Flora Snežnika
'■■''Boštjan Surina
1: V I-1; k kolobarni ca je imeniten primer obrata vegetacijskih pasov. Od vrha proti dnu si sledijo dinarsko ruševje, subalpin sko bukovje, spet ru ščvje in busensko bil nižje. dno pa porašča subalpinsko rušnalo masnifje in čvrsto šašje.
foto: Boštjan Surina
2: Turška lilija (Lili um managoniie v ovršnem ruševju in rjastem š.išiu razme roma pogosta, Njene cvetove zelo rada obzira divjad, foto: Boštjan Surina
3:Vi Snežniku m-poleg primerkov kranjske lilije (LiHum t,mm'Hiiim), ki imajo cvetove nasičeno oranžne barve, pojav Ijajo tudi tisti z rume nimi cvetovi in z ne katerimi drugimi morfološkimi zname nji spominjajo na bo sensko lilijo (L fasni ihnmX Sistematski položaj teh taksonov na Snežniku še ni jasen.
foto: Boštjan Surina
S cvetano gora so se pred botaniki gotovo srečevali že pastirji, lovci, rudarji in gozdarji, a so poznavanje in raziskovanje flore oziroma vedo botaniko v širšem smislu ravno lekar narji in zdravniki povzdignili na znanstveno raven. Podobno kot velja za slovenske Alpe, da je zgodovina botaničnega delovanja, vsaj v zgodnji dobi, hkrati tudi zgodovina slovenskega gorništva, velja tudi za Snežnik. Zaradi še pred časom zelo odmaknjenega, prostranega, pretežno gozdnatega območja, »...v katerem so se skrivali razbojniki...«, se je bota nično raziskovanje Snežnika začelo razmeroma pozno. )a, Snežnik, najvišji vrh Liburnijskega krasa, je še danes divjina s pogledom na morje.
Prvi botanik, ki je stopil na snežniško ovršje, je bil idrijski lekarnar in kasnejši kustos Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani Henrik Frever. Bil je izjemen hodeč, saj je v enem dnevu (15.7.1827), od 200 zjutraj do 9zvečer prehodil razdaljo od Idrije do Trnovega, ki je bilo takrat še ločeno od Ilirske Bistrice. Po dveh dneh je dosegel tudi vrh. kjer je med drugimi zanimivi rastlinami zapisal tudi travnolistno vrči co (Edraianthus graminifolius, takrat še Campanula grammifo-lia) in s to imenitno najdbo opozoril na floristične in fitoge ografske posebnosti območja. Od takrat pa vse do danes pri vablja Snežnik številne naravoslovce, ki so s svojimi raziskavami utrdili sloves te botanično in še kako drugače zna menite gore.
Malo je ljubiteljev narave, ki bi se ne povzpeli na ta najvišji slovenski vrh zunaj Alp, saj je pristop nanj lahek, omogoča širen razgled, botanično zahtevnejšim obiskovalcem pa zagotavlja obilo presenetljivih srečanj z rastlinami, ki domujejo bodisi v Alpah bodisi v gorstvih Balkanskega pol otoka in skupaj ustvarjajo posrečeno in svojevrstno flori stično sestavo rastlinskih združb. Zaradi bogastva in poseb nosti snežniške flore so njegovo ovršje leta 1964 razglasili za botančni rezervat. Tu bomo srečali veliko v Sloveniji redkih ali celo samo na Snežnik omejenih rastlinskih vrst in
združb, od katerih bomo v tem prispevku zelo na kratko in zalo nepopolno predstavili predvsem tiste, ki uspevajo na njegovem ovršju*.
