130
Za poduk in kratek čas.
Stare vraže še dandanašji ljudstvo more.
Pregovor pravi: „navada ima železno erajcoa. Pač res. Cesar se človek navadi iz mladih nog, se ga derži kakor da bi se mn bilo na duši prirastlo. Lepe in gerde šege nas spremljajo enega kot druzega vse žive dnu Naj hajše so pa tiste navade, ki izvirajo iz krivih vraž in iz napačnih zapopadkov natore. Nemarne navade pa delajo tolikanj večo škodo, kolikor bolj človeškega duha more in kolikor več ljudi jim je podverženih.
V teku časov so se poprijele raznih narodov marsi-ktere lepe in gerde navade, ki so jim tako rekoč značajne. Po navadah in šegah jih še ločimo dandanašnjega dne. Vsaki čas jim je kako drugo navado prinesel, vsakemu narodu drugo. V preteklih časih se jih je pa tudi veliko po-gubiJo, sila veliko se jih pa še zdajci posebno med preprostim ljudstvom najde. In kako bi se jih ljudstvo znebiti moglo, ker še celo ne ve, da je v nemarnih šegah zakopano. Privadilo se jih je kakor se otroci privadijo vsega kar vidijo pri svojih starših. Zdajšnje ljudstva so pa otroci starejih, ki so živele v vražoih časih starodavnosti. Takrat bo se v mladih sercih ukoreninili krivi zapopadki od marsi-kterih stvari. Človek ni zapopadel ne sebe ne natornih pri-kazkov. Kakor so mu bile vse te reči skrivne, jih je tudi skrivnim močem prisojeval.
Izmed sto in sto žalostnih zapopadkov, ki zatirujejo narode na daši in na telesu, bomo tukaj le tiste premišljevali, ki so se sploh pri raznih ljudstvih ohranili noter do današnjega dne. Pogledati hočemo po korenini tolikanj rev, ki tiči globoko v ljudskem izviru starodavnih basniških časov.
Živeli nekdaj so bogovi — tako se glase storije ali basniške pripovesti — v drušnji z ljudmi. Sprava in mir sta bila med njimi; pravijo, da to so bili rajski časi, ko je še zemlja vse brez obdelovanja rodila. Kar je kdo poželel, vsega mu je obilno darovala natora. Sovražnega nič se človeku na zemlji pokazalo ni, dokler so ti rajski časi ter-peli. Torej je človek živel z bogovi, zverino in z nator-nimi prikazki kakor brat z bratom. Poželel še ni človek, česar mu natora dati ni mogla, toraj bogovi bili so mu pri-jatli. Človeku je bilo v tistih časih še vse enako: ali se zverina med sabo terga ali se zemlja z nebom moži ali pa
131
bogovi njegove hčere snubijo. Saj vemo, da ga še v poz-nejih časih ni bilo čez Jupitra snubača. Ljudstvo še ni porajtalo na natorne moči, ni mu bilo mar: ali rojijo po zemlji ali po nebu.
To so bili rajski časi! In kolibo je še dandanašnji takih ljudi, ki hrepene po tistih starodavnih rajskih, zlatih časih golega zverinstva in nevednosti. Kaj pa je bilo rajskega v tistih časih? Rajsko je bilo življenje, ker serce še ni več poželelo, kar svet dati zamore. Kjer ima človek, česar želi, tam, pravi, da je raj, tam je veselo življenje, tje si želi.
Človek pa, ki je z neprecenljivimi lastnostmi od Stvarnika svojega obdarovan, je čedalje bolj k zavednosti prihajal, svoje moči je začenjal spoznavati, ker duh mu je bil dan uma in pameti. Neizrečeno hrepenjenje ga prime, doseči hoče, kar mu v persih kali. Ko se mu je pa neugasljiva želja v sercu unela, je vdihnil njegov duh vsim stvarem vsaki svojo prečudno moč. Dobri in hudi duhovi so tičali v stvareh kakor mu je ktera telesne dobrote ali nadloge in nesrečo prinašala« Zdaj je bilo povsod vse polno tako imenovanih manjših bogov. V svoji družini je človek imel polbogove, ki so se možili z boginjami in bogovi, — postalo je boginsko ljudstvo. Zdaj so sklenili otroci tužne matere zemlje, ki je bila od višjega boga zaničevana, bogu gospodarstvo vzeti. Hrepenel je človeški duh po svoji oblasti in mogočnosti. Bogovi se čedalje bolj od njega ločijo, ker njih je bilo poprej gospodarstvo na zemlji. Tega pa bogovi niso mogli terpeti, da bi človek toliko moči imel. Toraj so se sperli; zmiraj redkeji so bili med ljudmi, na visokem Olimpu so si sedež izbrali, zemski velikani pa so postavili hrib na hrib, — hotli so bogovom kraljestvo vzeti. Takrat je že bogovom za živo šlo. Bil je ravno nastopil Ju piter aliDij preganjavec svojega očeta Krona ali Časa, kar je tudi vzrok bilo punta. Ko bi ne bil Jupiter od kiklopov strele in groma dobil, bi se ne bil obderžal. Pod gorečo goro mu je Vulkan strele koval, ki jih je Jupiter v svoji jezi z gromom in bliskom po spun-tanih ljudeh metal.
Od tega časa je bog z gromom in strelo gospodaril po vesoljnem svetu. Grom in strela sta bila njegova grozna moč, in gorje tistemu, ki ga je razžalil. Strah in groza sta tedaj obhajala stare ljudstva, ko je gromelo, ker so mislili, da se serditi bog čez nje jezi in v svoji serditi jezi pokončuje neusmiljeno enega kot druzega. To je jim bila šiba razkačenega boga, pa tudi vse druge reči, ki pridejo z gromom: toča, strasnji viharji in plohe. Kar jih je od te strani hudega zadelo, je veljalo pri njih za osodo. Taki zapopadki so se ukoreninili v mladem deblu poslednjih narodov. — Kako žalosten je bil ta človeški stan! človek se je vidil podverženega strastnemu djanju boga, ki ga niso omecile ne britke solze ne reve in nadloge, ki je le želel ma-ševati se nad revnim ljudstvom. Ni se bilo moč oteti njegovi jezi drugač kot da mu je moglo ljudstvo prostovoljno več svojih ljudi žertovati, če je hotlo, da je nadlogam in revam konec storil. Kervoželjin in pokončljiv je bil gospodar vsih bogov po spridenih mislih ljudi. Po narodih se je njegovo ime prerodovalo: Dij in Jupiter je bil tisti zem-Ijostresatelj in pokončevavec pri Gerkih in pri Rimljanih. — Se ve da je tudi dobrote delil, pa človeštvo je navajeno hitro pozabiti, reve ga pa še tepo, toraj tudi ni v našem namenu pokazati, koliko dobrega da je prišlo od njega. Vlaetje boga je večidel ostalo, akoravno se je ime po narodih menilo. Gališki narod je imel svojega gromov-nika Tarana, slovanski svojega Peruna, nemški pa Thora. Vse ljudstva so po natornem bogočastji v pagan-skih časih terpele pod vlado neusmiljenih nikoli sitih bogov. Al častiti jih čez vse, jim bogoslovje je zapovedovalo. Zameriti se jim je bilo lahko, in človek, družina in narod je bil zgubljen; božja jeza in serd sta jih neusmiljeno tepla, dokler  niso na  germadah   žertovali  veliko   svojih  bratov.
