v-
IX.
MAREC.
1931.
"^elJ^aša mßo^savrijaie§'ica
(Km tega ne jyone
Kadar sedite % VaSo prijateljico in razgovarjate o mnogih stvareh, ki zadevajo Vaäe življenje, ste morda večkrat razmišljala tudi o tem, kaj pravzaprav po-vzročuje njeno veselost in ljubkost. Ako si pogledate njeno toaletno mizico, ta bi Vam to odkrila! CREME DE CHAQUE HEURE je dala njenemu teintu to nežnost in čuva njen mladostni izgled in njeno svežost.
ELIDA CREME DE CHAQUE HEURE vidno polepšava. Ni lepljiva in se radi tega takoj vsrka v kožo. Koža postane žametasta in zaSč-tena je pred soUi-cem in vetrom.
EUDA
CREME DE CHAOUE HEURE
OBRAZI IN DUŠE,

Ivanka Klemenčičeva.
Samo ozka, umetno izpeljana struga loči Ljubljanski Grad od Golovca, ljubljansko mesto od Hradeckega vasi. Na prisojnem pobočju Golovca, tik nad vodo si je izbrala Ivanka Klemenčičeva svoj dom. Tam doli v mestu je njen urad, tu gori v vasi pa njeno, samo njeno ognjišče. Ze 23. leto piše v uredništvu „Slovenca", piše svoje članke, urejuje določeno rubriko v listu, pomaga drugim urednikom, kadar se v zadregi zatekajo k njej. Klemenčičeva je pri listu to, kar je žena v družinskem domu: je kakor gospodinja, ki vrši svoje izrazito žensko delo, pa v potrebi tudi pomaga možu in ded pri poslih, ki so izven njenega področja. Dokaj „Slovenčevih" uvodnikov, ki so vzbujali splo.šno pozornost in so jih pripisovaU vodilnim osebam, je napisala Klemenčičeva in se v svoji anonimnosti zadovo-Ijilaz zavestjo, da je svoji družini pomogla do novega uspeha in ugleda ... Ta izrazito ženska črta se jasno odraža iz vsega njenega časnikarskega dela. Ko čitam in poslušam pripovedovanje o njenem udejstvovanju, vidim, kako stopa predme dobra, preudarna, visoko izobražena žena, katero je usoda postavila v uredništvo političnega li^ta s tistim polnim uspehom, kakor te bi ji bila določila mesto v družini.
Že kot mlada pisarniška uradnica — ä par razredi meščanske šole — se je Anžičeva zanimala za vse kulturne pojave svoje dobe; pokojni dr. Krek jo je s svojimi spisi in govori navdušil za socijalizem, da je napisala nekaj sestavkov za politične liste, ko ji je bilo šele 20 let. Takrat je začel izhajati v Trstu prvi naš ženski list „Slovenka" pod uredništvom Marice
65.
NadliSek - Bartolove. Ta pri nos prvi zavestno ženski čin je bil takrat odmev naše socijalno orijentirane moderne kulturne smeri ter je umevno, da se je Anžičeva navdušila za mladi ženski pokret in postala sotrudriica „Slovenke". V službi se je tudi seznanila s koleginjo Zofko Kvedrovo, ki jo je še močneje potrdila v navdušenju za žensko emancipacijo in „Slovenko". Ko se je Zofka preselila v Trst in prevzela upravo „Slovenke" ter je Marica Bartolova odložila uredništvo, so poverili to delo Ivanki Anžičevi. Nova urednica je dala listu modernejšo, odločnejšo smer ter pridobila za sotrudnike poleg Zofke in nekaterih drugih žensk tudi skoro vse takratne resne mlade inteligente: Etbina Kristana, Antona Medveda, Cankarja, Zupančiča, doktorje Dermoto, Lončarja, Prijatelja in J. Tominška. „Slovenka" je bila za tiste čase tudi politično važna: bila je slovansko orijentirana in je imela članke odličnih hrvatskih, srbskih, čeških in celo ruskih mladih književnikov. Urednica sama je bila med prvimi, ki so spoznali veličino mladega Cankarja, in se je s pomembnim člankom v „Slovenki" in beograjskem „Kolu" odločno in pogumno zavzela zanj takrat, ko so nekateri Vodilni naši književniki — z Aškercem Jin čelu — odrekali in blatili njegovo besedo v literaturi. Lahko si mislimo, da tak ženski list, usmerjen še po modernih svetovnih nazorih, ni mogel biti všeč tržaškim izdajateljem, tudi cerkveni krogi so nasprotovali in napadali so ga celo „naprednjaki" v „Slovenskem Narodu". Ker naše ženstvo takrat Se ni bilo feministično zavedno, je morala „Slovenka" po 6 letnikih, t. j. 1. i903. prenehati.
Kot urednica „Slovenke" se je bila Ivanka seznanila in poročila s časni-karjehi Pranjem Klemenčičem, ki ji je bil po svoji inteligenci in inici-jativnošti dober svetovalec in sotradnik pri njenem začetnem uredniškem delu; kot mož pa ni mogel seči tako globoko v njeno življenje, da bi ji bil postal zakon tista postaja, kjer se začenja in konča poglavitna pot ženskega življenja. Vendar sta stala v življenjski borbi drug drugemu zvesto ob strani do njegove smrti.
L. 1908. je vstopil Klemenčič v uredništvo ,,Slovenca" in kmalu za njim tudi Ivanka. Tako je postala Klemenčičeva prva slovenska poklicna časnikarica ter je ostala temu nelahkemu posla zvesta do danes. Letos obhaja tridesetletnico svojega uredniškega dela. Dasi je bilo glavno njeno delo pri političnem listu, kjer je med številnimi moškimi tovariši edina ženska, .si je pač vedno skušala priboriti tiste rubrike, ki so v skladu z njeno značajno in izrazito žensko naravo. Najtežjo in najodgovornejšo nalogo je imela pač ob vojni. Njena .slovansko čuteča in etično močna du.ia se nikakor ni mogla .slepo uklanjali smernicam, ki so določale ton strankinemu časopisju. Toda kot pametna in vseraziimevajoča žena, svesta .si svoje časnikarske in narodne dolžnosti v najkritičnejšem času, ni odložila peresa, temveč je previdno vztrajala na svojem mestu ter skušala vsaj med vrstami osvetliti tisto resnico in slovansko misel, katero so zatemnjevala uradna poročila in naročila.
66.
Med balkansko vojno je pisala članke, v katerih je posnemala najlepše stvari iz srbskih listov. V svetovni vojni so pa bila njen referat vojaška pisma z bojišča in iz ujetništva. Pri tem delu je bilo treba prav posebne previdnosti. Koliko vrst je Klemenčičeva črtala in koliko utajila, da je preprečila usodne posledice, obenem pa skušala omiliti, kar je dMo sovraštvo proti zaveznikom, ter je tako prikrito ustvarjala naklonjenost do Slovanov in njih soborcev. Z isto zavedno odgovornostjo je sprejela sestavo brošure „Zločin v Sarajevu"; hotela je preprečiti, da bi je ne napisal kdo, ki bi zasejal še večje sovraštvo. V enakem duhu in z istim namenom je vsa štiri vojna leta sama pisala „Družinsko Pratiko", ujet-niški zvezek „Svetovne vojne" ter knjižico „Veliki cesar". Tako je bila takrat kakor dobra in preudarna žena, ki z vserazumevajočo ljubeznijo in samozatajevanjem prikriva in izravnava nevšečnosti v lastni hiši.
Ivanka Klemenčičeva je tudi zavedna feministka. Tako se je podzavestno čutila že v mladostnih letih. Za njeno poznejšo pot m brez pomena drama, ki jo je napisala kot šestnajstletno dekle ter poslala „Doma in Svetu". Urednik jo je z obširno utemeljitvijo na platnicah odklonil, pristavil pa je za Ivanko in za dobo značilno sodbo: iz stvari bi se dalo še kaj narediti, če bi bila junaku prisodila tako pretežno vlogo, kakor jo je junakinji . . .
Od prve službe kot skromna uradnica v odvetniški pisarni pa do današnjega mesta v uredništvu „Slovenca" je morala kot ženska preiti vse tisto trnje, ki ga je in ga deloma še nastilja na pot ženski delavki moški poklicni tovariš in gospodar. Z bridkostjo se je zavedala vseh krivic, čeprav se je zavzela za .woje osebne pravice le v skrajni duševni stiski, ko ji ženska in poklicna zavest nista dali molčati. Potrpežljivo je hodila preko vseh zaprek, vestno je izvrševala svoje delo ter bila vedno dobra, poštena tovarišica svojim poklicnim tovarišem. Razumevala je, da krivice, ki so se godile njej, niso izvirale iz nasprotovanja do nje kot osebe, nego kot ženske vobče, ki si mora šele utirati pot v poklic. Lastne izkušnje so ji utemeljevale upravičenost feministične ideje, katero je širila in zagovarjala v svojem ožjem časnikarskem področja in po ženskih listih. Prva „Slovenka" v Trstu, „Slovenka II," katera je v nekoliko zvezkih izšla 1. im. v Ljubljani pod njenim uredništvom, ter .svoječasne zelo pomembne in smotrene ženske .ürani v. „Slovencu" so bile publikacije, ki so se odlikovale po zdravi in zavestni feministični idejnostL V našem ..Ženskem Svetu", v „Ženskem Pokretu", v berlinski „Die Frau", v „Socijalni Misli" so članki, s katerimi prispeva Ivanka Klemenčičeva k zdravemu reševanju ženskega vprašanja.
Različni so ti listi po smernicah svojega svetovnega nazora, toda feminizem Ivanke Klemenčičeva ima v osnovi ona etična in prirodna načela, ki morajo biti skupna vsakemu zdravemu socijalnemu pokretu; zato je vsak njen prispevek skladen in pomemben donesek k osnovnim smernicam vseh imenovanih listov.
67.
„Kaj pa morete pisati o meni? Jaz nisem izdala skladanice knjig, tudi predsednica nisem nikjer, da bi mogli pokazali na moje delo", je rekla ga. Klemenčičeva, ko sem jo prosila za fotografijo. Res je to in še več: karkoli napiše, vse je brez podpisa ali psevdonimno. Tako malo ceni sama sebe, da neče, da bi njeno delo poznali in cenili drugi, ker dela „brez pridržka in računa, kakor daje solnce toploto in luč, drevo sad in senco, cvetlica vonj in lepotp, ne da bi vprašala koma in zakaj: enostavno zato, ker je prejela, ker ima, tudi da.. ."