Nad prostranimi bukovimi gozdovi z jelko (Omphalodo-Fagetum s. lat.J, platanovolistno zlatico (Raminculo platanifo-lii-Fagetums. lat.) in kopjasto podlesnico (Polj/sticho lonchitis-Fagetum s. lat.) ter smrekovji. ki se navadno bolj uveljavljajo v mraziščih (Lonicero caeruleae-Piceetum in Hacquetio-Picee-tam), se dviguje osamljeni Snežni kov stožec. Njegovo ovršje v večji meri porašča dinarsko ruševje (llpperico grisebachii Pinetum nutgo) in mu daje značilni videz. Nad sestoji rušja, ki so bili nekoč verjetno izkrčeni zaradi paše, in med njimi se uveljavljajo negozdne združbe subalpinskih in alpinskih travišč, melišč, skalnih razpok, snežnih dolinic in visokih steblik. Od drugih grmovnih združb velja omeniti sestoje z VValdsteinovo vrbo (Salicetum maldsteiniame), ki poraščajo vlažna rastišča na osojnih legah, izmed visokega steblikov-ja pa gotovo sestoje, kjer prevladujeta goli lepeti (Adenos-tyles alliaria) in avstrijski divjakovec (Doronicum austria-cmn). Snežnik je zaradi svoje razmeroma visoke nadmorske višine (t 796 m) edini vrh v dinarskem svetu Slovenije, kate rega ovršje in razpihane grebene poraščajo subalpinska tra višča. Največ je čvrstega šašja. ki se na Snežniku pojavlja v posebni, dinarski obliki (Edraiantho graminifolu-Caricetum firmae). Posebnost teh sestojev so ilirske vrste, torej tiste, ki so razširjene vzdolž Dinaridov od Slovenije do Albanije in so pri nas zelo redke. npr. travnolistna vrčka (Edraianthus graminifolius), lepničevolistni grintavec (Scabiosa silenifolia), Scopolijev repnjak (Arabis scopoliana), kranjska trinija (Trinia carniolica), Malvjeva konjska kumina (Scseli malyi), nizka lepnica (Heliospcnna pusilla) in Beckova perla (Asperu-la beekiana). Fitogeografsko posebnost, kažejo tudi sestoji ostnatega šašja (Scabioso silemfoliae-Caricelum mucronatae in Edraiantho gramimfolu-Caricelum mucronatac), velesja (Scabioso silemfolii-Dryadelum octopetalae), malopovršinski sestoji Kitaibelovega (Carice tu m kitaibelianae), skalnega
16 Svet ptic
CEdraiantho graminifolU-Caricetum rupestris) in rjastega šašja (Hi/perico grisebach i i- Ca ricetu m ferrugineae) ter bosenskc bil niče (Festucetum bosniacae), ki se zaradi tam rastočih ilirskih vrst dobro razlikujejo od sestojev jugovzhodnih apneniških Alp. Večina navedenih združb je v Sloveniji omejena zgolj na ovršje Snežnika oziroma na njegovo planoto.
Gotovo ni posebnost Snežnika, da v omenjenih združbah uspevajo rastlinske vrste, ki pripadajo tako različnim flor nim elementom, presenetljivo pa je, da se vse skupaj dogaja na zelo majhnem prostoru. Mnogo vrst dosega tu mejo svoje razširjenosti: alpske jugovzhodno, balkanske severovzhod no, ali pa njihovo pojavljanje v obeh smereh hitro pojema. Veliko pa je tudi tistih, ki se pojavljajo tako v Alpah kot na Balkanskem polotoku, npr. planika (Leontopodium alpimm), ostnati šaš (Carex mucronata), rušje (Pimis mugo), alpska nebina (Aster alpimm), planinski pelin (Achittea clavenae), koroška zlatica (Raminculus carinthiacus), rjasti šaš (Carex ferrugi-nea) in še mnoge druge. Izmed alpskih (pretežno vzhodno-alpskih in jugovzhodnoalpskih) rastlin, ki jim je Snežnik začrtal jugovzhodno mejo areala, velja omeniti npr. bohinjski in zvezdastodlakavi nizki repnjak (Arabis vochinensis, A. pumilassp. slellulata), noriško lakoto (Galium noricam), rdečo murko (Nigrilclla miníala), Traunfellnerjevo zlatico (Ranim culus traunfellneri) in homulični kamnokreč (Saxífraga sedoi-des ssp. sedoides). Še nekoliko bolj jugovzhodno v Liburnijski kras sežeta podaljšana špajka (Valeriana elongala - Risnjak) ter izrodna zlatica (Ranuncuhis hybridus - Snježnik v Gorskem Kotarju, Šator v zahodni Bosni), za kateri je bil Snežnik nekakšna vmesna postaja pri selitvi na jugovzhod. Nekaterih alpskih vrst proti pričakovanjem še nismo našli. Tako v skalnih razpokah zaman iščemo rumeno milje (Paederota lútea), avrikelj (Prímula aurícula) in skorjasti kam nokreč (Saxífraga erustata), medtem ko je grozdasti (S. pani in/rt iii,) danes precej redek, čeprav je bil po navedbah tržaškega lekarnarja, filozofa in botanika Bartolomea Biasoletta pred 160 leti na ovršju še precej pogost. Prav tako še nismo opazili slečnika (Rhodothamnus chamaecystus), brez katerega si jugovzhodno alpskega ruševja sploh ne moremo predstavljati.
