Lea Fatur: Od bojne sekire do orala.
10. Vsfajajo vasi, mesta ...
¦ javi razkustrani otroci stopieajo okoli vogulov misijonar-Ijcvc hišc v Lapointu, vtikajo prste v usta in v nos, po-Islušajo v okno in strinijo v čutlnu veliko poslopjf, koder Ije danes pel in kropil oiisijonar. Rekel je: Jo jc vigvam IGospoda Boga.i:
Ljulm Crna suknja! Vsako jutro pokliee svoje otroke lni jhn govori o Mariji, Jezuščku in o svetem JoŽefu. 1 Itulijančfk, ki zna moliti in ki se ne potepa in pretepa, tak (ndijaiičck ifa pricle k Ijubcmu jezuščku v nebesa. flja bi pa prišel rml vsak teh malih, zato si ponavljajo inisijonarjevc besetle in t-akajo rrn g\as zvont-ka.
Ztlj se pa, da je danes raisiionar pozabil ua svoje male prijateijc. Majhen kuštravec spleza do okna iu pokuka z živimi očmi v sobo. Skoti potem dol in nazuani: ^Noze (oče) dela črte po beli koži.* Otroci se gledajo. nc vecle, kaj bi.    Noze dela Črte — treba je Ča-kati!«
Baraga sc jt- zauiislil onkraj niorja. Njegova Ijubezen spaja dva clflu svota. njfjrova Ijubezfii veže niorja in rt-kf. Kakor govi inisijonar.icvo srce zti ubo#e rljvjakf, tttko mu jv uavczana (JuŠa na daljni tlom, <Jrago scstco, ijubc prijatelje, na ves uarod. In st*stra. prijatelji in ves kaioliski svet sledi misijonarjeviin stopiujam tcr čaka  njegovih poročil.
Barapa piše: \z globocine srca sem Buga zahvalil, da me je poklical \ Aineriko. ila ustanavljam v prid imsUi ubogih iiulijan.skih sobratov uovc ititsijoiiskc postaje. Večkrat sem dobil sporoeila m prošnje, kako hrepenijo divjaki ob Gorenjeui jezeru po božji bcsetli. Pa dabim povelje od svojega škohi, da nuj se potlaiu k njini. Osmega junija sem odšel iz Svete Marije pri \eliki vodi, ustavil stun se v Kakinavu, v Detroiiu in v Krivein drevrsu. čctrtega julija sem prišel v Sant de Marie (ftmarije). nsemiuclvaj.seifga julija sem prisel v Lapoiiit. Ocl Sant dc Marie do Lapointa Štejejo tri sto in tridest*t unieriŠkih milj — tako daleč od mene je do bližnjega misijonarja.
Brž [mtein, ko sem sem prišcl. sem vucl Ijudi. da so zaceli staviti ferkt-v. \ sedmih dnch so toliko izdelali. da si'm jo blagoslovil danes, devetega avgu-sta. I fdna je, rzdelanu p« anicriŠki šegi tz ohtesanih hlotlov, [tcttlcset čevljev jt1 dolga. dvajsi-t <fvljev .šiioka in oseinnajst visoka. Ima stolp in zvon. ki seni ga dal uliti v Dctroitu. Krstil scm drugega avgusta pet in dvajset Incli-jancfv, od drugega pa do daiios spct pct in dvajset. Ia tedcn začnejo dolati zame hišt> s prostoruo solx> za solo. Od di-narja za putovaiije 1111 jt' ostalo Še za scdem goldinarjev avstrijskc veljavt1. .\aš gosjjod Skof mi ni mogel vt*č dati, ker se jc zakopal v siliu* stroškc pri ziclauju cerkve v Detroitu in v Green-Baju. inm tuih velike stroške za Šole in druge »apravr v Detroitu. lukajšnji Indijanci no siromaki. Zeiulja je slaba. ozračjc ju neugodno za poljetjelstvo. oblcka — ki jo dobivajo za kožuhovino od kanadskili kupccv — jt1 siliio draga. l*rav v srce mr boli, ko vidim njih otroke nagt* okoli ti'kati. ivako bi priporotilo misijoiiarja in njegovo vero, ko bi niogol tv rcvnt* stvari vsaj za silo oljleči! Kako rad bi storil iol Ob Vellki vodi in pri krivem drevesu ini je bilo niogočc, ker som imel dosti podpore...«
