Starši Vzgoja, september 2020, letnik XXII/3, številka 87 29 O vzgoji in načinu vzgajanja je bilo že veliko pisanega in veliko raziskanega. Tako nam številni priročniki na različne načine predstavljajo mnogotere možnosti vzgajanja. Kljub temu ostaja, tako pri starših kot tudi v stroki, določena mera negotovosti in nezaupanja v vzgojna prepričanja in nasvete, saj je njihova učinkovitost pogosto vprašljiva. Zakaj je temu tako? Koraki do uspešne vzgoje Miha Klanjšček, mag. prof. razrednega pouka, je učitelj na Osnovni šoli Polje. Dejan Hozjan je izredni profesor za področje pedagogike na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Je koordinator magistrskega študijskega programa Izobraževanje odraslih in razvoj kariere ter vodja Centra za vseživljenjsko učenje Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem. Ukvarja se s kritičnim proučevanjem področja pedagogike, andragogike in menedžmenta v izobraževanju. Priročniki in podobna strukturirana navo- dila delujejo takrat, kadar je na njihovem področju dosežena določena mera enotno- sti oz. univerzalnosti. Kuharske knjige delu- jejo zato, ker so merske količine univerzal- ne; avtošole delujejo, ker so cestnoprometni predpisi enotni; zdravstvo deluje, ker je člo- veško telo do neke stopnje univerzalno. V nasprotju s tem za proces vzgoje velja, da je močno zaznamovan s strani svojih ude- ležencev, njihovega znanja in izkušenj ter širšega socialnega okolja. Pravimo, da je vzgoja individualno pogojen proces. Prav zaradi svoje individualnosti, specifičnosti in pomanjkanja univerzalnih elementov je skoraj nemogoče oblikovati priročnik, ki bi vzgojitelje preko togih korakov uspešno usmerjal pri vzgojnem delovanju. Ključ za uspešnost tako ne predstavlja ponavljanje uspešnih vzgojnih dejavnosti tretje osebe, temveč razumevanje vzgojnega procesa, njegovih elementov in njihovo prilagaja- nje vzgojitelju, vzgajanemu in posamezni vzgojni situaciji. Dovolite nam, da vam predstavimo nekaj osnovnih elementov vzgoje, začenši s tem, kaj sploh je vzgoja. Že na to vprašanje raz- lični vzgojni priročniki odgovarjajo različ- no in začne se zmeda med vzgojitelji. Tudi če bi se držali najpogostejše oblike definici- je, ki pravi, da je vzgoja socialna interakcija med ljudmi, pri čemer izkušenejši poskuša doseči ali okrepiti želeno vedenje z name- nom razviti otroka v samostojno odraslo osebo, bi naleteli na težave. Če bi namreč to držalo, od kod prihaja vse neželeno ve- denje? Kdo otrokom privzgaja preklinjanje, nespoštovanje in neupoštevanje pravil? Ko- liko staršev, ki svojim otrokom nikakor ne želijo nič slabega, se sooča z vzgojnimi pro- blemi? Definicije vzgoje, ki na tak ali po- doben način vzgojitelja postavljajo v fokus vzgojnega procesa, pozabljajo, da je vzgaja- ni tisti, ki nosi posledice vzgojne dejavnosti in izkazuje njene rezultate. Dejavnost vzgo- jitelja v vzgojnem procesu tako ni nič več kot poskus vplivanja na vzgajanega. Kako naj torej vzgojo opišemo v celoti? Za trenutek pozabimo vse, kar vemo o vzgoji, in se osredotočimo le na tisto, za kar lahko z gotovostjo trdimo, da je res. Najbolj neomajna opredelitev vzgoje je njena ča- sovna umestitev. Zagotovo lahko trdimo, da vzgoja ni enkraten dogodek, temveč se dogaja dlje časa. Zaradi