jezike po tipologiji, predlagani v Zeshan (2004, 2006); 2. opredeliti (predvsem nezaznamovani) besedni red v zanikanih stavkih; 3. ugotoviti, na katere skladenjske elemente se širi nikalna mimika; 4. opisati uporabo nikalnih glagolov; 5. ugotoviti, ali je SZJ jezik z dvojnim zanikanjem ali (krepkim oziroma šibkim) nikalnim ujemanjem. V razdelku 2 predstavimo delitev znakovnih jezikov na ročno dominantne in mimično dominantne po Zeshan (2004, 2006), ilustriramo nezaznamovane besedne rede v zanikanih stavkih v različnih znakovnih jezikih ter orišemo tipologijo stavčnega zanikanja po Zeijlstra (2004, 2008). V razdelku 3 predstavimo dosedanja opažanja o zanikanju v SZJ iz Podboršek in Krajnc (2006, 2010, 2013) ter Pavlič (2019). V razdelku 4 predstavimo korpus SIGNOR in pojasnimo, kako smo ga zamejili na zanikane stavke. V razdelku 5 predstavimo rezultate analize, v razdelku 6 pa razpravljamo o njenih določenih problematičnih vidikih. Prispevek sklenemo z zaključkom v razdelku 7. 2 Stavčno zanikanje in znakovni jeziki 2.1 Ročne in mimične nikalnice V znakovnih jezikih je nikalnost lahko izražena ročno (s kretnjo) ali z mimiko (načeloma s katerim koli delom telesa razen z rokami, vendar prevladuje mimika obraza oz. glave). Med mimičnimi nikalnicami prevladuje odkimavanje (ang. headshake), manj pogosta pa sta enkraten zasuk glave v eno smer (ang. headturn) in dvig glave (ang. headraise); nekateri znakovni jeziki zaradi vpliva obgovornih gest v slišeči kulturi, na katero so vezani, uporabljajo celo prikimavanje (ang. headnod). Primarni nikalni mimiki je lahko dodana tudi sekundarna, na primer spuščanje obrvi, vihanje nosu, pripiranje oči, napihovanje lic, kazanje jezika, razširjanje ali šobljenje ustnic in premikanje njihovih kotičkov (Quer 2012: 327). Najpogostejša ročna nikalnica je izvedena z nihanjem roke z iztegnjenim kazalcem v komolcu od leve proti desni in nazaj. V večini znakovnih jezikov najdemo tudi nikalne kvantifikatorje, prislove in glagole. Pri slednjih gre za morfološko zlivanje glagola z nikalnico, pri čemer nastanejo morfološko sestavljene kretnje,2 t. i. nepravilni nikalni glagoli. Ti so v znakovnih jezikih pogostejši kot v govornih (v slovenščini »biti«, »hoteti« in »imeti«), podobno kot v govornih jezikih pa posebno nikalno obliko praviloma dobijo le pogosto rabljeni glagoli širokega pomena, ki so bliže funkcijskim 1 Prispevek temelji na magistrskem delu Koren (2023). 2 V glosah so morfemi v sestavljenih kretnjah ločeni z vezajem. KORPUSNA ANALIZA STAVČNEGA ZANIKANJA V SZJ 65 kot polnopomenskim kretnjam (sodijo med modalne glagole, glagole mišljenja, zaznave oziroma posedovanja/obstoja). Oblikovno se večinoma začnejo ob telesu (oblika roke je enaka ali sorodna kot pri trdilni obliki glagola, usmerjenost je proti telesu), končajo pa se v prostoru (običajno z iztegnjenimi in razširjenimi prsti ter dlanjo, usmerjeno v prostor) (Zeshan 2004: 41–50, 2006: 49–54). Zeshan (2004, 2006) znakovne jezike razdeli na mimično in ročno dominantne.3 V mimično dominantnih jezikih je obvezna mimična nikalnica, ki jo neobvezno spremlja ročna. V katalonskem ZJ kretalci stavek zanikajo z odkimavanjem, ki v prvi vrsti spremlja glagol, lahko pa se razširi tudi na predmet, (1a).4 Doseg mimične nikalnice lahko vpliva na pomen: kadar odkimavanje spremlja tudi osebek, zanikanje ni stavčno, temveč metajezikovno; v (1b) gre za zanikanje predhodne trditve. ( ) ( ) odkimavanje ( ) (1) a. SANTI MESO JESTI (NE) katalonski ZJ »Santi ne je mesa.« (Quer 2012: 318) odkimavanje b. SANTI POLETI ZDA ITI (Pfau in Quer 2007: 44) »Ni res, da gre Santi poleti v ZDA.« V ročno dominantnih jezikih, kakršen je japonski ZJ, je pri zanikanju obvezna ročna nikalnica. Neobvezna mimična nikalnica običajno spremlja zgolj ročno nikalnico, (2). (odkimavanje) (2) . DELO KONČATI NE japonski ZJ »Nisem dokončal dela.« (Zeshan 2004: 18) Tipologija, predlagana v Zeshan (2004, 2006), je spodbudila precej korpusnih raziskav; med drugim so bile opravljene na nizozemskem, avstralskem, poljskem in turškem ZJ. Oomen idr. (2018) so spoznanja o zanikanju v nizozemskem ZJ (Coerts 1992, Van Gijn 2004, Brunelli 2011) preverili s korpusno raziskavo, ki je obsegala 117 zanikanih stavkov v 35 video posnetkih. Zanikani stavki so bili iz celotnega korpusa izluščeni z iskanjem po nikalnih pomenskih oznakah in prevodih v nizozemščino. Ugotovili so, da je nizozemski ZJ mimično dominanten, saj je bila v vseh zanikanih stavkih navzoča mimična nikalnica, ki se je običajno razširila tudi na glagol in predmet (pogosteje, če je bil predmet odkretan za glagolom), redkeje pa tudi na osebek. V 37 % primerov je bila v zanikanem stavku odkretana tudi ročna nikalnica, pogosteje za glagolsko zvezo (66 %) kot pred njo (25,5 %). Kuder idr. (2018) so zanikane stavke iskali prek pomenskih oznak in prevodov v angleščino. Zaključujejo, da je avstralski ZJ ročno dominanten: 97 % stavkov je bilo 3 Zeshan (2004, 2006) med 38 obravnavanimi jeziki našteje 26 mimično in 12 ročno dominantnih jezikov. 4 Pri podpisovanju primerov sledimo uveljavljenim načelom, po katerih za vsako leksikalno kretnjo poiščemo pomensko najbližjo besedno zvezo v slovenščini in jo zapišemo z velikimi črkami. S črto in razlago nad njimi označujemo mimiko, z indeksi kretalne prostore, v katerih so bile kretnje izvedene, s kraticami v oklepajih pa njihovo obliko dlani in usmerjenost, če je ta relevantna. KL = klasifikator, IX = kazalna kretnja, PG = pomožni glagol, NED = nedoločnik, NIK = nikalnica, ED = ednina. Oklepaji označujejo poljubno prisotnost izraza. 66 BARBARA KOREN, SAŠO ŽIVANOVIĆ IN MATIC PAVLIČ izvedenih z ročno nikalnico; v 61 % stavkov je bila nikalni kretnji pridružena tudi mimična nikalnica, izražena z odkimavanjem; le 3 % stavkov pa so bili zanikani samo z mimično nikalnico. Kuder idr. (2018) so analizirali tudi zanikane stavke v korpusu poljskega ZJ; iz korpusa so jih izluščili z neposrednim iskanjem nikalnih kretenj in mimike v video posnetkih. V analizi se je izkazalo, da je od 4.060 ročnih nikalnic 53 % izvedenih brez odkimavanja 47 % pa z odkimavanjem. Avtorji zaključujejo, da poljskega ZJ ni možno uvrstiti v Zeshanino (2004, 2006) tipologijo zanikanja v znakovnih jezikih glede na dominantnost ročne oziroma mimične nikalnice. Tudi korpus turškega ZJ ne omogoča uvrstitve obravnavanega jezika v Zeshanino (2004, 2006) tipologijo. Vsebuje namreč zelo raznolike zanikane stavke. Dikyuva idr. (2017) so v skoraj 9 od skupno 104 ur posnetkov razpolagali s 1249 zanikanimi stavki, v katerih so odkrili kar 47 različnih kombinacij nikalnic. Najpogostejše tri so: 1. ROČNA NIKALNICA + nagib glave nazaj (16,49 %) 2. ROČNA NIKALNICA + nagib glave nazaj + dvig obrvi (24,26 %) 3. ROČNA NIKALNICA + nagib glave nazaj + spust obrvi (9,29 %) Večina zanikanih stavkov obsega tako ročno kot mimično nikalnico (81 %), nekaj pa jih je zanikanih zgolj z eno od ročnih nikalnic (4 %). Vendar turški ZJ ni povsem ročno dominanten, kot je bilo predhodno opisano (Zeshan 2006, Gökgöz 2011), saj najdemo v korpusu tudi primere zanikanja z eno ali več mimičnimi nikalnicami brez ročne nikalnice (14 %). Makaroğlu idr. (2021) na osnovi lastne in več predhodnih korpusnih raziskav (Huddlestone 2021, Lutzenberger idr. 2017, Oomen in Pfau 2017, Johnston 2018, Kuder idr. 2018) ugotavljajo, da izkazujejo znakovni jeziki večjo raznolikost zanikanih stavkov, kot jih je predvidenih v tipologiji po Zeshan (2004, 2006). 2.2 Besedni red V katalonskem, (1a), in japonskem, (2), ZJ stavčna nikalnica v nezaznamovanem besednem redu stoji za glagolom. Ker v teh dveh jezikih glagol sledi osebku in predmetu, je nikalnica odkretana povsem na koncu zanikanega prehodnega stavka. Enako velja tudi za nemški (Pfau in Quer 2002, Pfau 2016), italijanski (Geraci 2005), hongkonški (Tang 2006) in turški ZJ (Gökgöz 2011). V ameriškem ZJ pa glagol stoji za osebkom in pred predmetom, nikalnica pa se umešča pred glagol, (3). ( odkimavanje ) (3) a. JOHN NE KUPITI HIŠA ameriški ZJ »John ni kupil hiše.« (Neidle idr. 2000: 44f) Premestitev nikalnice iz njenega nezaznamovanega položaja lahko vodi v neslovničnost, kot v indo-pakistanskem znakovnem jeziku (4a : 4b), ali pa spremeni pomen stavka, kot v norveškem ZJ (5a : 5b). KORPUSNA ANALIZA STAVČNEGA ZANIKANJA V SZJ 67 odkimavanje (4) a. KNJIGA IX1 VZETI NE indo-pakistanski ZJ odkimavanje (Zeshan 2004: 39) b. * KNJIGA IX1 NE VZETI »Nisem vzel te knjige.« odkimavanje (5) a. MIDVA NE OTROCI norveški ZJ »Midva nimava otrok.« (Vogt-Svendsen 2000) odkimavanje b. MIDVA OTROCI NE »Midva nisva otroka.« Skladenjsko mesto nikalnice je v brazilskem ZJ odvisno od vrste glagola (De Quadros 1999). V stavkih z glagoli, ki morfološko izražajo ujemanje z osebkom in predmetom (začetno oziroma končno točko prilagodijo kretalnemu prostoru osebka oziroma predmeta), je nikalnica pred glagolsko zvezo, (6a), medtem ko stavki z neujemalnimi glagoli (ki so odkretani na telesu) zahtevajo nikalnico za glagolsko zvezo, (6b). odkimavanje (6) a. IX JOHN NE DATI KNJIGA brazilski ZJ »John ji/mu ne da knjige.« (De Quadros 1999) odkimavanje b. IX JOHN ŽELETI AVTO NE »John si ne želi avta.« Nekateri znakovni jeziki poznajo podvojene nikalnice. V kitajskem ZJ podvajanje označuje doseg zanikanja, (7a), ameriški znakovni jezik pa ilustrira pogost pojav, v katerem podvojitev ročne kretnje sproži tudi širjenje mimične nikalnice, (7b). mrščenje mrščenje (7) a. NIHČE/NIČ OBVLADATI VELIKA-OBLIKA NIHČE/NIČ kitajski ZJ »Nič ne kaže, da obvladaš veliko obliko.« (Yang in Fischer 2002) odkimavanje b. ANN ZNATI-NE BRATI ZNATI-NE ameriški ZJ »Ann ne zna brati.« (Petronio 1993: 134) 2.3 Tipologija stavčnega zanikanja Stavčno zanikanje je jezikovni proces, v katerem je v stavek vstavljen nikalni operator, ki obrne resničnostno vrednost stavka glede na izvorni trdilni stavek. Kadar je trdilni stavek resničen, je zanikani stavek neresničen, in obratno. V nekaterih jezikih, na primer angleščini, vsi nikalni izrazi (tj. nikalnice) – ki skladenjsko sodijo bodisi med nikalne prislove, (8a), ali nikalne kvantifikatorje, (8b) – na pomenski ravni vsebujejo nikalni operator. Kadar v teh jezikih zanikani stavek vsebuje dve nikalnici, se pomenska prispevka njunih nikalnih operatorjev izničita in dobimo stavek, pomensko ekvivalenten trdilnemu stavku (8c). Take jezike imenujemo jeziki z dvojnim zanikanjem. 68 BARBARA KOREN, SAŠO ŽIVANOVIĆ IN MATIC PAVLIČ (8) a. John did not eat sweets. angleščina John PG NIK jesti.NED sladkarije »John ni jedel sladkarij.« b. Nobody eats sweets. Nihče jesti.3ED sladkarije »Nihče ni jedel sladkarij.« c. Nobody does not eat sweets. nihče PG NIK jesti.NED sladkarije »Ni ga, ki ne bi jedel sladkarij.« = »Vsi jedo sladkarije.« Po drugi strani obstajajo jeziki z nikalnim ujemanjem (Labov 1972, Laka 1990, Zanuttini 1991, Ladusaw 1992, Giannakidou 2006), v katerih se nikalnice v istem stavku med seboj ne izničijo, (9). Zeijlstra (2004, 2008) predlaga, da v teh jezikih nikalnice ne nosijo nikalnega operatorja; nikalne so zgolj oblikoskladenjsko, ne pa tudi semantično. Njihov pomenski prispevek je posreden: prek skladenjskega odnosa nikalnega ujemanja zahtevajo prisotnost fonološko neizraženega nikalnega operatorja. (9) Nihče ne je veliko sladkarij. slovenščina Nikalno ujemanje se vzpostavi prek nikalne zveze. Glede na to, ali je nikalni operator vstavljen v njeno jedro ali določilo, obstajata dve vrsti nikalnega ujemanja. V jezikih s krepkim nikalnim ujemanjem je fonološko neizraženi nikalni operator vstavljen v določilo nikalne zveze in se posledično lahko premešča više v skladenjsko strukturo, saj vse nikalnice ostajajo v njegovem dosegu, tudi če se znajdejo više od nikalne zveze, na primer na mestu osebka, (9). V jezikih s šibkim nikalnim ujemanjem je nikalni operator vstavljen v jedro nikalne zveze, kjer se lahko združi zgolj z eno samo nikalnico, bodisi nikalnim prislovom, (10a), ali nikalnim kvantifikatorjem, (10b); dodatna nikalnica se sicer lahko nahaja pod nikalno zvezo, (10c), ne more pa se premestiti nad njo, ne da bi zašla izven dosega operatorja, (10d). (10) a. Gianni [NegP [N non]] manga le caramelle. italijanščina Gianni NIK jesti.3ED sladkarije »Gianni ne je sladkarij.« b. [NegP Nessuno [N ]] manga le caramelle. nihče jesti.3ED sladkarije »Nihče ne je sladkarij.« c. Gianni [NegP [N non]] manga nulla. Gianni NIK jesti.3ED nič »Gianni ne je ničesar.« d. *Nessuno [NegP [N non]] manga le caramelle. nihče NIK jesti.3ED sladkarije »Nihče ne je sladkarij.« 3 Slovenski znakovni jezik Zanikanje v slovenskem znakovnem jeziku (SZJ) še ni bilo celostno obravnavano. Nekaj informacij vsebujejo jezikovni učbeniki Naučimo se SZJ 1/2/3 (Podboršek in Krajnc 2006, 2010, 2013). Avtorici predstavita ročni nikalnici NE in IMETI-NE, pri čemer trdita, KORPUSNA ANALIZA STAVČNEGA ZANIKANJA V SZJ 69 da se stavek v SZJ zanika bodisi z odkimavanjem in ročno nikalnico, ki sledi glagolu (11a), bodisi samo z odkimavanjem (11b), ki naj bi sledilo glagolu. Glede na te trditve bi torej umestili SZJ med mimično dominantne jezike. odkimavanje (11) a. JAZ RAZUMETI NE SZJ odkimavanje (Podboršek in Krajnc 2006: 43) b. JAZ RAZUMETI »Ne razumem.« Avtorici poleg tega opozorita na obstoj nepravilnih nikalnih glagolov HOTETI-NE, VEDETI-NE, MOČI-NE, MARATI-NE, POZNATI-NE, POTREBOVATI-NE,2 IMETI-NE in kvantifikatorja NIČ (Podboršek in Krajnc, 2006: 43, 84). Slikovni slovar SZJ 1 (Podboršek 2010), dodatek k zgoraj omenjenemu učbeniku, prikazuje ročni nikalnici NE in IMETI-NE3F (Podboršek 2010: 42), ročni nikalni prislov NIKOLI (Podboršek, 2010: 106), ročna nikalna zaimka NIHČE in NIČ (Podboršek 2010: 28, 38, 85, 100) in zgoraj naštete nepravilne nikalne glagole (Podboršek 2010: 83–84, 119–121). Obsežneje je zanikanje v SZJ predstavljeno v Priročni video slovnici SZJ (Pavlič 2019), ki trdi, da se stavek zanika tako z ročno nikalnico NE, ki naj bi stala pred glagolom, kot z mimično nikalnico (odkimavanjem), ki naj bi se pojavila sočasno z ročno nikalnico in se širila do konca stavka, (12a), ter dodatno na osebek, kadar je ta sestavljen iz samostalnika in nikalne kretnje NIČ, (12b), ne pa tudi na topikalizirane sestavnike, ki so v SZJ izraženi na začetku stavka z dvignjenimi obrvmi, sledi pa jim premor in pomežik, (12c). odkimavanje (12) a. MAČEK NE LOVITI MIŠ SZJ »Maček ne lovi miši.« (Pavlič 2019: 135) odkimavanje b. NIČ OTROK SPATI »Noben otrok ne spi.« (dvig obrvi) odkimavanje c. NOČ NIČ OTROK SPATI »Ponoči noben otrok ne spi.« Poleg ročne nikalnice NE Pavlič (2019: 134) obravnava še ročni nikalnici 5 NIČ, (13a), in NIKOLI, (13b), ob katerih naj bi bila obvezno prisotna mimična nikalnica, izpuščena pa naj bi bila ročna nikalnica NE, sicer je stavek neslovničen, (13c, d). 5Oziroma NOBEN/NIHČE – kretnji se razlikujeta po oralizaciji. 70 BARBARA KOREN, SAŠO ŽIVANOVIĆ IN MATIC PAVLIČ sodelavka pri projektu. V postopku ročnega označevanja z orodjem iLex (Hanke in Stolz odkimavanje (13) a. TETA NIČ PEČI SZJ »Teta nič ne peče.« (Pavlič 2019: 134) odkimavanje b. TETA NIKOLI PEČI »Teta nikoli ne peče.« odkimavanje c. * TETA NIČ NE PEČI »Teta nič ne peče.« odkimavanje d. * TETA NIKOLI NE PEČI »Teta nikoli ne peče.« Ročna nikalnica ne more samostojno zanikati stavka, (14a), in po Pavlič (2019) naj bi enako veljalo tudi za mimično nikalnico (14b). Njegova analiza torej SZJ umešča izven kategorij, predlaganih v Zeshan (2004, 2006). (14) a. * TETA NE PEČI SZJ »Teta ne peče.« (Pavlič 2019: 134) odkimavanje b. * TETA PEČI »Teta ne peče.« Pavlič (2019: 136) poudarja, da se ob nepravilnih nikalnih glagolih ročna nikalnica NE ne more pojaviti, (15a), najverjetneje zato, ker je že vkorporirana v sam nikalni glagol. Enako kot ročna nikalnica tudi nepravilni nikalni glagoli zahtevajo prisotnost mimične nikalnice, (15b). odkimavanje (15) a. * SOSED NE MARATI-NE NOGOMET SZJ odkimavanje (Pavlič, 2019: 136) b. SOSED MARATI-NE NOGOMET »Sosed ne mara nogometa.« Opisa stavčnega zanikanja v Podboršek in Krajnc (2006, 2010, 2013) ter Pavlič (2019) sta nezdružljiva: zanikanim stavkom SZJ ne pripišeta enakega besednega reda ter se ne strinjata glede obveznosti pojavljanja ročne nikalnice v teh stavkih. Poleg tega noben opis ne nudi namigov, ali kaže SZJ umestiti med jezike s krepkim ali šibkim nikalnim ujemanjem. Z analizo, ki jo predstavljamo v nadaljevanju prispevka, smo želeli ugotoviti, kateri opis je skladnejši z dejansko jezikovno rabo. 4 Metodologija Cilj raziskave je preveriti predhodna opažanja o zanikanju v SZJ (Podboršek in Krajnc 2006, 2010, 2013; Pavlič 2019) na korpusu SZJ SIGNOR (Vintar idr. 2014). 4.1 Korpus SIGNOR Korpus SIGNOR sestavljajo namenski posnetki polstrukturiranega izražanja v obliki intervjujev z 80 udeleženci, ki sta jih izvajali gluhi študentki in gluha učiteljica ter KORPUSNA ANALIZA STAVČNEGA ZANIKANJA V SZJ 71 2008)6 in transkripcije posnetkov je nastala leksikalna baza, ki obsega 30.000 kretenj oziroma 3.000 lem (Vintar idr. 2014). Razvit je bil tudi iskalnik, ki trenutno ne deluje. Avtorji korpusa so nam omogočili neposreden dostop do celotnega korpusa: surovih transkripcij in video posnetkov 80 kretalcev (do 15 % celotne jezikovne skupnosti iz vseh slovenskih regij, 46 % žensk in 54 % moških, rojenih med 1932 in 1996). Avtorji so kot uporabnika oziroma kretalca SZJ šteli vsakogar, ki pogosto uporablja ta jezik za primarno komunikacijo z drugimi (Vintar idr. 2014: 163–164), zato so med njimi tudi naglušni in gluhi, ki so SZJ začeli usvajati kot prvi jezik šele po tretjem letu starosti ali kot drugi jezik šele tekom vrtca, osnovne šole ali kasneje. Pri pregledovanju korpusnih posnetkov se je potrdilo, da imajo informanti različno usvojen SZJ na vseh ravneh jezikovne zmožnosti. Na osnovi demografskih podatkov, ki jih je priskrbela sodelavka pri projektu SIGNOR, Marjetka Kulovec (osebna komunikacija, e- sporočilo 14. 8. 2023), smo za raziskavo pripravili reprezentativen izbor 26 video posnetkov (v skupnem trajanju 3 h 27 min in 54 s) oziroma 22 kretalcev (podkorpus n- SIGNOR), ki so v stik s SZJ prišli v zgodnjem otroštvu, tj. najkasneje ob začetku osnovne šole, nekateri pa celo v vrtcu ali znotraj primarnega okolja (družine) v komunikaciji s starši in/ali sorodniki. 4.2 Izbor primerov za analizo V bazi pomenskih oznak smo iskali vse ročne nikalnice, ki so bile podpisane kot NE, NIČ , NOBEN, NIHČE, NIKJER in NIKOLI, ter za vse zadetke odčitali šifro posnetka in čas. Po pregledu izseka video posnetka s tarčno ročno nikalnico in njenega konteksta smo v nadaljnjo analizo vključili le primere stavčnega zanikanja, izključili pa smo primere kratkega nikalnega odgovora na izpraševalčevo vprašanje. Mimičnih nikalnic nismo mogli iskati v bazi pomenskih oznak, saj mimike avtorji korpusa SIGNOR niso označevali. V prvem koraku smo zato pregledali vse primere, ki smo jih našli s pomočjo pomenskih oznak za ročne nikalnice. Ugotovili smo, da se sočasno z ročno nikalnico konsistentno pojavlja le mimika odkimavanja, res pa je, da smo v širšem kontekstu zanikanih stavkov zaznali tudi posamične primere pomikov telesa ali glave nazaj; analizo te mimike, ki bi lahko predstavljala sekundarno nikalno mimiko, prepuščamo nadaljnjim raziskavam. V drugem koraku smo morebitne zanikane stavke, ki bi bili zanikani zgolj z mimiko odkimavanja brez ročne nikalnice, iskali z ročnim pregledom video posnetkov podkorpusa n-SIGNOR v celoti. Skupno smo našli 108 v celoti izraženih nikalnih stavkov, od tega 99 zanikanih z ročno in mimično nikalnico, 8 zanikanih samo z ročno nikalnico in en stavek, zanikan samo z mimično nikalnico. Vse zanikane stavke smo za potrebe raziskave dodatno opremili s pomenskimi oznakami in zamrznjenimi posnetki. Določili smo jim prisotnost in vrsto ročne nikalnice, prisotnost in širjenje mimične nikalnice (odkimavanja) ter besedni red nikalnice in glagola. V analizi so opisno in slikovno prikazane vse različne vrste zanikanih stavkov glede na naštete dejavnike. 6 Hanke, Thomas in Storz, Jakob, 2008: iLex – A database tool for integrating sign language corpus linguistics and sign language lexicography. V Construction and Exploitation of Sign Language Corpora. 3rd Workshop on the Representation and Processing of Sign Languages. Ur. O. Crasborn idr. Paris, Francija: ELRA. 64–67. 72 BARBARA KOREN, SAŠO ŽIVANOVIĆ IN MATIC PAVLIČ Tabela 6: Demografski podatki (M. Kulovec, osebna komunikacija, e-sporočilo 14. 8. 2023) Oznaka Leto rojstva Stik z jezikom Šifra posnetka Σ 1 1956 OŠ FLJR24 12 min 4 s 2 1993 vrtec DFLJL06 14 min 7 s 3 1992 starši + vrtec DFLJR18 13 min 58 s 4 1989 vrtec DFSTR09 18 min 26 s 5 1992 vrtec DFSTR14 14 min 30 s 6 1993 gluhi starši + vrtec DFSTR17 11 min 28 s 7 1986 vrtec DMGOR21 13 min 7 s 8 1993 vrtec DMLJR10 13 min 4 s 9 1988 OŠ FDOR31_5 3 min 52 s 10 1961 OŠ FDOR33_1 6 min 29 s 11 1947 vrtec FDOR36_1 5 min 29 s 12 1940 OŠ FGOD78_1 3 min 17 s 13 ni podatka ni podatka FLJR29_1 12 min 15 s 14 1983 gluhi starši + vrtec FLJR51_1 5 min 15 s FLJR55_1, 15 1949 vrtec 5 min 12s FLJR55_2 16 1932 OŠ FLJR56_3 2 min 8 s 17 1945 OŠ FLJR58_2 3 min 46 s FLJR62_2, 18 1943 OŠ FLJR62_3, 10 min 25 s FLJR62_4 FLJR63_1, 19 1946 OŠ 9 min 18 s FLJR63_2 20 1941 OŠ FPRR64 14 min 19 s 21 1962 OŠ FPRR65 14 min 18 s 22 1988 OŠ MGOL76_2 1 min 7 s 5 Analiza V podkorpusu n-SIGNOR smo našli eno mimično nikalnico, in sicer odkimavanje (100 pojavitev), in tri ročne nikalnice, in sicer nikalnico NE (54 pojavitev), nikalni prislov NIKOLI (2 pojavitvi) ter nikalni kvantifikator oziroma zaimek NIČ (21 pojavitev),7 poleg tega pa je kar polovica stavkov (55/108) zanikana z nepravilnim nikalnim glagolom. Najpogostejši nepravilni nikalni glagoli so IMETI-NE (35 pojavitev), MARATI-NE (20 pojavitev) in VEDETI-NE/(PO)ZNATI-NE (13 pojavitev), saj korpusni posnetki prikazujejo veliko pogovorov o tem, kaj imajo kretalci radi in kaj počnejo v šolskem in prostem času; opisujejo pa tudi okoliščine gluhote, pri čemer nekateri kretalci uporabijo glagol SLIŠATI-NE (3 pojavitve). Našli smo tudi glagola MOČI-NE (9 pojavitev) in ITI-NE (4 pojavitve); slednji je verjetno zabeležen prvič. Najprej si bomo ogledali distribucijo nikalnic, 5.1, nato besedni red, 5.2, ter nazadnje prisotnost in širjenje nikalne mimike, 5.3. 7 Kretnja NIČ se uporablja tudi v pomenu »nihče«. KORPUSNA ANALIZA STAVČNEGA ZANIKANJA V SZJ 73 5.1 Ročne in mimične nikalnice Analiza kaže, da večina zanikanih stavkov (99/108) vsebuje tako mimično kot ročno nikalnico. To običajno stanje ilustriramo s primeri (16–18). Ročno nikalnico NE in mimiko odkimavanja si oglejmo v zanikanem neprehodnem primeru (16), ki vsebuje samostalniško zvezo MOJ OTROCI v vlogi osebka; sledi ročna nikalnica NE, ki je levostična s sledečim glagolom. Odkimavanje se začne sočasno z ročno nikalnico in se širi tudi na glagol. (16) FDOR36_1, 00:04:18:10 odkimavanje MOJ OTROCI NE KRETATI »Moji otroci ne kretajo.« Ročno nikalnico NIKOLI, ki jo spremlja mimika odkimavanja, si oglejmo v zanikanem primeru (17), ki se začne s topikaliziranim časovnim prislovom ŽE DOLGO, ki je označen z dvigom obrvi in glave, zaključuje pa ga dolg pomežik.8 Nikalna mimika spremlja celotno remo (BOLAN NIKOLI); domnevamo, da z uporabo nikalnega prislova NIKOLI, katerega domena je omejena na topik oz. temo, kretalka zanikanje poudari.9 (17) FPRR64, 00:03:26:06 dvig glave in obrvi odkimavanje ŽE DOLGO. BOLAN NIKOLI »Že dolgo nisem bila bolna.« Primer nepravilnega nikalnega glagola in odkimavanja pa si oglejmo v zanikanem primeru (18), ki se začenja s topikaliziranim predmetom, sledita pa mu prvoosebni zaimek v vlogi osebka ter nepravilni nikalni glagol MARATI-NE. Odkimavanje se začne z osebkom in konča z nikalnim glagolom. 8 V korpusu zaradi maloštevilnih pojavitev nikalnega prislova NIKOLI (2) in nikalnega zaimka NIČ (21) ni primera, v katerem bi se katera od teh nikalnic pojavila v stavku z nezaznamovanim besednim redom. 9 Odkimavanje spremlja tudi vsaj prvi dve kretnji v naslednjem stavku, JAZ VEDNO ZDRAV »Vedno sem bila zdrava«. Domnevamo, da nastopa v vlogi metajezikovne negacije in izraža nasprotovanje predhodni sogovornikovi trditvi v diskurzu. 74 BARBARA KOREN, SAŠO ŽIVANOVIĆ IN MATIC PAVLIČ (18) DFSTR17, 00:04:09:12 dvig glave odkimavanje FIŽOL. JAZ MARATI-NE »Fižol, jaz ga ne maram.« 5.2 Besedni red Nezaznamovani besedni red v neprehodnih stavkih v SZJ je osebek–povedek, v prehodnih stavkih pa osebek–povedek–predmet (Pavlič 2020), čemur sledita tudi primera neprehodnega, (16), in prehodnega, (19), stavka iz korpusa SIGNOR.10 V obeh stoji ročna nikalnica NE neposredno pred glagolom. Mimična nikalnica, odkimavanje, se začne istočasno z ročno nikalnico ter se širi na glagol in v prehodnem primeru (19) tudi na predmet. (19) FPRR64, 00:12:05:16 odkimavanje JAZ NE POZNATI OČE »Jaz ne poznam očeta.« SZJ naj bi bil po predhodnih opažanjih (Pavlič 2019) jezik z opustnim osebkom, kar se potrjuje s primerom (20), ki se ne začne z osebkom, ampak z ročno nikalnico NE, ki ji sledita glagol in predmet. Spet se sočasno z ročno nikalnico začne tudi odkimavanje, ki se širi čez kretnji glagola in predmeta. (20) DFLJR18, 00:06:16:08 odkimavanje NE BRATI KNJIGA »Ne berem knjig.« 10Zaznamovan besedni red stavkov (17) in (18) je posledica topikalizacije, ki je označena z mimiko dvignjenih obrvi oziroma glave ter prozodičnega premora (mežika) po koncu topikalizacije. KORPUSNA ANALIZA STAVČNEGA ZANIKANJA V SZJ 75 Zgornji primeri podkrepljujejo trditev, da SZJ umešča nikalnico stično pred glagol, vendar vsebuje korpus SIGNOR tudi nekaj primerov nikalnice za glagolom. Analiza pokaže, da se to lahko zgodi le v primerih s posebno informacijsko strukturo, kot sta recimo protivni priredji, prikazani v (21) in (22). Ročna nikalnica NE je v protivnih priredjih odkretana neposredno za glagolom in hkrati z odkimavanjem, ki pa se ne širi. Domnevamo, da posebna stava ročne in mimične nikalnice zaznamuje doseg zanikanja; tako v (21) kot v (22) je namreč zanikan le glagolski predikat in ne celotno glagolsko dejanje. (21) DMLJR10, 00:02:19:21 odkimavanje … GRADITI NE. SAMO DVIGNITI »… ne gradi, samo dvigne.« (22) DMLJR10, 00:05:25:17 odkimavanje JAZ SMUČATI NE. BOLJ DESKATI »Smučam ne, raje deskam.« 5.3 Nikalna mimika Nikalna mimika se v neprehodnih stavkih SZJ pojavi sočasno z ročno nikalnico in se razširi tudi na glagol, ki stoji neposredno za ročno nikalnico, (16), v prehodnih stavkih pa še na glagolu sledeči predmet, (19, 20). Zdi se, da so izjeme, ki jih najdemo v korpusu SIGNOR, posledica strukturnih oziroma informacijskih dejavnikov. V (23) se mimika najverjetneje ne razširi na predmet zato, ker gre za priredno zložen predmet, v katerem so našteti členi (1 HRUŠKA, 2 JABOLKO, 3 BANANA, 4 FIŽOL) ločeni s pomežiki ter krajšimi ali daljšimi premori; domnevamo, da se nikalna mimika nanje ne razširi zaradi lokalne mimike, ki je tipično prisotna pri naštevanju (nagib glave levo in desno), in morda tudi zaradi same kompleksnosti predmeta. 76 BARBARA KOREN, SAŠO ŽIVANOVIĆ IN MATIC PAVLIČ (23) DMLJR10, 00:07:31:09 odkimavanje nagib glave levo nagib glave desno nagib glave levo nagib glave desno JAZ NIKOLI JESTI 1 HRUŠKA. 2 JABOLKO. 3 BANANA. 4 FIŽOL »Jaz nikoli ne jem: prvič hrušk, drugič jabolk, tretjič banan, četrtič fižola.« Drugi tip izjeme predstavljajo stavki, v katerih se mimika širi prek glagolske zveze (tj. glagola in predmeta). Eno skladenjsko okolje, v katerem opazimo ta pojav, so stavki z zaznamovanim besednim redom (predmet–osebek–povedek), v katerih je topikalizirani predmet premaknjen na začetek stavka kot posledica členitve po aktualnosti. Primer (18) se začne z že znano informacijo (FIŽOL), ki je označena z dvignjenimi obrvmi, sledita ji pomežik in premor, nato se stavek nadaljuje brez dvignjenih obrvi – kar je v skladu z opažanji Pavliča (2019: 108, 113) ter Podboršek in Krajnc (2013: 9–12) za SZJ ter Kimmelmana in Pfaua (2015) za nekatere druge znakovne jezike. V tem primeru se mimika širi na celoten stavek z izjemo topikaliziranega predmeta. Druga struktura, v kateri pride do širjenja mimike prek meja glagolske zveze, so stavki s podvojeno ročno nikalnico. Razlogi za podvajanje nikalnega glagola MARATI- NE v (25a) in nikalnega prislova NIČ v (25b)11 sicer niso povsem jasni (najverjetneje je razlog informacijska struktura), vendar je tako podvajanje v znakovnih jezikih zelo pogosto, npr. v ameriškem ZJ (Wood 1999) in novozelandskem ZJ (McKee 2006). Za podvajanje je značilno, da (i) imata, v kolikor sta argumenta, podvojitvi isto udeležensko vlogo in (ii) da so slovnične vse tri možnosti: izraženi obe ponovitvi (24a), izražena le prva (24b) oziroma izražena le druga ponovitev (24c). (24) a. JOHN NOTHING FIND PAPER NOTHING ameriški ZJ John nič najti papir nič b. JOHN NOTHING FIND PAPER (Wood 1999: 63) John nič najti papir c. JOHN FIND PAPER NOTHING John najti papir nič »John ni našel papirja.« Poleg tega podvajanje ni omejeno zgolj na zanikanje, ampak je značilno tudi za druge funkcijske kretnje, na primer vprašalnice, modalne glagole in kvantifikatorje (Petronio in Lillo-Martin 1997, Neidle 2002, Nunes in de Quadros, 2005, Branchini idr. 2013, Bross 2023). Zdi se, da podvojitev ročne nikalnice v SZJ vodi do širjenja mimike na del stavka med obema pojavitvama nikalnice. Podobno opažajo Petronio (1993) za ameriški ZJ ter Yang in Fischer (2002) za kitajski ZJ. 11 Poleg tega korpus vsebuje še 8 primerov podvajanja ročne kretnje NE. KORPUSNA ANALIZA STAVČNEGA ZANIKANJA V SZJ 77 (25a) DFSTR17, 00:03:26:11 odkimavanje MARATI-NE RIBA JAZ MARATI-NE »Ne maram rib, jaz jih ne maram.« (25b) FLJR29_1, 00:01:48:09 odkimavanje MISLITI JA ZDRAV. NIČ BOLAN JAZ NIČ »Ja, mislim, da sem zdrava, nič nisem bolna, prav nič.« V (26) smo ilustrirali podvajanje nikalnice, vendar velja poudariti, da ni skladenjsko podvojena vsaka nikalnica, ki se pri danem zanikanju pojavi dvakrat. Zdi se, da je v (26) prva pojavitev nikalnice NE kratki odgovor na predhodno vprašanje. Hipotezo podpira dejstvo, da ji sledi prozodična meja, označena s pomežikom in premorom, prozodični meji pa sledi odgovor s polnim stavkom (ki se prične s podvojenim topikaliziranim povedkovim določilom VAJENEC), v katerem najdemo ročno nikalnico za povedkovim določilom. V odgovoru s polnim stavkom se nikalna mimika razteza čez cel stavek, kar je skladno z dejstvom, da je celoten stavek žariščen, saj predstavlja odgovor na vprašanje. (26) FLJR24, 00:02:35:22 odkimavanje dvig glave odkimavanje NE. VAJENEC JAZ VAJENEC NE »Ne, vajenec pa jaz nisem bila.« 6 Razprava SZJ v nezaznamovanem besednem redu umešča ročno nikalnico stično pred glagol. Nikalna mimika odkimavanja se pojavi sočasno z ročno nikalnico in se vedno razširi tudi na glagol, če je ta neposredno za njo, v prehodnih stavkih pa se razširi tudi na predmet, če je odkretan in situ. Ker so obravnavani nikalni stavki kljub dvema 78 BARBARA KOREN, SAŠO ŽIVANOVIĆ IN MATIC PAVLIČ nikalnicama (ročni in mimični)12 še vedno interpretirani kot nikalni, lahko z gotovostjo trdimo, da je SZJ jezik z nikalnim ujemanjem, ni pa še jasno, ali gre za krepko ali šibko ujemanje.13 Primerov, v katerih bi bila nikalnica v vlogi osebka, v korpusu n-SIGNOR nismo našli, vendar zaradi majhnosti korpusa to še ne pomeni, da bi bila nikalnica v tem položaju dejansko izven dosega nikalnega operatorja ob hkratni realizaciji nikalnice v jedru nikalne zveze – kar bi nakazovalo na šibko ujemanje. Našli pa smo primere zanikanja zgolj z eno nikalnico, 5.1, ter z dvema ročnima in eno mimično nikalnico, 5.2; oboje bi lahko nakazovalo na krepko ujemanje, vendar se ni izkazalo za sistematično. 6.1 Zanikanje zgolj z ročno ali mimično nikalnico Našli smo 14 potencialnih primerov, kjer se je zdelo odkimavanje samostojno. Pri 12 primerih smo po natančnem ogledu posnetka odkrili ročno nikalnico NE ali nepravilni nikalni glagol, ki v prvotni bazi pomenskih oznak ni bil označen, v enem primeru pa se je izkazalo, da odkimavanje poteka sočasno s prislovom PREMALO. Najprej smo preverili, kako je ta prislov odkretan v Slovarju SZJ,14 in s tem izločili možnost, da gre za inherentno leksikalno mimiko, saj je kretnja v slovarju prikazana brez mimike. Na osnovi pomena prislova PREMALO in njegovega konteksta, ki ga predstavlja (27), zato sklepamo, da gre za morfološko mimiko oziroma mimično izraženi prislov, ki stopnjuje osnovni pomen kretnje PREMALO in bi ga v slovenščino prevedli kot »res«. V kategorijo zgolj mimično zanikanih primerov smo torej uvrstili le (28), ki je nedvomen primer zanikanja zgolj z odkimavanjem brez ročne nikalnice. (27) FLJR58_2, 00:02:19:18 odkimavanje JAZ JA PRIJATELJ PREMALO. PREJ MLAD »Jaz imam res premalo prijateljev. Prej v mladosti … odkimavanje VELIKO PRIJATELJ SEDAJ STAR ONI PREMALO … sem jih imela veliko, sedaj v starosti pa jih je premalo.« 12 V nekaterih primerih so nikalnice celo tri: mimična in podvojena ročna ali mimična in dve ročni. 13 Nedavna korpusna raziskava zanikanja v ruskem ZJ celo predlaga, da tega jezika sploh ni mogoče uvrstiti v eno od teh kategorij (Kuhn in Pasalskaya 2023), kar je bilo predlagano že za nekatere govorne jezike, med drugim madžarščino (Szabolcsi 2018). 14 https://szj.si/default.aspx?video=39a69148-c86c-46c7-bec0-026406675371 KORPUSNA ANALIZA STAVČNEGA ZANIKANJA V SZJ 79 (28) FPRR64, 00:12:32:22 odkimavanje … SKUPAJ. POROČITI.SE »(Bila) sta skupaj, a nista (bila) poročena.« Po drugi strani smo našli 8 potencialnih primerov, kjer se je zdela ročna nikalnica samostojna. Pri 2 primerih je bilo namesto odkimavanja sočasno z glagolom uporabljeno skomiganje z rameni. Skomiganje z rameni kot obgovorna gesta lahko služi za izražanje dvoma, nevednosti, neodločenosti ali negotovosti, zato sklepamo, da gre za sekundarno nikalno mimiko, ki pa je v SZJ še povsem neraziskana in zato presega domet te raziskave. V 7 primerih je bil brez odkimavanja uporabljen nepravilni nikalni glagol, kot je VEDETI-NE v (29). Opazimo, da kretalka sicer uporablja odkimavanje na nepravilnem nikalnem glagolu IMETI-NE, ki v SZJ lahko izraža bodisi lastnino bodisi obstoj, nekateri kretalci pa ga uporabljajo kot dobesedni prevod za slovensko nikalnico »ni«, s katero se tvori nepravilni nikalni glagol »biti« in ki se dodaja preteklemu deležniku pri tvorbi stranskih časov v slovenščini. Primer (29) tako zaradi očitnega vpliva slovenščine izločimo iz analize. Omenimo še, da smo pri pregledu celotnega korpusa SIGNOR opazili težnjo, da kretalci z manjšo jezikovno zmožnostjo v SZJ več uporabljajo ročne nikalnice brez nikalne mimike – kar je verjetno posledica težnje, da tudi na splošno uporabljajo manj mimike (sploh skladenjske). Tudi Makaroğlu (2021: 129–130) izpostavi, da so morebitna odstopanja pri izražanju zanikanja v turškem ZJ (kot je raba samostojnega mimičnega zanikanja) lahko povezana s starostjo kretalcev, pri čemer so starejši praviloma tisti, ki so znakovni jezik zaradi zgodovinskih okoliščin usvajali v neobičajnih okoliščinah. (29) FPRR65, 00:00:43:09 odkimavanje odkimavanje MOJ MAMA IMETI-NE VEDETI-NE KAJ IMETI-NE UGOTOVITI. GLUH »Moja mama ni vedela, ni ugotovila, da sem gluha.« Tudi večina drugih izjem, ki smo jih našli v korpusu, je povezanih z uporabo nepravilnih nikalnih glagolov. Nekateri kretalci sploh ne uporabljajo nikalnih oblik nepravilnih nikalnih glagolov, kar zopet nakazuje na bodisi premalo intenziven bodisi premalo kvaliteten stik med usvajanjem, zaradi česar niso usvojili posebnosti na področju glagolske morfologije. V primeru (30) je uporabljen glagol RAZUMETI namesto RAZUMETI-NE, V primeru (31) pa MARATI namesto MARATI-NE. Opozoriti velja, da sta RAZUMETI in MARATI ustrezno zanikana. 80 BARBARA KOREN, SAŠO ŽIVANOVIĆ IN MATIC PAVLIČ (30) FPRR64, 00:07:22:24 _________________odkimavanje ANGLEŠČINA NE RAZUMETI JAZ »Angleščine ne razumem.« (31) DMGOR21, 00:01:50:13 odkimavanje MIZAR MARATI NE MARATI MIZAR »Ne bi bil rad mizar.« Povzeto, našli smo en nedvomen primer zanikanja zgolj z mimično nikalnico. Vzeti ga moramo resno, saj nimamo razloga, da bi ga pripisali jezikovnemu zdrsu ali omejeni jezikovni zmožnosti; nakazuje lahko na krepko nikalno ujemanje. Po drugi strani je primerov zanikanja zgolj z ročno nikalnico več, vendar pogosto obstajajo namigi, da so posledica jezikovnega zdrsa ali omejene jezikovne zmožnosti, saj se praviloma pojavljajo pri kretalcih, ki niso usvojili morfoloških posebnosti na področju glagolske morfologije. Navkljub navedenim izjemam (še posebej primeru samostojnega mimičnega zanikanja) na osnovi podatkov, ki jih imamo, za enkrat zaključujemo, da sta ročno in mimično zanikanje v SZJ enakovredna v smislu, da stavčno zanikanje zahteva oba tipa nikalnice. 6.2 Dve ročni nikalnici in odkimavanje v istem nikalnem stavku Dve ročni nikalnici v zanikanem stavku sta v ZJ redkost (Kuhn 2020). Kadar je v SZJ stavek zanikan z nikalnim zaimkom (42 pojavitev) ali nepravilnim nikalnim glagolom (55 pojavitev), praviloma izostane ročna nikalnica NE, vendar smo našli tudi 5 različnih kombinacij oziroma 9 pojavitev dveh ročnih nikalnic in nikalne mimike v istem stavku, ki pa kljub trem nikalnicam ostane interpretiran nikalno (torej ne nasprotuje prvotni uvrstitvi SZJ med jezike z nikalnim ujemanjem):15 − NE in NIČ 4 pojavitve − IMETI-NE in NIČ 2 pojavitvi − ITI-NE in NIČ 1 pojavitev − VEDETI-NE in NE 1 pojavitev − IMETI-NE in NE 1 pojavitev 15 Dve različni ročni nikalnici moramo ločiti od podvajanja ročnih nikalnic, kot smo jih predstavili v primerih (25a) in (25b) zgoraj. KORPUSNA ANALIZA STAVČNEGA ZANIKANJA V SZJ 81 Primerov z NE in NIČ oziroma z nepravilnim nikalnim glagolom in NE, kot je (32), ne moremo razumeti drugače, kot da nakazujejo na sprejemljivost rabe treh nikalnih izrazov v enem zanikanem stavku SZJ, ki ohrani nikalni pomen; SZJ bi bil v tem primeru jezik s krepkim ujemanjem. Vendar v jeziku s krepkim ujemanjem vedno najdemo nikalni izraz, ki lahko samostojno zanika stavek brez navzočnosti dodatnih nikalnih izrazov – in običajno prav take strukture prevladujejo. Poleg tega smo v prejšnjem razdelku videli, da je primer zanikanja zgolj z odkimavanjem le eden, primeri zanikanja zgolj z ročno nikalnico pa večinoma vsebujejo namige, da gre za napake. Zdi se torej verjetneje, da so tudi pojavitve treh nikalnic v SZJ napake. Navzočnost nikalnega kvantifikatorja NIČ in nikalnega glagola v istem stavku lahko tako razumemo kot pogojno dovoljeno izjemo od pravila, saj ob nepravilnem nikalnem glagolu sicer kvantifikatorja (ali prislova) sploh ne bi bilo mogoče uporabiti. Vprašanje bi bilo smiselno preveriti tudi v drugih znakovnih jezikih, saj v literaturi obstajajo primeri (Zeshan 2006 in Geraci 2005 skupaj z analizo v Pfau 2016), v katerih sta uporabljena nepravilni nikalni glagol in nikalni kvantifikator – čeprav v italijanskem ZJ, kjer pride do dvojnega zanikanja, (34), oziroma turškem ZJ, kjer se ohrani nikalno ujemanje in nikalni pomen, (35), ta možnost sicer ni izpričana. Alternativa uporabi nikalnega prislova ali zaimka v istem stavku z nepravilnim nikalnim glagolom je, da namesto nikalne oblike kretalec uporabi zanikano trdilno obliko. Morda je to razlog, zakaj je kretalka v (33) odkretala trdilno različico SLIŠATI namesto nepravilne nikalne različice SLIŠATI-NE. (32) FLJR55_2, 00:01:21:20 odkimavanje TRI LETO NIČ ITI-NE »Tri leta nič ne gre.« (33) DFLJL06, 00:00:43:24 odkimavanje NIČ SLIŠATI »Nič ne slišim.« 82 BARBARA KOREN, SAŠO ŽIVANOVIĆ IN MATIC PAVLIČ (34) KADITI MOČI-NE NIHČE italijanski ZJ »Vsi morajo kaditi.