41 (Ne)spregledano iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije ATLANTSKI SKUŠOLOVEC (Lamna nasus) Besedilo: Mojca Jernejc Kodrič Atlantski skušolovci so v Jadranu opaženi zelo redko. V celotnem Sredozemlju so kritično ogroženi, v svetovnem merilu pa so uvr- ščeni med ranljive vrste. Za slovensko morje je bila do sedaj do- kumentirana le ena najdba te vrste morskih psov. Približno leto dni star samec je 20. decembra 2015 poginil, ujet v stoječi ribiški mreži v Piranskem zalivu. Na morski biološki postaji so ga izmeri- li, stehtali in preiskali. V dolžino je meril 104 cm in tehtal 8,5 kg. Preparirani primerek je na ogled v sklopu občasne razstave v Pri- rodoslovnem muzeju Slovenije. Atlantski skušolovci imajo močno, vretenasto oblikovano telo. V dolžino lahko merijo več kot tri metre in pol. Ti hitri in vzdržlji- vi plavalci pripadajo družini morskih volkov (Lamnidae), najbolj znan predstavnik katere je veliki beli morski pes ali beli morski volk (Carcharodon carcharias). Za razliko od slednjega je atlantski skušolovec človeku le potencialno nevaren, saj tovrstni napadi praktično niso zabeleženi. Za predstavnike omenjene družine mor- skih psov je značilna nekakšna oblika endotermije, saj vzdržujejo telesno temperaturo nad temperaturo okoliške vode, kar prispeva tudi k njihovi moči in vzdržljivosti. Atlantski skušolovci se največkrat zadržujejo v vodah, hladnejših od 18 °C, posamezni osebki pa so bili ujeti tudi v vodah s temperaturo le 2 °C. Razširjeni niso le v severnem Atlantiku, temveč tudi v južnih predelih Tihega, Atlantskega in Indijskega oceana. Najdemo jih tako na odprtem morju kot v priobalnih vodah. Lahko se potopijo do 700 m globoko. Pojavljajo se posamič, ob prehranjevanju tudi v jatah, prehranjujejo pa se z ribami in glavonožci. ZADNJI HERBARIJSKI PODATKI O TROBELIKI NA LJUBLJANSKEM BARJU SO STARI VEČ KOT 160 LET Besedilo in foto: Valerija Babij Velika trobelika (Cicuta virosa) je zelnata trajnica, po Rdečem seznamu prizadeta vr- sta (E), v zdajšnjem času potrjena le na nekaj nahajališčih v severovzhodni Sloveniji: na bregovih voda, mrtvic ob Muri, ribnikov in akumulacijskih jezer rek; povsod le s posa- meznimi primerki. Rastlina je strupena in domnevna kandidatka za vir napitka, ki ga je zavestno izpil Sokrat, obsojen na smrt zaradi svojih družbenokritičnih misli. V Prirodoslovnem muzeju Slovenije hranimo herbarij Karla Dežmana (1821–1889), ku- stosa Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani, v katerem je nekaj primerov trobelike z Ljubljanskega barja, zadnji iz leta 1857. Nahajališče je pri vseh isto, med Grmezom in Lavrico. To območje Dežman opisuje tudi v prispevku o Ljubljanskem barju (1858), v katerem navaja, da je mrtvi vodni rokav ob nekdanjem barjanskem oknu, ki se je izsu- šilo zaradi škofeljskega kanala, optimalno rastišče trobelike. Že čez slabi dve desetletji je I. Šubic (1886) zapisal, da se Cicuta ne nahaja več tam, kjer je bila nekdaj običajna; Dežmanov vir je poznal. Kramer (1905) piše, da je na Barju redka, vendar ne navaja konkretnih lokalitet, pač pa se sklicuje na starejše literaturne podatke, tako da ni jasno, ali je tedaj zares še kje uspevala. V Paulinovi Kranjski posušeni flori je primerek, nabran v botaničnem vrtu v Ljubljani okoli leta 1934, s komentarjem na etiketi, da se na Barju ne pojavlja več. Trobelikina ekologija in razširjanje plodov s poplavno vodo sta vzrok za njeno dejansko redkost. Njeni naravni mokriščni habitati so se zaradi načrtnega izsuševanja Barja in drugih območij pričeli krčiti že v drugi polovici 18. stoletja. Morda je kje v Sloveniji da- nes še prezrta, saj pripada družini kobulnic s številnimi razmeroma podobnimi vrstami, razlikovanje med katerimi na terenu ni najbolj enostavno. Ker pa uspeva tudi na antro- pogenih rastiščih, jo morda najdemo še kje, kjer njeno pojavljanje ni potrjeno. Herbarijska pola velike trobelike (Cicuta virosa), ki jo je Dežman nabral na Ljubljanskem barju leta 1857. Herbarij hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Do sedaj edini primerek atlantskega skušolovca (Lamna nasus) iz slovenskega morja. 20. decembra 2015 je poginil, ujet v stoječo ribiško mrežo v Piranskem zalivu. Gre za v Jadranu zelo redko opaženo in v celotnem Sredozemlju kritič- no ogroženo vrsto morskih psov. (foto: Ciril Mlinar Cic)