" 
Znanstvene razprave 
--------------------~ 
GDK: 148.2 Tetrao urogallus L. : 181 .48 : 91:4 
Divji petelin v Sloveniji - indikator devastacij, rabe, razvoja in 
biodiverzitete gorskih gozdnih ekosistemov 
Capercaillie in Slovenia - indicator of devastation, use, development and biodiversity 
of mountain forest ecosystems 
Miran ČAS* 
Izvleček: 
Čas, M.: Divji petelin v Sloveniji- indikator devastacij, rabe, razvoja in biodiverzitete gorskih gozdnih ekosistemov. Gozdarski 
vestnik, št. 10/2001. V slovenščini , z izvlečkom v angleščini , cit. lit. 76. Prevod v angleščino: dr. Veronika Cankar. 
Divjega petelina (Tetrao urogallus L.) v Sloveniji vse bolj prepoznavama kot občutljivega krmmega indikatorja 
človekovega odnosa do narave in sonaravne rabe gozdov in gozdnih krajin v montanskem in subalpinskem višinskem 
pasu. Raziskave nakazujejo odvisnost fluktuacij številčnosti in ogroženosti populacij divjega petelina v zadnjih 120 letih 
od pretekle rabe tal, devastacij in rabe gozdov ter razvoja gozdnih sukcesij v zadnjih dveh stoletjih po jožefinskih vojaških 
meritvah (1784 ). Primernost habitata je odvisna od ohranjenosti naravnejših struktur in potencialne biotske pestrosti 
primarnih ali sekundarnih gozdnih ekosistemov (p < 0,001) s habitati redkih in ogroženih vrst gozdne favne. Vugotovljenem 
aktivnem habitatu Slovenije od 600 do 1.600 m n. v. so takšne primerne strukture gozdov ponekod še'ohranjene, njihov 
delež narašča linearno po višinskih pasovih. V tem prispevku so predstavljeni preliminarni rezultati študije indikatorske 
vrednosti divjega petelina. Spoznavanje primernosti zgodovinskih in današnjih parametrov gospodarjenja z gozdnimi 
ekosistemi bo osnova za ohranjanje habitatske vloge gozdov s prilagojenim gozdnogospodarskim, lovskim in prostorskim 
načrtovanjem za razvoj dinamično stabilnih večnamenskih gozdnih ekosistemov in gozdnatih krajin doma in v svetu. 
Ključne besede: divji petelin, Tetrao urogallus L., gorski gozd, biotska pestrost, gozdna favna, pretekla raba tal, popu-
lacijska dinamika, fluktuacije, ogroženost, Alpe, Slovenija. 
Abstract: 
čas, M.: Capercaillie in Slovenia - indicator of devastation, use, development and biodiversity of mountain forest 
ecosystems. Gozdarski vestnik, No. 10/2001 . ln Slovene with an abstract in English, lit. quot. 76. Translated into English 
by dr. Veronika Cankar. 
The Capercaillie (Tetrao urogallus L.) in Slovenia is recognized asa sensitive general indicator of man's relation to 
nature and to co-natural use of forests and forest lands in mountain and in sub-alpine regions. Research shows the 
influences of numerical fluctuations and the endangerment of capercaillie populations in the last 120 years by land use, 
devastations, and forest use in the past two centuries after the military measurements obtained by the Austrian Emperor 
Joseph (1784 ). The suitability of habitats is dependent on conservation of natural structures and the poiential biodiversity 
of pri mary or secundary forest ecosystems (p < 0,001 ) that contain habitats of ra re and endangered faunal species. This 
type of suitable forests in Slovenia are being conserved in some places as confirmed active habitats from 600 to 1.600 
m o.s.l.; their share increases linearily with increasing altitudes. Here we represent preliminary results of reseach of the 
bioindicatory value of capercaillie. Recognizing the suitability of historical and presen! day para mete rs in forest ecosystem 
management will be bas is for conservation of habitats by adaptive forest management, hunting and spac;e planning for the 
development of dynamically stable multipurpose forest ecosystems in both our homeland and the world. 
Key words: Capercaillie, Tetrao urogal/us L. , mountain forest, biodiversty, forest fauna, past land use, population dynamics, 
fluctuations, endangerment, Al ps, Slovenia. 
1 DIVJI PETELIN (Tetrao urogal/us L.) IN NJEGOV ŽIVLJENJ-
SKI PROSTOR 
CAPERCAILLIE (Tetrao urogal/us L.) AND ITS HABITAT 
Divji petelin (Tetrao urogallus LINNE, 1753) je v zadnjih desetletjih ena 
najbolj ogroženih ptičjih vrst. Optimum areala ima v območju borealnih 
gozdov (tajge) severne Evrazije, od 50° do 70° zemeljske širine in v gorskih 
gozdovih ostale Evrope (ABRAM 1987). Je največja vrsta iz družine gozdnih 
kur (Tetraonidae), težka do 4 kg, južneje lahko tudi do 6 kg. V tajgi se 
pojavlja v prostornih , odraslih vrzelastih gozdovih rdečega bora in smreke 
z brezo na valovitih ravninskih območjih z vel iko borovničevja in brusnic, 
z mrežasto razporejenimi rastišči (parišč i ) subpopulacij v razdaljah okoli 
GozdV 59 (2001 ) 10 
• mag. M. Č. , univ. dipl. inž. 
gozd, GIS, Večna pot 2, 1000 
Ljubljana, SLO 
411 
Čas, M.: Divji petelin v Sloveniji - indikator devastacij, rabe, razvoja in biodiverzitete gorskih gozdnih ekosistemov 
412 
2 km; gostota je v pozitivni korelaciji z deležem odraslih gozdov (WEGGE 
1985, ROLSTAD 1 WEGGE 1987). 
V podobnih klimatskih pogojih se divji petelin pojavlja tudi v evropskih 
visokogorskih masivih (Alpe, Dinaridi, Karpati, Pireneji), kjer so rastišča 
razporejena v verigah po grebenih in plastnicah (ADAMIČ 1987, ČAS 1996). 
S telemetrije je ugotovljena ugodna struktura gozda z nad 50-odstotnim 
deležem odraslih gozdov, z nad 48 do 1 OO ha v strnjenih kompleksih okoli 
rastišč subpopulacij v središčih zimskih habitatov. Tu živi v odmaknjenih, 
mirnih gozdnih krajinah, v še naravnih, presvetljenih vrzelastih strukturah 
starih mešanih ali iglastih gozdov z zakisanimi tlemi z veliko jagodičevja 
{borovnica, brusnica, malina ipd.), predvsem borovnice (STORCH 1994, 
SCHROTH 1995), in z jasami ter pašniki. Zaradi nevarnosti vpliva malih in 
srednjih plenilcev je ugodna čim manjša fragmentacija gozda (STORCH 
1984, KORCH 1985, ROLSTAD /WEGGE 1989, RANTA 1999), brez »smr-
tonosnih« žičnih ograj ali napeljav (CATI et al. 1995). 
Take vrzelaste strukture, pomembne za ohranjanje biodiverzitete gozdov, 
ustvarjajo v nedotaknjenih primarnih ali sef<undarnih gorskih gozdnih eko-
sistemih naravne fluktuacije (ADAMIČ 1974, ODERLAP 1983, ČAS 1988, 
MLINŠEK 1989, KOS 2000, KRYŠTUFEK 2001), ki pa jih človek skuša 
»ukrotiti« oziroma se jim izogniti s kratkoročno donosnejšim, sklenjenim 
gospodarskim gozdom. Zaradi tega se lahko zgodi, da kljub sonaravnemu 
gospodarjenju izginjajo primerne habitatske strukture za nekatere specia-
lizirane vrste, kot je divji petelin, če ni nadomestnih življenjskih pogojev (npr. 
dovolj velik delež starih gozdov, gozdnih jas in pašnikov ter mir). 
V Sloveniji je divji petelin prisoten v alpskem in dinarskem fitoklimatskem 
prostoru v predgorskem in gorskem svetu, značilno v gozdovih nad 600 m 
nadmorske višine do gozdne meje nad 1.600 m (ADAMIČ 1987, ČAS 1999). 
Prvi popis rastišč divjega petelina, ki sta ga izvedla Inštitut za gozdno in lesno 
gospodarstvo Slovenije in Lovska zveza Slovenije (LZS) v letih 1979-1986 
{Adamič, M.), je evidentiral 510 rastišč, analize so pokazale navezanost na 
severovzhodne in višinske lege gozdov. Nad 1.000 m je bilo 80 % aktivnih 
rastišč. Izkazala se je navezanost divjega petelina na presvetljene in mešane 
zmesi gozda z iglavci (predvsem na smreko in bukev ter na jelko, macesen 
in rdeči bor) s sklepom krošenj okoli 0,7 do 0,8 (ADAMIČ 1987). Podobno 
so pokazale raziskave na 99 rastiščih v gospodarskih in nekaj varovalnih 
gozdovih na Koroškem (ADAMIČ 1 ČAS , 1993), kjer habitatska primernost 
narašča do optimuma pri 71 do 76% zimzelenih iglavcev (smreke) (p < 0.01 ), 
z okoli 20 do 26 % mladja (več kot v značilnem pragozdu Abieti-Fagetuma -
okoli 1 O%), s 23 do 26 odstotno pokrovnostjo z borovnica in z 2 do 3 mravljišči 
(p < 0.05) (ČAS 1996). Podobno je v bavarskih Alpah s primernim sklepom 
krošenj starih gozdov od 0,5 do 0,7 ter z najmanj dvotretjinsko zmesjo iglavcev 
{STORCH 1994). Takšne strukture gozdov so pogoj za preživetje v dolgi, 
ostri zimi, za zavetje in hrano (popje in iglice) (EIBERLE 1984, STORCH 
1994 ). Čez vse leto je za gozdne ku re pomembna prisotnost borovnice in 
drugega jagodičevja (popki, cvetovi, listje - larve žuželk, jagode in skrivali-
šče) {STORCH 1994 ), sploh za hrano beljakovinsko zahtevnega naraščaja 
{M IKULETIČ 1984). Tega lahko ogrozi osiromašena biotska pestrost tudi 
zaradi pretirane popašenosti zeliščnega sloja (BAINES et al. 1995). 
Adamič (1987) ugotavlja, da je trend številčnosti populacij po letu 1960 
močno upadajoč, podobno kot navajajo mnogi viri v Evropi (zaradi klimatskih 
nihanj, sušenja jelke in prodiranja s cestami v odmaknjene gozdove). Ugo-
tavlja, da habitat najmočneje propada v robnih območjih nižjih nadmorskih 
višin, največ zaradi novih gozdnih cest in preobsežne sečnje starega gozda, 
nemira in tudi preteklega lova. To je potrdila tudi raziskava v območju sta-
GozdV 59 (2001 ) 1 O 
čas, M.: Divji petelin v Sloveniji - indikatordevastacij, rabe, razvoja in biodiverzitete gorskih gozdnih ekosistemov 
bilne populacijske gostote divjega petelina v gospodarskih gozdovih na 
Nazarskem, kjer ob habitatsko zadostnem deležu starega gozda skupinsko 
postopno gospodarjenje ni moteče (KLADNIK 1981 ). Podoben neposreden 
vpliv pa je ugotovljen tudi v kamniških planinah (ŽNIDARŠIČ 1 ČAS 1999) 
in na Koroškem (ČAS 1996), kjer izginjajo subpopulacije tudi v območju 
povečanega imisijskega vpliva pod inverzijsko plastjo pri okoli 1.1 OO m 
zaradi posrednega vpliva propadanja odraslih smrekovih gozdov (ČAS 1 
ADAMIČ 1993). Direktnega negativnega vpliva onesnaženega zraka razi-
skave v Evropi ne zaznavajo. 