Tu se Baraga ustuvi iit zamtsli: Kako prav h\ prišlo Fndijanccin. «* bi res naŠel Nohamo zlato! Pa je povsod polno bajk o zakladih in polno Ijudi   si   gubi   cas   in   rlu^o   /   iskaiijcm ...   Omlun.   da   ne   dobini   nobonega
poiočila o .Nohauiu in o Dolgolasu! Uasi ne pomeni lclo in dan v tcli da-Ijavah kaj, vendar bi nii lahko poslal \ itl kako vcst. .Ncinara sc je uapolil v gorovjc ua iskanje in se je poiiesrečil, ali pa je poslal porocilo k Svefi Mariji ob \ eliki vodi. Dolgolasova otroka sta mi prirasla k srcu in njuna mati je tako žclciu ... 1 oliko tluš je tukaj, ki čakajo... Piosimo Gospoda žetve, da nam poslje delavcev. In pomoči!*.
KriČanje in dirjaDje pred hišo vzdrami misijonarja. >BeIe kože!« se tlerejo Iudijauski paglavci in stečejo raiino cerkve. Baraga se nasmehne: - Pozabili so, tla čakujo na pouk. l\i kaka Bela koža l>i biia to? Kupci nimajo ravno ta čas navadc, oglašati se pri nas. Tu je prihod Bele kože dogodfk, ki zanima  tudi iuisijouarja.c.
Baraga stopi vcn in zaglcda eeto jezdecev v hližini cerkve. Prvi jezdec govori z IndiJHiKcm-tcsarjcm, ki kaže na Baragov dora. ^Mene išČejo'c razumc Baraga in zastavi korak. Vse, kar je na konjili, zdaj zvihra rlol, tei"e proti njemu... Dva glavarja, z lasmi do ram, orlovo pero za usesom, v beli usnjati obleki, za njinia pa star mož v hjkovi koži, ženska v pisani volneni suknji. A pivd tema vihra k misijonarju drobno deklctce in vitck deček. Bela jc koža in oblekca dekietca, dolgi in črni se vsipljejo dečku  lasje  preko rani.
-¦Ltala iii Utaiisi! * vzklikne Baraga in že se ruu nasloni dečtk na prsi in žc mu objemljc deklftce kolena in žvrgoli: iNoze! :\oze! Utala pridna, Utala molila in Marija podila Črnonožce grde in Marija poklicala očka v ni'besa.<
>Očka? — Dolgolasa? — Umrl?« Baraga gleda zagorela glavarja, ki imata prekratke laac za Vraujcglavcv — in se začudi: > Pozdravljen, .glavar Črne bolezni" in glavar. čigar častno opravilo mi ni znano!«
Glavar črk,« se prikloui Mohor, >vaš učenec, velecastiti, in zdaj učitelj na vranjeglavski visoki šoli. Tam prcdavam po vaši slovniei.«
Joj. ravuo na Nohama sem mislil!*: vzkliknt' Baraga in objemlje rojaka. ^Pravkar sem mislil iia te, Vid — na vas vse. Sta pa rcs najiredovala — glavarju sta postalai1 Frava plavarja? lJa kako je z Dolgolasom, Manilanka?«
Skroinno stoji Indijanka z Bastclnom za svojimi prijatclji. iSa Baragovo vprašanje se razjoka  iu rau pokažc na otroka:  >Siroti sta!  Bodi nain  oče!«
^Dolgolas je iunrl? Sami ste ostali? Predrag zaklad si ini pripeljala. žena.t odgovori niisijnnar in položi roki na glavo otrok. CJrlica izpod Skalnatega porovja. mla<li orliČ, oiroka ponosnefra in poštcncga moža — odslej sta moja otrokalc
?S svojiin zadnjim vzdihom ti je priporočil Uolgoias svoja otroka,< zaihti Maudanka, :?zdaj 1xk1o samevale njegove kosti.^
Tačas se je nabralo okoli došlecev polno otrok in odraslih. Baraga po-kliče uajbolj imenitnega domarina iu imi naroci, da spravi konje in prtljago gitstov v prostorai šupi za ccrkvijo in da pripravi v par kocali prenočišdo. Goste pa pelje v svojo .palaČo" — tako je imcnoval svojo nizko kočo. ki mu je slnžila v stanovanje.  Revšoiua je gledala  orl  povsod ...
