LJUBLJANA, dne 15. aprila 1908. ♦•— Reforma zrelostnega izpita na srednjih šolah.1 Spisal dr. K. Ozvald. osedanja srednješolska matura je bila precej nečloveški izpit. Zdela se mi je prisilni jopič, ki bi v njem abiturientov duh naj dokumentiral svojo prožnost. In mladenič, ki je ravnokar spravil ma-turitetno izpričevalo, je bolj kot za visoko šolo življenja bil zrel ^za — blaznico, če ni imel nadčloveških živcev. Razjedel pa mu ff®®?' je bil živce tisti zastareli duh, ki je ž njim bil impregniran oni f prisilni jopič. Pred kratkim je učna uprava objavila nove predpise, po katerih se ima v bodoče vršiti zrelostni izpit. Glavne točke novih določb pa so sledeče: Pismeni izpit se raztezaj na trojico materij: učni jezik (kan-didatje dobe tri po snovi različne naslove na izbiro), prevod iz latinščine v učni jezik in prevod iz grščine v učni jezik. Po novih določbah odpade torej dosedanji prevod iz učnega jezika v latinščino pa nalogi iz matematike in — materinščine, kjer ta ni istovetna z učnim jezikom. Potemtakem pišejo odslej slovenski kandidatje tri zrelostne naloge mesto dosedanjih šest. A slovar, ki je do sedaj bil dovoljen le za grško nalogo, se v bodoče sme rabiti tudi pri latinski. U s trne ni izpit obsegaj štiri predmete: učni jezik, latinščino ali grščino, avstrijsko zgodovino in geografijo in matematiko. Odpade torej dosedanji izpit iz občne zgodovine in fizike. A iz te četvorice predmetov ima biti izprašan vsak kandidat brez izjeme. Zrelost, oziroma nezrelost izpraševalna komisija izreče ali enoglasno ali z večino glasov, ne da bi se, kakor je do sedaj bil običaj, v izpri-čevalu navedli posamezni redovi. Ponavljalnih izpitov iz enega predmeta čez dva mesca odsihmal ne bo več; reprobacija bo se glasila ali na pol leta ali na celo leto. O tem novem načinu zrelostnega izpita se slišijo različni glasovi. Enim je taka, zlahkočena matura le še formalna komedija, drugi zopet v njej ne morejo najti nikakih olajšav; ostale sodbe se gibljejo nekako sredi tega širokega okvirja. 1 Pričujoče vrstice se nanašajo le na gimnazijsko maturo. Jaz za svojo osebo moram priznati, da me je reforma — z eno izjemo, ki jo omenim na koncu — enkrat razočarala na prijetno stran: dočakal sem več, nego sem pričakoval. Težišče zrelostnega izpita pač ne sme biti v tem, kaj in koliko mi kandidat „zdrdra" o tem ali onem predmetu (eventualno se niti dosti ne brigajoč za natančen smisel mojega vprašanja), marveč v prvi vrsti — kako razprede svoje misli (makar o neznatnosti), da bo druga sledila drugi v razmerju vzroka in učinka. In zato se popolnoma strinjam z inten-cijami novih določeb, da ves izpit imej bolj obliko neprisiljenega pogovora, kolokvija, med izpraševalcem in kandidatom; a glavna važnost se polagaj ne na posameznosti, marveč edino le na doseženo splošno izobrazbo, na pridobljen duševni obzor in na ono formalno izvežbanost duha, ki je neizogiben pogoj za znanstvene študije, kakor se goje na visoki šoli. In če si odslej — po intencijah novih določeb — izpraševalec in kandidat ne bosta več, kakor čestokrat doslej, stala nasproti „kuhl bis ans Herz hinan", marveč ju oblika neprisiljenega razgovora človeški zbliža; če ne bo več treba, da se kandidat zeleni mizi plaho bliža, „napiljen" kot leidenska steklenica, da marveč na mesto drdrajoče reprodukcije stopi mirno razumevajoča produkcija; če se pismeni izpit ne bo več vlekel kot morska kača brez konca in kraja med Scilo in Karibdo pol tucta nalog: tedaj pač smemo opravičeno reči, da se je stari prisiljeni jopič spremenil v prožno sokolsko obleko, ki duha ne bo okorno vklepala k tlom, marveč ga podpirala v smelem vzletu — če bo duh čutil v sebi kaj moči za tak vzlet. Ta reformirana matura torej lahko reklamuje za-se pridevek modernosti, ker je postavila edino zdravo načelo individualizacije na mesto stare šablone, ki je hotela sleherno duševnost meriti na isto kopito, ne meneč se pri tem za nauk psihologije, da, kakor telesno, tudi duševno niti dvoje ljudij ni enako ustvarjenih. Toda v enem oziru nosijo nove določbe na čelu pečat skrajne reakcionarnosti: v kolikor namreč naj veljajo tudi za zavode, ki jih obiskujejo po pretežnem številu učenci slovenske narodnosti. Ves izpit se ima izvršiti v „učnem jeziku", ki mu je tako po pravici odkazano odlično mesto; in učni jezik je širom vesoljne Avstrije (med Nemci, Čehi, Poljaki, Malorusi, Hrvati in večinoma Italijani) — materinščina, kar po načelih zdrave pameti niti drugače biti ne more; le Slovenci (in goriški pa deloma tržaški Italijani) moramo čuvati izjemo, ter slovenski misliti in nemški govoriti. Ker pa velja za precej primitivno psihološko resnico trditev, da jezik vpliva na mišljenje, bode pač misel najlažje našla adekvatnega izraza v tistem jeziku, ki mi je najbolj na uslugo, najbolj „gibčen, pokoren, voljan"; a to je menda pri vseh govorečih bitjih po vesoljnem vsemiru — materinščina. Iz tega pa sledi, da slovenski abi-turient ne bo v isti meri z drugorodnimi tovariši deležen vseh olajšav, ki