« (Geraci 2005: 224) odkimavanje (35) VODA MORJE. IX1 NIČ1 ITI-NE turški ZJ »Še nikoli nisem bil na morju.« (Zeshan 2006: 150) 7 Zaključek Na podlagi opisane korpusne analize zaključujemo naslednje: 1. Pridružujemo se korpusnim raziskavam, navedenim v razdelku 2.1, v zaključku, da je tipologija Zeshan (2004, 2006), ki deli znakovne jezike na ročno in mimično dominantne, nepopolna. Ugotavljamo namreč, da sta v SZJ ročno in mimično zanikanje enakovredna v smislu, da zanikani stavki vselej vsebujejo oba tipa nikalnice. Razumevanje potencialnih izjem k tej trditvi zahteva podrobnejšo obravnavo zanikanja s stališča členitve po aktualnosti. 2. V stavkih z nezaznamovanim besednim redom stoji ročna nikalnica neposredno pred glagolom. 3. Nikalna mimika (skoraj vedno odkimavanje) se v stavkih z nezaznamovanim besednim redom širi z nikalnice na glagol in v prehodnih stavkih tudi na in situ predmet (v kolikor ta ne zahteva lastne specifične mimike, kot recimo pri naštevanju). Kadar je ročna nikalnica (vključujoč nikalne glagole) podvojena, se nikalna mimika razteza čez celoten del stavka med pojavitvama ročne nikalnice. 4. Določeni, predvsem pogosti in/ali splošnopomenski glagoli, imajo nepravilno nikalno obliko, ob kateri se ne more pojaviti nobena ročna nikalnica; kot ročne nikalnice tudi nikalne glagole obvezno spremlja nikalna mimika. (Obnašanje nikalnih glagolov razlagamo s hipotezo, da je ročna nikalnica NE inkorporirana v nikalno obliko glagola.) 5. SZJ je jezik z nikalnim ujemanjem, saj ne glede na število nikalnih izrazov (običajno dva, izjemoma en ali trije) zanikan stavek ohrani nikalni pomen. Vendar zaradi premajhnega števila podatkov, ki so za nameček delno nekoherentni, ne moremo zaključiti, ali je nikalno ujemanje krepko ali šibko. Na vprašanje krepkega oziroma šibkega ujemanja nameravamo odgovoriti z eksperimentalno zasnovano študijo. Poudariti velja, da so določeni zaključki trdnejši pri nezaznamovanih stavkih. Pri stavkih z zaznamovanim besednim redom smo poleg same kompleksnosti obravnave informacijske strukture trčili tudi na omejitve, ki jih postavlja uporabljeni korpus SIGNOR. Razvijalcem prihodnjih korpusov (SZJ ali drugih znakovnih jezikov) svetujemo, da pri snemanju intervjujev ali pogovorov zajamejo vse udeležence pogovora; na mnogih mestih namreč zaradi odsotnosti videoposnetka spraševalca nismo mogli z gotovostjo razbrati, na kaj natančno intervjuvanec odgovarja, in zato ni bilo povsem jasno, kakšna je informacijska struktura njegovega odziva. Nadalje bi pri iskanju pojavitev obravnavanega pojava bilo zelo zaželeno, da bi bili v korpus vključeni tudi prevodi v metajezik (tj. govorno slovenščino); naše delo bi bilo precej olajšano, če bi lahko zanikane stavke iskali (tudi) po nikalnicah govorne slovenščine. Izkušnje drugih raziskovalcev, ki uporabljajo korpuse znakovnih jezikov, so podobne; glej npr. Kuder idr. (2018), ki poročajo tudi, da vnaprejšnji prevod (pred podnapisovanjem) v metajezik izboljša kvaliteto podnapisov. KORPUSNA ANALIZA STAVČNEGA ZANIKANJA V SZJ 83 Zahvale Zahvaljujemo se avtorjem korpusa SIGNOR, da so ga zgradili in nam omogočili njegovo uporabo, ter še posebej M. Kulovec, ki nam je omogočila vpogled v demografske podatke. Hvala tudi udeležencem konference Škrabčevi dnevi 13 in anonimnima recenzentoma za dragocene komentarje. Viri in literatura Branchini, Chiara, Cardinaletti, Anna, Cecchetto, Carlo, Donati, Caterina in Geraci, Carlo, 2013: Wh-duplication in Italian Sign Language (LIS). Sign Language & Linguistics 16.2. 157–188. https://doi.org/10.1075/sll.16.2.03bra. Bross, Fabian, 2023: Wh-doubling in German Sign Language: Why not sluicing? Sign Language & Linguistics 26.2. 258–275. https://doi.org/10.1075/sll.22005.bro. Brunelli, Michele, 2011: Antisymmetry and sign languages: A comparison between NGT and LIS. Doktorsko delo. Amsterdam: Universiteit van Amsterdam. Coerts, Jane, 1992: Nonmanual Grammatical Markers: An Analysis of Interrogatives, Negations and Topicalisations in Sign Language of the Netherlands. Doktorsko delo. Amsterdam: Universiteit van Amsterdam. De Quadros, Ronice M., 1999: Phrase structure of Brazilian sign language. Doktorsko delo. Porto Alegre, Brazilija: Pontificia Universida de Católica do Rio Grande do Sul. Geraci, Carlo, 2005: Negation in LIS (Italian Sign Language). V Proceedings of the North East Linguistic Society 35. Ur. L. Bateman in C. Ussery. Connecticut: University of Connecticut. 217–230. Giannakidou, Anastasia, 2006: N-Words and Negative Concord. V The Blackwell Companion to Syntax. Ur. M. Everaert in H. van Riemsdijk. Malden; Oxford; Carlton: Blackwell. 327–391. https://doi.org/10.1002/9780470996591.ch45 Gökgöz, Kadir, 2011: Negation in Turkish Sign Language. V Nonmanuals in Sign Language. Ur. A. Herrmann in M. Steinbach. Amsterdam, Philadelphia: John Benjamins Publishing Company. 49–75. Huddlestone, Kate, 2021: Negation and polar question–answer clauses in South African Sign Language. Sign Language & Linguistics 24.1. 63–86. Kimmelman, Vadim in Pfau, Roland, 2015: Information structure in sign languages. V The Oxford Handbook on Information Structure. Ur. C. Féry in S. Ishihara. Oxford: Oxford University Press. 814–834. https://vadimkimmelman.com/papers/Kimmelman%20Pfau %202016%20IS%20in%20SL.pdf. Koren, Barbara, 2023: Korpusna analiza stavčnega zanikanja v slovenskem znakovnem jeziku. Magistrsko delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?lang=slv&id=152880. Kuder, Anna, Filipczak, Joanna, Mostowski, Piotr, Rutkowski, Pawe in Johnston, Trevor, 2018: What Corpus-Based Research on Negation in Auslan and PJM. V 8th Workshop on the Representation and Processing of Sign Languages: Involving the Language Community. Ur. M. Bono, E. Efthimiou, S.-E. Fotinea, T. Hanke, J. Hochgesang, J. Kristoffersen, J. Mesch in Y. Osugi Miyazaki. LREC. 101–106. http://lrec-conf.org/workshops/lrec2018/W1/pdf/book_of_proceedings.pdf. Kuhn, Jeremy, 2022: The dynamics of negative concord. Linguistics and Philosophy 45.1. 153– 198. 84 BARBARA KOREN, SAŠO ŽIVANOVIĆ IN MATIC PAVLIČ Kuhn, Jeremy in Pasalskaya, Lena, 2023: Negative concord in Russian Sign Language. Natural Language and Linguistic Theory 41.1. 207–248. https://doi.org/10.1007/s11049-022- 09546-1. Labov, William, 1972: Language in the Inner City: Studies in the Black English Vernacular. Philadelphia: University of Pennsylvania Press. Ladusaw, William A., 1992: Expressing negation. V SALT II: Proceedings from the Second Conference on Semantics and Linguistic Theory. Ur. C. Barker in D. Dowty. Ohio: Ohio State University. 237–260. Laka, Itziar M., 1990: Negation in Syntax: On the Nature of Functional Categories and Projections. Doktorsko delo: Cambridge, MA: MIT. http://www.ai.mit.edu/projects/dm/theses/laka90.pdf. Lutzenberger, Hannah, Pfau, Roland in De Vos, Connie, 2022: Emergence or grammaticalization? The case of negation in Kata Kolok. Languages 7. 23. Makaroğlu, Bahtiyar, 2021: A Corpus-Based Typology of Negation Strategies in Turkish Sign Language. Dilbim Araştırmaları Dergisi 32.2. 111–147. https://doi.org/10.18492/dad.853176. McKee, Rachel, 2006: Aspects of interrogatives and negatives in New Zealand Sign Language. V Interrogative and negative constructions in sign languages. Ur. U. Zeshan. Nijmegen: Ishara Press. 70–90. Neidle, Carol, 2002: Language across modalities: ASL focus and question constructions. Linguistic variation yearbook 2.1, 71–98. Neidle, Carol, Kegl, Judy, MacLaughlin, D., Bahan, B. in Lee, R., 2000: The Syntax of American Sign Language. Functional Categories and Hierarhical Structure. Cambridge: MIT Press. Nunes, Jairo in de Quadros, Ronice Müller, 2005: Duplication of wh-elements in Brazilian Sign Language. V Proceedings of the Thirty-fifth Annual Meeting of the North East Linguistic Society. Ur. L. Batenab in Ussery C. Charleston, South Carolina: BookSurge. 463–478. Oomen, Marloes in Pfau, Roland, 2017: Signing NOT (or not): A typological perspective on standard negation in Sign Language of the Netherlands. Linguistic Typology 21.1, 1–51. https://doi.org/10.1515/lingty-2017-0001 Oomen, Marloes, Pfau, Roland, in Aboh, Enoch O., 2018: High and low negation in Sign Language of the Netherlands. V Formal and Experimental Advances in Sign language Theory (FEAST) 1. Ur. V. Kimmelman in H. Koulidobrova. 39–47. https://doi.org/10.2436/20.8050.03.4 Pavlič, Matic, 2020: Sign Order in Slovenian Sign Language Transitive and Ditransitive Sentences. Studies in Polish Linguistics 15.4. 199–220. Pavlič, Matic, 2019: Priročna video slovnica SZJ. Ljubljana: Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije in Založba ZRC. Petronio, Karen M., 1993: Clause structure in American sign language. Doktorsko delo. Seattle, WA: University of Washington. Petronio, Karen; Lillo-Martin, Diane, 1997: WH-movement and the position of Spec-CP: Evidence from American Sign Language. Language 73.1. 18–57. https://doi.org/10.2307/416592. Pfau, Roland in Quer, Josep, 2002: V-to-Neg raising and negative concord in three sign languages. Rivista di Grammatica Generativa 27. 73–86. https://www.researchgate.net/publication/260120382. KORPUSNA ANALIZA STAVČNEGA ZANIKANJA V SZJ 85 Pfau, Roland, 2016: A featural approach to sign language negation. V Negation and Polarity: Experimental Perspectives. Ur. P. Larrivée in C. Lee. Berlin: Springer International Publishing 45–74. https://doi.org/10.1007/978-3-319-17464-8_3. Podboršek, Ljubica in Krajnc, Katja, 2006, 2010, 2013: Naučimo se SZJ 1–3. Ljubljana: Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana. Podboršek, Ljubica, 2010, 2013a,b 2015: Slikovni slovar SZJ 1–4: dodatek k učbeniku Naučimo se SZJ. Ljubljana: Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana. SIGNOR = Uravnoteženi in reprezentativni korpus označenih video posnetkov slovenskega znakovnega jezika. http://lojze.lugos.si/signor/. Slovar SZJ = Slovar slovenskega znakovnega jezika. Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije. https://szj.si/. Szabolcsi, Anna, 2018: Strict and non-strict negative concord in Hungarian: A unified analysis. V Boundaries Crossed, at the Interfaces of Morphosyntax, Phonology, Pragmatics and Semantics. Ur. H. Bartos, M. den Dikken, Z. Bánréti in T. Váradi. Springer International Publishing. 227–242. Quer, Josep, 2012: Negation. V Sign languages: An International Handbook. Ur. R. Pfau, M. Steinbach in B. Woll. Berlin, Boston: De Gruyter Mouton. 316–339. Tang, Gladys, 2006: Question and negation in Hong Kong Sing Language. V Interrogative and negative constructions in sign languages. Ur. U. Zeshan. Nijmegen: Ishara Press. 198– 224. van Gijn, Ingeborg, 2004: The quest for syntactic dependency: Sentential complementation in Sign Language of the Netherlands. Doktorsko delo. Amsterdam: Universiteit van Amsterdam. Vintar, Špela, Jerko, Boštjan in Kulovec, Marjetka, 2014: Prvi leksikalni podatki o SZJ iz korpusa Signor. Zbornik 9. konference Jezikovne tehnologije, Ljubljana: Institut »Jožef Stefan«. 163–168. http://nl.ijs.si/isjt14/proceedings/isjt2014_29.pdf Vogt-Svendsen, Marit, 2000: Negation in Norwegian Sign Language and in contrast to some features in German Sign Language. Poster, predstavljen na konferenci TISLR. Amsterdam. Wood, Sandra K., 1999: Semantic and syntactic aspects of negation in ASL. Magistrsko delo. West Lafayette, IN: Purdue University. Yang, Jun Hui; Fischer, Susan D., 2002: Expressing negation in Chinese sign language. Sign Language & Linguistics 5.2. 167–202. https://doi.org/10.1075/sll.5.2.05yan. Zanuttini, Raffaella, 1991: Syntactic properties of sentential negation. A comparative study of Romance languages. Doktorsko delo. Philadelphia, PA: University of Pennsylvania. Zeijlstra, Hedde, 2004: Sentential negation and Negative Concord. Doktorsko delo. Amsterdam Universiteit van Amsterdam. www.lotpublications.nl/Documents/101_fulltext.pdf Zeijlstra, Hedde, 2008: Negative Concord is Syntactic Agreement. University in Amsterdam. Zeshan, Ulrike ur., 2006: Interrogative and negative constructions in sign languages. Nijmegen: Ishara Press. Zeshan, Ulrike, 2004: Hand, head, and face: Negative constructions in sign languages. Linguistic Typology 8. 1–58. https://doi.org/10.1515/lity.2004.003. 86 BARBARA KOREN, SAŠO ŽIVANOVIĆ IN MATIC PAVLIČ Corpus analysis of sentence negation in Slovenian sign language (SZJ) The aim of the study is to review previous observations on negation in SZJ. Based on the demographic data provided, we created and analyzed a representative sub-corpus (3h 27min 54s) from the Signor corpus (22 signers who came into contact with SZJ in early childhood). Our results confirm the claims of previous corpus research on negation in sign languages that Zeshan’s (2004, 2006) typology, which divides sign languages into manual and non-manual dominant languages, is incomplete. In fact, we find that in SZJ, manual and non-manual negative markers are equivalent in the sense that negated sentences always contain both. We have also confirmed some earlier claims about SZJ, namely that the manual negative sign immediately precedes the verb but add that this is only the case in sentences with an unmarked sign order. Moreover, in these sentences, the negative non-manual marker (headshake) spreads from the manual negative sign to the verb and, in transitive sentences, also to the in-situ object (unless the latter requires its own specific non-manuals, as in coordination). When the manual negative sign is doubled, the negative non-manuals extend to the entire part of the sentence between the two occurrences of the manual negative sign. Similar to many other sign languages, certain SZJ verbs (modals and aspectual verbs) have an irregular negative form that excludes a negative manual sign from a sentence, but still requires a negative non-manual marker. When we carefully analyzed all sentences for the number of negative markers, we came to the conclusion that SZJ is a negative concord language: the negated sentence retains its negative meaning regardless of the number of negative markers (usually two, in exceptional cases one or three). However, due to the insufficient data, which are also partly incoherent, we cannot determine whether the negative concord is strong or weak. KORPUSNA ANALIZA STAVČNEGA ZANIKANJA V SZJ 87 Škrabčevi dnevi 13 Str.: 88–99 (NE)STANDARDIZIRANA SLOVENSKA ZEMLJEPISNA IMENA V URADNIH VIRIH IN PRAVOPISNIH PRIROČNIKIH HELENA DOBROVOLJC ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša Univerza v Novi Gorici, Fakulteta za humanistiko MANCA ČERNIVEC ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša Povzetek V prispevku je predstavljena problematična odsotnost priročnikov in neusklajenost gradivskih virov, iz katerih bi bil jezikovni uporabnik lahko obveščen o uradni (ali standardizirani) obliki imena in hkrati soobstoju imenskih variant. Predstavljeni so zakonsko obvezujoči gradivski viri in obravnava slovenskih zemljepisnih imen v pravopisnih priročnikih z vidika statusa imena. Prikazana so načela uslovarjanja v nastajajočem rastočem ePravopisu. Ključne besede: standardizirana zemljepisna imena, nestandardizirana zemljepisna imena, narečna imena, načela poknjiženja lastnih imen, status zemljepisnih imen Abstract The paper presents the problematic absence of manuals and the lack of coordination of material sources from which a linguistic user could be informed about the official (or standardized) form of a name. We present legally binding reference sources and the treatment of geographical names in orthographic manuals focusing on the status of names. The principles of compiling an orthographic dictionary are shown for ePravopis, a new orthographic dictionary. Key words: standardized geographical names, non-standardized geographical names, dialectical names, principle of linguistic standardisation of proper names, status of geographical names Uvod Zemljepisno ime je po Slovarju toponimske terminologije (1995, dalje STT) opredeljeno kot ime za objekt na površju Zemlje in predstavlja posebno vrsto toponima oziroma imena topografskega objekta,1 ki je del površja Zemlje ali drugega planeta ali naravnega satelita z razpoznavno identiteto. Zemljepisna imena omogočajo 1 V geografiji se izraza zemljepisno ime in toponim pogosto uporabljata kot enakovredni sopomenki (prim. Perko 2022: 182). 88 HELENA DOBROVOLJC IN MANCA ČERNIVEC identifikacijo zemljepisne danosti in omogočajo orientacijo v prostoru. Identifikacija je lahko v nekaterih primerih dvoumna, saj je lahko isto lastno ime uporabljeno za identifikacijo več (vrstno različnih) zemljepisnih danosti, npr. slap Savica, potok Savica; reka Bela, kraj Bela; planina Viševnik, gora Viševnik; gora Debela peč (2014 m), gora Debela peč (1695 m); kraj Brezje (v občini Cerknica, Mozirje, Radovljica …), ali pa za isto zemljepisno danost obstaja več imen (alonimov), npr. Montaž / Špik nad Policami, Prisank/Prisojnik, Koroška Rinka / Križ. Večdenotativnost in obstoj alonimov lahko vplivata na uspešnost komunikacije, saj se lahko vzpostavljajo nejasnosti ali nesporazumi. Ena od prednosti standardizacije zemljepisnih imen je tudi natančna in učinkovita komunikacija tako na nacionalni kot tudi na mednarodni ravni.2 Standardizacija zemljepisnih imen je po STT opredeljena kot »[u]radna določitev enega ali več imen, ki jo opravi imenoslovni standardizacijski organ, skupno z natančno pisno obliko zaradi uporabe za določen geografski objekt kakor tudi zaradi pogojev uporabe teh imen. V širšem smislu gre za standardizacijo toponimov« (SST 1995: št. 433). Ime je standardizirano, ko se imenu »določijo vse njegove sestavine in njihov nespremenljivi vrstni red, [...] zapisovanje lastnih imen se uskladi s sodobno slovensko knjižno normo in predvsem z načeli slovenskega pravopisa« (Furlan idr. 2000: 10). V Sloveniji je na nacionalni ravni za standardizacijo zemljepisnih imen zadolžena Komisija za standardizacijo zemljepisnih imen Vlade Republike Slovenije (dalje KSZI), na mednarodni ravni pa standardizacijsko dejavnost usmerja UNGEGN (angl. United Nations Group of Experts on Geographical Names / Skupina izvedencev Združenih narodov za zemljepisna imena). V standardizacijskem postopku se – sledeč uveljavljeni praksi – navadno ureja imena za tiste zemljepisne danosti, za katere obstaja v (lokalni) rabi že uveljavljeno ime ali več njih. Pri tem je upoštevana glasovna, pravopisna, oblikoslovna, besedotvorna in skladenjska prilagoditev lokalno uveljavljenega imena knjižnemu jeziku (tj. poknjiženje), pomembno vlogo imata tudi etimološko načelo in terminološka ustreznost sestavin večbesednega imena, npr. Palenk – knj. Palnik; Na potoci – knj. Na potoku; Sokavc – knj. Sokavec; Risčak – knj. Riščak ipd. S poknjiženjem ime izgubi status regionalnosti. Le redko se uvede nova imenska oblika (v tem primeru govorimo o poimenovanju neke zemljepisne danosti), kar lahko sproži odklonilen odziv javnosti, vsaj v krajšem časovnem obdobju pa prinaša tovrstna sprememba neenotno in identifikacijsko dvoumno rabo.3 1 Zemljepisna imena v Sloveniji Z zemljepisnimi imeni se je mogoče seznaniti v zbirkah standardiziranih zemljepisnih imen ter drugih zbirkah in priročnikih, ki nimajo zakonske in standardizacijske funkcije. Načela rabe zemljepisnih imen urejajo zakonskih dokumenti, ki npr. (1) opredeljujejo zemljepisno ime kot »lastno ime zemljepisnega objekta na površini Zemlje, ki je namenjeno prepoznavanju tega objekta« (ZDGRS, 13. člen), (2) določajo, 2 Prim. UNGEGN: Manual for the national standardization of geographical names (2006) 3 Primer take spremembe je standardizacija imena za južni bohinjski greben. V starejših virih je navedeno ime Spodnje Bohinjske gore, KSZI je na podlagi ugotovitev o neustreznosti imena v krajšem časovnem obdobju standardizirala dve imenski različici, in sicer najprej ime Peči, nato pa Bohinjsko-Tolminski greben. Odločitev je pri delu javnosti naletela na odpor in vztrajanje pri imenu Spodnje Bohinjske gore, v rabi pa so danes prisotne vse tri oz. štiri (če upoštevamo še zapis Spodnje bohinjske gore) imenske različice. Standardizirana imenska različica, ki naj bi bila v rabi obvezujoča, se tako v praksi uveljavlja postopoma, pri čemer ni nujno, da se bo sploh uveljavila. (NE)STANDARDIZIRANA SLOVENSKA ZEMLJEPISNA IMENA 89 da se zemljepisna imena na območju Slovenije (pa tudi druga zemljepisna imena, npr. imena na delih sosednjih držav, ki jih pokrivajo državne karte državnega topografskega sistema) vodijo v registru zemljepisnih imen (ZDGRS, 13. člen), (3) urejajo način pisanja zemljepisnih imen na državnih kartah na narodnostno mešanih območjih v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 57/14), (4) narekujejo vzpostavitev in posodabljanje državnih kart, to so državna topografska karta in državne pregledne karte (ZDGRS, 15. člen). Na rabo zemljepisnih imen vplivajo različni priročniki in gradiva, na katera se sklicujejo jezikovni uporabniki, npr. zbirke zemljepisnih imen, zemljevidi, registri zemljepisnih imen, turistični vodniki, pa tudi pravopisni priročniki, ki že od prvega pravopisa (Levec 1899) dalje prinašajo napotke za zapis, izgovor, pregibanje in skladenjsko rabo zemljepisnih imen v knjižnem jeziku. V standardih je določena pisna oblika imena, »ki temelji na izbranih merilih in ki naj bi bila v rabi obvezujoča« (Geodetska uprava Republike Slovenije). V Sloveniji večina zemljepisnih imen ni standardizirana, saj je KSZI do sedaj standardizirala le (1) imena držav, (2) imena večine slovenskih naselij, (3) vsa imena na državnih preglednih zemljevidih v merilu 1 : 250.000, (4) vsa imena na državnih preglednih zemljevidih v merilu 1 : 1.000.000. V Zgoščenem imeniku zemljepisnih imen Slovenije (2001) so zbrana vsa zemljepisna imena s preglednega zemljevida v merilu 1 : 1.000.000, ki jih je standardizirala KSZI znotraj ozemlja Republike Slovenije. Državna pregledna karta Republike Slovenije v merilu 1 : 250.000 in imenik4 sta najcelovitejša zbirka standardiziranih slovenskih endonimov, saj obsegata standardizirana »imena iz zbirke imen naselij, imenika zemljevida v merilu 1 : 1.000.000 ter Registra zemljepisnih imen za merili 1 : 1.000.000 in 1 : 250.000« (Perko 2022: 196). Vsa druga zemljepisna imena so nestandardizirana, med njimi imajo nekatera imena status uradnega imena, to so npr. imena držav, naselij, upravnih enot, kar pomeni, da »so proglašena za uradna in se uporabljajo v uradnih dokumentih« (Furlan idr. 2000: 9–10). 1.1 Izbira ustreznega zemljepisnega imena Medtem ko je glede izbire leksike vsak govorec prepuščen presoji konkretnega položaja in izbire določajo specifike sporazumevalnega položaja, ki so lahko formalni ali manj formalni, je pri lastnih imenih nekoliko drugače. V ospredju je njihova individualizacijska in identifikacijska funkcija (Knappová 1995: 1570–1571), zato bi bilo idealno, če bi eno predmetnost ali zemljepisno danost poimenovali z enim imenom. Toda ni vedno tako in uporabniki imajo pri izbiri imena zato lahko težave. Razlogov, ki so povezani z nezadostno transparentnostjo virov in gradiv ter njihovo nepovezanostjo, je več. 4 Imenik zemljepisnih imen Državne pregledne karte Republike Slovenije v merilu 1 : 250 000, dosegljiv na https://www.gov.si/assets/organi-v- sestavi/GURS/Dokumenti/Delovna_telesa/KSZI/Publikacije/imenik_DPK_250.pdf. 90 HELENA DOBROVOLJC IN MANCA ČERNIVEC a) Neenotnost imen v uradnih gradivskih virih Na državni ravni zakonsko predvideni gradivski viri prinašajo neenotne zapise imen, zato je sklicevanje na te vire zaradi neskladnosti podatkov v njih lahko problematično kot kaže primerjava v preglednici 1. In sicer: (1) imena na državni pregledni karti v merilu 1 : 250.000 iz leta 2023 so standardizirana; v preostalih treh ažurnih virih, imena niso usklajena s standardiziranimi. Gre za naslednje vire: (2) imena na državni topografski karti v merilu 1 : 50.000 iz leta 2023;5 (3) imena na državni pregledni karti v merilu 1 : 50.000 (spletna aplikacija iz leta 2023)6 ter (4) imena v Registru zemljepisnih imen (dalje REZI). Uporabnik se ob teh virih ne more opreti na strokovno utemeljene odločitve. Na naključno izbranih primerih je v preglednici prikazana neskladnost podatkov v uradnih gradivskih virih. Preglednica 1: Neusklajene rešitve na državnih kartah iz leta 2023 in v REZI (1) (2) (3) (4) Državna pregledna Državna topografska karta Državna topografska REZI (2022) karta v merilu v merilu karta v merilu 1 : 50.000 1 : 250.000 (2023) 1 : 50.000 (2023) (aplikacija, 2023) Belopeški jezeri Mangartski jezeri, Zgornje Mangartski jezeri, Belopeški jezeri, Belopeško jezero Zgornje Belopeško jezero Mangartski jezeri Zgornje Belopeško jezero, Spodnje Belopeško jezero Veliki Bogatin Mahavšček Mahavšček Veliki Bogatin, Mahavšček (Veliki Bogatin) (Veliki Bogatin) Stari Ljubelj Stari Ljubelj Ljubelj Ljubelj Peči / Bohinjsko-Tolminski / greben, Bohinjsko-Tolminski greben in gore Štegovnik Stegovnik Stegovnik Stegovnik b) Odsotnost podatka o različnem statusu zemljepisnih imen, vključenih v uradne gradivske vire Dilema, katero od imenskih različic izbrati za rabo v besedilu, je za uporabnika težka, saj iz uradnih virov ne more izvedeti, katera oblika imena je standardizirana; katera nestandardizirana, a uradna; katera nestandardizirana, a edina; katera lokalna in odsvetovana za uradna besedila in podobno. Kot je prikazano v točki (a), ob standardiziranih in uradnih imenih obstaja tudi množica nestandardiziranih imen, ki niso obrobna in manj znana, temveč so med njimi tudi splošno znana in pogosto rabljena 5 Podatki so dostopni na naslovu 〈https://ipi.eprostor.gov.si/jgp/data〉. 6 Aplikacija je dostopna na naslovu 〈https://ipi.eprostor.gov.si/jv/〉. (NE)STANDARDIZIRANA SLOVENSKA ZEMLJEPISNA IMENA 91 imena znanih topografskih objektov, kot npr. Strunjanski zaliv, Rt Bernardin, Zaliv Pacug, Luka Piran, Rt Madona, Fornače, Beli Križ7 ipd.8 c) Nejasen status neuradnih gradivskih virov Neskladij je še več in so še opaznejša, če razširimo pregled na druge gradivske vire, npr. različne zemljevide, table, knjige, vodnike, leksikone, slovarje zemljepisnih imen in avtorske zbirke zemljepisnih imen ... Tako se ob imenih, navedenih v preglednici 1, za Belopeški jezeri pojavljata še imeni Fužinski jezeri in Klanški jezeri, pa tudi variante v množinski obliki – npr. Belopeška jezera. Za Bohinjsko-Tolminski greben pa ob imenu Peči najdemo tudi ime Spodnje Bohinjske/bohinjske gore. Ob tako neusklajenih podatkih v različnih geografskih virih je od splošnega uporabnika nemogoče pričakovati, da bo znal presoditi, katera od oblik je standardizirana, katero ime je uradno ali katero priporočeno. Da je prepoznavanje statusa imena pereče, izkazujejo tudi zastavljena vprašanja v spletni Jezikovni svetovalnici Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, v kateri se redno srečujemo z naslednjimi vprašanji jezikovnih uporabnikov:9 • Kakšen je konsenz za uradno poimenovanje satelita našega planeta Zemlje? Ali je to Luna ali je to Mesec? • Katera oblika je pravilna: Almaty, Almati ali Alma-Ata? • Zakaj slovenski pravopis ne vključuje zemljepisnih poimenovanj Mokrine in Osojščica? Je torej ustrezno tudi poimenovanje avstrijskih smučišč Nassfeld in Gerlitzen? • Katero poimenovanje je pravilno: Terska dolina ali Terske doline? Na spletu, v geografskih društvih, zgodovinskih zapisih ipd. je namreč najti obe varianti. • Kako pravilno zapisati: Sedmera jezera oz. t/Triglavska s/Sedmera jezera? • V kakšnem razmerju so različna imena jezer pod Mangartom: Klanški, Mangartski ali Belopeški jezeri? Ali v knjižnem jeziku uporabljamo vsa imena enakovredno? Seveda je predpogoj za spraševanje o ustreznosti imena najpogosteje ugotovitev, da obstaja več različic imena za isti denotat, za isto zemljepisno danost10 (npr. Peči in Bohinjsko-Tolminski greben). 2 Zemljepisna imena v pravopisnih priročnikih Pomembno vlogo pri usmerjanju jezikovne rabe imajo pravopisni priročniki, ki pa zemljepisnih imen ne standardizirajo, a prikazujejo za knjižni jezik priporočljive in izkazane prakse, kar lahko uporabniku pomaga pri izbiri imena in ustrezni besedilni rabi, upoštevajoč slovnične kategorije imena. Vsi do sedaj izdani pravopisni priročniki prinašajo pravila za pisanje začetnice lastnih imen, v slovarju pa je makrostrukturno ob vsakem izidu novega pravopisa več zemljepisnih imen, kar kaže na naraščanje njihove 7 Vir imen je Državna topografska karta v merilu 1 : 50.000, imena so zapisana skladno z zapisom na karti. 8 Izbira ponazarjalnih primerov je omejena na segment, ki pokriva področje Slovenskega primorja. 9 Gre za vprašanja, ki jih najdemo v Jezikovni svetovalnici Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pod ključno besedo »zemljepisno ime«. 10 Iz vprašanja o pravilnosti zapisa imena Spodnje Bohinjske gore nasproti spodnje bohinjske gore je mogoče prepoznati nezavedanje o obstoju standardiziranega imena Bohinjsko-Tolminsko gorovje, gl. Černivec (2023). 92 HELENA DOBROVOLJC IN MANCA ČERNIVEC aktualnosti. Pravopis tako postaja osrednji priročnik za rabo zemljepisnih imen v knjižnem jeziku, za njihov zapis, izreko, naglaševanje, sklanjanje in skladenjsko rabo. V slovenske pravopisne priročnike (1899–2001) so bila lastna imena vključena deloma kot razširitev pravil o rabi velike in male začetnice, deloma pa kot odraz jezikovnih zadreg uporabnikov in pogostih napak v besedilih. Že skromni prvi, tj. Slovenski pravopis Frana Levca iz leta 1899, prinaša podatek o prebivalskih in pridevniških tvorjenkah iz imena Amerika (najbrž zaradi zadreg – Američan in Amerikanec) ter posameznih osebnih imenih, zlasti svetniških in antičnih. Podobno Breznikov Slovenski pravopis (1920), v katerem je nabor lastnoimenskih iztočnic razširjen (Ambrož, Američan, Ana, Ančka; Bela Krajina, Češkoslovaška, Grintovec …). Že leta 1935, ko se pravopiscu Antonu Brezniku pridruži Fran Ramovš, so vsa v slovar vključena imena onaglašena (naglasna znamenja so iz t. i. šolske (popravljene) izdaje leta 1937 sicer izbrisana). Število zemljepisnih imen se razširi v povojnih pravopisih, ko zemljepisna imena spremljajo tudi lastno- in občnoimenske izpeljanke iz teh imen, obvestilnost se širi tako mikrostrukturno (znotraj slovarskega sestavka) kot makrostrukturno. V Slovenskem pravopisu iz leta 2001 predstavljajo lastna imena 10 odstotkov slovarja, od tega je 4,3 odstotka zemljepisnih imen, ki so tudi z vidika geslovnika obdelana najbolj sistematično doslej, saj so vključena v slovar imena vseh slovenskih pošt, pridevniške vrstne izpeljanke z obrazilom -ski ter prebivalska imena za moško in žensko osebo. Vključuje tudi domača in tuja nekrajevna imena po izboru iz enciklopedij (Leksikon Cankarjeve založbe, Veliki splošni leksikon, Enciklopedija Slovenije, Slovenska krajevna imena, Leksikon imen ipd.). 2.1 Pravopisna obvestilnost glede statusa slovenskih zemljepisnih imen Slovenski pravopis 1962 O statusu slovenskega zemljepisnega imena pravopisni priročniki vse do leta 1962 ne dajejo nobenih informacij, s SP 1962 pa se v pravilih pojavi določilo, ki ob različnih imenskih variantah daje prednost »uveljavljeni« rabi (SP 1962: 39–40). Tako iz pravil izvemo, da je za »priimke odločilna matična knjiga, za imena naselij in upravnih enot določba upravnih oblasti, za bolj znana imena gorá in vodá pa splošna raba v knjigi in govoru«. Pri rabi zemljepisnih lastnih imen v knjižnem jeziku so pravopisci sledili naslednjim načelom: 1. Poknjižena oblika se ne sme toliko oddaljiti od lokalne rabe, da je prebivalci sami ne bi več prepoznali. »Sprejeti je treba krajevno ali uradno določeno obliko; te ne smemo spremeniti tako, da bi je v kraju samem ne razumeli: npr. Voje (°Loge), Prisank (°Prisojnik).« (SP 1962: 40) 2. Uradna imena naselij imajo identifikacijsko funkcijo, zato so za rabo obvezna, njihovo podobo določa državna uprava. »Imena naselij so najpogostejša, saj jih uporabljamo v javni upravi in prometu vseh vrst. Ker se po njih ugotavlja istovetnost ljudi, je v pisavi in rabi potrebna stalnost in enotnost. Zato velja za uradno ime vsakokratni zapis pri upravni oblasti; čeprav ta kdaj ne ustreza (NE)STANDARDIZIRANA SLOVENSKA ZEMLJEPISNA IMENA 93 obliki in rabi v kraju samem, ga je treba upoštevati, dokler se uradno ne popravi.« (SP 1962: 40) 3. Pokrajinske oblike so pogosto preoblikovane glede na knjižni jezik, zato naj jih uporabljajo strokovnjaki oz. le tisti, ki poznajo ustrezen kontekst. »Pogostna množinska imena na -ci na vzhodnem ozemlju in v Beli krajini imajo doma rod. mn. na -ec: Beltinci iz Beltinec, Bratonci iz ~ec, Ivanjkovci iz ~ec, Bojanci iz ~ec v ~ih; Radenci iz Radinec. To posebnost smemo pisati tudi v knjižnem jeziku, če jo dobro poznamo; splošno pa taka imena sklanjamo kakor druge samostalnike m mn.: Beltinci iz ~ev, iz Bratoncev, iz Ivanjkovcev, iz Bojancev, iz Radencev.« (SP 1962: 41–42) Pravopisna distanciranost do nekaterih vprašanj slovnične rabe slovenskih toponimov je povezana z dejstvom, da so v tistem času že sestavljali in tako pričakovali izid leksikona slovenskih krajevnih imen: »Rabo predlogov bo natančneje določil slovenski krajevni leksikon.« (SP 1962: 42) Slovenski pravopis 2001 Glede statusa zemljepisnih imen so pravila SP 2001 bolj skopa, v ubeseditvi enega od pravil je sicer posredno omenjeno, da je poleg uradnih imen mogoče uporabljati tudi nadomestna imena (§ 58), nikjer pa ni povedano, katera so uradna imena ali kje naj se uporabnik o njih pouči. O soobstoju različnih variant zemljepisnih imen (poleg uradnih) je uporabnik obveščen iz poglavja o prevzemanju, v katerem so narečna oz. pokrajinska imena obravnavana enako kot tuja imena (§ 196): »Imena kot Viden, Bardo, Ta na Bili so pokrajinsko ali narečno obarvana.« Tudi oblike tipa prihajam iz Bodonec, ki so bile v SP 1962 tolerirane vsaj za poznavalce, so v SP 2001 označene kot pokrajinske, pri čemer slovarska oznaka pokr. (= pokrajinsko) v SP 2001 označuje neknjižno pokrajinsko pogovorno obliko. Razlog za »ostrejše« smernice je podal glavni avtor pravil, Jože Toporišič (2001), v enem od odgovorov kritikom, v katerem razkriva bojazen pred jezikovno in narodnostno neenotnostjo, zlasti na območjih poselitve Slovencev zunaj meja Republike Slovenije, ki je na Koroškem znano pod izrazom vindišarstvo: »Žitara vas namesto ves (narečna oblika) priča o zavestni priključitvi Slovencev na avstrijskem Koroškem k enotnemu poimenovanju takega za vse jezikovno slovensko (prim. P. Zdovc, Krajevna imena na avstrijskem Koroškem); ne drži pa se tega P. Merkù pri zamejcih v Italiji, in piše Pušja ves (Venzone), ali pa npr. tudi Čarni varh oz. Bardo, kar gotovo ugaja tistim, ki bi nas tudi na silo radi delili – z znanimi nameni.« (Toporišič 2001) Pravopisna obravnava pokrajinskih oblik zemljepisnih imen vendarle deluje nekoliko protislovno, saj se zdi, da je narejena opazna ločnica med imeni v zamejstvu in imeni v matični Sloveniji, kjer je očitno zaradi manjše raznarodovalne pretnje raba pokrajinskih oblik vendarle dopuščena. Tako je npr. pri vrstnih pridevnikih toleriran celo narečno pridevnik z obrazilom ‑čki, če se nahaja v stalni imenski zvezi, npr. Donačka gora, Lučki Dedec … (slovar SP 2001). Tudi v slovarskem delu SP 2001 ni podatka o tem, ali je ime uradno ali standardizirano, tudi ne, katera od soobstajajočih variant slovenskega imena je obvezna, 94 HELENA DOBROVOLJC IN MANCA ČERNIVEC pravilna.11 Z oznako »primerjaj« sta povezani iztočnici Rašica in Raščica, med katerima ni normativnega razmerja, čeprav bi ga pričakovali, pri nekaterih imenih pa se vzpostavlja razmerje med imenom in navadnejšo dvojnico, ki je torej bolj univerzalna in normativno primernejša, npr. Bloška planota > Bloke, Bospor > Bosporska nižina, Brda > Goriška Brda, Gradišče v Slovenskih goricah > Sveta Trojica, Guštanj > Ravne na Koroškem, Julijci > Julijske Alpe, Korotan > Koroška, Mali medved > Mali voz. Drugih priporočil ni. Pri rabi domačih imen se pravopisna kodifikacija tu normativno in gradivsko nasloni na že terensko raziskavo sodelavcev leksikona Slovenska krajevna imena (CZ, 1985), ki vsa imena sistemsko poknjiži, vendar pri naglasnem mestu, skladenjski, tudi predložni rabi (na Trbižu – v Trbižu) ter izbiri obrazil za prebivalska imena (Blejec – Ložan) in pridevniške tvorjenke daje prednost lokalni rabi. Pravopis 8.0 Upoštevajoč, da je izhodišče nastajajočega novega Pravopisa 8.0 problemsko, v središču ukvarjanja pa ugotavljanje jezikovnih oz. pravopisnih težav ter reševanje konkretnih uporabniških zadreg, so se sestavljavci slovarja odločili, da bo med zastavljenimi cilji pri uslovarjanju zemljepisnih imen v ePravopis, pravopisni slovar na portalu Fran, tudi določitev razmerja med alonimi. Ob pripravi poglavij Velika in mala začetnica ter Prevzete besede in besedne zveze so bila predstavljena določila, v katerih je bil pojasnjen status slovenskih imen držav, npr.: Imena držav so standardizirana in njihova raba je obvezujoča. Med standardiziranimi imeni držav ločimo uradna kratka imena (Ruska federacija, Saudova Arabija, Slovenija, Švica, Združene države) in uradna polna oziroma dolga imena (Ruska federacija, Kraljevina Saudova Arabija, Republika Slovenija, Švicarska konfederacija, Združene države Amerike). Poznamo tudi neuradna kratka imena (Amerika, Rusija). (Pravopis 8.0, člen 62) Vendar pa se pozornost sestavljalcev pri konkretnem normativnem vrednotenju usmerja v slovarsko obravnavo slovenskih zemljepisnih imen, pri katerih se je Pravopisna komisija odločila ohraniti načela svojega predhodnika SP 2001 glede uradne oblike knjižnih in poknjiženih oblik slovenskih imen, hkrati pa se zaveda večje raznolikosti tudi v knjižnem jeziku in možnosti soobstoja imenskih različic glede na besedilni kontekst. Tudi zato Pravopis 8.0 vidneje uveljavlja dve načeli: (1) načelo regionalnosti (nekatera imena se pojavljajo v lokalnem okolju kot kulturna dediščina v zapisu in oblikah v pokrajinski/narečni obliki); (2) načelo razširjene knjižnosti (nekatera imena uporabljamo tudi v neuradnih, neformalnih položajih, sicer tudi v knjižnem jeziku). Tovrstna raznolikost naj bi bila razvidna iz slovarskega dela pravopisa. 