IHH
SHS
\V\W \N xV
JUAN PABLO II: LA HORA DE LAS MISIONES
En ei santuario national mariano de Knock (Irlanda), que el Papa visitö a fines de septiembre, se celebrö del 22 al 29 de abrill un Congreso national misionero al que el Papa etnviö el siguiente mensaje que publicamos itraducido del ingles:
A todos los reunidos en Knock para celebrar el Congreso Misionero national: “La gracia y la paz de Dios, nuestro Padre, y del Senor Jesucristo este con vosotros” (1 Cor 1, 3).
Se que no solo os habeis reunido para reflexionar sobre el gran tema de las Misiones, sino que habeis llegado tambien como peregrinos para orar en el santuario nacional de Nuestra Senora. Vuestro objetivo es verdade-ramente noble: el fervor y el compromiso misionero de Irlainda.
Para conseguirlo, para lograr este objetivo, os esforzäis en despertar en vosotros mismos, y en toda la Iglesia de Irlanda, una renovada conciencia de la vocaciön misionera de todo el Pueblo de Dios. El Concilio Vaticano II nos Hama en verdad a todos a esta conciencia.
A este respecto, las familias deben darse cuenta de la responsabilidad y gran dignidad que tienen de orar y trabajar por la causa de las misiones. Y los ninos, los enfermos y todos los sectores de la comunidad eclesial deben conocer y apreciar la aportaciön que solo eilos pueden dar al Reino de Dios.
Renovar efectivamente el fervor y compromiso misionero significa que los jövenes deben escuchar, entre las muchas voces discordantes de la. socie-dad moderna, la vigorosa y a la vez amable llamada de Cristo. Hay que animaries a aceptar esta marvillosa invitaciön: a seguirle con generosidad y amor, con sacrificio y alegria: concretamente, a dejar todas las cosas e ir a difundir el Evangelio de salvacion.
Renovar los ideales misioneros significa, ademäs, aseguvar que la natu-raleza de la evangelizaciön sea diäfana como el cristal. Segün las palabras de Pablo VI: “No hay evangelizaciön verdadera, mientras no se anuncie el nombre, la doctrina, la vida, las promesas, el reino y el misterio de Jesus de Nazaret Hijo de Dios” (Evangelii nuntiandi, 22). Si, evangelizaciön significa llevar la Buena Nueva a todos los estra tos de la humanidad; significa transformar la humanidad desde dentro y renovarla. La evangelizaciön, y con-siguientemente toda actividad misionera, entrana una proclamaciön clara de que el don de la gracia y misericordia de Dios se encuentra en su amado Hijo, de que la salvacion esta en Jesucristo.
El misionero se pone en camino para difundir un mensaje de esperanza y de amor fraterno, y sabe desde el principio, en su corazö'n, que no puede proclamar el mandamiento nuevo de Cristo sin promover tambien, con justi-cia y en paz, el verdadero, autentico progreso del hombre.
Por medio de la actividad misionera se implanta la Iglesia local, y se edifipai con la palabra y sacramentos. Y hoy, en un mundo transformado, la actividad misionera significa con frecuencia servicio, humilde, generoso y fraterno, a una Iglesia local, de modo que, a su vez, esta Iglesia local pueda ser misionera y cumplir asi su propia vocaciön. En las nuevas condiciones del muindo y de la Iglesia, el servicio misionero asume nuevos aspectos y re-quiere nueva adaptabilidad; exige sensibilidad nueva para las necesidades de las comunidades cristianas. Pero el mensaje es siempre el mismo: “Jesucristo, y este crucificado” (1 Cor 2, 2).	(Sigue.)
Naslovna stran: Obiskovalec s papeškim internuncijem nadškofom Moretti-jem, njegovim tajnikom in s. Ksaverijo Pirc OSU.
TAKO MISLI CERKEV...
Krščanska občina
Sveti Duh kliče vse ljudi h Kristusu s semeni Besede in z oznanjevanjem evangelija, in v srcih zbuja pokorščino vere, koi v Kristusa verujoče v krstnem studencu rodi za novo življenje ter jih zbira v eno božje ljudstvo, ki je ,,izvoljen rod, kraljevo duhovstvo, svet narod, pridobljeno ljudstvo“ (1 Pet 2, 9).
Misijonarji, ki so božji sodelavci, naj 'torej prikličejo v življenje take skupnosti vernikov, ki bodo živele kakor se spodobi za poklic, v katerega so poklicane; izvrševale naj bi od Boga jim zaupano duhovniško, preroško in kraljevsko službo. Na ta način bo mogla biti krščanska občina znamenje božje Navzočnosti v svetu: v evharistični daritvi je neprenehoma na poti k Bogu s Kristusom, pridno se hrani z božjo besedo, pričuje za Kristusa, hodi v ljubezni in je polna apostolske gorečnost v.
Krščansko občino je treba že od začetka tako oblikovati, da bo kolikor niogoče mogla za svoje potrebe skrbeti sama.
Taka krščanska občina naj se, obogattina s kulturo lastnega naroda, v ljudstvu globoko zakorenini. Naj se razcvete družitve, polne evangeljskega duha, primerne šole pa naj jim pri tem pomagajo. Ustanovijo naj se družbe •n društva, da bo preko n j.h laiški apostolat mogel prepojiti vso družbo z evangeljskim duhom. V sijaju luči naj se pokaže ljubezen med katoličani ■'uzličnih obredov.
Kristjani, iz vseh narodov zbrani v Cerkvi, ,,se od drugih ljudi ne ločijo hiti po obliki vladavine, niti po jeziku nit] po družbenem redu“. Živijo naj zato Boga in za Kristusa v skladu s častivrednimi navadami svojega (naroda. Kolt pošteni državljani/ naj iskreno ih v dejanju ljubijo domovino, zaničevanja tujega rodu in pretiranega nacionalizma pa naj se popolnoma ogibljejo, pač l’a naj se trudijo za ljubezen med vsemi ljudmi.
Koncilski odlok o misijonski dejavnosti Cerkve.
"OD ZNOTRAJ, TO JE, IZ SRCA..." (Mk 7.21.)
Piše VLADIMIR KOS D.J., Tokio
S temi besedami je naš Gospod Jezus kar se da preprosto razodel težišče človeške zgodovine - nekaj v človeku, kar tudi v našem jeziku imenujemo srce; neko točko, kjer se človek odloči za dobro in tolikokrat za zlo. Dobro in zlo se po Jezusovih besedah začne z nesnovno mislijo, ki je prav zaradi svoje nesnovne narave zmožna zajeti celega človeka, tako na ravni besed kot na ravni dejanj. Gospod Jezus se pri tej priliki - ki jo Marko poroča v sedmem poglavju, Matej pa v petnajstem - osredotoči le na nekaj hudobnih dejanj in besed, n.pr. na obrekovanje, umor in ropanje, prešuštvo; ta dejstva in podobne hudobije tvorijo sestavni del naših časopisnih in radijskih poročil. Zgodovina po Kristusu bistva hudobije ni spremenila, izpopolnila pa se je v rabi sredstev za dosego cilja, vštevši prevaro.
Kakor Jezusa navaja evangelist Luka v osmem poglavju, pa je ,,dobro, nesamovoljno srce“ (8, 15) kakor „dobra zemlja“, ki vanjo pade „seme božje besede“ in v njej lahko zaživi in po mislih „obrodi“, da tako zajame celega človeka.
Ali smo že kdaj pomislili, kaj bi bilo z nami, ko bi v srčnem težišču Učlovečenega Božjega Sina bila - senca hudobije? Dejansko pa je to srčno težišče Boga-človeka čista dobrota, nesebična ljubezen, to je, misli, ki brez sence hudobije zajemajo in gibljejo celega človeka Jezusa. Lahko bi tudi rekli, da je kakovost Jezusovih misli njih usmerjenost v ohranitev vsega, kar je po božji zamisli dobro; v ohranitev in tudi v razvoj k večji dobroti ali celostnosti, če so stvari tega razvoja zmožne.
Nihče nam nikdar ne more ne želeti ne privoščiti toliko dobrega, in sicer vsakomur izmed nas posebej in posebno dobrega, kot nam to želi Jezus na edinstveno človeški način, v svojem srčnem težišču, ki ga poseduje kot resnično učlovečeni Božji Sin. Drugovatikanski odlok „Gaudium et spes“ (Veselje in upanje) nam plastično kliče v spomin, da „se je prav s svojim učlovečenjem Božji Sin na nek način združil z vsakim človekom. S človeškimi rokami je delal, s človeško glavo mislil, s človeško svobodo odločal, in s človeškim srcem je ljubil.“ (Pogl. 22.)
V svojem ljubezni-polnem srčnem težišču je poleg besed in čudežev (primerjaj Lukovo zadnje poglavje, 1. 19) posebej izbral strahotno trpljenje križa, da lahko vsak človek s Pavlovo hvaležnostjo prizna: „(Zares) me je ljubil; svoje (človeško) življenje je dal zame.“ (Gal 2,20.) Toda to Mu ni bilo dovolj - z enim svojih največjih čudežev je ustvaril zakrament sv. maše, s katerim se nam vedno znova daje, ne le nekrvavo, ampak tako, da stopi med nas čudežno-zakramen-talno, od mrtvih Vstali, na veke živi človek-Božji Sin. In v Njem utripa spet isto srčno težišče, brez katerega si pravega človeka ne moremo in ne smemo misliti, ker je prav v tem srčnem težišču človek podoben Bogu, ki je v svojem svetem bistvu neizmeren „Duh“ (Jan 4, 24).
To živo, srčno težišče - ki mu tudi v našem jeziku pravimo srce -dela in ohranja tudi Poveličanega Jezusa kot resničnega človeka, ,,ki lahko sočustvuje z našim ubogim srcem“ (Hebr. 4, 15).
Če zgornje razmišljanje drži, lahko rečemo, da nosi vsak kristjan, ki v veri ve, da mu je živi Učlovečeni Božji Sin največji zaklad, v sebi počelo pobožnosti do Njegovega Človeškega Srca ali - nekoliko bolj učeno povedano - Človeškega Središča. To Središče še zmeraj nudi človeku dostop do prave poti ali metode življenja, do najvažnejše resnice, do najmočnejšega življenja (prim. Jan 14, 6). Kako se iz tega počela razvije prava pobožnost, pa je najbrž odvisno tudi od posameznikovega pojmovanja absolutno največje zapovedi: ,,Boga moraš ljubiti s celim srcem, z vso dušo, z vso močjo, z vsem mišljenjem. . .“ (Luk 10, 27-28.)
Vse, kar storimo za misijone, je z zornega kota zgornjega razmišljanja poseben izraz naše ljubezni do Človeškega Srca Učlovečenega Božjega Sina. Je - če nas pravo umevanje izraza ne moti - poseben izraz pobožnosti do tega Srca. Kjer je le mogoče, hoče Božji Odrešenik naše sodelovanje pri uresničenju dejanskega odrešenja v življenju posameznika. Daši je to sodelovanje usmerjeno v po-kristjanjenje, ga smatra storjenega sebi: ,,Meni ste to storili, čeprav je bilo le za enega izmed najbolj nevrednih.“ (Mat 25, 40). Pri teh besedah omenja Jezus predvsem telesna dela usmiljenja; koliko bolj so Njegove besede resnične v primeru največjega dela duhovnega usmiljenja, ki ga predstavlja zavestno sodelovanje pri gradbi misijonov! Drugovatikanski odlok „Sacrosanctum concilium“ (Sveti zbor) imenuje „širjenje vesele novice o Kristusu med vsemi ljudmi“ - po naše bi rekli - „delo usmiljene ljubezni“ (Pogl. 9). In doda, da se tudi v tem delovanju kristjan „izkaže luč sveta, čeprav ni od tega sveta, in razodene slavo Očeta na otipljiv način.“
Omenjanje „Očetove slave“ ni retorično - Očetova slava je najtesneje povezana z delom za misijone „Tudi za nje prosim,“ je molil Jezus, „ki verujejo vame zaradi misijonarjevih besed. Prosim, naj bodo vsi eno. O, Oče - naj bodo v naju tako, kot si Ti v meni in jaz v Tebi. Naj bodo eno, da bo tako svet priznal, da si me Ti poslal. Dal sem jim slavo, ki jo imam od Tebe, zato da bi bili eno tako, kot sva Ti in jaz eno. Tako sem jaz v njih in Ti si v meni, da so lahko zares vsi eno in svet lahko spozna, da si me poslal Ti in da jih tako ljubiš kot ljubiš mene.“ (Jan 17, 20-23.)