Vražne ljudstva   so   zaupale  svojim zapeljivim   strežnikom božjim, ki so jih ciganili in derli do kervi.
Tako se je godilo v tistih starodavnih časih, ki jih le po basnih poznamo, tako se je godilo med bolj omikanimi Gerki in R<mljani, med Celti in Slavjani in Nemci, in sploh med vsimi znanimi ljudstvi, dokler je natorno bogočastje med  njimi veljalo.    (Dalje sledi.)
135
Za poduk in kratek čas.
(Dalje.)
Naj strašnejše dogodbe te verste, kterih spomin se je zderžal v basuih ali v značajih ljudstev, so izvirale toraj iz častenja nepoznanih, nezapopadenih natornih moči. Družine in vlade so na duši in na telesu jarem nosiie, ki si ga je vmišljeni dan nezavednih narodov sam na vrat navezal. Na deblu človeštva so se pa sušile krepke veje in rastle so le medle mladike, S srečnimi in nesrečnimi bogovi so se pogubile stare ljudstva; al česar se je deblo navzelo, ni pošlo, ko so veje trohnele, —stare kali so po mladikah poganjale. Konec so jemale derhali nepotrebnih izmišljenih dobrih in hudih duhov, kolikor sta bolj se človeku ojstrila pamet in um.
Al človek sam sebi nezapopadljiva stvar se zaljubuje rad v nezapopadljive reči. Dušno in telesno življenje se je zanemarjalo, bogočastje in vlade so zaderževale koristno napredovanje Darodov. Otet človeka tolikanj rev in nadlog je prišel Odrešenik naš. Ko bi ga hotli in mogli le vsi razumeti! „Bratje ljubite se med sabo kakor sem jez vas ljubil^. Prinesel nam je keršansko vero, ki zadostuje vsirn skrivnostim, podpira dušno in telesno napredovanje; vero, ki veže po neprecenljivih ukih človeka z edinim Bogom in zemljo. Zares okrepčaven studenec je nam pokazal in podelil, ki se nikdar ne posuši, če ga le človek samoglavno sam ne zatisne. Vedno bistre so njegove kapljice, in kakor vedno teko tako vedno tudi ljudi kličejo, rekoč: ^Pristopite sem in napite se za popotnico, da bote zmirej modrejši in Bogu bolj enaki!" Kakor studenec vedno teče, se duh vedno bolj Bogu približuje.
Iz tega se pa razvidi, da je Bog nam dal ta dar, da ga vsak po svoji moči vživa. Tisti, ki mu je že bližej, če se smemo prederzniti tako reči, pije iz tega studenca, kar ga zamore še bolj popolnoma storiti. In tako je ta studenec vir, ki vedno nove bistre kapljice donaša in sicer vsakemu po svoji keršanski potrebi.
Čeravno velika potreba je bila, se je vendar ie pre-keršenje starega debla ustavljalo. Vse se je še starega kopita deržalo, malo kdo je uprašal: ali je bolji ali ne, dokler ga skušnja ni podučila. Treba je bilo s čudeži se prikupiti ljudstvu in z dobrotami njih serca omečiti. Natora je pred bila podpora vere; keršanstvo je moglo s čudeži pokazati, da je čez natoro. Al kakor se nerada starega debla prime mladika, tako težko in le z neutrudljivim prizadevanjem se je narod za narodom za pravo vero pridobival. Kjer se če mladika ali cep dobro prijeti, se morajo stare veje posekati, da mladih v rastenji ne zaderžujejo. Al na enkrat se serce preroditi ne da. Kar sta oče in mati spoštovala, spoštuje večidel tudi hvaležen sin. In ko se prime
mladika, le počasi žene, boljše poganjajo mladike starega debla, kot da bi se hotle boriti za pravo. Če je duh preslab za podučenje, se s silo uganja bolje vedenje. Pa — čemu je pa bilo treba sile? Menda v serca kaj ljudem rajskega miru in ljubezui vliti.
Treba je bilo človeku cel svet prirašenih in priljubljenih misel in vraž iz serca izdreti. In kako, ker natornih pravih postav še nobeden vedil ni! Na dušne potrebe so se opirati mogli, pa jih niso poznali, — rodile so se nove grozue tvorila.
Dosti je, da se prime mladika; ali bo sad rodila, vert-nar se pervo leto ne praša. Vedno še plevel med pšenico poraša; da se dobro steblo ne iziere, je treba pustiti tudi maraiktero ljuiiko. Dosti je bilo nekdaj si pridobiti serce človeško. Ni pa prašal nobeden: ali si, moj ljubi kristjan! z ajdovsko vero tudi popustil starenapačne zapopadke. ki podpirajo krivoverstvo, ki so oskrunili serce z vražami in krivimi mislimi. Kdor bi bil to terjati hotel, bi bil mogel jim dati prave zapopadke mesto napačnih. V tistih dneh pa še ni bilo nič kaj zdravih misel o natori znanih, do nekaj malega, kar so Gerki po svojem bistroumnem umišljevanji uganili, nekaj pa tudi tako natanko spoznali, da še dandanašnji velja. Toda premalo je bilo odkritih resnic in če so se bolj mešali zapopadki v veri, bolj je pomanjkovalo neoskrunjenih mož, ki bi bili zamogli po svoji zdravi pameti večje natorne postave spoznavati. Kar so Gerki dobrega osnovali, je zaterlaRimcov zmaga, morivka učenosti. Kar ji še ostane, pogrebe strašna prepad in razdertje rimskega kraljestva pod svojimi razvalinami, ki so v zvezi z ljudskim preseljevanjem po Earopi tako dolgo časa vsaktere omike zakrivale. Pod strašnim podertjem časne moči zakopana in v železnih oklepih vraže zakovana je omika do-čakovala rešitve od Arabcov, ki so z mečem pobito spet z mečem obudili. Toda le hitro je tudi njim ura odbila. Komaj so se jele umetnosti pod njih varstvom razcvetati, komaj so berstje poganjati jele, je nemila osoda njih za večerne dežele neprecenljive uke v svoje kraje nazaj pahnila. In černa tema se spet vleže na razne učenosti, — skorej bi bil ves svet pod mehkužnim krilom nevednosti in krivih vraž zaspal, tako so ga razujzdanost, slepota in grozovitne vojske in njih nasledki: pomanjkanje, lakota in kužne bolezni morile. Groza me je omeniti, kako se je pozneje godilo! Svetila je zveličavna sv. keršanska luč svetu, obdelovale so se tu in tam vede in znanstva , vendar je žalibog! krivoverno djanje, babje vraže in slepe navade ostalo značaj srednjega veka.    (Dalje sledi.)