Nohamo vzdihne: »Vranjeglavski Tigvami so res palače napram tukajŠ-njim bivališccm — tcŽko l>o za glavarjcvo ženo in otroke!«
^>Nc skrbi za nas, Nohamo,« ga potolaži Mandanka. ?Ljubša mi je taka koča, če suicm nioliti  v njej  Boga.^r.
rjntri postavirao novo hišo za naše goste. odloči Barapa. *Zdaj se pa urcdite za siio in potem rni poročaj, Nohamo. kaj in kako.i
Mandanka položi zavitek kož prcd Barago: ?Oprosti, da pridemo tako revni, bežali smo../
Bridko jiripoimii Nohamo: ^Obetal sem ti vclik zaklad. glcj, pa pridcm praznili   rok!   Šp svnjo oblckn svm   pustil   v  jrnrovju.
Baraga objarae Utalisija: -Prinesel si mi najdražji zaklad: dušt\ ki hrepinijo po rcsuici. Ne skrbi me časno, vsc nem bo preskrbel Ijubi Bog.«
Nohamo pripovednje, kako so našli Ltalo, kako je umrl Dolgolas in mu izročil glavarsUo in skrb za otroka. ;Seveda iii bilo mogočnim iuožimh všeč, da bi jim gospotloval mlud belokoŽec. Morcia seui bil prcnapel z uva-janjem novega žtvljenja. Ilotel sem. da sc ukloni sckiia oralu in presliei. pa se je vas takoj razklala v dve stranki. v bojno in v oralovo — toda oralova je bi\a zelo šibka in šc oiroci sc niso vsi  vncntali za  njo. Bojovitih  žensk
jt1 pri \ ranjeglavcih \eč ko krotkiji in da so niso \ ranjeglavci bali moje stekleuicc — ne vt'm, če bi bili mi odncsli svojc kratkolasc skalpe. Sitnosti so st* začele že pred DoJgo!aso\ im pogrebom. Možjo — in tudi Ufalisi je bil med njimi — so hoti*li na vsak načiu k Crnonožccm na maŠtVvanjc. Glavar da nc more biti pokopan neraašcevan! Najtcžjc je bilo ukrotiti mladega orla...-Utalisi skloni glavo iu dolgi lasje mu zakrijcjo obraz. Baraga migne \ohamu in ta nadaljnje: - Glavarjtv pogreb je bil napol krščanski, napol poganski. Na srečo niso imcli čaroviiika. Na grob sem Dolgolusu pi>stavil križ, a je zginil že prvo noo. Namesto križa so se zibali na kolih res črno-nožki skalpj. Razumel sem. da ne bom ukrotil tch divjih src. in skrbelo me jp samo to. kako rt*šim otroka in njiju mater. Lažjc l)i bili uŠli iakoj i><> Ooigo-liisovem   pogrcbii   —   pa   upal   scm   na   zaktad.   Jescni   scm   nioral   pivskrbeti
Ma^siašaa^siMMaMi 149
vas z vscin potrcbuim za zhno, pomladi sem se pa nupravljal, da poJšcrm zlatonosno dolniico. Pa sctn nekot izvlekel tisto papirno cunjo tz skritega kota in jo j)okazal Moborju.   la ju pa  izbruhnil v stnch ., .s
Nohanio inahoiiia umolkne. kot da ga jt* iznova zapekla bmlkost, ki ju jc občutil. ko idu jr lazilrl Mohorjev smfb vse njegove načrie.