Javno je nastopila samo nekolikokrat; njen najvažnejši govor je bil takoj po vojni, ko se je obnavljala „Slov. kršč. soc. zveza" in je ona imela referat. Resolucije, katere je pri tem sestavila za žensko sekcijo, so bile v skladu s temeljnimi načeli katoliškega ženskega gibanja. Kot prepričana feministka je razumela dalekosežni pomen složnega ženskega nastopa ter se je takoj zavzela za pristop vseh ženskih društev k „Jugo-slovenskemu ženskemu savezu".
Ce predstavlja Klemenčičeva kot časnikarica in feministka etično pomembno osebnost, je ta njena odlika še posebno lepo izražena u njem ženskosti in človečnosti sami. V tem pogledu je posebno značilno njeno prijateljstvo do dveh markantnih žensk svoje dobe: do pisateljice Zofke Kveder - Jelovšek - Demetrovičeve in pokojne s. Eleonore Mantuanijeve, znamenite učiteljice in vzgojiteljice par ženskih rodov, tvorke moderniziranega Lichtenthurna, predvsem pa vzorne, stroge redovnice. Tudi tu se mi vsili vprašanje: kako je mogoča globoka duševna vez z dvema tako nasprotnima duhovoma, kakor sta bili obe pokojnici? Ivanki Klemenčičevi je osnova svetovnemu nazoru etika, trdna, neomah-Ijiva in nekompromisna. V tem trdnem oporišču se ji neločljivo spajata obe komponenti njenega življenjskega prepričanja: strah božji v najvišjem smislu besede in svoboda daha.
Z Zofko Kvedrovo je preživljala razcvit mladostnih let. Bila ji je zaupnica in priča njenemu koprnenju po svobodi, dela in ljubezni, njena zaupnica na prvem življenjskem razpotju. Zofka je bila takrat posebna, edinstvena ženska, ki je očarala marsikaterega moškega, posebno pa one, ki so stopali v življenje z gesli takratne dobe. Franjo Klemenčič, pozneje mož Ivanke Anžičeve, Kristan, Jelovšek. so oboževali njeno vsestransko ekspanzivnost. Zofka je odšla v sveta življenje in vrvenje; brez sredstev, a z velikim talentom je Sla štndirat v velika mesta, se vrgla z vso silo v izživljanje mlade ženskosti in v književno delo, prebrodila brezdna m vrhunce ženske in materinske ljubezni, bede in udobno.iti, doseženih idealov in prevar, kipečega zdravja in zavratne bolezni — naposled je omagala in se detin.<^ko vdano zatekla k mladostni prijateljici Ivanki. Prišla je k njej kot k izpovedniku, zaupala ji najgroznejše strani svoje izbičane duše, njej, ki je sama stala oddaljena od življenjskih valov. Prišla je in se počutila pri njej dobro kakor v mirnem pristanu. Bila ji je v tolažbo zavest, da jo z vserazumevajočo ljubeznijo objema oseba, ki stoji pred njo močna, ožarjena od nikdar izneverjene kreposti. Tako čutimo takrat, ko v zavesti moralne krivde stojimo pred človekom, ki se je davno odpo-
vedal življenju in njegovim vabam ter hodi svojo premo pot; čutimo se pred njim majhni in varni, kakor da bi tudi nas ščitila že sama njegova moralna veličina.
Kajti malo je danes ljudi, ki so si v jasnem odnosa do vsega notranjega in zunanjega življenja, ki sami sebi niso več problem in določno vidijo svojo pot. Taki ljudje niso le sreča sebi, nego so tudi kakor miren počivalnik utrujenim dušam, ki ječe in blodijo v viharja življenja. Ivanka Klemenčičeva je že davno našla samo sebe, zato je njeno delo blagodejno in oplemenitujoče, čeprav neopazno in drobno, saj se steka kakor kapljica do kapljice v eni smeri, utiraje pot naslednicam.
Pavla Hočevarjeva.
Gospa Marina.	Anka Nikoličeva.
K	XIV.
o je stopala Ruža s pleteno popotno košaro v eni, z volneno, ruto in dežnikom v drugi roki, po kamenitih, nekoliko nerodnih stopnicah španjolove hiše v Nemanjini ulici, ji je lezel obraz na široko. Nak, tako lepo kakor doma pa le ni nikjer na svetu, niti tam ne v Slovenačkoj, kamor se vozi sam kralj na letovanje. Že zrak ti tukaj vse drugače diši in kako domače ji je bilo, ko je zopet zaslišala, idoča preje mimo tržnice, znano kričanje brkatih prodajalcev nad ogromnimi koši jajc: „Deset za banko, deset, deset za banko, deset", kako jo je ganilo do srca. In tu-le v hiši. Prav nič se ni izpremenilo. Ob ovinku stopnjic stoji gospodarjeva dracena, na njenih suhčastih hstih leži koprena sivega prahu kakor vedno. V hiši je blažen mir. Pred stanovanjem si oddahne, postavi košaro na prag, nanjo položi skrbno dežnik in ruto, da poišče v brezda-njem žepu gosto nagubanega krila ključ od stanovanjskih vrat. Zdaj ga ima v ključavnici, lahno zaškriplje, se obrne, vrata se odpro in Ruža skoro omedli. V predsobi gori luč. Zares,, luč gori, vrata v jedilnwo so samo priprta, kuhinjska celo zijajo na stežaj. Ti ljubi Bog, ti ljubi Bog, pa menda vendar niso bili pri njih tatovi? Da bi pustili v naglici odpo-tovanja goreti luč, to bi bilo končno še mogoče, a kuhinjo — to bi prisegla pri samem živem Bogu — kuhinjo je sama dvakrat zaklenila, sobe tudi, in ključ so spravili v kopalnici na mesto pod banjo, ki je znano samo domačim. Vlomilci so bili, ti ljubi Kristus, samo vlomilci. — Morda so celo zdaj —? Vse tiho. Ruža, ki ni poznala ni trohice bojazni, čim je slutila nevarnost, je urno pograbila dežnik in se pogumno napotila v stan. Na kuhinjski mizi je stal napol izpit kozarec vode, vse drugo je bilo v redu in njena sobica zaklenjena. Prečudna reč. Vendar je vzela iz predala nož, stopila nazaj do stanovanjskih vrat, da jih zaklene — in prasnila v smeh. Na obešalniku visi gospodov popotni plašč, njegov klobuk, prašni čevlji pa stojijo v kotu. I, no, seveda, gospod je že doma, povrnil se je preje, nego je dopotovala ona. O, Ruža, ti, neumna! Seveda
69.
je gospod doma, glej v spalnici njegove rokavice in kovčeg, ki je napol odprt. Gospod je že doma, o, kako je to dobro, da je gospod že doma. Podzavestno čuti zvesta duša, da se je zgodilo nekaj, kar je prav in dobro, čuli, da se nekaj težkega, ki leži zadnje mesece nad domom, dviga, da se bo gospa Marina morda spet smejala in bo vse zopet tako, kakor je bilo, ko je Klop prvilcrat zakričal v zibelki. O, dobro je, da je gospod doma. — A v hiši ga ni nikjer, morda pride kmalu. Brž, Ruža, hiti. Kakor bi trenil, je ugasnila nepotrebna lučka, prtljaga je izginila, in Ruža, preoblečena za delo, je z urno roko delala red in mislila, da bo za gospoda potrebno kosilo. Takrat se je vrnil. Obe roki ji je dal v pozdrav, jih trdo držal in krepko potresal. „Ruža, Ruža, le da si prišla. Povej, kaj delajo moji? Klopčič in Sesterca, ali so mi zdravi vsi? Povej vendar, kakšna sta otročka. Odpeljem se do njih, veš, Ruža, še danes se odpeljem, zato sem se povrnil tako rano, da jih še lahko vidim. Ruža, ali me bodo veseli?"
„ „Veseli, veseli, moj gospod, pa kako vas bodo veseli. Klopčič vedno govori, đa bo prišel tata —" " „Gospa —"
„ ,rO gospa tudi, seveda, gospa naša. Težko vas čakajo vsi —" " „Pripravi mi, Ruža, vse, kar je treba za pot —" „Pripravim, pripravim, gospod, le potujte. In Bog naj vas blagoslovi.
Takrat je sedela Marina v občinski pisarni, kjer je stoloval njen župan. „Menda ga le ne bo pred večerom," je menil pisar, „ko vedno pozno hodi s planine."
Nerodno je bilo Marini. Ali naj bi še enkrat hodila v oddaljeni kraj, ali naj bi počakala?
„Pa bi mu šli nasproti, gospa, saj se s planine vedno vrača preko Petra. Na Peter je lep izprehod in cerkvica je neki imenitna", je svetoval pi-sarček, ti mu menda rai bilo po volji, da bi sedela gospa ves popoldan v pisarni in bi se on ne mogel izmuzniti nikamor.