138
Za poduk in kratek čas.
Stare vraže še dandanašnji ljudstvo more.
(Dalje.)
Kako ee pa godi še dandanašnji? Kamor koli popotnik po svetu pride k neznanim ljudstvom, naj so še divji ali ne, povsod je ajdovsko natorno bogočastje, povsodspri-čuje govorjenje le staro mnenje o natornih prikazkih: „Glej tam v oblakih se Bog krega" — se povsod sliši, kakor se je nekdaj govorilo od gromovnika Jupitra. Ali je pa med nami kaj bolje, ki se imenujemo omikani? ali niso nas iz mladih nog strašili, kadar je gromclo:   „Otroci, ali ne sli-
šite, kako.se Bog v oblakih kregala Toliko časa se že štejemo med omikane ljudi, vendar je toliko omike, da še zmiraj iz blata starih paganov iziesti ne moremo. Preprostemu ljudstvu — kadar gromi — ne kraljuje v nebesih zemlji milodarni usmiljeni Bog, ampak kadar viharji privlečejo oblake, slišijo na kmetih kakor po mestih še dandanašnji gerškega Dija, ki v svoji jezi in serdu zemljo z gro-menjem stresa in straši. Sev ve da ne vedo: kje da teči korenina krivih misel. Žalostno je zadosti, da se že dete z maternim mlekom napije bedaste boječnosti, da ga je tako grozno strah, ko grometi začne. V izreji se tedaj dandanašnji prime korenina tolikanj rev ib nadlog našega življenja. Ne le krive, ampak krivoverne misli jemljejo veselje, ki ga je Bog svojim otrokom namenil. Iz take mladine postanejo bedala, ki jih zviti svet povsod za nos vodi. V vražah izrejeni niso druzega kot babježi in stra-huni. Kjer se mu kaj neznanega, zlasti v tarai, pokaže, ga že straši, naj bo že s podobo kake konjske seme ali pa s hudim vragom, ki mu zvečer v mraku za petami ber-lizga. Vrag mu poti zavera, v vsakem teršu eden čepi; v mačji dlaki je skrit in v tami nesrečo po pohištvu razširja. Vse je takemu bedaku grozna prikazen. Glejte! v oblake strelja, da copernico z megle izbija; nobeden se je ne usmili, ako bi duhovna v fari ne bilo, bi mogla o 1 udi uri reva pod milim nebom prenočevati.
Kajne, čudno je vendar, da se še tako umazane mi*li med nami nahajajo! Vem pa, da se mojim besedam bravci ne bodo čudili, ker morebiti ne bodo nobenemu v roke prišle, ki bi ne bil v svojih mladih letih kaj takega doživel. Kdo še ima tako kamnito serce, da bi se mu človek ne smilil v svoji nevednosti, ki ti tako natanko dopoveduje, ktera soseda da je bila v megli! wGlej — pravi — „černi „oblaki so se čez dolino potegnili, tamle iz grape se pa „megla po lesu vleče, copernice nese v meglo, da bodo ;,točo delale. Gotovo jo je že tudi šantova Pavelčevka v »meglo potegnila. Ko bi šel gledat, vem, da bi tudi Gun-„čerce ne dobil doma. Saj veš, Pavelč bi tega kruljevega „zlodja nikoli ne bil vzel, ko bi ne bila Gunčerjeve rodo-,5vine. Mislil je in ni se zmotil, če zna coprati. da hodi ,,v meglo, zna tudi po vervih krave molsti. Kakošen košček wkruha, maslic pseoa in kaj tacega se kmalo dobi pri 5,kmetu, ki ima dobro kravo; smeteno bo pa moja žena ^posnemala. Pa moraš vediti, Guočarca še na starih žo-„kih čepi, ki so polni cekinov in šmarnih petič. Babse se „je izvalilo neki gori za Bukovem verhom; nje oče je škra-„teljne imel, dedec se je bil hudiču zapisal, za to so mu „dnarja nosili, pa so babo copernije naučili in od tistega ?)časa hodi v meglo. Zdaj je skorej škoda, da bi si člo-„vek kupoval dobro kravo, saj ta hudoba po celi soseski „molze, nam druzega ne ostane kot zelena sirahka, paše ?)tista ni zdrava za jestia.    ^Dalje sledi.)
142
Za poduk in kratek čas.
Stare vraže še dandanašnji ljudstvo more.
(Konec.)
v
Ce je kmetic naš ravno dobre volje in ga na to spomniš, ti bo še kaj skrivnejšega povedal: „Ko bi že le kmalo -ti copernici kremplji odleteli, da bi ne mogla več rešeta-j,riti po meglah. Ko je enkrat s hudičem v zvezi, je neče „za nobenega zlodja kraj biti. Ko bi ti vedil, kaj se ji je „unidan zgodilo, bi rekel, nikoli več ne bo hodila. Prinese „domu mertvaskih kosti in žeblje v iz britofa, namaza se s ^hudičevo žavbo. Pred ognjišče se vstopi in na žerjavici „kuha mertvaške kosti v pepelnatem čepu, s kuhavnico ,5meša divje zeliša, konjske fige z mačjo dlako in hudičevim repom; v piskru se kuha, vre in kipi, da pene po ^žerjavici lete, hitro prilije žveplja in hudičevega olja. Zdaj pkar hlapne po čepu in ko že vse skupej zmeša, se se le „spomni, da ni nič kačjega mleka prilila; toda prepozno!— ,,voelo se je in po vsi kuhinji je plamen švigal. Baba upije ??kot da bi svinje derli. Urno priletita mož in hlapec, pobegneta jo iz ognja pa gori kakor suha butara. Veržeta „jo v koritu, nju ni peklo, na babi je pa še v vodi vse „gorelo, dokler je bilo kaj conj na nji. Tako jo je osmo-„dilo, da se je meso z nje majilo, pa lasje so ji ostali« ^Pravijo, da je bil hujši ogenj kot ga ima hudoba v peklu. „Pa misliš, da jo je to kaj spametovalo? Komaj pride na „noge, je šent že spet v megli. Vse jo poprašuje: kje da „je zadnjič bila? Ko zvedo, da se je tako prečudno ohra-„uila, sklenejo pojedinjo napraviti. Ko se toča iztrese z „megle, se peljejo naravno na Ogersko, tam jim je hu-,5doba gostje napravil. Jedle so, kar je kteri bolj dišalo. „Kar je bilo dobrega in sladkega, je hudoba iz tistega, kar ?.je toča pobila, skupej nanosih So pohali in cverli na sco-;?pranem maslu, da je vse okoli dišalo. Objedle bi se bile ?)kmalo sladkoustne babe nad sladkarijo in figami. Vsaka si „je nekaj v aržat spravila za drugi dan. Ponoči pa na ^loparji nazaj prijezdi. Možu vtakne nekaj sladkarije v „aržat, nekaj jo pa še hlastno poje, kar ji ostane pa v „skatljico zapre. Zjutrej ko se zbudi, pravi možu, kaj mu ^e dobrega prinesla iz unajne dežele? Mož radoveden „<*eže v aržat; pa kaj ti ven izleče? konjske fige so bile, in bilo jih je še polna škatljica, kar jih je od sinoči babi o h tal o".