2.2 Načela pri uslovarjanju zemljepisnih imen v nastajajočem pravopisnem slovarju ePravopis Uslovarjanje zemljepisnih imen je v nastajajočem ePravopisu namenjeno ponazarjanju pravopisnih pravil, kar se makrostrukturno uresničuje tako, da so v slovar vključena tista zemljepisna imena, ki so reprezentativna za problemske sklope, vezane na zemljepisna 11 Največ slovarskih napotkov vodi uporabnika od tujega imena k domačemu – z oznako gl. (Campagna gl. Kampanja, Yorkshire gl. Jorkšir). (NE)STANDARDIZIRANA SLOVENSKA ZEMLJEPISNA IMENA 95 imena (npr. imena krajev; držav; vzpetin in gorovij; vodna imena). Pravopisni slovar se osredotoča predvsem na pravopisne informacije, ob tem pa prinaša tudi druge podatke, ki bi uporabnikom pomagali pri rabi zemljepisnih imen ter učinkoviti in natančni komunikaciji. Slovarske rešitve izhajajo iz (1) ubeseditev v pravopisnih pravilih in so z njimi usklajene, kar pomeni, da npr. na ravni zapisa ne morejo prinašati s pravopisnim pravilom neusklajenih ali nasprotujočih si podatkov; (2) analize gradiva, kar pri zemljepisnih imenih pomeni preverbo, katere imenske oblike zemljepisnih imen se pojavljajo in v katerih virih, katere zemljepisne danosti z njimi identificiramo, ali vse imenske oblike uporabljamo v enakih okoliščinah in kakšne so morebitne razlike med besedili. Rezultat gradivskih analiz prinaša slovarsko ponazoritev, v kateri je pri zemljepisnih imenih prednostno obravnavana in predstavljena pravopisna problematika, ob tem pa je uporabnik s pojasnili obveščen tudi o drugih, zunajjezikovnih podatkih, ki ga obveščajo o zaznamovani oz. nenevtralni obliki zemljepisnega imena. V ePravopisu je pri uslovarjanju slovarskih enot glavno načelo pravopisno, temu sledijo tudi zemljepisna imena. Če si standardizirana imenska oblika in pravopisno ustrezna, tj. skladna z ubesitvami pravopisnih pravil, nasprotujeta, ima v slovarju prednost pravopisno ustrezna in priporočljiva oblika, uslovarjena imena so tako pravopisno kodificirana. V večini primerov do razhajanj med standardizirano in pravopisno kodificirano obliko ne prihaja, saj je že v procesu standardizacije zemljepisnih imen upoštevana pravopisna norma. Primer razhajanja je npr. v zapisu imena reke Kamniška bistrica, trenutno standardizirana imenska oblika upošteva rešitev v SP 2001, v katerem je druga sestavina pisana z veliko začetnico (Kamniška Bistrica). Pravopisno pravilo določa, da neprve sestavine nekrajevnih/nenaselbinskih imen pišemo z malo začetnico, če te sestavine niso same po sebi lastno ime. Beseda bistrica ima občni pomen (‘reka ali potok, ki hitro teče’) in ni sama po sebi lastno ime, zato pisanje z veliko začetnico ni utemeljeno in je neskladno s pravopisnim pravilom. Sestavina slovarske obvestilnosti v ePravopisu je povezava enakozvočnih imen, ki v konkretnem primeru kaže na dosledno razlikovanje med krajevnim imenom (Kamniška Bistrica) in imenom reke (Kamniška bistrica), kar je razvidno iz zapisa. Pravopisnemu načelu sledi načelo upoštevanja standardiziranih zemljepisnih imen v primeru, da obstaja več imenskih različic. Ob redakcijskem delu so se vzpostavili trije tipi razmerja med imenskimi različicami, in sicer soobstoj: (1) standardizirane in nestandardizirane različice (Prisank nasproti Prisojnik), (2) enakovrednih nestandardiziranih različic (Bršljinski potok nasproti Bezgavec), (3) neenakovrednih nestandardiziranih različic (Kamniško sedlo nasproti Jermanova vrata). V slovarju je to ponazorjeno z različnimi elementi slovarske mikrostrukture. (1) Če obstaja standardizirana različica imena, slovar s pojasnilom ustrezneje usmerja od nestandardizirane (Prisojnik, ustrezneje Prisank), saj so standardi rezultat konsenza več strokovnjakov z različnih področij. V slovarskem geslu ni pojasnjeno, da je preusmerjeno k standardiziranemu imenu, saj to ni podatek, ki bi razširjal pravopisno obvestilnost. (2) Pri nestandardiziranih imenih je primarni cilj analiza gradiva in priporočilo pravopisno najustreznejše variante, tudi alonimi so zapisani v skladu s pravopisnimi načeli. Če obstajata za isti denotat dve pravopisno ustrezni in enakovredni 96 HELENA DOBROVOLJC IN MANCA ČERNIVEC nestandardizirani različici, sta uslovarjeni obe, pri manj razširjenem imenu je z identifikacijo drugo ime za nakazano, da gre za drugo ime, ob tem vodilka primerjaj usmerja k bolj razširjenemu imenu (Bezgavec |drugo ime za Bršljinski potok|, primerjaj Bršljinski potok). (3) Če obstajata za isti denotat dve pravopisno ustrezni različici, ki sta na podlagi različnih meril (npr. zgodovinsko merilo) neenakovredni, sta lahko (3.1) uslovarjeni obe imeni, pri neenakovredni različici je z identifikacijo nakazano, v kakšnem razmerju je ime glede na nevtralno različico, h kateri usmerja vodilka primerjaj (Jermanova vrata |nekdanje ime za Kamniško sedlo|, primerjaj Kamniško sedlo); ali pa je (3.2) uslovarjena le prednostna različica, v normativnem pojasnilu pa je prikazana in pojasnjena tudi neprednostna, a v rabi dovolj pogosta dvojnica (npr. Maly Dunaj, NORMATIVNO POJASNILO: Uporablja se tudi povsem poslovenjeno ime, tj. Mala Donava, ki je ženskega spola in ni evidentiran eksonim.). 3 Sklep Normativno nejasno razmerje med slovenskimi zemljepisnimi imeni, ki so bodisi standardizirana bodisi zgolj uradna, nekatera tudi neuradna in nestandardizirana, je za uporabnika slovenščine naraščajoč problem, ki bi ga najverjetneje rešil dobro urejen register zemljepisnih imen, v katerem bi bilo ob standardiziranem ali nestandardiziranem imenu nanizanih tudi več (nestandardiziranih) različic imena, če te obstajajo. Tak register (kandidat zanj je seveda že obstoječi REZI) bi bil primerljiv s slovarjem sopomenk, kakršne izdelujemo za občnoimensko leksiko. Iz registra bi morala biti razvidna jezikovno ustrezna raba (vsaj zapis) in podatek o tem, katero ime je že standardizirano, katero uradno, katero pa zgolj jezikovno pregledano. Register bi moral biti v urejeni obliki dostopen prek spletnega iskalnika, podobno kot slovarske zbirke na portalu Fran, saj bi bil tako uporaben za vse, ki iščejo ustrezno obliko imena. V taki obliki ne bi bil le vodilo za jezikovne uporabnike, pisce leksikonov, učbenikov ipd., ampak bi ga učinkovito uporabljali in soustvarjali tudi jezikoslovci. Čeprav pravopisna pravila Pravopisa 8.0 še nastajajo, se vzporedno s pripravo pravil gradi tudi slovarska zbirka, v kateri je metodološko vodilo gradivsko raziskovanje. To na eni strani preverja formulacije v pravilih, na drugi strani odkriva imenske variante in relacije med njimi, ob katerih pogosto ni mogoče najti končne (najustreznejše) različice. Morda ne bi bilo slabo, če bi tovrstna raziskovalna dela in že oblikovane gradivske zbirke jezikoslovcev in geografov interdisciplinarno projektno povezali in zagotovili večjo enotnost. Zahvale Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa P6-0038, ki ga financira ARIS. Viri in literatura Černivec, Manca, 2023: Spodnje Bohinjske gore. Jezikovna svetovalnica, https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/6396/spodnje-bohinjske-gore. Dostop 25. 10. 2024. Državna pregledna karta v merilu 1 : 250.00 = Portal Prostor. Geodetska uprava Republike Slovenije, 2023. https://www.e-prostor.gov.si/podrocja/drzavni-topografski- sistem/drzavne-karte/#c1169. (NE)STANDARDIZIRANA SLOVENSKA ZEMLJEPISNA IMENA 97 Državna topografska karta v merilu 1 : 50.000 = Portal Prostor. Geodetska uprava Republike Slovenije, 2023. https://www.e-prostor.gov.si/podrocja/drzavni-topografski- sistem/drzavne-karte/#c1169. Državna topografska karta v merilu 1 : 50.000, aplikacija = Javni vpogled. Geodetska uprava Republike Slovenije, 2023. ePravopis = ePravopis. Slovar slovenskega pravopisa 2014–. www.fran.si. Furlan, Metka, Gložančev, Alenka in Šivic-Dular, Alenka, 2000: Pravopisno ustrezen zapis zemljepisnih in stvarnih lastnih imen v Registru zemljepisnih imen in Registru prostorskih enot. Ljubljana: Geodetska uprava Republike Slovenije. Geodetska uprava RS = Standardizacija zemljepisnih imen. Geodetska uprava RS. https://www.gov.si/teme/standardizacija-zemljepisnih-imen. Knappová, Miloslava, 1995: Namen von Sachen (Chrematonimy) II. Namenforschung. Name Studies. Les nomespropres. 2. Berlin in New York: Walter de Gruyter. 1562–1572. Perko, Drago, 2022: Standardizirana zemljepisna imena v slovenskem jeziku. V Pravopis na zrnu graha. Ur. T. Lengar Verovnik in U. Vranjek Ošlak. Ljubljana: Založba ZRC. 181– 197. REZI = Register zemljepisnih imen, 2022. https://eprostor.gov.si/imps/srv/slv/catalog.search# /metadata/0f5fd804-9073-42d9-ad3c-b273f59fc16c. Slovar toponimske terminologije. Ljubljana: Geodetska uprava. 1995. SP 1899 = Slovenski pravopis. Fran Levec. Dunaj: Cesarsko kraljeva zaloga šolskih knjig. SP 1920 = Slovenski pravopis. Anton Breznik. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna. SP 1935 = Slovenski pravopis. Ljubljana: Izdalo in založilo Znanstveno društvo. SP 1950 = Slovenski pravopis. Ljubljana: SAZU – Državna založba Slovenije. SP 1962 = Slovenski pravopis. Ljubljana: SAZU – Državna založba Slovenije. SP 2001 = Slovenski pravopis 2001. Ljubljana: SAZU – ZRC SAZU – Založba ZRC. www.fran.si. Toporišič, Jože, 2001: Odzivi na novi pravopis po elektronski pošti ipd. https://www.zrc- sazu.si/pravopis/pdf/odgovori.pdf. Uradni list RS, št. 57/14 = Uredba o načinu pisanja zemljepisnih imen na državnih kartah na narodnostno mešanih območjih v Republiki Sloveniji. Pravno-informacijski sistem Republike Slovenije. https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=URED6801. UNGEGN, 2006: Manual for the national standardization of geographical names. New York: United Nations. ZDGRS = Zakon o državnem geodetskem referenčnem sistemu. Pravno-informacijski sistem Republike Slovenije. https://pisrs.si/pregledPredpisa?sop=2014-01-0962. (Non-)standardized geographical names in manuals and formal guidelines The paper starts by introducing geographical terms that are important for understanding the topic. In Slovenia, geographical names are standardized by the Commission for Standardization of Geographical Names of the Government of the Republic of Slovenia. Only a few geographical names are standardized; most of them are listed in dictionaries. Dialectal forms of names must be adapted to the rules of the standard language, where etymological principles and terminological appropriateness play an important role, but above all, local usage must prevail, as the local community must identify with the name. 98 HELENA DOBROVOLJC IN MANCA ČERNIVEC It turns out that the information in different official sources is contradictory and it is not possible to determine from them which form of a name is standardized and which is non-standardized but still official. The status of unofficial sources (maps, signs, guides, encyclopedias, dictionaries and collections of geographical names by individual authors) is also unclear. The article illustrates this problem using the name Belopeški jezeri, for which other names such as Mangartski jezeri, Zgornje in Spodnje Belopeško jezero, Fužinski jezeri, Klanški jezeri and Belopeška jezera also appear. Orthographic guides, which do not standardize geographical names but represent recommended practices for the written language, play an important role in guiding language use. The principles for the inclusion of geographical names in orthographic guides from 1962 to the present, including those in the preparation of the new orthographic guide, are outlined. The authors present the principles for the lexicographical recording of geographical names in the emerging orthographic dictionary ePravopis. Coexisting names can be (1) standardized and non-standardized variants (Prisank vs. Prisojnik), (2) equivalent non-standardized variants (Bršljinski potok vs. Bezgavec) or (3) unequal non-standardized variants (Kamniško sedlo vs. Jermanova vrata). The dictionary presents and evaluates the relationships between the variants. In summary, the authors suggest that a well-organized register of geographical names could probably resolve the normatively unclear relationship between Slovene (non-)standardized and (non-)official geographical names, with several (non-standardized) variants of a name listed alongside the (non-)standardized name, if such variants exist. (NE)STANDARDIZIRANA SLOVENSKA ZEMLJEPISNA IMENA 99 Škrabčevi dnevi 13 Str.: 100–112 SKLONLJIVOST IMEN Z VEZAJEM IN POMIŠLJAJEM TER Z NJO POVEZANA STIČNOST PIA REDNAK ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša Povzetek V prispevku je obravnavana problematika sklonljivosti zemljepisnih in osebnih lastnih imen, pisanih z vezajem oz. pomišljajem. Prikazana sta razvojni pregled rabe obeh ločil in pregibanja tovrstnih imen skozi slovensko pravopisno tradicijo ter primerljivo stanje v nekaterih priročnikih izbranih slovanskih jezikov. Predstavljena je gradivska raziskava rabe imen, ki jo je spodbudila prenova pravopisnih pravil. Predstavljeni so kategorizacija imen in dejavniki, zaradi katerih se posamezne kategorije med seboj razlikujejo, kar se odraža v razlikah pri sklanjanju prve oz. nezadnje sestavine ter razlikah pri tvorbi pridevnikov na -ski in prebivalskih imen. Ključne besede: sklonljivost, stičnost, vezaj, pomišljaj, dvojna imena Abstract The article addresses the issue of the declinability of geographical and personal proper compound names bound by a hyphen or a dash. It provides a developmental overview of the use of both punctuation marks and the declension of such names throughout the Slovenian orthographic tradition, as well as a comparative analysis of the subject in selected Slavic language manuals. The categorization of names and the factors that distinguish individual categories from each other, which reflects in the declension of the first or non-final component, as well as in the formation of adjectives ending in -ski and in the formation of demonyms, are presented. Key words: declension, spacing, hyphen, dash, double-barrel names 1 Uvod V Slovenskem pravopisu 2001 (dalje SP 2001) sta kljub mnogim poskusom in spremembam predpisa v različnih predhodnih izdajah pravopisnih pravil (1990, 1994, 1997) normirana dva pomišljaja in dva vezaja – nestični in stični. Pomišljaj se danes uporablja večinoma nestično, stično le kot nadomestilo predložnega para od – do (v letih 2012–2022). Tudi vezaj je rabljen tako stično (Kamniško-Savinjske Alpe, če povezuje priredne sestavine, načeloma v prirednih zloženkah in zloženih imenih s priredno vlogo) kot nestično – predvsem zaradi pravopisnega določila, da se uporablja v t. i. dvojnih zemljepisnih imenih tipa Šmarje - Sap in osebnih imenih, ki se jim zaradi različnih okoliščin »pridruži« vzdevek, nov priimek ipd. (Karel Destovnik - Kajuh in Zofka 100 PIA REDNAK Kveder - Jelovšek). V tujih imenih, ki jih prevzemamo pisno nespremenjena, pa je vezaj zapisan kot v izvirniku, kar uporabnika še dodatno zmede. Dileme in vprašanja o sklonljivosti prve sestavine večbesednih imen, zapisanih z vezajem, se pojavljajo tudi v Jezikovni svetovalnici Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU (v nadaljevanju Jezikovna svetovalnica). Jezikovni uporabniki imajo poleg odločanja, med katerima sestavinama uporabiti katero od »črtic«, tudi precej dilem, ki se navezujejo zlasti na sklonljivost prve sestavine. Dodaten zaplet je namreč prineslo pravilo v SP 2001. Ker se prva sestavina tako zapisanega imena navadno ne sklanja (tako je bilo tudi v preteklih pravopisih), je v tem pravopisu uvedena kategorija »citatnega imenovalnika«, pri čemer je vezaj pisan stično (Rimski-Korsakov), ko pa se obe sestavini pregibata (tj. v vseh odvisnih sklonih), pa je vezaj zapisan nestično (rod. Rimskega - Korsakova). V pričujočem prispevku sta najprej predstavljena razvojni pregled problematike v slovenskem jezikoslovju in primerljivo stanje v priročnikih izbranih slovanskih jezikov. V drugem delu prispevka je predstavljena gradivska raziskava rabe imen z vezajem in pomišljajem. Na osnovi dobljenih rezultatov so predstavljene skupine imen, odgovorjeno pa je na vprašanja: Ali se res vsa tovrstna imena vedejo enako? Ali v tujih imenih tipa Toulouse-Lautrec sklanjamo obe sestavini imena ali samo zadnjo, kot npr. pri Baden-Baden? Kako se stanje v rabi razlikuje od določil v jezikovnih priročnikih in ali obstajajo izjeme, ki od tega odstopajo? 2 Pomišljaj, vezaj in sklonljivost imen skozi slovensko pravopisno tradicijo 2.1 Slovenski pravopis 1899 Levec je v Slovenskem pravopisu 1899 (dalje SP 1899) pomišljaj definiral kot nestično ločilo, ki ga zapisujemo v posameznih stavkih, vezaj pa zgolj kot znamenje, ki ga pišemo v posameznih besedah. Pomišljaj je zapisoval nestično, vezaj pa stično. V pravopisu je zapisu z vezajem namenjenih več členov (SP 1899: § 683, 685, 620). Levec navaja: »Vezaj nam rabi [...] v sestavljenih in sklopljenih besedah, zlasti v lastnih imenih, sklopljenih iz dveh imen, in pridevnikih, narejenih iz takšnih lastnih imen, n. pr. pedanj-človek, laket-brada, Čengič-aga, železnica Ljubljana-Kamnik, Avstro-Ogrska, srbsko-hrvaška književnost, Anton-Knezova knjižnica, Jurčič-Tomšičeva ustanova, Wolf-Pleteršnikov slovar, hrvaško-slavonsko-dalmatinska vlada, gospod-Trubarjeva slovenščina ...« (SP 1899: § 683) in »[...] da zvežemo dvoje občnih imen v en pojem, n. pr. Čuj prošnjo siromaka-kmeta! – Medved je kosmač-godrnjač; – mož poštenjak, svetniki-pomočniki ...« (SP 1899: § 685) ter »[k]adar je dvoje samostalnikov sklopljenih tako, da vsak posebej ohrani svojo polno obliko, pa se prvi izmed njiju ne sklanja, tedaj zvežemo oba z vezajem, n. pr. Budim- Pešta, železnica Ljubljana-Kamnik, Čengič-aga, Jaga-baba, mož-beseda, pedanj-človek, laket-brata …« (SP 1899: § 620). Vezaj so v Levčevem času pisali ne le v priredno povezanih besedah, pridevnikih, samostalnikih (Budim-Pešta, srbsko-hrvaška književnost, Jurčič-Tomšičeva ustanova, SKLONLJIVOST IMEN Z VEZAJEM IN POMIŠLJAJEM 101 Wolf-Pleteršnikov slovar, hrvaško-slavonsko-dalmatinska vlada), v posebni zloženki Avstro-Ogrska, ki jo zaradi tradicije tudi po SP 2001 zapisujemo z vezajem, temveč tudi: − v slogovno zaznamovanih besedah oz. zvezah, npr. Levstikov pedanj-človek, Župančičeva laket-brada; − v lastnih imenih s položajnim ali družbenim določilom med določilom in imenom (gospod-Trubarjeva slovenščina), tudi če je to določilo zapostavljeno (Čengič-aga); − v vlogi, ki jo ima danes predložni pomišljaj (železnica Ljubljana-Kamnik); − v pridevnikih, tvorjenih iz dveh neenakovrednih imenskih enot (Anton-Knezova knjižnica) za izražanje svojine, kar v sodobni rabi izražamo z rodilnikom (knjižnica Antona Kneza); − med dvema občnoimenskima samostalnikoma, kadar nadomešča veznik in: »Čuj prošnjo siromaka-kmeta«.1 Pri priredno povezanih lastnih imenih je Levec predlagal sklanjanje zgolj zadnje sestavine enote (Budim-Pešta, rod. Budim-Pešte), prav tako v lastnih imenih z zapostavljenim položajnim ali družbenim določilom (Čengič-aga, rod. Čengič-age)2 in v slogovno zaznamovanih zvezah tipa pedanj-človek (rod. pedanj-človeka). 2.2. Slovenski pravopis 1920 Breznik je v primerjavi z Levcem opisal manj položajev rabe vezaja in spremenil izrazje. Čeprav je v svoji slovnici iz leta 1916 vezaj razumel kot »ločilno znamenje«, ki »veže zloge in besede« in ima oblikoslovno vlogo (Dobrovoljc 2004: 198), ga je v Slovenskem pravopisu 1920 (dalje SP 1920) skupaj s pomišljajem umestil med ločila. Breznik je podobno kot Levec rabo vezaja opisal v poglavju o zloženkah, pri čemer je zapisal, da se vezaj uporablja: »v sklopljenih besedah, zlasti v lastnih imenih, sklopljenih iz dveh ali več imen [...], n. pr. Janežič-Sketova slovnica (t. j. slovnica, ki jo je spisal Janežič, predelal pa Sket), Wolf-Pleteršnikov slovar (t. j. slovar, ki ga je sestavil Pleteršnik, založil pa Wolf), Srbo-Hrvatje (pomeni: Srbi in Hrvatje, ali pa: Srbi ali Hrvatje), Čeho-Slovaki, železnica Ljubljana-Kamnik. Enako v prispodobah, n. pr. Nevesta-duša mora biti pripravljena, da vredno sprejme ženina-Boga (Cankar; pomeni: nevesta = duša, ženin = Bog)« (SP 1920: § 25). Glede na prejšnjo kodifikacijo je Breznik rabo vezaja izpustil v nekaterih položajih, in sicer v slogovno zaznamovanih besedah oz. zvezah in prispodobah, v lastnih imenih s položajnim ali družbenim določilom in v pridevnikih, tvorjenih iz dveh neenakovrednih imenskih enot. Že uveljavljenim kategorijam je dodal nekatere nove zglede (Srbo-Hrvatje, Čeho-Slovaki) in uvedel zapis vezaja tudi: − pri ločevanju osnove in govornega podaljška osnove s slovensko končnico pri tujih, zlasti francoskih lastnih imenih (Manet-jev); 1 Zvezo siromak-kmet je Levec pregibal v obeh sestavinah, s čimer je želel poudariti, da sta obe sestavini sicer samostojni (v nasprotju s sestavino Avstro). 2 Vezaj se tu pojavlja zlasti v zapostavljenih občnoimenskih dodatkih, znanih iz muslimanskega okolja. 102 PIA REDNAK − med dvema (podredno zloženima) občnoimenskima samostalnikoma, ki izražata prispodobo (nevesta-duša, ženin-Bog), ne pa tudi v primerih tipa šolarček jecljaček, kjer je vezaj odpravil, kar je v veljavi še danes. Breznik v SP 1920 sklonljivosti imen, pisanih z vezajem, ni posebej predstavljal, a je pri ponazarjanju rabe ločila z občnoimenskim zgledom, enako kot Levec, sklanjal obe sestavini (rod. ženina-Boga). 2.3 Slovenski pravopis 1935 V Slovenskem pravopisu 1935 (dalje SP 1935) sta Breznik in Ramovš vezaju zopet odvzela status ločila in ga zapisovala stično, hkrati pa izpustila zapisovanje vezaja pri ločevanju osnove in govornega podaljška osnove s slovensko končnico pri tujih imenih (tipa Manet-jev). V SP 1935 vezaj v zgledih Srbo-Hrvatje in Čeho-Slovaki nadomešča bodisi veznik »in« bodisi zapis skupaj: Srbi in Hrvatje namesto Srbo-Hrvatje, Čehoslovaki namesto Čeho-Slovaki. V poglavju o večbesednih imenih sta se avtorja sicer dotaknila sklonljivosti, a le pri imenih tipa Campo Formio, pri katerih je zaradi nesamostojnosti prve pregibna le zadnja sestavina (rod. Campo Formia). 2.4 Slovenski pravopis 1950 V obeh akademijskih povojnih pravopisih sta tako pomišljaj kot vezaj obravnavana pri ločilih, opisani pa so tudi novi položaji rabe. Nestični pomišljaj in stični vezaj sta se v Slovenskem pravopisu 1950 (dalje SP 1950) še naprej rabila skladenjsko,3 stični vezaj tudi neskladenjsko. Stični vezaj se je še naprej zapisoval v priredno povezanih besedah, pridevnikih, samostalnikih, prislovih, pri katerih so bili dodani tudi nekateri novi zgledi (volk-glad, pesem-molitev, prezirljivo-ponosno, trpko-žalosten), povsem nova kategorija rabe pa so bile zloženke, pri katerih je prvi del številka ali črka, npr. 25-letnica, 40-dnevni post; D-dur, g-mol, b-jevski, i-jevska osnova itd. V SP 1950 je bilo oblikovano pravilo, da tako osebna kot zemljepisna tuja imena, sestavljena iz dveh ali več besed ter pisana s stičnim vezajem, pregibamo le v zadnjem delu, ker naj bi jih občutili kot en pojem, npr. Aix-les-Bains, rod. Aix-les-Bainsa; Sainte-Beuve, rod. Sainte-Beuva; Sully-Prudhomme, rod. Sully-Prudhomma. 2.5 Slovenski pravopis 1962 Čeprav je bil pomišljaj vse do izida Slovenskega pravopisa 1962 (dalje SP 1962) pisan le nestično in rabljen skladenjsko, je v tem prvič uvedena nova kategorija t. i. vezalnega pomišljaja, ki je služil kot pomožno pravopisno znamenje in še ni imel statusa ločila. Gre za stični pomišljaj, ki povezuje dve enakovredni enoti in nadomešča predložni par »od« – »do«, in sicer v zvezah tipa proga Ljubljana–Trst, tekma Triglav–Ljubljana, str. 125–135, v letih 1850–1870. V pravilih se niso spremenila pravila za rabo stičnega vezaja, opisanih je le nekaj novih primerov rabe: 3 Skladenjska raba ločil zaznamuje skladenjske kategorije in skladenjska razmerja, npr. tonski potek, premore, vrste stavkov, povedi; neskladenjska raba ločil pa zaznamuje oblikoslovne in oblikoglasne kategorije, npr. okrajšave besed in besedila, vrstilnost števnikov, kratnost prislovov, zapisanih s številkami, ipd. (SP 2001: § 227– 228). SKLONLJIVOST IMEN Z VEZAJEM IN POMIŠLJAJEM 103 njegovem mnenju sploh ne bi bil mogoče, v najboljšem primeru bi lahko tvorili »Vezaj pišemo [...] med dvema različnima besedama, če sta tesno povezani: postaja Šmarje-Sap, Videm-Krško, Breznik-Ramovšev Slovenski pravopis, Karel Destovnik-Kajuh, Zofka Kveder-Jelovšek, občina Ljubljana-Center, občina Ljubljana-Šiška, rusko-slovenski slovar, črno-belo, belo-modro-rdeča zastava ipd.« (SP 1962: § 95). SP 1962 je problematiko sklonljivosti opisal še podrobneje in z več ponazorili kot SP 1950. Uvedel je razlikovanje med imeni slovanskega izvora, sklonljivimi v obeh sestavinah (Rimski-Korsakov, rod. Rimskega-Korsakova; Saltikov-Ščedrin, rod. Saltikova-Ščedrina), in neslovanskega izvora, sklonljivimi v zadnji sestavini (Abdul-Hamid, rod. Abdul-Hamida; Sainte-Beuve, rod. Sainte-Beuva). V členu 65 je posebej izpostavljeno sklanjanje več rojstnih imen ob priimku, npr. Jean-Jacques Rousseau, pri katerih se je t. i. francoski vezaj izpuščal že v imenovalniku (Jean Jacques), po vzoru slovenščine pa sta se v imenu sklanjali obe sestavini (rod. Jeana Jacquesa): »Če imamo ob priimku tudi po eno ali več rojstnih imen, sklanjamo kakor v slovenščini vsako ime: Jean Jacques Rousseau, pri Jeanu Jacquesu Rousseauju (v takih primerih tudi francoski vezaj med rojstnimi imeni izpuščamo)« (SP 1962: § 65). 3 Pravopisna pravila in pravopisni slovar Slovenski pravopis 2001 Ločnica med pomišljajem in vezajem v neskladenjski rabi je bila zarisana šele v pravilih SP 2001 (Dobrovoljc 2004: 200). Do vključno SP 1950 je bil pomišljaj obravnavan kot dolga nestična črtica, rabljena zlasti skladenjsko, v SP 1962 pa je bil uveden dolgi ali t. i. vezalni, danes predložni pomišljaj (str. 125–135). V tej neskladenjski vlogi so pravopisni priročniki do tedaj rabili le vezaj (Dobrovoljc 2004: 200). Tako so bili v prvi izdaji pravopisnih pravil leta 1990 normirani stični vezaj in trije tipi nestičnih pomišljajev: navadni pomišljaj, dolgi pomišljaj in vezajni pomišljaj s posebno vlogo v lastnih imenih. Povezoval naj bi sklonljive sestavine dvojnih imen oz. tesno povezane priredne pregibne sestavine (Šmarje – Sap), osebno ime z vzdevkom (Karel Destovnik – Kajuh) ali prvotni oz. dekliški in privzeti priimek (Zofka Kveder – Jelovšek), nadomestiti pa ga je bilo mogoče tudi z nestičnim vezajem (Dobrovoljc 2004: 201). Že v naslednji izdaji leta 1994 so vezajni pomišljaj črtali in namesto njega uvedli nestični vezaj. Ta je povezoval priredni sestavini, ki se obe sklanjata (Šmarje - Sap, Karel Destovnik - Kajuh, Zofka Kveder - Jelovšek). Ob kritikah poudarjenega razlikovanja med stičnostjo vezaja in pomišljaja je P. Weiss (1993/94: 120–121) namesto nestičnega vezaja predlagal razlikovanje med imeni, pisanimi s stičnim vezajem (Zofka Kveder-Jelovšek), in imeni, pisanimi z nestičnim pomišljajem (Šmarje – Sap). Predlog je utemeljil zlasti z neustreznostjo in nepremišljenostjo uvedbe nestičnega vezaja, katerega raba ni bila preizkušena v praksi. Če bi nestični vezaj res uporabljali za nakazovanje prirednega razmerja t. i. dvojnih poimenovanj, v katerih se sklanjata oba dela (Šmarje - Sap; Kveder - Jelovšek), kako potem ravnati (zapisovati in sklanjati) v primerih, ko se v izvirnem jeziku osebno ime piše s stičnim vezajem (Rimski-Korsakov; Jean-Paul)? Težavo je Weiss videl tudi v tvorjenju svojilnih pridevnikov. Pridevnik iz imena Jean-Paul z rodilnikom Jean-Paula je Jean-Paulov, tvorjenje pridevnika iz imena Jean - Paul z rodilnikom Jeana - Paula pa (kot bi ga zapisal SP1P 1994) po 104 PIA REDNAK pridevnik Jean - Paulov. Ne glede na to so pravopisna pravila iz leta 1997 normirala dva tipa vezaja in pomišljaja – stičnega in nestičnega. Stični vezaj se je tako med drugim zapisoval le v priredno zloženih pridevniških sestavinah imen tipa Kamniško-Savinjske Alpe ter nekaterih nepodomačeno zapisanih tujih imenih in zvezah (Aix-en-Provence, rendez-vous), nestični vezaj pa se je zapisoval med deloma t. i. dvojnega imena,4 ko se obe enoti sklanjata (Šmarje - Sap, Videm - Dobrepolje), ter med osebnim imenom in vzdevkom oz. med prvotnim in privzetim priimkom (Josip Murn - Aleksandrov, Zofka Kveder - Jelovšek). Kot izjema so izpostavljena nekatera tuja lastna imena, pri katerih je v imenovalniku vezaj stičen (Rimski-Korsakov), v vseh odvisnih sklonih pa ga zamenja nestični vezaj (rod. Rimskega - Korsakova). Kot opozarjata že H. Dobrovoljc in N. Jakop (2011: 107), pa iz člena v pravilih ni razvidno, zakaj je vezaj rabljen stično le v imenovalniku in za katera imena to pravilo sploh velja.5 Stičnost vezaja je tako postala povezana s sklonljivostjo, obveljalo pa je prepričanje, da se prva sestavina s stičnim vezajem zapisanega imena ne sklanja oz. da se ta »v prevzetih besedah ohrani le, če se sestavini oz. sestavine ne pregibajo«, pri čemer je raba tega povsem neustaljena (Dobrovoljc in Jakop 2011: 107). Tako rešitev je predlagal tudi pravopisni slovar, a le pri slovanskih imenih (Saltikov-Ščedrin, rod. Saltikova - Ščedrina), pri neslovanskih pa je deloma sledil določilom iz SP 1962 (Toulouse-Lautrec, rod. Toulouse-Lautreca) deloma pa jih je prezrl. V slovar namreč niso vključena rojstna imena, pri katerih SP 1962 vezaj med sestavinama opušča, ime pa sklanja po vzoru slovenskih dvodelnih imen (Jean Jacques, rod. Jeana Jacquesa). 4 Imena z vezajem in pomišljajem v nekaterih pravopisih izbranih slovanskih jezikov V pravopisu bosanskega jezika (PBJ 1996) je vezaj (bos. crtica) v nasprotju s pomišljajem (bos. crta), ki je nestično ločilo, vedno zapisan stično, med drugim tudi v imenih tipa Tomislav-Grad. Po členu 132 istega priročnika oba dela v tovrstnih zloženkah sicer ohranjata svoj naglas, a se prva sestavina imena ne pregiba, pri čemer to pravilo velja tako za domača (Buturović-Polje, rod. Buturović-Polja; Kotor-Varoš, rod. Kotor-Varoši) kot tudi tuja imena (Jean-Paul, rod. Jean-Paula) (PBJ 1996: § 132). Tudi pravopis hrvaškega jezika (HP 2013) imena, ki so sestavljena iz dveh delov, povezuje z vezajem (hrv. spojnica), ki je stično ločilo. Pri pregibanju prva sestavina ne glede na besednovrstni značaj ostaja nesklanjana (Ažić-Lokva, rod. Ažić-Lokve; Brod-Moravice, rod. Brod-Moravica, Ivanić-Grad, rod. Ivanić-Grada; Jean-Claude, rod. Jean-Clauda), priročnik pa izpostavlja, da se je od devetdesetih let 20. stoletja naprej ohranila tudi praksa zapisovanja brez vezaja (Brod Moravice) (HP 2013: 49). Vezaj (češ. spojovnik) je tudi v češkem pravopisu (APČJ 2016) stično znamenje. Poleg zgledov imen z vezajem je v češkem pravopisnem priročniku posebej izpostavljeno, kdaj v lastnih imenih vezaja ne zapisujejo; če priimku sledi umetniško ime, med njima znamenja ni (Karel Havlíćek Borovsky proti našemu Karel Destovnik - Kajuh). Tudi glede sklonljivosti so češka pravopisna pravila podrobnejša od 4 »Zemljepisno ali stvarno ime npr. dveh krajev ( Šmarje - Sap, Baden - Württemberg), ki sestavljata upravno, gospodarsko ipd. enoto; oba dela se pregibata, pišeta pa se z nestičnim vezajem« (SP 2001: 198). 5 Člen 428 uvaja kategorijo t. i. citatnega imenovalnika (SP 2001). SKLONLJIVOST IMEN Z VEZAJEM IN POMIŠLJAJEM 105 ostalih. Če je nosilec dvojnega priimka z vezajem po rodu Čeh in so sestavine imena slovanskega izvora, se navadno sklanjata oba dela (Čapek-Chod, rod. Čapka-Choda), vendar je ob (vsaj eni) sestavini neslovanskega izvora možno tudi sklanjanje obeh delov, zlasti ob upoštevanju jezikovne prakse in rodbinskih navad. Ta odvisnost velja tudi pri imenih, v katerih sta obe sestavini neslovanskega izvora, čeprav se pri njih praviloma sklanja le zadnja sestavina (Toulouse-Lautrec, rod. Toulouse-Lautreca/Lautreka). Pri sklanjanju rojstnih imen se v češkem jeziku ne glede na izvor pregibata obe sestavini (Jean-Paul, rod. Jeana-Paula). Sklanjanje zemljepisnih imen z vezajem je odvisno od njihovega spola. Če sta obe sestavini ali ženskega ali moškega spola, se pregiba zadnja sestavina (Alma-Ata, rod. Alma-Aty), če pa je ime srednjega spola, je pregibanje dvojnično (Šlesvicko-Holštýnsko, rod. Šlesvicko-Holštýnska in Šlesvicka-Holštýnska) (APČJ 2016: 336–368). Pravopisa črnogorskega (PCJ 2010) in slovaškega (PSP 1998) jezika o sklonljivosti imen, ki jih zapisujejo s stičnim vezajem, posebej ne govorita. Tovrstna imena sicer ponazarjajo rabo vezaja v poglavjih o ločilih, a tudi tam nastopajo le v imenovalniški obliki, tako da načel sklonljivosti iz zgledov ni mogoče razbrati. Ob pregledu tujih pravopisnih priročnikov je videti, da so si izbrani slovanski jeziki enotni glede izbire in stičnosti ločila, zapisanega med dvema sestavinama imena, ter pregibanja zgolj zadnje sestavine enote. Pri tem nekoliko izstopa le pravopis češkega jezika, ki posebej kategorizira sestavine slovanskega in neslovanskega izvora ter v priimkih, ki so v celoti slovanskega izvora, praviloma sklanja obe. Temu sledi tudi SP 2001, le da ta tega načela eksplicitno ne zapiše, sledi pa kodifikaciji SP 1962, v katerem je pravilo izrecno izpostavljeno. 5 Sodobne pravopisne raziskave in priprava novih pravopisnih pravil Pravopis 8.0 Na rabo pomišljaja oz. vezaja in sklonljivost tujih imen, zvez dveh priimkov in dvojnih zemljepisnih imen sta opozarjali že H. Dobrovoljc in N. Jakop (2011: 107), ki sta zaradi neustaljenosti rabe in kritik členov iz SP 2001, ki se dotikajo rabe nestičnega vezaja, predlagali spremembo ubeseditve, ukinitev takšnega ločila in opis položajev rabe (kjer je bil ta aktualen) pri rabi stičnega oz. običajnega vezaja. Predlagali sta, da vezaj ne bi vplival na sklonljivost prve sestavine imena (Jean-Paul, rod. Jeana-Paula; Rimski-Korsakov, rod. Rimskega-Korsakova; Baden-Baden, rod. Baden-Badna; Andrej Ermenc-Skubic, rod. Andreja Ermenca-Skubica; Šmarje-Sap, rod. Šmarja-Sapa). Če pa osebnemu imenu oz. priimku sledi še vzdevek, torej dodana imenska sestavina, bi se ta morala zapisovati z nestičnim pomišljajem (Karel Destovnik – Kajuh). Kot sta navedli, sledi sprememba pravopisnega pravila želji po poudarjanju osnovne funkcije obeh znamenj, in sicer povezovalnosti vezaja in dopolnjevalnosti pomišljaja, »kar se izkazuje tudi z brezizjemno stičnostjo prvega in nestičnostjo drugega« (Dobrovoljc in Jakop 2011: 107). Problematika je bila znova izpostavljena v več odgovorih v Jezikovni svetovalnici (gl. npr. Dobrovoljc in Weiss 2014a, 2014b ali Dobrovoljc 2016), ki so skupaj s predlogi povzeti v monografiji Kje pa vas jezik žuli? (Dobrovoljc idr. 2020). V primerjavi s predlogom iz leta 2011 so navedene nekoliko drugačne rešitve, utemeljene na sodobnem gradivu. Med sestavinami dvojnih imenih je predlagan zapis nestičnega pomišljaja (Videm – Dobrepolje, rod. Vidma – Dobrepolja), saj pri tovrstnih imenih ne gre za zloženke, pri katerih je vezaj sicer običajen. Dodan je tudi predlog o ločevanju med 106 PIA REDNAK neslovanskimi imeni, ki so v prvem delu sklonljiva (Jean-Jacques, rod. Jeana-Jacquesa), in tistimi z izvorno pridevniško sestavino (Saint-Exupéry, rod. Saint-Exupéryja), pri katerih prve sestavine ne sklanjamo, še vedno pa je ne glede na sklonljivost tudi v neimenovalniških sklonih predlagan zapis s stičnim vezajem (Dobrovoljc idr. 2020: 28–33). Leta 2021 je Pravopisna komisija pri SAZU in ZRC SAZU odprla javno razpravo ob poglavju Velika in mala začetnica, v katerem je navedeno, da prvotna imena ter njim sledeče psevdonime in vzdevke vežemo z nestičnim pomišljajem (Josip Murn – Aleksandrov) (Pravopis 8.0, III/{16}), pri zemljepisnih dvojnih imenih pa naj bi nestični vezaj nadomestil nestični pomišljaj (Gorenja Vas – Reteče, rod. Gorenje Vasi – Reteč; Šmarje – Sap, rod. Šmarja – Sapa; pri obeh skupina je predvideno sklanjanje obeh sestavin imena (Pravopis 8.0, III/{50, 51}). Čeprav je bil s tem del te problematike na videz rešen, pa se je dilema o pregibanju imen z vezajem in pomišljajem zopet odprla ob številnih prevzetih imenih, zapisanih z vezajem, ki so uporabnikom povzročale težave, kar je vidno tudi v Jezikovni svetovalnici. 5.1 Pregled aktualnega stanja v rabi Zaradi želje po pridobitvi čim bolj verodostojnega vzorca imen, ki se pojavljajo v slovenskih besedilih, in realizacijo sklanjanja, sem se odločila za korpusni pristop. V korpusu Gigafida 2.0 (nededuplicirana različica) sem preverila rabo 77 imen z vezajem in pomišljajem, od tega 40 zemljepisnih imen in 37 imen bitij (osebnih imen, priimkov).6 Seznam imen sem pridobila z iskalnim pogojem CQL [tag="Sl.*"][word=".*- .*"][tag="Sl.*"]7 in ga dopolnila s pomočjo gradiva v dosedanjih pravopisnih priročnikih, rastočem slovarju ePravopis in Jezikovni svetovalnici. Ker možnost pregleda frekventnosti ni ponudila natančnega števila pojavnic, sem imena z iskalnim pogojem CQL poiskala ročno. Npr. sklanjanje zemljepisnega imena Schleswig-Holstein sem tako preverjala z naslednjim iskalnim pogojem: [word="Schleswig.*"][word=".*-.*"][word="Holstein.*"]. Tako sem dobila vse pojavitve imena v korpusu, imenovalniške oblike pa sem, izločila, ker me niso zanimale. S filtrom sem odstranila oblike, pri katerih se pregiba le zadnja sestavina, da sem dobila seštevek takih, pri katerih se sklanjata obe. Postopek sem ponovila, da sem dobila še število oblik, pri katerih se sklanja zgolj zadnja sestavina. Rezultate sem nato predstavila v preglednici, kot je prikazano spodaj na dveh primerih. Glede na skupni seštevek pojavitev v vseh preverjenih sklonih sem za vsako ime posebej določila, ali je prevladujoče sklanjanje obeh sestavin ali zgolj zadnje. Podrobnejša analiza zemljepisnih in osebnih imen je opisana v nadaljevanju. 6 Stvarna imena zaradi pretežno prilastkovne rabe v analizi niso bila upoštevana. 7 Zaradi strojnega pripisa podatkov sem iskala le oblike z nestičnim vezajem. SKLONLJIVOST IMEN Z VEZAJEM IN POMIŠLJAJEM 107 Preglednica 1: Sklanjanje osebnega imena Jean-Paul Sklanjanje obeh sestavin Sklanjanje zadnje sestavine Jeana-Paula rod. = tož. Jean-Paula rod. = tož. Jeanu daj. = mest. -Paulu daj. = mest. 119 Jean-Paulu 299 Jeanom-Paulom or. Jean-Paulom or. Preglednica 2: Sklanjanje zemljepisnega imena Schleswig-Holstein Sklanjanje obeh sestavin Sklanjanje zadnje sestavine Schleswiga-Holsteina rod. Schleswig-Holsteina rod. Schleswigu-Holsteinu daj. = Schleswig-Holsteinu daj. = 3 197 mest. mest. Schleswigom-Holsteinom or. Schleswig-Holsteinom or. 5.1.1 Zemljepisna imena V raziskavi sem glede na stopnjo prevzetosti imen zajela slovenska imena za slovenske zemljepisne danosti, eksonime oz. slovenska imena za tuje zemljepisne danosti, tuja oz. pisno nepodomačena prevzeta imena. Znotraj teh se je pokazala potreba po skladenjskem skupinjenju imen, nastale so tri skupine: (1) slovenska dvojna imena, tj. imena, ki povezujejo dve sicer samostojni enoti in se dogovorno po SP 2001 pišejo z nestičnim vezajem, (2) prevzeta imena, v katerih sta z vezajem povezani dve imeni (vsaj na videz) v prirednem razmerju (zveze dveh samostalnikov), in (3) prevzeta imena, v katerih so z vezajem povezane neenakovredne sestavine imena (predložne zveze, zveze izvornega pridevnika s samostalnikom ipd.). Imena v zadnjih dveh skupinah (2 in 3) se razlikujejo predvsem pri tvorjenju pridevnikov na -ski in prebivalskih imenih; ti so pri imenih v prirednem razmerju pisani z vezajem (Baden-Baden, prid. baden-badenski, preb. i. Baden-Badenčan), pri imenih v podrednem razmerju pa brez njega (Aix-les-Bains, prid. aixlesbainski, preb. i. Aixlesbainčan). V skupino dvojnih imen (skupina 1) sem umestila slovenska imena za slovenske zemljepisne danosti, med temi imena krajev (Gozd - Martuljek, Hrastje - Mota, Hrib - Loški Potok, Kal - Koritnica, Pri Cerkvi - Struge, Šmarje - Sap, Videm - Dobrepolje) in imena občin8 (Hoče - Slivnica, Hrpelje - Kozina, Log - Dragomer, Miren - Kostanjevica, Rače - Fram, Šempeter - Vrtojba). Po analizi imen v korpusu Gigafida 2.0 se je izkazalo, da v rabi prevladuje sklanjanje obeh sestavin imena, kar je v skladu s trenutno normo. Od tega odstopajo le primeri Kal - Koritnica, pri katerem prevladuje sklanjanje zgolj zadnje sestavine, Hrib - Loški Potok, pri katerem prevladuje sklanjanje prve sestavine (rod. Hriba - Loški Potok), ter primer Pri Cerkvi - Struge, za katerega v korpusu nisem našla pojavitev v katerem od odvisnih sklonov. V to skupino sem uvrstila tudi eksonime oz. slovenska imena za tuje zemljepisne danosti, znotraj teh eksonime za pokrajine in regije (Furlanija - Julijska krajina, Kastilja - Manča, Emilija - Romanja) ter upravne enote, zvezne države, dežele (Mecklenburg - Predpomorjanska, Porenje - Pfalška, Severno Porenje - Vestfalija, 8 Čeprav bi pri imenih, ki poimenujejo občine, z vidika knjižnega jezika pričakovali nesklonljivi lastnoimenski prilastek ob sklonljivem jedru (občina Log - Dragomer), se v rabi prilastkovni del pogosto osamosvoji in vede kot samostojno (zemljepisno) lastno ime, sploh če je iz sobesedila razvidno, da gre za občino (prebivalci Loga - Dragomera ). Prav zato tovrstna imena kljub tradicionalni umestitvi med stvarna imena uvrščam v skupino zemljepisnih imen. 108 PIA REDNAK Saška - Anhalt, Trentinsko - Zgornje Poadižje). Tudi pri eksonimih v rabi prevladuje sklanjanje obeh sestavin. Izstopa primer Saška - Anhalt, pri katerem prevladuje sklanjanje prve sestavine. V skupino z vezajem povezanih dveh imen (skupina 2), ki sta (vsaj na videz) v prirednem razmerju, sem umestila imena krajev, pri katerih je očitno, da gre za dve tudi samostojni imeni. To so imena krajev (Bielsko-Biała, Clermont-Ferrand, Frýdek-Místek, Garmisch-Partenkirchen), imena zveznih držav, dežel (Baden-Württemberg, Schleswig-Holstein) in druga nekrajevna imena (Baden-Baden, Bergen-Belsen). V vseh primerih je pri pregledu gradiva prevladovalo sklanjanje zadnje sestavine, kar je v skladu s trenutno normo. V skupino 3, tj. med imena, v katerih so z vezajem povezane neenakovredne sestavine, sem uvrstila zemljepisna imena – predložne zveze (Aix-en-Provence, Port-au-Prince, Aix-les-Bains) ali zveze izvornega pridevnika s samostalnikom (Saint-Brieuc, Saint-Étienne, Saint-Germain, Saint-Malo, Saint-Quentin, Saint-Tropez, Saint-Denis) in druga nekrajevna imena (Notre-Dame). Pri obeh skupinah je v skladu z določili v slovarskem delu SP 2001 prevladovalo pregibanje zadnje sestavine. 