Zadnji dve vrstici 17. Janezovega poglavja bi lahko imenovali Misijonsko himno Božjega Sina, tako sta neizmerno pomembni in čudoviti; „O, pravični Oče! Svet nima pojma o Tebi, jaz pa Te poznam, in ti, ki verujejo vame, vedo, da si me Ti poslal. Razodel sem jim Tebe >n še in še Te bom razodeval. Tako da bodo pritegnjeni v ljubezen, s katero me ljubiš Ti, in bom jaz lahko v njih.“
Ljubiti Jezusa je ljubiti Boga tako, da v Jezusu najdemo tudi Očeta in Svetega Duha (prim. Jan 16, 15). Jezusovo človeško srce je Srce ali Srčno Težišče Učlovečenega Božjega Sina, ki s skrivnostno Potrpežljivostjo utripa v želji, da Mu pomagamo „iti v ves svet“ (Mat 28, 19). Kako in kam, nam velikodušno prepušča. In tudi o tem smo
lahko gotovi, absolutno gotovi: v svoji darežljivosti do nas, ubogih sodelavcev, se ne bo dal premagati. Verjemite mi. Ne, bolje rečeno: verjemite Njemu!
Raztrgani sonet
(ki se pa vendar začne z besedami veselja).
O,	Jezus, Ti si živ in čisto blizu -še bolj kot to telo atomom v nizu,
še bolj kot dih ljubezni, kadar z mislimi pljuska k bregu, da jih uresniči.
Prav nič ni strah me!
Naše hočeš rane na veke obdržati -naj nas stanejo pot ljubezni
tja, k priprtim duri m nebes in tja, kjer ni preteklih ur. O, Jezus, Ti si živ
in le do križa lahko so segle sulice spletkarjev in vzvišene brutalnosti vladarjev,
do križa le!
še zdaj med polji riža se ta in oni z upanjem približa -po križu Te spozna, Kraljevski Dar!
«$M$» »jnfr 4* 4*	4* 4* *1* »t« «i*	4» 4* »t« »%
ZADNJI ZEMLJEVID
( ki si ga pesnik razgrinja na praznik Marijinega Vnebovzetja v poganski Japonski).
o. Vladimir Kos
Kje so tiste stezice, kjer nekdaj hodila si, zvesta in ljuba Marija?
Karavane pokrile so s prahom pozabe jih, vojske s pepelom nasilja.
Tudi naši gradovi razpadajo v kamenje;
v ječah nekdanjih so želve; s tal morišč osamelih poganja robidovje.
Včasih spominja morje se. . .
Tam, kjer zdaj si doma, o Marija, kristalnih sten zro Te steze zemljevida: ki je ves, res za zmeraj, z ljubeznijo razsvetljen, z lučkami Svetega Križa.
»1« -fr >|< •}« >t« fr »t< »t< >1« $ <|« <« »> >!■ ♦ ♦ »;<	«fr »t« »fr »fr »t« »I« »!■ »I» »}■ ■!< •!< »fr >> <« »I« »t ■> »t »|« »M1 >1* 4* ■!* ♦
NEUSTRAŠEN
Posebno Srbijo je pretresla nenadna novica: kralj Aleksander je
ubit.
In se je zgodilo, da je v Skoplju zanj prvi javne molitve opravil Škof Gnidovec v svoji „katedrali“, skromni cerkvi Srca Jezusovega. Pravoslavni so imeli „zadušnico“ kasneje.
Cerkev so napolnili generali, oficirji, podoficirji, civilni predstojniki od bana navzdol in vojaki, Škof je imel govor. Izjemno je imel napisanega. že to je dalo nek poudarek. Pred vsemi je stala suha postava Gnidovca z mitro in pastirsko palico. Govoril je o umoru, o zločinskem dejanju in o posmrtnem življenju. Nenadno je škofov obraz zasijal v novi luči, oči so zažarele in kakor udarci kladiva so padale besede: „Povsod govore o kraljevi tragediji, o narodnem žalovanju. Poveličujejo ga. Ta kralj je meni osebno ponovno s svojo kraljevsko besedo zagotovil svobodo in enakopravnost naših vernikov. A kaj se dogaja? Naše vernike zaradi vere preganjajo, onemogočajo gradnjo cerkve v slovenski naselbini Bistrenici, četudi so ti ljudje iz narodnostnih pobud zapustili svoje domove in prišli semkaj na jug, ker so jim dali največje obljube. Sam pokojni kralj je veleval, da sc morajo njihove pravice spoštovati, da se mora omogočiti gradnja cerkve in šole. Kralj je mrtev. Cerkev se ne more zidati. Verniki so podvrženi nasilju. Govorite o ljubezni do kralja, a njegove besede, vi, prav vi, ki imate oblast, ne spoštujete. Govorim kot škof te škofije po svoji dolžnosti pred Bogom in ljudmi. Ako resnično spoštujete in cenite pokojnega kralja, spoštujte njegove obljube.“
Nastala je grobna tišina Oči škofa so se zazrle nekam v daljavo. Obrnil se je in odšel v zakristijo.
Kako je bilo tedaj pri duši banu in županu in generalom, si lahko vsak po svoje predstavlja.
Tisti, ki so prerokovali: da, Gnidovec je pobožen, dober človek, a za skopljansko škofijo preslaboten, so se zmotili. Družbi je bil nekoliko odmaknjen, odtujen, ves videz je razodeval, da je to po naravi boječ človek, a če je šlo za izpolnitev dolžnosti, ni bilo nikjer nobene plašnosti, znal je udariti. Značilne v tem zgodovinskem govoru so besede: govorim kot škof po svoji dolžnosti pred Bogom in pred ljudmi.
Tak je bil Gnidovec že prej. Ko sta se z Jegličem borila za pravico javnosti šentviške gimnazije in državi - stari Avstriji - nekako trgala iz rok dovoljenje za vsak razred posebej, ni bilo nobenega strahu. Jeglič je bil že po naravi „udarnik“, Gnidovec po „dolžnosti“, po milosti. Kadar je šlo zanj, se je umaknil, tam je bil boječ. Ko je šlo za božje kraljestvo, ni poznal strahu.
Bistrenica je bila Gnidovčeva posebna bolečina. Tja so se naselili primorski Slovenci, nasedli so lepim obljubam, ki se niso izpolnile.
Iz Italije so pobegnili, zdaj niso mogli več nazaj. Ostati so morali v mizernih razmerah, še hujše je prišlo, ko so to izkoriščali ljudje z velesrbsko miselnostjo in pritiskali na ljudi, da prestopijo v pravoslavje. Končno so res dosegli, da jih je veliko odpadlo. Škof se je prizadeval, da bi katoličanom pozidal cerkev in šolo. Vse kraljeve obljube so bile brez sadu. Ali je kralj sam prelamljal besedo, ali se je vse ustavilo v „velesrbski beograjski čaršiji“ (beograjske bogate družine, ki so usmerjale srbsko politiko) ali v Skopi ju samem? škof je po težki borbi končno dosegel, da je bila postavljena cerkev, tudi odpadli verniki so se polagoma spet vrnili. A le njegova neustrašena trdoživost je bila kos pritisku.
Kosmet in Makedonijo so preprosto imenovali Južno Srbijo, zato je moralo hiti vse srbsko. In na sumu so bili Albanci in Makedonci, posebej so bili na sumu makedonski uniati kot „bolgarofili“. Škof je bil zagovornik vseh zatiranih. Njega politika ni zanimala, zanimale so ga duše in človekove pravice. Zato je bil ponovno pri kralju. Ta ga je s spoštovanjem sprejemal, obljubljal, a navadno je vse ostalo samo pri obljubah. Toda škof ni miroval. Ni vsega dosegel, dosegel pa je veliko. Koliko cerkva ne bi bilo postavljenih, če ne bi Gnidovec neustrašeno nastopal in odstranjal ovire, prosil in protestiral, dokler cerkev ni bila postavljena.
Zaradi svoje neustrašenosti je bil škof v nevarnosti celo za življenje. Ni se bal. „Sreča je umreti za Jezusa“, to je bil njegov odgovor, če ga je kdo na nevarnosti opozoril. Orožniki so lazili za njim, pa ne zato, da bi ga varovali, ampak da bi sledili vse njegove korake in poročali oblastem. Ko je bil imenovan za škofa, so slovenski liberalni listi prinesli novico, da bo šel Gnidovec na Jug delat nevarno propagando. To so v Belgradu sprejeli kot čisto resnico. Notranji minister je besnel, škof je bil čisto jasen v svojih pogledih. Verska svoboda -ta pojem je bil v njem čisto pokoncilski. Toda ni pustil, da so mu trgali njegovo čredo. Bil je dobri pastir, ki je bil pripravljen dati življenje za svoje ovce.
Ko ga je celo dr. Korošec prosil ali mu svetoval, naj odstavi župnika Zadrimo, češ da je albanofil, mu je odgovoril: „Jaz se v te stvari ne vtikam; samo na to gledam, da je duhovnik dober dušni pastir.“
Ko so mu ob obisku uniatov rekli na občini, naj pokaže dovoljenje, če sme tam imeti bogoslužje, je mirno a krepko odgovoril: „Tega me nikoli več ne vprašajte, jaz sem škof, to je moja dolžnost!“
Ker so politiki vedeli, da Gnidovec priznava albansko in makedonsko narodnost, je bil politikom trn v peti. Čutili so, da jim daje moralno oporo že s tem, da jih prizna. Oni pa so hoteli vse te narode posrbiti.
Zato je razumljivo, da je bil škof za narodne pravice svojih vernikov v vednem sporu z oblastmi. A vzdržal je vse do zadnjega. Danes bi mu morali Albanci in Makedonci postaviti spomenik tudi kot zaščitniku njihovih narodnih pravic, četudi je bil le škof in ne politik, kedki so bili v tistem času tako pogumni, da bi tako javno priznavali narodne pravice na jugu Jugoslavije, kot je bil ta skromni Slovenec.
F. S.
TAJSKA KRALJICA SIRIKIT
Piše s. FRANČIŠKA NOVAK O.S.U._Tajska
Svetovno znana je, ne samo po svoji lepoti, ampak predvsem po svoji dobroti in milosrčnosti. S kraljem Phumipol Adulyadej-om zdaj preživi osem mesecev vsakega leta med ubogim tajskim kmečkim ljudstvom, že 12 let nista potovala v inozemstvo in uporabita največ časa za reševanje težkih problemov, ki pritiskajo na deželo.
Kraljico Sirikit najbolj skrbe gospodarski in socialni problemi: velike razlike med ubožno kmečko in delavsko množico in med bolje preskrbljeno mestno gospodo s polnimi mošnjami in vsem udobjem.
Kraljica, ki zaupa v napredek, pa po stopnjah, je prepričana, da ima 700 let stara tajska kraljeva tradicija važno vlogo in jo bo še imela v bodočem razvoju dežele. Nekateri mislijo, da je monarhija iz mode, a kraljica je prepričana ,da dežela še potrebuje razumnega vladarja. Kamorkoli pride kralj Adulyadej, tam se zberejo tisočglave množice. Beseda kralj ,Nai Luang* ali .Phramaha Kasatro' se zdi, ima skoro čudežno moč.
Absolutno siamsko monarhijo so oficirji 24. junija 1932 spremenili v ustavno-konstitucionalno. Od tega dne je imela Tajska vrsto vojaških
Tajski kralj Adulyadej in kraljica Sirikit.
in civilnih parlamentarnih vlad. Kralj in njegova družina pa hranijo svojo edinstveno vlogo in moč. ki je v prvi vrsti duhovna in moralna.
Tisoči pridejo, pešačijo čez gore in doline, čakajo ure, da pokažejo svoje spoštovanje in vdanost s tajskim pozdravom, spregovorijo par besed, predložijo prošnjo, ali vsaj samo vidijo kraljevi par od daleč. Monarhija je na Tajskem združevalna sila in energija sredi pritiskov in prevratov zadnjih let in zlasti pred veliko nevarnostjo, ki grozi od vzhoda.
Kraljica Sirikit je pred meseci sprejela odlikovanje od Združenih Narodov za svoje prizadevanje med kmečkim ženstvom. „Kralj Phumipol je še bolj angažiran in predan svoji službi kot jaz“, skromno trdi kraljica Sirikit. In res, izredno nadarjeni in požrtvovalni 51-letni kralj se zanima za agrarno reformo in pri njej sodeluje, za namakanje rižnih polj, za nadomestitev maka na gorah, ki obrodi opij, s koristno zelenjavo in za kmečki razvoj na splošno. Zadostna zaposlitev revnih kmetov je kraljeva posebna skrb. Riž v deževni dobi hitro raste in dozori. Kmetje naj bi izkoristili prosti čas z drugimi zaposlitvami v svojih vaseh, namesto da bi pritiskali v večja mesta in tam povzročali probleme brezposelnosti. Tajski kmetje se morajo boriti s sušo v 6-mesečni suhi dobi in s pogostimi povodnji, ki rižna polja uničijo v deževni dobi. Slaba letina, suša in povodnji, so šiba toliko in toliko kmečkih družin. Na posodo morajo jemati od bogatašev, ki jih kmalu spravijo ob riž in ob zemljo, na kateri je rastel, če je še njim pripadala, v zameno za majhno vsoto na posodo z visokimi obrestmi.