Tako *'•') še govori pri nas pri prosti kmet in kar o tem govori, *6 ga je iz mladih noz prijelo, ko je še bil otrok in je slišal pripovedovati od strašnih pošast in od copernic, da ga je groza bilo. Kvasili so mu na sveti večer kaj se prečudnega o polnoči zunej godi; pravili so mu od prika-zin, da so mu lasje pokonci stali. Gotovo pa niso na sveti večer pozabili povedati, kako je Blažon v late hodil copemico gledat, ali kako si je Boste 9 let svoj stol delal. Naredil ga je iz 9 možkih lesov, delal ga je skrivaj v posebnih svetih urah. Z njim gre na sveti večer o polnoči v cerkev, da bi vidil: koliko je copernic v fari. Koj za uratmi se na-nj vstopi in glej I ko mašnik povzdiguje, se copernice,   naj so že meglene ali   mlečne,   nazaj   oberoejo
*) To ni izmišljeno, ampak je od besede do besede resnično.
143
in mu spake jezike kažejo. Kakor hitro gospod križ na-rede, zgrabi Boste svoj stolček, udari jo čez most, vešk stol v vodo, copernice pa za stolom. — Blažon jo je bil pa skupil, enkrat, ko je na sveti večer v latah stal, se mu vse copernice prikažejo. Bile so med njimi vse gospodinje njegove soseske zunej ene. Jeza jih zgrabi, lop na-njega! «— komaj se sprosi, pa mora priseči, da ne bo nobene izdal, in da ne bo ob hudem vremenu pod milim nebom ostajal; če ga dobe tak čas, so mu obljubile, da ga bodo zdrobile kot prah in pepel. Kadar se hudo vreme bliža, jo Blažon pricvirna domu. Če le zagromi, ga že pokončati hočejo, toraj se strahovitnež v beg spusti, pravijo, da je že enekrat tako domu priderl, da mu je pot od vsakega lasu ščurkoma tekel.
Na to vižo zares tepce šiba tepe, pa ne božja, ampak lastna. S to šibo tepo vsi starši svoje otroke, ki jih v mladih letih takih krivih vraž vadijo, in jim včasi za kratek čas kaj prav neslanega pripovedujejo; če jih sami ne spridijo, jih pa spridijo pesterne, ki jim kvasijo, kar jim v glavo pade, naj rajše pa od strahu, od prikazin in od copernic.    ^Dalje sledi.)
146
Za poduk in kratek čas.
Stare vraže še dandanašnji ljudstvo more.
(Dalje.)
Vidili smo dozdej kako se strahuni in bedala rode in izrede, slišali smo nekaj hudih vraž, pa jih se stotina ni.
Kako bi pa pri takem spačnem mnenji gospodar srečen biti zamogel? Kamor se ozre, vsa soseska, vsaka baba mu je sovražnica. Na polji mu lastne hčere, ko se pomože. morebiti s točo pridelke v nič devajo; v hlevu mu ne molze krava za dom; ravno tista copernica, ki hodi v megle, misli, da mu tudi krave po vervih molze. Molze mu jih do kervavega, pravi; njemu ne ostane druzega v hlevu kot nekaj suhih kosti in koža; „saj bi že spital in mesarju prodal kravo, da bi se je že le znebil, pa nesrečnemu kravšetu še jed več ne diši". Vse opravila tak gospodar z nejevoljo opravlja, ker misli: ,,saj ne delam za se; copernica molze, kaj bom kravi dobro kladel?" Saj bi gospodina še včasih kaj boljšega v škafe dala, — al kaj pomaga, saj nič več ne zda. Kjer pa ni veselja do opravil, kjer delo ne gre od serca, tudi res nič ne zda.
Zdaj pa pridejo — ali gorje mul — pomočniki v hišo. Če je še kaj zdravega, mora konec vzeti. Pride p las ar, pripode se cigani. To so naj huji sleparji, pa kmet, če vidi, da mu žegnane reči, ki jih je na hlevne vrata pribil ali ž njimi kadil, niso nič pomagale, zdaj kaj verno sprašuje plašarja, češ, saj je obhodil veliko sveta, skusil marsikaj, bo tudi kaj dobrega nasvetovati vedil. Maza-rije in škodljive vraštva se poprimejo hiše. Če pa tudi zdaj še ne gre dobro, si mislijo, saj nas ni oplašaril, saj tudi pred ni bilo nič. Da je le polno mavho od hiše nesel, mar je plašarju, ali pomaga ali škoduje!
Čez vse so pa cigani. Bi djal, kar si je kmet prihranil, mu izpulijo izpod nohta za tako imenovane skrivne zdravila, za prerokovanje. Po dlani in žilah mu vedo" prerokovati srečo in nesrečo, po kravjih stopinjah spoznavajo, kdo jih molze; dajo tudi lepo dušeče kadila zopor coper-nice. Zviti so pa tako, da vražnega človeka ociganijo, če ima le kaj, naj bo že v dnarjih ali v blagu, drugač pa od hiše ne gredo.
Tako je kmet, ki se s poljskimi pridelki in rejo živine živi, sam svoj tat. Vsaka nadloga ga obiše dvakrat: perva ga je zadela po uimah letine, slabega vremena itd., drugo si je pa sam na glavo nakopal.