Za divjega petelina je značilno, da ga lahko opazujemo in sledimo le ob 
spomladanskem petju ob parjenju (rastitvi) v jutranjem svitu na rastiščih . 
Rastišča so stalne prostorsko opredeljene lokacije vsake subpopulacije. Divji 
petelin ima bogato tradicijo priviligiranega lova, ki je v Sloveniji trajal vse do 
dogovora LZS o prepovedi leta 1984. Mnogim ljudskim umetnikom je dajal 
navdih in se ohranja v ljudskem izročilu kot ponos še ohranjenih gozdov. 
Obseg habitata divjega petelina oziroma habitatsko primernih struktur 
gozdov in gozdnih krajin v obeh fitoklimatskih območjih se je s spreminja-
njem rabe tal in gozdov ter z zaraščanjem pašnikov in razvojem gozdnih 
sukcesij v preteklih stoletjih močno spreminjal, od pragozdov do intenziv-
nega pašništva z malo gozda do današnje gozdne krajine. 
Njegov habitat opredeljujejo: (1) ostanki naravnih struktur pragozdnih 
oblik mešanih gozdov jelke in bukve s smreko (ERJAVEC 1870), (2) odrasli, 
naravno grajeni, še primarni gospodarski ali varovalni gozdovi bukve in jelke 
ali bukve (VENGUST 1964) s smreko oziroma z macesnom (ADAMIČ 1987, 
ČAS 1996, ŽNIDARŠ IČ 1 ČAS 1999). (3) Njegov habitat so tudi drugotni 
borealni tipi gozdov iglavcev (smreka, jelka, macesen, rdeči bor), nastali z 
izsekovanjem listavcev ali s sajenjem oziroma z zaraščanjem na opuščenih 
pašnikih, npr. na Peci in Smrekovcu (ČAS 1996, ČAS 1 ADAMIČ 1998), 
ter (4) presvetljeni iglasti sestoji v degradacijskih sistemih gospodarjenja 
(smreka, rdeči bor), predvsem na mali gozdni posesti (paša in steljarjenje) 
s procesi zakisovanja tal, sploh na kislih kamninah z veliko borovnice in 
mravljišči (npr. na območju od Šmarjete do Strojne na Koroškem sredi 
20. stoletja; Lipi Janšek 1995, ustno izročilo) , podobno kot na mali gozdni 
posesti v Avstriji (ZEILER 1 GOSSOW 1 BREUSS 1999). 
V vseh primerih nakazuje divji petelin ohranjenost naravnejših struktur 
odraslih, primarnih ali sekundarnih, mešanih ali iglastih gozdov in gozdnih 
krajin v odvisnosti od pretekle rabe (ADAMIČ 1987, STORCH 1994, ČAS 
1996, 2000, ŽNIDARŠIČ 1 ČAS 1999). 
V Evropi je divji petelin kot ena najbolje proučenih živalskih vrst dobro 
orodje za medsebojno primerjavo in oceno ohranjenosti habitatske vloge in 
biodiverzitete borelnih tipov gozdnih ekosistemov in krajin (ANGELSTAM 
1999). 
Globalno nakazuje odnos č loveka do narave, katerega posledica so 
klimatske in habitatske spremembe z izginjanjem redkih vrst rastlin in živali. 
Šele odkrivanje dejavnikov ogrožanja habitatov redkih vrst gozdne favne 
nam bo omogočilo najti pristope za sonaravne gospodarjenje in rabo goz-
dnega prostora za ohranjanje bogastva potencialne biodiverzitete narave 
in večnamenske vloge ohranjenih ali revitalizirajočih gozdov. Te hipoteze 
preučujemo v teh preliminarno predstavljenih raziskavah. 
Divjega petelina preučujemo kot hipotetičnega krovnega indikatorja ohra-
njenosti naravnejših struktur gozdov in pretekle rabe tal oziroma ohranjenosti 
potencialne biotske pestrosti gozdnih ekosistemov in gozdnih krajin, še 
posebej v gozdnih območjih Abieti-Fagetumov in višje (ČAS 1996, 1999, 
ČAS 1 ADAMIČ 1998, ČAS 2000). 
GozdV 59 (2001) 10 4 13 
čas, M.: DiVJI petelin v Slovemji- indikator devastaCIJ, rabe, razvoja 10 biodiverzitete gorskih gozdnih ekosistemov 
414 
2 BIOTSKA PESTROST IN PRIMERNOST STRUKTUR GOZ· 
DNIH EKOSISTEMOV V POTENCIALNEM HABITATU DIV-
JEGA PETELINA V SLOVENIJI 
2 BIODIVERSITY AND SUITABILITY OF STRUCTURES OF FOREST 
ECOSYSTEMS IN POTENTIAL CAPERCAILLIE HABITATS IN 
SLOVENIA 
Slovenijo bogati pestrost šestih fitogeografskih območij s primerno pes-
trostjo gozdnih ekosistemov in krajin (M. WRABER 1969) oziroma različnih 
fito- in zoogeografskih območij ali biomov (MATVEJEV 1991 , ROBIČ 1998) 
glede na pestro karbonatno in nekarbonatno geološke podlago, orografijo, 
klimo in tla. Po popisu gozdov (ZGS 1994) prevladujejo na rastiščih gozdnih 
združb naslednji tipi tal: rendzine s 50 % površin, rjava pokarbonatna tla 
na apnencih in dolomitih s 14 %, evtrična rjava tla s 17% in distrična rjava tla 
na nekarbonatni matični podlagi s 14 % površin (ELERŠEK 2001 ). Po svoji 
biotski pestrosti Slovenijo nekateri avtorji uvrščajo med relativno najboga-
tejše dežele v Evropi (TARMAN 1992), opozarjajo pa tudi na ogroženost 
hipotetično velike, nepoznane biodiverzitete nevretenča~ev (Mršič , N., 1997, 
ustno izročilo). Glede na potencialno rastlinstvo obsegajo približno 70 % 
celotne površine Slovenije bukovi gozdovi (MARINČEK 1987). 
Po raziskavah fitocenologov pripadajo po naravi rastišča tega obmo-
čja primarnim jelovo- bukovim in bukovo-jelovim gozdnim združbam 
{Abieti-Fagetumom) in višje pod gozdno mejo bukovim (Fagetumom) s 
primesjo smreke ali macesna ter specifično tudi mešanim smrekovim in 
macesnovim. Znanje o izvoru in resničnem deležu naravnih smrekovih 
združb v današnji sekundarni gozdni krajini iglastih gozdov v tem visoko-
gorskem in subalpinskem pasu v Sloveniji na primeru Alp za razliko od 
ostalih bolj borealnih Alp še ni dokončno (DIACI 1998). S palinološkimi 
raziskavami je dokazana bistvena prisotnost smreke v tem prostoru v vsem 
postglacialu (v DIACI 1998: ŠERCELJ 1996) in močan antropogen vpliv 
na povečan delež v pionirskih sukcesijah gozda na zaraščenih površinah 
(WRABER 1960, ODERLAP 1983, ČAS 1988, 1996, v ROBIČ 1998: ŠER-
CELJ 1996, ROBIČ 1998, DIACI1998, v DIACI1998: ZUPANČIČ 1980 in 
DASKOBLER 1998 idr.). V gozdovih vzhodnih Alp je kot primer proučena 
karbonatna Peca, kjer se pojavlja smreka skupaj z macesnom ali za nj im 
na opuščenih pašnikih (ČAS 1988). Zagotovo je smreka kot pionirska in 
za divjega petelina habitatsko primerna borealna vrsta v tem subalpin-
skem pasu obvladovala mrazišča in goličave , nastale iz različnih razlogov 
(ujm). 
Potencialen habitat divjega petelina v Sloveniji obsega območje pred-
gorske in gorske gozdne krajine štirih različnih fi togeografskih prostorov, 
predalpskega, alpskega, preddinarskega in dinarskega, z dvema popol-
noma raznolikima značaj ema razvoja gozda {MLINŠEK 1987, podiplomski 
študij , ČAS 1988) oziroma z različno primernostjo habitata divjega petelina 
(ADAMIČ 1987, ČAS 2000). 
Življenjsko območje, kjer se je skozi obdobja različne rabe tal in gozdov 
v Sloveniji pojavljal divji petelin {MIKULETIČ 1984, ADAMIČ 1987, ČAS 
1999), obsegajo različni vegetacijski (višinski) pasovi. Glede na razporeditev 
aktivnih in opuščenih rastišč divjega petelina v Sloveniji (ČAS 1999) spa-
dajo v potencialen habitat naslednji vegetacijski pasovi (po Robiču, 1998): 
submontanski (predgorski), montanski (gorski), altimontanski (visokogorski) 
in deloma še subalpinski vegetacijski pas vrzelastega gozda, torej območje 
nad okoli 400 m n. v. do gozdne meje pri okoli 1.700 m. Izven območja 
habitata ostajajo planarni in kolinski pas (nižavje, gričevje), višje pa alpinski 
GozdV 59 (2001) 10 
Čas, M. DIVJI petelin v SloveniJI- 1nd1kator devastaCIJ, rabe, razvoJa m biodiverzitete gorskih gozdnih ekosistemov 
pas (nad gozdno mejo - 1,8 % površine Slovenije). Danes je aktivni del 
habitata skrčen v višje lege (ADAMIČ 1987, ČAS 1999, 2000), v skrajnih 
mejah habitata s še aktivnimi subpopulacijami od 600 do 1.700 m n. v. (ČAS 
1999). Okvirno opredeljujemo območje aktivne populacije divjega petelina 
med 600 in 1.600 m n. v. (ČAS 1996, 1999), s površino 668.694 ha ali okoli 
33% Slovenije (BONČINA, MIKULIČ 1998, ČAS 1999). 
V zmernem podnebnem pasu štejemo v to gozdno območje podcono 
tajge in mešanih gozdov (ROBIČ 1998) oz. biom iglastih gozdov borealnega 
tipa in biom evropskih pretežno listnatih gozdov (MATVEJEV 1991) oziroma 
»V listopadne gozdove premaknjeno tajgo« (TARMAN 1992). 
