,,Teika zadeva" Na razfnh zborovanjih učitetjev v dravški banovmi so ugotovili zbovalci na podlagi uradnih podatkov, da živi v dravski banovini že okoli 1000 usposobljenih učiteljskih moči, ki čakajo že cela leta na namestitev. To število raste od leta do leta in tako se vedno bolj množe vrste »solanega proletariata«. Ta težka zadeva je prišla na razgovor tudi v parlamentu in nar. poslanec g. Koman je pri tej priKki rekel v svojem govoru med drugim: »Že gg. Dobravič, Petovar in Krejči so se dotaknili v svojih govorih vprašanja omoženih učiteljic; niso pa pTedlagali nič korikretnega, kako bi se dalo izbbljšati stanje številnega nezaposlenega učiteljstva. Jaz, ki sem kmet, bi predlagal, naj še odpiiste iz službe v prvi vrsti vse one učiteljice, ki so poročene z višjimi državnimi ali drugimi javnimi uradniki ali pa z možmi svobodnih poklicev (odvetniki, zdravniki itd.). Kakor hitro namreč te žene postanejo matere, ne morejo več opravljati svoje službe tako, kakor bi bilo treba, ker jih ovira pri tem njihova dolžnost do rodbine. Prav tako pa tudi ni prav, da vlečeta mož in žena vsak svojo plačo, dočim čaka na stotine mladih učiteIjev in učiteljic zastonj na kos kruha. Na mesto vsake odpuščene poročene učiteljice bi jaz nastavil po 2 ali 3 mlade učne moči, ker jc dovolj praznih mest, z mesečno plačo po 500 do 600 dinarjev za prva leta. To bi bilo še vedno bolje kakor nič; živimo namreč v težkih časih in zavedati se moramo, da so ljudje brez posla vedno in povsod velika opasnost! Mladim učiteljem bomo morali prej ali slej zaupati naše otroke v vzgojo. Zato pa moramo učiteljstvu zajamčiti zaslužek, čeprav skromen. S tem bomo dosegli sledeče: 1. zmanjšali bomo brezposelnost v vrstah šolanih ljudi; 2. zmanjšali bomo število nezadovoljnežev in 3. zajamčili bomo res patriotično vzgojo našega naraščaja. Prosim Vas, gospodje, da premislite moj predlog, ki je brez vsakih žrtev izvedljiv. Predstoječe vrstice je priobčil »Kmetski list« z dne 1. februarja 1933, št. 5. Članek je del govora g. poslanca Komana v razpravi o proračunu ministrstva prosvete. G. poslanec Koman je prijatelj našega stanu in ne dvomim o dobrohotnosti njegovih predlogov. Ker pa je načrt g. poslanca gotovo resen in globoko posega v učiteljski položaj, naj še jaz kaj dodam. Najprej naj povem, da sledeča izvajanja niso mnenje sekcije udruženja jugoslovenskega učiteljstva za dravsko banovino, pa tudi ne predlogi uredništva »Učiteljskega tovariša«, na katerega naj se torej nihče ne jezi, če morda komu ne bo vse všeč, kar sledi z ozirom na izredne razmere. v katerih živimo. Omožene učiteljice! To vprašanje ni od včeraj. Mnogo se je o tem razpravljalo na naših zborovanjih. Osebno sem mnenja — in prosim, naj mi tega prizadeti preveč ne zamerijo — da bi morala vsaka učiteljica, ki se poroči, podati ostavko na službeno mesto. V tem pogledu mi lahko kdo dokazuje, kar hoče, ne bo me prepričal, pa če bi bilo radi tega prizadetih vseh mojih sedem hčera. Pred vojno se je lahko samo učitclj poročil z učiteljico, po vOjni pa smo v tem pogledu precej širokogrudni. Sem torej radikalen in zastopam mvnenJe. da se v bodoče tudi zakonska zveza učitelja z aktivno učiteljico ne tolerira več. Strah, kaj bi se morda godilo radi tega na 5tevilnih dvorazrednicah, je prazen, saj so na teh lahko nastavljene samo moške ali sarrio ženske osebe. Vprašanje ročnega dela bi se že kako uredilo. Tudi učiteljeva žena naj "se toTej posveti v prvi vrsti in v polni meri gospodinjstvu