Marina je zrla skozi okno. Res, solnce in nebo sta klicala v naravo. Mnogokrat so si že namenili izlet k cerkvici svetega Petra, a vedno je prišlo kaj vmes. Zdaj pojde morda sama. Pot po lepem hribčku s košenicami, skalovjem in gozdovi je prav privlačna. „Dobro, pa grem", se je odločila. „Saj menda ne bom kam zašla." „ „Znamenj nič koliko" je razkladal pisar. „ „Lahko greste po vasi, potem za zidom na levo ali onkraj po soteski." "
Marina je šla po vasi. Tesno stoje tam stare kmečke hišice ob cesti, široke za dober voz sena, ker drugo strae zapira dolg graščinski zid. Pisane oknice imajo stare hiše in polno cvetja po oknih. Med njimi se pririje prav na cesto visok cerkven zvonik, novejša hiša s trgovino se pojavi in par gostiln je vmes. Dvorišča so tiha, veže zaprte. Avto pridrči po cesti, dvigne oblak prahu, zatrobi in izgine, par fantičev prikriči izza
ogla. Ko zavije pot na levo, krene s ceste v polja in že za prvim kozolcem se izprenieni v stezo. Lahno napeta teče med njivami in trato, sreča razborit potoček, stopi po trhlih brunih preko njega in krene v breg. Siva, zašiljena konica stare cerkvice se skrije za z.elciijem. V ostrih, strmih vijugah vodi zdaj pot, med skalami in robidovjem, po jasah polnih gorskih rož in posekanih debel. Belouška švigne pod skalo — ali je bil marlieček? — samoten čmrlj brenči izgubljen v solncu. Gozdne gošče neče biti konec, in Marini postaja skoro žal, da ni ostala v dolini. A nenadoma zavije steza, gozdovi stopijo nazaj, prijazna njivica leži pred njo, s fižolom in krompirjem posajena. Še en obrat in strmo pred seboj zazre ponižno cerkvico. Sivo je zidovje, okrušeno, streha z deščicami krita. Skozi zaprašena okna ne more videti ničesar. Hodi ob zidovju — ali niso govorili nekaj o freskah? Na drugi strani cerkve z licem v dolino stoji tik ob strmem robu kočica v gosto zaraslem vrtiču. Vrata v vegastem plotu so odprta, a žive duše ni nikjer. Samo globoko doli med praprotjo in nizkimi borovci zalaja ščene, pod nebom plava mirno velika ptica. Vrh griča, v smeri na zapad, je senožet s kratko, močno dišečo travo in se spenja nalahno v še par metrov višji vršič. Onkraj pada pobočje strmo v nižino. Od tam je prekrasen razgled. Najlepša gorenjska ravnica leži v božjem solncu. Steze in vasice se kosajo v belini, povsod se dvigajo rdeči stolpiči cerkva. Modra jezerska gladina se zablešči tam daleč, na strmi skali jo čuva blejski grad. Skupina mogočnih gor, s Triglavom v sredi, kipi v nebo, odeta v kraljevski plašč novega snega. Po zadnjih pobočjih Pokljuke sanjajo vasice, temni gozdovi Jelovcs dremljejo pokojno. Marinino oko plava v daljine. Kako je lep ta božji svet, kako je lepa njena domovina. Vedno bi hotela tu živeti. —
S starši se že menijo, kako bo s posestvom po njenem odhodu. Mati bi ostala na Brdih pozno v jesen^ morda vso zimo, oče bi z Janezkom prihajal ob sobotah. Kmetovanje ga silno veseh in ko bo šel v pokoj, se bo kar sem presehl. Marina z otročiči pa se bo vrnila domov, predno začne jesenski dež. Včeraj, je tudi že malo deževalo. Da, poletni dnevi so prešteti. Marini postane tesno —
Za njo so prihajah težki koraki. Menda je ta stari mož župan. Zato se Marina dvigne. A mož prihaja v njeno smer in Marina mu gre nasproti. „Saj vi ste menda tista, ki je zdaj gospodinja na Brdih," je začel suhljati možic, „videl sem vas pri maši. Dejal bi, da ste že vi. Jaz sem za cerkovnika tu gori pri cerkvi, pa sva bila z ranjko prijatelja. Kolikokrat je tu sem hodila, da, da. Prav tamkle, kjer ste vi sedeli, je rada posedala. Cele dni je presedevala na tistem gričku in gledala doli na Savo. Saj sem že hotel stopiti do vas, da bi vam vse povedal, ko ste po nji vse dedovah. Pa človek se težko spravi kaj v kraj s tega-le hriba. Samo še ob nedeljah k maši ali po opravku. Pa bi že tudi imel opravkov, že. Ranjka je bila dobra za našo cerkvico. Kar je bilo nujnega, je vedno založila. In za sveče mi je dala vedno še preje, kakor so stare dogorele, in za maše tudi, da je Petrov zvonček kaj često pozvanjal k Daritvi —"
71.
„o, tudi jaz bom dal'a, seveda, če je sila, le zglasite se pri meni. Za sveče bo že vedno kaj in zadušnico bomo tudi imeli tu gori, zdaj ko vem, da je ranjka rada tu sem hodila —"
„ „Ej, zadnje čase že ni več prihajala često. Srce, saj veste, srce ji je nagajalo. Ampak ko je bila mlada, takrat, ko se je tisto naredilo s poroko — Takrat si je kar molitvenik s seboj prinesla in ga pri meni hranila. Da, kar molitvenik si je prinesla gori." „ „Molitvenik? Molitvenik od tete Honorate?" "
„Saj sem — ongav — že mislil, da bi ga prinesel doli. Saj, vi ste dedovali vse, pa so vaše tudi mašne bukvice, tako rajtamo pri nas na kmetih. Prinesti sem jim hotel, pa kakor sem dejal
„ „Pojdimo" je rekla Marina in korak ji je hitel, „ „pojdimo, dajte mi knjigo. Je res molitvenik?" "
„I, kaj ne bi bil. Velik skoro kakor prave mašne bukve in z zlatim križem na zunanji strani. Saj v cerkev ni hodila, le redkokdaj sem ji odklenil. Navadno je sedela tam na gričku z molitvenikom na kolenih, a brati j.e nisem videl. Menda je znala že vse molitvice na pamet. Roke je imela krog kolen, oči pa uprte nekam daleč. Nič ne rečem, ampak čisto pri zdravi pameti pa le ni bila, takole bi dejal."
Okoli mežnarije se je potepalo ščene, ki je menda preje lajalo v gošči. „Tudi psa mi je enkrat dala. Pa ne tegale, takega bi bila utopila. Ta je že tretji ali peti rod, kaj vem. Prva psica pa je bil lep volčjak, hud kakor bes, a nama dvema vdan in krotek kakor ovca. Raejka je bila takrat jezna, češ, da se mi psica poteplje in da bo zarod zanič. Tega le kuža ni mogla videti —"
Res ni bil lep tisti kuža. A Marine zdaj niso zanimali pasji rodovnild s Petrovega hriba, kajti iz stare skrinje, iz njenega, s posebnim poklopcem pokritega stranskega predala je dvignil cerkovnik knjigo. Velika knjiga je bila, v temmo usnje vezana, ki ga je krasil križ, ob oglih ozko z medenino okovana in zaprta z zaponko iz medi. Pobožno jo je vzela Marina v svoje roke. A ko je hotela odldopiti zaponko, je videla, da je knjižica zaklenjena. Začuđeno je pogledala Blaža. — „Da, zaklenjena je, seveda. Saj v tistih časih, ko ni znal brati še vsak fantalin, so bile mašne knjižice često takole zaklenjene. Stare ženice so hranile v njih podobice z božjih poti, pa velikonočni spovedni listek. Možje pa tudi kakšno pisanje od gosposke, pa tudi kak bankovec je bil vmes. To ni nič čudno, da je imela ranjka takole knjigo. Nemara je bila še od njene matere." „ „Ključek? —" "
„Ključek pa je nosila vedno pri sebi. Prav droben ključek je bil, tako-le rumen, iz medenine. Kar povprašajte Nežo, gotovo ga je snela ranjci 2 vrata, ko je umrla."
Marino je pretreslo. Pozabila je na freske in župana in hitela je navzdol po bližnjici, ki ji jo je cerkovnik Blaž pokazal. Kakor zaklad je držala knjigo, o kateri ji je šepetala slutnja, da vsebuje kaj več kakor pobožne molitve in romarske spominke.
82.
Sele ob občinski hiši se je ustavila za kratek hip. Ker še ni bilo župana, je ubrala pot domov. A ko je hitela mimo pokopahšča, ji je zastala noga. Obrnila je korak in stopila do groba. Tvoj molitvenik je tu, Marija Ho-norata, tvoj brevir, ki si ga hranila daleč od ljudi pri samotni cerkvici, da ti je v spomin ali tolažbo vsakokrat, ko prideš obiskat svetega ključarja nebeških vrat. Tvoja knjiga, ki so jo tisočkrat odklenili tvoji prsti, da so prebirali njene orumenele liste. Od kod imaš pravico. Marina, da odkleneš z radovedno roko knjigo njenega življenja, da listaš za skrivnostjo, ki jo morda hrani? In ki jo je ranjka vse življenje skrivala pred ljudmi? Ali imaš pravico? Zakaj? Ker si radovedna, ker je onkraj morja še bolj radovedna ena tvojih sester. Od kod imaš pravico do knjige. Marina? Stari mož na hribu ti jo je izročil kot dedščino, sprejela si jo, stisnila na-se — ali jo pa smeš odkleniti? Smeš brskati za ključem, izpraše-vati Nežo, izsiliti skrivnost, ki jo je čuvala ranjka gospodarica do smrti? Solze so stopile Marini v oči. Ali nima tudi sama skrivnosti? Ne trpi tudi njeno srce? Kalto bi bilo, da radovedne roke odkrivajo njeno rano? Ah ni čutila na sebi že često zaskrbljeni pogled svoje mame, če so govorili o Andru? Ki ga ni. Ki ga ne bo. In ko bo odšla domov z otročiči, domov v mrzli dom, kjer je bilo nekdaj toliko ljubezni, toliko sreče — Marina se js zjokala. Skrbni pogled matere je videl nekaj, videl rano, o kateri je mislila Marina, da že dolgo več ne krvavi. Videla jo je in bežno umaknila pogled, če se je srečal z njenimi očmi. Dobra mama, blaga, zlata mama —
Obrisala si je oči, stopila prav tik groba. „Povej, ti povej, teta Hono-rata," je šepetala, „ali naj položim knjigo k tebi v črno zemljo ali naj jo hranim neoskrunjeno in zaprto, ti povej, ali naj —?" „Mama", je kričal Klop, in topotal po peščenih pokopaliških potih kakor mlad medvedek, „mama, kako smo te iskali, mama, kje si pa vendar bila?" In solze so se mu udrle iz oči, ko je pritisnil obrazek v njeno krilo, „Mama, kje si bila," je med solzami še jecljal, a lički sta se že smehljali. „Mama, in sama, brez nas si šla na Petra. —" Tudi oče in mama sta prišla. V skrbeh so bili za Marino, ker se je delala noč, in zapregh so kočijo. Zunaj čaka Lipe. „Saj sem koj dejal, da je pri grobu," je rekel in ravnal nekaj pri uzdi leve kobile, „saj sem vedel, da se ni izgubila. Zdaj pa, hi, hot —"
Ko so zavozili pod oboke, je bila gosta noč. Na mizi se je kadila večerja. Marina je stopila za hip v svojo sobo in zaklenila svojo dedščino. Potem so večerjali veselo.	(Ifonec prih.)
Aforizmi.	(d^- b. skerij.)
Mož mora svojo ženo ljubiti in jo tadi vsaj skušati razumeti — razumel je ne bo najbrže nikdar!
Cemu naj stopita v zakon mož in žena, ki ljubita le sebe? Že v naprej
morata sad svoje ljubezni smatrati najvišjim!
