Izrazje Poimenovalni sistem v slovenščini France Novak1 Najprej moram povedati, da ne bom govoril kot strokovnjak za informatiko, temveč kot človek, ki se ukvarja z jezikoslovjem in ki ga zanimajo tudi vprašanja izrazja na raznih strokovnih področjih. Spoznanja o izrazju v posameznih strokah, zlasti o njegovem razvoju, potrjujejo misel, da sedanji položaj slovenskega strokovnega izrazja ni kaj posebnega, temveč je predvsem varianta podobnih položajev v preteklosti. Ima pa seveda vrsto časovnih značilnosti, med katerimi so: odprtost naše družbe v svet, povezanost in pretočnost svetovnih informacij, dostopnost učenja tujih jezikov, zelo hiter razvoj posameznih dejavnosti, odvisnost zaslužka od svetovnega trga, odvisnost od tuje literature, zlasti učne, množica delavcev na posameznih področjih idr. V takem položaju ima skrb za relativno samostojen razvoj izrazja na posameznih področjih posebne zahteve. Nekateri menijo, da so te zahteve težko obvladljive. To do neke mere drži, vendar niso nič posebnega; v vseh obdobjih so bile podobne težave, ko je bilo treba razvijati jezik za nove naloge; lažje je zdaj zato, ker je jezikovni sistem bolj natančno raziskan in popisan, poznamo tudi veliko dejstev o poimenoval-nem sistemu; ta je že tudi preizkušen, iz česar imamo tudi veliko praktičnih izkušenj. Teh res da ne pozna vsakdo, vendar teorijo, ki je na podlagi takih izkušenj nastala, lahko v jezikovnih priročnikih poišče vsakdo. Po tej strani bi bilo lahko ustvarjanje novih poimenovanj celo laže kot nekdaj, recimo, v Trubarjevem in Dalmatinovem času. Res pa je, da je zaradi nekaterih pojavov danes to delo tudi teže: razvoj gre hitro, področij je veliko, delavcev je veliko, zalo je tudi veliko variant razvoja in seje teže uskladiti, povezanost s svetom je večja in zajema bistveno več ljudi, zato prihaja tudi do hkratnega prevzemanja iz različnih jezikov. Menim tole: kot vsaka generacija je tudi naša postavljena pred nalogo, da Čim primerneje reši vprašanja, pred katera nas postavlja domači in svetovni razvoj. Številne in sprotne poimenovalne naloge je veliko laže uspešno reševati, če imamo v zavesti najpomembnejša spoznanja o poimenovalnem sistemu. Menim, da je tega znanja med uporabniki in razvijalci strokovnih terminologij v povprečju premalo. Preveč je odvisno od interesa posameznika, premalo pa ga daje že sama šola. Tako imamo med strokovnimi delavci po eni strani veliko ne dovolj poimenoval-no ustvarjalnih ljudi. Hkrati pa imamo veliko ustvarjalnih posameznikov, ki - sicer s težavami - rešujejo zamujene priložnosti in popravljajo neoptimalne rešitve. Kdor obvlada poimenovalni sistem, laže opravlja poimenovalne naloge, ima več uspehov pri tem in ima tudi večji pogum. Poznavanje poimenovalnega sistema Se ni dovolj, saj je potrebno tudi poznavanje področja, kjer nastajajo poimenovalne potrebe, to je strokovno znanje. Popolnoma napačno je mnenje, da je že samo eno ali pa drugo dovolj. Idealno bi bilo, če bi bila oboja znanja združena pri eni osebi, vendar je dobro tudi sodelovanje strokovnjaka s posameznega področja in jezikoslovca. Ravno tako kot strokovno in jezikoslovno znanje je pomembna pot, po kateri naj bi prišla nova poimenovanja med ljudi. Najbolj primerna pot je poimenovanje ob ustvaritvi ali prenosu kakega