Vzajemna podjetja pod kraljevim nadzorstvom preskrbe orodje in material in izvežbajo delavce. Njihove proizvode potem prodajajo v Bangkoku za višjo ceno kot na kmetih. Domače obrti, ki so nekdaj v deželi tako cvetele, hoče kraljeva družina poživiti: tkanje svile in bombaža, izdelava košar in košev, torb s praprotnih listov, bambusa, kokosovih vlaken. Ko se kraljica pokaže s tako torbo iz domače snovi, ta neha biti staromodna in vsi jo hočejo kupiti.
Na severovzhodnem ubožnem delu dežele, kjer je povprečni osebni letni dohodek 3500 baht (20 baht je vrednih približno en dolar Z.D.), medtem ko je v Bangkoku vsaj sedemkrat več, niso več hoteli tkati posebne krajevne svile. Kraljica je začela nositi obleke iz te svile in nič več je niso smatrali za grobo in primitivno.
Ljudstvo se rado približa kraljici s posebno prošnjo za pomoč v bolezni ali v družinskih težavah. Petdeset uslužbencev sledi kraljici na takih obiskih, da zabeležijo in prevzamejo take probleme na kraljev račun.
A to so le posamezni slučaji. Splošne vladne reforme so tudi kraljeva skrb. Kmetje se pritožijo nad oblastmi. Nerazumevanja je dosti med ubogimi kmeti in uradnimi oblastmi. Kmetje v oddaljenih ogroženih in izpostavljenih krajih se čutijo zapostavljene, kraljevi par skuša biti most in pot od vlade do ljudstva.
Uradna vlada ceni ta most, spoštuje ga in se opira na kraljevo autoriteto, saj ve, kakšno moč ima za edinost in soglasje v deželi. Kralj ima štiri rezidence na kmetih in od tam hodi ven do najbolj oddaljenih in zapuščenih. V Bangkoku je velika Chitlada kraljeva palača na kva-
Člani gorskega plemena nad Čiengmajem pri glasbi in ročnem delu.
dratnem kilometru kraljeve zemlje in tudi tam je zdaj eksperimentalna kmetija. „Velika palača“ ob reki Mae Nam Chao Phya s svojimi zlatimi stolpiči in marmornatimi stebri, je samo za uradne ceremonije in sprejeme. Nad 500 jih je vsako leto.
Kralj, ki se zanima za umetnost, znanost, šport, zlasti za glasbo, ima komaj še kaj časa za svoj dragi saksofon, klavir in klarinet. Kraljica, ki je študirala za koncertno pianistko, preden se je 17-letna srečala z bodočim kraljem, je menda rekla: „Nekoč sem igrala Beethovena in Mozarta, zdaj komaj še utegnem kaj zaigrati. . “
Njeni najljubši stiki so s kmečkimi ljudmi. Medtem ko se dvorjani in dvorjanice, pa tudi uradniki in uslužbenci, še po starodavni navadi plazijo po kolenih, ko se bližajo kralju ali kraljici in uporabljajo ,visoko* govorico za pogovor, se kralj in kraljica sama sklonita do preprostega ljudstva, ki čepi ob cestah in čaka na kraljev obisk. Neredko kraljico kmečke starice objemajo in božajo, jo kličejo svojo hčerko in ji ob nriliki povedo, katera obleka ji lepše pristoja. . .
Nekoč, nekje na Severovzhodu, je kraljica odšla ,incognito‘ na vaški Praznik. Njeni ljubeznivi hčerki princezinji sta se pomešali med vaščani in plesali z njimi ,ram-wong‘, to je tajski narodni ples — kolo. Kraljica je sedla poleg vaškega župana in gledala ples. Tedaj se je župan obrnil do nje in rekel: „Ste zadovoljni pri nas, kraljica? Vas naše življenje res zanima? Nismo tako uglajeni kot ljudje v Bangkoku. Se le ne dolgočasite pri nas. . .?“
Kraljica je brez zadrege povedala, kako ljuba ji je njihova prijaznost, toplota in njihove lepe pesmi, župan je bil teh besed vesel in bi tako rad še ostal v kraljevi družbi. Tako sta tisto noč preprosti vaški poglavar in njegova kraljica še dolgo sedela pred vaško kočo, se razgovarjala in gledala luno, ki se je tiho vzpenjala med drevesi in nad vasjo.. .
Tole je posneto po članku v časopisu iz Bangkoka. Mnogo žalostnih člankov bi lahko navedla o grozotah in trpljenju med begunci na tajskih tleh, o fantiču enajstih let, ki so ga privezali na neke vrste križ iz dveh vej in pustili na žgočem soncu ves dan ZA KAZEN, ker je, sam sestradan begunec, sobeguncu ukradel nekaj živeža... To se je zgodilo pred nekaj tedni. . . Vendar o tem se po vsem svetu dosti sliši!
Tako sem rajši navedla lepi zgled tajskega kralja in kraljice In kakšen pomen in zvezo ima to z našim misijonskim delom? Zdi se mi, da precejšnjo. Svobodoljubni in zavedni Tajci se posebno potegujejo za tri vrednote: NAROD, VERA, KRALJ. Vera je budistična, kralj mora biti pokrovitelj budizma kot narodne vere, a druge veroizpovedi, tako krščanska, imajo popolno svobodo Posebno katoliška Cerkev ima zlasti zaradi svojih šol velik ugled. Tajski kralj in njegov starejši brat sta bila v našem otroškem vrtcu v Mater Dei, Bangkok. Kraljica je bila vsa leta osnovne in srednje šole učenka francoskih misijonark. Jasno je, da poznata in cenita krščanske vrednote. Duhovne vrednote dobrote, lepote, pravice, svobode, človeškega dostojanstva so zanju največjega pomena. Ko je bila pred štirimi leti dežela v veliki nevarnosti, ki ji preti še sedaj, je kralj prosil predstojnike katoličanov v deželi za posebno molitev in žrtve, da bi dežela ohranila svobodo in se izognila preteči nevarnosti. Vidno je, da je bila molitev uslišana. Naj bo še v bodočnosti po Marijini priprošnji!
In naše misijonsko vzgojno delo? še imamo na šolah polno mladine in koliko več bi jih prišlo, če bi imeli prostor in sredstva zanje. Krščanska vzgoja in vsestranska izobrazba te mladine je težka in odgovorna stvar. Vendar moramo tudi mi, misijonarji in misijonarke, čirnveč in čimbolj med ubožne ljudi, ki ne morejo poslati svojih otrok k nam, ker smo predaleč ali previsoko zanje.
Sveti Oče Janez Pavel II nas .sestre misijonarke' navdušuje za delo med najbolj ubogimi in potrebnimi. Da bi znale brati in razumeti .znamenja časa' in iti tja, kjer nas najbolj pričakujejo! Tukaj sem spet z odprtim in hvaležnim srcem po dobrodejnem obisku v domovini. Gospod, kaj hočeš, da storimo zdaj tu v krvaveči jugovzhodni Aziji?
Govori, Gospod, poslušamo Te in zaradi tebe Tvojega izvrstnega namestnika Slovana Janez Pavla II, naše škofe, duhovnike, predstojnike in tukaj še posebno dobrega tajskega kralja in kraljico, ki jima je blaginja, rešenje in svoboda ljudstva tako pri srcu.
Regina Coeli, Chiangmai, 9. julija 1979, ko ob polni luni budisti praznujejo začetek budističnega posta, ko vstopijo med žoltne menihe tisoči mladih fantov. Naj jim ta duhovna izkušnja prinese mir srca in svobodo vesti in jih na svoj način pripravi za BOŽJE KRALJESTVO!
ZVON ZA MISIJON F. BUHA
„Kdo mi bo daroval pet minut nedeljskega zvonjenja?“
Vprašuje in prosi FRANC BUH CM, Vondrozo, Madagaskar.
Pravzaprav ne bo samo nedeljsko, ampak tudi sobotno in še marsikateri drugi dan ga bo slišati. Vam v prerazvitih deželah zvonovi verjetno pomenijo vedno manj. Nam pa še veliko. Gori hiša ali gozd? Glas zvona bo v najkrajšem času mobiliziral trumo dobrovoljcev in... radovednežev. Otrok se pozno zvečer še vedno ni vrnil domov. Po drva je šel, stemnilo se je že, otroka še od nikoder. Spet bo zvon tisti, ki bo soseski naznanil, da nekaj ni v redu, naj se hitro pozanima, za kaj gre. Vendar so to - hvala Bogu — izjemni primeri.
Vas ni velika in zvon z močnim glasom bi lahko brez ojačevalcev v kratkem času sklical vse njene prebivalce. Težava je v tem, da so čez dan ljudje razkropljeni, ker so rižna polja daleč od vasi; mnogi si postavijo na polju majhno zasilno hišico in kar cel teden ostanejo tam, da ne izgubljajo časa in moči na hoji sem in tja. Še druga težava: ljudje nimajo ur. Za glavna dnevna opravila jim je dovolj lega sonca, a za mašo, za pouk katekizma, za pevsko vajo, za sestanek cerkvenih očancev: tu jim sonce ni dovolj. Zato so si kristjani v tej moji Stari vasi zelo zaželeli zvona, ko pa vidijo, da ga imajo skoraj vse sosedne cerkvice, oni se pa včasih maloštevilni razidejo, ker je večina pozabila, da je nedelja, da je pouk katekizma, da je pevska vaja. že nekaj let me navdušujejo, naj jim kupim zvon. Tudi jaz jih navdušujem, naj si ga kupijo. Načelno sem namreč zelo proti slepemu dajanju, ker sem bil sam priča, koliko slabega je v pastoralnem oziru tako nepremišljeno dajanje že povzročilo tudi na področju našega slovenskega misijona. A zvon, to ni medvedek, ki ga otroku kupiš na sejmu. Vsak kilogram stane preko deset dolarjev. Kristjani Stare vasi so uvideli, da ga jim jaz sam ne bom kupil, jaz pa sem uvidel, da ga oni sami tudi ne bodo, čeprav so letos začeli resno kampanjo. Za nekaj kilogramov so že nabrali. Ker ne bi rad videl, da bi se sosednje vasi - ki so zvonove verjetno dobile v dar - posmehovale njihovemu zvon-čku, sem se odločil za tole tehtanje: prepričan sem, da se bo marsikateremu zdomcu ob spominu na lepe domače več-stokilske zvonove utrnila solza, omehčalo srce in mi poslal >,za pet minut zvenenja v malgaški Stari vasi tale skromen - pazi: ne preskromen - prispevek“.
Tako toplo prošnjo misijonarja Buha vsem misijonskim prijateljem toplo priporočamo! Sam pravi v pismu, da že pet let ni ničesar prosil. . ., zdaj šele. In je to čisto res. Zato mu pa uslišimo to njegovo sedanjo prošnjo! ■— Uredništvo.
POGOVOR Z br. J. ROVTARJEM S.J.
Imel ga je p. STANKO ROZMAN S.J.
1.	Si se kdaj oglasil ,,Katoliškim misijonom“?
Posebej nisem nič pisal, pač pa sem večkrat poslal pozdrave in priložil kakšno sliko.
2.	KM pa dobivaš?
Da; z zanimanjem preberem vsako številko, ker je to edini list, ki me informira o vseh slovenskih misijonarjih.
3.	Kaj se za Družino to ne bi moglo reči?
Tudi. Vendar so KM bolj neposredni in izčrpni. V Družini je precej manj prostora. KM so pa izključno misijonski list. Marsikakšnega misijonarja nikoli nisem srečal, a mi je poznan in drag prav po zaslugi KM. List nas povezuje.
4.	Koliko časa pa si že v misijonih?
Skoro polnih dvanajst (12) let. Vsa ta leta sem preživel v mestu Kabwe, ki se je prej imenovalo Brocken Hill. Od teh let sem jih šest preživel kot pomočnik ravnatelja za katoliške šole. šesto leto sem pa v semenišču Mpima.
5.	P. Miha Drevenšek se je v dveh letih petkrat preselil, ti pa si zelja stalen.
P. Miha se je res veliko selil, a je sedaj dobil stalnejše mesto župnika v Ndoli. Tam ima njegov red svoje središče. Moje delo se pa tudi razlikuje od njegovega, župnik je po potrebi lahko premeščen na katerikoli župnijo, služba ekonoma pa je le za institucije in teh ni veliko. Tudi zahteva, da se človek enemu kraju popolnoma posveti.
6.	Ti si se delu v šolah popolnoma predal, ko si pomagal p. Havenu (Amerikanec), takratnemu ravnatelju osnovnih šol. Veliko si potoval, izdajal plače učiteljem itd. Kakšna je sedaj tvoja služba? Z drugimi besedami: Kaj delaš?
Sedaj sem ekonom bogoslovja Mpima. Skrbim za prehrano bogoslovcev in profesorjev. Hrana je v Zambiji zelo draga in tudi težko se dobi. Zato smo povečali vrt in sadovnjak. Tudi kokoši redimo pa zajce, prešiče in celo krave. Vedno je treba kaj novega dozidati, ker se število bogoslovcev vsako leto veča.