jih sicer v obilici nudijo nove določbe za zrelostni izpit, ker bo pri tem duševnem turnirju moral nastopiti v španskih čevljih tujega jezika. Tudi lep dosedanji običaj, da je abiturient Slovenec pri zrelostnem izpitu dokumentiral i svoje znanje iz sgodovine naše literarne umetnosti se glasom oziroma molkom novih določeb pogrezne v morje pozabnosti Slišal sem klic vpijočih, naj bi se skušala rešiti vsaj ta lepa stara navada. Toda po kaki logiki, vprašam, se sme zahtevati, da Slovenec plačuj ceno petih predmetov za iste pravice, ki jih vsakdo drugi kupi za nižjo ceno izpita iz štirih predmetov? Naša parola marveč bodi: Tudi za Slovenca ves zrelostni izpit v učnem jeziku; a ta bodi — materinščina! V tem oziru pa zastavi vse moči, da se zastarelost zmodernizuje — »Društvo slovenskih profesorjev v Ljubljani"! Zakaj nekateri učenci ne dosegajo v šoli zahtevanih uspehov? zdravniškega stališča sodi privatni docent dr. Uffenheimer v Mni-hovu o tem vprašanju tako-le: Večina otrok, ki v šoli zaostaja, se mora smatrati kot ne docela normalna v telesnem in duševnem oziru. Kmalu po vstopu v šolo ali po prestopu v višji razred se opaža večje ali manjše nazadovanje celotnega telesnega stanja, kar povzroča tudi znižanje duševnih zmožnosti. Tu morejo nastati nekatere bolezni, kakor zlasti očesne bolezni, naglušnost EMj in duševne anomalije. Če se prezirajo ti nedostatki, otroci mnogo učne snovi ne sprejmejo in zato nazadujejo. Seveda je zelo težko najti pravo duševno oceno zaostajajočih otrok (kot primer nam služijo tudi odlični ljudje kakor Helmholtz, Linne in dr.), a danes občno uporabljene metode psihološkega raziskavanja nam jamčijo vendar, zlasti v težjih slučajih za dovolj dobre rezultate. V nobenem slučaju pa ne smejo samo zmožnosti spomina služiti kot edini kriterij detinjega duševnega stanja. Tu se mora večkrat dogoditi, da se enostransko nadarjeni otroci smatrajo za slaboumne, a drugi otroci, čijih slaboumnost se pokaže šele pozneje ob raznih okoliščinah, se začetkoma imajo za neposlušne, lene itd. in se zato tudi kaznujejo. Tudi pri mnogih psihozah otroške dobe se bolezen lahko prezre. Za šolo so najvažnejše takoimenovane psihopatiške konstitucije, zlasti nevrasteniške, histeriške, epileptiške in horejatiške. Prav mnogo poškodb nastane v dobi spolnega dozorevanja. V tej dobi se mora zlasti mnogo obzira imeti z otroki, a šola se za to dobo ni najmanje ne briga. Cesto pa ne škoduje v tej dobi otrokom tolika obsežna učna snov, kakor kriva učiteljeva metoda. O splošnem preobteževanju otrok vsled šole ne more sploh biti govora. Mnogo učinkujejo škodljivi izvenšolski vplivi. V prvi vrsti je to sreda, v kateri se v mnogih slučajih nevrastetiiški in histeriški otroci vzgojujejo. Škodljive posledice kroniškega uživanja alkohola in nikotina se opažajo zlasti v višjih razredih. Pri revnih otrokih se pojavlja zlasti duševna in telesna onemoglost vsled nedostatka potrebne hrane in vsled dela za pribavo gmotnih sredstev. Tudi za neobvezne predmete, za jezike, za godbo in drugo se porabi mnogo onega časa, ki je namenjen počitku, in ki se docela zamanj potrati za otroke brez dovoljne nadarjenosti. Isto velja o športu in zasebnem čitanju, ki sili zlasti starejše učence k bedenju čez polnoč. Imamo pa tudi telesno in duševno popolnoma zdrave otroke, ki v šoli ne izhajajo. Tu je kriva domača vzgoja in slab primer, ali pa slabo izbrana šola. Tako imamo po gimnazijah „slabe učence", ki niso dovolj nadarjeni za stare jezike. Redkokdaj leži vzrok v poznem telesnem dozorevanju. Iz tega je spoznati, kako važna je institucija šolskih zdravnikov ne samo na ljudskih in meščanskih šolah, ampak tudi na višje organizovanih, srednjih in strokovnih šolah, kjer je treba zdravnikov s posebno naobrazbo. Knjige „Slov. Šolske Matice" še v slovenskih listih niso ocenjene, pač pa že v „Glasu Matice Hrvatske". Urednik te literarno-kritične smotre, prof. dr. A. Bazala jih naznanja sam. Bezjakovo Ukoslovje priporoča pažnji učiteljskih krogov, Pribilovi knjigi daje „osobito, uprav aktualno vrednost" ter pravi: „1 kod nas je bilo govora o tom važnom pedagogijskom pitanju, ali ne znam, da bi u našoj pedagogijskoj literaturi bilo ovako sistematično prikazano, da i ne spominjem onaj topli i simpatični način, kojim pisac svoj predmet obradjuje, i ono idealno shvačanje učiteljskoga zvanja i uzvišeno odredjenje škole u narodnome životu . . . U medjusobni rad (škole i doma) (Po članku iz „Komenskega" D. P.) Književno poročilo. Ocene. polaže pisac sve nade, ako če se i čini ti možda kotne odveč optimističan. Preporučujemo ovu vrstnu knjigu i pažnji roditelja i svih prijatelja škole, da i od njih poteče nastojanje oko zbliženja škole i doma. Tiin če biti učinjen prvi korak, da se ostvari ideja, u koju pisac — i s potpunim pravom — polaže svu nadu, a njemu samemu bit če to največa plača." r Naznanjene so knjige tudi že v znameniti češki pedagogiški smotri „Pedagogicke Rozhledy", št. 6. Ocenjevatelj „Kd" imenuje Magjerjevo razpravo »Pregled savremene omladinske književnosti" zanimivo ter opozarja češke kroge na to instruktivno delo; morebiti bi ga vsaj v izvadku mogel kateri češki učiteljski časopis priobčiti. — O Nazornem nauku pravi: „Žalibog ilustracije manjkajo skoro celo, viri in pomočki se navajajo le nemški." V Sarajevu izhaja „Školski Vjestnik", stručni list zemaljske vlade za Bosnu i Hercegovinu (cena mu je na leto 4 K, vsak mesec po priliki štiri tiskane pole, članki izmenoma tiskani v latinici in cirilici). V zvezku za letošnji januar in februar je objavil sarajevski profesor Jos. Milakovič, dober poznavalec slovenske književnosti in slovenskega jezika, obširno izvestje o izdanjih „Slov. Šolske Matice" za 1. 