Raziskave na drugih področjih gozdarstva v Sloveniji kažejo, da je živ-
ljenjski prostor divjega petelina pri višjih nadmorskih višinah (ADAM IČ 1987, 
ČAS 1999) opredeljen s primernejšimi strnjenimi gozdnimi kompleksi in 
strukturami gozdov. Večjo primernost prostorsko dobro opredeljuje analiza 
gozdnatosti in strukture gozdov iz popisa gozdov po gozdnih odsekih (na 
ZGS l. 1995) z nad ?O-odstotno gozdnatostjo v območju aktivne populacije 
in s 46,2 % površin primernih odraslih razvojnih faz (BONČ INA 1 MIKULIČ 
1998). Enako potrjuje raziskava gozdne matice brez en kilometer širokega 
pasu od gozdnega roba gozdnih krp v Sloveniji (HLADNIK 1998) z veliko 
gozdnatostjo v območju aktivnega dela habitata. Večjo primernost gorskega 
območja pot~ uje tudi kartni prikaz večjih gozdnih posestev z večjim deležem 
v višjih legah (CE ZGS 2000) s hipotetično naravnejši mi strukturami gozdov 
z več odraslih sestojev. 
3 &IOTSKA PESTROST IN PRIMERNOST HABITATA DIVJEGA 
PETELINA OD PRAGOZDOV DO DANES 
3 BIODIVERSITY AND SUITABILITY OF CAPERCAILLIE HABITAT 
FROM VIRGIN FORESTS TO THE PRESENT 
3.1 Pretekla raba in degradacija biotske pestrosti pragozdov 
od 11 . do 18. stoletja 
3.1 Past land use and degradation of biodiversity of virg in forests 
from 11th to the 181h centuries 
Z naselitvijo hribovitih predelov današnje gozd nate Slovenije od (11.) 13. 
do 15. stoletja so bili pragozdovi avtohtonih jelovo-bukovih in bukovih združb 
močno izkrčeni. Zaradi pridobivanja novih kmetijskih in pašnih površin je 
bilo izsekanih kar 50% površin {MIHELIČ 1985). Od 14. do 18. stoletja so 
bili preostali pragozdovi močno izsekovani za kurjavo in les ter za potrebe 
razvijajočega se rudarstva in fužinarstva (oglje) (GRANDA 1985). V času 
prve večje krize ob pomanjkanju lesa zaradi skrčenih in izsekanih gozdov 
konec 18. stoletja pa se je z dodatnim pritiskom na gorski gozd pojavilo še 
glažutarstvo (pepelika) (GRANDA 1985, JOHANN 1998). V 18. in 19. sto-
letju so bili gozdovi močno izsekani, spremenjeni v pašnike in hudourniška 
območja (MEDVED 1967, ŽUMER 1976, GRANDA 1985, ČAS 1988, 1996, 
JOHANN 1998). Ob vedno večj ih potrebah po lesu se je sesul mit o divjini 
in brezmejnosti gozdnih bogastev. Naravno grajeni , mešani gozdovi so 
se takrat ohranjali le še v najbolj nedostopnih in odmaknjenih legah sredi 
pašnikov ali devastiranih gozdov (ERJAVEC 1870). 
GozdV 59 (2001) 10 4 1 5 
čas, M.: Divji petelin v Sloveniji- indikator devastacij, rabe, razvoja in biodiverzitete gorskih gozdnih ekosrstemov 
3.2 Začetki in razvoj načrtnega gospodarjenja z gozdovi 
416 
3.2 Beginings and development of planning management in forests 
Spoznanje o produkcijski in okoljski vlogi gozda kot izčrpljivega narav-
nega vira in o pomanjkanju lesa ter eroziji tal zaradi izsekovanja gozdov 
se kaže v prvih uredbah za varovanje in načrtno gospodarjenje z gozdovi. 
Začetki organizirane gozdnonadzorne službe za ohranitev gozdov na slo-
venskih tleh v stari Avstriji segajo v obdobje najbolj intenzivnega ropanja 
gozdov, v obdobje razcveta fužinarstva v 16. stoletju (GRANDA 1985) (v 
Istri že leta 1452) (ŠIVIC 1940}. Leta 1745 je nato izšla tako imenovana 
terezijanska gozdna naredba, ki so jo za vse dežele na slovenskih tleh 
(Kranjska, Koroška, štajerska) z več predpisi izpopolnjevali vse do konca 
18. stoletja (ŠIVIC 1940). Po zemlj iški odvezi leta 1848 je bil leta 1852 
sprejet enoten avstrijski državni gozdni zakon za izboljšanje gozdnega 
gospodarstva za vse (stare in nove) gozdne posestnike. S prepovedjo paše 
koz in ovac v gozdu (SCHEYER 1869) in z odpravo zahteve po pogozdo-
vanju golosekov samo s smreko so se razmere za naravnejši razvoj gozdov 
močno izboljšale (MARINČEK 1 987). Za uveljavljanje zakona je nastala 
potreba po gozdnopolicijskem nadzorstvu, ki je v letih 1870-1872 privedla 
do prve sistematizacije gozdnih nadzornikov pri večini deželnih vlad in 
leta 187 4 do namestitve gozdarskih upraviteljev na večjih posestvih (nad 
1.000 ha) (ŠIVIC 1 940). Nastajali so novi predpisi in priporočila za usta-
vitev uničevanj gozdov in za umno gospodarjenje, npr. Navad, kako naj 
ravnajo posamezni kmetje in cele soseske z gozdom, napisan v slovenščini 
(SCHEYER 1869). 
Vzporedno je doživljala razvoj gozdarska stroka, ki je izpopolnjevala za 
takratni čas »sodoben« koncept gojenja gozdov s pospeševanjem gospo-
darsko donosnejših vrst iglavcev, predvsem smreke in jelke (WESSELY 
1853, MLINŠEK 1954 ), in omejevala pašo v gozdu (Arhiv Slovenije, Koroška 
1920, gozdarstvo). lglavce je pospeševala z izsekovanjem avtohtonih vrst 
listavcev (bukve) ali na večjih posestvih po načelu trajnih donosov s pogoz-
dovanji s smreko z znanim golosečnim načinom površinskega gospodarjenja 
po prostorskem redu v 100-letnih ciklih (fratarjenje) za čim večji prirastek lesa 
v gozdu oz. t. i. maksimalne zemljiške rente (MLINŠEK 1954, M IKLAVŽIČ 
1961 , MEDVED 1967, ŽUMER 1976, MARINČEK 1987, ČAS 1979, 1988, 
1996). 
Z razvojem žagarstva in trgovine z lesom v 1 9. stoletju, sploh po zem-
ljiški odvezi leta 1848, se je s svobodno trgovino in z naraščanjem cen 
lesa opuščalo pašništvo in še bolj pospeševalo smreko (MEDVED 1967, 
JOHANN 1998). V visokogorju je bil ta proces opuščanja in zaraščanja 
pašnikov in pogozdovanj z iglavci zaradi odhajanja poceni delovne sile 
hlapcev in dekel z velikih gorskih kmetij v doline za zaslužkom sploh izrazit, 
npr. na Koroškem (MEDVED 1967, ČAS 1988, 1996). V gospodarskih krizah 
se je ob visokih davkih in ob nastanku Avstro-Ogrske sredi 2. polovice 19. 
stoletja pritisk na gozd še povečal. Kljub majhni gozdnatosti se je sekalo 
vsepovsod, kjer se je les še dal spraviti v denar (ERJAVEC 1870), tudi 
v prej varovalnih gozdovih (ČAS 1988, 1996, F. Sgerm 1995, ustno izro-
čilo). Nastala so velika hudourniška območja s katastrofalnimi ujmami, npr. 
na Peci (ČAS 1 988). Po drugi strani pa so se zarašča li obsežni pašniki 
(MEDVED 1967, ČAS 1988), kar potrjujejo arhivski podatki (WESSELY 
1853, ŽUMER 1976). Območja preredčenih in devastiranih mešanih gozdov 
in opuščenih pašnikov so se postopoma pričela spreminjati v stabilnejše 
krajine in gospodarsko donosnejše iglaste gozdove. 
GozdV 59 (2001 ) 10 
čas, M.: Divji petelin v Sloveniji - indikator devastacij, rabe, razvoja in biodiverzitete gorskih gozdnih ekosistemov 
Med obema vojnama so bili razvijajoči se gozdovi v bolj dostopnih legah 
zopet močno izsekovani (REBOLJ 1940), velikokrat do premera debel samo 
pet (5) col (12 cm) (inž. F. Sgerm, ustno izroči lo 1995, ČAS 1988, 1996). 
Nadaljevalo se je preteklo večstoletno izsekovanje listavcev kot manjvre-
dnih vrst. V odmaknjenem gorskem svetu so nedotaknjeni odraščali iglasti 
gozdovi, nastajale so obširne labilne monokulture iglavcev in borealne 
krajine. Poleg degradacije gozdnih tal in slabega naravnega pomlajeva-
nja (kopičenje surovega humusa in zakisovanje) je bila v teh enomernih 
monokulturah iglavcev močno osiromašena biotska pestrost rastlinskih in 
živalc;kih vrst, npr. ptic (GREGORI 1974), pogoste pa so bile uničujoče 
gradacije žuželk, predvsem podlubnikov (TITOVŠEK 1994), bolezni (npr. 
smrekova rdeča trohnoba na zaraščenih pašnikih) in ujme (vetrolomi in 
snegolomi). Vse te naravne ujme so smrekove monokulture vrzelasto raz-
redč ile v stabilnejše, habitatsko primernejše strukture. Narava je začela 
sama postopoma vzpostavljati biotsko pestrejše in stabilnejše strukture 
gozdnih ekosistemov. 
3.3 Razvoj sonaravnega gospodarjenja za izboljšanje biodi-
verzitete in večnamenske vloge gozdov po letu 1948 
3.3 Development of co-natural management for improvement of 
biodiversity and multipurpose role of forests after 1948 
Poleg številnih fluktuacij se je kot v vseh gozdovih še posebej v gospo-
darsko dozorevajočih labilnih monokulturah iglavcev po 2. svetovni vojni 
pojavil problem propadanja jelke ter izginjanja naravnega mladja zaradi 
degradacije tal in obžiranja zaradi preštevilne velike rastlinojede divjadi. S 
povojno prepovedjo paše in reje koz ter steljarjenja v gozdovih Jugoslavije 
in z ekološko usmerjenim zakonom o gozdovih in gozdarstvu, upoštevajoč 
rastišča, je s prepovedjo golosečenj po letu 1948 s pomočjo gozdnega 
sklada sledilo obdobje načrtne revitalizacije naravnejših struktur in samo-
umevnega povečevanja biotske pestrosti degradiranih gozdov (MLINŠEK 
1998). Z znanim, t. i. kozjim zakonom, so po vsej Jugoslaviji odstranili okoli 
6 milijonov koz (Mlinšek 2001, ustno izročilo). Obširna devastirana neplodna 
erozijska in hudourniška območja je zopet zarasel naraven gozd. 