5.1.2 Osebna imena Pri osebnih imenih sem upoštevala razlike med domačimi in tujimi imeni. Med (1) domačimi imeni so predvsem dvojni priimki (Hladnik - Milharčič, Urh - Zupan) in pa dodatki imenom, tj. psevdonimi oz. vzdevki (Murn - Aleksandrov, Destovnik - Kajuh).9 Pri preverbi sklanjanja je pri moškospolskih zvezah prevladovalo sklanjanje obeh sestavin, kar je v skladu s trenutno normo. Med (2) tujimi imeni sem najprej obravnavala rojstna imena (Hans-Dietrich, Hans-Georg, Jean-Baptiste, Jean-Claude, Jean-Jacques, Jean-Luc, Jean-Paul, Karl-Heinz), pri čemer je raba izkazala prevladujoče pregibanje zadnje sestavine. Preverjala sem tudi oblikoslovno vedenje skupine, za katero sem prvotno predvidevala, da gre za (3) dvojne priimke. Pregled narave obeh sestavin pa je pokazal, da gre za raznolike sestavine, zato sem jih v nadaljevanju ločila v naslednje skupine: (a) priimki rodbin (Barbo-Waxenstein, Mountbatten-Windsor, Schollmayer-Lichtenberg, Schweiger-Lerchenfeld), (b) priimki z enakovrednima sestavinama, pri katerih sta v eno ime združena dva različna priimka (Antonenko-Davidovič, Baden-Powell, Barč-Ivan, Čičin-Šain, Day-Lewis, Joliot-Curie, Kaden-Bandrowski, Lévi-Strauss, Rimski-Korsakov, Toulouse-Lautrec, Wolf-Ferrari) in (c) priimki z neenakovrednima sestavinama, pri katerih je ena izmed sestavin umetniško ime (Alain-Fournier, Bart-Ćisinski, Sully-Prudhomme, Saltikov-Ščedrin), pri katerih je prva sestavina izvorno pridevniška sestavina (Saint-Exupéry, Saint-Saëns) ali pri katerih ena izmed sestavin označuje geografsko ali lastninsko povezanost z nosilcem ipd. (Anquetil-Dupperon, Čapek-Chod, Gay-Lussac, Hardouin-Mansart).10 Za imena rodbin je bilo v korpusu malo pojavitev, pri Schweiger-Lerchenfeld celo nobene. Pri preostalih priimkih rodbin so bili rezultati različni; pri Barbo-Waxenstein in Schollmayer-Lichtenberg je prevladovalo sklanjanje obeh sestavin, pri Mountbatten-Windsor pa sklanjanje le zadnje sestavine. Če je bil priimek sestavljen iz 9 Priimki oseb ženskega spola v raziskavo niso bili vključeni, saj so v skladu z normo tudi v rabi nepregibni. 10 Gay-Lussac je drugi del svojega priimka prevzel po vasi Lussac, ki je bila v lasti njegovega očeta; Anquetil-Dupperon je drugi del svojega priimka prevzel po očetovem posestvu Dupperon. SKLONLJIVOST IMEN Z VEZAJEM IN POMIŠLJAJEM 109 enakovrednih priimkovnih sestavin, je v korpusu prevladovalo sklanjanje zadnje sestavine, izjemoma je pri slovanskem priimku Rimski-Korsakov prevladovalo sklanjanje obeh sestavin, kar je možno pripisati vplivu kodifikacije zadnjih več desetletij. Tudi pri priimkih z neenakovrednima sestavinama, pri čemer je ena izmed sestavin umetniško ime, izvorno pridevniška sestavina ali pa je geografsko ali lastninsko povezana z nosilcem, je prevladovalo pregibanje zadnje sestavine, pri čemer sta od ostalih odstopala primer Sully-Prudhomme, saj je bilo število pojavnic s pregibano zadnjo sestavino enakovredno številu pojavnic s pregibanima obema sestavinama, in primer Saltikov-Ščedrin, kar lahko kot pri imenu Rimski-Korsakov pripišemo vplivu kodifikacije. Skupinjenje imen glede na naravo sestavin torej ni predstavljalo vloge pri sklanjanju. V korpusu ni bilo mogoče preveriti načina sklanjanja za imena Anquetil-Dupperon, Antonenko-Davidovič, Barč-Ivan, Bart-Ćisinski in Čapek-Chod. 6 Razprava Ob analizi in ugotovitvah sodobnih pravopisnih prispevkov in raziskav so se na osnovi oblikoslovnega vedenja oblikovale skupine imen, pri katerih je kljub kodifikacijskim smernicam prišlo do odklonov. Medtem ko raba slovenskih imen sledi smernicam, je pri prevzetih neslovanskih imenih več odstopanj, povezanih tudi s pisanjem vezaja. Z vezajem povezana tuja osebna (rojstna) dvojna imena tipa Jean-Jacques uporabniki vse pogosteje zapisujejo brez vezaja, a tudi če je ime zapisano z vezajem, se uveljavlja sklanjanje obeh sestavin. Sledijo določilu, ki ga omenja že člen 65 v SP 1962: (1) Jeana-Jacquesa in njegovega starejšega brata Françoisa je po smrti matere vzgajal oče – življenje in delo Jeana Jacquesa Rousseauja Manjša odstopanja od aktualnih pravil kažejo tudi zveze tujih priimkov (Toulouse-Lautrec), pri katerih pa za razliko od tujih osebnih (rojstnih) dvojnih imen, povezanih z vezajem, doslej v pravopisih še ni bilo predlagano, da bi (kljub vezaju) sklanjali obe sestavini. Pisne prakse starejših obdobij so očitno izkazovale zgolj sklanjanje neprve sestavine, čemur v veliki meri sledimo še danes. Kodifikacijska odločitev bo torej morala upoštevati hkrati odklon (sklanjanje obeh sestavin imena) in tradicionalne načine (sklanjanje zadnje sestavine). (2) znameniti plakat Toulousa-Lautreca – Na ogled bo opus umetnika Henrija de Toulouse-Lautreca. Tretji dejavnik se uveljavlja le pri uradno standardiziranih zemljepisnih imenih (Schleswig-Holstein), saj pri teh raba vezaja ni tako arbitrarna kot pri osebnih imenih. V tej skupini se poleg dileme, predstavljene pri zvezah tujih priimkov, pojavljajo tudi vprašanja: − Ali gre za dejansko prirednost sestavin (npr. v imenu Baden-Baden gre za kraj in pokrajino), in če ne, kako bi se to odražalo v slovničnem vedenju, morda tudi zapisu? − Ali bi bilo treba poslovenjena imena pokrajin (torej eksonime) pisati tako kot slovenska dvojna imena (npr. po zgledu Šmarje – Sap tudi Emilija – Romanja)? − Kako oblikovati pravilo za pisanje pridevniških izpeljank in prebivalskih imen pri imenih tipa Baden-Baden (baden-badenski, Baden-Badenčan) in 110 PIA REDNAK Emilija – Romanja (emilijaromanjski in Emilijaromanjci ali morda emilijski in romanjski ter Emilijci in Romanjci?)? Odločitev, kako oblikovati pravilo, ki bo odsevalo jezikovne prakse, hkrati pa enakovredno obravnavati podobno zapisana imena tudi pri rabi v povedi, je zahtevna, kodifikacijsko vrzel pa je ob vse večjem številu tujih imen vendarle treba ustrezno zapolniti. Zahvale Prispevek je nastal v okviru programa P6-0038, ki ga financira ARIS. Viri in literatura APČJ 2016 = Akademická příručka českého jazyka. Praha: Academia. prirucka.ujc.cas.cz. Dobrovoljc, Helena, 2004: Pravopisje na Slovenskem. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Dobrovoljc, Helena, 2016: Dva priimka moške osebe: drugič. Jezikovna svetovalnica, https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/1233/dva-priimka-mo%C5%A1ke-osebe-drugi %C4 %8D. Dostop: 27. 1. 2024. Dobrovoljc, Helena in Jakop, Nataša, 2011: Sodobni pravopisni priročnik med normo in predpisom. Ljubljana: Založba ZRC. Dobrovoljc, Helena, Lengar Verovnik, Tina in Vranjek Ošlak, Urška, 2020: Kje pa vas jezik žuli?: prva pomoč iz Jezikovne svetovalnice. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Dobrovoljc, Helena idr., 2022: Pravopis 8.0 – Pravila novega slovenskega pravopisa za javno razpravo: III Velika in mala začetnica, IV Prevzete besede in besedne zveze, Pripombe javne razprave. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. https://isjfr.zrc- sazu.si/sl/publikacije/pravopis-80-2-del. Dobrovoljc, Helena in Weiss, Peter, 2014a: Dvojna francoska imena tipa »Jean-Paul« in njihovo pregibanje. Jezikovna svetovalnica, https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/493/dvojna- francoska-imena-tipa-jean-paul-in-njihovo-pregibanje. Dostop 27. 1. 2024. Dobrovoljc, Helena in Weiss, Peter, 2014b: Dvojna imena in tvorba prebivalcev. Jezikovna svetovalnica, https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/722/dvojna-imena-in-tvorba- prebivalcev. Dostop: 27. 1. 2024. ePravopis = ePravopis. Slovar slovenskega pravopisa 2014–. www.fran.si. HP 2013 = Hrvatski pravopis. Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje. www.pravopis.hr/pravila. PBJ 1996 = Pravopis bosanskoga jezika. Sarajevo: Preporod. Pravopis 8.0 – Pravila novega slovenskega pravopisa za javno razpravo. www.fran.si/pravopis8. PCJ 2010 = Pravopis crnogorskoga jezika. Podgorica: Ministarstvo prosvjete i nauke Crne Gore. PSP 1998 = Pravidlá slovenského pravopisu. Bratislava: Veda. Gigafida 2.0 = Besedilni korpus Gigafida 2.0. https://viri.cjvt.si/gigafida/. SP 1899 = Slovenski pravopis. Sestavil Fr. Levec. Dunaj: Cesarska kraljeva zaloga šolskih knjig. www.fran.si. SP 1920 = Slovenski pravopis. Sestavil dr. A. Breznik. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna. www.fran.si. SP 1935 = Slovenski pravopis. Ljubljana: Znanstveno društvo. www.fran.si. SKLONLJIVOST IMEN Z VEZAJEM IN POMIŠLJAJEM 111 SP 1950 = Slovenski pravopis. Ljubljana: SAZU (izd.) – Državna založba Slovenije (zal.). www.fran.si. SP 1962 = Slovenski pravopis. Ljubljana: SAZU (izd.) – Državna založba Slovenije (zal.). www.fran.si. SP 2001 = Slovenski pravopis 2001. Ljubljana: SAZU – ZRC SAZU. www.fran.si. SP1P 1 3 5 1990 ( 1994, 1997) = Slovenski pravopis 1 – Pravila. Ljubljana: SAZU (izd.) – Državna založba Slovenije (zal.). Weiss, Peter, 1993/1994: Pomišljaj in vezaj v Slovenskem pravopisu 1994. Pravopisna premišljanja. Slava 7/2. 108–122. Declinability of Compound Names Bound by a Hyphen or a Dash and the Associated Spacing According to the codification established in 2001, the Slovenian normative guide underwent several revisions attempting to standardize the usage of dashes and hyphens. These revisions, which occurred in editions such as 1990, 1994, and 1997, resulted in the standardization of two types of dashes and two types of hyphens – those with spacing and those without. A hyphen with spacing is used in double-barrel geographical and personal names, where elements like nicknames or new surnames are added. A hyphen without spacing, on the other hand, is predominantly utilized in foreign geographic names. In the 2001 Slovenian normative guide, the absence of spacing in a hyphen was linked to the belief that the first component of such names does not decline. Consequently, the hyphen without spacing only appeared in the nominative case of personal names, while in all other cases, it was replaced by a hyphen with spacing. This linkage between the declinability of such names and the spacing of the punctuation mark in the questions asked on the Language Advising Service website for Slovenian (slv. Jezikovna svetovalnica Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU) led to the reemergence of the dilemma. Questions arose regarding the declinability of names with hyphens and dashes, particularly in cases like Toulouse-Lautrec, where it was unclear whether both components of the name declined or only the second one, as with Baden-Baden. These inquiries into usage diverged from the principles outlined in normative guides, prompting an examination of potential exceptions. This article provides a developmental overview of the issue within Slovenian linguistic tradition and compares it to the norms outlined in normative guides of selected Slavic languages. Additionally, a corpus study on the usage of names with hyphens and dashes is presented. Based on the findings, the article proposes a new categorization of such names and offers recommendations for their declinability. 112 PIA REDNAK Škrabčevi dnevi 13 Str.: 113–129 SLOVENSKA KRAJEVNA IMENA V ITALIJI: SODOBNE OKOLIŠČINE IN POTREBA PO STANDARDIZACIJI ANDREJA KALC Slovenski raziskovalni inštitut Znanstveno-raziskovalno središče Koper MATEJKA GRGIČ Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta Slovenski raziskovalni inštitut JASMIN FRANZA Slovenski raziskovalni inštitut Povzetek Slovenska krajevna imena v Italiji (v prispevku se ukvarjamo izključno z endonimi) so bila v preteklosti delno že predmet sistematičnega zbiranja in poknjiženja s strokovno podlago (npr. delo Jakoba Medveda in Pavleta Merkùja), vendar se variantnost danes kaže predvsem na Videmskem. Slovenski endonimi na poselitvenem območju slovenske skupnosti v Italiji, ki danes zajema približno 39 občin v Avtonomni deželi Furlaniji - Julijski krajini, pomenijo za javno rabo slovenščine težavo, ker ne obstaja enoten, usklajen in standardiziran seznam krajevnih imen, ki bi ga lahko italijanski organ, pristojen za standardizacijo, in javne službe uporabljali, kot predvideva italijanska zakonodaja. Trenutnemu sociolingvističnemu okviru v prispevku posvečamo osrednjo pozornost. Dvojnična poimenovanja povzročajo zaradi neskladne rabe težave tudi nekaterim strokovnim uporabnikom slovenščine, kot so novinarji in prevajalci ter zaposleni na t. i. slovenskih okencih na javnih upravah v deželi FJK. S kratko raziskavo v obliki dveh spletnih anket smo poskusili izmeriti njihovo mnenje in odnos do oblikovanja morebitne standardizacijske komisije, ki bi stanje uredila. Izvedena pa je bila tudi fokusna skupina o odnosu do standardizacije s predstavniki slovenske skupnosti na Videmskem. Ključne besede: slovenska manjšina v Italiji, krajevna imena, standardizacija, zakonska podlaga, Furlanija - Julijska krajina Abstract Slovenian place names in Italy (the article deals exclusively with endonyms) have been partially the subject of systematic collection with a professional basis in the past (e.g., the work of Jakob Medved and Pavle Merkù), but today the variability is mainly evident in the Udine region. Slovenian endonyms in the settlement area of the Slovenian community in Italy, which today covers approximately 39 municipalities in the Autonomous Region of Friuli-Venezia Giulia, pose a problem for the public use of Slovenian because there is no uniform, coordinated, and standardized list of place names that could be used by the Italian authority responsible for SLOVENSKA KRAJEVNA IMENA V ITALIJI 113 standardization and public services, as envisaged by Italian legislation. The current sociolinguistic framework is the central focus of the article. Dual naming causes problems due to inconsistent use also for some professional users of Slovenian, such as journalists and translators, and employees at so-called Slovenian windows in public administrations in the FVG region. With a short survey, we tried to measure their opinion and attitude towards the formation of a possible standardization commission that would regulate the situation. A focus group was also conducted on the attitude towards standardization with representatives of the Slovenian community in the region of Udine. Key words: Slovenian minority in Italy, place names, standardization, legal basis, Friuli-Venezia Giulia 1 Oris sodobnih okoliščin in izzivi pri rabi krajevnih imen Slovenska krajevna imena v Italiji, tako v zakonsko opredeljenih dvojezičnih kot drugih občinah, v katerih živijo Slovenci in Slovenke, postavljajo uporabnike slovenščine ter javne službe pred večplastne izzive, ki jih je danes težko premostiti brez ustrezne standardizacije. Preliminarno zaznane izzive v naslednjih odstavkih zaradi preglednosti in ilustrativnosti navajamo z zaporednimi številkami (I1, I2 itd.), kar pa pomeni le njihovo delno izčrpnost. Prisotnost slovenskih krajevnih imen na vseh javnih napisih in v drugih besedilih je sestavni del jezikovne krajine in ima pomembno sociolingvistično vlogo na več ravneh. Iz ugotovitev klasičnih manjšinskih študij izhaja, da izvirna toponomastika v manjšinskem jeziku vpliva na položaj in status tega jezika, deluje kot pomemben identifikacijski dejavnik, prispeva k marketinškemu profiliranju regije in promovira rabo jezika med govorci in negovorci (I1). Zaradi neenotnih dvojničnih napisov in na tablah ter npr. v področni zakonodaji ali strokovni toponimski literaturi sta tudi promocija jezika in profiliranje regije lahko manj uspešna. Ob teh ugotovitvah je treba upoštevati še nekatere nove trende in potrebe: pospešena digitalizacija in razvoj umetnointeligenčnih orodij zahtevata dostop do preverjanih, spletno dostopnih podatkov – njihovo pomanjkanje namreč pomeni novo dodatno grožnjo za manjšinske jezike in ranljive skupnosti (I2). Pri poskusu sistematičnega digitaliziranja obstoječega slovenskega imenskega gradiva za leksikalno bazo orodja Loris1 je bilo denimo treba za prvo različico toponimsko zbirko skrčiti na imena, pri katerih ni bilo zaznanih dvojnic, saj avtorji orodja uporabnikov niso hoteli obremenjevati z dodatnimi jezikoslovnimi razlagami. Težave predstavlja tudi manko strojno berljive javne zbirke zemljepisnih imen v Italiji. Standardizacija zapisa krajevnih imen postavlja vrsto vprašanj, ki ne sega samo na ozko področje standardizacije imen in izbire različic, ampak tudi in predvsem na področje jezikovne politike in načrtovanja, ki se ju slovenska skupnost v Italiji sistematično loteva šele zadnjih nekaj let (Brezigar idr. 2021). To še zlasti velja za območja, kjer je v skupnosti zaznavna določena mera odpora do zapisa in rabe poknjiženih variant, ki so sicer v rabi v osrednjih zamejskih medijih (Novi glas, Primorski dnevnik), npr. Špeter in Videm za lokalno uveljavljeno Špietar in Viden (I3). 1 Glej toponimsko bazo v dokumentaciji spletnega orodja Loris za jezikovno svetovanje pri tvorbi besedil na slovensko-italijanskem jezikovnem stiku, in sicer podstran Kaj zna Loris na https://www.jeziknaklik.it/ loris/podstrani/o_nas.html. 114 ANDREJA KALC, MATEJKA GRGIČ IN JASMIN FRANZA Prispevek so spodbudile tudi poizvedbe pristojnih italijanskih organov, ustanov in javnih služb2 po urejenem imeniku standardiziranih slovenskih krajevnih imen na območju poselitve slovenske skupnosti, kot je določeno z 10. členom Zakona o zaščiti slovenske jezikovne manjšine v Avtonomni deželi FJK št. 38. z dne 23. februarja 2001.3 Čeprav je imensko gradivo zbral in k dilemi o narečnem oz. poknjiženem zapisu zemljepisnih imen pristopil že najmanj Pavle Merkù v priročniku Slovenska imena v Italiji, se v medijski rabi ter na javnih napisih in tablah pojavljajo dvojnice, nekateri dvomi pa s tem vztrajajo (I4).4 Ni npr. nedvoumno izpričano, kaj je botrovalo zapisu občine Garmak v seznamu slovenskih občin, za katere velja t. i. vidna dvojezičnost,5 s poknjiženo različico Grmek.6 Namen tega prispevka je torej predvsem oris nekaterih vidikov sodobnega stanja in javne rabe slovenskih endonimov, ki motivirajo s skupnostjo, strokovnjaki in javnimi službami usklajeno tipizacijo in standardizacijo teh imen. Centralni urad za slovenski jezik Dežele FJK pa k sprožitvi procesa standardizacije potencialno celo obvezujejo. 1.2 Metodološka premisa Analiza vsakega izmed naštetih izzivov, s katerimi se soočajo predvsem uporabniki in uporabnice slovenščine v Italiji ter tudi nekatere italijanske javne službe, sta zahtevali metodološko prilagajanje pristopov. To izkazujejo tudi naslednja poglavja prispevka, ki so na prvi pogled problemsko nehomogena, vendar služijo večperspektivnemu orisu okoliščin. Čeprav je bil eden izmed temeljnih ciljev prispevka ugotavljanje sodobnih potreb po standardizaciji krajevnih imen na podlagi interpretacije zahtev področne italijanske zakonodaje (1), se je izkazalo, da je treba natančneje opredeliti območje javne rabe slovenskih ojkonimov (tj. imen poseljenih zemljepisnih pojavov) v Italiji (2), v grobem orisati sodobne italijanske sociolingvistične okoliščine, v katere se vpisuje tudi sodobna slovenska jezikovna skupnost v Italiji (3), preveriti odnos nekaterih segmentov te skupnosti do stanja javne rabe krajevnih imen, zaradi česar smo tudi izvedli fokusno skupino o stanju v skupnosti na Videmskem (4) ter anketi med novinarji in uredniki (5). 1.3 Območje rabe slovenskih endonimov v Avtonomni deželi Furlaniji - Julijski krajini Poselitveno območje avtohtone slovenske skupnosti v Italiji na vzhodnem deželnem pasu Avtonomne dežele Furlanije - Julijske krajine ob meji z Republiko Slovenijo danes obsega 32 občin, v katerih se v skladu z italijansko zakonodajo in izbirami občinskih uprav izvaja t. i. vidna dvojezičnost. Poselitveno območje poleg tega definira kar nekaj virov, vendar ti med seboj niso skladni (Jagodic 2016: 45). Dejansko naj bi Slovenci in Slovenke živeli v 39 ali po nekaterih drugih podatkih celo 40 občinah v FJK (Jagodic 2016; Vidau 2015). Geografsko je še vedno najrelevantnejša razdelitev Milana Buffona (1992 po Vidau 2015), in sicer na šest enot: Kanalsko dolino, Rezijo, Terske doline in 2 Informacije je posredoval Centralni urad za slovenski jezik Dežele FJK, ki je kot pristojna služba za reševanje tovrstnih vprašanj tudi v stiku z italijanskimi organi in drugimi uporabniki. 3 V nadaljevanju Z 38/2001. 4 Npr. paraetimološka hiperkorektura Sredipolje za korektnejše Redipulja (tako Merkù) vztraja v javni rabi in medijih. Zapis narečnega glasu v imenu Gumin (Humin) prav tako še danes bega uporabnike. 5 Natančnejše tolmačenje tega sledi v poglavjih 1.3 in 3. 6 V omenjenem seznamu (Uredba predsednika republike z dne 12. 9. 2007) so sicer vsa imena občin zapisana poknjiženo (npr. tudi Špeter), kar je bil očitno kriterij sestaviteljev seznama. SLOVENSKA KRAJEVNA IMENA V ITALIJI 115 Benečijo v nekdanji videmski pokrajini ter Goriško in Tržaško. Viri, ki opredeljujejo to območje, si niso enotni, zato se lahko trdno naslonimo samo na temeljni pravni akt, ki določa avtohtono poselitveno območje, torej Z38/2001. Prvi odstavek 10. člena t. i. zaščitnega zakona oz. Z 38/2001 je ključen za razumevanje nekaterih okoliščin, ki so oblikovale sodobno stanje javne rabe slovenskih endonimov na tem območju: »10. člen (Javni napisi in krajevna imena) 1. Z uredbo predsednika deželnega odbora se na predlog Odbora in po posvetovanju s posameznimi upravami na podlagi seznama iz 4. člena določijo občine in zaselki občin ter kraji in organi, v katerih je ob italijanščini predvidena raba slovenščine na napisih javnih uradov, na pisemskem papirju z uradno glavo ter, na splošno, v vseh javnih napisih in na praporih. Te določbe se uporabljajo tudi za napise krajevnih imen in cestne oznake« (Predpisi: 113). Določanje območja vidne dvojezičnosti je potekalo v obdobju med letoma 2003 in 2007 na podlagi postopka, ki ga je vodil Institucionalni paritetni odbor za probleme slovenske manjšine v tedanji sestavi.7 Sestavil je seznam: občin, pokrajin, gorskih skupnosti in koncesionarjev za opravljanje javnih služb, ki morajo izvajati zakonska določila (10. členu Z 38/2001). Uradno je bilo območje določeno s petimi uredbami predsednika Avtonomne dežele FJK, ki so bile izdane med letoma 2008–2012. Zahtevo za vključitev na seznam so odboru poslale občine, pri čemer se zaradi političnih okoliščin in večje ali manjše naklonjenosti tedanjih županov in občinskih uprav slovenski skupnosti za to niso odločile vse pozvane občine. Ta težava ni nastala samo na Videmskem, temveč tudi drugod, kot bomo pokazali. V skladu z določbami 10. člena zaščitnega zakona je nato Paritetni odbor na podlagi samoodločanja poslal oblikovani seznam predsedniku dežele FJK, ki je izdal 5 uredb, s katerimi je natančneje določeno izvajanje vidne dvojezičnosti v posameznih občinah. V območje vidne dvojezičnosti se je na podlagi opisanega samoodločanja vključilo 29 od predvidenih 32 občin, ki so zajete v Odloku predsednika republike z dne 12. septembra 2007. Štiri občine, in sicer Čedad, Prapotno, Špeter in Tavorjana, niso poslale zahtevka Paritetnemu odboru z namenom, da bi se vključile v dvojezično območje (Vidau 2021: 75). 20 občin je v celoti vključenih v pravno opredeljeno območje vidne dvojezičnosti ter zajemajo vse vrste dvojezičnosti po 10. členu, in sicer so to bile štiri občine na Tržaškem, štiri na Goriškem in dvanajst občin na Videmskem. V tabeli 1 so te naštete najprej, nato, označene z asteriskom, sledijo tiste, ki so priglasile le nekatere zaselke. 7 Uredba predsednika republike z dne 12. 9. 2007 nosi naslov Potrditev seznama občin Furlanije - Julijske krajine, v katerih se izvajajo ukrepi za varstvo slovenske manjšine v skladu s 4. členom Zakona št. 38 z dne 23. 2. 2001 (objavljena v Uradnem listu št. 276 z dne 27. 11. 2007). V uredbi je navedeno, da je predsednik republike upošteval »sklepe, ki jih je navedeni odbor sprejel na sejah dne 26. septembra 2003, 17. decembra 2004, 25. novembra 2005 in 15. junija 2007. Seznam je uredbi priložen kot njen sestavni del. V tem seznamu so občine razdeljene po pokrajinah, ki so bile kot upravne enote pozneje ukinjene (Predpisi: 201–207). 116 ANDREJA KALC, MATEJKA GRGIČ IN JASMIN FRANZA Tabela 1: Seznam občin s slovensko avtohtono poselitvijo, vključenih v območje izvajanja vidne dvojezičnosti z dodatkom štirih občin, ki sodijo samo v okvir zakonskega varstva slovenske skupnosti (označene so s krožcem) Občine na Tržaškem Občine na Goriškem Občine na Videmskem Dolina Doberdob Ahten Devin - Nabrežina Ronke Bardo Repentabor Sovodnje ob Soči Dreka Zgonik Števerjan Čedad˚ Milje*8 Krmin* Grmek Trst* Gorica* Naborjet - Ovčja vas Tržič* Podbonesec Zagraj* Praprotno˚ Rezija Sv. Lenart Sovodnja Srednje Špeter˚ Tipana Trbiž Fojda* Neme* Tavorjana˚ Osem občin je v pravno opredeljeno območje vidne dvojezičnosti vključilo le nekatere kraje.9 Štiri občine, in sicer tri na Goriškem (Gorica, Krmin in Zagraj) in ena na Videmskem (Podbonesec) so v zahtevku Paritetnemu odboru izjavile, da bodo omejile vidno dvojezičnost na toponomastiko, javne napise in cestne oznake. Iz tega uradnega seznama so izpadle še naslednje občine, ki jih nekateri avtorji (Stranj 1999, Bogatec 2004 po Jagodic 2016) uvrščajo v seznam 39 občin z avtohtono slovensko poselitvijo. Tabela 2: Seznam občin s slovensko avtohtono poselitvijo, ki so izostale tudi iz območja širšega okvira zakonskega varstva slovenske skupnosti v Italiji Občine na Goriškem Občine na Videmskem Dolenje (Dolegna del Collio) Gorjani (Montenars) Foljan-Redipulja (Fogliano-Redipuglia) Tablja (Pontebba) Medeja (Medea) Čenta (Tarcento) Štarancan (Staranzano) Pri samoodločanju so nastale še naslednje izjeme. Občina Rezija se je odločila za uporabo lokalne različice slovenskega jezika oz. narečje (v skladu s pravopisom Hana Steenwijka). Občini Naborjet - Ovčja vas in Trbiž sta se opredelili za rabo slovenščine 8 Občine, označene z asteriskom, so k uporabi vidne dvojezičnosti priglasile samo nekatere kraje. Gl. opombo 9. 9 Seznam je povzet po Vidau (2021): Milje, Trst (območji rajonskih svetov Vzhodni in Zahodni Kras ter Lonjer), Krmin, Gorica, Zagraj, Fojda, Neme. Za natančnejši seznam krajevnih imen z drugačnim zapisom, kot ga navaja Vidau, gl. Geršič in Perko (2022). Podroben seznam vseh 39 občin s kraji je tudi v Jagodic (2016). SLOVENSKA KRAJEVNA IMENA V ITALIJI 117 ob italijanščini in z dosledno rabo preostalih dveh manjšinskih jezikov. Obe se namreč nahajata tudi na pravno opredeljenem območju javne rabe furlanščine in nemščine. V uredbah predsednika Avtonomne dežele FJK najdemo še nekdanji pokrajini Trst in Gorica (tržaška in goriška pokrajina), ki sta se vključili v pravno opredeljeno območje vidne dvojezičnosti, a so ju nato ukinili. Pristojnost urejanja tabel in cestnih oznak na pokrajinskih cestah je po ukinitvi pokrajin prevzel koncesionar za opravljanje javnih služb FVG Strade, ki je v tem trenutku med osrednjimi prosilci za pridobitev standardiziranega seznama slovenskih krajevnih imen in s prošnjami za njegovo pridobitev obrača na Centralni urad za slovenski jezik, saj ta organizacijsko sodi pod deželno upravo (Regione autonoma FVG) in nosi določene pristojnosti. Sistematična raziskava vidne dvojezičnosti, ki jo je Zaira Vidau izvedla leta 2021 po naročilu paritetnega odbora, je zajela vse občine iz navedenega seznama (Vidau 2021). Pri analizi znakov, tabel in drugih javnih napisov je ugotovila nekaj sistemskih nedoslednosti predvsem v Reziji. Na Goriškem in Tržaškem takih nedoslednosti, kot jih lahko srečamo tudi drugod na Videmskem, v raziskavi Vidau ni zaznala. 2 Vidiki standardizacije krajevnih imen v stiku z italijanskim modelom Za sociolingvistiko in nekatere druge interdisciplinarne jezikoslovne vede standardizacija jezika ni enoznačen pojem: termin najpogosteje opredeljujejo kot daljši proces posrednega in neposrednega normiranja, skozi katerega se ena jezikovna različica – običajno tista, povezana s centri družbene, politične in ekonomske moči – uveljavi kot standardna. Prav zato, ker se je ta različica (najprej) uporabljala v okoljih, ki so veljala za prestižna, je ohranila in celo še okrepila vlogo višje, boljše, pomembnejše, lepše in nenazadnje pravilnejše variante. Z vzponom nacionalnih držav in pozneje z uveljavitvijo nacionalističnih idej (nemške) romantike je ta različica postala tudi eden izmed simbolov enotnosti, samostojnosti in suverenosti naroda. Tako standardizirani jezikovni različici, ki je bila v 20. stoletju normirana s kodifikacijo v namenskih jezikovnih virih (predvsem v Slovarju slovenskega knjižnega jezika in v Slovenskem pravopisu), pravimo v slovenščini knjižni jezik.10 V različnih kulturnih okoljih smo priča različnim oblikam in vrstam standardizacije, ki posredno vplivajo tudi na področje toponomastike. Ti standardizacijski procesi so lahko eksplicitni ali implicitni ter imajo zelo različne cilje in rezultate. Standardizacija ne poteka nujno skozi kodifikacijo (eksplicitacijo neke norme) in ne pomeni nujno poknjiženja: v nekaterih okoljih in za nekatere namene je standardizacija zgolj izbira ene možnosti med več mogočimi, enako legitimnimi in nič manj »pravilnimi« oblikami zaradi potrebe po enoznačni, nedvoumni in dosledni rabi v specifičnih okoliščinah. Družbeno in kulturno pogojene razlike v standardizacijskih procesih so posledica zgodovinskih, ideoloških in kulturnih okoliščin. Sodobne standardizacijske procese v Italijanski republiki bi lahko poimenovali kot pragmatične: od 2. svetovne vojne dalje niso več (deklarativno) povezani s pojmi, kot so nacionalni jezik, jezikovna enotnost in narodnopovezovalna vloga jezika. Standardizacija se pojmuje kot abstrakcija, ki je potrebna oz. običajna znotraj posameznih sporazumevalnih (mikro)kontekstov. Pri procesih standardizacije so v ospredju konvencionalnost (standard je posledica 10 Glede slovenskih smernic glej npr. Furlan idr. (2000). Natančneje o neusklajenosti italijanskih pravnih in upravnih aktov tudi v 3. poglavju o zakonodaji. 118 ANDREJA KALC, MATEJKA GRGIČ IN JASMIN FRANZA dogovora), pluralnost (posamezen standard velja za posamezen kontekst/okolje, ne za celoten jezikovni kontinuum; na nacionalni ravni ne obstaja eno samo standardizacijsko telo) in minimalnost (standardizacija mora urejati le tiste vidike, ki so v danem kontekstu nujno potrebni, zato da je sporazumevanje učinkovito). Ta načela so vidna tudi na področju toponomastike. Za potrebe kartografije jo standardizira Vojaški geografski inštitut (Istituto Geografico Militare), pri čemer se načela z leti spreminjajo, namen standardizacije pa je predvsem zagotavljanje doslednosti znotraj posameznih izdaj oz. svežnjev (Cantile 2014). Za statistične in davčne namene sta zapis naselbinskih imen in imen delov naselbin (ulic, trgov, cest itd.) skupaj standardizirala nacionalni statistični urad INPS in davčna uprava (Agenzia delle Entrate), ki pa se ukvarjata predvsem z nomotehniko, nikakor ne s pravopisom (kaj zapisati z veliko ali malo začetnico, kaj skupaj in kaj narazen, kako prečrkovati imena iz nelatiničnih pisav, npr. Piazza Lenin itd.); poenotenje zapisa, npr. v smislu zaporedja vrstnih in občnoimenskih sestavin ter hišnih številk je bilo potrebno za vzpostavitev e- arhiva ANNCSU (Archivio Nazionale dei Numeri Civici e delle Strade Urbane, tj. Državni arhiv hišnih številk in mestnih ulic). Pluralnost pravopisnih načel je na primer vidna tudi v uradnem imenu dežele Furlanije - Julijske krajine, ki jo sestavljata dve območji: Furlanija (torej pordenonska in videmska pokrajina) in Julijska krajina (goriška in tržaška pokrajina). V 131. členu Ustave Italijanske republike, v katerem so navedena imena vseh dežel, se pojavlja zapis s stičnim vezajem: Friuli-Venezia Giulia; v 116. členu iste ustave, ki navaja dežele s posebnim statutom in ki je bil naknadno spremenjen leta 2001, pa je ime zapisano brez vezaja: »Il Friuli Venezia Giulia [cfr. X], la Sardegna, la Sicilia, il Trentino-Alto Adige/Südtirol e la Valle d'Aosta/Vallée d'Aoste dispongono di forme e condizioni particolari di autonomia, secondo i rispettivi statuti speciali adottati con legge costituzionale.«11 Statut dežele, ki je bil potrjen z ustavnim zakonom leta 1963, nosi naslov Statuto speciale della Regione autonoma Friuli Venezia Giulia (brez vezaja), 1. člen pa se v izvirniku glasi: »Il Friuli-Venezia Giulia è costituito in Regione autonoma, fornita di personalità giuridica, entro l'unità della Repubblica italiana, una e indivisibile, sulla base dei principi della Costituzione, secondo il presente Statuto.«12 V člankih (tudi znanstvenih), ki obravnavajo to temo, se občasno pojavljata tudi nestični vezaj oz. nestični pomišljaj (prim. Zilli 2015). Italijanski odnos do standardizacije jezika nasploh in toponomastike še posebej odraža družbeno in kulturno okolje, znotraj katerega se je razvil in uveljavil; hkrati pa je prav ta odnos ustvaril nova kulturna in družbena okolja – na primer kot protiutež jezikovni politiki podomačevanja prevzetih besed, ki se je uveljavila med fašizmom. Že sredi 80. let prejšnjega stoletja, v času zlate dobe italijanske televizije, so začeli jezikoslovci opazovati vzpon t. i. novih standardov (Sabatini, 1985; Berruto, 1987), ki 11 Prevod: »Furlanija - Julijska krajina [cfr. X], Sardinija, Sicilija, Trentino - Zgornje Poadižje/Južna Tirolska in Dolina Aoste/Dolina Aoste uživajo posebne oblike in pogoje avtonomije v skladu s svojimi posebnimi statuti, sprejetimi z ustavnim zakonom.« 12 Prevod: »Furlanija - Julijska krajina se v skladu z ustavnimi načeli in na podlagi tega statuta ustanovi kot avtonomna dežela s pravno osebnostjo v okviru enotnosti Italijanske republike, ki je ena in nedeljiva.« Uradni prevod Posebnega statuta Avtonomne dežele Furlanije - Julijske krajine je dostopen na portalu Jezik na klik: https://www.jeziknaklik.it/wp-content/uploads/2023/08/Statuto_FVG_2022_SLO_16_8_2023_con_note_di_ chiusura.pdf , izvedba prevoda Centralni urad za slovenski jezik FJK. SLOVENSKA KRAJEVNA IMENA V ITALIJI 119 so se na splošno uveljavili in že takrat našli svoje mesto v »svetovalnih« priročnikih (normativnih, namreč, v Italiji ni) in slovnicah. Novi standardi oz. t. i. »splošne italijanščine« so zreducirale razliko med pisnim in govorjenim jezikom, s tem pa potisnile »zborno« italijanščino v zgolj najbolj formalna sporazumevalna okolja, npr. v pravna besedila (Simone 2022). Pojmovanje jezikovne norme je v italijanski stroki in kulturi izjemno relativizirano. Po eni strani italijansko jezikoslovje pojmuje normo kot popis standarda, kakršnega izkazuje raba (»L'uso è tiranno!« oz. »Raba je tiran!« naj bi svojčas vzkliknil italijanski jezikoslovec Tullio de Mauro) – pri čemer jezikoslovci vseskozi opozarjajo na konvencionalnost norme in zelo pazijo, da je ne bi povezovali s pojmom sistema. Po drugi strani se je v italijanski stroki uveljavila Coserieva definicija, ki je izhaja iz strukturalizma in je normo pojmovala kot vmesno raven med langue in parole (Coseriu 1971). Ko italijanski jezikoslovci govorijo o knjižni normi – torej tisti preskriptivni, ki izhaja iz literarne tradicije in si prizadeva za eksplicitno kodifikacijo predvsem pisnega jezika –, zanjo uporabljajo termin »supernorma«, o takih praksah v jeziku pa že vsaj trideset let govorijo v pretekliku (Sabatini 1985). Na splošno bi lahko rekli, da se je težnja po enotni kodifikaciji norme v Italiji končala z Benedettom Crocejem in njegovim jezikovnim liberalizmom, ki je zagovarjal tezo, da jezik odseva posameznika, ki si svojo jezikovno kulturo oblikuje z branjem književnih del, ki si jih sam izbira (Tesi 2005). Na področju toponomastike so v zadnjih desetletjih opazne težnje po t. i. valorizaciji (krepitvi, podpori, promociji, razvoju …) jezikovne variantnosti, h kateri se v sicer precej raznolikem zakonskem in (upravno)pravnem korpusu prištevajo narečja (it. dialetti), lokalne govorice (parlate locali), lokalne različice (varianti locali), regionalni jeziki (lingue regionali), jezikovne kolonije (colonie linguistiche), jezikovni otoki (isole linguistiche), idiomi oz. lekti (idiomi), manjšinski jeziki (lingue minoritarie oz. lingue di minoranza) itd. Terminološka pestrost, nedoslednost in prekrivnost je posledica strokovne neenotnosti, predvsem pa želje in potrebe po upoštevanju in spoštovanju načela avtonomije, ki je v Italiji eden od najpomembnejših temeljev tako zasebnega kot javnega prava. Prav v okviru t. i. lokalne avtonomije, ki je le delno prekrivna s samoupravo lokalnih skupnosti v RS,13 so svoj prostor našle tudi zelo raznolike oblike (ponovnega) odkrivanja, raziskovanja, promocije, varstva in rabe jezikovnih tvorb, ki jih ne istovetimo s standardno italijanščino. Čeprav je zanimanje za te idiome začelo ob koncu 20. stoletja naraščati tako na individualni kot tudi na kolektivni ravni (in je bil prav zaradi tega leta 1999 izglasovan Državni zakon št. 482 za varstvo jezikovnih manjšin), danes opažamo, da število aktivnih uporabnikov in uporabnic manjšinskih jezikov na splošno upada in da se manjšinski jeziki vse pogosteje uporabljajo izključno kot dediščinski jeziki v folklorne, obredne, delno tudi marketinške namene. To velja še posebej za manjše skupnosti oz. za tiste predele, kjer so skupnosti govork in govorcev teh idiomov manj gosto poseljene ali že asimilirane. Kljub nižji sporazumevalni zmožnosti in upadanju števila govorcev in govork pa manjšinski, regionalni jeziki in 13 Ustava italijanske republike na primer določa, da so »avtonomni« različni subjekti javnega prava, kot so npr. lokalne samoupravne skupnosti (občine, pokrajine in dežele, med katerimi imajo posebno stopnjo avtonomije tiste s statusom samostojne dežele, it. regione autonoma), ugledni kulturni zavodi, akademije in univerze (33. člen), pravosodje (104. člen), šole (117. člen). 