znanja ali izdelavi kakega izdelka. Pogosta je pot prek prevajanja. Zato jc prevajanje za jezik, kol jc slovenščina, izrednega pomena. Iskanje primernega izraza velikokrat dolgo traja, napolnjeno je z začasnimi manj primernimi rešitvami. Pogosto predlaga nove izraze posameznik prek originalnega, prevedenega ali prirejenega besedila, vendar ni redko, da to naredi kaka terminološka komisija. Usoda predlogov, ki jih dajejo posamezniki, je praviloma odvisna od strokovne moči ustvarjalca. Pri komisijah pa gre že na začetku za širši dogovor. Pomembna je pravočasnost stvaritve novega poimenovanja, da ne prihaja do nepotrebnih podvajanj in zapletov, ki so povezane s tem. V posameznih obdobjih se razvijajo posamezna področja bistveno hitreje kot druga. V njih potrebujemo več novih izrazov. Razvoj ni vedno spočet pri nas. Pojav najprej poimenuje tisti, ki ga odkrije; ta to tudi najlaže naredi, ker okoliščine dobro pozna. Na splošno velja načelo, da pojem lahko poimenujemo, ko ga spoznamo. Čim bolje ga spoznamo, tem laže ga 1 Dr, France Novak je raziskovalec na Inštitutu za slovenski Jezik F. Ramovia Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in ume t-nosti. Njegovo prvo področje dejavnosti je leksikologija, drugo pa funkcijska zvrstnost. 1998 -Številka 2 -letnik VI i^jruiwidNFORMATIKA Izrazje bomo poimenovali. Iskanje primernega poimenovanja je lorej zelo odvisno od poznanja vsebine. Pogosto se v tej zvezi omenjajo merila, kdaj je vsebina, zlasti prevzeta, dovolj dobro spoznana. Tu naj omenim načelo, po katerem mi je stvar, ki je nisem sposoben poimenovati, premalo jasna. Vendar je ob tem treba opozoriti še na nekaj: če hočem delati nova poimenovanja, moram poznati tudi dosedanja poimenovanja na tistem področju; samo tako lahko računam, da bom odkril pravo pot. Informatika je danes področje, na katerem je veliko sprotnih poimenovalnih potreb, ker se naglo razvija, ker je interdisciplinarna in ker se z njo ukvarja vedno več ljudi. Novosti je veliko. V glavnem mi sledimo mednarodnemu razvoju. Normalno je, da je veliko poimenovalnih nalog, lorej gre za znatno prilagajanje jezika novim potrebam. Prilagoditev mora biti prirejena novim svetovnim razmeram, hkrati pa mora koreniniti v naši jezikovni specifičnosti. Gre za več nalog. Najprej so terminološke, to se pravi, da je treba napraviti toliko in toliko novih strokovnih izrazov. Pri tem naj opozorimo še na to, da potrebujemo strokovno izrazje za znanstveno in razvojno delov informatiki, pa naj gre za pojme iz strojne opreme ali pa programske pojme, če omenimo zgolj računalniški del te dejavnosti. Na drugem mestu imamo potrebo po izrazju, ki se uporablja pri praktični uporabi te dejavnosti in ki ga imenujemo poslovno izrazje informatike. Pri tem izrazju gre za nekatere poenostavitve glede na ozko znanstveno izrazje. Pri praktičnem delu pa vedno nastaja in se v omejenem krogu in za omejene naloge uveljavlja tudi žargonsko izrazje. Vendar za to izrazje ni treba organizirano skrbeti, čeprav je kot fenomen za jezikoslovje zelo zanimivo. Druga pomembna jezikoslovna naloga v informatiki je prilagajanje jezika, to se pravi jezikovnih sredstev in kategorij za strojno uporabo. Pri tem gre za ustrezne raziskave vseh področij slovnice, slovarja pa tudi pravopisa in besed