1907. Milakovič poroča najprej o nastanku Šolske Matice in nje glavnih sotrudnikih, potem pa o poedinih letošnjih knjigah. O Bezjakovem Ukoslovju pravi: „Treba v istini priznati, da je slovensko šolstvo dobilo za pouk v materinskem jeziku zlato knjigo v svoje roke, za katero bode brezdvomno hvaležno nje avtorju, ki je z vsako vrsto svojega dela pokazal, da ima popolno spremo (pripravljenost) za nje in da ga pisal z ljubeznijo." O Nazornem nauku dodaja, da bi pesmic in pričic moglo biti še več. „Osobito je trebalo jače izcrpsti omladinske liste in krasne otroške pesmi Zupančičeve." Prav obširno izvešča o Pribilovi knjigi ter navaja iz nje večje oddelke, kjer se vidi živa beseda in osebnost pisateljeva^ itd. Končno poroča tudi o nadaljnjem programu Šolske Matice ter kliče „Cast Matici!" — V posebnem odstavku poroča (po vsej priliki) urednik lista sam o Magjerjevem „Pregledu hrvatske omladinske književnosti", ki je izšel v posebnih odtiskih; razprava Magjerjeva mu je hvale vreden začetek kritike omladinske književnosti in kot tak prvi izpolnjeni uvet lepšemu napredku te-le same. „Trebalo bi nam sedaj še isto takega pregleda srbske omladinske književnosti. Tam je priličnih stvari te vrste, a v književnosti je treba, da je vse, kar je hrvatsko in srbsko, skupno. Tu vsaj razdvajanje nima smisl-a." Ali niso ti izvadki iz poročil srbo-hrvatskih in čeških listov sugeriranje sodbe onim, ki bodo knjige ocenjevali pri nas? Na to odgovarjam: Kdor se da zavesti takim splošnim poročilom, naj rajši pusti kritikovanje in ocenjevanje. Nadalje se bojim, da bodo knjige naše Šolske Matice ostale zopet neocenjene kakor že večkrat — in to je velika dekadenca, ako se ne pobrigamo za svoje edicije, ki si, evo, pridobivajo simpatij in ugleda zlasti pri Hrvatih in Srbih. Končno bi želel, da bi baš rastoče zanimanje za naše kulturno delo vsepovsodi zbudilo tudi slovenske duhove ter nam okrenilo oči proti iztoku, proti „straži hrvatski, kjer solnce gor pride". Na polju književnosti — pravim s srbskim poročevalcem — treba, da je vse, kar je slovensko in hrvatsko-srbsko, skupno. Tu vsaj razdvajanje nima smisla. Dr. Fr. Ilešič. Josef Strzygo ws ki: Die bildende Kunst der Gegenwart. Ein Biich-lein fiir jedermann. Leipzig 1907. Cena 4 marke. — Moderna umetnost je kaos, v katerem se je nestrokovnjaku težko izpoznati. In vendar umetnost ni samo za višjih deset tisoč, samo za umetnike in strokovnjake, ampak tudi za koga drugega. Pri nas na Slovenskem bi skoro rekel ne poznamo druge umetnosti kot poezijo in nekaj glasbe, upodobljajoča umetnost nam je bolj tuja. In kje naj vzamemo tudi razumevanje za to panogo umetnosti. Šola nam tega ne nudi; prebrska se vse kotiče grškega in rimskega življenja, skoro bi človek moral vedeti za hišno štev. Sokrata, kakor sem nekje čital, a duha, tistega klasičnega, umetniškega duha ni. Dečko zna tri vrste starega stebrovja na pamet, a ne ve, da danes isto stebrovje vidi lahko pri tej ali oni stavbi. Gre mimo, vidi stebre, a nima pojma o tem ali onem slogu. Vsako mesto ima stavbe novejšega časa, ki bi prišle v tem oziru v poštev, a nikdo mladega človeka ne opozori na to. Vem iz lastne izkušnje, da smo znali v gimnaziji mehanično vso tisto navlako na izust, a hodili leta in leta v šolo mimo cerkve, kjer je bilo takih umetniških momentov v obilici. Par besed bi bilo zadostovalo in več bi bili imeli dobička kot od tistih golih strani iz šolske knjige. Da se o moderni umetnosti ne črhne niti besedice, je čisto jasno. Omenjena knjiga je namenjena vsakomur, ki se zanima za stvar in ki hodi z odprtimi očmi po svetu. In potrebna je bila. Strzygowski je tu podal res nekako navodilo, katero človeku pokaže v moderni umetnesti neko začrtano pot, po kateri nam je hoditi. Pisatelj nas vodi med stavbami modernega sloga, ozira se na ornamentiko in kiparstvo, največji oddelek pa je posvečen slikarstvu. Knjiga je bogato ilustrirana, kar gotovo povečuje njeno vrednost. Nas najbolj zanima odstavek „Kunstlerische Erziehung". Vzgajati v tem smislu more le mož, ki je sam dovolj izobražen in posvetilo knjige nam pravi, komu je namenjena — „Der Lehrerschaft —--". Da, v prvi vrsti je potreben vzgojevatelj trdne podlage, šele potem bo lahko tudi on podal kaj drugim. Ne le šolo, ampak tudi učiteljstvo je treba