Pri iskanju najprimernejših ukrepov za obnovo gozdov pa so se v Sloveniji 
pojavljale razl ične strokovne struje (Mlinšek 2001, ustno izročilo) , podobno 
kot v vsem alpskem prostoru (OTI 1998). 
V močno degradiranih, zakisanih in labilnih smekovih monokulturah so 
načrtovali celo apnenje gozdov ter direktne premene (konverzije) z gospo-
darsko in ekosistemsko stabilnejšimi avtohtonimi listavci (MIKLAVŽIČ 1961 ), 
npr. na Pohorju (MLINŠEK 1954, Mlinšek 2001, ustno izročilo) . Po drugi 
strani se je v praksi še marsikje nadaljevala inercija izsekovanja listavcev. 
V gospodarsko manj donosnih gozdovih bukve ali drugih listavcev so se 
ponekod pojavljale direktne premene v iglaste sestoje, predvsem smreke 
(M IKLAVŽIČ 1961 ). Vzporedno so potekala prizadevanja za zmernejšo pot 
sanacije ter revitalizacije naravnejših struktur in potencialne biotske pestrosti 
gozdov z zakonskim uvajanjem načrtnega strokovnega sonaravnega dela 
v gozdarstvo in gojenja večnamenskega gozda z nego (MLINŠEK 1968). V 
najbolj degradiranih smrekovih monukulturah se je začelo ponekod z nego 
načrtno vračanje avtohtonih listavcev, mestoma pa se jih je celo podsajevalo, 
npr. bukev na Mislinjskem Pohorju (MLINŠEK 1954, ČAS 1979, KECMAN 
2001 ). 
V skladu z možnostmi se je v gozdarstvu poskušalo načrtno upoštevati 
zakonitosti racionalnega naravnega razvoja gozdov na osnovi rast iščnih 
GozdV 59 (2001 ) 10 4 17 
čas. M.: Divji petelin v Sloveniji- mdikator devastacij. rabe, razvoja in biodiverzitete gorskih gozdnih ekosistemov 
danosti (razvoj fitocenologije). Cilj so postali gozdovi, podobni združbam, 
nastalih v harmoniji z naravo, brez priviligiranja ukrepov za katerokoli posa-
mezno rastlinsko ali živalsko vrsto. Začel se je počasen in za človeško 
življenje dolgotrajen proces revitalizacije naravnejših zgradb in večje biot-
ske pestrosti gozdov. Postopno so se povečale lesne zaloge in stabilnost 
gozdov. Vračanje in razvoj naravnejšega gozda najbolje odraža razmerje 
razvojnih faz gozda, ki se je od leta 1945 povečalo z le 50-odstotnega 
deleža površin odraščajočih in odraslih gozdov na okoli 85-90 % leta 2000 
(Mlinšek 2001, pisni vir). 
Slika 1: Divji petelin v drugotnih 
smrekovih gozdovih na Smreko-
vcu (1.684 m) (foto: D. Kljajič) 
Figure 1: Capercaillie (Te tra o uro-
gallus L.) in secondary Norway 
spruce forests on Mt. Smrekovec 
(1.684 m) (photo: D. Kljajič) 
4 18 
Ohranjanje večnamenske vloge gozdov ter težnja k stabilni potencialni 
(naravni) biotski pestrosti gozdov (ČAS 1 ADAM IČ 1998, DIACI2000, ČAS 
1996, 2000) se v slovenskem gozdarstvu že od leta 1948 vse bolj organ-
sko vgrajuje v sistem gozdnogospodarskega načrtovanja in ukrepanja na 
zakonskih osnovah (Zakon o gozdovih Slovenije, 1993, Program razvoja 
gozdov, 1996, Zakon o ohranjanju narave, 1999, Pravilnik o varstvu gozdov, 
2000). 
4 OGROŽENOST HABITATSKE VLOGE GOZDOV IN ZAKON-
SKE OSNOVE ZA VARSTVO 
4 ENDANGERMENT OF HABITAT ROLE OF FORESTS AND LEGAL 
BASIS FOR PROTECTION 
Kakor povsod v Evropi in v svetu se tudi v Sloveniji v zadnjih desetletjih 
oži prostor naravno grajenih in manj obljudenih gozdov, tudi v še odmaknje-
nih sekundarnih gozdnih krajinah v gorskih predelih. Človek se širi s svojimi 
dejavnostmi in negativnimi vplivi v še ohranjene predele gospodarskih ali 
varovalnih gozdov in gozdnih krajin s posameznimi pašniki na različne 
načine in z vseh strani. Primernost habitatske vloge kot sestavine naravne 
dediščine in mnogonamenskega gozda je ogrožena (ČAS 1 ADAMIČ 1998). 
Ogroženost je odraz velike občutljivosti gozdne favne na spremenjeno okolje 
(umetno okolje) v primerjavi z nekoč; na prehodu »nenaravnega« stanja v 
nek nov vračajoč gozd (ČAS 2000, Mlinšek 2001, pisni vir). 
Govorimo o ogroženosti habitatov redkih vrst gozdne favne oziroma 
ogroženosti potencialne biotske pestrosti gozdov. V raziskavah gorskega 
gozda kot hipotetičnega krovnega indikatorja teh sprememb vse bolj pre-
poznavama divjega petelina (ADAMIČ 1987, ČAS 1 ADAMIČ 1998, ANGEL-
STAM 1999, ČAS 1999, 2000, 2001). 
številčnost populacij divjega petelina kot ene najbolj ogroženih vrst 
gozdne favne v Evropi v zadnjih desetletjih strmo upada, sploh po letu 1970 
(ADAM IČ 1987, LINDEN 1989, RANTA 1999), v gorskem svetu Slovenije 
od roba habitatov na nižjih nadmorskih višinah navzgor (MIKULETIČ 1984, 
ADAM IČ 1987, ČAS 1996, 1999,2000, 2001). 
Zavedanje o ogroženosti živalskih vrst zaradi človekovih nepremišljenih 
posegov v okolje se v Sloveniji odraža v rdečih seznamih že izpred 20 let 
(BRELIH 1 GREGORI1980). 
Dejansko stanje ogroženosti habitatov gozdne favne v Sloveniji odseva 
Rdeči seznam ogroženih vrst oz. Uredba o varovanju redkih in ogroženih 
vrst (Ur. l. RS, 1993/57), ki se bo dopolnila pod okriljem Ministrstva za okolje 
in prostor v letu 2002. Govorimo o slabšanju primernosti habitatov in o 
ogroženi biotske pestrosti na krajinski, ekosistemski, vrstni in genetski ravni 
narave (ANKO 2000). 
V zadnjem desetletju so bile v svetu in Evropi sprejete številne medna-
rodne konvencije in direktive za ohranjanje biotske pestrosti, habitatske 
vloge ter trajnostnega razvoja gozdnih ekosistemov, čemur se pred vstopom 
GozdV 59 (2001) 10 
Slika 2: Gorski gozd: star, biotsko osiromašen in labilen sekundarni smrekov 
sestoj na za raščenem pašniku v Osenci na Peci, tudi primeren habitat divjega 
petelina (foto: M. čas) 
Figure 2: Mountain forest - old, biodiversically poor and labile secundary 
Norway spruce stand on overgrown pastures in Osenca on Mt. Peca- a caper-
caillie habitat, too (photo: M. Cas) 
v EU strateško prilagajamo tudi v Sloveniji z usklajevanjem številnih zakonov 
(VIDIC 2001 ). 
Načela konvencije o biotski pestrosti iz Ria (1992) in evropske konvencije 
o trajnostnem razvoju gozdov in ohranjanju biotske pestrosti iz Helsinkov 
(1993) so vključena v Program razvoja gozdov Slovenije (Ur. l. RS, 14/1996) 
(PAPEŽ 1 PER UŠ EK 1 KOS 1997). 
5 FLUKTUACIJE GOZDNATOSTI, STRUKTUR IN BIOTSKE 
PESTROSTI GOZDOV 
5 FLUCTUATIONS OF WOODINESS, STRUCTURES AND BIODIVER-
SITY OF FORESTS 
5.1 Gozdovi v vzhodnih Alpah v zadnjih 210 letih 
5.1 Forests in the East Al ps in past 21 O years 
5.1.1 Raba tal in gozdov v raziskovalnem območju v obdobju 
(, 1784-1787 
5.1.1 Land and forest use in research area during 1784-1787 
Raziskave pretekle rabe tal in gozdnatosti na slovenskih tleh iz arhivskih 
podatkov in kart na primeru raziskovalnega območja vzhodnih Karavank in 
vzhodnih Kamniško-Savinjskih Alp (ČAS 1996) so pokazale močno deva-
stacijo in degradacijo prvobitnih gozdnih ekosistemov in krajin. Analize goz-
dnatosti na osnovi vojaških kart jožefinskih meritev izpred 210 let (1784-1787) 
(Arhiv Slovenije) so v raziskovalnem območju karbonatne Pece (2.126 m) in 
nekarbonatnega Smrekovca (1.684 m) na površini opredeljenega obmo-
čja s 30.928 ha pokazale le 24,5-odstotno gozdnatost, danes pa je 
gozdnatost območja SO-odstotna, torej za 55,5 % večja (ČAS 1996, 
GozdV 59 (2001) 1Q_____ 
Slika 3: Rastišče divjega petelina 
in ohranjena naravne strukture 
gorskega bukovo- jelovega goz-
dnega ekosistema na trajnih goz-
dnih tleh na Beli peči ob Smre-
kovcu (foto: M. čas) 
Figure 3: The capercaillie lek and 
conservation of natural structu-
res in the mountain fir-bech forest 
ecosystem on permanent forest 
soils on the Bela Peč near Mt. 
Smrekovec (photo: M. Cas) 
419 
Čas, M.: Divji petelin v Sloveniji- indikator devastacij, rabe, razvoja in biodiverzitete gorskih gozdnih ekosistemov 
ČAS 1 ADAMIČ 1998). Nekdanje višinske pašnike so zarasli smrekovi in 
macesnovo-smrekovi gozdovi (ČAS 1988, 1996). 
420 
5.1.2 Razvoj gozdov v vzhodnih Alpah od konca 18. stoletja do 
danes 
5.1.2 Development of forests in the East Alps from end of the 181h 
century to today 
Gozdnatost na primeru katastrske občine (k. o.) Topla (1.345 ha) na Peci 
se je od obdobja 1784-1787 do leta 1995 povečala z 11 na 67 %, torej za 
56 % površin (ČAS 1988, 1991 , 1996). Delež pašnih površin se je kljub 
današnji kmetijski dejavnosti na petih kmetijah zmanjšal z 71 % na 6 %, 
torej za 65 %. Razlika sprememb izhaja iz obravnave deleža neplodnega 
(skalovja, travišča in rušje nad gozdno mejo), ki ga je v območju dejansko 
okoli 12 %. Delež polj (njiv in travnikov) je ostal nespremenjen, okoli 5 do 
6%. 
Po letu 1960 se ugotavlja zaustavljeno zaraščanje gorskih pašnikov 
(ŽUMER 1976), kar se potrjuje v omenjenih raziskavah na model nem obmo-
čju katastrske občine Topla na Peci na Koroškem (ČAS 1988, 1991 ). Zara-
ščanje z gozdom, potencialnim habitatom divjega petelina, je takrat doseglo 
prostorske meje. 
5.2 Divji petelin kot indikator devastacij , rabe in razvoja 
gozdov 
5.2 Capercaillie as indicator of devastation, use, and development 
of forests 
5.2.1 Fluktuacije in trendi populacijske gostote divjega petelina 
kot odraz spreminjanja gozdnatosti in obsega primernega 
habitata 
5.2.1 Fluctuations and trends in the population density of capercaillie as a 
reflection of changes in the woodness and size of habitats 
Zgodovinski viri navajajo, da je bil divji petelin okoli leta 1800 v našem 
prostoru zelo redek ali neznan (ADAMIČ 1987). Zapisi iz tistega obdobja 
navajajo, da je bil v naših krajih prisoten le v odmaknjenih višinskih gozdovih 
(ERJAVEC 1870). V Gorskem Kotarju s podobno zgodovino devastacij 
gozdov, kjer je divji petelin danes prav tako ogrožen, je bil sredi 19. stoletja 
naveden kot zelo redka vrsta (v ALEN 2001: ETTINGER 1857). Vse to 
potrjuje rezultate raziskav o takratni mali gozdnatosti in veliki fragmentaciji 
gozda v gorskem prostoru (ČAS 1 ADAMIČ 1998). Spoznavamo vzroke 
majhnega obsega viabilnega habitata ter posledično nizke populacijske 
gostote v 19. stoletju (ADAMIČ 1974, ČAS 1996). 
Proučevanje fluktuacij populacijske gostote divjega petelina na osnovi 
obstoječe lovske statistike odstrela v treh različnih državnih tvorbah na slo-
venskih tleh po letu 1874 (Kranjska dežela po letu 1974, Dravska banovina 
po letu 1920, Slovenija po letu /1945/ 1953) (ADAMIČ 1974, ČAS 1996) 
do prepovedi lova leta 1984 (dogovor LZS) in na osnovi spomladanskega 
štetja na rastiščih na Koroškem (Mežiška dolina) od leta 1961 do 1995, je 
odkri lo v Evropi še neznane 27-letne nihaje (ČAS 1996). V Skandinaviji so 
znani le 6-7 -letni ciklusi (RANTA 1999), na južnem robu alpskega habitata 
v severni Italiji pa nestalne fluktuacije (CATTADORI, HUDSON 2000). Na 
osnovi analize trendov ugotavljamo, da se je velikost populacije v Sloveniji 
višala do statistično ugotovljenega maksimuma leta 1933 in nato upadala 
Gozd V 59 (2001 ) 1 O 
Čas, M.: Divji petelin v Sloveniji- indikator devastacij, rabe, razvoja in biodiverzitete gorskih gozdnih ekosistemov 
(ČAS 1996). To potrjujejo tudi raziskave o progresivni rasti populacije v 
obdobju 1BB0-1913 (ADAMIČ 1974, 19B7). Zadnji znani optimum popula-
cijske gostote divjega petelina je bil ugotovljen leta 1961, minimum pa 19B2 
(ČAS 1996), kar se potrjuje s trendi v Evropi (LINDEN 19B9). V zadnjem 
raziskovalnem obdobju pa ugotavljajo Skandinavci (Finska) neizrazite upa-
dajoče fluktuacije populacijskih gostot gozdnih kur in izgubljeni zadnji ciklus 
po letu 1990. Vzroke pripisujejo zunanjim vplivom zaradi vse večje frag-
mentacije gozda in povečanega ter neustaljenega vpliva plenilcev (RANTA 
1999). 
Ugotovljeno fluktuacija divjega petelina v proučevanem 120-letnem obdo-
bju v Sloveniji si razlagamo s trendi spreminjanja obsega in strukture gozdov 
v raziskovalnem območju v vzhodnih Alpah, na Peci in Smrekovcu (ČAS 
1996). Zaraščanje in pogozdovanje obsežnih opuščenih višinskih pašnikov 
v malogozdni alpski pašni krajini z iglavci po zemljiški odvezi leta 1B4B in 
razvoj obsežnih habitatsko primernih, od ujm vrzelastih, odraslih gozdov 
{debeljakov) po okoli B51etih so dosegli prostorske meje okoli leta 1933, kar 
se odraža v maksim umu populacijske gostote divjega petelina. To potrjujejo 
tudi številni podatki z začetka 20. stoletja o pojavu velikega črnega ptiča 
na obrobju habitata, celo pod 600 m nadmorske višine, npr. v degradiranih 
steljarjenih gozdovih rdečega bora in vresja na Golovcu in na Orlah pri 
Ljubljani, kjer so že okrog leta 1914 streljali letno od B do 12 petelinov, 
ter v Zasavju (v ADAMIČ 19B7: LOKAR 1914 in ARHAR 1934). Za tem 
obdobjem je prišlo do dozoreva nja gozdov in do golosečnega izkoriščanja 
gospodarsko dozorel ih sestojev in s tem do ponovnega ože nja habitata. Po 
letu 194B, sploh pa po letu 1960, je nastopilo obdobje ekspanzije gradenj 
gozdnih prometnic in intenzivnega gozdarstva s pozitivnim prebiralnim 
redčenjem in nego ter ponekod obsežnih pomladitvenih (robnih) sečenj v 
prej zaprtih odmaknjenih gozdnih območjih. Prišlo je do postopne razgradnje 
naravnejših struktur starih gozdov, intenzivnejše rabe in nemira v habitatu 
divjega petelina te rta ko do upadanja številčnosti populacij (ADAMIČ 19B7, 
ČAS 1996). "-
Volumen gozda je ostal za habitat divjega petelina V'~adnjih treh deset-
letjih enako primeren (ŽUMER 1976, ČAS 19BB), kar na osnovi upadanja 
številčnosti divjega petelina pomeni, da so se poslabšali ali spremenili 
neki drugi, habitatski ali medpopulacijski pogoji. Potrjuje se hipoteza o 
negativnem vplivu človeka z ekstenzivnim gospodarjenjem z višinskimi 
gozdovi. 
5.2.2 Razporeditev rastišč divjega petelina v odnosu do hipotetično 
boljše ohranjenosti naravnejših struktur in potencialne biotske 
pestrosti gozdnih ekosistemov na trajnih gozdnih tleh 
5.2.2 Distribution of capercaillie leks in relation to hypotetical better 
conservation of natural structures and potential biodiversity of forest 
ecosystems on permanent forest soils 
Prostorska analiza razporeditve rastišč divjega petelina v današnji habi-
tatsko primerni BO-odstotni gozdni krajini z dovolj velikim deležem odraslih 
gozdov (nad 60 %) na Peci (2.126 m) in Smrekovcu (1 .6B4 m) (ČAS 1996, 
ČAS 1 ADAMIČ 199B) je pokazala, da so rastišča v primerjavi lokacij in 
razdalj med rastišči statistično značilno (p < 0,001) vezana na trajne gozdne 
površine ostankov nekdanjih avtohtonih bukovo-jelovih gozdov oziroma na 
trajna gozdna tla (grafikon 1 ). Razdalje med centri rastišč subpopulacij v 
današnji gozdni krajini so na površini z R = 500 m pri BO-odstotni gozdnatosti 
nekdanjega gozda okoli 500 m, pri O-odstotni gozdnatosti nekdanjega gozda 
GozdV 59 12001) 10 
čas. M.: Divj1 petelin v Sloveniji- Indikator devastaCiJ, rabe, razvoja in biodiverzitete gorskih gozdnih ekosistemov 
Grafikon 1: Linearna korelacija 
med povprečnimi razdaljami do 
dveh najbližjih rastišč divjega pet-
elina in deležem trajnih gozdnih 
površin na rastiščih (R = 500 m, 
78,5 ha) med letoma 1784-1787 
na Smrekovcu in Peci leta 1995 
(ČAS 1 ADAMIČ 1998) 
Graph 1· Linear correlation 
between average distances to 
two nearest Capercaillie Tetrao 
urogallus /eks and the proportion 
offorested area on habitats (R = 
500 m; 78,5 ha) on Smrekovec 
and Peca mountain in 1995 (ČAS 
1 ADAMIČ 1998) 
Slika 4: Samica gozdnega jereba 
(Bonasa bonasia) na gozdni cesti 
na planini Ter nad Ljubnim (Mozir-
ske planine) (foto: M. Cerar) 
Figure 4: The hen of Bonasa 
bonasia on a forest road in 
the Ter mountain above Ljubno 
(Mozirje Mt.) (photo: M. Cerar) 
smreKovec in Peca: n = 56, r =- 0.551, p < 0,001 
•• • • • 
-......:... 
~ • • .. • 
• h • • ~ • 
~ . --;--.. r-... • 
• t• • l'-:-
200 400 600 800 1000 1200 1400 1600 1800 2000 
Povprečna razdalja do dveh najbližjih rastišč divjega petelina (m) leta 1995 
(zaraščen pašnik) pa okoli 1.800 m. Sorodne raziskave v svetu še niso 
bile izvedene. V raziskavi potrjena ideja pa dobiva smiselno podkrepitev 
v proučevanj u dolžin letnih migracij divjega petelina v tajgi v pragozdu 
Pečara pod Uralom v primerjavi z intenzivno gospodarjenimi, degradiranimi 
skandinavskimi gozdovi, kjer so razdalje prav tako večje (BEŠKAREV et 
al. 1995). 
Hipotetično štejemo divjega petelina za indikatorja večje potencialne 
biotske pestrosti oziroma večje primernosti habitata v gozdnih tipih na trajnih 
gozdnih tleh kot v gozdovih drugotnih sukcesij na zaraščenih pašnikih. S 
to idejo smo zastavili interdisciplinarno raziskavo in povabili k sodelovanju 
tudi biologe. V CRP-projektu (1998-2000) (ADAMIČ 1 ČAS) smo prouče­
vali ohranjenost biotske pestrosti in primernosti habitatov različnih skupin 
gozdne favne v značilnih gozdnih tipih glede na preteklo rabo tal na izbranih 
rastiščih divjega petelina (ČAS 2000). 
6 TRENUTNE RAZISKAVE HABITATA DIVJEGA PETELINA 
V SLOVENIJI 
6 MOMENTARY INVESTIGATION OF CAPERCAILLIE HABITAT IN 
SLOVENIA 
Predstavljene so prve splošne ugotovitve raziskave, ki je potekala v sklopu 
CRP- gozd projekta (1998-2000) Ohranjanje ogroženih vrst divjadi in drugih 
prostoživečih živali v Sloveniji (ADAMIČ, M.), v podprojektu »gozdne ku re« 
(ČAS, M.). Projekt je bil financiran od Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo 
in prehrano (MKGP), Ministrstva za znanost in tehnologijo (MZT) in smo ga 
izvajali na GIS v sodelovanju z Zavodom za gozdove Slovenije (ZGS), Lovsko 
zvezo Slovenije (LZS) in Skupnostjo goj itvenih lovišč (GL) s sofinanciranjem 
Ministrstva za okolje in prostor (MOP), Uprave za varstvo narave. 