120 ANDREJA KALC, MATEJKA GRGIČ IN JASMIN FRANZA drugi idiomi uživajo dokajšen prestiž, predvsem kot identitetni simbol, povezan z lokalno pripadnostjo in »avtonomijo« lokalne skupnosti. Specifike italijanskega kulturnega okolja ter percepcije jezika, standardizacijskih procesov in norme moramo upoštevati tudi pri standardizaciji toponomastike na območju poselitve avtohtone slovenske skupnosti v Italiji, predvsem tam, kjer je vpliv slovenskega kulturnega prostora manjši in je percepcija slovenskega jezikovnega kontinuuma manj izrazita. 3 Raziskava odnosa segmentov slovenske skupnosti v Italiji do javne rabe slovenskih krajevnih imen v Italiji 3.1 Fokusna skupina o stanju javne rabe krajevnih imen v nekdanji videmski pokrajini O neenotnem odločanju za zagotavljanje vidne dvojezičnosti in s tem uveljavljanja manjšinskih pravic in izpadu kar sedmih občin iz tega okvira so pričali tudi udeleženci fokusne skupine o rabi in zapisu slovenskih endonimov, ki smo jo organizirali z vabljenimi predstavniki lokalne skupnosti za videmsko pokrajino 28. 8. 2023 in jo izvedli v prostorih muzeja Mi smo tu oz. Inštituta za slovensko kulturo. Tam je namreč izkazanih največ težav z dvojničnimi zapisi na tablah (Vidau 2015). Tudi odpor tamkajšnjih prebivalcev do standardizacije v poknjižene oblike oz. z raznarečevanjem (npr. Špietar > Špeter, Čarni varh > Črni vrh, Bardo > Brdo ipd.) naj bi bil po ustnem pričevanju nekaterih raziskovalcev toponomastike večji. Od sedmih vabljenih javno izpostavljenih predstavnikov in predstavnic so se odzvali štirje. V okviru fokusne skupine, s katero smo hoteli preveriti odnos predstavnikov skupnosti do morebitnega poknjiženja oz. dogovorjene oblike raznarečevanja krajevnih imen, smo predstavili nekaj primerov nedoslednega zapisovanja in parcialnega pojavljanja slovenščine kot manjšinskega jezika na fotografijah z javnimi napisi v Videmski pokrajini.14 Udeleženci so opazovali fotografije tabel, ki označujejo začetek naselja v miljski občini in občini Špeter. Na prvi fotografiji so tako krajevna imena kot občne sestavine zapisane dosledno dvojezično in v skladu s predpisi: AQUILINIA ŽAVLJE comune di Muggia občina Milje. Ob primerjavi s podobno tablo iz občine Špeter, na kateri so naslednje informacije: 14 Slikovno gradivo hranimo na Slovenskem raziskovalnem inštitutu, sistematizirano pa je dostopno na interaktivnem zemljevidu, ki ga je ob tehnični podpori Damjana Popiča pripravila Zaira Vidau. Spletni zemljevid o vidni dvojezičnosti na območju izvajanja zaščitnih določil Slovencev v FJK je dostopen na naslednji povezavi: https://www.slori.org/projekti/spletna-geografska-karta-o-vidni-dvojezicnosti/. SLOVENSKA KRAJEVNA IMENA V ITALIJI 121 SAN PIETRO AL NATISONE (1192 – Sanctus Petrus de Algida) ŠPIETAR comune di kamun S. PIETRO AL NATISONE Špietar gemellato con il comune di SAMBREVILLE (BELGIO). Problem so zelo hitro zaznali in se kritično opredelili do nepopolne dvojezičnosti, do narečnih prvin v občnih sestavinah namesto standardne slovenščine (npr. kamun namesto občina) in se strinjali, da bi bil potreben pri postavljanju vseh tabel sistemski pristop. Udeleženci fokusne skupine so na poizvedovanje o tem, v kateri obliki bi bili ustrezni napisi na obcestnih tablah, izrecno poudarili, da med Slovenci na Videmskem sami zaznavajo drugačen odnos kot v preteklosti. Splošno stališče predvsem med mlajšimi, ki se fokusne skupine kljub vabilu niso hoteli udeležiti, naj bi bilo precej odprto. Izpostavili so, da je za skupnost problem slovenskih napisov in tabel rešen že s tem, da so si te kot pravico izbojevali, v kateri obliki pa so napisi, narečni ali poknjiženi ali najraje kar oboje, pa se jim ne zdi več toliko problematično. Načelno bi pozdravili predvsem podobno rešitev, kot jo je uvedla furlanska skupnost, in sicer narečni pripis ob poknjiženi različici (glej tudi interpretacijo pravnega okvira 4.1).15 Udeleženci fokusne skupine so med pogovorom posredovali še dve pomembni pričevanji. Trenutna oblika zapisa slovenskih toponimov na različnih tablah in napisih na področju nekdanje videmske pokrajine je oblikovana na podlagi zapisnikov občinskih sej posameznih občin. Giorgio Banchig, predsednik Inštituta za slovensko kulturo iz Špetra, je povedal, da so v preteklosti na Videmskem že oblikovali področno komisijo, ki je poskrbela za sestavo seznama slovenskih krajevnih imen in določila obliko zapisa. Pri komisiji je po njegovih besedah sodeloval tudi Pavle Merkù, ki se z odločitvijo preostalih članov za narečni zapis na tablah in drugih napisih odločno ni strinjal. G. Banchig je povedal tudi, da je ta seznam prvotno oblikoval beneški duhovnik, pisatelj in narodni delavec Božo (tudi Natalino) Zuanella. Opremil naj bi ga tudi z diakritičnimi znamenji za pomoč pri izgovarjavi.16 V taki obliki so nato krajevna imena pristala na obcestnih tablah in drugih napisih. Odprto stališče do oblike zapisa krajevnih imen in procesa standardizacije je bil nepričakovan, vendar pomemben podatek. 3.2 Krajevna imena v digitalni jezikovni krajini: raziskava o težavah pri prevajalcih in urednikih osrednjih medijev Poleg javnih napisov slovensko javno jezikovno rabo v Italiji najbolj zaznamujejo uradno poslovanje v slovenščini in seveda mediji. Delovna hipoteza je bila, da sta prav segmenta prevajalcev z uslužbenci na dvojezičnih občinah ter urednikov osrednjih 15 Glej publikacijo Regionalne agencije za furlanski jezik Arlef, v kateri so natančna navodila o obliki zapisa furlanskih toponimov pod italijanskimi in doslednosti dvojezičnih napisov v skladu z italijansko zakonodajo. 16 Seznam je Božo Zuanella objavljal po delih v beneškem časopisu Dom, in sicer od leta 1986 do 1987. (Zuanella, Natalino. Slovenska krajevna imena v vzhodni Benečiji. 1–18. Dom: kulturno verski list. (Letn. 21–22, št. 18–13, 15. okt. 1986–15. jul. 1987).) 122 ANDREJA KALC, MATEJKA GRGIČ IN JASMIN FRANZA medijev tista, ki imata pregled nad zbirkami slovenskega imenskega gradiva. Predpostavljali smo, da sta obe skupini morda celo sistematično pristopili k težavnim primerom in bi lahko posredovali seznam zagat, s katerimi se srečujeta. 3.2.1 Vzorec in metoda Oblikovali smo dva primerljiva, vendar prilagojena spletna anketna vprašalnika. Eno anketo smo s pomočjo Centralnega urada za slovenski jezik kot skrbnika t. i. mreže prevajalcev na dvojezičnih občinah razširili med prevajalci v mreži (približno 34 subjektov) ter jo objavili tudi na spletnem portalu za podporo rabi slovenščine v javni upravi Jezik na klik. Drugo anketo smo le nekoliko prilagodili delovanju uredništev medijev17 ter jo poslali vsem osrednjim medijem s prošnjo, naj jo razširijo med uredniki in redaktorji. Tudi tu nas ni zanimala celotna populacija, temveč stališča vzorca odgovornih za odločanje o medijskih vsebinah. Torej le tisti, ki bi pri svojem strokovnem delu potencialno najbolj potrebovali dostopen in standardiziran seznam imen. Anketi sta bili aktivni septembra 2023. Ker je bil vzorec majhen,18 sledi kvalitativna analiza nekaterih ključnih odgovorov, saj statistična obdelava razvidno ne bi bila relevantna. 3.2.2. Analiza in interpretacija Raziskovalna hipoteza je bila, da zaradi uredniške funkcije, ki jo zaseda kar 20 od 21 anketirancev, ki so do konca izpolnili anketo, ta skupina čuti večjo potrebo po standardiziranem seznamu krajevnih imen kot skupina prevajalcev, ki se potencialno redkeje srečuje s težavami pri rabi imenskega gradiva in njihove odločitve načeloma niso toliko izpostavljene javnosti. Posledično smo pričakovali več podatkov, načelno ostrejša mnenja oziroma več zgledov od urednikov kot od skupine prevajalcev. Poleg osnovnih informacij o vrsti zaposlitve, jezikovni organiziranosti njihovega dela in obliki hrambe jezikovnih smernic, kar v tem kontekstu ni relevantno, smo preverjali predvsem obseg težav z imenskim gradivom, oblike njihovega reševanja, potrebo po standardiziranem seznamu, prosili pa smo jih tudi za posamezne zglede, ki jim povzročajo največ težav. Najpomembnejše je bilo anketno vprašanje o pozitivnem ali negativen odnosu do rabe slovenskih standardiziranih krajevnih imen v Italiji. Z njim smo hoteli preveriti odnos strokovne skupnosti do sprožitve procesa standardizacije. Proti temu je bil izrecno samo en anketiranec, vsi preostali pa bi upoštevali standardizirana imena. Konkretnejših predlogov in zgledov v odprtem vprašanju je bilo nekaj, vendar niso bili podani sistematizirano. Navajamo jih izluščene iz obeh skupin anketirancev skupaj in ponekod ohranjamo spremno besedilo, kjer je povedno: (1) Ricmanje (v Ricmanjah/ih); Jàzbine; Zgornji Rušc; Spodnji Rušc; Gorenji Rušc; Dolenji Rušc (2) Topoluove/Topolovo in kako ga sklanjati. kraji v Reziji, ki vsebujejo predlog »ta« (npr. Ta-na Rado) in/ali, ki niso tako pogosto rabljeni v sklopu knjižnega jezika (npr. Lisičjace – snemali smo v Lisičjaceh? Rezijani bi mislim rekli Tu w Lisičjace) 17 Namesto po poenotenih seznamih smo npr. spraševali po morebitnih poenotenih uredniških jezikovnih politikah posameznih medijev. 18 Skupaj smo dosegli 103 klike na obe anketi, do konca pa je anketo izpolnilo 20 urednikov in 25 prevajalcev. SLOVENSKA KRAJEVNA IMENA V ITALIJI 123 (3) Humin/Gumin (4) Redipuglia; imena hribov, gora, rek in rečic v severnih predelih FJK (5) Videm/Viden; Špeter/Špietar/Špetar Slovenov (6) Nadiža/Nediža, Grmek/Grmak/Garmak (7) Ovčja vas/Ovčja ves (8) Bazoviška fojba, Bazovski šoht, Bazovska fojba (9) Zdravščina/Zdravščine (10) pri večini manjših naselij v nekdanji Videmski pokrajini (Čarni varh/Črni vrh, Čanebola/Čenebola) (11) Grotta del Mitreo / Mitrej En respondent je potrebo po poenotenju zavrnil z naslednjo argumentacijo (ta je podana v takšni obliki, kot smo jo prejeli): »dvomov in preglavic ni, ker dosledno uporabljamo različico, ki je na občinskih tablah, saj je ta rezultat dogovora med občinami (in upravo nekdanje videnske pokrajine) in slovenskimi organizacijami v benečiji, reziji in kanalski dolini.« Zgornji seznam je poleg podpore procesu standardizacije ojkonimov najpomembnejši rezultat te raziskave. Zbrana imena potrjujejo domneve o naravi spornih imen, ki smo jih navedli tudi mi. 4 Pravni okvir Republike Italije in formalne zahteve po seznamu standardiziranih slovenskih ojkonimov Italijanski koncesionarji za izvajanje javnih služb, ki so v FJK po ukinitvi pokrajin kot upravnih enot odgovorni za postavljanje in ureditev več- ali dvojezičnih napisov in tabel ter tudi italijanski organ, pristojen za standardizacijo, se zaradi dilem ob dvojnicah na tablah s slovenskimi napisi obračajo na Centralni urad za slovenski jezik Dežele FJK. Prepoznavajo ga kot edino pristojno slovensko organizacijo v Italiji za oblikovanje in posredovanje seznama. Centralni urad sicer opravlja predvsem naloge prevajanja in usklajevanja terminoloških baz ter koordinacije mreže prevajalcev. Za posvetovanje o imenoslovnih dilemah se tako obrača na področne strokovnjake iz Republike Slovenije. Opisane okoliščine so spodbudile preverjanje pristojnosti za standardizacijo slovenskih endonimov v Italiji na podlagi italijanske zakonodaje in potrebo po oblikovanju področne čezmejne komisije. Potreben je namreč širši strokovni konsenz in sprejetje sprejemljive strategije za vse tri pokrajine FJK, kar do zdaj zgolj ob posvetovanju s posameznimi strokovnjaki (npr. dialektologi z izrazito diahronim tolmačenjem pojavov) ni bilo mogoče, saj so se posamično pridobljena mnenja pri konkretnih zgledih razlikovala.19 Slovenska Komisija za standardizacijo zemljepisnih imen z izjemo eksonimov ni odgovorna za njihovo standardizacijo v slovenskih zamejstvih (Perko 2022, Geršič 2022, Geršič idr. 2024), vendar v zvezi s tem sodeluje s standardizacijskimi telesi teh držav in pravi naslednje: »[…] slovenske endonime (na primer Tarvisio/Trbiž v Italiji ali 19 V nedavnem usklajevanju med Centralnim uradom, Slovenskim raziskovalnim inštitutom in Inštitutom za slovenski jezik Frana Ramovša SAZU je bilo npr. še nemogoče uskladiti zapis vasi Čanebola ali Čaniebola (trenutno na tabli Čenijebola) prav zaradi različnih pogledov do ustreznosti poknjiženja oziroma t. i. raznarečenja (Občina Fojda 2023). V seznamu, ki ga je oblikovala slovenska komisija za standardizacijo, pa denimo najdemo zapisani kar dvojnici Čanebola in Čenebola (Geršič 2022). 124 ANDREJA KALC, MATEJKA GRGIČ IN JASMIN FRANZA Villach/Beljak v Avstriji) pa [je] samo zapisala, saj je njihova standardizacija v pristojnosti standardizacijskih teles sosednjih držav« (Geršič 2022). V Italiji je, kot rečeno, za izdelavo in vzdrževanje baze uradnega italijanskega krajevnega imenoslovja odgovoren Vojaški inštitut za geografijo (Istituto Geografico Militare) iz Firenc. Konkretno ta naloga pripada Komisiji za uradno italijansko toponomastiko, ki je raziskovalni in posvetovalni organ omenjenega inštituta (IGM). Vendar je Italija pripravila samo Smernice za standardizacijo zemljepisnih imen (Toniolo idr. 2004) za uporabo izdajateljev kartografije in drugih založnikov in ne upoštevajo zadnjih sprememb predpisov, zlasti regionalnih, ki se nanašajo na manjšinske jezike v FJK. V tem dokumentu napačno navajajo, da slovenščina ni pravno zaščitena v videmski pokrajini (glej 2. poglavje tega prispevka).20 Poleg tega v teh smernicah slovenščine ne obravnavajo kot standardnega jezika, temveč se v teh navodilih sklicujejo na slovenska narečja. 4.1 Italijanski predpisi in določila o obliki slovenskih krajevnih imen v Italiji Slovenski ojkonimi v Italiji so sporni predvsem jezikovno, in sicer zaradi neusklajenih dvojničnih zapisov z narečno in dvojnično različico, pri čemer lahko parcialno pomaga tudi interpretacija italijanske zakonodaje. 10. člen Državnega zakona 482 izrecno pravi, da: »V občinah iz 3. člena lahko ob uradnih krajevnih imenih občinski sveti sprejmejo tudi uporabo krajevnih imen, ki so v skladu s tradicijo in krajevnimi običaji« (Predpisi 2023). Italijanski cestno-prometni zakon oz. zakonik (Regolamento di esecuzione del Codice della Strada) pa poleg pravice do dvojezičnih zapisov na pravno priznanih dvojezičnih območjih eksplicitno odreja, da morajo biti krajevna imena ob deželnih cestah zapisana v standardnih jezikovnih različicah. Iz tega lahko deduktivno tolmačimo, da morajo biti ti zapisi standardizirani v skladu s slovenskimi standardizacijskimi načeli (Fulran idr. 2000), ki vendar upoštevajo mednarodne smernice, predvsem ZN (Perko in Geršič 2021; Perko 2022). Zaradi posebnosti sodobnih sociolingvističnih okoliščin, pri katerih je treba izpostaviti (1) prevladujoči narečni element na tablah v nekdanji videmski pokrajini ter po drugi strani (2) strokovno stališče nekaterih zamejskih raziskovalcev in načrtovalcev politik po poenotenju jezikovnih praks znotraj zamejstva in približevanju kodu t. i. skupnega slovenskega kulturnega prostora,21 namreč na vprašanje poknjiženja ali po drugi strani raznarečenja nekaterih ojkonimov v procesu standardizacije vpliva še toliko več faktorjev.22 V skladu 20 Toniolo idr. (2004) v teh smernicah zmotno trdijo, da slovenščina kot manjšinski jezik ni uradno priznana v videmski pokrajini, je pa v goriški in tržaški: »The Slovenian language, unlike French in Valle d’Aosta/Vallée d’Aoste and German in Trentino-Alto Adige/Trentino-Südtirol, is not officially recognized in the Region of Friuli-Venezia Giulia, and is legally protected only in the Provinces of Gorizia and Trieste, but not in that of Udine« (tj. slovenski jezik za razliko od francoščine v Dolini Aoste in nemščine v Trentinskem - Gornjem Poadižju ni uradno priznan v deželi Furlanija - Julijska krajina in je pravno zaščiten le v pokrajinah Gorica in Trst, ne pa tudi v Videmski pokrajini). 21 Zaradi pojava secesionističnih teženj v nekaterih segmentih slovenske skupnosti (glej npr. Ahačič idr. 2020) namreč raziskovalci zaznavajo tudi erozijo rabe slovenščine in t. i. folklorizacijo skupnosti (Brezigar idr. 2012). 22 Skrb o tem je npr. izrazila tudi respondentka v zadnjem odprtem vprašanju v anketi (odgovor je podan v takšni obliki, kot smo ga prejeli): »marsikje, predvsem v videmski pokrajini, kjer imamo s tem največ težav, je problem zapisovanja kraja vezan na veliko širšo identitarno vprašanje. ne bi želela, da ponekod s temi vprašanji odpirali pandorine skrinjice veliko večjih vprašanj in polemik, ki so se mogoče v zadnjem času nekoliko polegla. npr. v reziji letos začenjajo z rednim poukom rezijanščine - a samo v vrtcu in prvih razredih, da bi se ognili vprašanju zapisovanja, ki bi spet sprožil polemiko in veliko hujša politična vprašanja... v pričakovanju 2. mandata županje...« SLOVENSKA KRAJEVNA IMENA V ITALIJI 125 z Državnim zakonom 482/99 so ob krajevnih imenih v poknjiženi obliki torej lahko tudi narečne različice ojkonimov v manjšinskih jezikih, ne smejo pa jih nadomestiti. Potrebna bo torej širša razprava. 4 Zaključek Analiza sodobnega stanja s pregledovanjem imenskega gradiva, zakonodaje, izvedeno fokusno skupino in dvema anketama pri specializiranih uporabnikih (uredništva zamejskih medijev in med prevajalci na t. i. slovenskih okencih v dvojezičnih občinah) je pokazala, da je na celotnem območju poselitve slovenske manjšine v Italiji v rabi nekaj različic istega slovenskega endonima (posebej pereče je na Videmskem), raba v medijih je neenotna in usklajena samo znotraj posameznih medijskih hiš, strokovni uporabniki nimajo jasno izdelanih kriterijev zapisovanja, čeprav po tem čutijo potrebo, obstoječe gradivo pa je maloštevilno, nesistematizirano in razpršeno (prim. Bufon in Kalc 1990; Campigotto in Merkù 2005; Merkù 1999; Rupel 1995; Merkù 2006) in ne zadošča potrebam na območju poselitve slovenske narodne skupnosti 23 ter uporabnikov v Republiki Sloveniji. Potrebna bi bila priprava ustrezne strojno berljive zbirke in nato še javno dostopnega imenika. Nedvomno pomembni vidiki zemljepisnih imen kot kulturno pomenskih entitet in razvijalci prostorske identitete tu niso bili obravnavani, saj je bil namen raziskave predvsem ugotavljanje zakonskih obvez do slovenske skupnosti v Italiji in pristojnih organov v Republiki Sloveniji. Izsledki pa bodo v pomoč predvsem Centralnemu uradu za slovenski jezik pri oblikovanju čezmejne standardizacijske komisije in sprožitvi procesa standardizacije. Viri in literatura Ahačič, Kozma, Škofic, Jožica, Gliha Komac, Nataša, Gostenčnik, Januška, Ježovnik, Janoš, Kenda-Jež, Karmen, Šekli, Matej in Zuljan Kumar, Danila, 2020: Zakaj je nadiško narečje v Italiji slovensko narečje: strokovno mnenje Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. V Jezikoslovni zapiski 26.1. 219–223. https://ojs.zrc- sazu.si/jz/article/view/8571/7855. ANNCSU = Agenzia entrate: Archivio nazionale dei numeri civici delle strade urbane. Specifiche Tecniche e modalità di accesso ai servizi erogati. S. l. https://www.agenziaentrate.gov.it/portale/documents/20143/4442748/ANNCSU_Specifi che+tecniche+e+modalit%C3%A0+di+accesso_10052022.pdf/853a2658-45f2-0bbe- b21c-c76684b5c5d1. Arlef (Agjenzie Regjonâl pe Lenghe Furlane). La segnaletica verticale bilingue italiano- friulano. Vademecum. S. l. https://arlef.it/app/uploads/2021/11/arlef_segnaletica_bilingue_it_web.pdf. Berruto, Gaetano, 2001: Sociolinguistica dell’italiano contemporaneo. Roma: Carocci (ed. or. 1987. La Nuova Italia Scientifica). Brezigar, Sara, Grgič, Matejka in Jagodic, Devan, 2021: Koncept deželne jezikovne politike za slovenščino: teoretska izhodišča, cilji, področja ukrepanja in institucionalni okvir. V: Tretja deželna konferenca o varstvu slovenske jezikovne manjšine / Terza Conferenza 23 Centralni urad za slovenski jezik Dežele FJK je bil vzpostavljen kot ključni organ za dejavno izvajanje manjšinske jezikovne politike v javni upravi. Sistematično je zbral dostopno toponimsko gradivo in ga bo po strokovnem pregledu objavil na portalu jezikovnih virov in orodij Jezik na klik. 126 ANDREJA KALC, MATEJKA GRGIČ IN JASMIN FRANZA regionale sulla tutela della minoranza di lingua slovena. Trst: SLORI. 133–155. https://www.consiglio.regione.fvg.it/cms/export/sites/consiglio/home/.allegati/Terza- conferenza-lingua-slovena-2021/Porocila-SLORI_VSA.pdf. Bruss, Andreja: Breve ricerca sulla normativa relativa alla toponomastica in lingua slovena nel FVG. Notranje gradivo. Trst: Centralni urad za slovenski jezik Avtonomne dežele FJK. Bufon, Milan in Aleksej Kalc, 1990: Krajevni leksikon Slovencev v Italiji: topografski, zemljepisni, zgodovinski, kulturni, gospodarski in turistični podatki o krajih v Italiji, ki jih naseljujejo Slovenci. Knj. 1, Tržaška pokrajina. Trst: Založništvo Tržaškega tiska. Cantile, Andrea, 2004: Norme toponomastiche nazionali. V Atlante dei tipi geografici. Ur. Istituto geografico militare. 83–89. https://www.igmi.org/italia-atlante-dei-tipi- geografici/++theme++igm/atlante_tipi_geografici/pdf/normetopo.pdf. Coseriu, Eugenio, 1971: Sistema, norma e «parole». V Id., Teoria del linguaggio e linguistica generale: sette studi. Bari: Laterza. 19–103. Campigotto, Sandro in Merkù, Pavle, 2005: I paîs de patrie: dizionariut toponomastic : furlan, italiano, slovensko, deutsch. Glemone: La Patrie dal Friûl. Furlan, Metka, Gložančev, Alenka in Šivic-Dular, Alenka, 2000: Pravopisna ustreznost zapisa lastnoimenskega gradiva v registru zemljepisnih imen in registru prostorskih enot. Geografski vestnik letnik 72. 1. 73–86. http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC- YVY9MXLX. Geršič, Matjaž in Perko, Drago, 2022: Slovenski endonimi v dvojezičnih zemljepisnih imenih v Italiji, Avstriji in na Madžarskem. Geografski vestnik 94.1 135–162. https://doi.org/10.3986/GV94107. Geršič, Matjaž, Kumin Horvat, Mojca, Logar, Erik, Perko, Drago in Pipan, Primož, 2024: Zemljepisna imena Slovenskega Porabja. Georitem 33. Ljubljana: Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU. Jagodic, Devan, 2016: Sloveni in Italia. Area di insediamento e tendenze demografiche. V Una comunità nel cuore dell’Europa Gli sloveni in Italia dal crollo del Muro di Berlino alle sfide del terzo millennio. Ur. N. Bogatec in Z. Vidau. Rim: Carocci editore. 41–52. Merkù, Pavle, 1999: Slovenska krajevna imena v Italiji/Toponimi sloveni in Italija. Trst: Mladika. Merkù, Pavle, 2006: Krajevno imenoslovje na slovenskem zahodu. Ur. M. Furlan, S. Torkar. Ljubljana: Založba ZRC. Občina Fojda/Faedis in Ahten/Attimis: Seznam usklajevanja krajevnih imen. Notranje gradivo Centralnega urada za Slovenski jezik. Ustvarjena 3. februarja 2023. Perko, Drago, 2022: Standardizirana zemljepisna imena v slovenskem jeziku. V Pravopis na zrnu graha. Razprave o pravopisnih vprašanjih. Ur. T. Lengar Verovnik, U. Vranjek Ošlak. Ljubljana: ZRC SAZU. 181–197. Perko, Drago in Geršič, Matjaž, 2021: Sporna imena naselij v Sloveniji. Georitem 32. Ljubljana: Založba ZRC. https://doi.org/10.3986/9789610505365. Predpis = Predpisi o varstvu Slovencev v Italiji. / La normativa di tutela degli sloveni in Italia, 2023. Trst: Centralni urad za slovenski jezik Avtonomne dežele Furlanije - Julijske krajine. Centralna direkcija za lokalno samoupravo, sistem javnih uslužbencev, varnost in politiko priseljevanja, Služba za manjšinske jezike in deželne rojake v tujini. Rupel, Aldo, 1995: Krajevni leksikon Slovencev v Italiji: topografski, zemljepisni, zgodovinski, kulturni, gospodarski in turistični podatki o krajih v Italiji, ki jih naseljujejo Slovenci ali sodijo v isto upravno enoto. 2. knjiga. Goriška pokrajina. Trst: NŠK in SLORI. SLOVENSKA KRAJEVNA IMENA V ITALIJI 127 Sabatini, Francesco, 1985: L’“italiano dell’uso medio”: una realtà tra le varietà linguistiche italiane., V Gesprochenes Italienisch in Geschichte und Gegenwart. Ur. G. Holtusin E. Radtke. Tübingen: Narr. 154–184. Simone, Raffaele, 2022: La grammatica presa sul serio. Come è nata, come funziona e come cambia. Rim: Editori Laterza. Statut Avtonomne dežele Furlanije – Julijske krajine, 2023. V Predpisi o varstvu Slovencev v Italiji. Trst: Centralni urad za slovenski jezik Avtonomne dežele Furlanije - Julijske krajine. Centralna direkcija za lokalno samoupravo, sistem javnih uslužbencev, varnost in politiko priseljevanja, Služba za manjšinske jezike in deželne rojake v tujini. https://www.jeziknaklik.it/wp-content/uploads/2022/07/ITA-4.-Statuto-aggiornato- gennaio-2022.pdf. Tesi, Riccardo, 2005: Storia dell’italiano. La lingua moderna e contemporanea. Bologna: Zanichelli. Toniolo, Sandro, Pampaloni, Murizio in Cantile, Andrea, 2004: Toponymic guidelines for map editors and other editors. Italy (Third draft definition). New York: United Nations Group of Experts on Geographical names. Working Paper No. 112. 15–23. https://unstats.un.org/unsd/geoinfo/UNGEGN/docs/22-GEGN-Docs/wp/gegn 22wp112.pdf. Vidau, Zaira, 2015: Upravljanje jezikovne različnosti v javni upravi. Koper: Annales. Vidau, Zaira, 2021: Ocena stanja izvajanja določil iz 10. člena Zaščitnega zakona št. 38/2001 o krajevnih imenih in javnih napisih. V Tretja deželna konferenca o varstvu slovenske jezikovne manjšine / Terza Conferenza regionale sulla tutela della minoranza di lingua slovena. Trst: SLORI. 75–107. https://www.consiglio.regione.fvg.it/cms/export/sites /consiglio/home/.allegati/Terza-conferenza-lingua-slovena-2021/Porocila-SLORI_VSA .pdf. Zilli, Sergio, 2015: Il trattino dirimente. Il Friuli (-) Venezia Giulia ovvero il Friuli contro la Venezia Giulia (e viceversa). V Oltre la Globalizzazione Conflitti/Conflicts. Ur. C. Capineri, F. Celata, D. de Vincenzo, F. Dini, M. Lazzeroni in Fi. Randelli. Firence: Società di Studi Geografici. 87–92. https://arts.units.it/handle/11368/2849280. Slovenian place names in Italy: Contemporary circumstances and the need for standardization The article addresses the issue of Slovenian place names (endonyms) in Italy, emphasizing the ongoing need for their standardization. Historical efforts by scholars like Jakob Medved and Pavle Merkù aimed at documenting these names have not resolved the existing variability, which remains particularly problematic in the Udine region. This inconsistency poses challenges for the public use of Slovenian place names, as there is no uniform and standardized list that can meet the requirements of Italian legislation and serve the specialized needs of the Slovene-speaking community. The area inhabited by the Slovenian minority in Italy includes 32 municipalities with visible bilingualism, although Slovenes live in 39 or even 40 municipalities overall. The article reviews the legal framework for bilingualism, particularly Article 10 of the “Law on the Protection of the Slovenian Linguistic Minority in the Autonomous Region of Friuli-Venezia Giulia” (Law No. 38/2001). It also examines the complexities of standardization, which is influenced by historical, ideological, and cultural factors. In Italy, the approach to standardization is pragmatic, focusing on conventionality, plurality, and minimalism. The role of the Military Geographic Institute and the lack of a consistent standard for Slovenian place names are discussed as significant issues. A focus group conducted with representatives of the Slovenian community in the Udine region revealed varied 128 ANDREJA KALC, MATEJKA GRGIČ IN JASMIN FRANZA perspectives on standardization. Surveys among journalists and translators further highlighted the necessity of having a standardized list to ensure consistency in the public domain. The findings indicate support to standardization of place names despite to the diversity of opinions on the form of it within the community and among linguists. The article emphasizes the urgent need for a standardized list of Slovenian place names to comply with Italian legal requirements and facilitate proper public use. It advocates for a coordinated effort involving the community, experts, and public authorities to address current variability and promote the consistent application of Slovenian place names. Finally, it calls for establishing a cross-border standardization commission to create a unified list, which is essential for preserving the linguistic heritage of the Slovenian minority and ensuring consistent use in public and official contexts. SLOVENSKA KRAJEVNA IMENA V ITALIJI 129 Škrabčevi dnevi 13 Str.: 130–139 VIRI IN JEZIKOVNA PODOBA TRIJEZIČNEGA PRIROČNIKA NOVA NABÉRA LAŠKIH, NEMŠKIH IN SLOVENSKIH POGOVOROV JOŽEFA PREMRUJA (1850) IN IZDAJ DO LETA 1910 IRENA OREL Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta Povzetek Uvodoma je omenjena vloga slovenščine za različne sporazumevalne potrebe tujcev v tisočletni zgodovini. Osrednja pozornost bo namenjena prvemu slovenskemu trijezičnemu konverzacijskemu priročniku Nuova raccolta di dialoghi italiani, tedeschi e sloveni – Neue Sammlung Italienischer, Deutscher und Slovenischer Gespräche – Nova nabéra laških, nemških in slovenskih pogovorov, ki ga je leta 1850 po tujejezični predlogi priredil za slovenščino Jožef Premru, ter jezikovnim spremembam v nadaljnjih šestih izdajah drugih prirediteljev do leta 1910. Ključne besede: zgodovina slovenskega (knjižnega) jezika, slovenščina kot drugi in tuji jezik, konverzacijski priročnik, jezikovne spremembe Abstract After an introductory mention of the role of Slovene for the various communicative needs of foreigners in its millennial history, the focus will be on the first Slovene trilingual conversational manual Nuova raccolta di dialoghi italiani, tedeschi e sloveni - Neue Sammlung Italienischer, Deutscher und Slovenischer Gespräche [New Collection of Italian, German and Slovene Conversations]. This work was adapted for Slovene in 1850 by Jožef Premru from foreign-language template. Some linguistic changes in the subsequent six editions by other editors up to 1910 are also mentioned. Key words: history of the Slovene (standard) language, Slovene as a second and foreign language, conversation guide, language changes 1 Uvod: vloga slovenščine kot tujega jezika skozi čas Pomen rabe slovenščine kot tujega jezika uvodoma osvetlimo v kratkem zgodovinskem pregledu slovenskih zapisov in del na pobudo ali izpod peresa tujcev od prvega ohranjenega rokopisa v njej, posebno še na večjezičnih obrobnih področjih. 130 IRENA OREL Za ohranjanje zapisov v slovenskem jeziku iz najstarejših obdobij so zaslužni tudi tujci v stiku s slovenskimi prebivalci, ki so zapisali večino1 od 15 poznanih srednjeveških rokopisov in fragmentov za različne verske, družbene, umetnostne, trgovske, pravne, uradovalne sporazumevalne namene. Poselitev naših prednikov v vzhodnoalpskem prostoru do Donave do vključno 12. stol.2 je pripomogla k večji vlogi slovenskega jezika v mnogojezični skupnosti tudi v nadaljnjih stoletjih. Brižinski spomeniki (972–1039) v ljudskem jeziku vernikov; pozdravni obrazec buge waz primi gralva Venus (Bog vas sprejmi, kraljica Venera) koroškega vojvode B. Spanheimskega minezengerju U. Li(e)chtensteinskemu, ki ga je zapisal (1227) in se ponovi čez 200 let v eni od dveh večjezičnih pesmi O. Wolkensteina (1416–1417) z interpolacijami v slovenskem jeziku med šestimi jeziki (št. 119: Bog de p(ri)mi), ohranjen do 19. stoletja;3 verzi s čaščenjem ženske lepote v Auersperškem rokopisu (14./15. stol.) izkazujejo sporazumevalno zmožnost tujega plemstva v slovenščini in utečeno rabo med živimi evropskimi jeziki v viteškem pesništvu.4 Kot tuji jezik je bil zastopan tudi pri obredu ustoličevanja karantanskih knezov in nato koroških vojvod ob knežjem kamnu do l. 1414. Stiški rokopis (1428–1440) z zapisi molitev, spovednega obrazca in glos je nastal za liturgično rabo pribeglih čeških menihov, vplivi češčine so vidni zlasti v antifoni Salve Regina, ki so jo latinsko molili samo duhovniki, zato J. Pogačnik (Stiški rokopis 1992: 48–49) predvideva prevod neznanega češkega meniha iz ustvarjalnega nagiba. Videmski rokopis (29. 10. 1458) je bil z narečnim zapisom 49 glavnih števnikov N. Pentorja v pomoč pri trgovanju na večjezičnem območju, enako Černjejski rokopis s cerkvenoupravnimi zaznamki ustanovnih maš v latinščini, italijanščini in slovenščini. Italijan (sicer ni potrjeno, kdo je bil, po napakah sodeč bi lahko bil tujec) je zasnoval tudi načrt pridige (15./16. stol.) (Mikhailov 2001: 72, 74–75, vsi rokopisi 50–76). Iz pragmatičnih razlogov so nastajali slovenski prevodi (u)pravnih besedil, priseg (najstarejše kranjskega mesta iz 15./16. stol.), zakonov, patentov, razglasov, ki so jih prevajali iz nemščine, v času Ilirskih provinc še iz francoščine in italijanščine (Orožen 1996: 326–343, 425– 439). Naklonjen odnos tujih izobražencev, plemičev in oblastnikov do vseh jezikov v mnogojezični državi in poliglotska naravnanost sta pospeševala večfunkcijsko rabo slovenskega jezika in presegla družbeno hierarhizacijo jezikov. V času humanizma in nato preroda so se pomena znanja živih jezikov (svojih podložnikov) z enakovrednim vrednotenjem zavedali tuji predstavniki oblasti, tudi kot pobudniki učenja slovenščine in priročnikov zanjo: cesar Maksimilijan I. Habsburški (1459–1519) se ga je učil od učitelja T. Prelokarja5 in tajnika P. Oberstaina6 (Simoniti 1979: 152–154; 193–194); koroški deželni glavar J. A. von Goëss je v 18. stoletju spodbudil celovške jezuite k priredbi slovarja (1744) po H. Megiserju (1592) in slovnice (1758) po A. Bohoriču (Orožen 1989: 122). 1 Od večjih rokopisov vse razen molitvenih obrazcev (Rateški/celovški in Starogorski rokopis). 2 Prim. Šekli (2022: 4–5), ki je natančno opredelil zemljepisni obseg slovanske poselitve v Vzhodnih Alpah. 3 Npr. bug vas prime (Alasia 1607: 39), Buh vas sprime (Pohlin 1768: 189), Bog te sprimi (Primic 1813: 49). 4 Podrobno obravnavo zapisov in omemb slovenske viteške lirike prim. v Klobčar 2022 (32–56). 5 Ker slovnica in slovar nista znana, trditev, da ju je zanj sestavil, zapisana pri Kleinmayrju in Glaserju, ni potrjena (Ljubša 1896: 276). 6 Simoniti (1979: 154) pripisuje vlogo za poliglotske težnje Maksimilijana in obvladanje sedmih jezikov, med njimi tudi slovenskega, začetniku humanizma v avstrijskih deželah, E. S. Piccolominiju, poznejšemu papežu Piju II. Oberstain v panegiriku na cesarja omenja, da mu je ta septembra 1513 »ukazal, naj mu izdela slovar slovanskega jezika, ki da je med vsemi jeziki najbolj razširjen, da bi se ga lahko cesar naučil« (prav tam: 193). VIRI IN JEZIKOVNA PODOBA TRIJEZIČNEGA PRIROČNIKA ... 131 uporabnosti za jezikoslovce in poznavalce jezika z živim, izvrstnim prevodom klasičnih Za italijanske rojene govorce je sestavil prvi večnamenski slovarski priročnik Vocabolario italiano e schiauo (1607) G. Alasia da Sommaripa, gre za prvo slovensko natisnjeno katoliško besedilo pri tiskarju Natoliniju v Vidmu, ki vsebuje tudi prvi italijansko-slovenski popotni pogovor;7 po Kopitarjevi Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark (1808) je sestavil slovnico Saggio gramaticale italiano-cragnolino (1811) V. Franul de Weissenthurn,8 tretji pa je Premrujev priročnik v sedmih izdajah med l. 1850 in 1910 za lažje učenje vseh treh jezikov (Jevnikar 1986: 93, Frančeškin 2000/2001: 58–63, Vodopivec 2003: 121–125).9 2 Premrujevi trijezični pogovori iz l. 1850 – prvi slovenski konverzacijski priročnik 2.1 Izdaje Premrujevih pogovorov in predloge zanje Priročniki za konverzacijo z osnovnimi sporazumevalnimi vzorci, simuliranimi pogovori za (samo)učenje tujega in lastnega jezika o vsakodnevnem družbenem življenju in dejavnostih omogočajo učinkovito pridobivanje sporazumevalne zmožnosti in spoznavanje kulturnih posebnosti ter hitro vključitev tujcev in priseljencev v tujejezično okolje. Prvi slovenski konverzacijski priročnik, priredbo po tujejezičnem vzorcu z naslovom Nuova raccolta di dialoghi italiani, tedeschi e sloveni – Neue Sammlung Italienischer, Deutscher und Slovenischer Gespräche – Nova nabéra laških, nemških in slovenskih pogovorov10 je l. 1850 priredil za slovenščino tedanji gimnazijski profesor v Gorici J. Premru (1809–1876).11 Za razliko od Pohlina je izhodiščni jezik italijanski, nato nemški, kar je lahko vpliv predloge, slovenski pa je v tretjem stolpcu. Uspešnost tovrstnega učbenika, ki je uporaben tudi za kultiviranje govora Slovencev v različnih sporazumevalnih položajih, s časovne perspektive pa omogoča spremljanje družbeno-kulturnih in jezikovnih sprememb, potrjuje šest nadaljnjih izdaj v 60 letih do l. 1910. Pod naslovom Dialoghi italiani, tedeschi e sloveni – Italienische, deutsche und slovenische Gespräche – Laški, nemški in slovenski pogovori je izšel v priredbah še l. 1864,12 1882,13 1892,14 1900, 1905 in 191015 s Premrujevim imenom in različnimi prireditelji: 2. in 3. (1864 in postumno 1882) je izboljševal in dopolnjeval duhovnik I. Rejec:16 v 2. izdaji je pod imenom »popravljavec« objavil trijezični, le v slovenskem stolpcu jezikovno posodobljen Predgovor (1864: [3]–5) iz l. 1850 (Premru 1850: [5]– 7), dopolnjen z omembo slovanske razsežnosti v Evropi, izvora iz »staroslovenščine«, 7 Pogovore so vključili kot dodatek v devet slovenskih slovnic, namenjenih tudi tujcem, med l. 1768 in 1850 M. Pohlin (1768, 1783), J. L. Šmigoc (1812), P. Dajnko (1824), F. S. Metelko (1830), A. Murko (1832, 1843, 1850) po novogrški slovnici M. G. Bojadschija (npr. Dunaj 1821: [254]–313, Murko 1832: 170) in B. Potočnik (1849), za vse slovnice prim. Ahačič (2015), J. N. Primic pa v berilo (1813) (Zemljarič Miklavčič 1999, 2001: 64–192, Orel 2004: 411–415). 8 V uvodu k svoji slovnici jo omenja Metelko in v začetni pošiljki za pregled tudi avtor sam v 1. pismu Vodniku. 9 Pregled slovnic slovenskega jezika za Italijane je prispeval Jevnikar (1971). 10 Naslov nakazuje predhodno izdajo, kar bi lahko bila predloga (Zemljarič Miklavčič 2001: 117). 11 O Premruju prim. Jevnikar (1986), Clemenz (1994), o virih, izdajah in italijanskem delu Frančeškin 2000/2001, Vodopivec 2003, o slovenski leksiki Kobal (2010), med učbeniki za učenje slovenščine kot drugega/tujega jezika o izdaji iz l. 1882 Zemljarič Miklavčič (1999: 256–257, 2001: 117–119). 12 Izdaja s to letnico in ne 1862 (Lukman 1952/2013: »kasnejše izdaje: 1862²; 1882³, predelal in pomnožil G. Rejec«) ali 1865 (Jevnikar 1986) je dostopna na dlib.si. 13 Edini izvod 3. izdaje iz l. 1882 iz OHK FF UL ni več dostopen. 14 Pregledani izvod 4. izdaje se nahaja v Slovanski knjižnici. 15 Zadnje tri izdaje hrani NUK. 16 Ivan Rejec (1838 –1880), duhovnik, učitelj in jezikoslovec, je bil v času priredbe od l. 1863 učitelj v Števerjanu, od 1865 v Devinu (Jevnikar 1987: 182, Frančeškin 2000/2001: 64, Vodopivec 2003: 124–125). 132 IRENA OREL izrekov in napredka pri učenju z zbirko, ki pomeni »ključ« za boljši uspeh.17 Od 3. izdaje (1882) je dodana še kratka slovnica slovenskega jezika na ok. 40 straneh (Vodopivec 2003: 123).18 5. in 6. izdajo (1900, 1905) je priredil I. Domenis,19 4. in 7. izdaja (1892, 1910) pa sta izšli brez imena korektorja (Frančeškin 2000/2001: 58–64, Vodopivec 2003: 121–125), po Gabrščku (1932: 32) je zadnjo priredil tudi Domenis. Zadnje tri izdaje imajo enak naslov in so strukturno podobne, zlasti 5. in 6., uvajajo pa jezikovne popravke. Predgovora izdajatelja 5. (1900) in 6. izdaje (1905), ki se ujemata (Frančeškin 2000/2001: 63, Vodopivec 2003: 124), sta pomembna, ker razkrivata podatek o tujejezični predlogi za Premrujeve pogovore: to je splošno znana »Ročna knjižica pogovorov italijansko-nemških« dr. Alojzija Cezarja, viteza Pavissicha (Makarska 1823–Gorica 1905),20 in podatek o prireditelju: pomanjkljiv slovenski del je »od začetka do konca popravil g. Ivan Domenis, šolski voditelj v Gorici, ki je ob tej priložnosti dodal še nekaj novih pogovorov«.21 Na spletu je sedaj dosegljiva Pavissicheva 9. izdaja iz l. 1857, ki je v primerjavi s Premrujevo zgradbeno primerljiva, vsebinsko pa delno ujemalna s prerazporejenimi primeri besed in dodanimi pogovori.22 Konverzacijski priročniki za različne jezike so bili sestavljeni po metodi F. Bozzija,23 kar je omenjeno v naslovu nekaterih priredb, tudi pri Pavissichu. 