7.	Imaš res veliko dela. Pa ne, da bi bil za vse sam?
Brat Helmut je prišel pred dvema letoma. Je v veliko pomoč. Skrbi za vrt, kjer raste zelenjava, njegova so popravila in nove gradnje. Za zajce in kokoši je zgradil prava poslopja, v šoli jih imenujemo „hoteli“. Tudi svinjaki so njegovo delo. V začetku je bilo vse bolj skromno, on pa modernizira kmetijstvo in živinorejo. V pomoč smo dobili tudi p. Francisa, ki je prišel iz Rodezije.
8.	Kajj) pa delavci?
Imamo jih 20. Delajo v kuhinji, pri živini, na polju. Potrebujemo tudi čuvaje. Delavci stanujejo v hišah, ki smo jih sami zanje zgradili,
Brat Jože Rovtar z bogoslovcem v Mpimi.
nekateri pa so v okoliških vaseh. Tu v Zambiji je navada, da delodajalec skrbi za stanovanje delavca. Brez delavcev bi si bilo nemogoče zamisliti ekonomijo, kot jo imamo v Mpimi.
9.	Ob toliki p omoči greš lahko kaj naokrog?
Delo je treba voditi, kontrolirati. Nakupovanje je še vedno moja naloga. Vsak dan je treba v 10 km oddaljeno mesto Kabwe. S sadjem imam veselje. Letos sem nasadil 40 pomaranč, 100 po-po drevesc, 70 banan, 180 eukaliptičnih dreves... V petih letih se je veliko spremenilo.
10.	Kaj pa študentje, kaj pomagajo?
Da. Na polju. Sadijo in okopavajo koruzo ter fižol, hranijo zajce in kokoši. Med počitnicami jih pa zamenjajo delavci. V Evropi in drugod študentje pomivajo posodo. Tu se tega dela ne bodo pritaknili. Zdi se, da jim je pod čast, da bi delali ženska opravila.
11.	So pa gospodje!
V nekaterih ozirih so čisto drugačne narave.
12.	študirajo pa radi?
Na splošno bi pritrdil. Veš, če si nadenem črna očala, vse črno vidim, če pa gledam blagohotno, je pa vse v redu. Moram vzeti srednjo mero. Težko jih včasih razumem.
13.	Omenil si bnlh da število študentov raste. To je razveseljivo,, mar ne?
Ko so 1973 leta odprli semenišče, jih je bilo 28. Lani je število narastlo na 90, tako da smo morali odpreti novo semenišče za zadnje letnike v Lusaki. Letos jih je tam 15, pri nas pa 84. V jeseni pričakujemo 50 duhovniških kandidatov v prvi letnik. To nas polni z upanjem in nam daje veselje za delo, ki ni lahko. Povečati bomo morali stanovanjski del semenišča za teh 50 novih bogoslovcev. Tudi gospodarstvo bo moralo še naprej rasti. Vode nam primanjkuje. Lani smo izkopali 100 m globok vodnjak. Ko dobimo cevi in uredimo vodovod, bo sadje, ki v suhi dobi životari, zaživelo.
14.	Si opazil kakšno večjo razliko med bogoslovci pred petimi leti in sedaj?
Ne vem, kaj bi rekel. Večje število je prineslo novo upanje. Duh v semenišču je boljši. Več jih vztraja kot prej. S povečanjem števila domačih duhovnikov se zasedajo mesta. Rektor semenišča je domačin. V Mpimi imamo le enega domačina za profesorja, drugi so vsi misijonarji iz krščanskih dežel. Ko bodo sedanji študentje doštudirali, se bo marsikaj še bolj spremenilo. Misijonarji moramo biti tega veseli in govoriti s ponižnim Janezom Krstnikom: „On mora rasti, jaz pa se manjšati.“
Hvala ti, Jože! Naj te Bog ohranja v ponižni službi domači Zambijski cerkvi, slovenske cerkve živa korenina!
Semeniška cerkev sv. Stanislava v Mpimi, kjer je br. Jože Rovtar ekonom.
AZIJSKE MISIJONARJE SEM OBISKAL
L. L. C.M.
V DEŽELI TAJ PRI NAŠIH URŠULINKAH
Ko sem v zadnji številki zaključil pripovedovanje o tem, kako me je mati Terezija rešila iz neprijetne in nevarne zagate, sem napravil napako: Zapisal sem, kako smo se brata Udovč in Vidmar, br. Kešpret, o. Cukale in jaz za dokončno slovo iz Kalkute mastili z domačo salamo in suhimi hruškami iz Slovenije, pa da bi midva s Kešpretom šele naslednji dan odpotovala proti Tajski deželi. A ne šele naslednji dan, ampak še isti dan sva odletela. V ljubeznivem spremstvu o. Cukala sva že opoldne s taksijem odrinila izpred Zavoda sv. Ksaverija. Na letališču sva morala preko vseh pregledov kot pred nekaj dnevi, a pri carini ni bilo one črnooke Indijke, ki me je bila tedaj „zasačila“, ampak neka druga, pred katero sem kar samozavestno razgrnil tiste papirje, ki so mi jih dali na carinarnici in v katerih je stalo črno na belem, da imam seboj denar, ki sem ga bil že prinesel v Indijo, še enkrat sem pogledal proti tisti sobi, kjer so me bili „mučili“ z zasliševanjem, in veselo sva stopila ob pol treh popoldne na letalo.
Veliki štirimotorni Jet je bil tajski, kar se je opazilo ne le na napisih, ampak posebno spričo „stevardes“, ki so bile oblečene v krasna siamska, z zlatom vezena oblačila. Zal nama je prve dobre vtise pokvarilo dolgotrajno čakanje pred odletom; menda se je pokvarila naprava za dovajanje kisika. Odleteli smo šele ob pol petih, se pravi, da smo se zamudili skoraj dve uri. Z visine'sem spodaj občudoval Gangesovo delto, res edinstveni pogled. Kar kmalu pa so nam prinesli večerjo, ki, je bila odlična, z vinom in konjakom za zaključek. Sploh lahko rečem, da, na nobenem poletu nisem doživel tako prijazne in odlične postrežbe kot na tem siamskem letalu.
Kmalu po večerji smo že začeli pristajati za Bangkok. Letališče lepo urejeno. Nikjer videti kakih sledov zanemarjenosti. Le klima je bila težka, kajti zunaj je pritiskala vročina. Skoraj istočasno z nami je moralo pristati še več velikih potniških letal, kajti pri pregledu potnih listov, prtljage in drugega se je kar trlo turistov najrazličnejših narodov, zlasti Nemcev, Italijanov in Severnoamerikancev. A bilo je veliko osebja za pregledavanje, zato je šlo razmeroma hitro naprej. Jaz sem kajpada pred vsem skrbel, da nisem pozabil na carini prijaviti vsega denarja, ki sem ga nosil s seboj...
Ko sva z br. Kešpretom opravila vse preglede, sva se ogledovala, kam in kako. Stopiva k „informacijam“ in brat pobara z naslovom s. Ksa.verije Tire v rokah, kako se pride do tja. Dve mali, prijazni uradnici, kljub vsemu povpraševanju še drugod, ne vesta povedati, kje bi to bilo. (Kasneje nama je s. Ksaverija pojasnila, da njih zavod zelo dobro poznajo, a pod tajskim imenom...). Br. Kešpret končno povpraša, če morda vedo, kje bi bili v Bangkoku salezijanci. To sta pa dekleti takoj vedeli, ko je omenil Don Boška. Vsa vesela pograbiva prtljago in stopiva k najbližnjemu čakajočemu
taksiju in sedeva vanj. Vozilo je bila kvasna limuzina z ohlajevalno napravo. Kmalu smo bili v velemestu. Izstopiva pred lepim, velikim poslopjem ob široki aveniji. Vstopiva in naletiva na več salezijancev v belih talarjih. Na, mojo srečo so vsi znali italijansko, saj so bili tudi po rodu večinoma Italijani. Ko br. Kešpret pove, kdo sva, so takoj sila prijazni in uslužni do naju. Povabijo naju na krepčilno pijačo, nakar naju peljejo v prvo nadstropje in nama odkažejo vsakemu svojo sobo s kopalnico, katera nama je posebno prav prišla. Skozi odprto okno se je čul hrušč mimo brzečih avtomobilov. Opazim, da imajo tudi v Bangkoku komarje. Zato razpnem proti njim mrežo, ki je bila pripravljena ob ležišču. Šele okrog ene ponoči sem mogel zaspati.
Ob šestih zjutraj sva bila že pokoncu. Po maši telefonirava sestri Ksa-veriji Pirc, ki jo vsi salezijanci poznajo. Pošteno sva jo presenetila. Ko sva pred mejo nesrečo na kalkutski carini sestri telegrafirala, da prideva, ona telegrama ploh ni prejela, midva sva pa dejansko prišla šele štiri dni kasneje, ne da bi spet telegrafirala. Tako naju sploh ni pričakovala te dni. Vsa vesela je rekla, naj brž vzameva taksi in se popeljeva tja. Res sva tako storila. Taksi naju je vozil bolj po obrobnih delih mesta po ozkih ulicah z lepimi hišicami, a se taksist ni znašel, kje bi bila udšulinska šola s sestro Ksa-verijo. Ko je zagledal nekaj podobnega kot kak katoliški zavod, je kar tja zapeljal, a so nama povedali, da nismo prav prišli, ter nam pokazali smer. Vozili smo se še kakih deset minut, pa dospeli pred dvoriščna železna, sivo pleskana vrata, na katerih sem spoznal in bral znani uršulinski grb z napisom: Serviam — Naj služim! Vesela sva izstopila in vstopila skozi vrata. Pred nama se je razgrnil obsežen prostor z lepimi poslopji, zelenjem in potmi. Kmalu sva naletela na tajsko dekle in ji povedala, da iščeva s. Ksa-verijo. Peljala naju je v čakalnico in šla klicat našo sestro. Kmalu je prišla vsa nasmejana.
Sestro, s katero si dopisujem že nad 40 let, sem prvič v življenju srečal, ko je pred nekaj leti po 48 letih dela v misijonih na Kitajskem in v Siamu prvič odšla na počitek v „stari kraj“ ter obiskala tudi nas v Argentini ter bila kakih deset dni med nami, živeč v gostoljubni hiši preprijazne družine dr. Dobovška. Takrat smo v Argentini tudi izdali njeno knjigo spominov: „Skoraj 50 let v misijonih“, s številnimi ilustracijami iz vsega njenega dotedanjega misijonskega življenja. Vsi smo občudovali izredno telesno in duhovno svežost te 80 letne misijonarke. Prav isto sva z br. Kešpretom mogla občudovati ob srečanju z njo, že 84-letno, v njenem misijonskem delokrogu med tajskimi sestrami in gojenkami: kakor da bi za to ženo leta ne tekla...
Po pozdravu Najsvetejšega v kapeli, kjer sem zahvalil Gospoda, da mi je po komaj prestani nevarnosti le dal doživeti tudi misijon sestre Pirčeve, naju je dobra sestra peljala v posebno hišico na koncu vrta, lepo opremljeno, kjer navadno sprejemajo obiskovalce. Oprostila se nama je, da nama ne more ponuditi sobe za prenočišče, čes da uršulinke v svojih zavodih nimajo gostinskih sob, tako tudi tu ne. Če bi ostala več dni v Bangkoku, bi nama preskrbela prenočišče pri misijonarjih, ki sva ga pa midva že sama preje dobila pri Kešpretovih sobratih. A sva dobri sestri razlagala, koliko časa je obiskovalec že izgubil, prav nazadnje v Kalkuti, pa da se nama zato mudi čim prej naprej; še isto noč, če je mogoče, bi rada na sever dežele v Čiengmaj
k drugi uršulinki s. Frančiški Novak, kjer bi ostala čez dan, naslednjo noč bi šla pa že spet nazaj v Bangkok in potem naprej v Indonezijo. Sestri je bilo težko, da imava tako malo časa, saj se tako ne bomo mogli kaj dosti pogovoriti in ne bo nama mogla pokazati marsičesa lepega in zanimivega v glavnem mestu tajske dežele. Misijonarka nama je prinesla okrepčilo. Organizirala je, da so šle sestre za naju iskat avtobusno vozovnico za Čiengmaj ob osmih zvečer, predstavila naju je sestri prednici. Razkazala nama, je svojo delovno sobo, kjer poučuje klavir in risanje; bila je polna njenih zadnjih stvaritev, saj tudi ona sama slika; ljudje ji njena dela kar brž pokupijo in tudi s tem sestra pomaga zavodu. Poleg učenja teh umetnostnih panog poučuje tudi jezike: francoščino in angleščino... Skratka, je zelo zaposlena kljub svojim zdaj že 85 letom. Zavod, v katerem deluje in živi, se imenuje Regina Mundi — Kraljica sveta, ima nad 1.000 gojenk od najmlajših do preduniverzitetnega dvoletnega študija. Vodijo ga domače tajske sestre, kajpada s sodelovanjem številnega domačega učiteljskega in profesorskega zbora. Naša sestra in še ena misijonarka sta edini nedomačinki v sesterski komuniteti.