Dobra žena misli preko zlih slutenj poroda na materinsko srečo.
73.
Vera A1b r e c h t o v a:
Pogovor z gospo
Marijo-Vero.
Gospa Marij a-Vera je znana našemu gledališkemu občinstvu ne le kot izvrsüia intcrpi-etlia psihološko zanimivih ženskih tipov, Icmveć tudi kot spretna režiserka, predvsem Ibsenovili dram (Srahovii, Gospa z morja, Hedda Gabler i. dr.). Njena režija je vedno globoko zaimišljena. V nji se jasmo očituje ženska duša, ne le v pojmovanju OiSeb, ki jih podaja, marveč tudi v miljeju in raznih podrobnostih, ki izpričujejo fiaiese, na katere navadno naj-spretnejši režiser me polaga wednosli. Tem bolj me je razveselilo, ko sem zaznala, da se je lotila režije drame ženska, drame, hi jo je napisala ženska, Poljakinja Zofija Nalkowska, in v kateri nas'tojwjo izključno le žeske osebe. Ker bodo vse Icrea-cije, literarna, igralska in režijskai, v ženskih rokah, bo delo za nas žene, ki se 'hočemo v svetu tudi aktivno in produktivno' uveljaviti, lem bolj zanimivo. Nedvomno bo tudi. ženstvo to pot manifestiralo svoje zanima-nje za žensko tvornost s tem, da bo v čim večjem številu prisostvovalo tej izredni predstavi, kii se te dni uprizori na oidni ljubljanskega gledališča. Prav taiio ne more biti brez važnosti in zanimivosti, kako se je ga. Marija-Vera poglobila v snov in režijo te nove drame; zato sem se 'napiotila k nji z nekaterimi. 'vfM-ašanji, ki mi je nanje unaelmica rade volje podala nekaj svojih misli. Evo jihl
„V razmeroma skromni žensld dramatski produkciji je nedvomno gospa Nalkovfska s svojo diramo „Dom kobiet" ena najvidnejših in najzanimivej'ši'h sodobnih dra-ma'üönih pisateljic. Kako sodite vi, gospa, o 'tem delu? Ali se mu pozna, da ga je napisala ženska? V čem vidite njegove odrske vrline itn 'hibe?" — Da je to delo napisala ženska, se pozna v tolitoo, da so mu predmet baš in izključno ženske usode, čuvstvovanje žemske duše. Toda ravno to je delu v P'rid, kajti če bi na primer isto napisal moški, bi gotovo ne mogel pogoditi ženske duše tako resnično in tako globo'ko dovršeno. „Zanimivo v tem delu je sevG'da predvsem . to, da se v njem dramatično 'oblikujejo samo usode žena. Ali se vam vi-
74.
đijo ti žen&ld libi življenjsko in umetoi-ško pristni im resnični? Katere osebe med njdmii se vam zde odrsko najzanimivejše?"	. — Meni se zde vsi ü žensid liki am, zanimivi in privlačni. Z vsako teh žen lahko globoko sočustvujemo — in to mi je znali, da so umetnKko doživljene. Največja odrska vrlina drame je v mojih očeh to, da se igra stopnjuje vse do koinca. Napeta in interesantna je na neki poseben način, ira sicer v sukcesivoem spoznavanju nekoga, ki sploh ne nastopa, moža, ki je že mrtev, ki pa v igri živi tako plastično, da se pred našimi duševnimi očmi jwirajajo ne le pretresljivi dramatični dogodki iz prelekiosti nastopajočih žen, temveč se oam tudi odpirajo tragične pefsipektive v njili bodočnost. Če vzamemo delo, kakor je izšlo v tisku, je za oder predolgovezno. To je v mojih očeh njegova edina hiba. Zalo sem ga črtala .skoraj za polovico. „Po mojem mnenju je mogoča dvojna režija tega dela: realistična oziroma naturalistična aH pa stilizirana. Za katero ste .se odločili? Na katero osnovno ^sel ste oslonili svoj režijski poudarek?" Po mojem mnenju se mora to delo režirati samo realistično ozir. naturalistično. Ker sloni drama na filozofskem razglabljanju ženske pBÜie, se hočem potruditi, da bi to v igri prišlo do izraza. Ce dovolile, vam temelj te psibofilozo-fije označim s par kroannimi nemškimi stihi:
„Einsam bleibt die IWenschenseele, ob wir Herz an Herz auch drüdcen — 's bleibt doch immer eine Tiefkluft, die -wir niemals überbrücken. — Nichts kann ganz das Andre werden — Jeder folgt dem eignen Triebe — und ein Irrtum scheint das Leben und ein schöner Wahn die Liebe ...
Vse le žene ge. Nalkowske, dasi tako različne po značaju in temperamentu, nosijo to specifično žensko bol. — To bom poskusila poudarili. „Kalco vam prija posel s samimi kolegicami? Kako so vaše tovarišdce-umelnice dovzetne za svoje vloge? Ah jih je delo ogrelo?"
— Delo's samimii kolegicami mi je zelo drago, zlasti ker so vse navđ.ušene za komad in za svoje vloge.
85.
„Menda se da že pa nekaleriih skušiijah doslutiti imietnišld uspeh ali neuspeh dela? Ali sodite, da bo delo na ljubljanskem odra usipelo? Kako ga bo po vaših mislih sprejelo občinstvo, ker je kaik lirupen uspeh po mojih mislih izključen. S čim si razlagaite njegov delni neuspeli v Zaigrehu io menda v Pragi vzlic temu, da ima v sebi odlične literarne vredoote?" — Da talio profinjen in globok komad ni za najširšo publiko — je .seveda naravno. Ker pa nima nikakih posebno težkih problemov, pač jia mnogo miline in čuvstveaiosti, upam, da bo našo pravo dramsJto imbliko ogrelo in privlačilo. Da v Zagrebu delo ni imelo tega uspeha, je najbrže vzrok to, da mentaliteta povprečne Zagrebčanke pač teži bolj za zunanjimi efekti kot za razglabljanjem psMioloških problemov. Kaiko je bilo v Pragi, točno nc vem. Pač pa vem, da je bil v Vai'šavi uspeh ogromen. — , „Vem, da ste zastavili vse sile, gospa, da bo delo umetniško kar najbolj uspelo. Zalo vam želim mnogo razumevajočega občinstva, zlasti iz vrst našega izobraženega ženstva!"
S to željo in zalivalo za ljubezniv pomehek sem se poslovila od simpatične umetnice.
# # #
V omenjeni drami Nalkovske nastopa osmero žena, tojih tragika leži v lem, da ,so ostale vse osamljene v domu 82 letne prababice (ga. Mai-ija - Vera,
1.	slika desno). Njeni hčeri sta Jula Czerwienska (ga. juvanova,
2.	slika desno), dobrohotna, namišljeno bolna vdova, ter nje sestra vdova, delovna in energična M ar j a Lanowa (ga, Mdvedova, 1. slika levo.) Ta ima dve hčeri: 36 ločeno ženo Ružo By lens k o (ga. Mira Danilova,
3.	slika levo) in 40 letno Jano N i e 1 e w i c z o w o (ga. Šaričeva 3. slika desno). Jana, ki je šele štiri mesece vdova, silno žaluje po svojem možu Štefanu in peče jo neprestano vest, da se mu je v zaltonu dznevenila vzUc temu, da je vedno verovala v svojega moža. Z rodbino živi še Tekla, tašča prababice in svaltinja Jule in Marije (ga. Gabrijelčičeva, 4. slika desno.) Ona je že od svojega 21, leta vdova, izgubila je tudi otroka in se smatra za najbolj zapuščeno in nesrečno lor je včasih trpko-rezka. V vlogi stare vdane služkinje Zofije nastopa ga. Rakarjeva, (2. slika levo.) — Nenadoma pa se pojavi v tem navidezno vsaj umirjenem krogu osamehh žena neznanlca Eva (gdč. Juvanova, 4. Silika leve), izvenzakonska hčerka Janinega moža.
Omamljena dekleta.	n, p.
T
_Janskega poletja so se zanimali komunistični mladinski voditelji v
Petrogradu za vzroke poraznega pijančevanja, M se je tako razpaslo med delavskim naraščajem. Dekleta so bila v tem oziru posebno malo zgovorna. Kadar je ponovno poskušal predsednik pri občnih zborih ene od največjih tovarn v industrijskem Viborškem predmestju vprašati zaupnike posameznih oddelkov, so mu vedno odgovarjali: „A kaj, saj 'skoro vsi radi pogledajo v kozarček. Tudi ženske so kakor moški: če prilika nanese, si privoščijo požirek." „Ce pa ni posebne prilike?" „No, potem pijemo- kar tako!"
Naposled so sklicali prireditelji izključno žensko zborovanje, kjer ni bilo razen predsednika prav nobenega moškega. Ta seja je bila jako dobro obiskana, ker so zagotovili udeleženkam, da ne bodo prišla njih prava
76.
imena v javnost. Stenograf ski zapisnik govorov je podal tako pomembno in pretresljivo sliko žalostnega življenja komunističnega mladega ženskega pokolenja, da ga je kmalu priobčil znani sovjetski publicist A. Zorič v 7. štev. mladinskega tednika „Prožektor", priloge osrednjega komunističnega dnevnika „Pravde", ki izhaja pod uredništvom znanega teoretika Buharina. Pozneje je bil ta članek ponatisnjen v posebnem zborniku o življenju proletarske mladine, ki bi ji naj predočil njene najusodnejše
nedostatke. Objavljamo odlomek te izredne ženske seje.
* # *
Predsednik — naj mu bo ime, recimo, Lukin, je v uvodni besedi dejal: „Dekleta, ugotovil bi rad, kako se zgodi, da se ve navadite piti in potem pijače ne morete pustiti? Vedel bi rad, katere dobrote vam nudi žganje in na kak način bi se lahko nadomestile? Danes sem jaz med vami edini moški, pa še oženjen sem. Samo danes se pogovarjamo, jutri pa se ne bomo več videli. Zavoljo tega vsega ste lahko po mojem mnenju popolnoma odkritosrčne..." V kotu je vstala Katja Ermolajeva:
„No bom pa jaz o sebi povedala, £e hočete. Leta 1923. sem prišla v tovarno, pa so me kmalu izvolili v komunistični omladinski odbor. Ce smo imeli sejo, smo potem redno hodili v jedilnico, v naš klub. Ne vem, , zakaj je to bilo, a redno smo naročali pivo." „Kaj pivo? Žganje! Po pravici povej!"