Mohor se opraviei: Kako bi sil nc 1)11 smcjal? Spoznal sem nač-rt, ki ga je bil narisal moj sopotnik za šalo, ker je govorilo na potu v Ameriko vsc samo o zlatu. Proda! ga je za drag tlenar drugemu sopotniku.«
In ta šala jv bila kriva, da jc uiurlo vt»r Ijudi.i sc zgrozi Baraga in tolaži Nohama: Ubogi moj Vid! Vem, da nisi liotel ničcsar zase — tlovolj imaš doma — Bog pa bo že preskrbel te rcvcžt1. Bilo bi vse prclahko za. niisijuaarja. ce l)i mu kdo kar nasuj zlata.-                 ,
Bilo ine je grozuo smiii,« potoži Nobaiuo. Človfk si misli. kako jt-moder. pa nasede takjm pobalinom! Iu ves svoj denar sem vtaknil v skrl> za  ludijance ...«
ppTodali lx)nio kciže tu šli spet na lov, tlokler nt* bo za vožnjo^ ga tolaži Mohur. Mandanka se pa prestraši. >Pa nas venctar ne boS zapustil, Nohauio?^
Nohamo nadaljuje: ¦ Čiovuk obrača. \ ranjeglavci pa obrnojo. Nfkcgu dne, ko sva se z Mohorjem Čudila, da so najini paglavci tako neposlusni pri p<mku. prihiti Manclanka in ini povc, da sino jetniki. Bojna stranka da jc zastražila vhod v vas — naš in Mandankin vigvain. Bastel pa tedaj ni bil v vasi: poslal scm ga bil s kožami in po pošto k Kupertovim in v fort. 10 jf l>ila t\uša sreča! Stari lovec jf že spoznal polužaj in pripeljal RupeTtovt* sinove  pri   povratku s scboj.;
»Kako čudovito vas jc vcndar resil BogU vzdihne Baraga.
»Čudne reŠitve se ne dogajajo samo v kujigah.* poudari Nohaiiiu, K.t> so bojeviti \ ranjeglavci udrii k uam. sfiii skočil rat*d tije s steklenic-u. Kropil scm bcsncče i-n vpil: .Skrijto se takoj v hišc*. sicer pošljt-m nad vas Še bujšo boU'zt'n. kakor ,je črna!" Par ži>nsk jc prijfl krč — drugi s» se razbežali, sauio glavar upornikov in štirje njegovi pristaši sc> ostali in udarili nanu'. Mohor hi Utalisi pa sta mi skoČila na pomat" — pa mi je bila žr skoraj zadnja ura. ko sc je oglasil za nami Bastel z mladimi Ruperti, ki si> mlatili s puški-nimi  kopili  po trmastih glavah.«
Tako. ,]v koiičal po prcsledku Nuliamo, *se je koncalo moje spreobra-("anjo tlivjakov. Dobil sem pismo. ki me pozivlje doniov. Mohorja peljcm s seboj, nt' pozabim pa teli clveli otrok. Moja sta iu tvoja. Fridcrik! Skrbi-1 bom zanju. in ko se vrnem. vzanifiii Utalisija s scboj. Dft-ka čaka šc vrliko delo... Naj se lt* protivi zavist zlih inoci — tucli nlečepulta plemena so po-klicana. da oznanjajo slavo Gospotlovo. Sckira st* umika oralu, za misijo-narjcvimi stopinjami  rasejo vasi  in mesta.  novi svet se brati s starim.«:
. Amen! In vsa zemlja naj slavi Boga Stvarnika!*: dostavi ganjen Baraga.