V tem in podobnem kramljanju je že prišel čas, da se odpravimo h kosilu. S. Ksaverija nam je pripravila presenečenje: papeški internuncij nadškof Moretti nas je vse tri povabil na kosilo. Ker je ta papeški zastopnik za tajsko in sosednje dežele (zdaj je v istem svojstvu internuncija, v Sudanu) sin slovenske matere, sva bila s Kešpretom povabila še posebno vesela. Sestra nam je priskrbela vozilo uršulinskega zavoda, ki nas je po nekako polurni vožnji pripeljalo pred krasen park, v katerega ozadju je stala lepa internuncijeva palača. Sestra nas je najavila pri vratarju in že je prihitel sam internuncij',. ki ga je kot nadškofa izdajal samo velik prstan na desni roki, ker je bil sicer civilno, letno oblečen. Silno prijazen človek z obličjem „kranjskega Janeza“ nas je kar po slovensko pozdravil. Govorili smo sicer italijansko oziroma on z onima dvema angleško. Palača je bogata na vzhodnih umetnijah in evropskih umetnostnih stvaritvah, kar naj visokim domačim osebnostim, ki zastopnika svetega očeta obiskujejo, priča tudi o tem, kako Cerkev vrednoti na j višje sadove duha domačinov in človeka sploh. Kajpada je bil povsod prisoten tudi religiozni element, posebno velikanska oljnata slika tedanjega papeža Pavla VI. Ob nunciju je bil tudi njegov tajnik, mladi, inteligentni italijanski duhovnik. Posadila sta nas za mizo. Po molitvi smo se v živahnem razgovoru krepčali s posebnostmi tajske in evropske kuhinje. Ob koncu je nuncij vsakemu od naju podaril tipično tajsko torbo iz dragocenega blaga. Stopili smo še v park in se slikali. (Glej naslovno stran!) A morali smo spet hitro v mesto po opravkih. Šofer zavodskega avtomobila, ki je med tem tudi kosil skupaj z osobjem nunciature, nas je že pričakoval. Poslovili smo se od internuncija in njegovega tajnika in veseli nad lepim doživetjem smo odbrzeli v mestni vrvež.
Bangkok je v svojem središču kot najbolj moderno velemesto. Krasne ceste s svetlobnimi prometnimi znaki, modeme, arhitektonsko zelo slikovite stavbe, ceste polne avtomobilov in motornih koles, pa lepo oblečenega ljudstva. Na cestah ni nikjer videti kakih beračev, prav tako ne nesnage ali zanemarjenosti. Tajsko ljudstvo je čisto. A sestra Novak nam je kasneje pripovedovala, da vendarle kakih 40 % prebivalstva živi še v prerevnih bivališčih.
In to smo tudi sami videli. Sestra Ksaverija naju je peljala tisto popoldne na ogled uršulinskega zavoda v Bangkoku (uršulinke imajo tam tri velike zavode), ki se imenuje Mater Dei, kjer je ona skopaj s s. Rafaelo Vurnik in še dvema francoskima sosestrama pred več kot 50 loti začela, z vzgojnim delom v tej deželi. Po poti tja smo na drugi strani kanala, ob katerem smo se vozili, videli dolgo vrsto zasilnih kolib in zelo revno ljudstvo okrog njih.
Malo naprej smo torej prišli do Zavoda Mater Dei — Mati Božja. Precej veliko zemljišče, preko katerega, so napeljani široki kanali, polni vode, z mostički preko njih. Sestra nam je pokazala najprej še ohranjeni del prvotne lesene stavbe, ki smo jo Slovenci v Katoliških misijonih desetletja gledali na slikah, katere so nam pošiljale naše slovenske misijonarke. Pred stavbo ob stopnišču je še danes nam znani kip Marije z Jezuščkom v naročju, po kateri se Zavod imenuje, še v teh lesenih poslopjih so naše misijonarke vzgajale nekaj let tudi kasnejšega tajskega kralja Ananda Mahidola in vrsto princezinj, tako je uršulinska vzgoja zaslovela, kljub skromnim prostorom. A zdaj so tudi prostori, kar veličastni, saj smo stali pred večnadstropno stavbo, zidano v slikovitem slogu, ki so jo sestre zgradile pred kakimi petnajstimi leti. Ni bilo časa, da bi si ogledali vso notranjost, pa tudi utrujenost se me je lotevala. Pohitela nas je pozdravit še sestra, ki ima v Buenos Airesu sorodnike, pa je bil ogled tako pomembnega uršulinskega šolskega zavoda zaključen. Sestra Ksaverija nam je pravila, da je v Bangkoku sicer zelo malo katoličanov, a da imajo radi svojih odličkiih šol ne le ugled, ampak tudi gotov vpliv po nekdanjih gojenkah ih gojencih, zato je tudi Kristusova Cerkev od strani tega tako scela budističnega naroda, gledana z veliko simpatijo. Pripravljajo se tla za uro božje milosti, ki ima priti tudi za to, danes krščanstvu skoraj docela odmaknjeno deželo.
Še pred ogledom najvažnejšega misijonskega delokroga s. Ksaverije v Bangkoku naju je sestra peljala v središče mesta v veličastno stavbo, v kateri smo hoteli poiskati konzulat taiwanske vlade. Ne jaz ne br. Kešpret namreč nisva še imela vizuma za vstop v to deželo, kjer naj bi jaz že bolj proti koncu potovanja skupaj z br. Kešpretom obiskal misijonskega zdravnika dr. Janeža in ostale tamkaj delujoče slovenske misijonarje oziroma misijonarke. še s. Ksaverija se ni kar takoj znašla v prostornem poslopju. A na srečo ima dolgoletna vzgojiteljica siamske ženske mladine povsod polno bivših gojenk in je tudi to pot naletela nanje. Kako veselo in hrupno so jo vse pozdravljale in kako so ji šle na roko! Kar naenkrat so nas postavile pred pisarno taiwanskega konzulata oziroma potovalne pisarne, kjer tudi izdajajo vizume. Vstopili smo. Kakih šest uradnic-Kitajk je sedelo druga zraven druge ob dolgem pultu in vsaka je že imela pred seboj turista, ki je pač prišel z istim namenom kot mi. Ko so zagledale sestro, smo bili kar hitro postreženi. Jaz nisem imel nobenih težav: izpolnil sem zadevni obrazec, ga podpisal in s pomočjo sestre obljubil, da naslednji dan pošljem potrebno fotografijo, žal, z bratom Kešpretom ni bilo tako. On ima, namreč jugoslovanski potni list in nobenemu Jugoslovanu taiwanska vlada ne da dovoljenja za vstop na Formozo... (Ena redkih izjem je bil misijonar Andrej Majcen, ki so mu kljub jugoslovanskemu potnemu listu na velike intervencije cerkvenih oblasti po mesecih čakanja le dovolili hivanje in delo na otoku.) Na prošnje in razlage br. Kešpreta, pa na priporočilno vizitko, ki mu jo je bil
Uržulinski zavod Mater Dei v Bangkoku,
napisal internuncij Moretti, je šla uradnica le vprašat v notranje prostore pisarne, pač nadrejenega, pa se je vrnila z negativnim odgovorom, češ, da mora priti garancijsko pismo iz Taiwana. Že vnaprej sem bil slutil, da bo mojemu spremljevalcu težko priti na Formozo radi tega vzroka, zato sem bil še iz Argentine pisal dr. Janežu o tem in ga prosil, naj preskrbi kak podoben papir, ki bi vplival na naklonitev vizuma za Taiwan tudi br. Kešpretu, zato nama je ostalo še upanje, da bo on vsaj v Hongkongu mogel dobiti ta vizum; tja naj bi dr. Janež tako listino poslal Vendar sva bila v strahu, da me br. Kešpret tja le ne bo mogel spremljati...
Brat Kešpret se je tedaj sam odpravil k svojim sobratom, ki so naju prenočili, da z njimi še malo pokramlja. Mene je pa sestra peljala k fotografu, da me je slikal za vizum; naslednji dan, ko bova midva v Čiengmaju, bo ona poslala iskat zame i fotografijo i vizum za Taiwan, tako je rekla. Višek uslužnosti do ubogega obiskovalca!
S Ksaverija in obiskovalec sta se nato vrnila v zavod, kamor je kmalu za nama prišel tudi moj spremljevalec. Pripravili so nama krasno večerjo,
'lato pa naju po že razsvetljenem Bangkoku peljali na avtobusno postajo, da se odpeljeva k s. Frančiški Novak v Čiengmaj. Vožnja v luksuznem avtobusu, z ohlajevalnimi napravami, postrežnico, večerjo in zajtrkom, pa straniščem, itd. je stala za vsakega 220 tikalov, to je kakih 10 dolarjev, za naše razmere smešno poceni, pa še to je plačala s. prednica zavoda. Vozilo je bilo polno samih domačinov. Po poti se je dvakrat ustavilo. Vstopili smo v postajališčno restavracijo, ki je bila v obeh primerih sila preprosta, a s številnim osebjem, da so v kratkem času mogli vsem postreči. V začetku — sredi noči - so nam dali povsem domačinsko pripravljene jedi, kasneje kavo in prigrizek. Plačal ni nihče nič, ker je bilo vse vključeno v ceni vozne karte. Ker se ponoči ni nič videlo — noč je bila temna —, sem med vožnjo za silo spal, pravim za silo, ker mi je črevesje malo nagajalo in se nisem najbolje počutil. Ko se je zdanilo, smo vozili po hriboviti pokrajini. Cesta je bila ves čas lepo asfaltirana. Kmalu so se začeli pojavljati znaki bližajočega se mesta in ob 7h. zjutraj smo bili že v Čingmaju, po 11 urni vožnji. Ali naju bo na avtobusni postaji sestra Novak, s katero je s. Ksaverija po telefonu govorila o najinem obisku, čakala?
(Sledi.)
Obiskovalec s soseslro s. Ksaverije.
ro
M AXISKHISSKKAI
svetu
V INDIJI je dal malo drugačno izjavo, kakor smo jih zadnje čase slišali, Ramadan Singh, minister države Madhya Pradeš. Rekel je dobesedno: „Krščanstvo je vera, ki ne le uči ljubezen, usmiljenje in pomoč bližnjemu, ampak si prizadeva vse to tudi uresničevati. Misijonarji so v Indiji edini, ki delujejo med zapuščeni mi( in ubogimi. Za ceno velikih osebnih žrtev so šli v tuje kraje, med neznane ljudi, da bi jih dvignili, pomagali jim.“ Minister je posebej pohvalil katoliške misijonarje in nastopil proti tistim, ki so jim sovražno razpoloženi. Ta govor je imel ob priliki odprtja nove bolnice v Kailaspur-ju.
KOREJA iz političnih vidikov spet stopa v ospredje. Dobro je vedeti, da je v Južni Koreji med 30 milijoni prebivalcev en milijon dvesto tisoč katoličanov. Razdeljeni so v 14 škofij, imajo 552 župnij in zlasti po deželi še 1780 misijonskih postaj. Zanimivo je, da izdajajo katoliški dnevnik, devet tednikov in štiri mesečnike. Vse to se tiska v štirih tiskarnah, ki so last cerkvenih ustanov.
IRCI so bili in so še danes misijonski narod. Res je v statistiko vključena tudi Južna Amerika. A kljub temu preseneča, da ima danes Irska 6.000 misijonarjev. Letos julija je bil
kongres „Irske misijonske zveze“, v katero so vključene misijonske ustanove, od redovnih do laičnih. Zzoro-vanja se je udeležilo po svojih zastopnikih 69 takih ustanov. Kongres je imel štiri dele: osemdnevni narodni misijonski kongres; konferenca misijonarjev, udeležilo se je je okoli 400 misijonarjev, ki delujejo v raznih delih sveta; „odprt forum“, kjer so dobili potrebne informacije taki, ki se kongresa v celoti niso mogli udeleževati in pa četrtič: konferenca sedmih tajnikov narodnih svetov, kjer je vsak poročal o delu svojega sektorja. Vsekakor je bilo to misijonsko zborovanje na Irskem nekaj edinstvenega in je očitno znamenje irske misijonske zavesti.
ALI JE TO MOGOČE? — Angleški pisatelj Filip Vander-Elst je dolga leta raziskoval in končno objavil podatke, koliko je bilo človeških žrtev zaradi strašne zmote komunizma. Samo v Rusiji oziroma v Sovjetski zvezi so med leti 1917 do 1959 pomorili 66.700.000 ljudi. Od tega leta do danes jih je treba dodati še 3 milijone. Da je na Kitajskem zmagal komunizem, je bilo treba žrtvovati 63 milijonov 784.000 ljudi. Ob pregonu Nemcev iz Vzhoda je bilo 2.923.000 žrtev. Samo v Kambodži so v zadnjih letih pobili dva milijona in pol ljudi. Pol milijona žrtev je terjala
zadušitev vstaj na Madžarskem, Češkem, Vzhodnem Berlinu. Komunistično osvajanje držav v Afriki je terjalo 3.500 smrti. In krvava zgodba se še nadaljuje.