„Saj res, pa vam tudi nisem hotela lagati. Od kraja je bilo pivo, a so fantje potem dejah: ,S pivom bi prišli samo na kant: saj ga mora človek najmanj pet steklenic popiti, da mu stopi v glavo.' ,Cemu pa je to potrebno?' sem vprašala. ,Zato,' so mi odgovorih, ,ker je tako dolgčas pri nas. Cc pa si privoščimo pravo mero, potem je vse drugače. Vidim, na primer, tvoje obhčje, pa se mi kar zdi, da sedi namesto Katjke Ermoljeve sama Mary Pickford pri naši mizi.' (Grohot). Tako smo začeli jemati žganje, in vsakokrat so odtavali fantje domov popolnoma natrkani. Pa tudi pri družabnih večerih so vsi pih, a ondi se zbirajo razen naših delavcev vsi zavedni sodrugi iz okrajnega odbora. Se to moram povedati, da bi mi res bilo nerodno odklanjati pijačo, ko vsi pijejo. Ce sem se upirala, so mi dejali: .Glej jo nol Kaj se pačiš tako po buržujsko? Tukaj smo v svoji družbi. Fantje ti ne bodo ničesar žalega storili.. .' " „Oba, to pa to!"
„Ze vemo, da samo zato dekletom venomer prilivajo v kozarec." „Res je. Dekleta! Kdo mi bo ugovarjal, če vam povem, da zapravimo me vse svojo nedolžnost baš v vinjenem stanju? Saj smo lani vse pismeno odgovarjale na to vprašanje, ne da bi se bile podpisale na vprašalni poh, in smo vse v istem smislu odgovorile. Pa če bi se to dogajalo vsaj z onimi fanti, ki jih rade imamo in hodimo z njimi na promenado, ampak ne: samo slučajni znanci to vedno zakrivijo. Prav tako skoči sosedov petelin čez plot na drugo dvorišče, pograbi ondi prvo kokoš, jo izrabi, pa zleti zopet proč. Ce gre pri nas dekle na zabavo in ima še kaj varovati, vzame vedno s seboj malo sestro ali magari brata, da bi na njo pazil in ji ne
77.
pustil storiti krivice. In vendar se zbirajo na teh naših večerih sami domači delavci. Ali ni to pravzaprav sramota za nas vse?" „Ne bodi no tako naduta! Kaj pa je bilo s teboj? To povej!" „Saj ne tajim. Tudi z menoj je bilo tako. Tudi mene je zapeljal fant vinjeno v parku. Ko sva bila na izletu, sva stopila v vrtno točilnico. Naročil je žganja zase in piva zame. Popila sem pivo, pa si rekla: Zakaj se mi zdi danes tako močna ta pijača? Nisem namreč opazila, da mi je obe tekočini pomešal v kozarec. Ta žlobudra se imenuje ,jež'. Sla sva nato po parku in mi je vse plesalo pred očmi: grohotala sem se kakor prismojena. V tem stanju me je zapeljal. Drugi dan sem ga srečala in mu očitala: ,Ti si vendar komunist. Ali smejo zavedni komunisti tako postopati? To je vendar grdo. Vinjena sem bila, pa si me ti zlorabil.' On pa se je namuznil: ,Lej jo! Saj nisi vendar otrok in veš, kaj je ljubezen.' Od kraja sem bila obupana, a pozneje sem nekako> otopela. Zdaj že vem, da ima stvar vedno isti zaključek, če grem s fanti kam na ples. O, zdaj to pač dobro vem. Jaz sem se itak obvarovala najhujšega, ostala sem delavka. A koliko deklet se je izgubilo na ta način? Vera Dementjeva, Nastja, Olja, Ninka ..." „Anjuta Glebova tudi..." „Varjka, Tanja Pronina!" „Sonja Grabova!"
„No, saj pravim. Nastja je bila na primer čedno dekle, navdušena komn-nistinja. A Prokofjev jo je uničil..." „O, ta podlež! Kakor kuga je!"
„Razumno dekle je bila, prijazna in usmiljenega srca. Peljal jo je v bar in odtod na barko na Nevi, in je bila že vinjena". On je svoje opravil, pa jo kar pustil iia barki. Zaspala je. Zgodaj se je zbudila, a krog nje so stali capini, ki si iščejo prenočišča na zasidranih barkah. Vsi so se gro-hotali in jim je komaj ušla. Tako se je pričelo, končalo pa se je na Nevskem.' Ponoči je postopala po Nevskem, zjutraj pa hodila v tovarno. Hudo se je oklepala službe, ker se je bala, da bi se drugače popolnoma izgubila. A oči so ji seveda skupaj lezle in roke so se ji tresle — za delo že ni bila več! Kmalu je izgubila delo. Nekaj časa je še služila kruh ponoči, a potem se je okužila s kapavico in skočila z mosta. To' pot so jo rešili. Bila je še vedno vpisana pri komunistični omladini. Njen krožek jo je poklical na odgovor in priznal, da ni kriva. A Nastja si je oskrbela revolver, pa se ustrelila. Njeni tovariši iz izobraževalnega tečaja v naši tovarni so ji priredili pogreb." „Oh, to žganje, to žganje!"
„Seveda. A če se brani dekle pijače, je ne bodo povabili v družbo. ,Kaj bi dolgčas prodajala,' ji rečejo, ,saj sedi vedno samo v kotu, kot da bi pri frizerju čakala na vrsto.' Potem naj se vedno na samem dolgočasi! Zato gledajo pri nas, če priredijo ples ali tudi izlet, naj ima vsak fant svoje dekle, da ne bi kdo ostal brez para. Ce komu dekle uteče ali ga opehari za končni užitek, ga imajo vsi fantje potem za norca. ,Ta pa niti ne ve,
' Petrograjska glavna promenada. 78
kako je treba dekleta zmešati,' mu rečejo, ,ta je še premlad.' Ce kdo ne mara žganja, ga tudi zasmehujejo: ,Joj, nobene pokalice nismo vzeli s seboj za otročićka.' Saj smo tudi me, po pravici rečeno, tako vajene gledati fante. Kdor prenese dosti žganja in ima močne šape, da nas skoro davi, tisti je pravi fant, a vsi drugi niso nič vredni. Ce se fant napije, se nam zdi, da mora biti tako, da ne gre drugače. Saj pravim, kaj vse nam očitajo, če se branimo pijače: puščobne ste, domišljave, pokvarite družbo. Kako bi me ne pile? Marsikateremu dekletu je žganje od kraja zoprno in se ga doma poskuša navaditi. Pri moji veri je tako: kupijo si steklenico žganja, nabašejo noter sladkorja in črešenj, pa pijejo v naši ženski kasarni. Od kraja jim prihaja slabo, a potem se navadijo. In če se navadijo, same pravijo: zakaj bi si ne privoščile požirka?" „No, in kaj mislijo o tem delavci v splošnem? Ali jim je znano, kaj uganjajo fantje?" je vprašal Lukin.
„Le pojdi, pa poskusi o tem komu pripovedovati! Ah naj takoj tečem, pa vsem po vrsti pripovedujem, če sem kaj takega zvedela?" „Tega skoro nihče ne stori," je pritrdila Katja Ermolajeva. „Pred vsem nas je vendar sram. Recimo, da bi se mi kaj takega zgodilo, pa bi šla jaz tožarit: že drugi dan bi vedela o tem vsa tovarna, vsi bi drug drugemu pripovedovah, pa se na tihem hihitali. Saj bi me bilo sram! Zavolj tega ne bi nikomur povedala o nesreči svoje prijateljice; smili se mi. Razen tega je marsikdo mnenja, da je to slab tovariš, kdor toži in naznanja. Marsikdo se tudi boji kaj ziniti. Saj se je že dogodilo, da so mu to poplačali z zaušnicami. Lahko ga tudi pričakajo zvečer kje v zakotni uUci, nra poveznejo vrečo čez glavo in ga neusmiljeno pretepejo. Pa kaj bi tudi tožili delavce sploh, če so vsi tisti fantje naši lastni sodelavci..." „Vsi vendar niso taki!"
„Seveda, niso vsi taki," je pritrdila Katja in sedla. „Imamo tudi resne, poštene fante, a ti se ne mešajo v shčne zadeve in o njih tudi slišaU ne marajo. Pošten fant gleda dandanes, da bi se čimprej oženil. Potem živi svoje redno družinsko življenje, pa ne mara imeti opravka s sličnimi zoprnostmi. Ce smo jim dekleta včasih potožile, so nam vedno odgovorili: ,Same ste krive, saj niste nedoletne. Zakaj pa pijete, pa malopridnežem toliko dovohte?' Morebiti je tudi res tako, da smo le same vsega krive..."
# * #
Oglasile so se še druge, vsaka je izpovedala svojo žalostno življenjsko zgodbo, katere prava povzročitelja sta alkohol in njegov čestilec. Ne smemo pa misliti, da se gode take in podobne stvari samo na Ruskem .. . tudi pri nas niso redki primeri, ko se mladenič in dekle — in to ne samo v delavskih vrstah - zbližujeta in propadata pod opojem alkohola. Ko bi na Ruskem — in tudi drugod — zaustavih usodni pohod alkohola, bi imel vsak kulturni in socijalni pokret večji uspeh, ker bi lahko računal z močnimi značaji. Se tako vehki idealisti pa izgubljajo pod omamo alkohola svojo etično moč in skrunijo svoje vzore.
79.
■f Ana Pavlova.	VidaP.
Ni je več.
Pretresljiva je bila vest o njeni smrti, pretresljiva kakor vselej, ko nam sporoča konec osebe, ki je bila velika, morda edina v svoji panogi in ki je zato pomenila nekaj vsemu svetu.
Ana Pavlova je bila plesalka svetovnega slovesa, plemenita, enotna in izrazito umetniška osebnost. V plesu je doživljala in izživljala zmisel lepote v najglobljem, božanskem pomenu.
Že po prirodi je bila ustvarjena za svećenica umetnosti: do popolnosti brezhibno oblikovane roke, noge, vrat, lice, vse na njej je bilo plemenito, kakor poduhovljeno, občutljivo in čuteče do skrajnosti. Ritem, barva, plastika so se dojmili njene duše kot harmonična enota in se prelivali v poduhovljene gibe njenega telesa. Zato so bili njeni plesni nastopi njej sami trenotki globokega ustvarjanja in izživljanja, gledalcu pa užitek polne, resnične lepote.