6.1 Prostorska ogroženost populacije divjega petelina v 
Sloveniji v letih 1998-2000 
6.1 Space endangerment of capercaillie populations in Slovenia 
from 1998-2000 
V letih 1998-2000 smo proučevali populacijsko gostoto in prostorsko 
ogroženost habitata divjega petelina v Sloveniji (ČAS 1999, 2000, 2001). 
Pri popisu številčnosti subpopulacij s popisnimi obrazci v zgodnjih jutranjih 
urah ob spomladanski rastitvi na rastišč ih je sodelovalo okoli 4 70 gozdarjev 
in lovcev, ki so s požrtvovalnim sodelovanjem odločilno pripomogli k izvedbi 
projekta. V aktivnem habitatu v Sloveniji, ki obsega 22 % njene površine, 
čas, M.: Divji petelin v Sloveniji - Indikator devastacij, rabe, razvoja m biodiverzitete gorskih gozdnih ekoststemov 
Karta: Delne populacijske gostote (ptic/km2) in prostorska ogroženost divjega petelina (Tetrao urogallus L.) v lovsko upravnih 
območjih (LD, GL) Slovenije leta 1998 (Legenda- stopnje ogroženosti rastišč: rdeča/opuščeno- O, rumenalpropadajoče 
- do 0,09, svetlo zelena/rahlo aktivno- do 0,29, do 0,59, do 0,89, do 1,19, do temno zeleno/optimalno- do1,49, belo/ 
meje LD, GL) (Čas, Kralj, Tavčar, GIS, 1999) 
Map: Partial population densities (bird/km2) and spatial endangerment of capercaillie (Tetrao urogallus L.) in hunting 
association (HA) areas of Slovenia in 1998 (Legend - degress of endangerment: red/abandon -O, yellow/in dec/ine -to 
0.09, slightly green/slightly active- to 0.29, to 0.59, to 0.89, to 1.19, to dark green/supremely active, white/HA borders) 
(Čas, Kralj, Tavčar, Slovenia Forestry Institute, 1999) 
je bilo ugotovljeno 601 rastišče divjega petelina, od tega je aktivnih le še 
48 %. V alpskem prostoru, ki obsega 80% habitata, je aktivnih le še 50% 
rastišč, v dinarskem prostoru pa samo še 35 % ali le še okoli 8 % od vseh 
aktivnih petelinov v Sloveniji. Na vseh rastiščih je bilo naštetih 477 aktivnih 
petelinov. Največja populacijska gostota je bila ugotovljena v Zgornji Mežiški 
dolini, na Peci in Smrekovcu (ČAS 1999, 2000), najbolj ogrožena pa je v 
robnih območjih predgorske in gorske gozdne krajine (Snežnik, Zasavje, 
Polhograjski Dolomiti, Idrijsko, Pohorje Kozjak) (karta). 
Analiza je pokazala, da se delež aktivnih rastišč zmanjšuje linearno s 
padanjem po 200-metrskih višinskih pasovih od optimuma v gozdovih med 
1.400 in 1.600 m (70% aktivnih rastišč), kjer je največja populacijska gostota 
6,5 ptic/km2 , do najmanjšega deleža aktivnih rastišč (16 %) med 600 in 800 
m (grafikoni 1, 2, 3, 4) (ČAS 1999, 2000). Nekdanja nižje ležeča rastišča, 
med 400 in 600 m, pa so propadla in se ne spremljajo več. Jedro populacij-
ske gostote v višjih legah nakazuje večjo ohranjenost naravnejših struktur 
(odraslih) gozdov in primernejše rabo gozdnega prostora z manj nemira. 
Enako se z naraščanjem po višinskih pasovih v zadnjih 151etih po prvem 
popisu rastišč v letih 1979-1986 (ADAM IČ 1987) opaža linearno zmanjše-
vanje deleža opuščenih rastišč (ČAS 1999, 2000). S tem se potrjuje hi poteza 
o ogroženosti in oženju habitata divjega petelina od nižjih nadmorskih višin 
v robnih območjih. 
V zadnjih 15 letih se je delež aktivnih rastišč divjega petelina zmanjšal 
za 31 %, kar kaže na hitro slabšanje habitatskih razmer. Od obdobja 
1984-1986 (ADAM IČ 1986) do 1998-2000 (ČAS 2000) se na osnovi 92 
1 čas, M.: Divji petelin v Sloveniji - indikator devastacij, rabe, razvoja in biodiverzitete gorskih gozdnih ekosistemov 
Grafikon 2: Razporeditev in 
aktivnost rastišč divje ga pete-
lina (Tetrao urogallus L.) po 
200-metrskih višinskih pasovih v 
Sloveniji leta 1998 
Graph 2: Distribution and lek 
activity of capercaillie (Tetrao uro-
gallus L.) by 200 m - altitude 
zone s in Slovenia 1998 
Grafikon 3: Delež (%) aktivnih 
rastišč divjega petelina (Tetrao 
urogallus L.) po 200-metrskih 
višinskih pasovih v Sloveniji leta 
1998 
Graph 3: Active /eks of caper-
caillie (Tetrao urogallus L.) 
expressed as a percentage by 
200 m - altitude zones in Slove-
nia in 1998 
Grafikon 4: Razporeditev delnih 
populacijskih gostot divjega pet-
elina (Tetrao uroga/Jus L.) v Slo-
veniji leta 1998 na površinah v 
gozdovih po 200-metrskih višin-
skih pasovih 
Graph 4: Distribution of partial 
capercaillie (Tetrao urogallus L.) 
population densities in Slovenia 
in 1998 in forest areas by 200m 
- altitude zones 
424 
250 
.---
200 
DOpuščena rastišča 1 
+----
Abondon /eks 
D Aktivna rastišča 1 
~ 
Active/eks 
1----
f-f-
r- ~ 
f-- 1----
1-f- f-f- 1-1-50 
D f--= 
401-600 601-800 801-1000 1001-1200 1201-1400 1401-1600 1601-1800 
Višinski pas (200m) 1 Altitude zone (200m) 
propadajočih rastišč (v letu 2000) razpozna največje ogrožanje subpopu-
lacij zaradi ekspanzije neusmerjenega gorskega turizma, nato preobsežnih 
sečenj starega gozda in preštevilnih plenilcev. Divjega petelina ogroža 
80 
70,3 - -
j"·" 1--
-
1--f-- 1--
-
- 1-- 1--1-- 1--
28,4 - 1-- 1--1-- 1--.--
- 1-- - 1-- 1--1-- 1--
.--
- 1-- - 1-- - 1-- 1--1-- 1--
o 
601-800 801-1000 1001-1200 1201-1400 1401-1600 
Višinski pas (200 m ) 1 Altitude zone (m) 
gospodarjenje v gozdu v času prezimovanja in obdobja rastitve, gnezdenja 
in odraščanja naraščaja (kebčkov) spomladi in zgodaj poleti (okvirno od 
15. 2. do 1 O. 7 .). Močno se je povečal negativen vpliv zaradi nekontrolirane 
paše ovac in žičnih ograj, odločilno pa zaradi zaraščanja zadnjih pašnikov 
ter zaradi nemira in nabiralništva jagodičevja v gozdni krajini. 
~~ 0,70 
"' "' .<::.C: 
aa 
aa 0,60 
~.-. _, 
u"' a:g 0,50 
>:!: 
$0 
0,40 !!E..o 
19-E.. 
~:e 0,30 
o"' 
~~ 0,20 ~<:: 
:ff~ 
.s! ..s! 0,10 :::l :::l a.o.. 
~& 
0,00 
~0,65 
r € \ 
1/ \ 
\ 
J 
1 1\ V U,H \ 
~ 
~4 \ o.o 
401-600 601-800 801-1000 1001-1200 1201-1400 1401-1600 1601-1800 
Višinski pas (m) 1 Altitude zones (m) 
GozdV 59 (2001) 1 O 
čas, M.: DivJi petelin v SloveniJi- mdikator devastaclj, rabe, razVOJa 1n biodiverzitete gorskih gozdmh ekosistemov 
6.2 Prvi izsledki analize habitatov subpopulacij divjega 
petelina v Sloveniji 
6.2 First results of analyses of capercaillie subpopulations habitats 
in Slovenia 
V tem delu raziskave smo z gozdarji na ZGS popisali habitatske strukture 
in razmere okoli 430 rastišč divjega petelina na površinah v polmerih domo-
val nih teritorijev (R =300m). Za vsako rastišče smo popisali 144 parametrov, 
ki jih statistično obdelujemo. Rezultati bodo osnova za postavitev smernic 
za prilagojeno gozdnogospodarsko, lovsko in prostorsko načrtovanje, za 
ohranjanje primernih habitatov v stratumih ogroženosti. Prvi rezultati žrl 
kažejo zanimive potrditve dokazanih in nedokazanih dejavnikov ogrožari]'a 
(ČAS 2000). Tako na aktivnih rastiščih zaznavamo veliko gozdnatost, prisot-
nost gozdnih jas ali pašnikov, bistveno večji delež debeljakov, od mrle lesne 
biomase, dupel, več jagodičevja, večja je bližina gozdnih jas in pašnikov. 
Negativen je vpliv zarašča nja jas (kar 61 %površin jas in pašnikov je v zara-
ščanju, največ v dinarskem prostoru). Pomembna je ugotovitev o popolnoma 
drugačnem značaju razvoja alpskega ali dinarskega gozdnega ekosistema 
in krajine oziroma primernosti habitata. V alpskem prostoru se habitatsko 
primerne vrzeli s podrastja jagodičevja v odraslih, gospodarskih, mešanih 
ali iglastih gozdovih s smreko in bukvijo počasi zaraščajo, v dinarskem 
jelovo-bukovem gozdu s smreko pa jih takoj zapolni sloj mladovja. 
Primerne strukture habitata v dinarskem prostoru bi lahko zagotovili le, 
če bi prepustili razvoj gozda do starih vrzelastih struktur in ohranjali dovolj 
površin pašnikov in jas, ki izginjajo. V tem smislu se v gospodarskih gozdovih 
v gozdnih krajinah poleg negativnih vplivov gospodarjenja s premladimi 
ali pregostimi sestoji kažejo tudi pozitivni učinki presek gozdnih cest kot 
habitatsko neobhodno potrebnih pašnih ali stopničastih struktur gozda (npr. 
poleg divjega petelina tudi za gozdnega jereba). 