V	EKVATORIALNI GVINEJI so se spet odprle cerkve. Kakor je prej Idi Amin strahoval Ugando, tako jo je leta dolgo strahoval zloglasni Macia, ki se je imel za mesija. In čeprav je edina afriška država, ki je imela oziroma ima večino prebivalcev katoliške vere, je ravno Cerkev preganjal huje kot v katerikoli komunistični državi. Vse cerkve so bile zaprte, bcžja služba je bila onemogočena. Duhovniki so bili, ali pobiti ali zaprti ali izgnani. Ko je nova vojaška oblast vrgla Macio, je kot eno prvih gest storila to, da je odprla cerkve in dala svobodo misijonskemu delu.
ŠKOF TCHIDIMBO je bil izpuščen. Zapreti ga je dal predsednik afriške Gvineje Sekou Toure, tudi eden afriških mogotcev. Osem let pogajanj z. Vatikanom je vendarle privedlo do izpustitve nadškofa 7. avgusta letošnjega leta. Kmalu nato (12. avgusta) je že bil v privatni avdienci pri papežu Janezu Pavlu II.
ZA DAN MIRU, ki bo na novega leta dan 1980, je Pavel Janez II. izbral geslo: „Resnica je moč miru“. To bo že trinajst', dan miru. A na žalost je le dan miru, svet pa ni še doživel niti leta miru. Na vseh koncih sveta se vnema požar.
V	ZAMBIJI so imeli molitveno uro za zedinjenje raznih krščanskih cerkva. V cerkev je odlične goste vodil predsednik dr. Kenneth Kaunda, globoko religiozen človek. Njegovo znano prepričanje je: „Življenje ni popolno, če ga izpolnjuje le gmotna ali le duhovna stran. Vredno je le tedaj, če sta v človeku obe strani v pravilnem
ravnovesju.“ Sodelovala sta katoliški škof Milingo, ki je imel govor, in anglikanski škof Mataka, ki je ob koncu podelil blagoslov. Berilo je bral generalni tajnik Common-waltha, evangelij pa sedanja angleška predsednica Margaret Thatcher. V isti Lu-saki, glavnem mestu Zambije, je v cerkvi sv. Ignacija, kjer župnikuje naš misijonar o. Kokalj DJ, predsednik otokov Fidži prišel precej pred pričetkom maše v cerkev, da je molil rožni| venec. Torej se dogajajo tudi lepe stvari na svetu.
KAMPUČA ALI KAMBODŽA še vedno doživlja strahote. Pred kratkim se je iz te dežele vrnila komisija Združenih narodov. Eden članov komisije je izjavil: „Videl sem že več uničenih dežel, toda tako opustošene še ne.“ Francoski katoliški, list je o stra-, hotah Kampučije zapisal na prvi strani članek z naslovom: „Dva milijona Kampučijev bo pomrlo od lakote“.
POSLANICO MUSLIMANOM je poslal predsednik tajništva za nekristjane kardinal Pignedoli. Uporabil je priložnost začetka muslimanskega posta. Med drugim je zapisal: „Stiki, ki smo jih katoličani in muslimani v zadnjih letih navezali, in napredek, ki se je pokazal za naše zbližanje, nas spodbujajo, da se še bolj potrudimo za utrjevanje odnosov med nami. Svet prihaja v odločilno dobo, v kateri se zdi, da bo zmagalo nasilje in zoper Boga naperjeni nauki. V letošnjem mednarodnem letu otroka moramo še bolj, vsak po svoje, a z enakim zaupanjem v Boga, edinega in vsemogočnega, prositi, da bi se mladina rešila pred nasiljem in vsem, kar jo zapeljuje v ateizem.“
NA SLONOKOŠČENI OBALI je bil v septembru sestanek zastopnikov menihov iz vseh dežel Afrike. Pobudo
Škof Jang Kao-chien, novi predstojnik ,,narodne Cerkve“ na Kitajskem spremlja španskega kralja k pontitikalni maši v cerkev v Pekingu.
za sestanek je dala kongregacija za redovnike. Ta sestanek je pravzaprav priprava na simpozij o meniškem življenju, ki bo v samem Rimu ob priliki 1500-letnice rojstva očeta zahodnega meništva sv. Benedikta.
ZA KRISTJANE V ANGOLI so natiskali 40.000 izvodov svetega pisma nove zaveze. Izdajo so oskrbele švicarske postne akcije. Izdaja ima besedilo v dveh jezikih: portugalščina, ki je tam še vedno uradni jezik, in
pa v jeziku „mbundu“, ki je poleg drugih v Angoli najbolj razširjen.
AFRIKA ni svobodna. Tako je izjavil tajnik „Evangeljske zveze“ Tokunbos Adeyemo. Ni mislil na težke razmere v Rodeziji in Južni Afriki, kjer vlada rasna diskriminacija. Mislil je na mlade afriške države, kjer si stojijo drug proti drugemu rodovi ali pa novi oblastniki osvojevalno postopajo z narodom, kar se ni dogajalo niti v kolonialni dobi. To je trditev Afrikanca. Gotovo bo še preteklo dosti časa,, da se ta kontinent umiri in uredi.
PAKISTAN JE UVEDEL KORAN kot temelj civilnega življenja še pred Iranom. Posebno uvaja koransko pravo, ki je kaj dosti drugačno kot je po celem svetu. Proti tej uredbi predsednika Zia uI-Haqa je nastopil vodja šiitov Ijthaji, ki trdi, da ljudstvo zahteva demokratično vlado, kjer vera ne bo prisila. Kdaj in koliko bo s tem predlogom prodrl, je težko uganiti. Vsekakor so med muslimani zanimivi pojavi zadnjih let. Ena stran se nagiba k demokraciji, modernizaciji, celo k stiku z drugimi verami, k pogovoru s katoličani; druga stran pa postaja vedno bolj ostra in hoče uvesti veljavo korana, kot jo je imel pred tisoč leti.
VIETNAM se seli po vsem svetu. Ni težko uganiti, zakaj ljudje toliko tvegajo, da beže iz dežele. Gotovo je prvo odklanjanje režima, ki zatira vsakršno svobodo. Pa je razlog tudi gospodarsko stanje. Neki begunec je na vprašanje, zakaj je pobegnil, odgovoril: „Odločil sem se za beg, ko sem spoznal, da ne bom mogel več preživeti svojo družino s porcijo riža, ki smo ga dobivali in to ob težkem delu.“ Mnoge države so se zganile in sprejemajo begunce. A vendarle jih je
na stotisoče, ki še čakajo in koliko jih je potonilo in od lakote pomrlo! Kar se dogaja v nekdanji Indokini (Vietnam, Laos, Kambodža), presega človeško domišljijo. Tako kruto ni še nikjer gazil komunizem človeških življenj kot ravno na tem področju.
BARAGOV DAN so nad vse slovesno praznovali v Clevelandu 1. in 2. septembra. Slavja se je udeležilo tri tisoč Slovencev in šest škofov. Med njimi je bil torontski pomožni škof dr. Lojze Ambrožič, ki je v soboto zvečer vodil ljudsko pobožnost. Slovesno mašo s somaševanjem pa je vodil v svoji stolnici klevelandski škof James Hickey. Praznovanju se je uradno pridružila tudi klevelandska občina. Sam župan Kucinich je bil osebno navzoč pri proslavi v dvorani.
KITAJSKA vedno bolj stopa v ospredje. Jezuit, svetovalec generala Arru-peja, p. Mihael Chu, in voditelj kitajskih oddaj na vatikanskem radiu Peter čao sta bila na Kitajskem nekako po uradni peti. Stopila sta v stik z vladnimi krogi in s škofi, posebno s pekinškim škofom Foujem, in vse kaže, da se utirajo prvi koraki, da se rešita dve težki vprašanji: diplomatski stiki s kitajsko vlado in pa poravnava s škofi, ki so bili sicer veljavno posvečeni, a brez dovoljenja Rima. Škof Fou je po eni strani pokazal veselje nad novim papežem, po drugi strani pa poudaril .samostojnost1 kitajske cerkve. Beseda pa je lahko mnogoznačna, zato za tem izrazom ni še mogoče uganiti, kako daleč sta pri teh pogajanjih pripravljena iti tako vlada kakor zbor kitajskih škofov, ki so bili v tej dobi popolne pretrganosti z Vatikanom posvečeni, ki pa tvorijo večino aktivnih škofov. Vsekakor premiki so na dnevnem redu, težko pa je reči, kakšen bo izid.
it trst
misijonarji
• •
• m/
pišejo
INDONEZIJA
Iz Jave se nam je kratko oglasila s. DEODATA HOČEVAR s pismom z dne 5. avgusta, v katerem se zahvaljuje za poslani ji dar:
„V Jakarti je Deutsche-Asiatische Bank, katera mi je takoj izplačala ček, ki ste mi ga poslali. Ker je bil denar namenjen za pomoč misijonu, niso odšteli nobene komisije. Vam in vsem prijateljem misijonov sem iz srca hvaležna; naj Vam vsem Bog stotero povrne!
16. julija smo začeli novo šolsko leto in sem zelo zaposlena z urejevanjem šolskih zadev. Od 20. do 30. avgusta bomo imeli prosto, ker bodo mohamedanci praznovali „Idulfitri“ — konec njihovega posta, in takrat Vam bom poslala daljše pismo in Vam kaj povedala o misijonskem delu v deželi.“
TAJSKA
Sestra KSAVER1JA PIRC O.S.U. se nam je oglasila z dvema pismoma;
S. Deodala Hočevar z nekaterimi gojenkami na izletu.
prvo pismo je pisala v začetku, drugo v koncu meseca julija. Tole poroča:
„Vse novice iz Tajske so v zvezi z begunci. Nikomur ni povsem jasno, kaj je sprožilo pohod teh stotisočev človeških bitij v neznano tujino. In kaj iščejo oni, ki jih silijo v begunstvo ? Trpljenje beguncev je nepopisno. Tajska se pripravlja pred begunci takorekoč na samoobrambo...
Navidezno gre življenje mirno svojo pot. Tudi uršulinska družina se počasi množi. V maju smo imeli kar tri slovesnosti: s. Prapai je položila večne zaobljube, s. Bancom je končala novicijat s časnimi obljubami in s. Ruang Kančana je vstopila v novicijat. Obe zadnji sta absolventki univerze. Gospod jih je gotovo vesel.
Zastopniki katoliških škofovskih konferenc za Južno-vzhodno in za Vzhodno Azijo so se srečali z zastopniki raznih dobrodelnih ustanov, ki se zavzemajo za Indokitajske begunce. Cor unum, Caritas Internacio-nalis, Cidese, Internacionalna katoliška komisija za emigrante, nje zastopstvo za Evropo, Ameriko in Avstralijo so bili tudi navzoči.
Sledeč pozivu svetega očeta Janeza Pavla II, da naj katoliške skupnosti iščejo, kako naj bi izdatnejše pomagali beguncem, je zveza „Office for Human Development of the Federation of Asian Bishops“ sklicala to konferenco. Predsedoval ji je predsednik te zveze škof Bunluan Mausap.
Konferenca je skrbno pretehtala begunsko vprašanje. Število beguncev gre v stotisočc in povzroča pravo krizo v Južno-vzhodni Aziji. Te dežele nikakor ne morejo sprejeti tolike množice beguncev in se zato njih vlade mnogokrat poslužujejo tudi ne-humanitamih sredstev. Konferenca je ugotovila, da je begunski problem mednarodna zadeva in da morajo sodelovati pri njega reševanju vse de-
S. Ksaverija Pirc $ prijatelji po maši. Spodaj: Od leve na desno: s. Bancom, s. Puangpet (hišna predstojnica), s. Ruang Kamčana in s. Prapai.
d 36
Begunci — kot mi pred desetletji. . .
žele, pač vsaka kolikor more. Škofje pravijp, da je dovolj prostora na svetu za vse indokitajske begunce, če bi se države vsaj malo potrudile, sprejeti jih. Naloga nas kristjanov je, da v tej krizi pomagamo velikopotezno in brez odlašanja. Konferenca je vse odločujoče vzpodbudila, naj najdejo še pred božičem novi dom za 300.000 beguncev.