Kot siromašna deklica je bila sprejeta v slovečo carsko baletno šolo v Petro-grada. „Bile smo pod najstrožjim nadzorstvom; vsak dan so nam pregledovali zobe, lase, roke in vse telo: skromno hrano so nam izbirali samo s posebnim ozirom na prožnost udov; v plesni dvorani, kjer je bilo samo nekaj slik ruskih carjev na stenah, smo bile zaposlene dan za dnem po 16 ur." Sest let je bila v tej šoli. Potem je bila nekaj časa dvorna plesalka, kmalu si je ustanovila malo skupino „prvi ruski balet" in odšla v svet, kjer si je takoj pridobila , slavo. Po vojni se je povzpela do .itopnje prve svetovne plesalke in se uvrstila med one velike ruske izbrance, ki so v viharnih letih odšli iz domovine in razodeli svetu dotlej nepoznano globino in lepoto „barbarske" ruske duše. Spočetka .50 bili v zboru Ane Pavlove samo Rusi in Poljaki, moški in ženske. Zadnja leta je pa sprejela več Angležinj, ker so se ji zdele resnejše in skromnejše.
80.
Sumnega sveta in dražbe ni ljubila, pač pa se je dobro počutila v muzejih in starinskih cerkvah. Proučevala je vse one panoge umetnosti in znanosti, ki so v katerikoli zvezi s plesom in koreografijo. Najprisrčnejše prijateljstvo je čutila do slavne tragedke Eleonore Duše, ki jo je najbolje razumevala v obupnih dneh izgubljene ljubezni; jned moškimi pa je visoko cenila raziskovalca Nansena, ker je bil nenavadno resen in možat človek.
Ples, kakor ga je pojmovala Ana Pavlova, ni izraz IcJ^kega, po zabavi in ploskanju stremečega športa. Trideset let je živela v njem, v neprestanem discipliniranju same sebe, vežbanju in proučevanja. Konečno so ji začele odpovedovati izmučene telesne sile: krvavele so ji noge. Letos je prišla na Nizozemsko, hotela se je ustaviti v Haagu, pa se je je lotila influenca, pritisnilo se ji je še vnetje prsne mrene in pijač ter ji nagloma zaključilo življenjsko pot.
Ob tej nenadni vesti so bridko zaplakali tudi otroci, kajti pokojnica je vzdrževala v Parizu zavod za sirote ...
Njeno truplo so prepeljali v London. Na grob ji je dal soprog napisati besede s starega grškega nagrobnika:
„Oj zemlja, ne bodi težka njej, ki je tebe tako malo težila..."
Kaj zato?
t Srečko Kosovel.
In 6e sem samo vetra brat — kaj zato J In če me nima nihče rad — kaj zato.' In če sredi mrzle noči moje revno srce samo drhti — kaj zato! — Saj se mi ceste, sestre najvernejše, zveste, bele bleščijo skozi temno noč, ko sem od želj in od misli vroč.
In če pomislim, kako s teboj je, ki tiho spiš v koči sredi gora, vidim, da nisem osamljen sredi sveta.
Žena.
Ko padalo je listje raz kostanje, sem te iskal povsod. Ne vem zakaj, ne vem, kako prišla si mi na pot.
Si bila ti, ki sem te jaz iskaU Ne vem. Le to vem jaz, da zabijal je milo in syetlö v somrak jesenski tvoj obraz.
In da te duša je vzljubila, ker si naproti mi prišla, da te je roka oklenila — in da amrla sva oba.
Prešla sva črni gozd jesenski, razsvetlilo se je nebo, ob tebi, mladi, dobri ženski, bilo mi je lepo, svetlo.
Megla, megla je že rosila, ko sva prihajala nazaj — zakaj_ sva se, o, prebudila, zakaj je ugasnil ta sijaj...
O naj ho grenko, grenkotesno na sivih cestah sred ljudi, ko rad bi umrl, o lepa žena, pogledal v tvoje bom oči.
81.
Gospodinja na kmetih. Zeijk a Razingarjeva.
K
^metu, ki tvori večino v naši državi in Rumuniji, Bolgariji, Poljski, Rusiji i. t. d., preti gospodarsld polom. Delavec jadikuje, da je postal suženj današnjega velekapitala. Velekapital se tudi obupno bori za tržišča, ker ne more spraviti svojih proizvodov v denar... Kmetsko - gospodarski program ne zanima predvsem samo agrarnih držav, temveč tvori najvažnejši svetovni problem. V pretečeni dobi je bil ta problem lažje izvedljiv kot dandanes. Kmetije so nudile svojim obdelovalcem prehrano, obleko, perilo, obutev i. t. d., ako že ne v gotovi obliki, pa vsaj surovine. Pridne kmetske roke so si skoraj vse potrebno za življenje pripravile same. Nevestne skrinje so bile navadno zelo bogato založene z domačim platnom, sukancem in volnenimi izdelki (flanela, sukno, nogavice itd.) tako, da so bile preskrbljene za dolgo dobo. Materijal je bil prvovrsten, mnogoletna uporaba teh izdelkov je najboljša priča dobre kakovosti. Stroški kmetovalcev za prehrano, obleko, obutev i. t. d. so bili s tem zniž^i. Istotako so bili izdatki za razvedrilo komaj omembe vredni.
In danes? Ženskemu svetu je platneno perilo pretrdo in pretežko. Raše-vina je za kmetskega fanta premalo lepa. Pa se je domače izdelovanje tudi tako podražilo, da se skoraj več ne izplača.
Vse od najvišjih slojev pa do zadnje kmetske dekle hlasta po modnih izdelkih, muhah enodnevnicah, brez trajne vrednosti. Obleka in perilo današnje mode je res tanko, saj sliči pajčevinam, tudi trpežno ni in drago je, pa kaj je to proti navalu modnih norosti. Mnogo praktičnega je moda v zadnjih desetletjih res prinesla, oziroma odpravila prejšnje norosti. Pa kaj pomaga to, ko se res lepe, praktične in koristne pridobitve na tem polju ne obdrže na površju. Dandanes narekuje modo velekapital s svojimi izdelki, ženski okus pa sledi skoro brez ugovora diktatu. Skok iz predvojnega časa v položaj današnjega kmetskega in delavskega dekleta v svoji zunanjosti je silno velik in je daleko prehitel vzgojni pokret. Povsod se gromadijo stroški in to v veliko večji meri kakor v predvojnem času, pri tem pa se niso dvignili dohodki do sedaj potrebnega minima. Poglejmo, kako vpliva to na gospodarstvo naših kmetij in na delavčevo družino.
Vse beži s kmetske rodne grude v mesto in industrije, misleč, da se tu cedita med in maslo. Kmetija dandanes ne more nuditi tako visokih plačil, da bi se obdelovalcem ne bilo treba odrekati raznim novodobnim izdatkom. Večina kmetij je sploh na gospodarsko neugodnih tleh, tako d"a je tehnično obdelovanje precej omejeno, ako ne onemogočeno. Velike ravnine s strojnim obdelovanjem nudijo še dandanes lep dohodek. Dosedanji način ročnega obdelovanja kmetij pa dandanes ni več rentabilen. Prilike, v katerih se nahajamo, nas silijo, da dvignemo donos in
82.
rentabilnost kmetij na tako višino, da bo kmetski družini zagotovljen gospodarski obstoj in pa da še nekaj ostane za gospodarski napredek, kaka malenkost pa tudi za razvedrilo. Vse države se trudijo, da bi to dosegle. Pomagajo si z najrazličnejšimi sredstvi, dosedanji uspehi pa niso povsod zadovoljivi. Tako vidimo, da je postal ta gospodarski problem — svetovni problem. Posebno v kmetijskih državah je rešitev tega problema tako nujna, da je od njega zavisen ves napredek dotične države. Kaj je temelj in katere so smernice za zboljšanje sedanjega kmetskega gospodarstva? Izhod vidimo zlasti v sledečem: dvig donosa zemlje z boljšim gnojenjem in obdelovanjem, odbiranjem in zamenjavanjem semen itd.; izboljšanje živinoreje z gojitvijo le priznano prvovrstnih pasem, odbiranjem dobrih mlekaric, z dvigom mlečnosti potom močnega krmljenja, z napravo boljših hlevov, gnojnih jam itd.; dvig prašičjereje z odbiranjem plemenskih živali, voditvijo tozadevnih rodovnikov, primernim krmljenjem itd.; zboljšanje kokošjereje z vpeljavo priznane domače pasme pod imenom „štajerska kokoš", tako da se povprečna nesnost naših kokoši od 80 jajec dvigne letno na 160—200; dvig gojitve zelenjave, da bo mudil domači vrt dosti veliko izbiro za celo leto; dvig sadjarstva z upeljavo prvovrstnih donašajočih sadnih vrst itd.
Mogoče bo marsikatera rekla: kaj me to briga, za to naj se brigajo moški. 2e prav, pri tem pa naj nikar ne pozabi, da so se ravno v gornjih panogah do sedaj predvsem morale udejstvovati kmetske gospodinje. Moški so se bolj udejstvovali pri vožnji, pridelovanju žitaric, košnji itd. Splošno pa je področje kmetske gospodinje in gospodarja v tako tesni zvezi, da morata biti drug drugemu v oporo tako, da lahko pri gospodarstvu tudi drug drugega nadomestujeta. In ne le samo to, saj vidimo, da mora tudi dandanes vehko število gospodinj voditi kmetsko gospodarstvo brez moške pomoči. Ako prištejemo k temu še številne gospodarje alkoholike, tedaj se število ženskih gospodarjev še znatno zviša. To. žensko sodelovanje so prav dobro presojali naši predniki, ki so izkristalizirali izrek: 2ena podpira pri hiši tri ogle.
Vsi dobro vemo, da je gospodinjstvo izključno na ramah žen. Vemo tudi, da je materina beseda in njena vzgoja v mladostni dobi vsled njenega delokroga intenzivnejša od očetove. Moški celo trdijo, da je nesoglasij v zakonu in gospodarstvu kriva ženska. Kaj, ko bi bilo v tem kaj resnice?! Kmetska gospodinja naj po svojih močeh pripomore, da se prične kmetsko ljudstvo intenzivno baviti s svojo domačijo. Iz tega se bo rodila ona velika ljubezen do rodne grude, da se kmetsko prebivalstvo ne bo ustrašilo trdega kmetskega dela, da se ne bo vdajalo iluzijam izseljevanja in ne zapeljivim vabam mesta.
