Džnngla. Roman iz afriških pragozdoT. Sliiafld&i tpisal E. R. Burroughs. — Preredel Paulus. 38 Ce obe ti dejstvi denem skupaj, se mi zdi, pravim, Terjetno, kar ste dejali, — namreč, da je v resnici Aroota rešil, ta pa da j> na ranah ali zaradi česar koli obolel, dobil mrzlico in se ne more geniti. Njegov beli rešitelj pa ga ne more samega pustiti y divjini, da bi nam prišel povedat —. Torej pa še počakamo par dni!« — In čakali sa teden dni —. Toda ne Arnota ne Ininega belega junaka ni bilo od nikoder. Crez teden drii pa je poveljnik križarke izjavil^ da ne more in nc sme več čakati, da je tuU vsako čakanje brezuspešno in ria odplujejo zarana. Ine sama ni več upala, da bi se njen rešitelj še kedaj vrnil. Mogoče da se je dj-znemu junaku topot ponesrečilo in da sta oba mrtva, on in Araot. Mogoče pa je lu<fi bilo, da se neznanemu belemu žloveku sploh ni ljubilo, da bi zapustil svoj divji prafoaJ —. jDvcmi so se ji vzbujali, ki jih je še poTečal Clay-too s svojim ugibanjem o vbelem divj&kuc Odkar sta se tisti dan po njeni rešitvi sporekla, ni sicer več govoril z njo o njenem »belem junaku«, pač pa je vedno in vedno napeljeval v družbi pogovor na neznanca in vselej poskrbel, da ga je morala slišati tudi Ine. Trdovratno je zagovarjal misel, da je beli neznanec divjak, član rodu črncev, da živi kakor žive divjaki, morebiti da je celo oženjen je pravil s posebnim poudarkom. In o njegovi preteklosti je ugibal, da utcgne biti ubegel kaznjenec iz kake evropskc kolonije ali pa vsaj potomec kakega begunca, ki se je zatekel med črnce in se tam oženil —. Ine je vedela, da njen rešitelj ni »divjak«, da je plemenit človek, pogumen in junaški. Toda — zakaj se ne vrne? Ali je inorebiti res član rodu črncev, ki tod prebivajo, in se mu vobče ne Ijubi, da bi šel med bele ljudi —? In — kako je prišel v džunglo —? Kdo so njcgovi stariši?« čemu se vobče toliko zanima in poteguje zanj —? Težke, mučne dneve je doživljala Ine tistikrat, ko so brez dela čakali na samotni obali —. Nazadnje je bila skorajda vesela, ko je poveljnik naznanil, da druga dan odpotujejo —. he eno je še storila za svojega »belega junaka«. Naprosila je kapilana, naj pusti za Arnota in za velikodušnega neznanca, če bi se le mortbiti kedaj vrnila, v koči orožja, streljiva, obleke in nekaj knjig. In to željo ji je kapilan rad izpolnil. — Ine' je bila zadnja, ki je zapustila kočo. Pismo, naslovljeno na poročnika Arnota, je polo- žila na mizo. ¦ ^..»¦LŁ In nato je obotavljaje se segla v nedrije ter po-< iskala zlat navesck, okrašen z diamanti in obešen na težko zlato verižico — tisti, ki je bil Trzanov do «nega jutra, ko jo je rešeno in osvobojeno nesel v naročja skozi divjo džunglo in ki o o njem po vrnitvi nikomur ni zinila besedice. Odprla ga je, dolgo je zrla na pobledelo slika mladega moža, za las podobnega njeneniu rešitelju, in na sliko mlade, lepe žene poleg njega, kočno pa je šcpnila: »Čakala sem te, — pa nisi prišell Bodi kdorkoli, —< rešil si mi življenje, plemenit si, junaški dober —. Bog te blagoslovi za tvoje dobro delo, čura naj nad teboj ia če je Njegova volja, naj te pripelje nazaj v svet, — tja, kjer ti je prostor pripravljen!« Za trenuiek je omahovala, ie je mislila položiti navesek na mizo, — pa zadrhtela je, in spet ga je vana« skrila nazaj v nedrijc. Počasi je stopila proti vratom, njene oči so se poslavljale od kraja, kjer je preživela toliko težkih ur, pe doživela tudi doslej nepoznano srečo, vzdihnila je in stopila črez prag —. Pol ure pozneje je zagrmel strel v slovo Amotu in »belemu junaku« in križarka je odplula na široko morje. Opoldne so izginjali na sinjem, daljnejn obzorja aadnji oblački dima, ki so kazali njeno poL Nema in samotna je stala koča Jebna Qaytona na robu afrišike dkmgle. ' . | Kon«c pnraga deia.