6.3 Potek raziskav biotske pestrosti gozdne favne na rastiščih 
divjega petelina v vzhodnih Alpah 
6.3 Research of biodiversity of forest fauna on the capercaillie 
le ks in the East Al ps 
Raziskava bioindikacijske vloge divjega petelina za ugotavljanje hipote-
tično večje ohranjenosti biotske pestrosti gozdne favne na trajnih gozdnih 
tleh (ČAS 1996, 2000, ČAS 1 ADAMIČ 1998) oziroma ohranjenosti naravnih 
struktur primarnih ali sekundarnih gozdnih ekosistemov v alpskem prostoru 
je potekala na devetih značilnih rastiščih v vzhodnih Karavankah (karbo-
natna Peca in Olševa) in vzhodnih Kamniško-Savinjskih Alpah (nekarbo-
naten Smrekovec) na Koroškem in štajerskem. To raziskavo smo interdi-
sciplinarno zastavili z zunanjimi sodelavci, predvsem z biologi in gozdarji. 
V različno ohranjenih gozdnih tipih glede na preteklo rabo tal in razvoj 
gozdnih ekosistemov so bile v primernih habitatih na aktivnih rastiščih div-
jega petelina proučevane nekatere značilne skupine gozdne favne, in sicer: 
strige, deževniki in hrošči od nevretenčarjev ter ptiči, netopirji, mali sesalci 
in veliki sesalci (pilotska študija sledi) od vretenčarjev (ČAS 2000). 
Prve analize nakazujejo potrditev hi poteze ohranjenosti večje potencialne 
biotske pestrosti in gostote vrst pri nevretenčarjih na trajnih gozdnih tleh 
(npr. strig in hroščev; Carabus auronitens (zlatikasti krešič), Co/osoma 
sychophanta (muškatnik) ter vpliva na razporeditev rastišč divjega petelina 
(ČAS 2000, DROVENIK 1 ČAS 2000, KOS et al. 2000, KOS 1 GRGIČ 2001 , 
GozdV 59 (2001) 1 O 425 
čas, M.: Divji petelin v Sloveniji - indikator devastacij, rabe, razvoja in biodiverzitete gorskih gozdnih ekosistemov 
Viri 1 References 
DROVENIK 2001 ). Pri vretenčarjih ugotavljamo večjo biotsko pestrost v 
odvisnosti od struktur sekundarnih gozdov, ne pa kraj in (ČAS 2000, JAN-
ŽEKOVIČ 1 ČAS 2001 ). 
Opazovanja v sklopu raziskav vpliva biotske pestrosti gozdne favne na 
rastiščih divjega petelina na Koroškem so pokazala tudi na vpliv večjih 
plenilskih vrst divjadi , npr. risa, ki je v območju redek, a dober zasledovalec 
(pleni lec) na zimovališčih divjega petelina (DRETNIK 1 ZUPANC 1 ČAS 
2000). 
Analize razvoja biotske pestrosti naravno zaraslih gozdnih sukcesij na 
opuščenih pašnikih na primeru 150-letnih macesnovo-smrekovih ali smre-
kovih gozdov na Peci in Smrekovcu kažejo na večstoletni proces revitali-
zacije klimaksnih in paraklimaksnih gozdnih združb oziroma ekosistemov 
(ČAS 1988, 1996, ČAS 1 ADAMIČ 1998). V odraslih gozdovih teh drugotnih 
gozdnih krajinah se še do danes ni vzpostavilo prvotno stanje habitatov, kar 
nakazujejo v njih prisotne živalske vrste, značilne za pašnike, ter nepriča­
kovano stanje biotske pestrosti (ČAS 2000), npr. pri malih sesalcih travniška 
voluharica (Microtus agrestis) (JANŽEKOVIČ 1 ČAS 2001) in pri hroščih, 
npr. Carabus nemoralis (DROVENIK 1 ČAS 2000). 
Uspešnost te skupne raziskave je pokazala potrebo in utemeljenost 
za nadaljnje sodelovanje med gozdarji in biologi Slovenije in pomen za 
vzpostavljanje in ohranjanje habitatov redkih in ogroženih vrst gozdne favne 
s prilagojenim gozdnogospodarskim načrtovanjem za razvoj večnamenskih 
gozdov in gozdnatih krajin doma in v svetu. Raziskava je poskus ovre-
dnotenja »kondicije« razl ično ohranjenih gozdnih ekosistemov z živalsko 
komponento gozda. 
Prvi splošni izsledki raziskave so bili predstavljeni na znanstvenem 
posvetovanju Ogrožene živalske vrste na primeru divjega petelina (Tetrao 
urogallus L.) v Sloveniji, ki je bilo 18. 10. 2001 na GIS, in so objavljeni v 
Zborniku razširjenih povzetkov posvetovanja (Čas, M. - ur.) in v Gozdarskem 
vestniku 2001/7-8, 9, 10. 
ZAHVALA 
ACKNOWLEDGEMENT 
Zahvaljujem se vsem sodelavcem v raziskavi , ki je s prvimi rezultati del 
tega prispevka, še posebej gozdarjem in lovcem za požrtvovalno delo na 
terenu ter biolog om za korektnost in konstruktivnost. Za tvorno sodelovanje 
hvala ZGS in LZS ter financerjem. Hvala za podporo in nasvete prof. dr. 
Mihu Adamiču. Za sugestije hvala prof. dr. Dušanu Mlinšku in prof. dr. Borisu 
Kryštufku. Posebna zahvala za sodelovanje dr. Francu Janžekoviču. 
ABRAM, S., 1987. Gallo cedrone.- Salerno, Editrice Trentino, 163 s. 
ADAMIČ, M., 1974. Gibanje številčnosti populacij nekaterih vrst divjadi v Sloveniji v zadnjem stoletju , sodeč po gibanju 
odstrela.- Zb. vet. 11, 1-2, s.15-53. 
ADAMIČ, M., 1986. Ekologija divjega petelina v Sloveniji. Opisi in situacija inventariziranih rastišč.- Ljubljana, IGLG, 
443 s. 
ADAMIČ, M., 1987. Ekologija divjega petelina (Tetrao urogallus L.) V Sloveniji.- Strokovna in znanstvena dela 93, 93 s. 
ALEN, S., 2001. Tetrijebi izumi ru pjevajuči.- Zagreb, EuroCity, 2, s. 56- 57. 
ANGELSTAM, P. 1999. Grouse as forest biodiversity management tools.- The 8th International Grouse Symposium (IGS), 
Rovaniemi, s. 16. 
ANKO, B., 2000. Vloga gozdov pri ohranjanju biotske pestrosti na kraj inski ravni- nekatera izhodišča za krajinskoekološko 
tipizacijo.- Zb. gozd. in les., 2000, št. 63, s. 183-198. 
BAINES, D. 1 BAINES, M. / SAGE, B·, 1995. The importance of large herbivore management to woodland grouse and 
their habitats.- The 6'" IGS, Udine, s. 93 -97. 
426 GozdV 59 (2001 ) 10 
Čas, M.: Divji petelin v Sloveniji- indikator devastacij, rabe, razvoja 1n biodiverzitete gorskih gozdnih ekosistemov 
BEŠKAREV, A. 1 BLAGOVIDOV, A. 1 TEPLOV, V. 1 HJELJORD, 0., 1995.~patial distribution and habitat preference of 
male Capercaillie in the Pechora-lllich Nature Reserve in 1991 -92.- The @Ih IGS, Udine, s. 48-53. 
BONČINA, A. 1 MIKULIČ, V. 1998. Posebnosti strukture gozdov, gojenja, nač~vanja in gospodarjenja v Sloveniji vzdolž 
gradienta nadmorske višine.- V: Gorski gozd. Zb. referatov (DIACI, J.-ur.), Ljubljana, BF, Oddelek za gozdarstvo in 
obn. vire, s. 29- 52. 
BRELIH, S. 1 GREGORI, J., 1980. Redke in ogrožene živalske vrste v Sloveniji.- Ljubljana, Prirodoslovni muzej, 263 s. 
CATT. D. , C. 1 DU GAN, D. 1 GREEN, R., E. 1 MONCRIEFF, R. 1 MOSS, R. 1 PICOZZI, N. 1 SUMMERS, R. W. 1 TYLER, G. 
A., 1994. Collisions against fences by woodland grouse in Scotland.- Forestry-Oxford 67, 2, s. 105-118 
CATTADORI, l. M. 1 HUDSON, P. , 2000. Are grouse populations unstable at the southern end of their range?- Wildlife 
Biology, 6:4, s. 213-218. 
ČAS, M., 1979. Zakonitosti in pomen vračanja listavcev v smrekove monokulture Mislinjskega Pohorja.- Ljubljana, BF, 
Oddelek za gozdarstvo, dipl. delo, 92 s. 
ČAS, M., 1988. Spreminjanje kulturne krajine in nastanek današnjih gozdov macesna in smreke na Peci.- Ljubljana, 
IGLG, LESNA, Obč. raz. sk. Ravne na Koroškem, 89 s. 
ČAS, M. 1991. Nekoč in danes.- V: MLINŠEK, Dušan (ur.). O gozdu in gozdarstvu Slovenije. 1. natis. Maribor: Aram, 
1991 ' s. 20-22. 
ČAS, M., 1 ADAMIČ, M. 1993. The impacts of forest die-back on the distribution of Capercaillie leks in north-central 
Slovenija.- The 6'• IGS, Udine, s.175 
ČAS, M., 1996. Vpliv spreminjanja gozda v alpski krajini na primernost habitatov divjega petelina (Tetrao urogallus L.).-
Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo, mag. delo, 144 s. 
ČAS, M. 1 ADAM IČ, M. 1998. Vpliv spreminjanja gozda na razporeditev rastišč divjega petelina (Tetrao urogal/us L.) v 
vzhodnih Alpah.- Ljubljana, Zb. gozd. in les., št. 57, s. 5-57 
ČAS, M., 1999. Prostorska ogroženost populacij divjega petelina (Tetrao urogallus L.) v Sloveniji leta 1998. Zb. gozd. 
in les. , št. 60, s. 5-52. 
ČAS, M., 2000. Ohranjanje habitatov ogroženih vrst divjadi in drugih prostoživečih živali v gozdnih ekosistemih- gozdne 
kure- divji petelin: zaključni elaborat (projekt CRP- Gozd V4 0175).- Ljubljana: Gozdarski inštitut Slovenije (GIS), 
Oddelek za ekologijo gozdne favne in lovstvo, 109 s. 
ČAS, M., 2001 . Divji petelin- pokazatelj odnosa do gozda: popis aktivnosti rastišč v Sloveniji v letih 1998-2000.- Ljubljana, 
Lovec, let. 34, št. 6, s. 286-289. 
DIACI, J., 1998. Primerjava zgradbe in razvoja naravnega bukovega gozda in nadomestnega gozda macesna in smreke 
ob zgornji gozdni meji v Savinjskih Alpah.- V: Gorski gozd, Zb. referatov (DIACI, J.-ur.), Ljubljana, BF, Oddelek za 
gozdarstvo in obn.vire, s. 313-336. 
DIACI, J., 2000. Vključevanje koncepta biotske pestrosti v prakso gojenja gozdov.- Ljubljana, Zb. gozd. in les., št. 63, 
s. 255-278. 