Zavreči moram danažnjo šimi - kulturo, mesto nje pa stremimo po dobri gospodarsko poklicni vzgoji našega Itmetskega naroda. Ta poklicna vzgoja pa mora izhajati iz praktične gospodarske potrebe, vzposobiti mora kmetskega mladeniča in kmetsko mladenko ter jima privzgojiti ne le gospodarsko znanje, temveč tudi ljubezen do rodne grude, do kmetskega stanu, do lepih domačih navad in običajev. Le tedaj lahko pričaku-
83.
jemo, da bodo prvovrstne kmetske moći posvetile vse svoje zmožnosti kmetsko - gospodarskemu napredku.
Te poklicne kmetsko - gospodarske vzgoje so se zadnje čase oklenile naše gospodinjsko-nadaljevalne šole za dekleta in kmetsko - nadaljevalne šole za fante, pod vodstvom našega podeželskega učiteljstva. Upamo, da bo korakala ta vrsta šol v tesni zvezi z osnovnimi šolami, tako da bo dobila naša mladina v njih izpopolnitev in ono poklicno vzgojo, katere mu osnovna šola ni mogla dati. Voditeljice in voditelji teh šol se morajo boriti z mnogimi težavami.-Celo kmetsko ljudstvo samo je spočetka dvomilo v njihov uspeh. Spoznali pa so kmalu, da šole nudijo res le praktično poklicno vzgojo, brez preobširne in nepotrebne teorije, in se ves ustroj tega šolstva nanaša na domače krajevne razmere. Močno se zanima za to šolstvo tudi državna uprava, posebno v naši Dravski banovini.
„Kakšnega moža si želi sodobna žena".*)
T
Ađeal moza, kaltoršncga sem si predstavljala kot šestnajstlctao dekle, je v glavnih potezah nalikoval idealu, ki so si ga ustvarjala dekleta enake starosti skozi stoletja. To je bil podzavesten produlit hrepenenja mladosti, ki je bila v vseh časih in je še vedno polna vere in upanja v življenje, v iodočnoist, v človeka. Veaidar je bila ta slflia samo bežen sen, kajti trdo, realno življenje mi je zgodaj odprlo oči, oblikovalo mojo duševnost in razbistrilo moj pogled na svet in na odlnošaje ljudi in dogodliov med seboj. Zgodaj sem začela spoznavati ljudi, četudi bolj z instinktom kot z 'razumom, in z zanimanjem semi opazovala zlastii moške, ki sem jih — po pravici povedano — čedalje manj cenila. Kot pristna ženska sem pri njih najbolj pogrešala možatosti. Toda ko sem razmišljala o vzrokih te pomanjkljivosti, sem spomala, da nd tolilto krivde na človeku kot na posebnosti razmer. Vendar pa to spoznanje in razočaranje ni ubilo v meni zavesti — in skoro bi rekla — prepričanja, da more resnično zadovoljstvo v življenju ustvariti le harmonično sožitje dveh ljudi — moža in žene. Ali za tako hairmonijo je treba predpogojev, Id so, žal, v današnjem življenju podani mnogo bolj poredlcoma, kakor so bili v prošloisti, krive .to temu deloma zunanje razmere, deloma pa diferencijacija žene, njen duševni razvoj. Toda tu rui mesto, da bi o tem razpravljale. Stojimo slaratJja pred dejstvom, da spremenjene zunanje razmere spremene tudi naziranje in zahteve posameznika — moža, a tudi žene.
Talio^ si^ n. pr. jaz kot samostojna poklicna delavka niivalior ne morem predstavljati, da bi imela za moža realccijonaija, ki bi spadal v vrsto onih «taro-kopitnežev, ki propagirajo ideal žene, katera ima smiisel samo za tako zvano domače ognjišče ter se mora skrbno varovati vsakega zanimanja in udejstvo-ya:nja v javnem življenju, da s tem ne omadežuje svoje talmz\'ane „večne ženskosti". Kalto naj žena, ki stoji realnemu življenju in časovnim vpraša-šanjem ob strani, razume svojega moža? In kalco naj mož ženo, ki ničesar ne razume, ki je zgolj samica, ceni in spoštuje? Kako naj taka žena vzgaja svoje otroke — za življenje? Jaz bi želela od svojega moža pred vsem, da bi se strinjal s tem, da se zanimam tudi jaz za vse živo življenje okoli sebe,
•) Odziv na „Vabiio" v 2. štev. Ž. Sv."
84.
za katero se zanima tudi on, seveda; da bi i2iinenjavala o -vsem svoje misli, da M se skušala razumeti m se tudi v tem spopokijevati. Kaj>ti samo če skušava popoluoma razumeti drag dniugega, M mogla biti tudi vzgoja otrok dobra, harmonična. Ker vzgoja oti-ok se mi zdi naloga obeh zakoncev, ne samo žene, kaikor je to pri nas običaj. Žena je zaposlena z gospodinjstvom, mož naj pa nadzira učenje otrok ter naj jih vodi na lizprehod. Ne bi hotela moža, 'ki bi živel svoje življenje zase — v kavamii in gostilni, domov pa hodil jest in spat — kot dela to zelo veliko naših mož. —
Nekoč sem čitala, da se mora pravi mož zanimati za vse: za javna vprašanja, za literaturo, za šport, za umetnost, za gospodarstvo itd. Res, da je s takim človekom prijetno kramljati sem ter tja za pol ure, ali kaj hitro se opazi pri taliem univrarzalnem ženiju plitliost in površnost, ki jo spremlja često še nadutost in dcmišljavost talcega vseznalca. Za vse življenje bi raje imela druga, ki se zanima za manj stvari, a je nekoliko .globlji. Človeka^ la «e posveča izključno le športu, bi aLisolutao ne marala. To so najbolj enostranski ljudje, Id ttidi aimajo oobeaiega smisla za realno življenje in jim rojijo po glavi le rekordi. —
Poglaviitno, kar bi si želela od svojega moža, je pa tako nesodobno, da mi je skoro nerodno povedati: ljubezni. Pa me samo tovariške, površne, modeme, temveč čisto običajne, prave, resnične ljubezni. Brez nje se mi zdi zakon navaidna pogodba, ki ne more držati; čc so motivi zveze materijalnega značaja, se zalion prav la|hlco primerja s prostitucijo. Takole nabiranje res na moderno; kdo bi bil romantičen dn sentimentalen danes, v dobi tovarišldh zaltonov in raznih di-ugih kompromisov? Vse to |c vendar v duhu časa, kakor je v duhu časa n. pr. tudi modema glasba, ki se skušamo vživeti vanjo, se jd divimo (na videz), govoričimo' o njej, a nas pusti (hladne — vsaj mene in mnogo drugih navadnih Zemljanov mi je pripovedovalo isto. Toda ko začujemi sladke melodije Verdija, oh, kako resnično jih razumem, kako blagodejno vplivajo name, kako res rada jli poslušam. In -nič se mi ni itrejja pretvarjati in po sili razumevati. Vse jo enostawo in samo ob sebi umevno. Kakor ljubezen. Saj ljubezen je osnovni ton žensJie duše, ki išče v možu sozvočja. Bistvo tragike zakonskega življenja pri ženi povzroča sltoro vedno neskladnost v čustTOvanjii obeh. Neka gospa mii je pripovedovala, da ni prišel njen mož nikdar z izprehoda, ne da bi ji bil prinesel vsaj par cvetic ali zelenja — kljub temu, da sta bila poročena že 20 let in je bil on inteligenten, možat in zelo zaposlen z delom. „Romantičen je," je rekla ona. Jaz pa sem jo zavidala za to romaaitiko,
Milena B.
2.
Zelo všeč mi je bil članek in vabilo k odgovoru na vprašanje v Hstu. Kot devetnajstletna mladenka, hči premožnega poisestmika, hočem povedati svoje želje in mišljenje.
Želela bi si takega moža, ki ima res pravo ljubezen do mene, pa tudi jaz do njega, ker ljubezen je glavna stvar.
Ne želim, da bi bil bogatin; naj ima le dobro službo, da se pošteno živi. Kajti bogastvo mi je postranska stvar, saj „iz malega raste veliko!" Mislim, da vsak bogatinec vedno hrepeni po še večjem bogastvu in zato si izbira dražico v taliih hišah, kjer . slove dekleta po bogati doti; žena pa mu je poslanska stvar; hoče, da mu je samo sužnja.
Zato si želim vernega, delavnega, poštenega in ne razuzdanega moža. Sreče pa ne bom nikdar iskala v možu, ker človek v človeku ne najde sreče, ampalc v Bogu.
Da bi pa gledala na to, če je morda dober športnik, telovadec ali podobno, to mi ni mari. Glarao je, da je dober oče svoji dmžini in zvest dmg svoji ženi.
F r a n i C a Ž.
85.
Eno uro ob plinskem štedilniku. Anka Nikoučeva.
oslali ste me, gospa iiređiiica, za kratko uro v šolo k ljubeznivi, «prolni, v svoji stroki temeljito podltovaiii Dunajčamkd, ki je pod okiiiljcm Ijubljaiiiske plinaime kazala kuhanje na plin kar na ti-eh ličnih, apetitnili, belo emajliranih plinskih šledilnik'ih. Zdaj pričakujete od mene objektivnega poročila, neprisli-aoskcga raznuotrivanja o tej važni modernizaciji naše kuliimje. Najpreje moa-ami, čepraiv nerada, rsizdreti iluzijo nekaterih gospodinj, ki mislijo, da so si z nabavo plinskega štedilnika priklenile na hišo čai'odeja, ne-kaiišno „miiziico, pogrni se", ali palčlia iz pravljice, ki bo na tihoma opravil kuharsko delo, med tem ko one spe, la-pajo nogavice ali se zabavajo. A plinski kuhalnik ni nikakšno bajno bitje, ki osrečava spečega, temveč novodoben stvor, ki rabi budne pažnje in razusmine nege, da postane zares zvesti prijatelj tvoje hiše.