tega lahko z gotovo- stjo trdimo, da je vzgoja proces. Vsak pro- ces se osredotoča na določeno stvar ali bitje, ki se skozi čas spreminja. Ali se med vzgojo bistveno spreminja vzgojitelj? Ne. Pri vzgoji se bistveno spreminja otrok oz. tisti, ki se ga vzgaja, tisti, čigar vedenje, delovanje ali raz- mišljanje se spreminjajo. Na podlagi česa pa se spreminjajo vedenje, delovanje in razmi- šljanje vzgajanega? Spreminjajo se na pod- lagi tistih informacij, ki jih otrok prepozna kot pomembne za svojo dobrobit. Izvor teh informacij je otrokov vzgojitelj, pri čemer to lahko predstavlja kogarkoli: njegove starše, učitelje, vrstnike, naključne mimoidoče, so- cialna omrežja itn. Zaključimo lahko, da je vzgoja proces spreminjanja vedenja, ki ga narekuje socialno okolje vzgajanega. Starši tako predstavljajo le enega (vendar vse prej kot zanemarljivega) od virov in- formacij, ki jih ima otrok na voljo med svojim odraščanjem. Kako lahko to svojo vzgojno vlogo čim bolje izkoristimo? Za začetek lahko ozavestimo dejstvo, da je Foto: AJ Starši 30 Vzgoja, september 2020, letnik XXII/3, številka 87 vzgojna vloga staršev zaradi njihove enkra- tnosti in neponovljivosti na vseh vzgojnih področjih neprenosljiva in nenadomestlji- va. Starši so za otroka enostavno nenado- mestljivi, kar jim daje večje možnosti za uspeh v primerjavi s profesionalnimi vzgo- jitelji, saj le-te otroci nenehno menjavajo. Tako ostaja primarna odgovornost za vzgo- jo otrok v rokah staršev. To velja tudi za nji- hove vzgojne vloge, ki jih lahko v grobem razdelimo na pet področij: 1. skrb za zadovoljevanje otrokovih potreb, 2. poznavanje otroka, njegove osebnosti in delovanja, 3. individualiziranje procesa vzgoje, 4. spodbujanje otrokovega razvoja, 5. poosebljanje avtoritete. Starši lahko med vsemi vzgojitelji najbolje zadovoljijo otrokove potrebe po varnosti, ljubezni in pripadnosti, ki so za otroke ne- precenljive. Uspešno zadovoljena potreba po varnosti vzpostavlja spodbudno okolje za učenje, vzgajanje in napredek v razvoju. Odraščanje namreč od otrok zahteva veli- ko mero poguma, saj neprestano preizku- šajo neznane stvari. Ob tem jim občutek varnosti zagotavlja, da njihov neuspeh ne bo imel destruktivnih posledic, temveč bo priložnost za razvijanje novih sposobnosti. Otrok, ki se v svoji družini ne počuti lju- bljenega ali sprejetega, se bo najverjetneje enako ali podobno počutil tudi v družbi. Posledično bo veliko energije vložil v za- gotavljanje svoje lastne varnosti in manj v usvajanje novih znanj ter sposobnosti, pri čemer bo veliko manj tvegal. Zaradi tega bo tudi njegov napredek v razvoju počasnejši. Hitrost otrokovega razvoja pa ni odvisna samo od vzgajanega, temveč tudi od vzgo- jitelja in njegovega poznavanja otroka. Ker starši s svojim otrokom delujejo in sodelu- jejo praktično od rojstva dalje, lahko trdi- mo, da so starši tisti vzgojitelji, ki z otrokom preživijo največ časa. To jim daje možnost, da najbolje spoznajo otroka, njegovo oseb- nost in delovanje ter s pridobljenimi infor- macijami individualizirajo vzgojo za čim bolj optimalne rezultate. Z informacijami o otrokovem delovanju lahko pomagajo tudi drugim vzgojiteljem pri doseganju zasta- vljenih vzgojnih ciljev in tako še dodatno pospešijo otrokov