in materinstvu. Če pa ima veselje in ji preostaja časa, oh, koliko dobrega lahko stori poleg soproga izven šole za občane in njih napredek. Če sem govoril odkrito besedo o omoženih učiteljicah, naj takoj do•dam, da bi moral celibat še v večji meri veljati za žene. ki so zaposlene v katerikoli drugi državni službi. Kdor ni v položaju, da preživi ženo in družino, naj se ne zanaša na ženino službo in naj ne sili v zakonski jarem. Zlasti v težki krizi, ki jo preživljamo, bi ne smelo biti v tem pogledu nobenih kompromisov in nobenih izjem. Da tisoč tovarišic in tovarišev strada in morda tudi marsikateri starši z njimi, drugi pa celo v sedanji svetovni krizi pri dvojni plači žive boljše in komodneje kakor kdajkoli, povejte mi no, ali ni to neodpustljiv greh? In dalje: Naša država se ima boriti z velikimi gospodarskimi težkočami in po pravici pričakuje zlasti od uradništva, torej ne samo od učiteljstva, ki je v ogromni večini prežeto z nacionalnim duhom, da se bo žrtvovalo za državo do skrajnosti. S plačami še ne more več navzdol, zato pa, kdo laže pomaga kot dvojnoslužbarji? Ne strinjam pa se s poslancem Komanom v tem, da bi se katerakoli poročena učiteljica odpustila iz službe brez vsega. Dokler gre državi trda za denar, naj se postavijo vse poročene učiteljice na razpoloženje, država pa naj jim zajamči, da bodo ob ugodnejših prilikah dobile vse, kar jim gre po odsluženih letih. Kar velja za aktivne poročence, naj velja tudi za upokojene zakonske druge. V obeh primerih seveda pod pogojem, da moževa plača ali pokojnina zadošča za današnjim razmeram nujno potrebno prehrano in druge neobhodne izdatke. Pa bo kdo dejal: Nad vse kruto je, kar predlagaš. Odgovarjam: Tebe in Tvoje družine ne bo konec, če boš imel samo ene službene prejemke, kakor jih imam jaz z veliko nepreskrbljeno družino, onih tisoč naših mladih tovarišev pa bo lahko takoj nameščenih in rešenih gladu, ki vsak dan bolj pritiska nad večino teh rcvežev, saj že po dve in nekateri tri leta čakajo na službo. Upajmo, da kriza ne bo večna in mogoče bo Tvoja boljša polovica manj časa brezposelna, kot že uživajo grenki brezposelni kruh mladi absolventi naših učiteljskih šol. Končno se ne strinjam z mnenjem gosp. poslanca Komana, naj bi se na mesto vsake odpuščene učiteljice nastavile po 2 ali 3 mlajše moči, in sicer z mesečno plačo po 500 ali 600 Din. To pa zato ne, ker bi se prvič ustvaril nov razred recimo na pol brezposelnih. Drugič bi bilo skrajno krivično, da bi bili dve vrsti učiteljic istih službenih let in različnih plač, ker bi končno 500 dinarska učiteljica morala opravljati isto delo kot njena ožja tovarišica 900 dinarska, bi tudi to vzbujalo nevoljo, ki bi doWi vzgoji mladine ne bila v korist. Sicer pa fudi g. poslancu Komanu ni neznano, da se za 500 Din laže dobi v mestu hrana kot na deželi. Kdo pa bo preskrbel mladi učiteljici vse drugo? rMače naj torej le ostanejo take kot so, saj draginja celo raste. Po mojem predlogu bi mogli zaposliti vse brezposelne učiteljske moči, ne da bi se državni budžet obremenil. "'Menim, da bo celo na boljšem za precej milijonov. Res, da bi ob izvedbi vsega povedanega marsikatera uradniška, oziroma učiteljska družina z dvojno plačo bila prisiljena nekoliko omejiti svojo dosedanjo udobnost, toda stradal — če razmere ostanejo kot so — ne bo nihče. Glavno pa je to: Ustreženo bi bilo socialni pravičnosti in v veliki meri pomagano državi, ki je v težavah, a nam mora biti baš zato še bolj ljuba in draga. B.