Kaj mislite, kako se živi v taki soseski? Kakor hitro se razglasi: ta baba je copernica! gre hrup po vsi dolini, in če bi imela nedolžna reva lakote konec vzeti, ji ne bo nobeden postregel. Še kos kruha ji neradi dado. Včasi pride, dobi kakega otroka doma, hitro ga za kaj poprosi, dobi in gre. Ko bi slišali, kako neumni starši potem ubozega otroka preklinjajo in tepd, da jim je to nesrečo na glavo nakopal! So pa namreč teh misel: četudi le kaj malega od hiše dobi, se zamore copernica vsega polastiti. Zadnja rešitev je, da s korcom vodo za babo mečejo. — Sovražtvo se začne; po soseski se obrekujejo kakor kter bolj more, eden drugemu jemljo dobro ime in poštenje, babam pa naj bolj jeziki teko, regljajo kakor žabe v laži. „Jojmena! kako je bilo včasi pri naši hiši; kako je pa zdaj, kar se je ta gerdoba v sosesko pritepla!" Ne terpi dolgo časa, da se zatega volja tudi mož in žena spreta. Mož, ki ima še nekaj več zdravih možganov v glavi, pravi,
da preslabo krave verdevajo, da jim dosti ne cedijo, da jim je vse eno, naj bo pri živini snažno ali ne; da ji le kaj v jasli veržejo, je dobro, naj že bo kakoršno hoče. Žena pa godernja: „to jez bolje vem, ko ti; kakor me je mati učila, tako parim tudi jez škafe, tako tudi kladem govedom itd.; če te pa že le pest serbi, nad copemico se raji znosi, kaj boš mene zaničeval. Ali sem ti menda jez uzrok, da je toča toliko pobila ? Ko bi ne bilo te nemarne gerdobe v dolini, bi bili več pridelali, bi mi in živina bolje shajali". — Mož še poskusi kar more in zna. Po dva kmeta prideta skupej, ki v vraže čez glavo zakopana mislita, da jima kdo krave molze, ali kaj druzega uganja, da sreče ni pri govedetu; sežeta si v roke ter kakemu svetniku kravo prodasta, tako imenovani božji kap naredita, svetnik pa božji dnar dobi. Ker pa še le nič ne pomaga, ugaojujejo, kdo bi se bil pregrešil, in krega ni konca ne kraja.     *
(Dalje sledi.)
151
Za poduk in kratek čas.
Stare vraže še dandanašnji ljudstvo more.
(Dalje.) Ko pa  se  začne   prepir  med gospodarjem io gospodinjo, verjemite mi, daje že tretjič toča pobila   io sicer ne le kar na   polji   stoji,   ampak   vse   kar  hiša premore: pridelki se ne spravljajo tako marljivo,   hišne opravila ostanejo zanemarjene,   živiui se ne streže z veseljem, otroci se pahajo po hiši kot bi ne imeli ne očeta ne matere. Včasih še gospodar zarenči, ji žuga s pestjo ali pa s polenom, pa kaj pomaga? Veselje je šlo pod zlo — in kjer ni veselja, ni božjega blagoslova.    Preljubo veselje! kjer tebe ni doma, gre premoženje prerado rakom žvižgat.   Ce gospodinja ne pomaga gospodariti, naj dela gospodar na pre-tege,   mu   nič  ne tekne pri hiši.    Ko bi   nadloge   le   stare ljudi zadevale, bi djal:   „zdaj grlejte kako se Bog kregaltt kaj pa češ reči,   ko   vidiš nedolžne fantiče in dekličke , ki imajo malo kaj boljšega kot zapušene sirote.    Mati po na-tori jim je s slepo ljubeznijo bila izrediteljka, ne more pozabiti, kako veselje je imela ž njimi, ko jih ji je Bog dal, — kaj je občutilo nje serce , ko so jeli hoditi,— kaj govorila v ljubezni je k njim,   ko  so začeli besede   zgovarjati. Ce še ni popolnoma zbegana, ima še pri otrocih edino veselje.    Streže jim, ali kako? Vpričo moža si ne upa, boji se, ker jo pisano gleda in zaničuje; skrivaj stori, kar jim more.    Oče zapira vse reči,   mati   pa   brez   vsega   biri ne more;  otroci morajo kaj boljšega imeti.    Zdaj se vname š# hudobneje nasprotovanje; „mcrha"se psuje eden kot drugi. Ni le o tacih   okoljšinah četertič   toča   pobila,  tudi strela je v hišo trešila, in akoravuo jo še slamnata streha pokriva, vendar je   vse pogorelo,   kar ji  je pred   ime dajalo. Bi djal, da ni več hiša, da je ječa,   kjer hudodelniki z zobmi škripljejo in preklinjajo. Otroci občutljivi se vsega privadijo, ljubijo enega.,   sovražijo druzega,   ki se ga bati morajo;,potreba jih uči lagati, zmikovati itd., revpajevec pri hiši kot jih jezik zgovoriti sme.    x
Ozrimo se od zemeljskih rev gori v megle, kjer so nas učili, da se Bog; krega in v svoji jezi gromi in strele meče po svetu. Kdo je pa še gori? Copernice, pravijo, da so, kakor smo ravno slišali. Pri Gerkih že je bilo veliko puntov med ljudmi in bogovi, kakor nas basni uče. Ko so se ljudje sperli, so se tudi bogovi, ker njih djanje je bilo natanko združeno s človeškim. Akoravno so že spoznali Gospodarja vsega stvarjenja, so vendar manjši bogovi (malici) vsak s svojimi ljudmi potegnili, — boj se je začel in na borišču so si pretili bogovi kakor ljudje. Ali je dandanašnji po spačenih mislih kaj drugač? Ali ne delajo copernice po krivem in abotnem mnenji tamkej točo, kjer se Bog krega? Ali ne kličejo tukej na zemlji nekteri (ne v pravi keršanski veri, ampak po ajdovskih zapopadkihj svetnikov na pomoč, da bi jih obvarovali pred točo? Pred kom? če smem prašati?  Ali ni po teh nesramnih vražah še zdaj
1 52
etari boj med Bogom in ljudstvom. Ali ni nepramno le ziniti, da bi Bog s copernicami nas pokončeval, ko se mu mi s svetniki in hudičevim paneDjem soperstavljamo! Glejte kam nas zapelje krivovera in nemarne vraže! Ni dosti rev in nadlog, ki naše trupla tarejo, — s silo si še duha v starodavne vraže zakopava. Duhpa,kijev take reve zakopan, se ne okrepča; njemu pe ne pokaže sonce božje milosti, ne njegove neskončne dobrote; — tako serce še ne pozna pravega Boga, ima še ajdovskega malika.
Kakor žalostno se nam zdi v takih zmotah živeti, vendar je le preres, da je še zdajci tolikanj ljudi v teh revah zakopanih. Le pojdi na kmete, kteremu se zdi, da bi bil več rekel kot je, in vidil boš še več rev, vidil jih boš z lastnimi očmi, slišal na lastne ušesa, kako je duh mriozih še spriden po krivih vražah. V serce se ti bo smilil preprosti človek, če ti ne bije serce samo za-se; če nisi na kamenji zrastel, se bo tudi tebi, bodi si kdor češ, serce omečilo. Ako pa hočeš vse to, kar sem jez govoril, iz kmetovih ust slišati, pojdi na moj dom, ki je v sredi poljanske doline med Loko in Poljanami. Vidil boš še Pavličevo bajto, pravijo mu Krajce k; pokazali ti bodo v drugi vasi Gunčerjevo hieo. Toda če si škric, če nisi z ljudmi, ne boš dosti zvedil. Kdor če, da se mu na kmetih serca odpro, mora s kmetom živeti, mora nadloge in veselje ž njim deliti, ker tako imenovanim pritepencom in škricem ne zaupajo nič.    (Dalje sledi.)