DRETNIK, K. 1 ZUPANC, A. 1 ČAS, M., 2000. Sledi velike divjadi na rastiščih divjega petelina (Tetrao urogallus L.) v 
vzhodnih Karavankah in vzhodnih kamniško Savinjskih Alpah: delno končno poročilo o razisk. delu (projekt CRP -
Gozd V4 0175).- Ljubljana, GIS, 2000, 6 s. 
DROVENIK, B., 1 ČAS, M., 2000. Biotska pestrost hroščev (Coleoptera) na rastiščih divjega petelina (Tetrao urogal/us L.) 
v gozdnih tipih vzhodnih Karavank in vzhodnih Kamniško-Savinjskih Alp: delno končno poročilo o razisk. delu (projekt 
CRP- Gozd V4 0175). Ljubljana: GIS, SAZU, 2000, 21 s. 
DROVENIK, B., 2001. Hrošči v gozdovih in ohranjenost na rastiščih divjega petelina. GozdV, letn. 59, št. 7-8, s. 
314-316. 
EIBERLE, K., 1984. Waldbauliche Voraussetzungen fur die Existenz des Auerhahns.- Schweizerische Jadgzeitung, 
J.11 /2, s. 28-32. 
ELERŠEK, L., 2001 . Knjiga o gozdu.- Ljubljana, samozaložba, 142 s. 
ERJAVEC, F. , 1870. Živali v podobah, Tretji del: PTICE.- Ljubljana, 11. ponatis (1888), Mohorjeva družba, s. 167-171 . 
GRANDA, S., 1985. Kratek prerez zgodovine gozda in gozdarstva na Slovenskem 11.- V: Pomen zgodovinske perspektive 
v gozdarstvu, GŠD, Ljubljana, s. 67-73. 
GREGORI, J. , 1974. Rastlinske združbe in njihov ptičji svet.- V: Gozd in živalski svet, Zb. referatov (CIGLAR, M.- ur.), 
Ljubljana, BF, GozdV, s. 74-80. 
HLADNIK, D. 1998. Gorski gozdovi v krajinski matici na Slovenskem.- V: Gorski gozd, Zb. referatov (DIACI, J.-ur.) 
Ljubljana, BF, Oddelek za gozdarstvo in obn. vire, s. 451-464. 
JANŽEKOVIČ, F. 1 ČAS, M. 2001. Mali sesa lei v gozdni krajini in pestrost njihove združbe v alpskem gozdu na Smrekovcu 
in Peci.- GozdV, letn. 59, št. 7-8, s. 322-327. 
JOHANN, E. 1998. Vpliv industrije na gorske gozdove skozi zgodovino vzhodnih Alp v času pred 1. svetovno vojno.- V: 
Gorski gozd, Zb. referatov (DIACI , J.-ur.).- Ljubljana, BF, Oddelek za gozdarstvo in obn.vire, s. 81-94. 
KRYŠTUFEK, B., 2001. Biodiverziteta listopadnega gozdnega ekosistema.- GozdV, letn. 59, št. 7-8, s. 291-303. 
KECMAN, M., 2001. Sanacija smrekovih monokultur v gozdovih Mislinjskega grabna.- GozdV, letn. 59, št. 5-6, s. 
276-279. 
KLADNIK, A., 1981. Gospodarski gozd- bivalni prostor divjega petelina (Tetrao urogallus L.).- Ljubljana, BF, Oddelek 
za gozdarstvo, diplomsko delo, 79 s. 
GozdV 59 (2001) 10 427 
čas. M .. Divji petelin v Sloveniji - indikator devastacij. rabe, razvoja ln brodrverzrtete gorskih gozdnrh ekosistemov 
KORCH, J., 1985. On the influence of predator control on capercaillie population in two forest districts of the Black Forest.-
AIIgemeine-Forst-und-Jagdzeitung 156, 617, s. 106-111. 
KOS, 1./ GRGIČ, T. 1 POTOČNIK, H. 1 KLJUN, F. 1 ČAS, M., 2000. Pestrost pedofavne ·strig (Chilopoda) in deževnikov 
(Lumbricidae) na vzorčnih ploskvah na rastiščih divjega petelina (Tetrao uroga/lus L.) v gozdnih tipih vzhodnih Karavank 
in vzhodnih Kamniško-Savinjskih Alp- delno končno poročilo (projekt CRP ·Gozd V4 0175).· Ljubljana: GIS: BF, 
Oddelek za biologijo, 2000, 14 s. 
KOS, l. 1 GRGIČ, T. , 2001. Taina favna v slovenskih gozdovih- njene značilnosti, pomen, ogroženost in biodiverziteta v 
alpski krajini.- GozdV, letn. 59, št. 7-8, s. 304-313. 
KOS, 1., 2000. Nekatere značilnosti biotske pestrosti živalstva slovenskih gozdov.- Zb. gozd. in les., št. 63, s. 95-117. 
LINDEN, H., 1989. Characteristics of tetraonid cycles in Finland.- Finnish Game Research, Helsinki, 46, s. 34-42. 
MARINČEK, L., 1987. Bukovi gozdovi na Slovenskem.- Ljubljana, Delavska enotnost, 153 s. 
MATVEJEV, S. D., 1991. Naravni tipi predelov Slovenije in njihovo varstvo.- Ljubljana, 48 s. 
MEDVED, J., 1967. Mežiška dolina, Socialnogeografski razvoj zadnjih 100 let.- Ljubljana, Mladinska knjiga, 186 s. 
MIHELIČ, D., 1985. Kratek prerez zgodovine gozda in gozdarstva na Slovenskem 1.- V: Pomen zgodovinske perspektive 
v gozdarstvu. Zb. referatov (ANKO, B. -ur.), Ljubljana, BF, Oddelek za gozdarstvo, s. 61-66. 
MIKLAVŽIČ, J., 1961 . Melioracija in konverzija gozdov.- Ljubljana, 289 s. 
MIKULETIČ,V., 1984, Gozdne kure, biologija in gospodarjenje.- Ljubljana, LZS, 195 s. 
MLINŠEK, D., 1954. Gozdno gospodarski načrt za gospodarsko enoto Mislinja.- Slovenj Gradec, GG Slovenj Gradec. 
MLINŠEK, D., 1968. Sproščena tehnika gojenja gozdov na osnovi nege.- Ljubljana, 117 s. 
MLINŠEK, D., 1989. Pra-gozd v naši krajini.- Ljubljana, 157 s. 
MLINŠEK, D., 1998. Gorski gozd, premalo uporabljen raziskovalni laboratorij.- V: Gorski gozd, Zb. referatov (DIACI, 
J.-ur.), Ljubljana, BF, Oddelek za gozdarstvo in obn. vire, s. 147-158. 
ODERLAP, 1., 1983. Visokogorski gozd na Peci (diplomsko delo).· Ljubljana, BF, VTOZD gozdarstvo, 89 s. 
OTI, E. 1998. O razvoju gojen ja gorskih gozdov v švicarskih Alpah.· V: Gorski gozd, Zb. referatov (DIACI, J.-ur.), Ljubljana, 
BF, Oddelek za gozdarstvo in obn. vire, s. 65-80. 
PAPEŽ, J. 1 PERUŠEK, M. 1 KOS, 1., 1997. Biotska raznolikost gozdnate krajine z osnovami ekologije in delovanja 
ekosistema.- Ljubljana, Zavod za gozdove Slovenije, Zveza gozdarskih društev Slovenije, Gozdarska založba, 161 s. 
RANTA, E. 1999. Understanding dynamics of populations: finnish grouse as an example.- The 8th International Grouse 
Symposium, Rovaniemi, s. 47. 
REBOLJ, V., 1940. Pomoč kmetskemu gozdnemu posestniku!- GozdV, let. 111 , s. 97-103. 
ROBIČ, D., 1998. Gorski gozd v Sloveniji, poskus opredelitve in nekatere posebnosti ravnanja z njim.- V: Gorski gozd, 
Zb. referatov (DIACI, J.-ur.),· Ljubljana, BF, Oddelek za gozdarstvo in obn. vire, s. 1-16. 
ROLSTAD, J./ WEGGE, P., 1987. Distribution and size of capercaillie leks in relation to old forest fragmentation.- Oecologia 
72, 3 ' s. 389-394. 
ROLSTAD, J. 1 WEGGE, P., 1989. Capercaillie Tetrao urogallus populations and modern forestry- a case for landscape 
ecological studies.- Finnish Game Res. 46, s. 43-46. 
SCHEYER, M., 1869. Navad, kako naj ravnajo posamezni kmetje in cele soseske z gozdom. Slovenskim soseskam in 
kmetom.- Ljubljana, deželni odbor Kranjski, 43 s. 
STORCH, 1., 1994. Auerhuhn-Schutz: Aber wie?- Munchen, Institute of Wildlife Research and Management, University 
of Munich, 25 s. 
SCHROTH, E., 1995. Evaluation of habitat suitability for capercaillie Tetrao urogallus in the northern Black Forest.- The 
Sixth International Grouse Symposium, Udine, s. 111-115. 
ŠIVIC, A., 1940. Razvoj in organizacija občepravne gozdarske službe v Sloveniji.- GozdV, let. 111 , s. 197-204. 
TARMAN, K., 1992. Osnove ekologije in ekologija živali.- Ljubljana, DZ Slovenije, 547 s. 
TITOVŠEK, J., 1994. Gradacije škodljivih gozdnih insektov v Sloveniji.- Ljubljana, Zb. gozd. in les., št. 43, 's. 31 -76. 
VENGUST, F., 1964. Hrana divjega petelina v Sloveniji (dipl.delo).· Ljubljana, BF, Oddelek za gozdarstvo, 36 s. 
VIDIC, J., 2001. Varstvo živalskih vrst v okviru varstva narave.- GozdV, let. 59, št. 9. 
WRABER, M. , 1960. Fitosociološka razčlenitev gozdne vegetacije v Sloveniji.- Ljubljana, 96 s. 
WRABER, M., 1969. Pflanzengeographische Stellung und Gliderung Sloweniens- Vegetatio.- The Hague, 17(1-6): 
176-199 
WEGGE, P., 1985. The Sociobiology, Reproduction, and Habitat of capercaillie, Tetrao urogallus L. in southern Norway.-
Montana, University of Montana, 145 s. 
WESSELY, J., 1853. Die Osterrei. Alpen lander und lhre Forste.- Wien, NUK (št. 99873) 
ZEILER, H./ GOSSOW, H./ BREUSS, M., 1999. Forest Changes and Capercaillie Habitat in the Austrian Alps.- Paper 
for 2nd International Congresse of the Wild life Society, Godollo. 
ŽNIDARŠIČ, M. 1 ČAS, M., 1999. Gospodarjenje z gozdovi, ogroženost in ohranjanje habitatov divjega petelina (Tetrao 
urogal/us L.) v Kamniško-Savinjskih Alpah.- GozdV, let. 57, št. 3, s. 127-140. 
ŽUMER, L., 1976. Delež gozdov v Slovenskem prostoru.- Strokovna in znanstvena dela 50, 259 s. 
428 Gozd V 59 (200 1 ) 1 O