Za poduk in kratek čas. Poezije. Zloiil S. Gregoičič. Kakor po dolgej suši dobrodejeu dež na žejne livade, tako zaželeua prisla je ta prelepa knjiga našemu slovstvu. Slavnoznani nZvonovu pesnik X. predetavlja se v njej slovenskemn občinstvu, katero si je v našej ruaterijaloej dobi še ohranilo živo eut za čarobno moč poezije in podaje nam kakor vizitko svoj kip reko6: nPoet, le malokomu znau, Leži po svetu rezmetan, Da kip njegov bi vam podal, Raztresene sem ude zbral — Ne vseh! . . . a kdor pogleda te, Spozna mu glavo in srcč." Zares, pesnikov kakor iz niarmelja rezan kip zre nani nasproti iz divnib teh poezij, dubovita, globokomisleča glava in plemenito, rahločuteče srce. Z mladeniško navdušenostjo, lepih vzorov poln stopil je niej bujni svet, a kmalu videi je v grob devati pravico, zrl bratoljubja je pokop, vzore poKopali so in pogrebci in spremuiki prepevali in plesali so na grobn. Tedaj ubegla niu je radost, več nij bil vesel in nTedaj oblekel eem še mlad Obleko žalno to, Na grobe vzorov, sanj in nad Solze nii zdaj teko!" Vsabnil mu je veselja vjr, ne miče ga dežela rajskomila, ne južnih gričev sad in cvet, ne srčno vdaui drugi , ki mu kličejo rostani!", — zlatih dnij spomin ga vleče v planine nazaj, v planiaski raj! ,,Tam srečea pastirček sem glasno pojoč, Veselje srca razodeval, Poslušal je potnik, po dolu gredoč, Moj drug mi je z onkraj odpeval." Zdaj postal je mej svetom drugačen pastir, slovečo čuva čedo, pa življenja sreča je izgubIjeua. Vso bol neizpolnjenih želja in vso pezo prstenega oklepa, v katerem je iskri duh, razkril je pesnik v velekrasnej pesni ,,Človeka nikar!", kjer gleda pesnik v delavnico božjo : rIu videl vedno sem vrtenje, Prelivajoče se življenje, Prerejevanje, prenavljanje, Iz bitja v bitje presnovljanje," A smrti nijsetn vzrl! . . . Ko stita ilnata bo ječa, hitel bo duh pred Večnega obraz, ki prstene ostanke porabi za novo stvar. Za kako? Jaz ne vem, Ti sam si gospodar! A ene te prositi smem : Iz praha vzgoji ti cvetieo, Podari logu pevko-ptico, Katerokoli vstvaii stvar: Kedor bi pa ko jaz na sveti Imel čutiti in trpeti, Mej dvomi, zmotami viseti — človeka — vstvariti nikar! To je filozofija, to je neizogibljiva tragika življenja! A dasi vm pesnik mej dvomi io zmotami, akoravno se mu ne izpolnijo želje in hrepenenja, vender on nij pesnik Bvetovne bolesti. Ponosen mu je dob, ne uklanja se vibarja, buji se pokoja iu ljubi dejanje, ker življenje nij praznik in rDolžan ni sam6, kar veleva rau stan, Kar more, to mož je storiti dolžan!" In to zlato gaslo obistinil je Gregorčič uže s prvim zvezkom svojih poezij. Te pesni so dejan.je! Slastuo se bodo čitale in čitale, blažile bodo srca in vneniale' čut za lepoto, za vzore. Težko je odloeiti se, katerej pesni gre prvenstvo. Glede jezika, oblike, misli, razpeljave bi vender rSoči" odredili prvo mesto. Ta nSoča" ima, čim večkrat se čita, tem več biserov v sebi. Zuačaj gorske reke, prestop v ravan, nekak prorošk pogled v bodočnost in domoljubno slrastna zarota reke izražeua je res mojstersko. Prav elegičue lepote je pesen ,,Na potujčeni zemlji" in nDomovini", najžarnejše domoljubje pa odseva iz pesni nV pepelnicni noči". Veliko je diagocenega blaga v tej zbirki. Koga ne bode ganila „0 nevihti", nPo bitvi", ,,Pozabljenim", ,,01jki", kdo ne bode čutil usodo vojaškega stanu pii.pesnih ,,Vojaci na poti", nVojakove neveste poroka?"1 Vse pa so izredno blagoglasne, polne krasote in izvirnih mislij. Da je jezik krasen in stibi umetno cizelirani kakor bronast umotvor, se pri pesniku, kakoršen je Gregorčič, umeva ob sebi. Zavzel je Gregorčie s temi poezijami jedno najodličnejih mest v našej literaturi in ves slovanski jug sme se dičiti z njegovim iinenom. Ponosno pa sme biti zlasti naše duboveustvo, da je izniej njegovih članov vzrasel nam tak veleum, tak pesnik, ki je prevzet pravega pesniskega oguja iu iaia jezik in obliko tako v oblasti. Ker je tisk gg. Klein in Kovač tudi krasen, vnauja oblika elegautna, želimo le to, da se ta knjiga širi po slovcnskein svetu, da se nahaja ne le v kmetskej biši, ampak tudi v vsakem naroduem salouu, da se čita in prebrana zopet čita! Smešnica 18. ,,Je li osel glagol. (Zeitvvort) ali ne" ? vprašal je učitelj učenca. „Je glagol" odgovori učenec, ker se labko reče: nJaz osel, ti 08el, on osel." J. Jami6ki.