Še nekaj statistike: Koncem leta 1978 je imela Tajska 45.221.625 prebivalcev. Po veri pripada 93.97 procentov ljudi budizmu, muslimanov je 4.03 procente, kristjanov (katoličanov in protestantov skupaj) komaj 0.60 procenta ali 271.330 oseb. Hin-dov in drugih verstev je 0.35 odstotkov.“
S hribov nad čiengmajem več sto km severno od Bangkoka, nam je pisal v francoščini 11. septembra sloven-
ski misijonar MIRKO TRUŽNJAK, ki je bil sicer rojen v Sloveniji, pa so ga starši še mladega vzeli seboj v Francijo, kamor so šli „s trebuhom za kruhom.“ Tam se je kajpada vzgajal v francoščini in je tudi vstopil v francosko družbo Betaramskih misijonarjev ter prišel na delo v tajske misijone, kjer se je znašel s slovensko misijonarko s. Frančiško Novak OSU, delujočo v Čiengmaju. Njegovo pismo je zelo lepo in ga skoraj dobesedno prevajamo:
„Prijetno presenečen sem prejel Vaše pismo, ki mi ga je ljubeznivo prevedla s. Frančiška Novak.
Zelo sem Vam hvaležen za ček 400 dolarjev iz sklada Katoliških misijonov za vse slovenske misijonarje. To je kar lepa vsota in Vas zagotavljam, da sem je zelo vesel, posebno ker je prišla od dobrih Slovencev. S.
Novak mi je za ta ček dobila ravno 10.000 bathov.
škoda, da moji starši ne živijo več; kako bi bili veseli in srečni, da se izseljenski rojaki zanimajo zame in mi pomagajo!
Del navedene vsote (3.000 bathov) sem že uporabil, da sem pomagal bolni, paralitični deklici pri nabavi dostojnega bolniškega vozička. Kot toliko ubogih deklet, je tudi ona zašla v javno hišo, a ko se je tega zavedla, je še tisto prvo noč skočila skozi okno, pa si zlomila hrbtenico. Po zaslugi neke druge, že katoliške bolnice, je nesrečno dekle začelo spoznavati Kristusa in v njem najde moči in poguma za prenašanje težkega bolezenskega položaja.
Priložnosti za pomoč revežem in bolnikom ne manjka...
Pred letom (koncem septembra in v začetku oktobra) sem obiskal Slovenijo skupaj s francoskim sobratom, ki tudi, tako kot jaz, deluje med Ka-rijanci. Bili so trije nepozabni dnevi. Res je sicer, da smo imeli silno slabo vreme in da nismo mogli občudovati tiste lepote slovenske zemlje, kakor je na razglednicah. A nam je bilo pa veliko bolje v drugem pogledu: kako so nas sprejeli toplo in iskreno slovenski duhovniki, sestre uršulinke in vse božje ljudstvo, katerega globoko vernost sem doživljal!
Neutrudna s. Frančiška nama je želela pokazati vse cerkve, samostane, vse lepote Slovenije in nama je vse lepo razlagala malo v francoskem, malo v tajskem in malo v slovenskem jeziku... V bogoslovju so naju tako lepo sprejeli, da, sva se počutila kot med brati. Zelo sva bila presenečena, ko sva zaznala, da sva se mogla skoraj povsod razgovarjati po francosko. In kaj naj rečem o prelatu Fajdigu! Poosebljena plemenitost! Povabil naju je na obed k sebi in naju
potem skupaj s s. Frančiško popeljal na Bled, Brezje, Stiski samostan in še marsikam drugam v lepe slovenske kraje.
In kaj naj rečem o slovenski Cerkvi! Ta udeležba pri mašah in pobožnostih celo med tednom! Te množice naroda, ki polnijo ob nedeljah vse cerkve, pobožnost vsega ljudstva, starih, mladih, otrok, ko vsi molijo in pojejo kot en mož in zares sodelujejo! Vsakič, ko smo stopili v kako cerkev, je bilo v njej več ljudi, ki so molili. Kako lepa in bogato opremljena so svetišča, okrašena tudi s svežim cvetjem; vidi se, da je tu Bog ljubljen in češčen v duhu in resnici.
Dežele, v katerih vlada popolna svoboda, so pa na tem, da izgube vero in postanejo misijonske dežele; morale bi se iti učit k Sovencem, kako se versko živi! V Soveniji sem doživel resnično živo Cerkev, ki pogumno nosi svoj križ, ki je istočasno znak trpljenja, pa tudi zmagoslavja. Rečem Vam, da sem bil poln občudovanja in silno vzpodbujen.
V tajsko sem se vrnil v začetku novembra. Sr. Frančiška je prišla nekaj kasneje in mi je darovala za, moje Karijance 30.000 bathov, se pravi več kot 1.500 dolarjev od tega, kar je dobila v domovini. Tudi mi je prinesla oljčno vejico, ki jo je bil blagoslovil 2;apež Janez Pavel II na cvetno nedeljo.
Ko sem Vam lani zadnjikrat pisal, sem deloval v okraju Maithoklo. A to je bilo le začasno. Po povratku iz Evrope so mi določili nov delokrog, Me-asarieng, ki pa zame prav za prav ni bil nov, kajti tam sem že deloval od leta 1958 do leta 1969. V moje območje je tedaj spadalo 45 vasi, ki jih je bilo treba obiskovati. A zdaj so na srečo okraj delili in mi je ostalo še kakih 30 vasi. No, pa tudi nisem več tako mlad. ..
Naš o. Mirko Tružnjak z dvema katoličankama, ki sta se ponesrečili in sta hromi; eni od njiju je s slovenskimi darovi kupil invalidski voziček. — Spodaj: iz vasi gredo k maši v cerkev na hribu.
Salezijanec Pavel Bernik med domačini
Ena od nalog, ki mi jih je določil škof, je zidanje nove cerkve v sredini misijona. Upam, da mi bo škof preskrbel tudi sredstva vsaj za začetek gradnje. Tu se cene gradbenega materijala silno dvigajo, dvakratno ali trikratno... Že deset let govore o tej gradnji. V začetku, ko je bilo komaj kakih deset kristjanov, je bila hiša božja le mala, sobica. Potem so zgradili kapelo za 150 ljudi. Zdaj pa bi radi postavili cerkev za 300 vernikov. A večina vernikov je raztresenih po gorskih naseljih. V celoti jih je nekaj več kot tisoč, sedaj, ko je bilo področje razdeljeno, pa tudi radi odselitve, kajti mnoge družine so se preselile bolj na sever škofije, kjer so boljši življenjski pogoji.
Hvala lepa za redno pošiljanje „Katoliških misijonov“. Ne razumem dobro slovensko, a v glavnem le ujamem vsebino. Ko sem bil v Sloveniji, sem si omislil francosko-slovenski in slo-
vensko-francoski slovar, ki mi zelo pomaga. V majski številki sem našel, da je Tajska lepo prisotna v njej, po pismih s. Ksaverije Pirc in s. Frančiške Novak.
Naj dobri Bog obilno blagoslavlja vse slovenske misijonske prijatelje in dobrotnike!“
INDIJA
Iz Shillonga nam je na Veliki Šmaren pisal misijonar PAVEL BERNIK SDB, ki se zahvaljuje za poslanih mu skoraj 500 dolarjev. Pošilja tudi prevod pisma, ki ga je mati Terezija naslovila na državnega predsednika, kar pa smo mi že objavili v prejšnji številki. Zraven pa pravi:
„To pismo je imelo velik odmev po vsej Indiji in po svetu. Lahko rečemo, da je mati Terezija kot nova Estera, ki je po svoje pripomogla, da tisti zakonski predlog za omejevanje verske svobode ni prišel pred parlament. Med tem je Desei-jeva vlada padla. Njegovi nasprotniki v njegovi lastni stranki in v drugih so mu tudi očitali versko nestrpnost, omalovaževanje manjšin ter povezavo z neko, na pol podtalno hindujsko organizacijo, skrajno nestrpno do drugih veroizpovedi, katere daljni predniki so pred 30 leti povzročili Gandijevo smrt.“
Moremo pa tu še dodati tisti konec pisma matere Terezije, ki ga v naši prejšnji številki nismo objavili:
„Prosim in rotim Vas, da napoveste dan molitve za vso deželo. Mi katoličani smo že itak imeli tak dan 6. aprila, dan molitve in posta za sporazum in mirno sožitje med različnimi verskimi skupinami in da se Indiji zagotovi plemenita tradicija verske svobode. Predlagam, da določite tak dan za vse verske skupine; tako bomo postali vsi eno srce, polno ljubezni, izžarevajoč božjo ljubezen in usmiljenje in upanje v večjo srečo po naših družinah, v naši deželi in po svetu.“
Jezuitski brat France Pregelj, ki je nazadnje deloval v Sudanu, se je moral radi zdravja sprijazniti s tem, da se več ne vrne na misijonsko polje. Ko se je lani podal iz Sudana na Angleško, je prestal dve operaciji in za navrh pretrpel še neke vrste tifus. Tako nam piše koncem avgusta in pazdrav-lja vse misijonske prijatelje.
Novi laični misijonar Marko Vilfan iz Slovenske vasi, ki je odpotoval v Pariz, da tam dobi potrebno dovoljenje za vstop in delo na Madagaskarju, se je od tam že oglasil vodju Misijonskega zavoda Francu Sodju CM. V Parizu se je srečal z drugim malgaškim novim misijonarjem, škofijskim duhovnikom Klemejnom Štolcarjem, ki je pred tedni pri\šel tja, tudi radi vizuma, ki ga zdaj pričakuje. Morda bosta pa oba nova misijonarja mogla potovati na Rdeči otok kar skupaj ?!
Marko Vilfan piše v svojem pismu, da je med Slovenci v Parizu naletel Še na enega slovenskega misijonarja, ki, je tam, da se pripravi na odhod v Afriko, in sicer je to frančiškan o. Milan Kadunc. Verjetno gre na pomoč ze dvema v Togu tako lepo delujočima slovenskima frančiškanoma o. Delcnjaku
in o. Keti;šu ? 1
Iz Marianhilla v Južni Afriki nam je s. Marica Potočnik sporočila, da zapušča misijonsko polje iz družbenih razlogov.
Starejše misijonske prijatelje bo morda zanimalo, če jim povemo, da sta v kratkem razdobju umrla dva slovenska lazarista, ki sta imela pred zadnjo vojno velik vpliv na slovensko misijonsko akcijo, kot so jo pospeševali lazaristi potom Misijonišča Groblje pri Domžaiah, ko je bilo to zasedeno po gestapovcih, pa iz Ljubljane, kamor so se umaknil, tud, »^tolisk m,sijoni . - Na Gradu Miren je zadnje čase lepo deloval duhovnik Alojzij Tiontelj, ki ga je pa pred leti zadela možganska kap, od katere se je komaj t"llk° 0P0™?g^ da je včasih somaševal. Pred kakim mesecem dni ga je Gospod lesil ti pljenja s smrtjo in ga povabil po plačilo v večnost. Pokojni gospod Trontelj je to plačalo, po človeško rečeno, gotovo zaslužil. V Misijomscu Groblje je bil dolga leta vodja Misijonske tiskarne, kjer so se tiskali tudi „Katoliški mis -joni“, „Misijonski koledarji,“ in drug misijonski tisk ter zlasti veliko stvari za Baragovo beatifikacijo. Poleg tega je bil ekonom Misijomsca. Na obeh položajih je bil zelo zavzet za misijonsko stvar. Naj mu bo Veliki Misijona, Kristus Gospod bogat plačnik! - Skoraj v isti dobi je pa v Skoplju umrl bivši vizitator slovenskih lazaristov Lovro. Sedej, ki je z velikim veseljem podpna živahno misijonsko akcijo mladih lazaristov v Ljubljani^ tik pred vojno. 2 njegovim odobravanjem se je razvila Misijonska dijaška zveza, so se ustanovili in vodili takozvani „poklicni krožki“ za pripravo na misijonski poklic katere koli oblike, on je odobril, da je po umoru dotedanjega vodje Misijonske pisarne v ljubljanski škofiji lazarist prevzel nje vodstvo, ko so na škofiji za to prosili, on je tudi imenoval skupino treh lazaristov, ki naj bi pripravili vse potrebno za razvoj slovenskega kitajskega misijona v tistih časih, ko je bilo to še mogoče. Po večletnem trpljenju v zaporih po vojni je največ deloval na jugu države ter je tudi tam umrl v Skoplju na posledicah težke črevesne operacije. Bog bo tudi njega bogato poplačal, tako verujemo.
IZ MISIJONSKEGA ZALEDJA
MISIJONSKI ZAVOD
Nič ni posebno novega v Misijonskem zavodu, če mislimo na študij, zavodski slovenski program, vzgojo, skupno življenje in misijonsko delo. Glavni vzgojitelj jo Kristus v tabernaklju. Uspelo nam je, da smo v počitnicah napravili malo kapelo, ki jo imenujemo „sobo molka“, kjer ni nobeine skupne molitve, kjer ne sme biti spregovorjena nobena beseda, ampak sme vstopiti v ta prostor le tisti in čisto svobodno, kdor se hoče „med štirimi očmi“ pogovoriti s Kristusom v tabernaklju. Ni dvoma, da je ta prostorček srce zavoda, pa četudi ta oli oni bolj redko stopi vanj. Večina pa prihaja vsak dan, vsaj za kratek čas. In to je za vse nas velika milost. Živeti pod isto streho z njim, ki je naš najboljši Prijatelj.
Pač pa moramo kratko zapisati dve stvari.
Vse leto je z nami prof. Janez Slana |z Kanade. Njegova prisotnost pomeni več, kot si on sam predstavlja in kot se morejo zavedati fantje.
Letošnji gojenci Misijonskega zavoda z rektorjem Francem Sodjem in Janezom Slana v sredi.
Levo Marko Vilfan, novi laični misijonar za Madagaskar, bivši gojenec Misijonskega zavoda, ki ga je zdaj poslal na Rdeči otok za tri leta sodelovanja s slovenskimi misijonarji.
V sredi Sodja Franc CM in Janez Slana ob njem.
Tako smo dolžni Kanadi zahvalo za poseben dar, ki nam ga je to leto dala, Saj je toliko že storila za zavod. Že 23 gojencev je bilo po cele tri mesece med našimi rojaki v Torontu in okolici, prišle so nam pred leti na pomoč tri dekleta: Marija Babič (kar dve leti), Sonja Kolenko in Mili Kus. Ker je prof. Slana fant, more seveda veliko bolj posegati v naše življenje, ne samo študijsko. Zato naj mu bo na tem mestu izrečena iskrena zahvala. Zahvala pa tudi njegovim staršem, ki so na to žrtev pristali — četudi sprva s težkim srcem. Naj se zavedajo, da so storili veliko dobro delo.
Druga, novica pa je odhod Marka Vilfana na Madagaskar. V sredo, 24. oktobra, sta se v cerkvi Marije Kraljice Misijonski zavod in Slovenska vas od njega poslovila. Odhaja za tri leta, kot so odšli pred njimi že trije drugi bivši gojenci. Tudi njega bo zlasti oče pogrešal, ker mu je tako neutrudno pomagal pri delu. Pa ga rad žrtvuje, ker ve, da gre pomagat tja, kjer se polagajo šele temelji Cerkvi. Gotovo Bog blagoslovi tako družino, ki Cerkvi doprinaša žrtve. V soboto, 27. oktobra, je Marko odletel v Pariz, da tam dobi potrebne dokumente za Madagaskar, kjer ga že težko pričakujejo naši slovenski misijonarji.
Vse prijatelje Misijonskega zavoda in misijonskega dela sploh pa prosimo zlasti za molitev, da bi še Bog izbiral in klical med gojenci zavoda, pa naj bo to kot duhovnike v Misijonsko družbo ali pa kot laične misijonarje, četudi le za nekaj let. Saj je dragoceno že to, kar delajo v Kanadi, ko odhajajo mladi ljudje — tudi Slovenci — za nekaj mesecev v misijone. Gotovo več pomeni iti za nekaj let. In morda le doživimo tudi to, da bo ne le duhovnik — bivši gojenec — ampak tudi laik, bivši gojenec Misijonskega zavoda, šel v misijone za celo življenje.
LEP PRIMER MISIJONSKEGA SODELOVANJA
Misijonska znamkarska akc5ja, katero je v ZDA pred leti ustanovil lazarist Karel Wolbang in je zdaj nje glavna predsednica Anica Tushar iz Gil-berta, glavna tajnica pa Sonja Ferjan, živeča zdaj v Scarborough v Kanadi, čisto blizu Toronta, kjer župnikuje Karel Wolbang, ima najbolj razgibano življenje prav v Združenih državah med starimi in novimi slovenskimi naseljenci. Po posameznih krajih imajo organizirane krajevne odbore, kjer pa ni dosti rojakov blizu skupaj, se posamezni člani ali članice zavzemajo, da med rojaki od časa do časa izvedejo razne misijonske nabiralne akcije, zlasti tudi potom pridobitvenih prireditev kot so srečelovi, misijonska kosila in pikniki, itd.
Od časa do časa prejemamo tudi pri KM poročila o tem misijonskem podvigovanju. Tako smo pred nedavnim prejeli več gradiva o misijonski akciji ge. Martinčičeve v Windsorju, ki je na svoji družinski farmi 12. avgusta popoldne potom posebnih vabil zbrala okrog 140 misijonskih prijate!jev-ro-jakov, ne le Slovencev, ampak tudi bratov Hrvatov, ki so prav tako z- veseljem sodelovali. V veselem razpoloženju se je razvil piknik, na katerem so udeležencem nudili domače dobrote: krvavice, kranjske klobase, kislo zelje in repo, pecivo in najrazličnejšo pijačo. Poleg tega so organizirali lep srečolov.
Namesto vstopnine je mnogo udeležencev darovalo lepe vsote in vsotice za povečanje gmotnega uspeha prireditve. S pomočjo številnih sodelavcev in sodelavk, katerim vsem gre še posebna hvala, so s to prireditvijo Martinčičevi mogli zbrati čistega dobička za slovenske misijonarje 1.308 dolarjev, še večji je bil pač moralni uspeh, saj so ljudje ta dan veliko mislili na misijone in slovenske misijonarje ter se spet zavedli, da je treba za širjenje Kristusovega kraljestva kaj žrtvovati. Z združenimi močmi, pa čeprav le z darovi ubogih vdov, se le veliko doseže.
Martinčičevim k uspeli prireditvi in bogatemu dosežko iskreno čestitamo! Vsem drugim pa naj bo ta primer zgovoren dokaz, kaj vse se da narediti in doseči, kjer gori misijonska ljubezen. Misijonski znamkarski akciji čestitamo, da si je pridobila in vzgojila take msijonske sodelavce in da zna ustvariti med vsemi naseljenci misijonsko razpoloženje, ki rodi sodelovanje tako širokih krogov!
PRAZNOVANJE MISIJONSKE NEDELJE V BUENOS AIRESU
Kako so drugod po slovenskem zamejstvu in izseljenstvu obhajali svetovno misijonsko nedeljo, upamo prejeti zadevna potočila in jih objaviti. Naj za sedaj poročamo vsaj kratko o tem, kako je potekala misijonska nedelja v Buenos Airesu in okolici.
Pri vseh dopoldanskih mašah po številnih slovenskih središčih so bile pridige in molitve ter tudi nabirke za papeške misijonske družbe, kakor je to običajno že ves čas, kar smo v izseljenstvu.
Tudi je že tradicionalna centralna misijonska, proslava v Slovenski hiši na misijonsko nedeljo popoldne, ki vsebuje koncelebrirano sveto mašo z misijonsko pridigo, potem pa prireditev v dvorani.
Kot že vsa zadnja leta, je letos maševal kot glavni celebrant molns. Anton Orehar, ki je imel tudi misijonsko pridigo. Somaševalca sta bila superior Baragovega misijonišča in vodja Misijonskega zavoda Franc Sodja CM in urednik Katoliških misijonov Ladislav Lenček CM.
Po maši je bila v veliki dvorani misijonska prireditev, ki jo je začel in vodil zvesti misijonski sodelavec Marjan Loboda. Pred nami se je razgrnil ogromni zemljevid sveta, ki se je raztezal čez celotno odersko odprtino. Narisal ga je za to prireditev v merkatorjevi projekciji risar Stane Snoj. V prvem delu je Franc Sodja prikazal današnjo problematiko misijonskega sveta, v drugem pa Ladislav Lenček, kje vse danes delujejo v tem misijonskem svetu naši misijonarji. V teku dobre ure so navzoči dobili pregleden pogled v stvar, ki jim je tako. draga: o položaju Kristusovega kraljestva v misijonskih pokrajinah in deležu slovenskega naroda pri njega gradnji.
Daši je bilo na isto nedeljo tudi praznovanje materinskega dne v Argentini, se je vendar lepo število misijonskih prijateljev zbralo k tej misijonski proslavi, da so molili za misijone, darovali zanje (vsi darovi so se priključili slovenskim nabirkam za papeške misijonske družbe) in jih še bolj spoznali.
VAZNO SPOROČILO VSEM NAROČNIKOM
Naročnina na „KATOLIŠKE MISIJONE“ 1980, take kot so
bili letos,
je za vse dežele, vštevši Argentino, 10 dolarjev!
Plačevanje v argentinski, italijanski, avstrijski ali katerikoli drugi valuti se obračuna po vsakokratni višini dolarja v trenutku vplačila.
ZAOSTALA NAROČNINA!
Vse naročnike, ki so kaj v zaostanku z vplačevanjem naročnine, lepo prosimo, da le-to poravnajo. Za vsako leto pa je treba plačati po deset dolarjev oziroma protivrednost v
drugih valutah.
Vsem tistim, ki bodo še v začetku februarja leta 1980 v zaostanku celo za leto 1978 ali nazaj, bomo morali pošiljanje lista ustaviti.
Vsi torej, ki Vam je na tem, da list še naprej prejemate in s tem sodelujete pri slovenski misijonski akciji, poravnajte svoje obveznosti napram listu, kakor hitro preberete ta naš
zadnji opomin!
„KATOLIŠKI MISIJONI“
29. misuonsKß ueLeromBOLB
V POMOČ VSEM SLOVENSKIM MISIJONARJEM
bo na obsežnih dvoriščih Baragovega misijonišča v Slovenski vasi v Argentini
u neoeuo# 6. jnnuniua i980 ob i?
Ob 16h. sveta maša za slovenske misijonarje v cerkvi Marije Kraljice
SODOLUITB! PRIDIT8! ZRTUUITO!
"KATOLIŠKI MISIJONI" so spioien misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih drulb, slovenskih misijonarjev, “Slovenske misijonske zveze". Izdaja ga "Baragovo misijonišče". Urejuje in upravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave: El Cabezuelo (ex Loubet) 4029, Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska “Editorial Baraga del Centro Misional Baraga", Golön 2544, Remedios de Escalada, prov. Bs. Aires. S cerkvenim dovoljenjem.
NAROČNINA ZA LETO 1979: V Argentini: I. polletje 3.000 pesov, drugo polletje 7.000 pesov. Celotna izven Argentine 7 dolarjev oziroma odgovarjajoča vrednost v drugih valutah.
PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH,
Argentina: Baragovo misijonišče, El Cabezuelo (ex Loubet) 4029, Remedios de Escalada, prov. Buenos Aires. — Dušnopastirska pisarna, Ramön L. Falcön 4158, Buenos Aires. — Pisarna Sloge, Bme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia.
ZDA: Rev. Charles A. Wolbang CM, 131 Birchmount Road, SCARBOROUGH, Ont., Canada M1IN 3J7 — Mr. Rudi Knez, 17826 Brion Ave., Cleveland, O. 44119. Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. — Mrs. Ana Gaber 2215 So. Wood Street, Chicago, lil. 60608 U.S.A.
Kanada: Župnija Marije Pomagaj: 611 Manning Ave, Toronto 4, Ont.j župnija Marije Brezmadežne, rev. Ivan Jan CM, 739 Brown's Line, Toronto, Ont. M8W 3V7; Za Montreal in Quebec: rev. Jeretina Janez CM, 405 Marie Anne East, Montreal, P.Q.j za Winnipeg in okolico, rev. Ivan Plazar CM, 95 Macdonald Ave. Winnipeg, Man. R3B 0J3.
Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte San llario 7, Gorizia.
Trst: Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3 Franclja: s. Cecilija Prebil, Rue du Bac 140, Paris VI.
Avstrija: B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt.
Anglija: Rehberger Gabrijela, 132, George Street, Bedford.
Avstralija: Slovenske sestre, 4 Cameron Court, KEW, Vic. 3101.
MISIJONSKI DAROVI
ZA MISIJONSKI ZAVOD
Vzajemni sklad Slovenske vasi, 2.000.000 pesov.
V SKLAD KM ZA VSE MISIJONARJE
Joseph Zelle, ZDA, 500 dol.; Stane Ulčar, Kanada, 10 dol.; N. N., Slovenska vas, Avg., 10.000. Po Cirilu Bartolu, Venezuela, v bolivarjih: Slovenski romarji, 485; Majer Aleksander, 300; Bartol Ciril, 100; Šega Rezika, 100; Jakoš Antoni, 50; družina Boštjančič, 36, in družina Mršnik, 30.
ZA POSAMEZNE MISIJONARJE
Za Petra Opeka na Madagaskarju, v pesih, iz Argentine: N. N., 30.000; družina Opeka sinu Petru za god, 100.000; Lea Goršič, 10.000; družina Roman, 5.000.
za p. Vladimirja Kosa SJ, Tokyo, družina Macarol, Slovenska vas, 10.000 pesov.
Za nabavo, zvojia v Buhovi cerkvi: N. N., Z.D.A., 500 dolarjev.
Za misijonarje iz Slovenske vasi: Vzajemni sklad Slovenske vasi, 2.000.000 pesov.
VSEM ZA VSE TISOČKRAT BOG PLAČAJ!
Zaskrbljeni indokinski begunci. . .
Registra de Prop. Int. No. 20221 Director responsable, Lenček Ladislav Domicilio legal, Cochabamba 1467 Buenos Aires
	FRANQUEO PAGADO
H"	Concesičn N9 3143
S|<	TARIFA REDUCIDA
	Concesičn N9 561 2