i loslovj a, ki omogočajo take opise in zbirke, s katerimi lahko dela ali pomaga delati oz. bo lahko delal oz. pomagal delati tudi stroj. Gre pa tudi za prilagajanje programske opreme našemu jeziku. Računati moramo, da bo to delo neprestano teklo, ker se tudi tehnologija neprestano razvija. Vendar o tej jezikoslovni nalogi, ki je prav tako pomembna kot poimenovalna, če ne še bolj, tokrat ne bomo govorili, temveč se bomo osredotočili samo na vprašanja, kako prihaja v jeziku do novih izrazov. Poimenovalni sistem Poimenoval ni sistem imenujemo urejeno dejavnost, ki zajema vse načine, po katerih tvorimo nova poimenovanja česa. Lahko rečemo, da so to pravila, po katerih delamo nove izraze novim ali starim pomenom.2 Pri vsakem poimenovalnem načinu je potrebno vedeti, za katere naloge jc najprimernejši. Sistem je po svoje zapleten, vendar je ljudem zelo dostopen, saj ga podzavestno nekako obvladamo. Gre zato, da ga spravimo v zavest ljudem, ki bi ga zaradi svojega položaja oz. dela morali poznati, in da opozorimo, kako pomembne so poglobljene informacije o njem, saj ni samo zapleten, ampak je po svoje tudi zelo bogat. Kdor se ne poglobi v zapletenost, ga ne pozna dovolj in če ga ne pozna dovolj, ga teže in slabše uporablja. Pri nas je poznavanje poimenovalnega sistema še posebej pomembno, ker imamo objektivno manjše možnosti, da bi se normalen razvoj uravnava! že sam po sebi. Naša družba je zelo odprta navzven, od tu prihaja razmeroma veliko raznorodnih vzpodbud. Posamezne dejavnosti imajo omejene človeške in materialne možnosti. Zato je zelo pomembna gospodarnost in strokovnost pri delu. Pri našem jezikovnem razvoju je bil zavestni dejavnik vedno zelo poudarjen. To bo ostalo tudi vnaprej. Računati moramo z možnostmi, ki jih imamo, in prav nesmiselno bi se bilo vesti drugače. O poimenovalnem sistemu razpravljamo manj-krat, kot bi bilo dobro. Tako sklepam spričo slabosti, ki jih imamo pri ustvarjanju novih izrazov in navsezadnje tudi lastnih imen, zlasti stvarnih lastnih imen. V slovnicah je ta vsebina nekako vključena v besedo-tvorje, čeprav je besedotvorje nekoliko ožji pojem, saj pri ustvarjanju novih izrazov uporabljamo poleg be-sedotvorja še večpomenskost, ki ji nekateri pravijo semantično besedotvorje, opisovanje, po katerem dobimo večbesedne izraze, in prevzemanje. Menim, da bi moralo pri poudarjanju pomena poimenovalnega sistema več narediti zlasti strokovno šolstvo. Vsaka strokovna veja bi morala poučevati tudi poimenovalni sistem na svojem področju, ne samo glede na nove naloge, ampak tudi glede na doseženo stanje. Pomembno vlogo opravljajo tudi drugi dejavniki. Pogosto so to strokovna društva ali institucije, ki skrbijo za razne terminološke komisije. Tudi prizadevanja strokovnjakov posameznikov so izredno pomembna. Obvladanje poimenovalnega sistema vključuje najprej poznavanje povsem tehničnih pravil vseh poimenovalnih načinov ali vrst, obvladanje stroke do - Pomen je jezikovna kategorija ia abstrakcijo, ki jo imenujemo pojem; ta p a označuje pojave iste vrste v stvarnost/. iqxtmlmti NFORM ATIKA 199B-številka 2-letnik VI Izrazje take mere, da je možno razpravljanje o novih poimenovanjih, in sposobnost za presojo, kdaj je katera izmed poimenovalnih vrst najprimernejša. Besedotvorje Besedotvorje je