Vrste, ki pri botanikih vzbujajo največ pozornosti, so seve da balkanske. Snežnik ponazarja severozahodno mejo area la lepničevolistnega grintavca (Scabiosa silenifolia) in Malv-jeve konjske kumine (Seseli malyi), medtem ko po dosedanjem vedenju Snežnik velja za edino slovensko rastišče nizke lepnice (lleliosperma pusilla), bosenske bilnice (Festuca bosniaca), Beckove perle (Asperula beekiana), dinarske smilj ke (Cerastium dinaricum), liburnijskega sviščevca (Gentianel-la liburnica) in Kitaibelovega šaša (Carex kitaibeliana). Scopolijev repnjak (Arabis scopoliana) in travnolistna vrčica (Edraianthus graminifolius) segata še do Nanosa in Trnovskega gozda, deljenolistna črnobina (Scrophularia laci-niata ssp. variegata) do Nanosa, kranjsko trinijo (Trinia car-niolica) pa so botaniki, zanimivo, opazili tudi na Mangrtu. Presenetljivo je nedavno odkritje Waldsteinove zvončice (Campanilla waldsteiniana) v skalnih razpokah vrha jugovz hodno od snežniškega ovršja, ki pa botanični javnosti Še ni bilo posebej predstavljeno. Najbližje Snežniku je znana z Velebita, novo rastišče na Snežniški planoti pa tudi v fitoge-ografskem oziru smiselno zaokrožuje Liburnijski kras. Na snežniškem ovršju pa izmed balkanskih vrst pogrešamo travnolistno vilovino (Sesleria jum'ifolía), ki je sicer na južnih in prepihanih obronkih planote precej pogosta ter porašča prisojne in razpihane dinarske grebene od jugozahodne Slovenije pa vse do Črne gore.
Za nekatere rastlinske taksone na Snežniku so botaniki
ugotovili, da so novi. Tako so opisali npr. golikasti dlakavi oklep (Androsace villosa f. glabrescens), snežniško veleso (Dryas oetopetala f. sneznicensis), liburnijski sviščevec (Gen-tianella liburnica), kraško planiko (Gnaphalium leontopodium var. krasense) in »snežniški« črnilec (Melampprum velebiti-cumssp. motnis-nivalis), ki ima v času cvetenja (poletna rasa) še ohranjene klicne liste, a z izjemo morda črnilca in sviščevca pri sedanjih sistematikih nimajo taksonomske vred nosti.
Zapisano dovolj zgovorno govori o potrebi po varovanju snežniškega rastlinstva. Do neke mere - formalno - je to zagotovljeno z ustanovitvijo botaničnega rezervata iz leta 1964, a kot vse kaže, to ne zadostuje. Skrb zbujajo množice ljubiteljev gorske narave, ki se vsako leto zgrinjajo na nje gov vrh, pri čemer s hojo in posedanjem najbolj ogrožajo ovršno združbo šašja s travnolistno vrčico. To travišče je posebej izpostavljeno uničevanju zaradi hoje in posedanja v zimskem času, ko je ovršje zaradi močne burje kopno in vegetacije pred mrazom in mehanskimi poškodbami ne varuje snežna odeja. Zato je organizacija množičnih priredi tev, planinskih pohodov in konjeniških zborov na ovršju zaradi majhne površine, ki jo pokriva ta združba, z naravo varstvenega stališča zelo sporna. Zavedajoč se naporov ilir skobistriških planincev pri graditvi planinskega zavetišča na vrhu Snežnika bi nenazadnje k manjšemu »obleganju« vrha in s tem ohranjanju ovršne flore in vegetacije bistveno prispevala njegova premestitev na primernejšo lokacijo, npr. na Obračališče ali sploh na bližnje, uro in pol hoje oddaljene Sviščake, kjer že stoji planinski dom. saj se še vedno veliko obiskovalcev te gore na vrh povzpne zaradi zavetišča samega. Gotovo bo to v prihodnosti eden izmed izzivov ne le primorskega (podobno velja npr. za Slavnik!), marveč tudi slovenskega planinstva. Nekatere vrste na