A kot modemi hišni pnijatelj zahteva, da razmiieš dušo, da se pečaš z njegovo bitnostjo, celo opasen li postane in življenje ti ogroža, če ga tvoja mirna in sigurna roka ne drži v pnistojmffli mejalii. Gorilni plin je strupen in če ga vdihavaš dalje časa, ti povzroči težko lomedlevico, pomeje smrt. Zato morajo biti pipice pri plinskih ceveh vedno tesno zaprte in otrokom nedostopne. Prinoiip naj bo, da niitdar preje ne odpreš gonilnika, preden ne držiš ob njem prižgane vžigalice. S tem uohikuješ trojno: 1. zabraniš, da bi uhajajoči plin razširjal po kuhinji neprijeten vonj, 2. štediš plin, 3. odstraniš nevarnost, da bd pozabila vžgaiti uhajajioči plin, ker isi bila n. pr. za trenotek odpoklicana, a si se zamudila dalj. Uhajajoči plin se je med tem v obilni meri zmešal z zrakom in postal v tem svojstvu eksploziven. Će ga sedaj vžgeš ali stopiš v kuihinjo z odprlo lučjo, lahko pride do eksplozijo. Pri tej priliki naj še omendm, da sami čist plin ne eksplodira, pač pa te zastrupi. Čudiš se morda, da talco nevarno stvar sploh napeljemo v naša stanovanja. Ali pa ni opasna tudi voda, elektrika, navadna lončena peč, če ne znaš ž njo praviilno ravnati? Uporaba plina |e samo vprašanje vzgoje in navade. Gotovo ima neprimeiuio več ljudi plinski kulialnilc kakor avtomobil, in vendar bereš vsak dan o avtomobilskUi nezgodah, a skoro n>ikdar o zasteupljenju ali eksplozijah s plinom.
Kuhanje s plinom 'ima tolilto prednosti, da jih njegove slabe strani sploh ne morejo odtehtati. Pomisli samo: Po ceveh ti priteče kurilni materijal pray tik pod tvoje lonce in kozice. Sairao vžigalico vžgeš, odviješ pipico in evo ti plamena, kakršnega poželiš, jalcega ali šibkega, ali prav drobnega, ki .ti dovoli, da zapustiš štedilnik, ki ti kuha, ne da bi smodil, ne da bi prestal goreti, med tem ko opravljaš druga dela. Samo na uro moraš tupatam pogledati, in ko je potekel čas, ki je potreben, da je tvoja jed gotova, zaviješ pipico in plamen ugasne. Ni ti heba cepiti tesak, ne vlačiti premoga, ne odnašati nerodnega pepela. Niti lonca ti ni treba odrgniti črnih saji Vse je čisto, vse gre naglo, vse je najlepše urejeno. V pečnjaku spečeš larepko potico ali penasti naraslek lahko do popolnosti, saj je ni predvidene zalirbtoosti kuriva, ki bi prišla v poštev, dimnüi ne nagaja, ker ne vleče, j ed, ikd se kuha na plošči, ne brani, da bi ne smela dati primerne vročine pečnjaku. Pečenico ti speče točno in štedljivo tudi brez masti. Najboljše celo brez masti. Roastbuf iz plinske pečice je naravnost idealen, in smelo trdim, da ga je težfco speči v navadni pečici tako popolno. Na žalost ste mi, gospa urednica, odmerili tako malo prostora, da se ne morem spuščati v podrobnosti delikatne in zdrave omake, ki vsebuje po tem načinu kuhanja samo redilne mesne sokove brez
težke masti, ki obremenjuje prebavila; ne morem se zadržati pri steakdh, ki jih pečeš na rešetld in mažeš % oljem (delHiaitno!), ne pri jagmjetini, ki jo nasadiš na raženj in pečeš kakor naši pradedje — samo da se ti niladar ne osimodi in iie navzame vonja po diimu. Idealno se seveda skuha vsaka po-vrtnina, počasi se điušii v lasitnem soku, da obdrži vse dragocene soli in vitamine; vkuhavanje mezg iin sadja pa je prava radost.
Samo majihine malenkosti je treba za kuhanje na plin (poleg štedilnika seveda!) majhne malenkosti, ki je žal ne obvlada vsaka .pspodinja: kuhati je treba znati, in sicer temeljito. Saj sem že dejala, da plin-sld štcdiinik ni čarodej. Če ne poznaš kaltovosti sirovin, ne veš ravnati z maslom, ne mešaš pravilno testa, ti najlepši štedilnik nič ne pomaga. Poleg tega se moraš temeljito tudii baviti s kuhanjem na plin, kajti kakor povsod ti bo tudi tu pokazala praksa, kako še bolj štedljivo uporabiš to novo gorivo, kako vravnavaš vročino. Na srečo se Id ni treba zanašaiti ,samjo na praJiso, ki je dolgotoajna in nekolüio draga, če upoštevaš marsikatero neuspio kosiJo. Spretna Dunaj-čanka je razodela vse svoje sknivnosti neki naši mladi rojaliimji, ki brezplačno in ljubeznivo prevzame prvi pouk in daje tudi pozneje vsakršne nasvete pri kuhanju s plinom. Gospodična je uradnica ljubljanske mestne plinarne in je talto ustvarila tudi nov, zelo simpaitičen poklic za našo inteligenlno žensko mladino.
Ce me vprašale o rentabilnosti plinskega kuhanja, naj vam povem sledeče: zelo sprotna gospodinja, ki ima že mnogo prakse, bo izhajala ob plinskem štedilniku absolutno ceneje, manj spretna, Id ne misli n, pr. že pri sestavljanju jedilnega lista na mesečni račun plinaame (kuhamo namreč lahko tudi tako, da postavimo na en sam plamen po več loncev drugega vrh drugega), bo shajala ceneje relativno, ker bo porabila manj masti, ohranila jedem več reditoih snovi, prilrranila mnogo, premnogo dela in delovnega časa, morda bo laiiko prihranila ves iadatek ^a služkinjo. Kuhinjska posoda ji ostane čista iin cela, kuhinja snažna. Zatorej: kuhajte s plinom.
Ta večer ...	DoraGrudnova.
Ta vetev je nebo zamolkel opal. Le tam,
kjer nema brezkončnost je morja, ko da zarji je pramen okral, rdeva še dan,
pogreznjen ves v tuja obzorja.
Iz vzhodnega kota —
tiha, skrivnostna, ko plasti obet,
se noč razgleduje:
nocoj so vsa svetla nje pota —
nad njimi priiiga zvezda se trepet,
nad njimi že mesec potuje.
Ta večer je v daši tajna bolest. Nešteto na neba je zvezdnatih cest — so nočnega sna li sanje blesteče^ Turobno mi moja med njimi leskeče ...
87.
Gospodinje, pozor!
Malodane vsak stan ima že danes svojo strokovno organizacijo, ki se u javnosti in napram oblastim zavzema za njegove koristi in njegov ugled. Samo gospodinje še vedno stojimo vsaka zase. dasi se od dne do dne javlja nujnejša potreba po združitvi. Saj prav na polju dela u prospeh in uveljavljanje gospodinjstva in gospodarstva se lahko zedinimo vse žene brez razlike. Vse imamo iste skrbi in isto delo za duševni in telesni blagor svoje rodbine. Te skrbi bi bile znosnejše in lažje, ako bi potom krepke, vse sloje obsegajoče organizacije pomagale druga drugi in varovale svoje interese, zlasti ondi, kjer posameznice le malo zmorejo.
Ker pa je tudi ženskih društev že več kot preveč, a se ima Splošno žensko društvo v Ljubljani po svojih pravilih zavzemati poleg drugega tudi za gospodarsko osamosvojitev žene, je odbor na opetovane pozive svojih članic sklenil, da ustanovi
poseben odsek, Zvezo gospodinj,
ki naj deluje za povzdigo osebnih, gospodarskih, socijalnih in kulturnih koristi žene — gospodinje.
Seveda bi se moral izvršiti preustroj gospodinjstva na uprav velikopotezen način. Toda zavedajoč se, da je vsak začetek težak, a da iz malega raste veliko, vabi pripravljalni g o s-p o d in j s k i odsek Splošnega ženskega društva v Ljubljani vse žene, ki se zanimajo za izboljšanje svojega položaja, da pridejo in delajo z nami. Vsaka je dobrodošla in jo sprejemamo z radostjo in h v ale ž n o t j o v svoj krog! Vemo, da je dosti nepoznanih, toda bogatih na izkušnjah in sposobnostih, ki bi lahko neizmerno koristile splošnosti.
Zato pridite, svetujte, udejstvujte sel
Za bližnjo bodočnost imamo v načrtu predavanja in tečaje, ki naj uvedejo gospodinje v njihove dolžnosti. (Kuharski tečaj, — šivanje in prikrojevanje, posnemanje s krojnih pol, zmanjševanje in povečavanje krojev, — barvanje blaga in oblek doma, — likanje, — šivanje kravat i. dr.) Ustanoviti hočemo posebno gospodinjsko knjižnico. Raz.itava „Novodobno gospodinjstvo" naj pokaže vrsto novih praktičnih pridobitev na gospodarskem in gospodinjskem polju.
Za svoje članice hočemo urediti izposojevalnico raznih kuhinjskih strojev in aparatov ter posredovati pri trgovcih za popust. Temu podobnemu delu pa naj sledi:
Boj draginji. — Nadzorstvo pri prodaji živil. — Skrb za uvedbo dolžnostnega gospodinjskega pouka na vseh ženskih šolah. — Sodelovanje pri akcijah stanovanjskih hiš; vpliv na gradbeni red. — Skrb za uvedbo strokovnega gospodinjskega šolstva in sistematičnega šolanja gospodinjskih pomočnic. Uvedba posvetovalnic za vsa vprašanja, ki se tičejo koristi gospodinj.'— Skrb za bol-
nišfco, nezgodno, starostno zavarovanje ter zavarovanje za primer smrti. — Propaganda razumnega vajvevanja. — Ustanovitev posebnega pogrebnega sklada za gospodinje ...
Vse to in še mnogo drugega pa je možno izvršili le z združenimi močmi. Zato. gospodinje vseh slojev, vstopite v naše vr.sle. Pismene prijave sprejema uprava lista „Ženski Sve t", poštni predal 119, in Splošno žensko društvo v Ljubljani, Rimska c. k.
Po Ženskem svetu.
Inženirke' na Angleškem so že osem let stanovsko organizirane. Delajo skupno z elektrotehnikaricami in povdariaio, da se morajo ženske zanimati tudi za to stroko, ker posega že v vsakdanje žvljenje. Elektrika, plin, stavbarstvo in slično je velike važnosti v gospodinjstvu. Letos je bila v Londonu mednarodna razstava izumov in značilno je, da ie bilo med iznajditelji mnogo več žensk kot moških. