Legenda o liščku
IJEMil zgodovine večno važni dan je:        I liščku tožna dušica trepeče;
Ujgg Učitelj  blagi, visočin  Gospod             Cvrči, svari  —   a klic je ta zaman.      (
Izpolnjeval prerokov sladke sanje,              Na križ druhali goste zro besneče
Adamov v krvi je opiral rod.                    Kot skala trd počesto je zemljan.
Prizor grozan! Priroda vsa žaluje,            Nevtrudno obletuje ptič razpelo,
Nevidna moč pretresa vso zetnljo,             Pihlja Gospodu hlad v množino ran —
Nad njo obupno, čuj!  vihar vzdihuje,        Krvi, glej! pade kaplja mu na čelo,
Zaprlo solnce je tožeč oko.                        Na prsi — rujna kot pomladen dan.
Odtlej je liščku čepica rudeča,
Prsljik kot zarja robi trak   srebrn,                          ...
In gombic vrsta solnčno se žareča,                          '           '      ;
A prej kot noč je liščkov rod bil črn.
Fr. Klemenčič