17 Podatki v SB pri Rejcu (Jevnikar 1987: 182) o naslovu 2. izdaje (1865), ki ni enak prvi, temveč naslednjim izdajam, in obsegu, ki je največji v 2. (450 strani) in ne v 3. izdaji, ki ima po Cobiss-u 268 strani, niso ustrezni. Tudi pri geslu Premru (Jevnikar 1986: 93) je Rejec omenjen šele za 3. izdajo. Pravilne podatke navede Frančeškin 2000/2001 in Vodopivec 2003. 18 Jevnikar (1986: 93) jo omenja šele v 5. izdaji. 19 V biografskih delih in obravnavah Premrujevih izdaj o njem ni podatkov, le l. 1900 in 1905 je v predgovoru omenjen kot prireditelj. Za najdbo referenc gre zahvala Anki Polajnar. Ivan Domeniš je l. 1871 naveden med člani Mohorjeve družbe kot kaplan v Sv. Petru Slovenov v Videmski nadškofiji (Koledarček 1871: 133), A. Gabršček (1932: 32, 393) pa je med goriškimi Slovenci pri omembi Premruja in Pogovorov navedel za prireditelja zadnje izdaje pred vojno Beneškega Slovenca I. Domenisa, učitelja, od l. 1895 ravnatelja slovenske mestne šole v Gorici, ki je končal učiteljišče v Kopru »in bil prav dober Slovenec«. V korespondenci Baudouina de Courtenayja je ohranjeno Domenisovo edino pismo (5. maja 1884, Rodda/Ronec, občina Pulfero/Podbonesec) s prošnjo, da mu pomaga najti učiteljsko mesto v Rusiji (Spinozzi Monai 1994: 55–56, objava pisma 141–145). V njem sporoča tudi nekaj biografskih podatkov: kraj (Ronec) in letnica rojstva (1854), »rodom Beneški Slovenec«, šolanje na gimnaziji v Vidmu, učiteljska matura in izpit v Kopru, usposobljenost za šole s slovenskim in italijanskim jezikom, izpit iz nemščine pri predmetu, že pred maturo dve leti in pol začasni učitelj na neki slovenski šoli na Goriškem, po njej v Istri, a brez avstrijskega državljanstva, zato je bil učitelj in korespondent v zasebni steklarski šoli na Štajerskem, kjer je zbolel in se vrnil v Italijo. O njegovi nadaljnji usodi ni podatkov (prav tam: 93). 20 Za življenjepisne podatke o Pavissichu gl. Bruzzone (2017), ÖBL in BLKÖ, ki od l. 1887 do smrti 1905 omenjajo njegovo bivanje v Gorici (Bruzzone 2017: 232). 21 Prim. Frančeškin 2000/2001: 62, Vodopivec 2003: 124, ki je upoštevala 20. izdajo iz l. 1875. 22 Po podatku v BLKÖ, da je Luigi Cesare Pavissich priredil 7. do 13. izdajo italijansko-nemških pogovorov po Bozzijevi metodi, in zaradi datacije 7. izdaje l. 1852 v ponatisu predgovora v dostopni 9. izdaji iz l. 1857 na spletu, se njegove predloge za Premrujev italijansko-nemški del ne bi dalo potrditi. V tem predgovoru (V–X) je naveden njegov vir, dialogi Loyda, Beauvala in F. de Genlis ter odlično delo J. Perrina The elements of French, Italian and English conversation , ki dokazuje, da je priredil tudi prvih šest izdaj, ki so hitro pošle. Niso dosegljive ne navedene med njegovimi deli (v ÖBL le izdaja iz l. 1868). Priredba v hrvaščini Uputa k srpsko-hrvatskom i talianskom razgovaranju/Guida alla conversazione italiana ed illirica (serbo-croata) Vjekoslava Cezarja Pavišića (podatek po DiZbi.HAZU (https://dizbi.hazu.hr/a/?pr=i&id=317906)) je izšla šele l. 1875 v Zadru. 23 O Bozziju ni biografskih podatkov ne v italijanskem leksikonu ne na spletu, kjer pa so dosegljivi bibliografski zapisi iz različnih evropskih knjižnic, v katerih je naveden kot glavni avtor, ki je priredil izdaje konverzacijskega priročnika z nemško razlago, štirijezično francosko-angleško-italijansko (npr.1827, 1830) po Perrinu, Mad. de Genlis, Duvezu, Beauvalu, R. Zottiju, H. E. Lloydu. Kot e-knjiga je navedena prva izdaja iz l. 1827 Conversations-Taschenbuch der Französischen, Englischen, Italiänischen Sprache mit deutscher Erklärung. […] Nach J. Perrin, H. E. Lloyd, Romualdo Zotti, Mad. de Genlis und Beauval (Wien: Schrämbl), ki ni dostopna. Dvojezične so npr. francosko-nemška ( 5 7 1836, 1840) po J. Perrinu, Mad. de Genlis in Duvezu, ki sta jo izboljšala in na novo predelala VIRI IN JEZIKOVNA PODOBA TRIJEZIČNEGA PRIROČNIKA ... 133 2.2 Vsebina Premrujevega priročnika Po predgovoru o potrebnosti znanja slovenskega jezika, namenu (za učenje »Lahov in Nemcev«, tudi začetnikov, jih z uporabo najboljših piscev seznaniti z jezikom in olajšati razumevanje) in po italijansko-nemškem poglavju o črkah z abecedo in njihovi izreki v slovenščini, primerjalno z rabo v obeh tujih jezikih ([5]–7)), v prvem delu ([9]–26) vsebuje besedne sezname (Vocaboli – Vokabeln – Besede) samostalnikov za glagol imeti in pridevnikov za pomožnik biti, uporabljene v slovničnih zgledih v sedanjiku, pretekliku, prihodnjiku in pogojniku ednine (razen 2. osebe, ki je dodana v 2. izdaji) in množine v povednih, vprašalnih in nikalnih stavkih. Vmes so Kratki prijazni izreki (26– 41) v 11 tematskih razdelkih, tudi v dialogih (npr. Zahvalim, Sim Vaš sluga, Sim vaša služabnica, Sluga ponižen (2.)). Sledijo glagoli v nedoločniku, velelnem naklonu, seznam samostalnikov in zvez s svojilnim zaimkom, združenih z glagoli v trdilnih in nikalnih stavkih, prislovi, povedi z vsemi tremi besednimi vrstami in enakimi zgledi, predlogi v stavkih s prejšnjimi glagoli in imeni (41–117). V drugem delu je 48 oštevilčenih in podnaslovljenih Novih in lahkih navadnih pogovorov (118–236), v katerih so tudi nizi monologov z več vprašanji ali možnimi izjavami (prim. Kobal 2010: 18), na koncu so štirje tematski seznami (Mésci léta, Dnévi tédna, Broji, Iména nar glavniših umetnosti, znanstev in rokodelstev (236–248)) in Kazalo ([249]–255). V 2. izdaji je povečano število pogovorov na 80, dodana sta razdelka Listi (pisma) in Pregovori, razširjena tematska seznama Spisek nekterih besed in s podnaslovi pojmovno razčlenjena Poglavitne imena. Od 3. izdaje je slovnični del razširjen še na oblikoslovje (Vodopivec 2003: 123) in zajema pregibne besedne vrste, od 5. izdaje tudi nepregibne. 2.3 Jezikovne spremembe v izdajah Premrujevih Pogovorov Primerjava slovenskega dela v začetnih razdelkih vseh izdaj, razen l. 1882 le v edinem dostopnem pogovoru (87. Od angležkega jezika),24 je pokazala sistemske posodobitve v razvoju slovenskega jezika, individualne zamenjave in izboljšave, pogojene slogovno, pa tudi neustrezne popravke. V vseh izdajah so vidne posamezne dvojnice. 1. izdaja ohranja še jezikovno normo kranjskega knjižnega jezika prve polovice 19. stoletja, ki jo 2. izdaja I. Rejca večinoma uskladi z normo splošnoslovenskega jezika. Največ odstopanj je vidnih na glasoslovni ravni z delno odpravo narečnih odrazov, npr.: (1) prilikovanja in preglasa: vonder – vendar, de – da; (2) narečnega odraza nenaglašenega polglasnika: šopik – šopek; sim – sem; (3) protetičnega v- in j-: vola – ola, jeno – eno (1910: edno). Nekatere glasovne prvine pa še ostajajo nespremenjene, npr.: Roberto in Julv 9 é court, enako 1845), italijansko-nemška po J. Perrinu, R. Zottiju Mad. de Genlis in Beauvalu (npr. 61851, 1862) idr. Izdajal je tudi literarna dela (Petrarkovo poezijo (1826), tragedije R. Alfierija (1827) – za podatek se zahvaljujem Metki Šorli. 24 Po posnetku v Zemljarič Miklavčič (2001: 118 (slika 37)). 134 IRENA OREL (4) preglas a > e pred in za j: tukej, zmirej, pri osebnem zaimku do 1864 jest, 1882 jez, od 1892 jaz; (5) i za kratki e iz praslovanskega ě: vidili, vsih (še 1892); (6) upad nenaglašenih samoglasnikov: zlo, hotli, zelo, od 1892 videli, hoteli, do 1905 koj, 1910 takoj; do 1900: sprehod, od 1905: izprehod; (7) ohranjen ali prilikovan sklop šč: vošim, ognjišu : stanovališče idr., od 1892 voščim. Sprememba oblikoglasnih pravil se kaže v (nedosledno) spremenjeni knjižni normi pri zapisu: (8) r za odraz әr za zložni r: 1850 terdno, od 1864 trdno; (9) zvenečega pripornika ž pred prilikovanim obrazilom -ski: 1850 angležkiga, 1864, 1882 angležkega, od 1892 angleškega (v kazalu še angležkem); (10) -ivn : -iln: do 1892 v gostivnici, od 1892 v gostilnici; (11) predpone v-: u-: od 1850 vstati, od 1892 ustati, 1910 vstati; 1864 vkažete/ukažete, 1910 ukažete; (12) oblikoglasnih razlik v velelniku: do 1882 nalikovno izrečite, postrežite, od 1892: z izvorno palatalizacijo izrecite, postrezite, toda vsi le oblečite, (13) samo l. 1864 neobičajen zapis l z lj pred i pri: ali/alj, dovoljite, blagovoljite idr. V oblikoslovju so vidne spremembe šele v 2. izdaji z uvedbo izvorno prvotnejših novih oblik, ki jih je Luka Svetec objavil v Sloveniji l. 1850, npr.: (14) 1850 učencama – 1864 učencoma, od 1892 učencema; (15) 1900 pri nemškej gospéj, 1905 pri nemški gospi, 1910 pri nemški gospej; (16) 1850 boljšiga – od 1864 boljšega idr. Do zadnje izdaje pa ostaja še nekaj starejših oblik: (17) presežniška členica: To je nar boljši; (18) feminizacija srednjega spola v množini: različne vprašanja. Druge zamenjave v izdajah so še: (19) 1864 vpeljava razlikovalne mehke končnice -i za funkcijsko mehkimi soglasniki namesto -u v mestniku ednine in 1905 poenotenje -u: 1850 o pervim spanju, 1864 do 1900 o prvem spanji; 1905 v prvem spanju; (20) brezosebna tretjeosebna edninska in prvoosebna množinska oblika: 1850, 1864 Kadar se dobro jutro voši, od 1892 Kade(a)r voščimo; (21) vikanje med učencema zamenja tikanje. Spremembe nastopijo tudi na besedotvorni ravni: (22) načinovni prislov v zvezi z jezikom -o : -i: 1850 angležko, od 1864 angležki/angleški; (23) 1850 naložbo/nalogo, od 1864 nalogo; (24) do 1905 gledišče, 1910 gledališče idr. (25) a. 1850 vi mi delate serce, 1864, 1892 Vi mi delate srčnost, od 1900 Vi mi dajete Srčnost. VIRI IN JEZIKOVNA PODOBA TRIJEZIČNEGA PRIROČNIKA ... 135 olajšal njihovo usvajanje in pospeševal plurilingvizem na Goriškem. Dostopni podatki b. Ella m’incoraggisce. italijanščina c. Sie machen mir Muth. nemščina Leksikalne razlike so sopomenske, izmenjavne, individualne ali slogovne, uvedeni so tudi redki slavizmi ((30), (31)): (26) 1850, 1864: zajterk/kosilce, zajterkvate/kosilcate, od 1892 do 1910 le zajuterk/zajutrk/zajutrek; (27) od 1864 bukve, 1892: bukve/knjige, od 1900 knjige; (28) 1850, 1864 Od hud(i)ga vreména, od 1892 Nevihta; (29) do 1905 prav dobro, 1910 izvrstno; (30) 1892, 1900 Vas zapišem, 1905 napišem, 1910 zabiljéžim; (31) 1850 dodelali (nalogo), 1864 svršili, od 1892 naredili; 1910 zgotavljam. Rejec (1864) za novejše izraze doda v oklepaju uveljavljene, izvorno različne sopomenke: (32) tihotapskega (kontrabantarskega); (33) kozarec (kupico) piva (ola); (34) violončel (mali bas); (35) v zbiralnici (galerii) ipd. Skladenjske zamenjave so sistemske, a so popravki tudi neizvedeni (npr. (36), (38)): (36) odprava odvečne rabe osebnega zaimka kot osebka že v 2. izdaji, lahko pa ostaja še v zadnji: 1850 jest pa si tudi veliko prizadevam, od 1864 pa si tudi veliko prizadevam; 1900 Ste vsi zaspani, 1905 Vsi ste zaspani, 1910 Vi ste vsi zaspani; (37) odprava kalkirane vezljivosti: do 1882: od angležkiga jezika, od 1892: o angleškem jeziku, (38) besedni red s stavo neosebne glagolske oblike na koncu celo do 5. izdaje: 1900 Me je po obrazu udaril; Jaz ne morem svoje knjige najti. Besediloslovne razlike se kažejo v dopolnitvi ali skrajšavi naslova ali replike: (39) 1850: Pogovor med učencama, 1864: Pogovor med učencema in učenikom, (40) 1900: Cesarja in našo preljubo Cesarico, 1905: cesarja. Spremembe so tudi na pragmatični ravni oz. jezikovnokulturne: (41) pri odzdravu: 1850, 1864 Bog daj (kot odgovor na dobro jutro), od 1892 Isto tako/Istotako jaz vam/vam jaz voščim). 3 Sklep Premrujev učbenik je v slovenskem prostoru pionirsko, didaktično učinkovito delo, zrcalo družbenega življenja in jezikovnega sporazumevanja pred dobrim stoletjem (in pol), ki ga odlikuje osamosvojenost v knjižni obliki, metodološko pa vključenost trijezičnih besednih seznamov in slovničnih zgledov v pogovorno obliko, kar ga opredeljuje za slovnično-slovarski konverzacijski priročnik, ki je nad 60 let didaktično učinkovito vzporejal tri jezike »v naših južnih deželah Avstrije« (1892, Predgovor), 136 IRENA OREL o možnih predlogah so pokazali, da naj bi bili po in ob številnih tovrstnih evropskih priročnikih po Bozzijevi metodi in po Pavissichevem italijansko-nemškem zgledu Premrujevi pogovori s slovenskim jezikom prvi, ki med romanske in germanske jezike vključijo slovanski jezik. Največ sistemskih jezikovnih posodobitev in vsebinskih dopolnitev ima 2. izdaja I. Rejca, primerjava z ostalimi izdajami pa izkazuje različen čas in stopnjo uvedbe, obstoj dvojnic, presojo prirediteljev za izpopolnjeno, slogovno, spremembam časa prilagojeno vsebinsko in jezikovno podobo »primernega jezikovnega vodnika […] katerega neobhodno potrebuje v občevanju s sodeželani druge narodnosti« (1910, Predgovor). Zahvale Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa št. P6-0215 (Slovenski jezik – bazične, kontrastivne in aplikativne raziskave), ki ga je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Viri in literatura Ahačič, Kozma (ur.), 2015: Slovenske slovnice in pravopisi: spletišče slovenskih slovnic in pravopisov od 1584 do danes. https://www.fran.si/slovnice-in-pravopisi. Različica 1.0. Alasia da Sommaripa, Gregorij, 1607/1979: Slovar italijansko-slovenski, druga slovensko- italijanska besedila. Videm 1607. Ljubljana, Devin-Nabrežina, Trst: Založba Mladinska knjiga in Založništvo tržaškega tiska. BLKÖ = Wurzbach – Tannenberg, von, Constant, 1870: Pavissich, Luigi Cesare. Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich. BLKÖ:Pavissich, Luigi Cesare – Wikisource. Bruzzone, Gian Luigi, 2017: P. Sebastiano Casara and mgr. Luigi Cesare Pavissich. Rosmini studies 4. 231–274. https://doi.org/10.15168/rs.v0i4.125 Clemenz, Majda, 2008: Jožef Premru (1809–1877). Goriški letnik 32. Nova Gorica: Goriški muzej. 91–106. Frančeškin (= Vodopivec), Nika, 2000/2001: L'italiano nel manuale trilingue dei "Dialoghi" di Premru: tesi di laurea in storia della lingua italiana. Trst. Gabršček, Andrej, 1932: Goriški Slovenci I (od leta 1830 do 1900). Ljubljana: V samozaložbi. Jevnikar, Martin, 1971: Le grammatiche della lingua slovena per gli Italiani attraverso i secoli. Il mondo slavo 3. Padova: Ceseo – Centro studi Europa orientale. 95–114. Jevnikar, Martin, 1986: Premru Jožef. Primorski slovenski biografski leksikon 12. Gorica: Goriška Mohorjeva družba. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi460233/ Jevnikar, Martin, 1987: Rejec Ivan. Primorski slovenski biografski leksikon 13. Gorica: Goriška Mohorjeva družba. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi944230/ Kernc, Eleonora, 1932/2013: Kopitar, Jernej (1780–1844). Slovenska biografija. Ljubljana: SAZU, ZRC SAZU. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi287315/. Klobčar, Marija, 2022: Poslušajte štimo mojo: potujoči pevci na Slovenskem. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Kobal, Rok, 2010: Jožef Premru in njegovi Dialogi. Diplomska seminarska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Oddelek za prevajalstvo. VIRI IN JEZIKOVNA PODOBA TRIJEZIČNEGA PRIROČNIKA ... 137 Koledarček Družbe svetega Mohora za prestopno leto 1872, 1871. Celovec: Družba sv. Mohora. 133. http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-6ESMLYW1 Ljubša, Matija, 1896: Doctor Thomas (Prelokar) de Cilia. Dom in svet 9.9. 276–278. Lukman, Franc Ksaver, 1952/2013: Premru, Jožef (1809–1877). Slovenska biografija. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi460233/. Mikhailov, Nikolai, 2001: Jezikovni spomeniki zgodnje slovenščine. Trst: Mladika. Orel, Irena, 2004: Sporazumevanje nekoč in danes – od vzorcev pogovorov do mladostniških SMS-ov. V Aktualizacija jezikovnozvrstne teorije na Slovenskem: členitev jezikovne resničnosti, Obdobja 22. Ur. E. Kržišnik. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. 407–422. Orožen, Martina, 1989: Govorno in knjižno besedišče v Megiserjevem slovarju 1744. Slavistična revija 37.1–3. 121–133. Orožen, Martina, 1996: Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: Filozofska fakulteta. ÖBL = Cella, Sergio, 1977: Pavissich, Luigi Cesare (1823-1905), Lehrer und Schriftsteller. Österreichisches Biographisches Lexikon VII. 361–362. https://www.biographien.ac.at. Pavissich, Luigi Cesare, 1857: Manuale di conversazione nelle due lingue italiana e tedesca. (Giusta il metodo di Bozzi). Nona Edizione. Conversations-Taschenbuch der italienischen und deutschen Sprache. (nach Bozzi). Vienna: Lechner. https://sammlungen.ulb.uni-muenster.de/hd/ Premru, Jožef, 1850: Nuova raccolta di dialoghi Italiani, Tedeschi e Sloveni – Neue Sammlung Italienischer, Deutscher und Slovenischer Gespräche – nova nabéra Laških, Nemških in Slovenskih pogovorov. Goerz: Verlag der Paternolli'schen Buchhandlung und Buchdruckerey. Premru, Jožef, 1864, 1882, 1892, 1900, 1905, 1910: Dialoghi Italiani, Tedeschi e Sloveni – Italienische, Deutsche und Slovenische Gespräche – Laški, Nemški in Slovenski pogovori. Gorizia: Dalla Tipografia e Libreria Editrice Paternolli. Primic, Janez Nepomuk, 1813: Némshko-Slovénske branja = Deutsch-Slovenisches Lesebuch. V' Némſhkim Gradzu: Josef Miller. http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC- 0CAW5NBY. Simoniti, Primož, 1979: Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede 16. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica. Spinozzi Monai, Liliana, 1994: Dal Friuli alla Russia. Mezzo secolo di storia e di cultura. In margine all'epistolario (1875-1928) Jan Baudouin de Courtenay. Udine: Società Filologica Friulana. Stiški rokopis, 1992: Študije. Ljubljana: Slovenska knjiga. Šekli, Matej, 2022: Jezikovne značilnosti zgodnje slovenščine 11. in 12. stoletja. Slovenski jezik 14. 3–32. https://doi.org/10.3986/sjsls.14.1.01. Vodopivec, Nika, 2003: Jožef Premru e l'importanza dei suoi "Dialoghi" nel goriziano dell'Ottocento. Metodi e ricerche: rivista di studi regionali 22.1. 115–136. Zemljarič Miklavčič, Jana, 1999: Slovenščina kot drugi/tuji jezik: zgodovina: (od začetkov do 1850). Slavistična revija 47.2. 245–260. Zemljarič Miklavčič, Jana, 2001: Jezikoslovni vidiki slovenščine kot tujega jezika. Magistrsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. 138 IRENA OREL Sources and linguistic identity of Nova nabéra laških, nemških in slovenskih pogovorov (New accumulation of Italian, German and Slovenian talks) by Jožef Premru (1850) and editions until 1910 The trilingual conversational manual was edited in 1850 from Italian and German for Slovenian by J. Premru, a high school teacher in Gorizia. The first part contains word lists used in sentences according to word types and phrases in 11 thematic sections, and the second part contains 48 New and Easy Regular Conversations and four thematic lists. The Italian, German and Slovene Dialogues have been published six more times in 60 years (1864, 1882, 1892, 1900, 1905, 1910) in adaptations by I. Rejec, I. Domenis and two unnamed, which differ in content and language. From the 3rd edition (1882) they include a short grammar of the Slovenian language. The available data on possible proposals for Premru’s textbook show that it is the first to include the Slavic language among the Romance and Germanic languages, following the method of F. Bozzi for various European languages and the Italian-German example of L. C. Pavissich. Premru’s first edition shows the Central Slovene or Carniolan regional linguistic norm of the first half of the 19th century, while the second expanded edition of I. Rejec introduces the most linguistic updates and content additions and takes into account the new all-Slovenian book norm with traces of the older one. A comparison with other editions documents the different time and degree of introduction of changes, the existence of doubles, the efforts of the organizers for an improved and stylistically adapted content and language image. The latest editions mostly approach today’s literary language with some speech-cultural characteristics of the time. Premru’s textbook was didactically effective in promoting the acquisition of three languages in the multilingual space and, despite the foreign-language pattern, it represents a pioneering work for the Slovenian space, a mirror of social life in the second half of the 19th century, for the first time independent in book form and by combining word lists and grammatical examples into a dialogic text type. VIRI IN JEZIKOVNA PODOBA TRIJEZIČNEGA PRIROČNIKA ... 139 Škrabčevi dnevi 13 Str.: 140–158 ZOONIMSKI MASKULINATIVI V SLOVENŠČINI METKA FURLAN ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša Povzetek Ob le nekaj maskulinativih iz samostalnikov ženskega spola, ki označujejo osebe, ima slovenščina več kot 100 različnih živalskih maskulinativov, ki izkazujejo 15 prvostopenjskih pripon, edino maskulinativno funkcijo pa imata le ne več tvorni priponi v razmerjih goser ‘gosak’ : gos in kozel ‘caper’ : koza. Ključne besede: zoonim, maskulinativ, feminativ, besedotvorje, pripona, slovenščina Abstract In addition to the few masculinized feminine nouns designating persons, Slovenian has over a hundred attested zoonymic masculinized nouns, which exhibit fifteen different primary suffixes, with only two no longer productive suffixes in the relationships goser ‘gander’ : gos ‘goose’ and kozel ‘buck goat’ : koza ‘doe goat’ performing a masculinizing function. Key words: zoonym, masculinized nouns, feminized nouns, word-formation, suffix, Slovene 1 Uvod V jezikoslovjih se je kot odgovor na vedno večjo družbeno enakopravnost med spoloma predvsem v evropskem prostoru zlasti intenzivno od sredine prejšnjega stoletja začela uveljavljati potreba po tvorbi feminativnih ustreznikov k samostalnikom moškega spola, ki označujejo osebe, njihove poklice in druge funkcije ali statuse družbenega ali socialnega življenja. Slovensko sinhrono jezikoslovje ima to besedotvorno temo razmeroma dobro obdelano, najobsežnejšo sintezo pa smo dobili z monografijo Feminativi v slovenskem jeziku (2021) Tjaše Markežič in Irene Stramljič Breznik, v kateri avtorici feminative po tvorjenosti iz moških parnih poimenovanj ustrezno označujeta kot dodajalne učitelj-ica ← učitelj in zamenjevalne zdravn-ica ← zdravn-ik. 1.1 Feminativi Feminativi niso jezikovna inovacija sodobnega sveta, ampak stalnica z dolgo zgodovino, ki je pogojena tudi z genetično podstatjo jezika. Naš jezik je eden od mlajših potomcev praindoevropščine, ki v najzgodnejši razvojni stopnji slovnične spolske opozicije ženski : moški ni imela, ampak so bili tedaj samostalniki spolsko označeni po tem, ali so lahko nastopali kot subjekt ali ne. Šele kasneje so tisti, ki so lahko nastopali kot subjekt, postali moškega ali ženskega slovničnega spola. Prerazporeditev prvotnih 140 METKA FURLAN samostalnikov kategorije živosti v moški ali ženski slovnični spol pa se je izvrševala glede na denotat. Ker je samostalnik za brata * h h b réH tēr << * bréH tōr lahko označeval 2 2 le osebo moškega naravnega spola, je postal moškega slovničnega spola in enak spol ima še vedno sln. ustreznik brat. Nasprotno je samostalnik za sestro *s ésōr lahko označeval le osebo ženskega naravnega spola in je zato postal ženskega slovničnega spola in enak spol ima še vedno sln. ustreznik sestra z dodanim značilnim izglasnim -a kot večinskim, a ne stoodstotnim označevalcem ženskega slovničnega spola, kot ponazarja naše vodja ali sluga. Drugačna prerazporeditev se je zgodila pri samostalnikih z denotatom, ki je glede pomenske motiviranosti ustrezal moškemu in ženskemu naravnemu spolu. Takšna sta bila zoonima *H2e i- in *g o -. Denotata prvega sta bila enakovredno ovca ali oven, drugega pa krava ali bik, zato sta zoonima v novem spolskem sistemu najprej postala obeh slovničnih spolov, ženskega in moškega. Medtem ko tako žensko-moško spolsko slovnično stanje še odražajo nekateri stari indoevropski jeziki, je v drugih prišlo do jezikovnih sprememb v smeri, da sta se z izpeljavo vzpostavila dva samostalnika ali pa je bil star nadomeščen z dvema genetično različnima. Pide. *H2e i- ‘ovca/oven’ se prek psl. *o ь-c in *o -nъ odraža v sln. paru ovca : oven, pide. *g o - ‘krava/bik’ pa je doživel leksikalno zamenjavo, ki se prek psl. neologizmov *kőr a in *býkъ odraža v sln. paru krava : bik, staro *g o - pa se v slovanskih jezikih ohranja v generični oznaki *go do = sln. gov do. V slovenščini ima beseda moškega spola volk lahko različna denotata, saj se lahko uporablja za označevanje živalskega osebka moškega naravnega spola, lahko pa tudi za splošno označevanje te živalske vrste ne glede na naravni spol. To je samo eden od primerov, ki po inerciji ohranja staro razmerje do denotata iz časa binarnega sistema spola brez slovnične spolske žensko-moške opozicije. Če pa želimo posebej izpostaviti, da govorimo o samici volka, imamo na razpolago izpeljanko volkulja, ki počasi izpodriva starejši feminativ volčica, v katerem je zaporedje vlči- < psl. * ьlči- enako sti. v k - f ‘volkulja’ kot feminativu k v ka- m ‘volk’. Prvotna funkcija feminativa volčica se počasi izgublja in uveljavlja kot manjšalnica k volkulja (SP 2001). V slovenščini ima v leksikalnem sistemu samostalnik volk torej dva položaja, lahko je nadpomenka za posebno živalsko vrsto, lahko pa je skupaj z volkulja in volčica podpomenka, ko označuje volčjega samca. Pri nas lahko feminativom sledimo od 16. stoletja dalje, ko so ob dodajalnem besedotvornem tipu kralj-ica : kralj in zamenjevalnem delav-ica : delav-ec dobro potrjena tudi parna žensko-moška poimenovanja tipa žena : mož, ki se od prvih dveh tipov razlikujejo, da nimajo skupnih korenov ali osnov in prav zato niso v nobenem besedotvornem razmerju in tudi v nobeni medsebojni genetični povezanosti. Ob teh leksikalnih žensko-moških poimenovanjih, ki se jih označuje tudi kot nadomestna imena (Toporišič 1992: 113, 383), se postavlja vprašanje, ali je besedo žena res treba označiti kot feminativ k mož in obratno, ali je beseda mož res maskulinativ k žena, če se feminative obravnava kot tvorjenke ženskega slovničnega spola iz pomenskomotivacijsko enakih samostalniških predlog moškega slovničnega spola. Glede oblikovanja para žena : mož se postavlja vprašanje, kateri člen parnega poimenovanja se je pridružil h kateremu, ali žena ali mož. Odgovora na to vprašanje sinhroni pogled ne more podati, lahko pa ga diahroni, pri katerem se izkaže, da je samostalnik žena < psl. *žen < pide. dial. *g enéH2 precej starejši od samostalnika mož < psl. *m žь in da se je parno poimenovanje oblikovalo s pridružitvijo oziroma z zbližanjem člena mož k žena. ZOONIMSKI MASKULINATIVI V SLOVENŠČINI 141 2 Maskulinativi Sodobne družbene enakopravnosti med spoloma jezikovno ne odražajo le feminativi, ampak tudi maskulinativi kot moški parni ustrezniki ženskim poimenovanjem. Bera sodobnih maskulinativov, ki označujejo osebo, je pičla, ker je očitno, da moški redkeje prevzemajo funkcije, ki so v novoveški družbi veljale za izrazito žensko opravilo, pa tudi, da je bila večina funkcij in statusov družbenega in socialnega življenja prvotno ubesedena s samostalniki moškega slovničnega spola, čeprav so se nanašali na denotate ženskega in moškega naravnega spola. Ob gospodȋnjec ‘moški, ki opravlja ali vodi domača, hišna dela’, ki se je v slovenščini pojavil po letu 1970 in ima v obeh izdajah SSKJ presenetljivo še vedno oznako šaljivo, ter še mlajšega šiviljec ‘kdor se poklicno ukvarja s šivanjem, zlasti po vnaprej določenih vzorcih’, ki ga je uslovaril šele Sprotni slovar slovenskega jezika (Krvina 2014–),1 se lahko navede le maskulinativ vdóvec ‘mož, čigar žena je umrla in se ponovno ne poroči’ k vd va ‘žena, katere mož je umrl in se ponovno ne poroči’, ki ima neprimerno daljšo zgodovino in zato večjo starost od gospodinjca in šiviljca, saj ga pozna večina slovanskih jezikov in je v fonetični podobi * ьdo cь obstajal že v praslovanščini, ko je bil tvorjen iz * ьdo z Asg * do ǫ. Če se ozremo še bolj v preteklost, v družbo starih Indoevropejcev, pa ugotovimo, da v njej potreba po pojmu ‘vdovec’ očitno ni obstajala, nasprotno pa je bil pojem ‘vdova’ z besedo * h idH é eH 1 2 = sti. vidhávā- ‘vdova’, lat. vidua v njej dobro zasidran. Jezikovno gradivo indoevropskih jezikov kaže, da se je potreba po tvorbi maskulinativov kot tvorjenk iz samostalnika ženskega spola za vdovo tipa vdovec ← vdova, n. Witwer ← Witwe, agl. widower ← widow, it. vedovo ← vedova pojavila kasneje, šele po zatonu praindoevropske družbe. 2.1 Živalski maskulinativi Številčno povsem drugačno je stanje živalskih maskulinativov. Iz sodobnih in zgodovinskih slovarskih virov od 16. stoletja dalje in iz različnih narečnih virov jih je bilo mogoče evidentirati nekaj čez 100, med katerimi prevladujejo oznake za domače vzrejne živali, v manjši meri pa so zastopane tudi druge. To je verjetno povezano s potrebo po razlikovanju predvsem v ruralnem svetu, saj imajo samci kot oplojevalci pomembno vlogo pri vzreji živali. Tudi zaradi ženskega spola nadpomenke živȃl < *žȋ alь je namreč veliko živalskih vrst poimenovanih s samostalniki ženskega slovničnega spola. 1 Maskulinativ gospodinjec je izpostavil že Toporišič (1992: 113), oba pa Vidovič Muha (2011: 410). Oba avtorja širše znanega in tudi starejšega vdóvec ne navajata. Toporišič (1992: 113) ob žanjica, miš, srna, kača navaja še žanjec ob zoonimskih maskulinativih srnjak, mišak, kačon, ki da so iz ustreznih samostalnikov ženskega spola tvorjeni s »priponskim obrazilom«. Toda v razmerju žanjec : žanjica prvi člen ni izpeljan iz žanjica, kot implicira Toporišičeva dikcija, ampak je žanjica feminativ k žanjec, prim. Furlan (2018). Sodeč po pomenski predstavitvi kač n m ‘kača, navadno velika’ (SSKJ z oznako ekspresivno), knjižni kačon ne more biti prepoznan kot maskulinativ oziroma po Toporišičevi dikciji »moški ustreznik« h kača, ampak ima pripona -on v tem primeru bolj verjetno večalno (= avgmentativno) funkcijo. Maskulinativ je namreč le Pleteršnikov kač n ‘Schlangenmännchen’ po Erjavčevem gradivu izpod Krna, ki ga po njem navaja Bajec (1950: 46), od koder ga je verjetno povzel Toporišič (1992: 113). 142 METKA FURLAN 2.1.1 Zamenjevalni besedotvorni vzorec Večina živalskih maskulinativov odraža zamenjevalni besedotvorni tip, pri katerem se ajevsko izglasje zoonima, ki je nosilec ženskega slovničnega spola, zamenja s pripono, ki jo je treba označiti kot maskulinativno: pur-a 2 f → pur-an m → pur-ič m → pur-man m kur-a f → kur-nik m sov-a f → sov-an m → sov-ir m → sov-on m Redkejši je zamenjevalni vzorec, pri katerem se izglasje -ica zamenja z -jak: lis-ica f → lis-jak prepel-ica f→ prepel-jak Toda fonemsko zaporedje -sj- v primeru lisjak kaže, da izglasje -jak ne more odražati pripone *-’akъ, kar bi dalo sln. *lišak, ampak je bila vmesna stopnja pri tvorbi enako kot pri osamljenem žábovəc, g -vca ‘žabec’ (Pleteršnik; Cigale 1860 s.v. Froſch) < *žab-ov- ec < *žab-o -ьcь pridevnik, in sicer na -ji < -ь ь( ь) tipa žȃbji < *žabь ь- ь. Diahroni pogled na nastanek sodobnega para lisica : lisjak celo pokaže, da je bil maskulinativ lisjak tvorjen s posamostaljenjem s pripono -ak < *-akъ iz pridevnika *lisji, ki je bil tvorjen iz zoonima lis m ‘lisjak’, ki ga potrjujejo starejši slovenski viri lìs m, g lísa ʻdas Fuchsmännchen’ (Pleteršnik), lis ‘Fuchsmännchen’ (Janežič 1851), lìſ, g líſa ‘der Fuchs, das Fuchsmännchen, Vulpes’ (Murko 1833a: 165), znan pa je tudi v drugih slovanskih jezikih, v stcsl. lisъ ‘lisjak’, hrv., srb. lȋs ‘isto’ (ARj), r. lis, g lísa, br. lis, g lísa (Nosovič 1870), ukr. lýs, g -a (Grinčenko 1907–1909), p. lis, kaš. lës, č. lis, slš. lis, gl. lis (Skok 1971–1974: II:306; Bezlaj ESSJ: II:143; ÈSSJa: 15:150). Nasprotno pa je lisica tvorba tipa samica k samec (Furlan 2018: 107ss.) iz *lis cь ‘lisjak’, ki se potrjuje v hrv. lísac, g -sca ‘isto’ (Belostenec 1740; ARj) = kajk. lĩs c, g lĩsca (Lipljin 2002), lísac, g -sca (Bačka – Sekulić 2005). Slovenski par lisica : lisjak je torej nastal podobno kot par žena : mož, tj. s približanjem besedotvorno oddaljenih, a v primeru para lisica : lisjak medsebojno sorodnih leksemov, ker oba vsebujeta isti slovanski koren *lis-. Pri tvorbi sodobnega maskulinativa prepeljak ob prepelica soudeležba pridevnika istega tipa na -ji sicer fonetično ni dokazljiva, zaradi obstoja starega ornitonima, ki se potrjuje v r. pérepel ‘prepelica (samec)’ (Vasmer 1986–1987: II:239), je pa verjetna. Tudi razmerje med maskulinativom pičjak/opičják ‘opičji samec’ (SSKJ), panon. prleš. òpičjak/ùpičjak ‘isto’ (Rajh 2010) in pica, pri katerem se sinhrono gledano kaže kot zamenjevalni vzorec, pri katerem je pripona -ica nadomeščena z -jak, izglasje -čjak ponazarja, da je maskulinativ s pripono -ak posamostaljen iz pridevnika pičji (SSKJ) = pičji (Pleteršnik). Enako tudi v razmerju žab-a : žab-jak maskulinativ temelji na posamostaljenju s pripono -ak iz pridevnika žabji < *-ь ь( ь) < *-e o-s, saj bi se ob tvorjenosti s pripono -jak < *-’akъ v slovenščini maskulinativ glasil *žabljak. 2 V shematičnem prikazu razmerja samostalnik ženskega spola z živalskim denotatom → maskulinativ, ki vključuje sodobno knjižno, narečno in/ali zgodovinsko gradivo, naglasno stanje gradiva ni upoštevano, ker je od primera do primera različno. ZOONIMSKI MASKULINATIVI V SLOVENŠČINI 143 2.1.2 Sinhroni dodajalni besedotvorni vzorec V nekaterih primerih bi se s sihronega pogleda lahko prepoznalo dodajalni besedotvorni tip, a diahroni pogled pokaže, da ni tako, ker se je v podstavnem ijevskem samostalniku izglasni *-ь < *-i-s zamenjal z maskulinativno pripono. Takšna ugotovitev seveda velja le za starejše primere, ki zaradi popolnih ustreznikov v drugih slovanskih jezikih niso nastali interno slovensko, ko so izglasni polglasniki že odpadli. Sinhroni pogled pokaže na dodajalno besedotvorno razmerje: gos f → gos-ak → gos-an → gos-er Diahroni pogled pa pokaže na zamenjevalno: *gǫs-ь f → *gǫs-akъ → *gǫs-anъ → *gǫs-erъ Ker bi se izhodiščno *gǫs-’akъ razvilo v sln. *gošak, je sln. gosjak mlada, interno slovenska tvorjenka, ki je bila po analogiji z drugimi maskulinativi na -jak prenarejena iz starejšega gosak, ki je znan tudi v večini drugih slovanskih jezikov, prim. hrv., srb. gùsāk, g gusáka ‘isto’, mak. gusak, blg. gъsàk, str. gusakъ, r. gusák, br. gusák, ukr. gusák, p. gąsak, č. husák, slš. husák. Verjetno je torej, da je bilo gosják ‘gosak’ (Pleteršnik), gosják ‘Gänſerich, Saatgans’ (Janežič 1851), dol. gasjak ‘gosak’ (Mačkovec pri Dvoru – SLA), goſsják ‘Gans’ (Hipolit 1711–1712), gosjâk ‘Ganſer, anſer mas.’ (Pohlin 1781), goſjak ‘Ganſer, Männlein’ (Gutsman 1789), goſják ‘der Ganſer’ (Jarnik 1832: 142) iz prvotnega gosák < *gǫsákъ preoblikovano pod vplivom pridevnika g sji. Še starejši je v slovenščini osamljen in zastarel maskulinativ na -er goser, ki se onimiziran ohranja v priimku Goser, in je enak maskulinativom v drugih slovanskih jezikih, v blg. g ser, p. gąsior, gęsior, č. gouser, slš. húser, gl. husor, dl. gusor. Širok areal tega maskulinativa kaže na njegov praslovanski obstoj *g serъ ‘gosak’ in na praslovanski spolski par *g sь f : *g serъ m. 2.1.3 Izpridevniška tvorjenost sinhronih maskulinativov na -jak < *-ь -akъ, -njak <*-ьn-’akъ, -nik < *-ьn-ikъ, -ovec < *-o -ьcь Besedotvorno razmerje gos : gosak : gosjak je pokazalo, da je razmerje gos : gosak prvotno, variantni maskulinativ gosjak pa sekundaren, ker je iz gosak nastal pod vplivom pridevnika gosji. Izpridevniško tvorjeni maskulinativi niso prvostopenjske izpeljanke iz ustreznih samostalnikov ženskega spola in jih prav zato ni mogoče označiti kot prave maskulinative, ker so tako funkcijo pridobili sekundarno, s približanjem s posebno pripono posamostaljenega pridevnika s samostalnikom ženskega spola podobno, kot se je vzpostavilo žensko-moško razmerje v parih žena : mož oziroma lisica : lisjak, žaba : žabjak, opica : opičjak, pa tudi žaba : žabovec. Med take sekundarno vzpostavljene maskulinative spada tudi razmerje opica : opičnjak (npr. opičnják (SSKJ), ópizhnjak ‘das Affen-Mannchen’, vópizhnjak ‘das Affenmännchen’ (Murko 1833a)), ki temelji na vmesnem pridevniku na -en < *-ьnъ, ki ga slovenščina ne potrjuje. Enako tudi v parih košúta ‘jelenja samica’ : košútnik ‘ein Hirſch in der Brunft’ (Janežič 1851), koſhutnik ‘Hirſch in der Brunft’ (Gutsman), koſhútnik ‘der Hirſch in der Brunft’ (Jarnik 144 METKA FURLAN 1832: 154), onimizirano v cgn Košutnik (ZSSP); ráca ‘anas’ : rȃčnik ‘racman’ (Pleteršnik), račnik ‘Enterich’ (Cigale 1860), razhnik ‘Enter, razman’ (Gutsman 1789), rázhnik ‘Enterich, Entrich’ (Murko 1833b s.v. Ente z oznako, da je beseda koroška), prek vzdevka za človeka, ki hodi kot raca, morda onimizirano v cgn Račnik (ZSSP), opica : pičnik (knjiž. – SSKJ), pičnik ʻdas Affenmännchen’ (Pleteršnik), opičnik (Janežič 1851), 19. st. ópizhnik ‘das Affen-Mannchen’, vópizhnik ‘das Affenmännchen’ (Murko 1833a) vmesni pridevnik na -en ni potrjen. Sinhrono so te tvorbe sicer razumljene kot maskulinativi, besedotvorno pa niso prvostopenjske izpeljanke iz podstavnih samostalnikov ženskega spola. Narečno gradivo teh zloženih = konglomeratnih pripon v maskulinativni funkciji ne potrjuje. 2.1.4 Slovenske maskulinativne pripone Nabor knjižnih in narečnih ter le zgodovinsko izpričanih zoonimskih maskulinativov kot prvostopenjskih izpeljank iz samostalnikov ženskega spola pokaže na bolj ali manj tvornih 15 maskulinativnih pripon 3 -ač , - ak , - an , - e , - ec , - ej , - ek , - elj , - er , - ič , - in , - ir , -jak, -man, -on, -uh. 4, 5 2.1.4.1 Knjižne maskulinativne pripone Od 15 maskulinativnih pripon jih gradivo v SSKJ potrjuje malo več kot polovico. Med 10 priponami -ak, -an, -ec, -ek, -in, -ir, -jak, -man, -on, -uh je najpogostejša -jak, za katero se po analizi primerov lisjak, žabjak, opičjak in verjetno prepeljak, ne pa tudi mišjak in srnjak,6 izkaže, da je v primerih lisjak, žabjak in opičjak7 pripona zložena iz pridevniške *-ь - in samostalniške *-akъ, medtem ko sta mišjak in srnjak glede na fonemsko zaporedje lahko tvorjena s staro pripono *-’akъ.8 Po pogostnosti sledijo maskulinativi na -ec in -ak, prim. mulec ← mula, regeljc ← reglja (slednje v SSKJ nepotrjeno), žabec ← žaba; bušak ← buša, mišak ← miš, racak ← raca, gosak ← gos. Le z enim ali dvema primeroma so zastopane pripone -an, -ek, - in, -ir, -man, -on, -uh, prim. puran ← pura; črnoglavček ← črnoglavka (slednje v SSKJ 3 Pripona se kot maskulinativna potrjuje le v paru sovir : sova. Ornitonim sovir je bil v SSKJ sprejet na podlagi Pleteršnikovega slovarja in gradiva iz proze Ivana Tavčarja z najstarejšo pojavitvijo iz leta 1876 v delih V gorah (Gradivo SSKJ), Holekova Nežika in Ivan Slavelj (IMP). 4 Maskulinativ je treba prepoznati tudi v cízәlė ‘žrebe’ (kor. zilj. (Blače/Vorderberg) – SLA) v razmerju do ciza f ‘weibliche Füllen’ (Janežič 1851), kor. zilj. cȋza ‘žensko žrebe’ (Blače/Vorderberg – SLA), toda zisa ‘Stutte’ (Gutsman), zisa ‘die Stutte’ (Jarnik 1832: 129), wind. zisa ‘Stute, kobila, wind. plasa, mora’ (Freyer 1842: 6). Ta koroški primer je glede maskulinativne funkcije pripone popolnoma osamljen, čeprav homonimno pripono potrjuje še ziljsko h təlė ‘prašiček’ (Brdo pri Šmohorju/Egg bei Hermagor – SLA), v katerem je pripona manjšalna enako kot v zilj. r hǝlė k r χ ‘srna’ (Brdo pri Šmohorju/Egg bei Hermagor – SLA). Pripone -əlė še ni mogoče zanesljivo rekonstruirati ali poknjižiti. Kaže sicer na izglasje *-li, enako kot manjšalna oziroma ljubkovalna pripona -əli v kȏsəli h kȏs m ‘kos’, dȋədəli k dȋəd m ‘ded’ (Pronk 2009: 79 ), kateri vokal pa bi bilo treba prepoznati v polglasniku -ə- levo od -lė < sln. *-li, pa ni bilo mogoče ugotoviti. Ziljski primer cízəlė ni bil vključen v korpus maskulinativov in še povsem nepojasnjena pripona ni bila pridružena prepoznanim maskulinativnim. 