Zelena peč ¦ gSrUna je, in po zimi jc navadno mrzlo. Zato vem, QJH da boste pfrebrali mojo zeleno pec, saj se držite ob tem času vsi radi peei. Tudi jaz hranitn še vedno gorak spomin na doinačo peč in še sedaj se mi časi stoži po nji. \ Mnago peči} seriy že videl po tujih stanovanjih in mnoga me je žc grcla/ a pozabil setn na nje, domačc velike zelene peči pa še nisem pozabil. Velika je bila in ne posebno lcpa; tu in tam je ie puščala dim in mazati jo jc bilo trcba. Tudi je izgiib-Ijala čimdalje bolj svojo lepo zeleno barvo in postajala rjava. To je bilo zame posebno piijetno, ker je bila velika. Na kmetih so peci — vsaj prejšnje časc so bile — nekake zbirainice po zimi za domace in sosede. Kar sem pozncje videl po mestih pečij, bile so vse male in visoke; nič mi niso všeč, ker nimajo take pripravnosti Uakor kmečkc. \* novejšera času se ludi po kmctih zidajo bolj raajhne peči; ne bom prciskaval, kaj jebolje: meni vsaj se zde prcjšnje boljše in prijetnejše. Sevd, tu govori gospodarski ozir, nc pa, kar bi se meni zdelo. Nikari pa ne mislite. da imam zatu tako rad ze-leno peč, ker mi je kuhala dobre jedi in morda pekla še celo potrice. \e! Revščina je vladala pri nas prej in revščina vlada scdaj: torej ni imela peč poscbnih skrbij za izbrane jedi. Skuhala nam je radovoijno krompirja in koruznega močnika: in hvaležen sem zanj starišem in Bogu. Izraza in pojma potvice pa mnogo let nisem poznal, in nič mi ni ža! za to. Torcj sladko-sneda, oziroma sladkopeka naša peč ni bila. In zato ji ne hranim spomina, pač pa iz drugih ozirov. Ko sem se dobro zavedel in sem začel hoditi V koteninasti suknjici. sera že vzljubil tudi peč. Sevd sam že nisem mogel zlesti na njeno široko površino, a s po-močjo stolčkov in klopi, ki je bila ob peči, sera zlezel v zapeček in od lod na peč. Včasih sem tudi malo preveč trdo stopal po peči, in mati so se jczili pred pečjo, da jim bom podrl peo, a ni bilo nič hujšega. Ej, naša pcč je bila trdna, kakor niso več najnovejše. A nisem samo skakal in igral se na peči, na nji sem se moral tudi učiti. Bi!a je moja prva učilnica. Ko so sedeli v mraku oia v zapečku. sera moral vedno biti pri njih in izgovarjati za njimi: oče naš. češčcna Ma- rija itd. In ni mi žal nikoli za to. In to ni bilo samo v mraku, mnogokrat se je go- dilo to tudi po dnevi. Doslikrat bi se bil rad izmuznil ven na piosto, a se ni dalo. Skoro bi rekel.da v tacih trenutkih nisem ljubil peči. A to je bilo redkokrat, v obče sem jo imel rad. Ko sem odrastel in scm dobil že prve hlacice, sem se na nji učil tudi brati. Ko sem začcl boditi v šolo, sem že poznal vse črke in kmaiu sem dosti gladko čital. Ne bom se hvalil, a lahko rečem, da sem vedno rad bral lepe knjige. In da bi mogla govoriti peč, pa bi lahko povedala, koliko knjig sem prebral domačim v zapcčku. V jednem zapečku sem sedel jaz, v drugem oče. ki so bili že takrat bolni, mati in sestre so predle, pa sem jim prebiral sedaj o nesrečnem Robinzonu, sedaj Petra Rokodelčiča, sedaj spet čudovite dogodiie^nesii iz povesti: Žalnst in veselje. Pozabiti ne smem ludi Deleljice in Sreče v nesreči, ki je nas vse gcnila do solz. In še mnogo mnogo sem bral, in prijetno mi je bilo, da pozncje nikoli več tako. In vršilo se je to dan za dnem ob tožnih zimskih dneh in dotgih zimskih večeiih. Tako jc bila peč moja prva učilniea in raoja či-talnica. A bila mi je še več. Bila je -- sicer ne moja — vendar bila je tudi zborovalnica. Vedno nisem bral, kdo bi to neki zahteva] } ZbraVt so se sosedje okrog peči in vasovali pozno v noč. Menili so se o raznih stvareh: o kupoiji. novicah in o gospodarstvu. Jaz sem se stisnil ob takih prilikah v ki.it in pazljivo poslušal čudovite novice o nesrečah in povodnjib, zapadih in plazovih, umorih in Bog ve še kaj. A navadno nisem vztrajal do konca, ampak sem zaspal prcj v kotu na peči. Torej moja zelena peč je bila tudi moja spalnica. Bila je moja postelja. Scvc nc smete si misliti Bog ve koliko žimnic in zaglavnic; vsega tega še takrat nisem poznal. In česar človek ne zna, po tem tudi ne hrepeni. Podložil sem kako capo pod glavo in zaspal prav sladko na goli peči. Nikdar se ne spomnira, da bi me bilo kaj tiščalo in kosti me niso bolele. Recite, kar hočete: moja najboljša postelja je bila gola peč, in nikdar niscm pozneje, več tako piijetno in sladko spal, kakor na goli pcči! Če me je kedaj peklo, ne vem, a opekel se nisem nikoli. Da sem se na peoi igral, sem povedal. Delal sem jz lučij flesenih trsk, lepo izoblanih) hišicc, rezal stri-krajcarskim pipcem razne neumeteljne podobe, sestavljal klinčke v razne slike in druge take priproste igrice. Vse te ugodnosti in zanimivosti mi je dajala doraača peč in še mnogo drugih. To je bilo kajpada le po zimi, ko mi je dajala peč ono prijetno gorkoto, kakoršne ni bilo zunaj. Spomladi sem bolj in bolj zanemarjal peč in sama je tožno samevala v sobi. Mene je pa takrat radostila narava, bujno zelenje in pestro pomladnje cvetje. 12 Po leti sem jo spet raje imel. Trgal sem leščnike in je sušil m peoi. Imel sem jih cele kope in prešteval sem jih in spravljal, da je bilo veselje. Jeseni je prišlo sadje, sušil sem hruške in jabolka. Mnogokrat sem trl po zimi rad hvuške in krhlje. Dobra je bila tudi hruškova voda, mnogo boljša se mi je zdela, nego sedaj vino. Tako mi jc bila neka prestolnica in stanovanje moja zelena peč skozi nekaj let. Ko sem odšel v mestne šole, sem se čimdalje manj brigal za staro znanstvo in prijateljstvo. Lc od časa do časa se še zamislim v tihih urah na miadostne dneve in častilljiva zelena peč se mi obnovi v spominu in mi prijazno izvablja Icpe in Ijubeznivc slike iz prijetnih mladostnih dnij. Angelar Zdenčan