155
Za poduk in kratek čas
Stare vraže še dandanašnji ljudstvo more.
           (Dalje.)
Ali pa reve vedo: od kod da toliko hudega pride? Zdihujejo pač, vedo pa ne. Pravijo: wBog tepe otroke za ??pregreške njih staršev. Kaj hočemo pomagati? kar je ?.komu Bog odločil, bo dosegel v svojem življenji. Ako je ,?nam naperčenega kaj dobrega, bo dobro; ako pa ne, saj ne ?,bo večno terpelo. Vsak mora svoj križ nositi". Tako se tolažijo, ki se iz rev spraviti ne morejo. Pač res, lepe so te tolažne besede, one spričujejo, da še ni Božja luč v sercih ugasnila; pohlevna vdanost v Božjo voljo in poter-pljenje s svojimi nadlogami krepča zares človeka v revah. Al tam, tam se ne prileze prav, kjer si je človek sam kriv svojih nadlog. In tako se nahaja v tistem serca pre-cudna zmes pravega keršanstva in strašnega malikovavstva.
Kaj se to pravi: ,.kar je človeku namenjenega, temu se naj vselej uda, ker človek spremeniti ne more, kar mu je odločenega?" Ali ni to pregrešno mnenje — turški fatalizem, ki ne nasprotuje samo nauku prave vere, ampak še zraven tega človeku jemlje moč in ga mami, da si iz rev in nadlog pomagati noče in ne more, ker misli da mora tako biti. Kdor misli: „Sem rojen berač, Bog mi je odločil beraško palico", je že dosti, da je teh misel; gotovo bi ga slepa sreča mogla iskati, da bi kaj več postal. Tako se zgodi, da beraški otroci večidel tudi beračijo.
Kaj pa hoče reči: „Bog tepe otroke za pregrehe njih staršev?" Kar si pri tem preprost človek večidel misli, je spet kriva vera, ker si misli Boga kakor nas enega, ki sovraži celo družino, če se mu gospodar zameri. Res pa je, da ee naslednikom povračujejo hude dela njih prednikov, zakaj kjer je polna hiša krivih vraž in hudobij, se tudi mladina vsega na vzame; — kar vidijo otroci pri svojih starših, kar slišijo od družine,   ko  je  serce še  občutljivo,
se jih prerado prime in jih spremlja do groba. Dušne kakor telesne reve podedvajo otroci. Ko je pa v duhu zagnala kal spridenih misel, se kmali tudi v djaoji pokaže, kakor hitro se mladeneč sam dela poprime. Kar je morilo dušo in truplo njegovih staršev, tudi njega mori; on je le ponovljeno življenje svojih staršev; dočakorati mu ni bo-ijega, če ee ni prerodil po naukih sv. matere cerkve in pa šole. In tako se pregrehe staršev preseljujejo res po otrocih; nesreča gre od hiše do hiše, od rada do roda. Kakor mladike na lesniki ko dorastejo, nosijo lesuike ne pa žlahnih jabelk,^tako tudi na deblu človeštva, ki smo ga od korenine premišljevali, se zrašajo mladike ter staremu deblu enak sad obroJe. Lesnika se pa da precepiti. Če je prevelika, da se žlahna mladika ne prime debla, se prece-puje po mladikah, po vejicah in po vejah, dokler je še kaj neprijetnega sadii na starem deblu. Mahoma se pa ne di vsa precepiti. Kar se je globoko v navadah in šegah ukoreninilo, se ne da z enim hipom odpraviti. Malo bo opravil, ki bi hotel mahoma vse spreoberniti. Znano tisuč in tisuč je takih nesrečnih posknšinj. Vpre se, kar sekaj življenja ima, in če ob enem ljudstvu hočeš vzeti gerdobo, v kteri tiči, se vzdigne hrup, punt mu je za petami, ki se bojuje zato, kar je nekdaj očetom draga misel bila.
Je pa draga gotova pot k zmagi: po nji so hodili večidel vsi, kolikor jih je kaj dobrega za človeštvo storilo. Poterpežljivosti je treba in gorečega serca za blagor človeški. Samopridnež naj ostane pri svojem žaklji, —tukaj ne bo nič opravil. Tisti pa, ki ima serce za to, da ljudstvu odkri-toserčuo resnico pove, — ki ne pozna večega veselja, kot človeka na duši in telesu srečnega storiti, tisti naj ne orna-guje nad težavo svojega poklica — stanovitno naj požlah-nuje divjake! Kakor se drevo ohrani, če ga po vejah precep?*^, in donaša od leta do leta več dobrega sadii, tako se tudi ljudstvo le s poterpežljivim   ravnanjem   siasoma na
pravo pot tudi iz ukoreninjenih napčnih zapopadl^ov pripelje.
(Dalje  sledi.)
159
Za poduk in kratek čas.
Stare vraie še dandanašnji ljudstvo more.
(Dalje in konec.)
Ljudstvu je omike potreba na duši in na telesa, — vem, da to vsak človekoljub živo spozna .ker nevednost in vraže so nesreča svetu na vsako stran. Ce je tudi kaj tacih sa-mopašnikov še na svetu, ki mislijo, da je dobro, ako je ljudstvo nepodučeno, ker se tako lože za nos vodi pa tudi v pokoršini lože obderžuje, je vendar gotovo, da noben posten človek kaj tacega misliti ne more, še manj pa sme pravi kristjan tacib misel navdan biti, da bi za kterega koli človeka na svetu prav bilo, ako od Stvarnika prejeti ^talent" zakopava.