5 V nabor slovenskih maskulinativnih pripon kot ne več produktivna ni bila vključena pripona, ki jo izkazuje razmerje koz-el : koz-a < psl. *koz-ьlъ : *koza. 6 Tudi v osamljenem prekmurskem ovčák m ʻder Widder’ (pkm. - Pleteršnik po Cafu), kar je bilo onimizirano v cgn Ovčak, Ovček, Učak. 7 Tudi v osamljenem koroško rožanskem primeru sovjáq ‘sovji samec’ (Šašel 1957) < *so -ь-akъ. 8 Če maskulinativi lisjak, žabjak in opičjak ne bi vsebovali zložene pripone *-ь-akъ, ampak staro *-’akъ, bi se v slovenščini glasili *lišak, *žabljak in *opičak, koroško rožansko pa *sovljak. ZOONIMSKI MASKULINATIVI V SLOVENŠČINI 145 nepotrjeno),9 icek10 ← ica; rogin ← roga (slednje v SSKJ nepotrjeno); sovir ← sova; purman ← pura, racman ← raca; mačkon ← mačka, žabon ← žaba; prepeluh ← prepelica. Med knjižnimi pravimi = prvostopenjskimi maskulinativnimi priponami nobena ni potrjena le v sodobni knjižni leksiki, ampak se vse pojavljajo tudi v narečjih ali zgodovinskih virih. Tudi pripona -uh, ki se potrjuje z edinim primerom prepeluh, je pravzaprav narečna, saj je bil ta maskulinativ v SSKJ sprejet na podlagi podatka, da je bil ta ornitonim znan v Šentjanžu na Dolenjskem (Gradivo SSKJ), pred tem pa je bil zabeležen že v Glonarjevem slovarju (Glonar 1936). Od knjižnih maskulinativov je večina predstavljenih kot nevtralnih, torej stilno nezaznamovanih. Izjeme predstavljajo žabec z oznako ekspresivno,11 bušak z oznako slabšalno, žabon z oznako ekspresivno, icek z oznako ljubkovalno, a je enako označena tudi besedotvorna podstava ica. 2.1.4.2 Narečne in le zgodovinsko potrjene maskulinativne pripone Med evidentiranimi maskulinativnimi priponami so nekatere le narečne ali potrjene le v zgodovinskih virih, nekatere med njimi pa so celo omejene na ožje narečno območje. 2.1.4.3 Koroška maskulinativna pripona -ej < -aj << *-ě ь Tu naj izpostavim pretežno koroško pripono -ej s številnimi primeri: q pëj ‘petelin’ (kor. rož. – Šašel 1957) ← q pa ‘kurica’ (kor. rož., v otroškem govoru – Šašel 1957); qò:ni ‘prašič’ (kor. rož. – Kattnig 2017) < *konej, rož. k ni, pl k nė ǝ ‘prašič’ (Loče/Latschach – SLA), qȏnẹ ‘isto’ (Breznica/Frießnitz – SLA), ni (Hodiše/Keutschach – SLA), ni, pl nijǝ (Čahorče/Tschachoritsch – SLA), ni, g -a (Sveče/Suetschach – SLA), psovka ni (Slovenji Plajberk/Windisch Bleiberg – SLA) ← qȯ:na ‘svinja’ (kor. rož. – Kattnig 2017); q zëj ‘kozlič’ (kor. rož. – Šašel 1957), rož. qè:zej ‘kozliček’ (Kattnig 2017) ← q za ‘mlada koza’, tudi ‘vzdevek ženski’ (kor. rož. – Šašel 1957), rož. qè:za ‘koza’ (Kattnig 2017); tlúcëj ‘tele’ (kor. rož. – Šašel 1957) ← tlúca ‘telica’ (Šašel 1957); mȗnëj ʻmaček’ (kor. rož. – Šašel 1957), rož. mù:nej (Kattnig 2017) ← múna ʻmuca, die Katze’ (kor. ­ Pleteršnik), muna ʻKatze’ (Janežič 1851), kor. rož. mȗna ‘mačka’ (Šašel 1957), rož. mù:na ‘mačka’ (Kattnig 2017), zilj. múna ‘mačka’ (Rateče – RS 2015), primor. obsoš. mù:na ‘mačka’ (Ivančič Kutin 2007), muna ‘Katze, mazhka’ (Gutsman 1789), múna ‘die Katze’ (Murko 1833a: 202); pȃčej ʻder Saubär, ein zahmer Eber’ (kor. ­ Pleteršnik), pačej ʻEber’ (Cigale 1860 z oznako, da je beseda koroška), pačej ʻEber’, ʻein geſchnittenes männliches Schwein’ (Janežič 1851), kor. rož. pȃčëj ‘prašič, rezan merjasec’ (Šašel 1957), pà:čej ‘prašič, rezan merjasec’ (Kattnig 2017) ← ˈpača ‘svinja’ (dol. kost. ­ Gregorič 2014 z oznako ljubkovalno); s rej ‘sorast vol’ (Pleteršnik po Miklošiču), tj. ‘vol s progo po hrbtu’ ← s ra ‘Name einer Kuh mit einem Streifen auf dem Rücken’ (Pleteršnik po Cafu); kȃvrej ‘puran’ (Pleteršnik), kavrej ‘puran, purman, purč, kavran (?), kavrač, indijanski petelin, Trut, Truthahn (Meleagris)’ (Cigale 1860), kaurei ‘purman, morak, indianſki petelin, indianiſcher Hahn’ (Gutsman 1789), 9 Toda dobro potrjeno v drugih virih: črnoglȃvka ‘penica, katere samec ima črno glavo, Sylvia atricapilla’ (SSKJ), črnoglavka ‘Sylvia atricapilla’ (CZŽ 1997: 255), črnoglȃvka ‘das Schwarzplättchen (sylvia atricapilla)’ (Pleteršnik), črnoglavka ‘Sylvia atricapilla’ (Erjavec 1875: 284), zhernaglavka, ena maihina tizhiza … (Kastelec-Vorenc 1680–1710), zhernoglávka ‘Currus atricapilla, ſchwarzſcheitliger Sänger, zhernoglávna péniza, zherna péniza’ (Freyer 1842: 15). 10 Brez pričakovane palatalizacije velara, toda pričakovano ˈiček ‘teliček’ (panon. prleš. – Rajh 2010) < *ič-ьkъ. 11 Toda v eSSKJ normirano kot nevtralno. 146 METKA FURLAN kavrej ‘ind. Hahn’ (Jarnik 1832: 240), kávrej ‘kavrázh, wälſcher Hahn, der Truthahn (Gallus indicus)’ (Murko 1833a: 121) ← kȃvra ‘pura’ (Pleteršnik). 2.1.4.4 Severnoprimorska maskulinativna pripona -on Nasprotno je na skrajnem severozahodnem območju dobro potrjena pripona -on, ki je na tem območju pogosta tudi zaradi vpliva furlanskih izposojenk na -on oziroma italijanskih na -one, pri čemer spolska para v furl. ciavròn ‘kozel’ : ciàvre f ‘koza’ in it. caprone ‘kozel’ : capra f ‘koza’ kažeta na adstratni vpliv pri interno slovenski tvorjenosti teh narečnih maskulinativov: kač n ‘Schlangenmännchen’ (obsoš. ­ Pleteršnik) ← káča ‘anguis, serpens’; lesičoñ/lœsič ‘maschio di volpe’ (primor. ter. – Spinozzi Monai 2009: 479), lesič ón (Merkù GSTN) 12 ← lisíca; očòn ‘gosak’ (primor. nad. – Rigoni, Salvino 1999), očòn ‘oca m.’ (Špehonja 2012) ← óćḁ ‘gos’ (primor. rez. (Osojane) ­ Steenwijk 2001: 130), nad. òča ‘oca’, uòča ‘isto’, òcja (Rigoni, Salvino 1999), òča ‘oca, papero’, tj. ‘gos ali gosak’ (Špehonja 2012); rəˈcu:ən ‘račji samec’ (primor. kraš. (Vrh Sv. Mihaela/San Michele del Carso – Devetak 2002: 100), rovt. tolm. rac n ‘račji samec’ (Čepovan – SLA) ← ráca ‘anas’; snicòn ‘cinciallegra maschio’ (primor. nad. ­ Špehonja 2012) ← sinîca ‘cincia’, snîca ‘isto’, snìca (primor. nad. ­ Rigoni, Salvino 1999), sinîca ‘cinciallegra’, snìca ‘isto’, snîca (Rigoni, Salvino 1999); saw (primor. ter. ­ Spinozzi Monai 2009: 104), nad. sovòn ‘gufo’ (Rigoni, Salvino 1999), sovòn ‘civetta maschio’ (Špehonja 2012) = ‘čuk’, briš. səvón ‘sovin samec’ (Erzetič 2007) ← sóva; primor. notr. məčkȗən ‘maček’ (Šmarje, Goče pri Vipavi – SLA) ← mȃčka (Šmarje, Goče pri Vipavi – SLA). 2.1.4.5 Druge neknjižne maskulinativne pripone -ač, -elj, -e in -ič V sodobni knjižni slovenščini popolnoma neznane so maskulinativne pripone -ač < *- ačь,-elj < *-ъl’ь, -e < *-ę(t-) in -ič < *-it’ь: -ač: kavráč ‘vran’ (Pleteršnik po Cafu), panon. prleš. kavˈraːč ‘(črni) vran’ (Rajh 2010) ← kȃvra ‘vrana’ (Pleteršnik po Cafu); srakáč ‘die männliche Elster’ (Pleteršnik po Cafu) ← sráka; -elj: bígəl ‘oven’ (Sveti Gregor, Krka, Zagradec, Mačkovec pri Dvoru, Rašica – SLA), v Zagradcu tudi bȋgǝl (SLA) ← bíga ‘ovca’ (dol. (Rašica) – SLA), dol. bȋga ‘isto’ (Podgorica, Sveti Gregor, Goriča vas pri Ribnici, Dolenja vas, Ambrus, Kolenča vas, Muljava, Zagradec, Žužemberk – SLA); č gəlj, g -glja ‘lisast vol’ (Pleteršnik po Cafu) ← č ga ‘lisasta krava’ (Pleteršnik po Cafu); kúzəlj, g -zlja ʻder Hund’ (Pleteršnik), kuzel, g -zla ‘Hund’ (Janežič 1851), kuſèl ‘Hund, canis’ (Pohlin 1781), toda kusel ‘Hündchen, kusei, kushek’ (Gutsman 1789), k selj, g -slja/-seljna ‘das Hündchen’ (Murko 1833a: 155) ← kúza ʻdie Hündin’ (Pleteršnik); pȕt , g -na ‘petelin’ (rovt. tolm. (Porezen) – SLA) ← púta ‘kokoš’; rúmelj ‘ime govedu’ (rovt. tolm. – Erjavec, LMS 1875, 225) ← ˈruma ‘krava rumenkaste barve’ (dol. kost. – Gregorič 2014); -e: dimȅ m, g - ta ‘črnordeč vol’ (Pleteršnik), toda dol. kost. ˈdime n, g -ta ‘temno siv vol’ (Gregorič 2014) ← dȋma ‘temno siva krava’ (dial. – SSKJ), díma ‘krava dimaste barve’ 12 Upoštevajoč druge navedene primere, bi pri tvorbi maskulinativa na -on iz lisica pričakovali *lisicon. Realizirano * lisičon ‘lisjak’ s -č- in ne -c- je verjetno rezultat ekspresivne palatalizacije, ki jo zasledimo tudi v entomonimu mušon ‘čmrlj’ (nadiško, tersko, rezijansko, obsoško) iz muha ‘musca’ in hlapčon ‘velik hlapec’ ter pesničon ‘slab pesnik’ (Furlan 2022: 13). ZOONIMSKI MASKULINATIVI V SLOVENŠČINI 147 (Pleteršnik); ˈrọse m, g -ta ‘vol temnosive barve’ (dol. kost. – Gregorič 2014) ← rósa ‘ime kravi’ (Pleteršnik); rumè m, g - ta ‘rumenkast vol’ (Idrija – Pleteršnik), rovt. črnovr. rm ‘ime volu’ (Tominec 1964), dol. kost. ˈrume m, g -ta ‘vol rumenkaste barve’ (Gregorič 2014) ← ˈruma ‘krava rumenkaste barve’ (dol. kost. – Gregorič 2014); -ič: bẹlídič ‘bel kozel’ (Pleteršnik po Cafu) ← bẹlída ‘ime bele koze’ (Grahovo, sodobno Grahovo ob Bači – Pleteršnik) = rovt. tolm. belída ‘kozje ime’ (Erjavec, LMS 1875, 223); hotič ‘das Ferkel’ (zilj. ­ Pleteršnik), hȏtəč ‘pig; hog’ (Pronk 2009), h tǝč ‘prašič’ (Brdo pri Šmohorju/Egg bei Hermagor – SLA), h tǝč ‘isto’ (Borlje/Förolach – SLA), h tǝč, pl h tǝčǝ (Bistrica na Zilji/Feistritz an der Gail – SLA), hotizh ‘Ferkel’ (Jarnik 1832: 144), prek vzdevka onimizirano v cgn Hotič (ZSSP) ← hota ‘das Schwein’ (kor. zilj. – Pleteršnik); purìč, g -íča ‘junger Truthahn’ (Pleteršnik), toda purč ‘Trut, Truthahn (Meleagris), puran, purman, kavran (?), kavrač, kavrej, indijanski petelin’ (Cigale 1860), purizhi ‘pulli Indici’ (Kastelec-Vorenc 1680–1710), purzh ‘kleiner Hahn, gallus indicus’ (Pohlin 1781), purzh ‘indianiſcher Hahn, purman’ (Gutsman 1789), púrzh ‘der Truthahn, der Puter’ (Murko 1833a: 462) ← pȗra (Pleteršnik); taškìč, g -íča ‘das Männchen vom Rothkehlchen’ (Pleteršnik) = primor. kraš. tὲškić, g tεškíća ‘Männchen des Rothkelchens’ (Štrekelj 1887: 404) ← tà:ška ‘taščica, ptica pevka’ (primor. obsoš. – Ivančič Kutin 2007). 2.1.4.6 Knjižne in narečne maskulinativne pripone -an < *-anъ, -ec < *-ьcь in -ek < *-ьkъ V knjižnem jeziku sicer potrjena pripona -an je v narečjih in zgodovinskih virih pogosta: ˈčukan ‘petelin’ (dol. kost. – Gregorič 2014) ← čȗka ‘kokoš’ (dol. – Pleteršnik), bkr. čuka ‘kokoš’ (Šašelj 1906: 248), kost. ˈčuka ‘kokoš, kura’ (Gregorič 2014); γəsán ‘gosak’ (kor. zilj. (Blače/Vorderberg) – SLA) ← g s, g gosȋ ‘anser femina’; goskán ‘gosjak’ (dol. bkr. – Šašelj 1906: 254) ← g ska ‘goskica’ (SSKJ), toda ‘gos’ (dol., jvzh. štaj. – Pleteršnik), goska ‘junge Gans’ (Janežič 1851), panon. pkm. góuska ‘gos’ (Novak 1996), prleš. ˈg ːska ‘isto’ (Rajh 2010), rovt. črnovr. γȗəska (Tominec 1964), dol. kost. ˈgọːska (Gregorič 214), štaj. zgsav. ˈgọːska ‘gos’ (Weiss 1998); q pan ‘petelin’ (kor. rož. – Šašel 1957) ← q pa ‘kurica’ (kor. rož. – Šašel 1957 v otroškem govoru); lísan ‘lisast vol’ (dol. bkr. – Šašelj 1906: 269), kost. ˈlisan ‘isto’ (Gregorič 2014) ← lȋsa ‘lisasta krava’ (dial. – SSKJ), lísa ʻein weibliches Thier mit einer Blässe; eine Stute, mit einer Stirnblässe’ (pkm.), ʻeine solche Kuh’, ʻeine solche Sau’ (jvzh. štaj. ­ Pleteršnik), kor. rož. lísa ‘ime kravi z belo liso na glavi’ (Šašel 1957), rož. lí:sa ‘ime krave z belo liso na čelu’ (Kattnig 2017); ˈmikan ‘maček, mucek’ (dol. kost. – Gregorič 2014 z oznako ljubkovalno) ← ˈmika ‘mačka, mucka’ (dol. kost. – Gregorič 2014 z oznako ljubkovalno); peràn, g -ána ʻweißgesprenkelter Ochs’ (Pleteršnik), dol. kost. ˈperan ‘rdečkastorjav konj, vol’, gˈrẹː kȯ ˈperan ‘hitro, živahno, odločno’ (Gregorič 2014) ← ˈpera ‘krava rdečkastorjave barve’ (dol. kost. – Gregorič 2014) < *p ra; purȃn, g -a ‘velika domača ptica z dolgim golim vratom in golo glavo’ (SSKJ), purȃn ‘der Truthahn oder Indian (meleagris gallopavo)’ (Pleteršnik), purán ‘der Truthahn, der Puter, Gallus indicus’ (Murko 1833a: 461) ← pȗra (Pleteršnik); sovȁn, g -ána ‘das Eulenmännchen’ (Pleteršnik po Cafu) ← sóva; mílan ‘ime belemu volu, psu’ (dol. bkr. ­ Šašelj 1909: 257) ← mila ‘ime beli kravi’ (dol. bkr. ­ Šašelj 1909: 257); žȕgan ‘gosak (gosji samec)’ (dol. kost. ­ Gregorič 2014) ← žȕga ‘gos’ (dol. kost. ­ Gregorič 2014). Prav tako je v narečjih in zgodovinskih virih dobro potrjena maskulinativna pripona -ec: basȗljəc, g -ljca ‘prasec za pitanje’ (Pleteršnik) ← basúlja ‘svinja za pitanje’ (star. – SSKJ), gor. basúlja ‘svinja za pitanje’ (Pleteršnik), na Ogerskem in Srbskem pa redé 148 METKA FURLAN živali okroglega, zalitega hrbta in kodraste, skoro volnaste dlake, tako imenovane basulje (Erjavec 1875: 268); bȋbəc, g -bca ‘puran’ (Pleteršnik) ← bíba ‘pura’ (Pleteršnik po Cafu); bȋgəc ‘oven’ (dol. (Dolenje Brezovo) – SLA) ← bíga ‘ovca’ (dol. (Rašica) – SLA), dol. bȋga ‘isto’ (Podgorica, Sveti Gregor, Goriča vas pri Ribnici, Dolenja vas, Ambrus, Kolenča vas, Muljava, Zagradec, Žužemberk – SLA); čukec ‘petelin’ (dol. bkr. ­ Šašelj 1906: 248), toda ˈčukac, g -a ‘petelinček’ (Gregorič 2014) ← čȗka ‘kokoš’ (dol. – Pleteršnik), dol. bkr. čuka ‘kokoš’ (Šašelj 1906: 248), kost. ˈčuka ‘kokoš, kura’ (Gregorič 2014); dȋməc, g -mca ‘črnordeč vol’ (Pleteršnik), dimec ‘ein ſchwarzlicher Ochs’ (Cigale 1860 s.v. Ochs) ← dȋma ‘temno siva krava’ (dial. – SSKJ), díma ‘krava dimaste barve’ (Pleteršnik), dima ‘eine rauchgraue, ſchwarzgelbe Kuh, dimša, dimka, dimara’ (Cigale 1860 s.v. Kuh), rovt. črnovr. dȋmḁ ‘kravje ime’ (Tominec 1964), dol. kost. ˈdima ‘temno siva krava’ (Gregorič 2014), štaj. zgsav. ˈd ma ‘temno siva krava’ (Weiss 1998); hȋljəc, g -ljca ‘ein Ochs mit zurückgebogenen Hörnern’ (Lašče, Zemon – Pleteršnik) = hiljec, g -ljca ‘vol s takimi rogovi’ (Zemon pri Ilirski Bistrici, Lašče – Erjavec, LMS 1882/1883, 204) ← hílja ‘eine Kuh mit zurückgebogenen Hörnern’ (Lašče, Zemon – Pleteršnik) = hílja ‘krava z nazaj zavitimi rogovi’ (Zemon pri Ilirski Bistrici, Lašče – Erjavec, LMS 1882/1883, 204); jágodəc, g -dca ‘ein erdbeerfarbener Ochs’ (Pleteršnik) ← jágoda ‘rdečkasta krava’ (SSKJ), jagoda ‘erdbeerröthliche Kuh’ (Cigale 1860 s.v. Kuh), rovt. tolm. jágoda ‘ime govedu’ (Erjavec, LMS 1875, 225); kȓməc, g -mca ʻdas Mastschwein’ (pkm. – Pleteršnik po Cafu), onimiziran v cgn Krmec, Krmc, Kermec, Kermc (ZSSP) ← kŕma ‘divja svinja’ (zastarelo – SSKJ); kȗkəc, g -kca ʻ(navadno črn) prasec’ (Pleteršnik) = kúkec, g -kca ʻprasec’ (primor. kraš. (Rihenberk = Branik) – Erjavec, LMS 1879, 142), kraš. kúkъc ‘Schwein’ (Štrekelj 1887: 396) ← kúka ʻdas Schwein’ (Pleteršnik), primor. kraš. kúka ‘Schwein’ (Štrekelj 1887: 428); ˈmikac, g -a ‘maček, mucek’ (dol. kost. – Gregorič 2014 z oznako ljubkovalno) ← ˈmika ‘mačka, mucka’ (dol. kost. – Gregorič 2014 z oznako ljubkovalno); mȗfec, g -fca ʻmufast vol’ (Lašče ­ Pleteršnik), tj. ʻvol z debelim in povešenim gobcem’ ← múfa ʻeine Kuh mit dicken, herabhangenden Lippen’ (Lašče ­ Pleteršnik); mȗlec, g -lca redko ‘mulji samec’ (SSKJ), dol. mȗləc, g -lca ʻdas männliche Maulthier’ (bkr. ­ Pleteršnik) ← múla ‘domača žival, neposredna potomka osla in kobile’ (SSKJ), múla ʻdas Maulthier (equus mulus)’ (Pleteršnik); ˈpipac, g -a ‘petelinček, petelin (ljubkovalno)’ (dol. kost. ­ Gregorič 2014) ← pípa ʻdas Huhn’ (pkm. ­ Pleteršnik po Cafu); r geljc, g -a ‘divja raca z belo črto od oči do zatilja, Anas querquedula’ (SSKJ), r gəljc ‘regljec’ (Pleteršnik), regeljc ‘Knackente, Knickente (Anas querquedula), krepljica, regljica’ (Cigale 1860), regelz ‘Anser querquedula, Knäckente, krépliza ráza, krépliza’ (Freyer 1842: 39) ← r glja ‘divja raca z belo črto od oči do zatilja, Anas querquedula’ (SSKJ); sȓnəc, g -nca ‘srnjak’ (Pleteršnik), sernec ‘Rehbock’ (Janežič 1851), sernz ‘Rehböckchen, hinnulus capræ’ (Pohlin 1781), ſernez ‘Rehböcklein, ſierni koslizh’ (Gutsman 1789), ſernz ‘Rehböckchen’ (Jarnik 1832: 204), ſèrnez ‘der Rehbock, das Rehmännchen, ſernják’ (Murko 1833a: 507); žabec (ekspr. – SSKJ), toda kasneje nevtralno (eSSKJ), žȃbəc, g -bca ‘das Froschmännchen’ (Pleteršnik) ← žába. Dobro je zastopana tudi maskulinativna pripona -ek < *-ьkъ: cȋzək, g -zka ‘sesajoče žrebe’ (štaj. – Pleteršnik), cizek ‘ein männliches Füllen’ (Janežič 1851), srštaj. cȋz k ‘žrebe’ (Poljčane – SLA), jpoh. cȋzek, g -a ‘isto’ (Planina pod Šumikom – SLA) in sekundarno ‘žrebec’ v štaj. jpoh. cȋzek (Pivola – SLA) ← ciza ‘weibliche Füllen’ (Janežič 1851), kor. zilj. cȋza ‘žensko žrebe’ (Blače/Vorderberg – SLA); cȗzək, g -zka ‘žrebe’ (štaj. – Pleteršnik), cuzek ‘cizek, ein männliches Füllen’ (Janežič 1851), panon. pkm. cùzek, g -a ‘žrebiček’ (otr. – Novak 1996), prleš. cüzek ‘isto’ (Antič 2009), ˈcüzek, g -a (Rajh 2010), panon. slngoriš. cȗz k ‘žrebe’ (Šentilj v Slovenskih goricah – SLA), pkm. cȕzäk, g -a (Nedelica – SLA), prleš. cǜz k (Središče ob Dravi – SLA) ← cúza ‘žrebička’ (štaj. – Pleteršnik), cuza ‘ciza, weibliche Füllen’ (Janežič 1851), ZOONIMSKI MASKULINATIVI V SLOVENŠČINI 149 zúsa ‘das Stutenfüllen’ (Murko 1833a: 746) [cuza]; čenek = zhének ‘ein ſchwarzes Schwein’ (Murko 1833a: 749) ← čena ‘ein ſchwarzes Schwein’ (Janežič 1851), zhéna ‘ein ſchwarzes weibliches Schwein’ (Murko 1833a: 749) [čena]; štaj. zgsav. ˈčunek, g -a ‘prašič’ (otr. – Weiss 1998), štaj. srsav. čȕn k ‘prašič’ (Kasaze – SLA), srštaj. čȗ nek ‘isto’ (Slivnica pri Celju, Žusem – SLA), čȗnek (Šentrupert – SLA), kozj.-bizelj. čȗnek (Sromlje – SLA), onimizirano v cgn Čunk (ZSSP) ← čúna ‘velika svinja’ (Slovenske gorice – Pleteršnik); čȗnjək, g -njka ‘črna svinja moškega spola’ (Pleteršnik po Cafu) ← čúnja ‘svinja’ (Pleteršnik po Cafu); dȋmək, g -mka ‘črnordeč vol’ (Pleteršnik) ← dȋma ‘temno siva krava’: pasel je dimo in sivko (dial. – SSKJ), díma ‘krava dimaste barve’ (Pleteršnik), dima ‘eine rauchgraue, ſchwarzgelbe Kuh, dimša, dimka, dimara’ (Cigale 1860 s.v. Kuh), rovt. črnovr. dȋmḁ ‘kravje ime’ (Tominec 1964), dol. kost. ˈdima ‘temno siva krava’ (Gregorič 2014), štaj. zgsav. ˈd ma ‘temno siva krava’ (Weiss 1998); ȋcek, g - a ‘teliček’ (ljubkovalno, severovzhodno dial. – SSKJ), ȋcək, g -cka ‘junges, männliches Kalb’ (štaj.), ljubkovalno tudi ‘volek’ (vzh. štaj. – Pleteršnik), panon. prleš. ˈicek, g -a ‘teliček’ (Rajh 2010) ← īca ‘telica ali majhna krava’ (ljubkovalno, severovzhodno dial. – SSKJ), íca ‘junge, kleine Kuh’ (štaj. – Pleteršnik); ˈiček, g -a ‘teliček’ (panon. prleš. – Rajh 2010) ← īca ‘telica ali majhna krava’ (ljubkovalno, severovzhodno dial. – SSKJ), íca ‘junge, kleine Kuh’ (štaj. – Pleteršnik); mȗlək, g -lka ʻdas männliche Maulthier’ (Pleteršnik po Cafu) ← múla ‘domača žival, neposredna potomka osla in kobile’ (SSKJ), múla ʻdas Maulthier (equus mulus)’ (Pleteršnik); fček ‘oven’ (panon. prleš. (Gibina) – SLA), onimizirano v cgn Ovček (ZSSP) ← óvca; sinȋčək, g -čka ‘sinica’ (Pleteršnik) ← siníca; žóltək, g -tka ‘Name eines gelben oder fuchsrothen Thiermännchens’, sholtek ‘der Gelbe, der Fuchsrothe, Beiname für gelbe, fuchsrothe Thiermännchen, als Ochſen, männliche Schweine, Pferde u. dgl.)’ (Murko 1833a: 657) ← žolta ‘die Gelbe, die Fuchrothe (als Beiname von Küchen etc.)’ (Janežič 1851). 2.1.5 Slovenskim besedotvorno enaki maskulinativi v drugih slovanskih jezikih Ob več kot 100 evidentiranih slovenskih maskulinativih jih enake tvorbe v drugih slovanskih jezikih potrjuje le nekaj, a kot je bilo ponazorjeno ob paru vdova : vdovec, maskulinativi niso mlade tvorbe.13 Štajersko in panonsko cuzek ‘žrebe’ ima enako tvorbo, znano v hrv. kajk. c zẹk ‘žrebe’ ob c za f ‘žensko žrebe’, tudi ‘kobila’ (Gola ­ Večenaj, Lončarić 1997). Le v koroški skupini potrjen γəsán ‘gosak’ (kor. zilj. (Blače/Vorderberg) – SLA) popolnoma ustreza hrv., srb. gùsān, g -ána ‘gosak’. Slovenskemu lisjak je enako hrv., srb. lìsjāk ‘lisičji samec’, hrv. líśāk ‘lisjak’ (Ozalj – Težak 1981: 374), blg. lisjak ‘Grk’, kar je po metafori nastalo prek pomena ‘zvit moški’ (BER: III:429). Slovenskemu srnjak ustreza hrv. s njāk ‘capreus’. Knjižno in narečno bušák ‘slabo raščen vol ali bik’ (pejor. ­ SSKJ), bušák ‘vrsta majhnega vola’ (Pleteršnik), dol. kost. ˈbušak ‘majhen vol (s Hrvaškega)’ (Gregorič 2014) ustreza hrv. búšāk, g bušáka ‘manjši, a krepek vol’ ob bùša ‘majhna in debela krava’ (ARj), v Liki bȕša, g pl bȗša ‘domača avtohtona planinska majhna, a debela krava; domače enobarvno in kratkorogo primitivno govedo’ (Čuljat 2009), srb. bȕša ‘vrsta goveda nizke rasti z večjim trebuhom’ (Vojvodina – RSGV). Slovenskemu sovír ‘sovji samec’ ustreza hrv. dial. sovir ‘isto’ (Martijanec – Hirtz 1938–1947: 454). Popolnoma drugačno relativno kronologijo o obstoju in potrebi po maskulinativnih tvorbah pa kažeta znano kózel in manj znano omenjeno gos r, g-ja ‘gosak’ (Pleteršnik), saj sta že v praslovanščini obstajala v parnem spolskem razmerju do *gǫsь in *koza. 13 Maloštevilčnost ustreznic v drugih slovanskih jezikih je morda le pokazatelj, da so bili nabiralci leksike na to besedotvorno kategorijo manj pozorni. 150 METKA FURLAN Slovenskemu maskulinativu kózel h kóza ustrezajo enaki v vseh drugih slovanskih jezikih (stcsl. kozьlъ ‘hircus, caper’, hrv. kozao, g kozla ʻkozel’ (ARj), kajk. kˈoz l, g kˈozla ʻisto’ (Lipljin 2002), kozel ʻisto’ (Belostenec 1740), blg. kozèl, r. kozël, g kozlá, ukr. kozél, g -zljá (Grinčenko 1907–1909), br. kazël, g -zlá, p. kozioł, g -zła, č. kozel, g -zla, slš. kozol, g -zla, gl. kozoł, g kózła/kozoła, dl. kózoł, g -zła). Ker ima tudi kóza svoje ustreznike prav tako znane v vseh slov. jezikih (stcsl. koza ‘capra’, hrv., srb. kòza ‘isto’, hrv. čak. kozȁ, mak. koza, blg. kozà, r. kozá, ukr. kozá, br. kazá, p. koza, č. koza, slš. koza, gl. koza, dl. kóza), je to parno poimenovanje obstajalo že v praslovanščini *koz : *koz lъ, pri čemer je pripona *-ьlъ v maskulinativni funkciji osamljena. V slovenščini parno razmerje kozel : koza ne izkazuje produktivne maskulinativne pripone, zato enako kot -en oziroma bolje -n14 v oven ob ovca mednje ni bila vključena. Še večje starosti je pripona v maskulinativu gos r, g -ja ‘gosak’, ki je v Pleteršnikovem slovarju naveden po Cafovem gradivu in se ničto onimiziran ohranja v priimku Goser. Enaki maskulinativi v g ser ‘gosak’, p. gąsior, gęsior, č. gouser, slš. húser, gl. husor, dl. gusor (SP: VIII:165s.) namreč kažejo, da je ta maskulinativ k psl. *g sь f ‘anser femina’ kot *g serъ ‘gosak’ obstajal že v praslovanščini.15 Najstarejša slovenska in slovanska maskulinativna pripona je torej *-erъ (SP: II:23), ki pa je zaradi primerljivega izglasja v lat. ānser m ‘gosak’ lahko tudi večje starosti od praslovanske. Čeprav spadajo maskulinativi v primerjavi s feminativi med precej manj in tudi slabo raziskano jezikoslovno tematiko,16 njihov zgodnji jezikovni obstoj z zelo jasnim primerom potrjuje tudi najstarejši indoevropski jezik iz drugega tisočletja pred našim štetjem, kar kaže, da so maskulinativi že stara besedotvorna kategorija. V hetitščini je namreč beseda za brata maskulinativ k besedi za sestro, ki je bil tvorjen z zamenjevalnim tipom: het. nek-na- ‘brat’ ← nek-a- ‘sestra’.17 2.1.6 Maskulinativna funkcija pripon je sekundarna in posledica nevtralizacije večfunkcijskosti konkretne končne pripone Obsežen nabor evidentiranih slovenskih pripon z maskulinativno funkcijo (v prvostopenjskih ali neprvostopenjskih maskulinativih) -ač < *-ačь, -ak < *-akъ, -an < *-anъ, -e < *-ę(t-), -ec < *-ьcь, -ej < -aj << *-ě ь,18 -ek < *-ьkъ, -elj < *-ъl’ь, -er < 14 V primeru oven v razmerju do ovca bi se sinhrona morfemizacija glasila ov-en : ov-ca , pri čemer obstoja korena **ov- v slovenščini ni mogoče identificirati. Diahrona morfemizacija, ki upošteva najstarejše izhodiščno stanje v praindoevropščini, pokaže, da pripona v oven sploh ni -en < *-ьnъ, ker je jer *-ь- < pide. *-i- še ostanek ijevskega samostalnika *H2e i-, ostanek stare pripone *-no- oziroma izglasja *-no-s pa se ohranja le v slovenskem izglasnem -n. 15 Ta psl. maskulinativna pripona *-erъ ni v nobeni genetični povezanosti s psl. pripono *-ar’ь germanskega izvora ali pa z izglasji nemških izposojenk tipa žnider ob žnidar, ki z -er odražajo v srednji visoki nemščini reducirano stvn. pripono -âri. 16 Še Bajec (1950) se temu besedotvornemu vprašanju posebej ne posveča. 17 V hetitščini je dodajalni besedotvorni tip znan v feminativu ḫaššu-ššara- ‘kraljica’ iz ḫaššu- ‘kralj’. Ker spada hetitščina med jezike, ki ne poznajo slovnične opozicije moški : ženski, ampak se binarno spolsko razmerje označuje z genus commune : genus neutrum, tj. splošni : srednji slovnični spol, je iz njenih feminativov in maskulinativov vidno, da jezikovna potreba po žensko-moških poimenovalnih parih ni jezikovna značilnost le jezikov s slovnično opozicijo moški : ženski spol. 18 To izrazito koroško pripono je Bajec izvajal iz psl. *-e ь (1950: 21), kar pa ne prepričuje, saj se ne potrjuje v nobenem drugem slovanskem jeziku in je tudi glede fonemskega zaporedja nepričakovana, saj se pide. zaporedja *-e o-s realizirajo v psl. *-ь ь. Take neustrezne rekonstrukcije se na več mestih najdejo v SLA 1.2, npr. 243, 244, 254, 272. Ker je v rožanskem narečju, kjer se pripona, ki je vedno nenaglašena, glasi -ëj, bi bilo v njej treba prepoznati reduciran odraz slovenske pripone -aj, ki se je iz primerov z osnovo na velar tipa točaj < **tok-ě ь osamosvojila iz prvotne *-ě ь (SP: I:86s.). Tak fonetični nastanek pripone je mogoče utemeljiti z rož. vqúpëj/qúpëj ‘skupaj’, qúlčqëj ‘količkaj’ (Šašel 1957), v katerih se je nenaglašeno izglasje -aj prav tako razvilo v rož. -ëj. Tudi ZOONIMSKI MASKULINATIVI V SLOVENŠČINI 151 *-erъ, -ič < *-it’ь, -in << *yn’ь,19 -ir < *-yr’ь, -jak < *-’akъ + *-ь -akъ, -man < *-manъ,20 -nik < *-ьnikъ, -njak < *-ьn-’akъ, -on < *-onъ + ⇦ furl. -on/it.-one, -ovec < *-o -ьcь, -uh < *-uhъ, od katerih ima vsaka vsaj še eno, če ne že več funkcij, predvsem manjšalno, ljubkovalno ali pejorativno, a tudi svojilnostno, npr. klešč-man ‘rogač’ ← ‘hrošč, ki ima (velike) klešče’21 in funkcijo za tvorbo nomenov loci, kot kaže kurnik, ki ne označuje le petelina, ampak tudi kraj, kjer so kokoši/kure. Večina jih ni le izsamostalniških, ampak so tudi izpridevniške (npr. hud-ec, hud-ič, hud-ir, debel-uh). Če se iz ugotavljanja izloči v slovenščini neproduktivne maskulinativne pripone -er < *-erъ (goser), -el < *-ьlъ (kozel) in -n < *-nъ (oven), je njihova maskulinativna funkcija verjetno sekundarna. Kot končne so bile namreč za tvorbo maskulinativov predvsem primerne prav zaradi njihovega slovničnega spola. Če se maskulinative kot neposredne, tj. prvostopenjske tvorjenke iz samostalnikov ženskega spola poskuša ocenjevati s pomenskega vidika in glede na nov denotat v razmerju do starega, semantičnih razlik ni. Razlika je le v slovničnem spolu. Z njo je doseženo, da se enačenje z denotatom ženskega naravnega spola preusmeri oziroma prestavi na povsem enak denotat moškega naravnega spola, saj ima tudi ta razen drugačnega naravnega spola in z njim povezanimi razlikami povsem enake značilnosti oziroma vloge. Moško-ženska oziroma žensko-moška poimenovanja iz istih korenov so namreč nosilci popolnoma istih leksikalnih pomenov. Katera funkcija pripon bi torej bila tista, ki je omogočila jezikovno tvorbo takih parov? Trditev, da je vdovec tisti, ki je vdovin, bi bila kontradiktorna in zato ni smiselna. Vdovec torej ni tisti, ki je vdovin, vdovec tudi ni tisti, ki pripada vdovi, in tudi ni tisti, ki je v zvezi z vdovo. Tudi fček ‘oven’ (← ovca) ni tisti, ki je od ovce ali pripada ovci, ne nazadnje tudi zdravnica ni tista, ki je od zdravnika, in tudi ni tista, ki pripada zdravniku.22 Ugotavljanje svojilnostnega ali pripadnostnega razmerja med besedotvorno podstavo in tvorjenko zato ne bi bilo niti smiselno niti ustrezno, saj različni, a korensko naglašeno izglasje -aj se v rož. realizira z enakim vokalom, npr. səd j ‘sedaj’ ob sədà ‘isto’, təd j ‘tedaj’ ob tədà ‘isto’ (Šašel 1957). Nemški izvor te koroške pripone (Ramovš 1935: 6; Isačenko 1939: 92, 124) ni več verjeten. 19 O možnosti, da se je prvotna psl. svojilnostna/pripadnostna pripona *-yn’ь tipa sln. tpn Tuhinj < *Tuh-yn’ь ‘Tuhinov kraj’ na južnoslovanskem območju po sovpadu *y in *i v i preoblikovala pod vplivom svojilne pripone *-inъ Furlan (2017: 135s.). Tako pripono omogoča prepoznati razmerje rogȋn, g -a ‘žival z velikimi rogovi, navadno vol’ (knjiž. – SSKJ), rogȋn ‘ein Ochs mit langen Hörnern’ (dol. – Pleteršnik), rogin ‘ein großhörniger Ochs’ (Cigale 1860 s.v. Ochs) : r ga f ‘eine großhörnige Kuh’ (Pleteršnik), prim. enako tvorjeno hrv. rogin ‘vol’ (ARj), rogin ‘goveje ime’ (Kurelac 1867: 25) ob hrv. roga ‘ime kravi’, róga f ‘rogata domača žival’. 20 Ta mlajša slovanska pripona ima najverjetneje dva vira. Lahko je bila osamosvojena iz hipokoristikov na *-anъ, ki so levo od nje vsebovali osnovo na -m, kot je domneval Skok (citirano po Bajcu 1950: 56), kot pripona pa je bila osamosvojena na podlagi številnih nemških izposojenk z drugo sestavino -mann ← Mann ‘moški’ (Bajec 1950 l.c.). 21 Tako funkcijo pripone kot večinsko prepoznava Bajec (1950: 54), ki med gradivom zanjo navaja tudi maskulinativ gosman, a ga posebej ne komentira/razlaga. Tak maskulinativ je za Bovec sporočil Pleteršnik po Cafu kot g sman ‘der Gänserich’ (Bovec – Pleteršnik po Cafu), potrjen pa je tudi v dol. gȗsman ‘gosak’ (Cerknica – SLA) in kost. ˈgọːsman ‘gosak’ (Gregorič 2014). 22 Danes popolnoma zastarela je dikcija, da so se feminativne tvorbe uporabljale za označevanje žen, ki so bile tvorjene iz ustreznih samostalnikov, ki so označevale statusni položaj moških oseb, npr. župánja ‘županova žena’ (npr. Murko 1833a s.v. shúpa; Pleteršnik; SSKJ). Taka dikcija je k nam (in npr. vsaj še v srb., prim. Nušićevo delo Gospođa ministrica iz leta 1929) prodrla iz evropskih meščanskih okolij, npr. n. amtmännin ‘uxor praefecti’ (Grimm), it. generalessa ‘generalova žena’ (Treccani). To niso bili pravi feminativi, ampak svojilnostne izpeljanke tipa škȃrjica f ‘strigalica’ (dial. – SSKJ), škȃrjica ‘der Ohrwurm’ (Vipavska dolina – Pleteršnik), primor. kraš. škárjъca ‘forficula auricularia’ (Štrekelj 1887: 440), prvotno ‘tista, ki ima klešče = škarje’ ← škȃrje f pl ‘forfex’. Pravi feminativi ob slovnični spolski razliki namreč ohranjajo pomensko podstavo samostalnika, iz katerega so bili tvorjeni. Za oba samostalnika zdravnica f in zdravnik m namreč velja ista pomenska razlaga ‘kdor se poklicno ukvarja z zdravljenjem ljudi in je za to posebej usposobljen’ (SSKJ). Enako tudi za bȋvolica f in bȋvol m velja ista pomenska razlaga ‘divje ali udomačeno govedo z velikimi rogovi’ (SSKJ). 152 METKA FURLAN sorodni pari ubesedujejo osebe ali živali z enako vlogo ali statusom v družbi. Ponovno. Pri preusmeritvi z enega denotata na drugega so pri spolskih parnih poimenovanjih z istim korenom izključene le tiste značilnosti, ki so povezane z razliko v naravnem spolu. Prleško fček kot narečni maskulinativ seveda tudi ne označuje male ovce, čeprav je manjšalna funkcija te pripone v slovenščini dobro potrjena. Enako tudi koroško mȗnëj ʻmaček’ iz muna ʻmačka’ ne označuje majhne mačke, čeprav je koroška pripona -ej izrazito manjšalna (Bajec 1950: 21). V slovenščini je imela beseda volčica enako kot v praslovanščini njen fonetični ustreznik * ьlč ca (= hrv., srb. vùčica ‘volkulja’, r. volčíca, p. wilczyca) vlogo feminativa k volk oziroma * lkъ, zato se v njej upravičeno prepoznava feminativno pripono. Šele v novejšem času pa beseda volčica pridobiva sekundarno funkcijo manjšalice k volkulja, kar je posledica sekundarne funkcije genetično iste prvotne feminativne pripone -ica, ki je ob manjšalni lahko tudi ljubkovalna, kar se ni vzpostavilo le v slovenščini, ampak tudi v drugih slovanskih jezikih. Če pripona ni vezana le na en besedotvorni vzorec, kot je izrazito izglagolska -telj za tvorbo nomenov agentis, se očitno ustvarijo pogoji za pridobivanje več funkcij. Pripona -ič < *-it’ь je izpridevniška in izsamostalniška, pri slednjem tvorjenju pa nastanejo pretežno manjšalnice (Bajec 1950: 120), toda bẹlídič ‘bel kozel’ ob bẹlída f ‘ime bele koze’ (Grahovo, sodobno Grahovo ob Bači – Pleteršnik) ali taškìč ob tà:ška f ‘taščica’ sta nevtralna maskulinativa na -ič. Naprotno pa se purič v virih enkrat kaže kot nevtralni maskulinativ k pura (Kastelec-Vorenc; Gutsman 1789; Murko 1833a; Cigale 1860), drugič pa kot manjšalnica v pomenu ‘mlad puran’ (Pohlin; Pleteršnik). Iz tega bi bilo mogoče sklepati, da potreba po maskulinativu v okviru večfunkcijskih končnih pripon moškega slovničnega spola sproži nevtralizacijo oziroma izgubo oziroma izničenje njihovih funkcij in zato postanejo le strukturne z ohranjenim slovničnim spolom ali kot se je pri razmerjih tipa kovačica ← kovač izrazil Bajec »rabi sufiks samo za mocijo« (1950: 102).23 Maskulinative bi zato lahko določili kot strukturne tvorjenke moškega slovničnega spola iz korensko enakih samostalnikov ženskega spola. Enaka oznaka velja tudi za feminative. Feminativi so strukturne tvorjenke ženskega slovničnega spola iz korensko enakih samostalnikov moškega spola. Podobna nevtralizacija funkcij domačih pripon se namreč dogaja pri strukturnih tvorjenkah iz izposojenk. Nanje se namreč pogosto naplasti pripona -c < *-ьcь, ki pa podstavne izposojenke v ničemer ne spreminja, razen z novim izglasjem, npr. rekelj-c ‘moški suknjič’, toda hrv. kajk. še rekl ob novem reklec ⇦ n. Röckel;24 štopelj-c ‘zamašek’ 25 ob štopelj ‘isto’ ⇦ n. Stoppel. Stara indoevropska pripona *-ko- se npr. v stari indijščini kaže kot deverbativna, npr. h dhāká- m ‘posoda’ < * deH-ko-, in manjšalna, npr. rājaká- m ‘mali/majhen kralj’ 1 < *- -ko- iz rājan- m ‘kralj’, toda tudi strukturna, npr. udaká- n ‘voda’ iz udán- n ‘voda’.26 Tako nevtralizacijo funkcij stare indoevropske pripone *-ko- potrjuje tudi številna slovanska leksika, ki je bila iz stare z njo prestrukturirana zaradi inovacij = poenostavitev praslovanskih deklinacijskih vzorcev, ki so nadomestili stare indoevropske, npr. 23 Tj. za tvorbo ženskospolskega ustreznika iz moškega. Termina mocija in mocijska pripona se uporabljata predvsem v primerjalnem jezikoslovju, npr. v sti. v k - f ‘volkulja’ se -- v razmerju do v ka- m ‘volk’ prepoznava mocijska = feminativna pripona. 24 Furlan v Bezlaj ESSJ (III:169). 25 Snoj v Bezlaj ESSJ (IV:115). 26 Gradivo je bilo navedeno po Brugmannu (1906: 476, 484). ZOONIMSKI MASKULINATIVI V SLOVENŠČINI 153 *t nъkъ ‘tanek’ < *t H1-ú-ko-s ← pide. *t H1-ú- ‘tanek’ = sti. tanú- ‘isto’; *k my-kъ ‘kamen’ ← psl. *k my, g k mene ‘kamen’ ← *H2ék(’)mōn, prim. lit. akmuõ ‘kamen’; * ьlč ca < * k -íH2-keH2 ← * k -íH2 ‘volkulja’ = sti. v k - f ‘isto’. Če se prestrukturiranje s funkcijsko izpraznjeno pripono ne bi zgodilo, bi se sln. beseda volčíca danes glasila **volči brez -ca, v katerem se ohranja podatek o prestrukturiranju. 3 Sklep Maskulinativi so v primerjavi s feminativi precej manj in tudi slabo raziskana jezikoslovna tematika, čeprav so kot posebna besedotvorna kategorija stari. Ob le nekaj maskulinativih iz samostalnikov ženskega spola, ki označujejo osebe, ima slovenščina potrjenih več kot 100 različnih živalskih maskulinativov, ki izkazujejo 15 različnih prvostopenjskih pripon, edino maskulinativno funkcijo pa imata le ne več produktivni priponi v razmerjih goser ‘gosak’ : gos in kozel ‘caper’ : koza. Nabor slovenskih maskulinativnih pripon kaže, da njihova maskulinativna funkcija ni edina, saj homonimne pripone nastopajo tudi v manjšalni, ljubkovalni, slabšalni, svojilnostni itd. funkciji. Upoštevajoč to jezikovno dejstvo, bi bilo maskulinative treba definirati kot strukturne tvorjenke moškega slovničnega spola iz korensko enakih samostalnikov ženskega spola, tvorjeni pa so bili z maskulinativnimi priponami, ki so bile kot končne razen v informaciji o slovničnem spolu funkcijsko izpraznjene. Krajšave agl. = angleški; Asg = akuzativ singularja, tožilnik ednine; bkr. = belokranjski; blg. = bolgarski; br. = beloruski; briš. = briški; cgn = cognomen, priimek; č. = češki; črnov. = črnovrški; dial. = dialektičen, narečen; dl. = dolnjelužiški; dol. = dolenjski; ekspr. = ekspresiven; f = femininum, ženski slovnični spol; furl. = furlanski; g = genitiv, rodilnik; gl. = gornjelužiški; het. = hetitski; hrv. = hrvaški; it. = italijanski; jpoh. = južnopohorski; jvzh. = jugovzhoden; kajk. = kajkavski; kaš. = kašubski; knjiž. = knjižen; kor. = koroški; kost. = kostelski; kozj.-bizelj. = kozjansko- bizeljski; kraš. = kraški; lat. = latinski; lit. = litovski; m = maskulinum, moški slovnični spol; mak. = makedonski; n = neutrum, srednji slovnični spol; n. = nemški; nad. = nadiški; obsoš. = obsoški; otr. = otroški; p. = poljski; panon. = panonski; pejor. = pejorativen; pide. = praindoevropski; pkm. = prekmurski; pl = plural, množina; primor. = primorski; prleš. = prleški; psl. = praslovanski; r. = ruski; rez. = rezijanski; rovt. = rovtarski; rož. = rožanski; sln. = slovenski; slngoriš. = slovenskogoriški; slš. = slovaški; srb. = srbski; srsav. = srednjesavinjski; srštaj. = srednještajerski; star. = starinski; stcsl. = starocerkvenoslovanski; sti. = staroindijski; str. = staroruski; stvn. = starovisokonemški; štaj. = štajerski; ter. = terski; tolm. = tolminski; tpn = toponim, krajevno lastno ime; ukr. = ukrajinski; vzh. = vzhoden; wind. = windiisch, koroški; zgsav. = zgornjesavinjski; zilj. = ziljski. Viri in literatura Antič - Ostrčeva, Olga, 2009: Honga, hon, hrmoka: Slovar prleške govorice. Križevci pri Ljutomeru: Samozaložba. ARj = Rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika 1–23. 1880–1976. Zagreb: JAZU. Bajec, Anton, 1950: Besedotvorje slovenskega jezika I: Izpeljava samostalnikov. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. 154 METKA FURLAN Belostenec, Ivan, 1740: Gazophylacium I–II. 1972. Zagreb: Liber, Mladost. [Reprint latinsko- hrvaškega in hrvaško-latinskega slovarja iz leta 1740.] BER 1971– = Bălgarski etimologičen rečnik I–. Sofija: Izdatelstvo na Bălgarskata akademija na naukite. Bezlaj ESSJ = France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika I (1976). Etimološki slovar slovenskega jezika II (1982). Etimološki slovar slovenskega jezika III (1995). Dopolnila in uredila Marko Snoj in Metka Furlan. Etimološki slovar slovenskega jezika IV (2005). Avtorji gesel France Bezlaj, Marko Snoj in Metka Furlan. Uredila Marko Snoj in Metka Furlan. Etimološki slovar slovenskega jezika V: Kazala (2007). Izdelala Marko Snoj in Simona Klemenčič. Ljubljana: Mladinska knjiga, Založba ZRC. Brugmann, Karl, 1906: Vergleichende Laut-, Stammbildungs- und Flexionslehre nebst Lehre vom Gebrauch der Wortforman der indogermanischen Sprachen. Zweite Bearbeitung. Zweiter Band. Strassburg: Karl J. Trübner. Cigale, Matej, 1860: Deutsch-slovenisches Wörterbuch I–II. Laibach: Herausgegeben auf Kosten des Hochwürdigsten Herrn Fürstbischofes von Laibach Anton Alois Wolf. CZŽ 1997 = Živalstvo. Leksikon Cankarjeve založbe. Ljubljana: Cankarjeva založba. Čuljat, Marko, 2009: Ričnik ličke ikavice. Gospić: Lika press. Devetak, Viljena, 2002: Govor in kolednica prebivalcev Vrha Sv. Mihaela (San Michele del Carso). Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. Erjavec, Fran, 1875: Schödlerjeva Knjiga prirode IV. del: Zoologija. Z 227 podobami. Poslovenil Fr. Erjavec. Ljubljana: Založila in na svetlo dala Matica Slovenska v Ljubljani. Erzetič, Edvard, 2007: Slovar narečnih, etimoloških in toponomastičnih izrazov vasi Gradno in Višnjevik v Brdih. 2. izdaja. Škofja Loka. eSSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika. Rastoči slovar (od leta 2016). www.fran.si. ÈSSJa = Ètimologičeskij slovar’ slavjanskih jazykov 1–. 1974–. Moskva: Nauka. Freyer, Heinrich, 1842: Fauna der in Krain bekannten Säugthiere, Vögel, Reptilien und Fische. Nach Cuvier’s System geordnet, mit Abbildungen-Citaten und Angabe des Vorkommens. Laibach: Gedruckt in der Eger’schen Gubernial-Buchdruckerei. Furlan, Metka, 2017: Prispevek k živalskim lastnoimenskim poimenovanjem hidronimskega izvora: slovensko Sebin/Sabin/Savin in Sava. V Ob jubileju Ljubov Viktorovne Kurkine (= Jezikoslovni zapiski 23.2.). Ur. M. Furlan, S. Torkar in P. Weiss. Ljubljana: ZRC SAZU. 131–139. https://doi.org/10.3986/JZ.23.2.6907. Furlan, Metka, 2018: Slovanska razmerja tipa *samьcь : *samica: funkcija in nastanek besedotvornega vzorca. Slavistična revija 66.2. 