reformirati, to je dandanes jasna stvar. Kaj nam pomaga najboljši šolski sistem, ki odločuje toliko in toliko ur umetnosti, če pa ni tu moža, ki pozna svoj predmet in ga lahko poda svojim učencem v njim primerni obliki. Umetnikov nočemo in tudi ne mo remo vzgajati, pač pa hoče pisatelj „Die Erziehung zum Kunstver-standnis" (str. 134). To pa ne gre mehanično iz knjige, tu mora nastopiti umetnost sama „Die Beschaftigung mit dem Kunstwerk selbst". Umetnino samo moramo imeti pred sabo, bodisi že pesem ali slika ali umetniška stavba, drugače ves trud nima smisla. „Ohne diesen Mafistab zeitigt alle Erziehung einen Diletantismus, der mehr schadet als nutzt, Diinkel grofizieht, statt Achtung und Hingabe zu pflanzen." (Str. 140.) To so nazori moža, ki ima dolgoletne izkušnje za seboj in obširno, temeljito teoretično podlago. Vsakemu, ki zmore tiste 4 marke, bodi knjiga toplo priporočena. Vrzel, katero je zamašila, je bila res velika. Posebno pa opozarjam na to delo slovensko učiteljstvo, katero bo našlo tu mnogo dobrih praktičnih nasvetov in si tudi razširilo svoje obzorje v moderni umetnosti, kar je dandanes vsakemu izobražencu gotovo potrebno. Janko Bratina. I. Divja rožica. II. Slovenskim mladenkam. Za ženski dvospev in klavir. Uglasbil Hrabroslav Volarič, op. 12. Cena 1 K 50 vin. V Ljubljani 1908. Tiskala Učiteljska tiskarna. Založila Frančiška vdova Volaričeva. — O tem glasbenem delu sem izpregovoril kratko besedo že v letošnji 4. številki »Ljubljanskega Zvona". Čutim pa se dolžnega, da omenjam in pohvalim to izborno delo nepozabnega prijatelja in tovariša tudi v Vašem cenjenem listu, opozarjaje gg. tovarišice in tovariše na ti dve krasni cvetki na našem muzikalnem polju. Besedilo prve pesmi je zložil Simon Jenko, a druga pesem je iz peresa znanega beneškega pesnika, župnika g. Podreke. Skladatelj Volarič si je dovolil le nekatere premembe v besedilu, žal, da ne na korist pesmi same. Jaz bi bil pustil besedilo tako, kakršno je napisal pesnik Podreka sam. Toda to le mimogrede. Skladatelj Volarič je bil umeteljnik po milosti božji. Bil je poln žive fantazije in znal je pesnike glasbeno tolmačiti kakor malokdo. Ob tem so pa njegove skladbe vendar preproste, odsvit njegovega čutečega srca in dokaz glasbene zmožnosti njegove. Glede teh dveh skladb trdim, da postaneta kmalu narodova last, zlasti, ker sta namenjeni ženskim glasovom, kakršni so posebno priljubljeni v našem rado-pevnem narodu. Neki ocenjevalec je trdil o Volariču, da bi bili Slovenci imeli v njem svojega Mozarta, da je bil prost moreče učiteljske službe. Pritrjujem, a omeniti moram tudi — in to je silno žalostno — da uprav možje, ki bi bili pokojnega Volariča lahko »dvignili", negujoč njegov izredni talent: — uprav taki možje so mu stlali trnja na življenja pot, ovirajoč njegovo delavnost na muz. polju! Ko bodein pisal svoje spomine o nepozabnem prijatelju, dokažem z njegovimi pismi, kako je n. pr. neki šolski predstojnik šikaniral ubogega Volariča! Pa saj je to „stara pesem", veljavna še dandanes! Posebno v našem stanu, žal! ne odločuje zmožnost, nego pridejo v poštev druga „svojstva", da kdo zleze po ..lestvici navzgor". Dovolj! Priporočam najtopleje to glasbeno delo! Tovariši, marljivo kupujte ti skladbi, zakaj s tem podpirate tudi rodovino pokojnega skladatelja, ki se s sramotno malo penzijo bori za eksistenco. Petnajst strani obsežna publikacija je gotovo vredna malih stroškov. — Naročuje se z naslovom: Gospa Franja Volarič v Gorici (Gorz), via St. Antonio 12. Janko Leban. Adria-Klange. Auswahl aus den Gedichten des Simon Gregorčič. Obersetzt vo J. Pregelj. 48 strani obsežno knjižico mi je poslal založnik, vč. g. župnik Fabijan pri Sv. Luciji na Tolminskem. Dobiva se pri njem (ako se ne motim po kroni). — Prevajalec J. Pregelj je visokošolec na Dunaju, kjer študira slavistiko in germanistiko. Znan je tudi v slovenskem slovstvu pod pisateljskim imenom „Makarov". — Prepričal sem se, da g. Pregelj temeljito pozna slovenski in nemški jezik. Vobče se mora reči, da se mu je prevod posrečil. Seveda: vse pesmi niso enako izborno prevedene, a o nekaterih trdim, da dosegajo original; tako n. pr. An die Heimat, Jephtes Schwur. An den Olbaum. Manj mi ugaja Der Hirt, Des gefangenen Vogels Klage itd. Knjižico je kaj lično natisnila „Narodna tiskarna" v Gorici. Janko Leban. Novosti. Slepa ljubezen. Ljudska igra s petjem v petih dejanjih. Spisal Anton Pesek. (I. zvezek. Slike iz vzgoje.) V Ljubljani 1908. Založil Anton Pesek, šolski vodja v Narapljah pri Ptujski gori. Natisnila „Učiteljska tiskarna". V svojem delu „Slepa ljubezen" dokazuje pisatelj, da mora biti vzgoja otrok prva in najvažnejša skrb staršev, da sta šola in učiteljstvo velevažen faktor za narodovo prosveto in da le vzajemno delovanje staršev in učiteljev more imeti pravi uspeli. — Cena knjigi je 1 K, s poštnino 1 K 10 h in je dobiti pri pisatelju v Narapljah, pošta Ptujska gora, Štajersko. Tovariši in tovarišice! Širite to lepo in velevažno knjigo med narodom! O reformi mature. Napisao dr. J. Tominšek. Preštampano iz „Nastav-noga vjesnika". Knj. XVI., sv. 7. V Zagrebu. Tisak kr. zemaljske tiskare. 