Uvodnik 
Gledališce je v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja doživelo paradigmatski prelom, ki v veliki meri doloca njegov razvoj še dandanes. Poimenovanja tega obrata in razvoja so razlicna, npr. performativni obrat (Erika Fischer-Lichte), konec literarnega gledališca (Veno Taufer), postdramsko gledališce (Hans-Thies Lehmann) in estetika performativnega (Fischer-Lichte). Spremembe v dojemanju gledališca in nastajanju uprizoritev pa so seveda prinesle tudi povsem drugacne izzive dramski pisavi. Tako smo govorili o krizi dramske pisave v devetdesetih letih pa o njeni renesansi z gledališcem »u fris«, o ne vec dramskih tekstih (Gerda Poschmann) pa o ponovno dramskih tekstih (Birgit Haas). 
Vse to kaže na spreminjajoce serazmerje med besedilom in odrom, obenem pa tudi na razmerje, ki je v tesni soodvisnosti. Tako kot oder postavlja dramska besedila v nove vloge, tako nove dramske pisave postavljajo gledališce pred nove izzive. 
Prav te prehode in širjenje ustvarjalnih možnosti prevprašujejo razprave v tokratni številki Amfiteatra. Anna Maria Monteverdi se ukvarja z gledališko zgodovino in analizira vlogo videoumetnosti v gledališcu od sedemdesetih let prejšnjega stoletja do danes. Ta se je navdihovala pri razvoju tehnologije in ameriškem gledališcu podob (Robert Wilson), imela pomembno vlogo v Italiji v osemdesetih letih, dandanašnji pa z videomapiranjem predstavlja intervenco gledališca v javni prostor in arhitekturo. 
Meje gledališke umetnosti in igralskega telesa raziskuje Petra Pogorevc ob vprašanju odsotnih igralcev v petdesetletnem projektu Noordung :: 1995–2045, kjer umrle igralce nadomešcajo tehnološki substituti, ki bodo ob koncu projekta zaživeli vecno življenje v zemeljski orbiti. 
Seveda pa pri teh spremembah ne gre le za širjenje izraznih možnosti in prestavljanje meja gledališkega izraza, ampak tudi za nove nacine njegovega ucinkovanja. O politicnih konotacijah performansa/predstave Kapelj in Semenic v sestavljanju razpravlja Nika Leskovšek. Ob tem pokaže, da je bil politicni potencial te predstave ne samo v nacinu njene prezentacije in posebnem nacinu recepcije (imerzivno oz. potopitveno gledališce), ampak tudi v uporabi dramskega besedila Simone Semenic z naslovom medtem ko skoraj recem še ali prilika o vladarju in modrosti. 
Z dramskim besedilom in njegovim prehajanjem od dramskega k ne vec dramskemu se ukvarja Miša Glišic. Dramo Še vedno vihar Petra Handkeja analizira s pomocjo koncepta absolutnosti drame Petra Szondija. Ob tem pokaže, kako Handke z uporabo številnih postmodernisticnih postopkov prestopa meje absolutnosti drame in s tem dramskega teksta ter gradi besedilo na poeticnosti jezika in iskanju identitete dramskega subjekta v sodobnem svetu. 

Razprave dokazujejo, da je sodobno gledališce izredno kompleksno in živo ter s tem pred nas raziskovalce postavlja vedno nova vprašanja in izzive za analizo. Amfiteater se je in se bo tudi v prihodnje spopadal z njimi. 
Gašper Troha