najpomembnejša izmed teh dejavnosti ali poimenovalnih načinov. V priročnikih je izmed vseh vrst najbolj natančno popisano.3 Učni načrti mu posvečajo razmeroma veliko pozornosti, vendar se dogaja tudi z njo tako kot z drugimi ravninami, da je premalo utrjevanja znanj, zato končni rezultat ni dovolj uporaben. Primanjkljaj nastaja zlasti po srednji šoii, ko študentje praviloma ne dobivajo dovolj sistematičnega znanja o tem, katera izrazijska vprašanja se najlaže rešujejo z besedotvorjem. liesedotvorje se uporablja pri bogatenju samostalnika, pridevnika, glagola in prislova. Druge besedne vrste, kolikor nastaja pri njih potreba po novih izrazih, uporabljajo druge ustvarjalne oz, poime-novalne načine. Besedotvorni sistem je področje, kjer se srečujemo z zelo številnimi pojavi, ki so v Številnih medsebojnih razmerjih in prehodih, zaradi tega je po eni strani težak za spoznavanje, po drugi strani je pa ravno to bogastvo razmerij, ta zapleteni ustroj samo posledica neizčrpnih možnosti za ustvarjanje novih izrazov. Morfema, ki se pri besedo t vorju uporabljata, sta podstava in obrazilo. Podstava prinaša v tvorjenko stvarni del vsebine, medtem ko obrazilo vključuje stvarno vsebino v besedno kategorijo (miz-¿ca, kttp-i-ti, kup-ova-ti). V navedenih zgledih sta podstavi miz-inkitp-. Obrazila pa so-/crt, -i-,-ova-; prvo uvršča tvorjenko med manj šal niče, drugi dve pa v posebni kategoriji glagolov. Končni -ti pri glagolih seveda ni obrazilo - saj če bi bil, bi bili tako rekoč vsi glagoli izpeljani enako - ampak je končnica. Važno je, kako pridemo do podstave. Podstave so iz obstoječe besede. Najlaže jo dobimo tako, da besedo sklanjamo in to, kar se ne spreminja, se uporabi za podstavo nove tvorjenke: miza, mize, mizi, mizo itd.; podstava torej je miz-. Pri nekaterih samostalnikih je stvar nekoliko zapletenejša, bodi, da je v stranskih sklonih za današnje oči osnova podaljšana: drevo, drevesa, drevesu, z drevesom, podstava je dreves-; oče, očeta, očetu, z očetom, podstava je očet-; mati, matere, materi, mater, podstava je mater-; hči, hčere, hčeri, hčer itd., podstava je hčer-, npr. drevesen, drevesce; očeten, očetov; matere/l, materin; hčerin, hčerka. Zelo pomembna je izbira podstave. Tu se naslanjamo na vsebinske navezave. Proces imenujemo motivacija. Od tega pride tudi termin - motivirana beseda. Iskanje motivacije je prvo pomembno dejanje imenovanja. Na prvi pogled je več možnosti. Iščemo najprimernejšo. lo je zelo ustvarja I no delo. Pogosto se dogaja, da se uporablja za isto vsebino več motivacij, lako pridemo do sinonimov. Ker so sinonimi potrebni, samo Če je nujno več stilno različnih izrazov za isti pojem, se izogibamo stilno enakovrednih sopomenk (veda, znanost). Vendar pri sinonimih ne gre vedno za različne motivacije, ampak zelo pogosto tudi za prevzete izraze, npr. knjižnica, biblioteka. Obrazilo je druga pomembna sestavina. Ima več podvrst, ker je lahko na različnih krajih podstave: na začetku - predpona ali prefiks (ori-iti,porf-predsednik), na koncu oz. za podstavo - pripona ali sufiks {miz-icc, belkast, kup-atw-ti), med deloma dvojne podstave - medpo-na ali infiks (živin-o-zdravnik). Iskanje primernega obrazila je dokaj odgovorno ustvarjalno dejanje in je povezano z intenzivno analizo, ker imamo za isti besedotvorni pomen pogosto več obrazil. Ia si praviloma razdelijo pristojnosti. Včasih jim pomagamo kar dogovorno, npr. -ski: -en (tehniški: tehničen); -lec: -Inik (sesalec, sesalnik), V zvezi z obrazilom je treba opozoriti še na to, da je včasih skrito, in sicer pri glagolih. Morfem -ti je namreč končnica; obrazilo je pa to, kar je med podstavo in med končnico (kup-r>wi-ti), Od različnih kombinacij podstave in obrazila je odvisna besedotvorna vrsta: izpeljava, dobimo izpeljanko (sin-ko, bel-kast); sestava, dobimo sestavljenko (od-iti, pre drag), zlaganje, dobimo zloženko (živin-o-zdravnik). Imamo pa tudi besedotvorne vrste brez, obrazil: sklapljanje, tvorjenka je sklop (dobimo jo tako, da poenotimo večbesedno ubeseditev, npr. uebodigntreba); posamostaljenje (dobimo ga tako, da pridevniku, zaimku ali kaki drugi besedni vrsti damo samostalni-ške lastnosti -dežurni (bo odločil),jaz, jaza); krnitev (nastane tako, da izpustimo del besede ali imena, pogosto se uporablja v imenoslovju - Miroslav : Miro). Med besedotvorje uvrščamo tudi neobrazilno tvor-jenje novih izrazo, in sicer s spreminjanjem besedne vrste, npr. posamostaljenje, ali pa z izpuščanjem posameznih delov besede ali besedne zveze (krnitev) Večpomenskost Večpomenskost4 je lastnost, da ima beseda več pomenov, Lastnost je splošno uporabna zato, ker je razvoj 3 Poglavje o besedohvrju Je sestavni det slovnic. Slovensko besedotvorje je monografsko obdelal Anton Bajecvletih 1950-1959. V novejiem (asu posveta besedotvorni največ raziskovalne pozornosti Ada Vidovič Muha, najvažnejše njeno besedotvorno delo je monografija o zloženkah iz leta 1988. * Praktični: podatke o večpomenskosti je mogoče dobiti v znatni meri v vetjih slovarjih. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ki je izhajal od 1370 do 1991 so pomeni označeni & Številkami, dvema poševnicama in z znakoma za terminologijo In frazeologijo. Opozorili je treba tudi na to, da so drugotni pomeni pokosi o tudi stilno zaznamovani. Teorija o večpomenskosti je pogosta sestavina leksikoloikih sestavkov. 1998 - Številka 2 • letnik VI i iponibt ml NFOft M ATIKA. Izrazje pomenov odvisen od posebnih pomenskih pravil, ki so človeku razumljivi in jih uporablja že nekako podzavestno in lahko pričakuje, da ga bodo tudi drugi razumeli. Z večpomenskostjo dosegamo gospodarnost, hkrati pa z njo izražamo svoje razmerje do povedanega. Pomeni, ki nastanejo na podlagi večpomenskosti, so stilno lahko različni. Nekateri so splošno sprejeti in blizu nevtralnosti, npr. šola v pomenih »ustanova«; »stavba šole«; »izobraževanje na šoli«; drugi so stilno močno obarvani, npr. šola v pomenu »učenci in učitelji šole«. Najpomembnejša postopka pri nastajanju drugotnih pomenov sta metafora, ko beseda dobi drugoten pomen na podlagi podobnosti med poimenovanimi pojavi, in metonimija, ko se beseda pomika s celote na dela ali pa obratno, kot je zgoraj pri Soli. Opisovanje Opisovanje® je zelo uporaben način poimenovanja, zlasti v strokah. Opisov je več vrst. Najpogostejši tip je samostalnika zveza s pridevnikom, npr. Šivalni stroj; programska oprema; strojna oprema. Drugi tip - prodaja na debelo - že kaže, da so formalne možnosti velike. Če bi pogledali v kak terminološki slovar, bi šele videli, kako velike možnosti so v tej dejavnosti. Opisovan je je eden najpomembnejših poimenovalnih načinov v strokovnem izrazju. Prevzemanje Pri bogatenju besednega zaklada se je vedno uporabljalo tudi prevzemanje iz drugih jezikov," Bistvo te dejavnosti je, da jezik posvoji kak tuj izraz bodi za pojem, ki ga je ravno tako prevzel, npr. čip, ali pa za pojem, ki je sicer že dolgo znan, a rabimo tudi stilno drugačno poimenovanje, npr. promocijaza predstavitev. Pri prevzemanju poznamo več stopenj, zlasti pa prevzem brez sprememb in prevzem, pri katerem izraz bolj ali manj prilagodimo domačemu jezikovnemu sistemu (glasovno, pisno, obli kos lovno). Prevzemanje je zlasti pomembno pri zapletenih strokovnih pojmih, ko je težko najti primerno domače poimenovanje in pri katerem sklepamo, da bodo tudi drugi jeziki prevzeli izvirno besedo Poimenovalni načini Vsak od teh načinov je za posamezne naloge lahko zelo primeren ali pa tudi manj primeren. O primernosti je treba govoriti hkrati ob spoznavanju poi men ovalne kategorije. Na podlagi sedanjega stanja lahko z analizami ugotovimo, kakšne prednosti ima kaka kategorija. Ko se srečamo s poimenovalno nalogo, bomo torej najprej pomislili na možnosti, ki jih poimenovalni sistem nudi. Potem bomo analizirali, kakšne posebnosti ima naloga. Ko bomo prišli do ožjega izbora, bomo začeli iskati najboljšo možnost. Velika razlika je, ali moramo poimenovati pojav, ki bo postal osreden, ali pojav, ki je samo majhen del večje celote. Osrednje pojme bomo poskušali poimenovati tako, da bo iz izraza možno delati nadaljne izpeljanke, npr. informatika, informatik, informatizacija ipd. Večbesedno poimenovanje je zelo primerno za poimenovanje podvrst česa. Ustvarjalec mora zelo paziti, da ustvari izraz, s katerim bodo tudi drugi lahko zadovoljni. To doseže tako, da čim natančneje upošteva norme poime-novalnega sistema. Izgovarjanje, da jezik česa ne pozna, ja problematično. Če je stvar nova, je jezik še ni mogel poimenovati. Tu pride do potrebe po ustvarjalnosti. Ker se Šteje, da je jezikovni sistem popoln, se na nezmožnost jezika niti ne moremo izgovarjati, ampak je stvar v našem znanju, v poznavanju našega poimenovalne-ga sistema, la je tak, da lahko z njim poimenujemo vsak pojem, vendar mora imeti tisti, ki naj stvar poimenuje, dovolj znanja in podatkov. Ko je izraz ustvarjen, ga je treba z vso pozornostjo obravnavati. Menim, da ni dobro, če za vsako ceno držimo poimenovalno nalogo nerešeno ali pa rešeno samo začasno. Dokler izraz ni dober, je treba vneto iskati primernega. Dobro se mi zdi, da oblikujemo skupine strokovnjakov, ki nekako pretresejo uporabnost oz. primernost novih izrazov. Če je izrazje ustaljeno, dejavnost laže teče. Sklenem naj s prepričanjem, da mora vsaka dejavnost, zlasti tista, ki se hitro razvija, pri zadovoljevanju svojih poimenovalnih potreb v veliki meri upoštevati poimenovalni sistem in njegovo norme. 5 H>c/,j(/(e o opisovanju dobimo pnidvsem v slovnici. in sicervskladnji. kjer je govoro besednih zvezah. Praktične dosežke lahko iščemo v Slovakih, zlasti strokovnih. 6 Prevzemanje je za praktične potrebe predstavljeno v slovnicah in v pravopisu, obširnejša teorija je pa obdelana v strokovnih razpravah o besednem zakladu in o iastnoimenskih vprašanjih. ■ iipomhtdNFORM ATIKA 1998 • Številka 2 - letnik VI