1908. To je naslov 15 strani obsegajoči brošurici, v kateri obravnava učeni naš sotrudnik vprašanje aktualnega pomena. Zanimivi razpravi želimo kolikor največ čitateljev. Razgled. Listek. * Program shoda slovanskega učiteljstva v Pragi jc določil odbor Z. L1. S. J. U. takole: dne 9. avgusta 1908 pozdravni večer na Zofini. 10. avgusta predpoldne slavnostna otvoritev shoda. Referati: 1. O narodni vzgoji. 2. O nalogah in ciljili ,,Zveze slovanskega učiteljstva". Istega dne popoldne: Posvetovanja v odborih (sekcijah). — 11. avgusta: Sprejetje predlogov sekcij v plenumu. Popoldne: Glavno zborovanje „Zveze slovanskega učiteljstva" in nemara shod abiturijentov učiteljišč 1. 1908. — 12. avgusta predpoldne: Glavno zborovanje delegatov Z. U. S.; popoldne: Glavno zborovanje Dedictva Komenskega. — 13. avgusta: Izleti. V pred-sedništvu pripravljalnega odbora so: Kol. B. Skala, predsednik, kol. V. Pivnička, tajnik in kol. V. Kubin, blagajnik. * 158. odborova seja „Matice Slovenske" dne 3. aprila 1908. Letošnji občni zbor »Matice Slov." bo v ponedeljek, dne 25. maja, ob 8. uri zvečer v ljubljanskem »Mestnem domu". Publikacije za 1. 1908. se bodo tiskale vsaj v 4500 izvodih; za tisk Zbornika, Zabavne in Hrvatske knjižnice ter Prevoda iz svetovne književnosti se razpiše natečaj; knjige morajo novembra biti v Ljubljani pripravljene za ekspedicijo. Sprejmejo se nekateri rokopisi in določijo recenzenti novim. — Od zadnje odborove seje je društvu pristopilo vnovič ali na novo 40 članov. — Za 1. 1908. izda Matica sedmero knjig (med temi tri ilustrirane). 1. Zbornik (znanstvene razprave o početkih naše književnosti v protestantski dobi; slike). 2.) Knezova knjižnica (Cankarjev spis „Novo življenje"; jubilejni spis o Vatr. Jagiču). 3.) Zabavna knjižnica (poleg pripovednih spisov drama Zofke Kveder-Jelovškove »Amerikanci". 4.) Hrvatska knjižnica (komentirana istrska priča VI. Nazora „Veli Jože", umetniški opremljena). 5.) Prevod Goethejevega „Fausta", I. del. 6.) Štrekelj, Narodne pesmi. 7.) Seidl, Kamniške ali Savinjske planine, II. del (s slikami). * Osemdesetletnica Tolstega se bode slavila avgusta t. 1. Slavila se bode po vsem kulturnem svetu. V ta namen se je sešel v Petrogradu odbor, kateremu predsedujeta M. M. Kovalevsky in I. Rjepin. * Naša osoda je dognana. Klerikalni cvet državnega zbora, grof Vojteh Sternberg je izjavil na zaupnem shodu v Bolehošti: „Ko postanem minister, ukažem zapreti šole in vse učitelje obesiti." Kakor Cezar v Ciliciji z razbojniki. Cezar je svojo obljubo izpolnil. A grof Sternberg najbrže ne bode nikdar minister. — Ali ne odkrivajo tc neumne besede globin krščansko-socialne duše? ,. * Stanovi in ječa. Od 100.000 pravnikov pride v ječo 48, od 100.000 umetnikov 28, od 100.000 zdravnikov 16, a od 100.000 učiteljev samo 5. (Po Bartrinu in Tardenu.) * Nerazrezane knjige so muka vseh čitateljev. Sredi najlepšega čitanja vzemi nož in reži. In vendar bi založniki lahko brez truda s strojem opravili to delo. In knjiga bi ostajala nepoškodovana, čista, lepa, ne bi se trgala pri rezanju ne bi bilo nevoljnosti bralcev. Zato se pripravljaj akcija vseh bralcev: prisiliti založnike, da store v tem oziru svojo dolžnost. * Iz starih časov. L. 1867. dne 28. februarja je prejel neki češki učitelj od svojega duhovnega šolskega nadzornika tole pismo: „Gospod župnik St. mi je pravil, da nosite od one dobe, kar ste v K., takozvane „brke". Ko ste se pri meni priporočali za službo, niste imeli brade in nisem zato imel priložnosti Vam reči svoje mnenje. Nobeden drug učitelj si ni omislil tega okraska, ker dobro ve, da se to ne spodobi. V zakonu seveda ni govora o bradi, tam se govori samo o spoštovanju do stanu. A vendar še nismo tako daleč, da bi učiteljski stan bil prost vsakega duhovnega značaja. Učitelj ni samo vzgojevalec, ampak tudi orglavec in cerkovnik, ki ima vršiti svojo službo v sveti hiši. Takšen učitelj nc sme posnemati lajtnanta ali komija, mora gledati na stanovsko čast in spodobnost in se odreči brkov! Resni ljudje vidijo v nošenju brkov učiteljsko srboritost in bojaželjnost ..." * Koedukacija na Švedskem. Izmed 40 samostalnih državnih realk na Švedskem je 19 takšnih, ki so pristopne dečkom in deklicam, ki se torej skupno poučujejo. * Časnikarstvo v Parizu. V Parizu izhaja 3218 časnikov, izmed teh je 139 dnevnikov. Ena novina pride povprečno na 900 prebivalcev. V Parizu je približno 100.000 ljudi, ki žive ob novinstvu. * Razdelitev ministrstva za bogočastje in nauk mislijo razdeliti na ministrstvo pro-svete in umetnosti in na ministrstvo kulta. Grillparzer je svoje dni dejal: Hort ihr Lcute und lafit euch's sagen, Der Kultus hat den Unterricht erschlagen. Želja vseh dobrih ljudi bi se s to razdelitvijo izpolnila. * O cesarjevem jubileju piše službeni list, da si želi Nj. V., da odpadejo vse parade in druge priredbe in naj se proslavi jubilej