Zdaj je pa treba odgovora: kdo naj mu potrebno omiko deli?  Kar zadeva dušo, ga podučava duhoven pastir; kar zadeva poljodelstvo, ga uči kmetijska družba.   Kar pa vraže tiče, ajdovske šege in nemarne navade, naj ga uči šola in kdor kaj prida ve in zna.  Kdor z ljudstvom več opraviti ima,  kdor  ga  podučuje  v  mladih letih,  kdor mu skerbi za dušno in telesno srečo, tistemu se naj  bolj spodobi , da odpravlja  vse,  kar duh v  nemarnosti zaderžava, kar naj pred dušo spridi, potlej pa še časno srečo vzame. Še imenitnejše pa jeprašanje: kako se pomaga? Rekel sem že, da bi se bilo že gotovo kaj več pomagalo, ako bi pripomočki tako lahki in odkriti bili kakor niso.    Koliko jih je, ki še ne vejo: kje vzrok tolikanj rev in nadlog tiči 1 Kdor pa hoče teroje z njiv spraviti, ni dosti, da požar naredi, tudi ne pomaga, če pri polti poseka;   komaj spomlad pride, je že spet vse obrašeno.    Kdor hoče slabe šege odpravljati, ne bo zmirjal ljudi toliko za tega voljo, kar so ravno storili;   ako ima pamet in pripomočke,  si bo prizadeval, da jih na drugo  pot spravi,  da jih   dragic  reve ne zadenejo.    Pri takih rečeh ne pomaga očitanje, ampak le škoduje, ker dostikrat tisti, ki ga je nesreča za-
dela, sam ne ve, od kodi da pride. Tisti, ki hoče kaj dobrega svetovati, mora svoj svet dati, preden nesreča v hiši sedi. Jez mislim, kdor je marljivo bral: od kodi da izhaja mnogo rev in nadlog, bo že spoznaval, kje da je treba pomagati, da se saj huje vraže in krive šege odpravljajo. Se ve da je ljudstvo še v sto in sto druzih nevarnih vražah zapleteno, pa se bo že kdo dobil, da ga bo po svoji moči pod-učeval; kar bo pa še le tedaj mogoče, ko bo ljudstvo večje vraže zapušati jelo. Dušni pastirji, ki poznajo cele soseske in fare, vedo tudi naj bolje, kaj in kako je treba pomagati tu ali tam; oni morajo vediti, kako se podučava, da ljudstvo z veseljem uk posnema in da učenika spoštuje kakor očeta, ki mu skerbi za dušo in telo.
Kar mislim jez o tem govoriti, velja sploh za vse ljudstvo; kako naj se pa v tem ali unem kraji kdo tega deležen stori in kako se v drugih rečeh pomaga, naj bo skerb tistim, ki so tamkej zuani z ljudmi. Tako si prizadevajmo zvesto podpirati ljudstvo, da kjer koli je še zakopano v škodljive vraže, se reši iz njih, da bo moglo v prihodnje bolje napredovati, da ne bo v svojih neokretnih mislih novih znajdb zametovalo, da ne bo, na priliko, vpilo kakor je, ko je železna cesta prišla: „da se hudič po nji vozi ltt
Mene je k temu spisu prignal živi spomin na tolikanj krivih in žalostnih zapopadkov v raznih rečeh, kakor sem že zgorej omenil. Zato sem tudi sklenil pripomočke na roke dati, da bi se s podučenjetn saj naj gerše vraže odpravile. Zatoraj sem pokazal, kje tiči korenina mnozih krivih ver.
Ker je pa korenina ta, razun podedovanih ajdovskih zapopadkov, vsajena v krivem zapopadku natornih prikazkov, posebno pa v napačnih mislih hudega vremena, bliskanja, gromenja in toče,hočem od tega kaj več govoriti. Zraven bo pa treba še tudi kaj druzih prikazkov omeniti, ki so s temi v zvezi in ravno tako važni za prostega kmeta kakor za učenega človeka.
Na Dunaji.                                              Simon Subic.
163
                          
Za poduk in kratek čas.
Pismice od zamaknjenih.
Dragi moj! Pišeš mi, da se ne moreš prcčaditi, kako da so mogli uniian škof monakovski tako ojstro prepovedati, da se. nihče ne sme pečati z zamaknjenimi in da so te homatije večidel za sleparije spoznali. „Novicea
—  si rekel — so nam ravno to že ob mnogih prilikah ter-diie, kar so višji škof sedaj še z bolj terdo besedo oklicali,
—  pa nikoli ni^em mogel prav verjeti, da bi iz zamaknjene se ne slišal poseben božji glas".
Vem, dragi moj! da marsikaj, kar se ljudem čudno zdi, nekterim koj velja za čudež božji, in kdor ljudi svari,
naj ne verjamejo krivim prerokom, zadene na take, ki celo njega po tem krivoverca imajo. Al komur ni mar zato, ako ga nevedneži ali hudobneži križajo, govori brez strahu resnico, ker na zadnje vendar le resnica obvelja.
Da se boš pa lože in do dobrega prepričal, kaj je zamaknjenstvo, ti hočem danes povedati, kako se naredi, da se človeli zamakne. Slišim te že zavzeti se: „kaj pa je spet to novega, da se zamaknjeni tudi na reja jo?a Prijatel! ne čudi se, to ni nič novega, to je že stara reč, pa pred Mesni erom, zdravnikom na Dunaji leta 1772, ni bila tako natanko znana učenim, kakor je zdaj;od učenih pa so jo posneli tudi drugi.
Ce ti povem, da vsegamogočni Stvarnik je vstvaril na svetu mnogo moči, kterih bistvo je le Njemu popolnoma, nam pa le malo znano, mi boš to toliko raje verjel, ako te prašam: kaj je blisk in tista moč, ktera blisk nareja in ki jo elektriko imenujemo? — kaj je tista nevidljiva moč, ki vleče železo in druge stvari na se, da se moraš močno napeti, ako češ železo ji potem odtergati? — Vidiš strune napete ob kolih poleg ceste, to se imenuje telegraf! Po teh strunah šviga, pa je nihče ne vidi in ne čuti, tista dvojna moč — električno-magnetična — ktera nam iz Dunaja vLjubljano, čez 50 milj dolgo pot, v malo minutah donaša naznanila.
Glej prečudne moči, ktere človek sedaj vprega v svojo službo. Prečudne so tako, da nevedni človek jih celo zapopasti ne more, ali jih za 5)copernije" ima. Čudež božji je ta moc, to je gotovo, ravno tako gotovo, kakor je čudež božji vsaka travica, ki raste. Al—če človek se poslužuje od Bjga vstvarjenih reči, bi bilo pregrešno Njega, ki nad nami veličastno vlada, vtikati v stvari, ki jih človek prav ali neprav počenja s takimi močmi.
Take moči pa prebuja človek z mnogimi napravami še le iz stvari, v kterih tako rekoč skrite spe, ali pa se i zbujajo same po sebi, kadar okoljšine to naneso. V polenu je ogenj, pa ga ne čudiš in ne vidiš, — dergni pa poleno ob poleno, in unel se ti bo. V dlaki, posebno mač-kini, je tisti ogenj, kakor v blisku, pa ga ne vidiš in ne čutiš; — gladi pa mačko, in če je tema, boš vidil iskrice, in jih čul po pokanji. Sto druzih izgledov take baze ti bi lahko povedal, pa mislim, da že ti so zadosti, da zapo-padeš, kaj se pravi: ta moč skrita spi, ta pa je izbu-jena al predrami j ena.
