292
Šolske stvari.
Kako so liberalci začeli soditi o novih ljudskih
šolah.
Pozor!
Kdor je tako nesrečen, da je bral le liberalne časnike, temu se je morda res sanjalo, da so ljudske šole, kakoršne so v Avstriji osnovali liberalci, strašansk napredek v ljudski omiki. Dan na dan, bodi si v časnikih, bodisi v svojih zbirališčih, so trobili liberalci in nekteri še trobijo, da se otroci še le zdaj kaj uče v šoli, da ni veče sreče od šole, v novem duhu osnovane, in da za državljana ni važnejše dolžnosti, nego podpirati brezverske šole. Kdor pa z zdravimi telesnimi in duševnimi očmi opazuje šole, ta ve, v čem napredujejo nove šole.
Ni čuda, da celo priprosti stariši z glavo in ramami zmajujejo in prav skrbno poprašujejo: kaj bo iz naših otrok, ki obiskujejo nove te šole. In tako tožijo z vso pravico. Hvala Bogii, da slovenske šole še niso tako globoko zabredle v liberaluško blato, o čemur hvala gre narodni večini našega deželnega zbora in odbora, deželnemu šolskemu svetu, veliki večini od današnjega liberalizma ne oglodanih duhovnov naših in učiteljev naših.
Nekterim liberalcem so se vendar pričele ali oči odpirati ali pa jim je nehote in nevedoma iz ust in peresa ušla taka graja novih šol, da bi nas bil „Tagbl." križal, ako bi jo mi bili izrekli.    Novi „Fremdenblatt"
!)isaje, ne o šolah v hribih, kjer šole — kakor pravijo iberalci — še zdihujejo pod težkim jarmom duhovskim, ampak o dunajskih šolah, iz kterih so duhovne skoro popolnoma iztirali, molitev in vsa sv. razpela odpravili, govori tako-le: „Ljudske šole dunajske občine gred6 rakovo pot. To se bode skoro neverjetno zdelo njemu, ki ve, s kolikimi stroški je občina ustanovila šole in koliko skrbi obrača nanje. In vendar je res. Vprašajte le učitelje in ravnatelje dunajskih srednjih šol, gimnazij , realnih gimnazij in realk, in oni vam bodo soglasno vsi brez izjeme odgovorili tako le: teh šol učenci strašanske napake delajo zoper (nemški) pravopis, o slovnici in stavkoslovji najboljši med njimi nimajo pravega pojma; kako bi toraj mogoče bilo latinskega jezika učiti take učence, ki ne znajo niti prav pisati, niti stavkov zlagati, še manj pa vezati jih! Naj-slabejše je pa z računanjem. Pri nalogah, ki jih lahko reši, kdor ve, koliko je „enkrat ena", si ne vedo pomagati. V potrjenje tega ta-le izgled. Pri skušnji v najvišem razredu ljudske šole nek mestni odbornik učencu d& nalogo: „če poldruga klobasa velja 6 soldov, koliko boš dal za 6 klobas? Mladi gospodek ni mogel rešiti te naloge. Učitelj reče učencu, naj to pismeno izračuni na tabli; mestni odbornik pa mu na to ust-meno dopove, kako se reši ta naloga. Kako se morejo otroci učiti matematike, ako jih ljudska šola ne nauči podlage vsega računanja! In take so skoro sploh vse dunajske mestne ljudske šole".
„Tega žalostnega stanii ljudskih šol, ki imajo ravno
tako žalostne nasledke za srednje šole, krivi so le učitelji. Mnogi teh učiteljev, iz oči izpustivši namen in namero ljudskih šol, se vedejo, kakor da bi bili profesorji" ter si igrajo s fizikalnim orodjem, prirodoslov-jem, zgodovino itd.; brati, pisati, računati in sploh podlag vsega učenja ne uči nobeden".
Kakošno korist donaša učiteljska preparandija, ako učitelji, ki so se izobraževali v njej, prezirajo svoj pravi namen, t. j. učenje elementarnega nauka, ter se igrajo s predmeti srednjih šol"? —
Tako piše liberalni časnik. Nam tega pač ni bilo treba praviti; vedeli smo to že poprej. — Kaj pa porečete na to Vi, ljubljanski celi in napol liberalci vsi, vi „Tag-blattovci" ? In vi dva gospoda Gariboldi in Pirker e tutti quanti ljubljanskega kraj nega šolskega sveta, ki glorijo pojete novodobnim postavam ljudskih šol? Odgovorite „Fremdenblatt-u"!
293