samo z dobrotvornimi podvzetji. * Protokol praškega shoda „Svobodr.e misli" je izšel. Stane 4 K 20 h. Naroča sc pri Volni Myšlenki na Kraljevskih Vinogradih (Praga), Korunni trida č. 6. * Organizacija učiteljev in študij zakonov. Ker le oni učitelj brani svoj stan, ki pozna svoja prava, pozivajo češki učiteljski listi neprenehoma, naj proučujejo učitelji zakone. Tudi mitosvetujemo — ker dnevi so težki in bodo vedno težji. Nastaja boj za šolo, učitelji, pripravljajte se na ta boj in ostrite uma svetli meč! . * Stoletnica rojstva j. K. Tyia. Oče češkega sokolstva J. K. Tyl, se je porodil 4. februarja 1808. Minilo je torej letos sto let. Pedagoški paberki. * Zanimivo sodbo čitamo v „Č. Učitelu". Učitelj nadaljevalne šole v P. je zapovedal nekemu učencu, naj stopi pri pouku iz klopi. Učenec ga ni hotel ubogati. Učitelj ga je naznanil sodišču. Sodnik je obsodil učenca na 14 dni ječe. Učenec je rekuriral, a višje sodišče je potrdilo prvo obsodbo, češ, učitelj je v šoli uradnik, ki ima nalogo, paziti na učence. Kdor se protivi učitelju med poukom, se protivi državni oblasti. In takšno ravnanje se mora kaznovati po § 136 k. z. * Petje v šoli. V „Century" piše gospa Melba o pouku v petju in opisuje metode, ki so se doslej najbolj obnesle. Pravi, da se izgubi mnogo lepili glasov, ker se nihče ne briga za njih razvoj. Tako propade mnogo lepote in kapitala. Ljudstvo ne pozna govornih in dihalnih organov otrok; ne učimo otrok pravilno dihati, in ravno to je jako važno za pevca. Sploh nobena pesmarica nima znakov za dihanje, kar gotovo ni dobro. * Memorovanje. „Revue universitaire" je prinesla članek od C. Fusila, v katerem se pisatelj bojuje proti skupnemu memorovanju pesmi v šoli. Za otroke je najbolj dolgočasna učna ura, v kateri učitelj izpituje naučeno pesem. Zato svetuje, naj bi bilo otrokom prosto, naučiti katerosibodi pesmico iz učbenikov in šolskih knjig. Tako bo nestalo dolgega časa v šolah. * Obrtno šolstvo. Pri sestanku učiteljev in obrtnikov v trgovski komori v Zagrebu je predložil obrtnik Kralj sledeče: 1.) da stopi v obrt mladina, ki je v to usposobljena po šoli; 2.) da se razredi obrtne šole kolikor mogoče razdele po strokah; 3.) da bodi stvarni pouk kolikor mogoče praktičen, 4.) obča naobrazba bodi moderna. Da se vse to doseže, naj 1.) v enem razredu ne bodi čez 30 učencev, 2.) poučava naj se po dnevu; 3.) učitelji naj bodo strokovno usposobljeni za svoj predmet; 4.) šola imej dovolj učil; 5.) učitelji naj imajo večjo disciplinarno oblast. * La creche (la kreš), tako imenujejo Francozi in Angleži .jaslice" ali čuvališča za otroke. Najbolj vzorno je čuvališče, ki je nastalo v novejšem času po zaslugi obitelji Furtado-Heine v Parizu. V ta zavod se sprejemajo ubogi otroci izpod treh let. V zavodu ostajajo od 6. ure zjutraj do 8. ali 9. ure zvečer. Majhni otroci leže v zibeli, večji lazijo po podu, hodijo, tekajo se igrajo. Sterilizovano mleko jim je hrana, vsak teden jih preišče zdravnik. V zavodu jih kopljejo, čistijo, dajajo jim obleko. Vsako dete ima svojo številko, da ga ne zamenijo! Matere prihajajo, če morejo, in doje svoje male. — Jaslice ohranijo marsikatero življenje in olajšajo materam obstanek. A rodovinskega življenja ti otroci ne poznajo — in v Parizu je nemara tudi to dobro. * Belgijsko učiteljišče. „L' ecole nationale" opisuje učiteljišče v Hainautu. Prva dva tečaja se učita samo občih znanosti, druga dva samo pedagogike. Vsak profesor mora učiti tudi metodiko svojega predmeta in praktiški uvajati pripravnike v svojo stroko. Učenci se pripravljajo za vse vrste šol — od zabavišča do ljudskih univerz in šol za abnormalne otroke. Pri šoli se nahaja zavod za pedologijo in pedotehniko. Tu se vrše poskusi o fiziškem, psi-hiškem in moralnem stanju normalne in nenormalne dece, a vse to opravljajo učiteljski pripravniki in pripravnice pod vodstvom gospe dr. Joseyko, ravnateljice psihološkega laboratorija bruseljskega vseučilišča. * Učitelj knjižničar. V „Revue bleue" zahteva Langlois, naj se učiteljski pripravniki seznanjajo z delom v knjižnicah, da bodo mogli pozneje osnivati ljudske knjižnice. * Obitelj in otroci. V „Revue des Deux Monds" razpravlja L. Delzons razmerje med obiteljo in otroki. Trideset let je, kar se ljudstvo mnogo zanima za vzgojo. Mnogo se troši za vzgojo, mnogo ljudi živi za otroke in ob otrokih. Ali ni ta pokret oslabil obiteljske vezi ? Vsi zakoni o otrokih imajo isti smoter: omejiti svobodo staršev, kontrolirati njih pravice, ki se ocenjujejo, zmanjšujejo in odvzemajo. Istodobno prenaša obitelj moralni in gospodarski razvoj pod vplivom individualizma, naglega razvoja industrije; nekateri roditelji se ne morejo ob najboljši volji več brigati za deco. Pisatelj opominja roditelje, naj pazijo bolj na te prilike, a od humanitarnih društev zahteva pomoči za ubožce. * Esperanto. Novikov se protivi v članku, ki ga je priobčil v „Revue de deux Mondes" nameram esperantistov. Umetni jezik ne more nikdar zavladati v svetu. Če postane esperanto res