107–127. https://srl.si/ojs/srl/article/view/2018-2-1-2. Furlan, Metka, 2022: Novi etimološki slovar slovenskega jezika kot rastoči spletni slovar 2017: dodatek 2022 (sinonimi za čmrlja). Jezikoslovni zapiski 28.2. 7–31. https://doi.org/10.3986/JZ.28.2.01. Glonar, Joža, 1936: Slovar slovenskega jezika. Ljubljana: Umetniška propaganda. Gradivo SSKJ = Listkovno gradivo za Slovar slovenskega knjižnega jezika. Leksikološka sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani. Hrani Arhiv Republike Slovenije. Gregorič, Jože, 2014: Kostelski slovar. Uredili Sonja Horvat, Ivanka Šircelj-Žnidaršič in Peter Weiss. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Grimm = Deutsches Wörterbuch von Jacob Grimm und Wilhelm Grimm auf CD-ROM und im Internet. Wörterbuchnetz (woerterbuchnetz.de). ZOONIMSKI MASKULINATIVI V SLOVENŠČINI 155 Grinčenko, Borys, 1907–1909: Slovar’ ukrajins’koji movy I–IV. Kyjiv. Gutsman, Oswald, 1789: Deutſch=windiſches Wörterbuch mit einer Sammlung der verdeutſchten windiſchen Stammwörter, und einiger vorzüglichern abſtammenden Wörter. Celovec. [Obrnjeno izdajo slovarja je izdelal Ludwig Karničar in je leta 1999 v Gradcu izšla kot 3. zvezek serije Slowenistische Forschungsberichte.] Hipolit Novomeški, 1711–1712: Dictionarium trilingue ex tribus nobilissimis Europae linguis compositum. In anteriori parte Latino-Germanico-Sclavonicum in posteriori parte Germanico-Sclavonico-Latinum 1711/12. Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Hirtz, Miroslav, 1938–1947: Rječnik narodnih zoologičkih naziva II: Ptice (Aves). Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti. IMP = Jezikovni viri starejše slovenščine IMP. https://nl.ijs.si/imp/. Isačenko, Aleksander Vasiljevič, 1939: Narečje vasi Sele na Rožu. Ljubljana: Znanstveno društvo v Ljubljani. Ivančič Kutin, Barbara, 2007: Slovar bovškega govora. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Janežič, Anton, 1851: Popolni ročni slovar slovenskega in nemškega jezika: Slovensko-nemški del. Celovec: V založbi J. Sigmundove knjigarnice. Jarnik, Urban, 1832: Verſuch eines Etymologikons der Sloweniſchen Mundart in Inner=Oeſterreich. Klagenfurt: Ferdinand Edlen von Kleinmayr. Kastelec-Vorenc 1680–1710 = Jože Stabej, 1997: Slovensko-latinski slovar. Po: Matija Kastelec-Gregor Vorenc, Dictionarium Latino-Carniolicum (1680–1710). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Kattnig, Franc, pd. Prosenov Francej, 2017: Marnvam po domače: Živi narečni besednjak slovenskega govora v zgornjem Rožu od Huma pri Rožeku do Mute pri Svečah. Celovec, Ljubljana, Dunaj: Mohorjeva založba. Krvina, Domen: Sprotni slovar slovenskega jezika 2014–. www.fran.si. Lipljin, Tomislav, 2002: Rječnik varaždinskoga kajkavskog govora. Varaždin: Garestin. LMS = Letopis Matice slovenske. Ljubljana 1867–1912. Markezič, Tjaša in Stramljič Breznik, Irena, 2021: Feminativi v slovenskem jeziku. Maribor: Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba. Merkù, Pavle, GSTN: Gradivo za slovar terskega narečja. Rokopis. Hrani Etimološko- onomastična sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani. Murko, Anton Janez, 1833a: Slovensko-nemški in nemško-slovenski ročni besednik. Kakor se slovenščina govori na Štajerskim, Koroškim, Krajnskim in v zahodnih stranih na Vogerskem. Slovensko-nemški del. V Gradci: V zalogi in na prodaj per Franci Ferstli. Murko, Anton Janez, 1833b: Deutsch-slowenisches und slowenisch-deutsches Handwörterbuch. Nach den Volkssprecharten der Slowenen in Steiermark, Kärnten, Krain und Ungarn’s westlichen Distrikten. Deutsch-Slowenischer Theil. Grätz: Verlag der Franz Ferstl’schen Buchhandlung. Nosovič, Ivan I., 1870: Slovar’ belorusskago narečija. Sanktpeterburg: Tipografija Imperatorskoj Akademiji Nauk. Novak, Franc, 1996: Slovar beltinskega prekmurskega govora. Drugo, popravljeno in dopolnjeno izdajo priredil in uredil Vilko Novak. Murska Sobota: Pomurska založba. Pleteršnik, Maks, 1894–1895: Slovensko-nemški slovar 1894–1895. Elektronsko izdajo iz leta 2006 uredile Metka Furlan, Helena Dobrovoljc in Helena Jazbec. Ljubljana: Založba ZRC. 156 METKA FURLAN Pohlin, Marko, 1781: Tu malu besedishe treh jesikov 1781. Faksimile prve izdaje. München: Dr. Dr. Rudolf Trofenik. Pronk, Tijmen, 2009: The Slovene Dialect of Egg and Potschach in the Gailtal, Austria. Amsterdan, New York: Rodopi. Rajh, Bernard, 2010: Gúčati po antùjoško: Gradivo za narečni slovar severozahodnoprleškega govora (= Zora 73). Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. Ramovš, Fran, 1935: Historična gramatika slovenskega jezika VII: Dialekti. Ljubljana: Založila Učiteljska tiskarna. Rigoni, Simona, Salvino, Stefania, 1999: Vocabolarietto italiano – natisoniano. San Leonardo: Editore Comitato Pro Clastra O.N.L.U.S. RS 2015 = Rateški slovar: Ad abnjaka da žika in ad agrabka da žlef. Zbrala in uredila J. Škofic, K. Klinar. Kranjska Gora: Občina Kranjska Gora. RSVG = Rečnik srpskih govora Vojvodine 1–10. 2000–2010. Redaktor Dragoljub Petrović. Novi Sad: Matica srpska. Sekulić, Ante, 2005: Rječnik govora bačkih Hrvata. Zagreb: Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje, Katolički institut za kulturu, povijest i duhovnost »Ivan Antunović«. Skok, Petar, 1971–1974: Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika I–IV. Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti. SLA = Gradivo za Slovenski lingvistični atlas. Dialektološka sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani. SLA 1.2 = Škofic, Jožica, et ali., 2011: Slovenski lingvistični atlas 1.2. Komentarji. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. SP = Słownik prasłowiański I–. 1974–. Wrocław, Warszawa, Kraków, Gdańsk: Wydawnictwo Polskiej Akademii Nauk. SP 2001 = Slovenski pravopis. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Spinozzi Monai, Liliana, 2009: Il Glossario del dialetto del Torre di Jan Baudouin de Courtenay. Udine: Consorzio Universitario del Friuli. SSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika I–V. 1970–1991. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Steenwijk, Han, 2001: The Contribution of Oroslav Caf to Resian Lexicography. Slovenski jezik/Slovene Linguistic Studies 3. 102–134. https://hdl.handle.net/1808/4396. Šašel, Jaro, 1957: Rožanski narečni besednjak. Rokopis. Hrani Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani. Šašelj, Ivan, 1906: Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada I. V Adlešičih nabral Ivan Šašelj. Ljubljana: Katoliško tisk. društvo v Ljubljani Špehonja, Nino, 2012: Vocabolario Italiano-Nediško. Poligrafiche San Marco. Štrekelj, Karl, 1887: Morphologie des Görzer Mittelkarstdialektes mit besonderer Berücksichtigung der Betonungsverhältnisse. Wien: In Commision bei Carl Gerold’s Sohn. Težak, Stjepko, 1981: Ozaljski govor. Hrvatski dialektološki zbornik 5. 203–427. Tominec, Ivan, 1964: Črnovrški dialekt. Kratka monografija in slovar. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Toporišič, Jože, 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba. ZOONIMSKI MASKULINATIVI V SLOVENŠČINI 157 Treccani = Il vocabolario Treccani. https://www.treccani.it/vocabolario/. Vasmer, Maks, 1986–1987: Ètimologičeskij slovar’ ruskogo jazyka I–IV. Perevod s nemeckogo i dopolnenija člena-korrespondenta AN SSSR O. N. Trubačeva. Izdanije vtoroje, stereotipnoje. Moskva: Progress. Večenaj, Ivan in Lončarić, Mijo, 1997: Srednjopodravska kajkavština: Rječnik govora Gole. Zagreb: Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje. Vidovič Muha, Ada, 2011: Slovensko skladenjsko besedotvorje. 2. razširjena in dopolnjena izdaja. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Weiss, Peter, 1998: Slovar govorov Zadrečke doline med Gornjim Gradom in Nazarjami: Poskusni zvezek A–H. Ljubljana: Založba ZRC. ZSSP = Začasni slovar slovenskih priimkov. Odgovorni redaktor akademik France Bezlaj. Ljubljana 1974: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. [Ciklostirano.] Zoonymic Masculinized Nouns in Slovenian Compared to feminized nouns, masculinized nouns are a significantly under investigated and poorly studied linguistic topic, even though, as a special word-formation category, they are old. In addition to the few masculinized feminine nouns designating persons, Slovenian has over a hundred attested zoonymic masculinized nouns, which exhibit fifteen different primary suffixes, with only two no longer productive suffixes in the relationships goser ‘gander’ : gos ‘goose’ and kozel ‘buck goat’ : koza ‘doe goat’ performing a masculinizing function. The set of Slovenian dialect and standard masculinizing suffixes showed that this is not their only function because homonymic suffixes can also perform diminutive, hypocoristic, pejorative, possessive, and other functions. Based on this linguistic fact, masculinized nouns should be defined as masculine structural derivatives from feminine nouns with the same root, created using masculinizing suffixes that, except for providing information on grammatical gender, were functionally empty as terminal suffixes. 158 METKA FURLAN Škrabčevi dnevi 13 Strokovni prispevek Str.: 159–169 NAPAKE ŠTUDENTOV SLOVENŠČINE KOT DRUGEGA/TUJEGA JEZIKA NA PODLAGI ANALIZE PISNIH NALOG ERIKA KUM Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta Povzetek Analiza 51 pisnih prispevkov 12 udeležencev nadaljevalnih tečajev slovenščine kot drugega ali tujega jezika, katerih prvi jezik je eden od slovanskih jezikov, je pokazala, da med napakami prevladujejo napake v besednem redu, napake pri sklanjanju in napake pri besedišču. Najpogosteje lahko napake pripišemo vplivu prvega jezika, iz katerega tvorci besedil jemljejo tako cele besede kot tudi samo slovnična pravila. Tako močan vpliv prvega jezika na slovenščino lahko pripišemo tudi temu, da so si jeziki med seboj sorodni in zato hitreje pride do mešanja besedišča in slovničnih pravil. Ključne besede: slovenščina kot tuji jezik, pisno sporočanje, napake pri pisanju Abstract An analysis of 51 written texts from 12 participants of intermediate courses in Slovene as a second or foreign language, all of whom have one of the Slavic languages as their first language, showed that mistakes in word order, conjugation and vocabulary were the most prevalent. Most often, the mistakes can be attributed to the influence of the first language, from which the authors of the texts take both whole words and the grammatical rules themselves. The strong influence of the first language on Slovene can also be attributed to the fact that the languages are related to each other, which makes it easier to mix vocabulary and grammatical rules. Key words: Slovenian as a foreign language, written communication, writing mistakes 1 Uvod V modernih razvitih družbah je pisanje poleg branja, poslušanja in govorjenja eno od ključnih področij temeljne jezikovne zmožnosti. To pomeni, da znajo govorci tudi v pisnem jeziku izražati pojme, misli, čustva in dejstva, to pa znajo tudi utemeljiti in razložiti. Pisanje zajema tudi Skupni evropski jezikovni okvir ali SEJO, pri katerem gre za vsebinski opis jezikovnih znanj in spretnosti, ki so opredeljene glede na stopnjo (Javrh 2018: 5). Pisanje in govorjenje se od branja in poslušanja razlikujeta, saj gre pri njiju za sporočanje in ne samo za razumevanje. Pisanje je pogosto eno od manj priljubljenih ali NAPAKE ŠTUDENTOV SLOVENŠČINE 159 težjih načinov sporočanja, pri njem pa se pojavlja več napak. Zato je na tečajih veliko časa posvečenega pisanju, vseeno pa bi ga lahko bilo več, saj se govorjenje vadi skoraj ves čas, pisno sporočanje pa manj, ker zahteva več časa tako za študente kot tudi za učitelje pri pregledovanju nalog. Odločila sem se analizirati najpogostejše napake, ki jih študenti delajo pri pisnih nalogah, in jih razvrstiti v kategorije besedni red, sklanjanje in spreganje, besedišče ter ostale napake. Pregledala sem pisne naloge študentov iz različnih tem. Prvi jezik vseh študentov je eden od slovanskih jezikov, vsi študenti pa so nadaljevalci ali višji nadaljevalci. 2 Pisanje po okviru SEJO Po okviru SEJO se oseba glede na shemo za samoocenjevanje opiše: »Pisati znam preprosta, sklenjena besedila v zvezi s splošnimi temami ali temami s področja osebnega zanimanja. Pisati znam osebna pisma in v njih opisati izkušnje in vtise.« (SEJO: 48). Pri splošnem pisnem izražanju zna pisati »preprosta povezana besedila o vrsti znanih tem s področij, ki jo zanimajo. Pri tem krajše samostojne trditve poveže v linearni niz.« (prav tam: 85) in pri ustvarjalnem pisanju zna: »neposredno in podrobno opisati vrsto znanih vsebin, povezanih z njegovim interesnim področjem. Opisati zna doživetja; pri tem v preprostem povezanem besedilu opiše svoja čustva in odzive. Opisati zna dogodke, resnične ali izmišljene, ali nedavno potovanje. Napisati zna preprosto zgodbo« (prav tam: 86). Piše lahko tudi že poročila in eseje, in sicer: »kratke, preproste eseje o temah, ki ga zanimajo. Precej samozavestno zna povzemati, poročati in navajati svoje mnenje o zbranih dejstvih, ki zadevajo znane vsakdanje in nevsakdanje zadeve z njemu znanega področja. Pisati zna zelo kratka poročila v standardnih konvencionalnih oblikah (npr. na obrazcih), s katerimi posreduje vsakdanja dejstva in navaja razloge za ukrepanje« (prav tam). V raziskavi ruskih učencev slovenščine kot tujega jezika so zabeležili najpogostejše napake na področju tvorjenja povedi in oblikovanja besed, (1), dvojine, (2), sklanjanja, (3), in druge (Prezelj 2017). (1) Sem bila v Italiji kje zelo vroče. (Prezelj 2017) (2) Levo in desno sta nočne omarice z vijoličnimi luči. (Prezelj 2017) (3) Rada berem knjigi. (Prezelj 2017) 3 Metodologija V analizo napak sem vzela pisne prispevke učencev, katerih prvi jezik je eden od slovanskih jezikov. Pregledala sem 51 pisnih prispevkov1 in iz njih izpisala napake. 1 Med napisanimi prispevki jih je bilo šest z navodilom »Opiši sebe«, sedem z naslovom Bil je lep pomladni dan, pet prispevkov je bilo receptov, prav tako pet prispevkov z naslovom Če bi bil žival in trije opisi slavnih oseb. Osem prispevkov je opisovalo kulturo države učenca, v dveh prispevkih je bil opis družine, en prispevek je bil na 160 METKA FURLAN Pisne prispevke je prispevalo 12 udeležencev na nadaljevalnih tečajih slovenščine v obdobju od aprila do avgusta 2023. Udeleženci prihajajo iz sedmih slovanskih držav, in sicer trije iz Črne gore, dva iz Severne Makedonije, dva iz Ukrajine in dva s Hrvaške ter po en iz Bosne in Hercegovine, Srbije in Rusije. Deset jih je nadaljevalcev in dva sta višja nadaljevalca. Vsi tvorci besedil so študentje, stari od 18 do 30 let. Vse pridobljene pisne prispevke sem popravila, nato pa iz njih izpisala napake. Napake sem razporedila v naslednje kategorije: napake besednega reda, napake sklonov, napake v besedišču, uporaba napačnega veznika, napačno spreganje glagola, napake pri številu, napačno izbrani predlogi, napake pri zaimkih, napake pri spolu, napačno zanikanje, zamenjava glagolskega vida, zamenjava nedoločnika in namenilnika in uporaba glagolnika namesto glagola. 4 Analiza napak Kot napake sem štela samo tiste napake, ki so jih študentje na tečaju že obravnavali, torej naj bi jih v rabi znali pravilno napisati. Tako na primer nisem štela in izpisovala napak pri ločilih (npr. manjkajoče vejice in napačno postavljene vejice), čeprav je bilo takih napak veliko, saj se študentje na tej stopnji učenja slovenščine tega še niso učili. Obravnavane in izpisane so torej napake take narave, ki se jih se jih študentje na nadaljevalni stopnji učenja slovenščine kot drugega ali tujega jezika že učijo in naj jih tako ne bi več delali. Tudi študenti, katerih pisne prispevke sem obravnavala, so te slovnične teme že pokrili in naj takih napak ne bi delali. 4.1 Napake besednega reda Med najpogosteje izpisanimi napakami so se pojavile napake besednega reda. Iz obravnavanih pisnih prispevkov sem izpisala 45 stavkov, kjer se pojavi napaka v besednem redu. Najpogosteje gre za napačno postavljeno naslonko, (4), ali napačno zaporedje naslonskega niza, (5). Naslonke pogosto tudi niso zapisane skupaj v naslonskem nizu, (6). Pojavili pa so se tudi drugačni vrstni redi v stavku, ki sicer niso napačni, ampak so neznačilni za slovenščino in zato maternemu govorcu »padejo v uho« kot zaznamovani, kot na primer začenjanje stavka z netipičnim veznikom, (7), ali besedni red, kjer glagol imeti ni na drugem mestu, (8). (4) Jih serviraj na krožniku. (5) Kasneje se pa je preselila v Zagreb, kjer se je zasebno šolala. (6) Ko sem bila v Ukrajini, sem zelo veliko učila se jih. (7) In sem bila jezna nase. (8) Zaradi tega na vsakem oknu v stanovanju imam cel kup rož. Napake v besednem redu so najpogostejše, saj se obravnavi besednega reda nameni sorazmerno malo časa. V učbenikih se obravnava predvsem besedni red pri naslonskem nizu,2 torej se posveča predvsem stalni stavi, členitev po aktualnosti pa obravnava malo učbenikov, in še ti temu namenijo malo časa. temo lastne refleksije o znanju slovenščine. Pet prispevkov je bilo z naslovom Pametno izrabljen čas, štirje z naslovom Roboti – človekovi pomočniki ali konkurenti in en prispevek z naslovom Najdaljših 5 sekund v mojem življenju. Med prispevki sta tudi dve oceni in dve pismi. 2 Na primer v učbeniku S slovenščino nimam težav je v 5. enoti obravnavan besedni red v naslonskem nizu (Markovič idr. 2013: 30), učbenik Gremo naprej obravnava besedni red v prihodnjiku v 5. enoti in besedni red v NAPAKE ŠTUDENTOV SLOVENŠČINE 161 Težava besednega reda je tudi, da pri besednem redu tvorec besedila v slovenščini najpogosteje upošteva semantična, pragmatična in skladenjska pravila iz svojega prvega jezika. Ker pa so si jeziki med seboj različni, se lahko med jeziki razlikujejo tudi sredstva, kako propozicije povežemo med seboj. Tako pride do nejasnosti, ker ima vsak jezik svoje tipe razvijanja tem (Kranjc 2004: 155). Primere, kjer besedni red prvega jezika tvorca besedila vpliva na besedni red v slovenščini, lahko opazim tudi pri najdenih primerih. Tak primer sem našla pri tvorcu besedila, katerega prvi jezik je ukrajinščina, (9). Če pogledamo samo napačni besedni red jaz bom vam, kjer bi v slovenščini pravilno napisali vam bom jaz, opazimo, da ko take stavke tvorimo v ukrajinščini, izkazujejo enak besedni red, kot ga je zapisal tvorec, (10). Podobno velja tudi pri napaki besednega reda tvorca besedila, katerega prvi jezik je makedonščina, (11). Tukaj bi glagol biti premaknili na drugo mesto v stavku, saj gre za naslonko. V makedonščini pa bi bil ta stavek v takšnem besednem redu, kot ga je zapisal v slovenščini, (12). (9) In sicer jaz bom vam povedal o nekaterih ukrajinskih umetnikah, ki so mi všeč. (10) А я буду вам розповідати про деяких ukrajinščina in jaz biti vam povedati o nekateri українських художників, які мені подобаються ukrajinski umetnik kateri jaz všeč »In jaz vam bom povedal o nekaterih ukrajinskih umetnikih, ki so mi všeč.« (11) Po moje 80 let življenja je preveč. (12) Според мене, 80 години живот се премногу. makedonščina zaradi jaz 80 leto življenje biti veliko »Po mojem mnenju je 80 let življenja preveč.« 4.2 Napake sklonov Druge najpogostejše so bile napake pri sklonih, teh sem zasledila in izpisala 37. Šlo je za napačno izbran sklon, (13)‒(15), ali napačno sklanjan pridevnik ali samostalnik, predvsem pri kakšnih posebnostih, (16), ali pa je prišlo do uporabe končnice za drug spol, vendar v pravilnem sklonu, (17). Veliko napak pa je tudi tukaj povezanih s prvim jezikom tvorca besedila. Večina prvih jezikov tvorcev besedil, ki sem jih obravnavala, sklanja samostalnike na podoben način kot slovenščina (razen makedonščina, ki sklonov nima). Zato pogosto prihaja do interferenc prvih jezikov, ki vplivajo na napake pri sklanjanju samostalnikov v slovenščini, (18)−(20). Vpliv prvega jezika pa je zaznati tudi pri tvorcu, katerega prvi jezik je makedonščina, saj so samostalniki pogosto v osnovni obliki, v imenovalniku, kadar bi jih sicer morali sklanjati, (21). Veliko napak je tudi pri tvorjenju rodilnika, oziroma gre za netvorjenje rodilnika, tam, kjer bi sicer moral biti. Najpogosteje je namesto njega uporabljen tožilnik, (22).3 pretekliku v 6. enoti (Petric Lasnik idr. 2019: 89–91), vendar ne celotnega naslonskega niza, učbenik Naprej pa v slovenščini pa v 6. enoti obravnava besedni red naslonk (Liberšar idr. 2020: 104). Na višjih stopnjah obravnava učbenik Slovenska beseda v živo 2 mesto naslonskega niza v trdilni povedi (Markovič idr. 2012: 29), Slovenska beseda v živo 3a pa besedni red v zanikanem stavku (Markovič idr. 2009: 122–124). 3 Treba pa je omeniti tudi, da tudi govorci slovenščine kot prvega jezika pogosto uporabimo tožilnik na mestih, kjer bi sicer morali uporabiti rodilnik, predvsem pri zanikanju. Na to kažejo tudi vprašanja, ki jih uporabniki postavljajo v Jezikovni svetovalnici Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU (Krvina in Dagarin 2019: 222). 162 METKA FURLAN (13) Imam dve sestri, kdor se imenujeta Lauro in Darijo (14) Čeprav je odraščal v Makedoniji, je šel študirat filologijo v Rusiji. (15) V Piran sva obiskala tudi svetilnik in Tartinijev trg. (16) Za belo omako, na zelo nizki temperaturi, na stopljenom maslu ali olju prepražite moko. (17) Edini način, kako priti tja je ladjom iz mesta Taitung na vzhodni strani Tajvana. (18) Naenkrat so vsi hiše imele ljude, ki delajo okoli njih, sadijo rože ali čistijo vrt. (19) Zelo težko je opisati osebu z eno besedo. (20) 500 g mletog mesa (21) Prišel sem v Ljubljano pred eno leto in pol. (22) Tam sta že bila Dine in Maj, prijatelja iz šole, vendar onadva nista igrala košarko, temveč sta kadila cigarete. Stefan (2019: 216–217) je na podlagi svoje analize napak poljskih študentov prišla do ugotovitev, da imajo njeni učenci slovenščine kot tujega jezika največ težav z uporabo rodilnika. Poudarja, da čeprav so si sklanjatvene paradigme med poljščino in slovenščino podobne, študentom vseeno povzročajo težave predvsem pri tvorjenju. Dodaja še, da je pri sorodnih jezikih študentom koristno pokazati skupne točke, ker jim to olajša učenje, poudariti pa je treba tudi razlike med jeziki in jezikovne spremembe, ki so značilne za slovenščino. 4.3 Napake v besedišču Pogosta napaka, ki tudi izhaja iz tvorčevega prvega jezika, je uporaba neslovenskih besed ali besednih zvez znotraj besedila. Uporaba besed iz prvega jezika je značilna še posebej za slovansko govoreče študente, saj se zaradi podobnosti jezikov besedišče hitro zamenja. Veliko je tudi besed, ki so enake ali podobne v več slovanskih jezikih, zato hitreje pride do uporabe neslovenske besede med pisanjem v slovenščini, sploh če jim slovenska beseda še ni znana.4 Pogost vzrok teh napak v zapisu je podobnost v besedah in tudi podobnost v izgovoru. Slovenščina upošteva morfološki pravopis, kar pomeni, da konzonante pišemo glede na položaj v krepki poziciji (težko), ampak hkrati upošteva slovenščina tudi fonološki pravopis (miza), pri glasovnih premenah fonetični princip (shramba, moški), občasno etimološki princip (volk), upošteva pa tudi zgodovinski princip (megla). Pri hrvaščini, na primer, pa se upošteva fonološko-morfološki pravopis, besede pa se (razen izjem) zapisujejo po fonološkem principu. Enako velja tudi za bosanščino, medtem ko srbščina in makedonščina sledita fonološkemu pravopisnemu principu (Ulčnik in Nikolovski 2022: 274–275). Napake, ki izvirajo iz teh razlik v zapisnih sistemih, sem zaznala tudi v besedilih, predvsem pri tvorcih besedila, katerih prvi jezik sta bili srbščina ali makedonščina. Uporaba neslovenskih besed je obravnavana kot napaka tudi pri Izpitnem centru Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik, kjer je v ocenjevalnih merilih za Izpit iz znanja slovenščine na osnovni ravni (del Pisanje in del Branje in Pisanje) zapisano, da se na izpitu na vstopni ravni (A1) odbije ena točka (od skupno dveh točk) pri besedišču za občasno uporabo neslovenskih besed (»Osnovni nabor besed in besednih zvez je nekoliko omejen. Uporablja nekatere za kontekst neustrezne, tudi neslovenske besede.«), nič točk pa dobi za pogosto uporabo (»Pozna posamične besede in besedne 4 Redkeje se zgodi na primer, da bi govorec angleščine kot prvega jezika uporabil angleške besede med pisanjem v slovenščini, medtem ko je pri slovansko govorečih učencih to pogosta napaka. NAPAKE ŠTUDENTOV SLOVENŠČINE 163 zveze. Pogosto uporablja za kontekst neustrezne, tudi neslovenske besede.«). Na izpitu na osnovni ravni (A2/B1) pa se za občasno uporabo neslovenskih besed odbijeta dve točki (od skupno treh) pri besedišču, za pogosto uporabo pa pisec prav tako dobi nič točk. Iz besedil sem izpisala 25 primerov napačne rabe besedišča, najpogosteje je šlo za popolnoma neslovensko besedo, (23) in (24), ali besedno zvezo, (25). Pogoste so tudi napake pri besedah, ki so si podobne v njihovem prvem jeziku in v slovenščini, najpogosteje gre za razliko enega samoglasnika, (26), ali zamenjave črk, (27). Napake se pojavljajo tudi pri formulaciji stavka, (28) in (29), in pri glagolih, (30) in (31). (23) Zaradi tega, če ne grem v restavracijo po preporuki, vedno opravim raziskavo preden grem jesti nekam. (24) Vse sem dala v nahrbtnik, kavo v termo boco. (25) Kuhajte na laganoj vatri čim dlje. (26) In končno, sem borac. (27) V 21. stoletju, ko smo svi mislili, da je družba preveč napredna za kaj takega, se je začela vojna v Ukrajini. (28) Prva zadeva se odnosi na zaprtost kulturnih krogih oziroma nedostopnost širšemu občinstvu. (29) Radi tega bom govorila o najlepših, ki me opisujejo. (30) Lahko spavaš pri moji sestri, ko bo stanovanje končano. (31) Ladje so plovile tja in nazaj le dvakrat ali trikrat dnevno. 4.4 Uporaba napačnega veznika Med manj pogostimi, a še vseeno pogosto prisotnimi se je našla napaka pri uporabi veznika. Izpisala sem osem takih primerov. Pojavili so se primeri, kjer je šlo za popolnoma napačen veznik, (32) in (33), pogosta je tudi zamenjava zaimka ki/kateri, (24). Do zamenjave ki/kateri in bolj pogoste uporabe zaimka kateri prihaja tudi zaradi vpliva prvega jezika, še bolj pogosto pa se to dogaja pri časovnih in krajevnih odvisnikih, kjer v slovenščini ločimo kje/kjer in kdaj/ko, (35). (32) Imam dve sestri, kdor se imenujeta Lauro in Darijo. (33) To je nekaj, ki ne bom mogel narediti. (34) Jaz sem oseba, kateri ne ve, kaj napisati (35) Kdaj se spomnim prvega obiska Triglavskega narodnega parka in tudi jezera Jasna, mi je lepo. 4.5 Napačno spreganje glagola Osem napak sem zabeležila tudi pri spreganju glagola. Napake nastajajo pri številu, (36), zapisu, (37), končnih priponah, (38), in nekončnih priponah, (39) in (40). Tudi tukaj prihaja do napak zaradi vpliva prvega jezika pri spregatvah glagolov, ki so podobne v slovenščini, (41). (36) Doma ima veliko teraso, kjer se igra, teče in preživljava čas. (37) Umrel je pred petimi leti. (38) Skuhajte špagete in ne pozabite jih posolite. (39) Oblečil sem se. (40) Ni časa skrbiti za robote. 164 METKA FURLAN (41) Ker jaz nisam športnica 4.6 Napake pri številu Izpisala sem sedem napak, kjer je šlo za napačno število. V vseh primerih je bila uporabljena množina namesto dvojine, (42)−(44). Te napake se najpogosteje pojavljajo zaradi tega, ker v večini ostalih jezikov dvojine ni,5 tako študentje pozabijo nanjo in zapišejo (ali povejo) v množini. (42) Moji starejši sestri se imenujejo Mauro in Jasenka. (43) 2 jajca. (44) Pripravila sva se na pot in sva se odločila, da naši cilji bodo mesta na obali. 4.7 Manj pogoste napake Med manj pogostimi napakami so se pojavili napačno izbrani predlogi, kjer lahko spet opazimo vplive prvega jezika. Na primer napačno uporabljen predlog na, (45), je zapisal študent, katerega prvi jezik je hrvaščina, kjer bi bila raba predloga na v ustreznici slovenskega zgleda pravilna, (46). Podobno napako je naredil študent, ki mu je prvi jezik ukrajinščina in je zaradi vpliva prvega jezika zapisal v, (47), namesto na, (48). Skupno so se pojavila štiri napake pri izbiri predloga. (45) Ljudje vse manj časa posvetijo sebi in preveč na nekatere nepomembne stvari. (46) … i previše na neke nebitne stvari. hrvaščina in preveč na neke nepomembne stvari »in preveč nekaterim nepomembnim stvarem.« (47) v obisku (48) в/у гостях ukrajinščina v obisk »na obisku« Štiri napake so se pojavile tudi na področju izbire zaimkov, kjer je šlo za uporabo neslovenskega zaimka, (49), za napačen sklon zaimka, (50),6 ali za napačno izbiro zaimka glede na kontekst, kjer so študenti zapisali tisti namesto ta, (51) in (52). (49) Imam sestro, ki joj je ime Riia. (50) Ne mnenjam, da bodo nas zamenili, ker niso zelo intelektni kot nas. (51) V tisti pesmi govori o njegovem hrepenenju za svojo domovino. (52) Ko je vedno, ne vem kaj pisati v tistih tipih nalog tako, da bom končala tukaj in upala, da bo v redu. Po štiri napake sem zaznala tudi pri spolu, (53) in (54), štirikrat je prišlo tudi do napačnega zapisa besede, (55)−(57). (53) To je bilo problem. 5 Poleg slovenščine se je med slovanskimi jeziki dvojina ohranila le pri obeh lužiških srbščinah (Derganc 1998: 46) in hrvaškem narečju čakavščini (Derganc 1994: 73). 6 To napako bi lahko uvrstila tudi pod napake sklonov, a sem ga, ker je šlo za osamljen primer, zapisala pod napake zaimkov. NAPAKE ŠTUDENTOV SLOVENŠČINE 165 (54) Tudi mačke imajo rade ribe, ki je jed zelo okusen. (55) Nebo je bilo modro, zrak čisti in ljudi otrujeni od šolskega gradiva in pripravljanja za maturo. (56) Sestevine (57) Svež zrak, mgla, zamrznjena, ampak še lepa narava. Zaznala sem tudi dva primera napačnega zanikanja, kjer je enkrat šlo za zanikanje naklonskega glagola, (58), enkrat pa glagol ni bil zanikan, ko bi zaradi dvojnega zanikanja v slovenščini moral biti, (59). Našla sem tudi eno zamenjavo glagolskega vida, ko je študent uporabil dovršnik, kjer bi bil pravilen nedovršnik, (60), našla pa sem tudi eno uporabo nedoločnika, kjer bi moral biti namenilnik, (61). Med napakami se je pojavil tudi primer, ko je študent namesto glagola uporabil glagolnik, (61). (58) Nisem navajen loviti svojo hrano in ne hočem se naučiti. (59) Ko zbudil sem se spet, doma je bilo nikogar. (60) Naenkrat so vsi začeli kolesariti, plavati, sprehajati se s prijatelji ali psi ali nasploh preživeti čas v naravi. (61) Tokrat nista delala nič in sta šla igrati košarko. (61) Rad berem knjige, pijem kavo in druženje s prijatelji. 5 Ugotovitve in zaključek Iz 51 pisnih prispevkov študentov slovenščine kot drugega in tujega jezika (SDTJ) sem izpisala skupno 147 napak z različnih področij. Najpogostejše so bile napake na področju besednega reda, ki so predstavljale skoraj eno tretjino (30,6 %). Pri besednem redu sem opazila najmočnejšo povezanost s prvim jezikom tvorca besedila; ko nismo pozorni, očitno podzavestno uporabljamo besedni red prvega jezika. Besedni red je tudi ena manj obravnavanih tem pri poučevanju SDTJ, kjer se običajno obravnava le naslonski niz. Med pogostejšimi so bile tudi napake pri sklanjanju (25,2 % vseh napak) in napake v besedišču (17,0 %), pri obeh kategorijah pa so bile napake najpogostejše pod vplivom prvega jezika. Vse vrste napak, ki sem jih zaznala, skupaj s številom, kolikokrat sem to napako zaznala, in odstotkom v primerjavi s številom vseh napak, sem zapisala tudi v Tabeli 1. Pri večini izpisanih napak lahko opazimo vpliv prvega jezika, ki je še toliko močnejši zato, ker gre za sorodne jezike. Pogosto so si besede pri slovanskih jezikih med seboj podobne ali celo enake, podobno je tudi pri slovničnih pravilih. Zaradi tega pogosto prihaja do prenašanja pravil in besed iz prvega jezika v slovenščino. Tako lahko vidimo, da so učenci, ki so govorci katerega od slovanskih jezikov, specifična skupina, ki potrebuje prilagojen pouk in učenje usmerjeno v razlike in specifike slovenščine v primerjavi z ostalimi slovanskimi jeziki. 166 METKA FURLAN Tabela 1: Vrsta in količina izpisanih napak Vrsta napake Število napak Odstotek Napake besednega reda 45 30,6 % Napake sklonov 37 25,2 % Napake v besedišču 25 17,0 % Uporaba napačnega veznika 8 5,4 % Napačno spreganje glagola 8 5,4 % Napake pri številu 7 4,7 % Napačno izbrani predlogi 4 2,7 % Napake pri zaimkih 4 2,7 % Napake pri spolu 4 2,7 % Napačno zanikanje 2 1,4 % Zamenjava glagolskega vida 1 0,7 % Zamenjava nedoločnika in namenilnika 1 0,7 % Uporaba glagolnika namesto glagola 1 0,7 % Pomemben dejavnik tukaj je tudi dejstvo, da pri študentih, ki govorijo katerega od slovanskih jezikov, pogosto prihaja do tako imenovanega medjezikovnega sporazumevanja. Medjezikovno sporazumevanje ali v angleščini intercomprehension of related languages je možno med govorci sorodnih oz. bližnjih prvih jezikov (Candelier 2012), in sicer gre za sporazumevanje med dvema osebama, ki govorita vsaka v svojem jeziku, pri tem pa se še vedno razumeta. Kot primer lahko vzamemo študenta, katerega prvi jezik je hrvaščina, in študenta, katerega prvi jezik je slovenščina. Tudi če se nista nikoli učila drugega jezika, se bosta še vedno razumela, čeprav govorita vsak v svojem jeziku (Pirih Svetina idr. 2016). Zaradi tega študenti pogosto niti ne zaznavajo napak, ki jih delajo, saj jih drugi še vedno razumejo, čeprav je v njihovi slovenščini veliko interferenc njihovega prvega jezika. Raziskave, kot je ta, pomagajo pri prepoznavanju napak in dajejo večji poudarek popravljanju pisnih prispevkov in dajanju povratne informacije študentom. Pisanje je pri učencih pogosto najmanj priljubljeno, količina napak pa je pri pisnih prispevkih največja, zato bi bilo treba nameniti pisanju v tujem jeziku večjo pozornost, ločeno pa je treba obravnavati učence, ki ne govorijo nobenega slovanskega jezika, in tiste učence, ki so tekoči v vsaj enem slovanskem jeziku. Viri in literatura Candelier, Michel idr., 2012: FREPA – A Framewor of Reference for Pluralistic Approaches to Languages and Cultures. Competences and Resources. Graz: ECML. NAPAKE ŠTUDENTOV SLOVENŠČINE 167 Derganc, Aleksandra, 1994: Some specific features in the development of the dual in Slovene as compared to other Slavic languages. Linguistica 34/1. 71–80. https://doi.org/10.4312/linguistica.34.1.71-80. Derganc, Aleksandra, 1998: Nekatere paralele v razvoju dvojine v slovenščini in lužiški srbščini. Slavistična revija 46.1/2. 45–54. http://www.dlib.si/?URN=URN: NBN:SI:DOC-T9WIQD2W. Izpit iz znanja slovenščine na osnovni ravni. Pisanje. Ocenjevalna merila. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko, Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik, Izpitni center. https://centerslo.si/wp-content/uploads/2020/12/ Pisanje_ocenjevalna-merila_nova_2020.pdf. Izpit iz znanja slovenščine na vstopni ravni. Branje in pisanje. Ocenjevalna merila. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko, Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik, Izpitni center. https://centerslo.si/wp-content/uploads/2021/01/Izpit- A1_Branje-in-pisanje_ocenjevalna-merila.pdf. Javrh, Petra, 2018: Sporazumevanje v tujih jezikih in jezikovne zmožnosti. Ljubljana: Andragoški center Slovenije. Kranjc, Simona, 2004: Besedni red, usvajanje prvega in učenje drugega/tujega jezika. Jezik in slovstvo 49.3/4. 145–157. http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-8NMF7G85. Krvina, Domen in Dagarin, Miha, 2019: Rodilnik zanikanja: kratek pregled problematike. V Slovenski javni govor in jezikovno-kulturna (samo)zavest. Obdobja 38. Ur. H. Tivadar. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 220–227. https://centerslo.si/wp- content/uploads/2019/10/Obdobja-38_Krvina_Dagarin.pdf. Liberšar, Polona, Petric Lasnik, Ivana, Pirih Svetina, Nataša in Ponikvar, Andreja, 2015: Naprej pa v slovenščini. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Markovič, Andreja, Halužan, Vesna, Pezdirc Bartol, Mateja, Škapin, Danuša in Vuga, Gita, 2010: S slovenščino nimam težav. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Markovič, Andreja, Knez, Mihaela, Šoba, Nina in Stritar, Mojca, 2009: Slovenska beseda v živo 3a. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Markovič, Andreja, Škapin, Danuša, Knez, Mihaela in Šoba, Nina, 2013: Slovenska beseda v živo 2. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Petric Lasnik, Ivana, Pirih Svetina, Nataša in Ponikvar, Andrej, 2013: Gremo naprej. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Pirih Svetina, Nataša, Schlamberger Brezar, Mojca, Perko, Gregor in Pognan, Patrice, 2016: Ko vsak uporablja svoj lastni jezik in razume svojega sogovorca. Vestnik za tuje jezike 8/1. 99–111. Prezelj, Sara, 2017: Napake rusko govorečih v slovenščini kot drugem in tujem jeziku. Magistrsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=98279. SKUPNI evropski jezikovni okvir: učenje, poučevanje, ocenjevanje. Prevod Irena Kovačič. Ljubljana: Ministrstvo RS za šolstvo in šport, Urad za razvoj šolstva, 2011. https://centerslo.si/wp-content/uploads/2015/10/SEJO-komplet-za-splet.pdf. Stefan, Anna, 2019: O težavah pri sklanjanju v slovenščini (na primeru poljskih govorcev slovenščine). Mojca Smolej (ur.): 1919 v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. 55. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Znanstvena založba 168 METKA FURLAN Filozofske fakultete. 208–217. https://centerslo.si/wp-content/uploads/2019/06/55- SSJLK_Stefan.pdf. Ulčnik, Natalija in Nikolovski, Gjoko, 2022: Zapisovalne težave govork in govorcev južnoslovanskih jezikov pri učenju slovenščine. Slovenščina kot drugi in tuji jezik v izobraževanju. Ur. S. Pulko in M. Zemljak Jontes. Maribor: Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba. 273–290. Slovenian as a second/foreign language students’ writing mistakes based on the analysis of written assignments Writing is one of the key areas of basic language ability, alongside reading, listening, and speaking. This means that students can express concepts, thoughts, feelings, and facts, and are able to justify and explain them. Writing also encompasses the Common European Framework of Reference for Languages (CEFR) framework, which is a content description of language skills defined by levels (Javrh 2018: 5). I have analysed the most common mistakes university students make in writing tasks and grouped them into the categories of word order, conjugation, vocabulary, and other mistakes. I analysed 51 different written assignments written by students. All the students' first language is one of the Slavic languages, and all of the students are intermediate or advanced intermediate students. According to the CERF framework, a person at this level (B1) describes themselves according to the self-assessment scheme: ‘I can write simple, coherent texts on general topics or topics of personal interest. I can write personal letters describing experiences and impressions.’ (SEJO: 48, translated by the author). I reviewed the students’ written texts, extracted the mistakes, and analysed them. Among the most frequent mistakes were mistakes in the word order, especially with clitics, which causes a lot of problems for the students. There are also frequent mistakes in vocabulary, mainly non- literal words and errors in conjugation, most often due to the influence of first language conjugations. NAPAKE ŠTUDENTOV SLOVENŠČINE 169 Založba Univerze v Novi Gorici 2025