Le še nekaj, preden prideva do zamaknjenih, te moram spomniti. Povej mi, dragi, ali se ti ni včasih že prav kaj neumnega, prav nemogočega sanjalo? Povej mi: ali se ti ni včasih ponoči že kaj sanjalo, česar podnevi še mislil nisi? Ali se ti ni včasih kaj prav živo sanjalo? ali niso slišali drugi, ki so zraven tebe bdeli, te v sanjah marsikaj govoriti? ali nisi v sanjah celo morebiti vstal in to in uno reč počel? Ali nisi slišal od mesečnih ljudi, ki rogovilijo okrog, kadar jih, kakor pravimo, luna terka? Misli si vse to — ia na poti si k spoznanju zamaknjenstva, ki tudi nič druzega ni kot sanjarija, le s tem razločkom, da je zamaknjeno (magne-tično) spanje še višja stopnja oterpnjenosti telesne in ži-vejše izbuje duha, in s tem razločkom, da človeka, posebno tacega, ki je bolj podveržen zamaknjenemu spa-dju, tudi drug človek v to spanje spraviti zaraore, pa ne s petjem „aja pupajaa, ampak da ga na posebno vižo po životu gladi. Nektere osebe pa so, posebno mlade ženske, že takošne natore, da zapadajo same po sebi takemu spanju, ali da jih kdo drug, kadar so v pripravnem stanji, in če je tudi on takošne natore, lahko zamakne. Slovenska beseda „zamakojena (po nemški Hellseher, po francozki Clairvojant) dobro zaznamuje ta stan človeka, v kterem je tako rekoč vse telesno življenje omamljeno in le duh se povzdigne v posebne sanje, v kterih jasno vidi ali sliši marsiktere prikazni, kterih se sicer zavedil ni, in govori in odgovarja na vprašanja. Ce svojih navadnih   sanj  ne  smemo  čudežev božjih  imenovati.
164
ki so dostikrat pregrešne, tedaj tudi teh bolj nenavadnih ne smemo, ki izvirajo iz enacega studenca. Te sanje imajo ravno toliko resnice kakor navadne sanje; mar-sikteremu so se že številke sanjale, ki jih je v loterijo stavil in ter no in če več zadel, — desetkrat pa so se mu spet sanjale — pa ne ene ni srečne bilo. Gol primerek je bil.
Lahko tedaj zapopadeš, kako lahko goljufiva oseba sama, ali če je še kdo ž njo zastopijen, babjoverskim ljudem kvasi, kar je za nje namen ali za njeno mavho dobro. Iz tega pa tudi vidiš, da ni treba, da bi vsaka zamaknjena ravno mogla sleparica biti; včasih ktera zamaknjena nič druzega ne govori, kakor to, kar ji res v sanjah po glavi blodi, — druga pa, ki je goljufiva, priti-kuje še sto druzih reči.
Zdaj pa ti bom povedal, kako zamore človek človeka zamakniti.    (Konec sledi.)
167
Za poduk in kratek čas.
Pismice od zamaknjenih.
LKonec.)
Sedaj, dragi moj, ti hočem povedati: kako se tudi n are jati zamore zamaknjenstvo. Ker pa ne želim, da bi tudi ti to skušal, kar ni za nobeno rabo in za nobeno korist, ti bom razložil to reč le ob kratkem.
Ni vsakdo pripraven, druzega zamakniti. Naj pripravnici za to je zdrav in močan človek od 25 do 50 let, terdne volje in živega zaupanja na to. Tudi mora s tisto osebo, ktero zamakniti hoče, enacih občutkov biti, ker brez sočutja (ohne sich in Happert zu setzen) se ne izbudi zamaknjenstvo. Da se pa to sočutje izve ali če je moč izbudi, se delajo nektere pri prave Lpraeparirende Behand-lung). Zamakovavec fMagnetiseur) prime v ta namen rami tiste osebe, ktero hoče zamakniti, z obema rokama tako, da pavca položi v podpashi, vse druge perste pa na ramo, potem večkrat močno stisne in strese pleča itd.
Mu je to po sreči šlo in če vidi, da bo kaj, začne pravo zamakovanje (efTektive Behandlung), ktero se ve« čidel z roko opravlja in se rokovanje (Manipulation) veli. To pa se opravlja ali z rahlim gladenjem ali z snočnejim stisko vanj em. Zavolj spodobnosti je oseba sicer oblečena, pa le s prav lahko obleko in ne s svilnato; zamakovavec jo gladi od glave do nog in od nog do jgla ve nazaj v okrožji ali z dlanom ali robom roke. — Cejopa hoče zamakniti z močnejim stisk o vanj em, položi eno roko na želodec osebe, drugo pa na tisti del, kte-rega posebno hoče zdramiti. Pri vsem se ravna po posebnem redu, po skušnjah poterjenem, v tihi in bolj tamni sobi, pri srednji toploti, vsaki dan ravno ob tisti uri, in skoz več mesčov stanovitno, pervekrati ne čez četert ure, pozneje pa tudi celo uro. Oseba leži, ali napol sedi napol lezi. Ce se zamaknjenstvo že približuje, jo začne na posebno vižo po očeh gladiti (Sopiren), da jo spravi v spanje. Ko je zaspala in je z neprenehanim gladenjem v pravo zamaknjenstvo djana, začne v teh sanjah razodevati vse tiste reči, ki jih slišimo in vidimo pri zamaknjenih, da uganujejo misli druzih ljudi, — da berejo pisma, ki jim jih pokladamo na žlicico ali na konec per-etov, — da govorijo v ptujih jezicih, — da pripovedujejo prihodnje prigodbe, — da razlagajo svojo bolezen in po-močke zoper njo in ato druzih reči, ktere si lahko mislimo, ako pri vsem tem le tega nikoli ne pozabimo, česar se nam  dostikrat sanja že v navadnem spanji.
Vidiš, prijatel, to je tista skrivnost, ktere nekteri celo verjeti nočejo, drugi pa malikujejo o nji, da tafc© osebe so kaj posebnega božjega. Oboje je skoz in skoznapčno,
česar si sedaj menda do dobrega sam prepričan. Zamaknjenstvo je prosta natorna prikazen, ktera se včasih sama po sebi nareja, nar večkrat pri bolj občutljivih ženskah iz spolovilnih vzrokov, — pa jo tudi mi narediti zamoremo. Gotovo pa se kaže tudi v zamaknjenih pre-čudna moč duševnega življenja, ktero se tako rekoč začasno loči od telesnosti in se povzdigne v sanje, za ktere nimamo nobenega merila, nobenega zakona; le to za gotovo vemo, da so sanje navadaega človeka v nenavadnem stanu. Teh sanj in v tem nenavadnem stanu ne moremo (ajiti,— al nespametno in pregrešno je, če jim pritikujemo kaj božjega, ker le prevečkrat je tudi goljufija in sleparija zraven. Od zamaknjenstva sploh tedaj res veljajo besede pesnika, ki pravi:
Kdor nič ne verjame, veruje premalo;
Kdor pa verjame vse, veruje prevee.