občevalni jezik vsega sveta, potem se mora spreminjati kakor vsak živ jezik, in tako bi imeli kmalu francoski esperanto, ruski, nemški, angleški esperanto itd. Bolje bi bilo proglasiti francoski jezik svetovnim jezikom. * Kinematograf. Rusinski list .Učitelj" opozarja na opasnosti kinematografa za ljudsko moralo. Tu se prikazujejo najbolj sablaznive scene in žejna duša mladine vse vpije v se. — Znano je, kako se je v Zagrebu postavila javnost proti demoralizajočemu vplivu nekega madžarskega kinematografa. Vsekako bi bilo treba več kontrole zlasti pri predstavah, h katerim prihajajo tudi otroci. * Ali znamo govoriti? Kakor je videti, ne, ker sicer bi ne bilo treba uvajati po vseučiliščih stolice za govor. Vsled poziva freiburškega vseučiliščnega senata poučuje operni pevec mestnega gledališča, Pavel Jugel, poslušalce vseh fakultet tamkajšnjega vseučilišča o t- t e h n i k i g o v o r j en j a. Pri pouku se ne predava, ampak praktiški vadi. Pravilno, štedljivo dihanje, glasno, neutrudljivo govorjenje, vaja dihalnih mišic, pravilno držanje jezika in ust pri tvoritvi samoglasnikov in soglasnikov in odprava vseh slabih navad v govorjenju, to je temelj freiburške učne snovi. Za vse, ki morajo mnogo govoriti: za učitelje, sodnike, branitelje, duhovnike imajo te vaje velik praktiški pomen. — Mestni šolski svet v Freiburgu je vprašal vse učiteljstvo, ako priznava, da je „vaja v govorjenju" za učitelje potrebna in koristna. Odgovor je bil povsod isti: naj se store potrebni koraki, da bodo mogli poslušati Jugela tudi učitelji. — Torej zopet košček vseučiliške naobrazbe. Kronika. * Izključena iz vseh šol celega okraja. „Pravo Lidu" piše, da so učenko ljudske šole Ano M. v Čeških Budjejevicah izključili iz šol celega okraja, ker nikakor ni hotela k spovedi. Deklica noče več k spovedi, ker so bila stavljena vprašanja tako gnusna, da jih ni mogla ponoviti. * Danski minister notranjih zadev, Sigurd Berg, je sin nekdanjega ljudskega učitelja, ki si je kot poslanec v danskem drž. zboru pridobil mnogo zaslug za domovino. Da ohranita spomin na rajnega očeta, darovala sta minister in njegov brat 50.000 danskemu učiteljskemu društvu. Na dan očetove smrti se imajo obresti te glavnice razdeliti med potrebne učiteljske vdove. Podporo razdeli poseben odbor učiteljskega društva. * Poljsko društvo za proučavanje otrok. Znana pedagoška pisateljica Angela Szy-cova, med. dr. Vlad. Chodecki, urednik Vlad. Very in pisatelj Edmud Bogdanovicz so ustanovili v Varšavi pedopsihološko društvo z gornjim imenom. Pravila so bila pravkar potrjena. Društvo namerava proučavati otroke po znanih metodah, prirejati razstave in predavanja iz te stroke in izdajati publikacije. Tudi ureditev pedološkega laboratorja čaka to društvo in izdajanje strokovnega lista. Delavnost društva je omejena na gubernije poljskega kraljevstva (ruski del nekd. Poljske). * Pedagogika v Ameriki. Paul Monroe objavlja v „Columbia University Quarterly", da ima Amerika 23 velikih vseučilišč; na 20 vseučiliščih se predava pedagogika, in od teh samo dve imata po enega profesorja pedagogike, vsa druga vseučilišča imajo po več profesorjev. Columbia University je izdala 1. 1898. samo 20 pedagoških diplom in 145 zdravniških, a 1. 1906. že 152 zdravniških in 376 pedagoških. * Potovanje učiteljskih kandidatov bi naj imelo pedagoške svrhe. A „Slobodna riječ" nam pravi, da lansko potovanje hrvaških učiteljiščnikov ni imelo te svrhe. Na svojem potu niso videli ni ene šole, ni ene higijenske ali šolske uredbe, ni ene pisanke spisnega zvezka, risanke, nobenega učila, ampak so .kakor fratri hodili iz cerkve u cerkvu, od samostana do samostana, prisustovali su misama i procesijama ..." * Šolstvo v Dalmaciji. Iz izvestja deželnega šolskega sveta za 1. 1906. črpamo o dalmatinskem šolstvu te-le podatke: Koncem leta 1906. imela je Dalmacija 428 ljudskih šol s 585 razredi. Večina šol je torej na jako primitivni stopnji kakor v sosednji Istri, kjer so dvo-razrednice dokaj redke. Razen tega je bilo 12 pomožnih šol in ena eskurendna šola. Za oba spola je bilo 329 šol, za dečke 56, za deklice 43. Hrvatskih šol je bilo 427, samo ena šola ima italijanski učni jezik, in še ta ima samo 356 otrok. Zato pa se je italijanščina obvezno učila v 80 šolah, čim je na italijanski šoli hrvaščina obvezni predmet. Znatno je število me- ščnnskih šol: pet je bilo deških, ena dekliška. 550 knjižnic služi učiteljem in učencem. Poleg ljudskih šol sta bila dva obrtna tečaja in še dva poljedelska tečaja. Vsa dežela ima samo en otroški vrtec. 81 šol ima poldnevni pouk. Izmed 27 zasebnih šol ima 11 pravo javnosti, 16 tega prava nima. Dve zasebni šoli sta bili dekliški meščanski šoli, druge so ljudske. Zasebne šole so bile: 12 hrvatskih ali srbskih, 9 italijanskih in 2 nemški, 2 hrv.