razvoj. Nenazadnje imajo starši skupaj s primarno odgovornostjo za otrokovo dobrobit tudi primarno avtoriteto nad njim in njegovim obnašanjem. T o pomeni, da so starši tisti, ki presojajo dejanja drugih vzgojiteljev in jih opredeljujejo kot dobra ali slaba; starši so tisti, ki dokončno presojajo, ali je določena dejavnost za otroka konstruktivna ali de- struktivna, ali jo lahko otrok še naprej izva- ja ali jo je treba prekiniti. Pri tem je seveda spodbudno, da starši v primeru negotovosti pridobijo ustrezne informacije in tako pre- prečijo sprejemanje prenagljenih ali neute- meljenih odločitev. Kako naj torej delujemo kot vzgojitelji? 1. Najprej moramo vzpostaviti dober med- osebni odnos in s tem otroku zagotoviti zadovoljevanje potreb po varnosti, ljube- zni in pripadnosti. S tem bomo poskrbeli za čim bolj optimalno okolje za učenje, razvoj in vzgajanje. 2. Po vzpostavitvi kakovostnega okolja za vzgajanje spoznajmo vzgajanega in nje- govo delovanje znotraj tega okolja. Pri tem bodimo pozorni predvsem na nje- gova čustva, npr. katere dejavnosti so tiste, ob katerih otrok doživlja pozitivna čustva, in katere dejavnosti so tiste, ob katerih otrok doživlja negativna čustva. 3. Na podlagi svojih ugotovitev si nato za- stavimo vzgojne cilje, preko katerih bomo otroka naučili, kako naj uspešno deluje v družbi. Posamezen cilj lahko zasleduje- mo krajše ali daljše časovno obdobje. Ko cilje predstavljamo otrokom, naj bodo razdeljeni na čim krajše etape, saj jim bo to pomagalo ohranjati motivacijo in kon- centracijo pri zasledovanju zastavljenega cilja. Tako naj doseganje posameznega cilja ne bo daljše od enega tedna. Šele pri najstnikih lahko cilje razširimo na obdo- bje do enega meseca. 4. Ko so naši vzgojni cilji zastavljeni, nam preostane še njihovo zasledovanje in do- seganje, pri čemer si lahko pomagamo s poznavanjem svojega otroka in njegove- ga delovanja. Dejavnosti, ob katerih do- življa pozitivna čustva, lahko uporabimo kot spodbudo, nagrado, motivacijo ali kot sredstvo, preko katerega se bo otrok naučil določene spretnosti ali usvojil do- ločeno navado. Dejavnosti, ob katerih otrok doživlja negativna čustva, pa lahko izkoristimo za preprečevanje neželenega vedenja, ki bi se pri zasledovanju vzgoj- nega cilja pojavilo pri otroku. Usvojitev posameznega vzgojnega cilja ve- dno zajema tudi spremembo v delovanju osebe, ki jo vzgajamo. Zaradi tega opisane štiri korake med vzgojo nenehno ciklič- no ponavljamo in po potrebi prilagajamo sebi, svoji osebnosti in delovanju, otrokovi osebnosti in delovanju ter okolju, v katerem vzgajamo; vse z namenom, da bi otrok od- rasel v odgovorno, samostojno osebo, ki bo uspešno delovala v družbi. Literatura • Hrovat - Kuhar, Eva (2017): Izzivi sodobne vzgoje. Dob pri Domžalah: Miš. • Klanjšček, Miha (2019): Otrokovo dojemanje vzgojnih ukrepov svojih staršev. Magistrsko delo. Koper: Univerza na Primor- skem, Pedagoška fakulteta. • Krajnčan, Mitja (2018): Socialnopedagoške paradigme vzgaja- nja. V Mateja Marovič; Andreja Sinjur (ur.): Večdimenzional- nost socialnopedagoških diskurzov (str. 11–40). Koper: Založba Univerze na Primorskem. • Peček Čuk, Mojca; Lesar, Irena (2011): Moč vzgoje. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. Foto: Petra Duhannoy