Snežniku pred človekom varuje nedostopnost njihovih rastišč. To so lahko skalne razpoke ali pa globoke vrtače, ki jih po brezpotjih oziroma prek ruševja dosežeš le s »hudo telovadbo«. Zato pa jih ponekod ogroža narava sama s počasnim, a vztrajnim zaraščanjem določenih rastišč z ruševjem, ki postopoma izpodriva nekatere maloštevilne primerke redkih rastlinskih vrst. Sestoji rušja, ki danes popolnoma prevladujejo na Snežniškem ovršju, v preteklosti niso bili tako površinsko razširjeni. Predvsem je temu botrovalo njihovo krčenje (sečnja in požiganje) za potrebe paše drobnice, kar prof. Tone Wraber med drugim uteme ljuje tudi z najdbo visoke prerasti (Bupleurum falcalum) na snežniškem ovršju. Zanimivo je, da je bil zadnji večji požar na snežniškem ovršju, kjer je pogorela obsežna površina sestojev rušja, zabeležen 12. septembra 1925. V znak protesta so ga podtaknili primorski rodoljubi ravno v trenutku, ko so reška sekcija italijanske planinske organizacije (CAI. Club Alpino Italiano, sezione Fiume) in predstavniki itali janske fašistične oblasti na Sviščakih proslavljali odprtje takrat največje planinske postojanke v vzhodnem delu države, imenovane »Rifugio Gabriele d'Anunzio«. Protesti ralo je tudi vreme, saj jim je slovesnost pokvaril oblak, ki seje v tistem trenutku utrgal nad Ilirsko Bistrico in Sviščaki ter pregnal goste.
Kljub lahkemu vzponu je osvojitev vrha za številne obiskovalce čudovito doživetje, ki ga podkrepljujeta izjemen razgled in pisana cvetana. V visokem poletju jo lahko občudu jejo prav vsi, saj za to ni potrebno poglobljeno botanično znanje. Botanično zahtevnejši obiskovalci pa bodo za pote šitev svojih želja morali tu in tam pobrskati med rušami čvrstega šašja. Zato naj bo ta skromni prispevek namenjen vsem tistim, ki bi ta enkratni svet želeli spoznati nekoliko pobliže. •
4: Travnolislne vrči ce (Edraianthus grami nifolius) v visokem poletju ne moreš ¿grešili, saj značilno vijoličasto obarva ovršje. Čvrstemu šašju daje poleg dru gih ilirskih vrst dinarski značaj, saj je kol prava balkanska vrsta razširjena od Trnovskega gozda do Albanije z disjunk tom na Apeninskem polotoku.
(oto: Boštjan Surina
5: Brez planike (Leon-lopodium alpimo)i^si alpskega šopka ne moremo predstavlja ti. Na Snežniku so bo taniki opisali posebno. kraško planiko (Lconlcpodiui >1 olpi num var. krasense), vendar pri današnjih sistematikih nima taksonomske vredno sli, zato se ime ni pri jelo.
foto: Boštjan Surina
6: Srečanje z rdečo murko (\'igritclUi mi mata) je na Snežniku redko doživetje. Po vsej verjetnosti jo je na Snežniku (pri Treh kaličih) prvi opazil dr. France Avčin. ko se je junija 19.1.1 skupaj z inž. Cvekom prvič povzpel na goro. loto: Boštjan Surina
7: Eni najbolj značil nih vrst Liburnijskega krasa je gotovo \lalyjeva konjska ku mina (Sneti matyi). Na Sne/niku jo je. /a nimivo. šele v šestde setih letih 20. stoletja odkril domač i hota nik dr. V. Strgar. Njen areal se razteza med Snežnikom in Velebitom. toto: Boštjan Surina
* Namenoma sem se izognil navajanju šle vilnih domačih in lujih botanikov, ki so delovali na območju Snežnika in bistveno prispevali k poznava nju njegove flore in vegetacije, prav tako ne navajam obsežne zadevne literature, saj bi to preseglo okvir namena pri spevka. Pri pisanju se seveda opiram tako na lileraturne podal ke kol tudi na lastna opažanja.
//letnik 10, številka 02. julij 2004
17