-italijanski. Učiteljev je bilo 723, in sicer 413 moških in 310 žensk. Od 57.621 otrok godnih za šolo se je poučevalo 51.396. V zasebnih šolah je bilo 2318 otrok. Od 3907 otrok, ki niso pohajali šolo, je bilo normalno razvitih 1555. — Dalmatinsko šolstvo je še v povojih. Dalmacija, ki bi bila lahko ena najbogatejših dežel v Avstriji, je po zaslugi avstrijske vlade najbolj revna dežela naše monarhije. Čast komur čast! * Stanje ruskega šolstva je še vedno strašno siromašno. Vlada se pripravlja za reorganizacijo flote. Da bi se raje pripravljala na reorganizacijo šol. V „Obrezavaniju" piše Pe-trunkijevič, da upravljajo državni imetek činovniki 44 let brez kontrole. Rezultat je ta-le: Od 1455 milijonov rubljev državnega prihoda se izda 3807 milijonov za obresti državnega dolga, 457 mil. gre za vojsko in mornarico, 146 7 za činovnike, 64'6 za policijo, in le 77 4 mil. za narodno prosveto. * Šolstvo na Balkanu. ..Učiteljski glas" prinaša to-le statistiko o balkanskem šolstvu Na Romunskem pride ena ljudska šola na 82 km- in 2800 prebivalcev; v Srbiji na 42 km-' in 1230 prebivalcev; na Bolgarskem na 27 km2 in 1102 prebivalca; v Črni gori na 70 km2 in 1900 prebivalcev; v Bosni je šolstvo najmanj razvito. Tam pride ena šola na 145 km2 in 4289 prebivalcev. Cesar Friderik III. bi bil napisal koncem te statistike A. E. I. O. U. * Nekaj novega. Dunajski šolski nadzornik Schvvalm je neizmerno vesten. V šoli nc more soditi zmožnosti učiteljev. Kdor hoče avanzirati, mora napisati domače naloge, in sicer učne slike o pouku v vseh razredih osemrazrednice. To je vsekakor nekaj novega, in c. kr. birokratom na slovenski zemlji nemara še neznano. * Štedi! V Lincu si morajo učitcljiščniki pri vajah na glasovirjih svetiti z lastnimi svečami. * Učiteljska plača. Bukovinsko učiteljstvo dobi plačo državnih uradnikov poslednjih treh plačilnih razredov. * f Karol V. Zenger. Dne 22. januarja 1908 umrl je slavni češki učenjak Karol V. Zenger, em. profesor češke tehnike. Bil je originalen proučevalec v fiziških vedah, zlasti v optiki, astronomiji in meteorologiji. Njegovo znanje je bilo jako obsežno, zakaj še4c kot ab-solviran pravnik se je posvetil fiziki. Njegova razkritja so mu priborila v tujem učenem svetu sijajno ime. Utemeljil je na pr. elektrodinatniško teorijo o svetovnem sistemu. Učiteljem je bil velik prijatelj in rad je predaval v učiteljskih društvih. — Rodil se je 1. 1830. Svoje blagoslovljeno življenje je končal s plemenitim činom: vse svoje imetje je zapustil dijakom v podporo. * Cvetke madjarske kulture. V Mijavi na Slovaškem se je vršil kakor vsako leto tudi lani koncem šolskega leta izpit. Učenci so po naključju okrasili dvorano z rdeče-belo-modrimi traki - s hrvatsko trobojnico. Vsled te „velcizdaje" so bili obsojeni učitelji Pavel Kulišek, Vladimir Lajda in Mihajlo Simonovič brez preiskave na 15 dni zapora in 200 K globe. Ravnatelj učiteljišča v Modri je prepovedal sinovom slovaških staršev vstop v ta zavod, ker nič ne pomaga; madjarizacija nima nobenih uspehov in mi sami vzgojujemo izdajalce ogrske zemlje. In Apponyi predbaciva Bjornsonu, da laže. RAZPIS NATEČAJA. Učiteljske službe. št. 238. Na dvorazredni ljudski šoli v Zagorju je Stalno popolniti mesto nadučitelja z dohodki II. plačilnega reda. Prošnje za to službo je vlagati po službenem potu pri krajnem šolskem svetu v Zagorju do 4. maja 1908. Okrajni šolski svet v Kozjem, dne 4. aprila 1908 Razglas. Izpiti učne usposobljenosti za obče ljudske in za meščanske šole se začno pri podpisani komisiji v toletnem pomladnem roku dne 4. maja ob 8. uri zjutraj. Po predpisu opremljene prošnje dopusta k tem izpitom naj pridejo predpisanim službenim potom najpozneje do 30. aprila t. 1. k podpisanemu ravnateljstvu. V Mariboru, dne 14. marca 1908. Ravnateljstvo c. kr. izpraševalne komisije za obče ljudske in meščanske Šole. Vsem sotrudnikom, naročnikom in prijateljem našim želimo prav veselo Alelujo! Uredništvo in upravništvo »Popotnika". Naprednemu in zavednemu učiteljstvu! Vsakdo bodi naročnik „Zavezinih" listov, ki so: Učiteljski Tovariš Popotnik Zvonček Domače ognjišče. POPOTNIK ~ izhaja 15. dne vsakega meseca v zvezkih in stane na leto 6 K, pol leta 3 K, četrt leta 1 K 50 v. Posamezni zvezki stanejo 50 v. Naročnino in reklamacije sprejema »Zavezin« blagajnik Fr. Luznar v Kranju. — Rokopise pa je pošiljati ravnatelju M. J. Nerat-u v Maribor, Kokoschineggallee. Tečaj za učitelje meščanskih šol. Naučno ministrstvo je dovolilo, da se priredi v šolskem letu 1908/9 na ljubljanskem učiteljišču kurz za učitelje meščanskih šol s temi-le predmeti: pedagogika (2 uri na teden), nemški jezik (3 ure na teden), slovenski jezik (3 ure na teden), zemljepis (3 ure na teden) in zgodovina (3 ure na teden). Tega kurza, ki se vrši celo šolsko leto 1908/9, se smejo udeleževati slušatelji in slušateljice.. Za sprejem je potreben dokaz vsaj z dobrim uspehom prebite zrelostne preizkušnje za učiteljišča. Prosilci, ki so usposobljeni za obče ljudske šole* imajo prednost. Z izpričevalom učne usposobljenosti oziroma zrelostnega izpita opremljene oglase za sprejem je pošiljati potom okrajnega šolskega sveta do konca meseca julija t. 1. ravnateljstvu c. kr. učiteljišča v Ljubljani.