LISTCK. Janez Stibler. t II. novembra 1925. Med našimi vrstami zadnji čas prav pridno deluje božja dekla Smrt. Ne mine skoro tedna. da bi ne pobrala vsaj enega. včasih pa zgrabi kar dva. Ševeda ne izbira ne med aktivnimi, ne med upokojenci. Očividno je zadovoljna z vsem, kar ji pride pod njeno ostro koso. Poleg našega nepozabnega Vodenika, je segla med čvrste upokojence, kj so kt«na.j izpregli in se hoteli odpočiti od dolge in trudapolne aktivne dobe. Padel je nepričakovano še kot hrast močan in čvrst naš Oselman. In 11. novembra je.umrl nenadoma Janez Stibler, prav zanimiv tip obmejnega šolnika iz polpretekle dobc. Zato zasluži, da mu je s temi vrsticami ohranjcn med nami spomin. Pokojni Janez Stibler ie bil širši iavnosti skoro docela nepoznan. Sai ga je komai poznal domač okra.i marnberški. Služboval ie namreč od leta 1886. pa do svoje upokojitve leta 1923.. torej polnih 37 let, na visoki enorazredni šoli pri Sv. Antonu na Pohorju (856 m). Ondi si je zbral tudi družico na poti življenja ter se poročil leta 1893. Rodila mu je šestero dece. od katerih iih ie polovica prcskrbljenih. Predno je prišel službovat k Sv. Antonu, ie učiteljeval 5 let v svojem rojstnem kraju, v divno romantičnem kotičku zelenega Pohorja, namreč pri Devici Mariji v Puščavi. Študiral jc v Mariboru. izpit napravil 1. 1880., usposobljenostnega pa v (iradcu leta 1885. Leta 1923. je šel v pokoi ter se preselil zaradi študirajočih otrok v Maribor. To je kratek »curriculum vitae«. 2c preje sem omenil, da je bil pokojnik zanimiv tip obmejnega šolnika polpretekle dobe. Naši mlajši generaciji se zdi inorda neumljivo, da je Janez Stibler sameval na hribovski enorazrednici polnih 37 let. Sa.j dandanes marsikdo iie vzdrži na še mnogo ugodnejšem kraJu niti par let.. On pa je vzdržal tako dolgo dobo. Natanko mi sicer ni znano. stavil na bi skoro fflavo. da mož vsa leta ni nikamor kompetiral. Sam sin trdegra in ponosnega Pohorja. je bil srečen in zadovoljen v gorskem zatišju ter je živel svoji šoli, družini in ljudstvu. Od Sv. Antona je gledal v prelepo Dravsko dolino, kjer so še nedavno vihrali pogosto ostri narodnostni boji, ki pa niso segli do njega in njegovega ljudstva. Zakai Sv. Anton se ni niti zmajal prav nikoli. pa če tudi so butali sovražni valovi ob njega. Prav gotovo je bila tudi v tem dejstvu njegova zasluga. # Janez Stibler je bil sila skroinen. Družbe ni iskal. Saj se ji ie bil v dolgorefnem samevanju že precej odtujil. NjeKOv poklic. družina. ondotno prebivalstvo in večno lepa narava Pohorja, vse to mu je zadostovalo popolnoma. Kljub temu pa ie bil zelo iskren narodnjak in Ijubitelj knjige. Vsak novec ie desetkrat obrnil, predno ga je izdal. A, če je šlo za organizacijo in stan, za narodnost ali pa za lepo knjigo. se ni prav nič pomišljal. Ko sem pred vojno opravljal poverjeniške posle za Slovensko in Šolsko Matico, je bil rajni brez vsakega prigovarjanja vedno in redno plačujoči ud. Po prevratu smo ustanavljali v ponemčenem ma- renberškem okraju učiteljsko društvo in on je bil prvi, ki je prihitel iz visokega Pohorja in očividno zadovoljen in srečen sedel v zadnji kotiček. Dasi je bil silno redkobeseden. vendar ni nikoli manjkal pri zborovanju. Stan in organizacija sta mu bila nad vse. Tudi v Mariboru si ga videl vsakokrat pri rednih .mesečnih sestankih upokojenega učiteljstva. dasi ni drugače nikamor zahajal v družbo, pač pa k raznim predavanjem. Mož ni imel v vseh 42 letih službe nikoli dopusta in nikoli ni bil resnejše bolan. Zato ie vse iznenadila njegova nenadna smrt. Kljub dežju ga je sprerailo k zadnjemu počitku na Pobrežie lepo število upokojenega učiteljstva in tudi nekaj aktivnih. Mnogi pa sploh niso vedelj za njegovo zadnjo pot. Med tistimi sem bil tudi jaz. Zato sem se oddolžil mirnemu, tihemu in skromnemu. a stanovsko nad vse zavednemu tovarišu in iskrenemu rodoljubu s temi vrsticami. Nai v miru počiva! Hren.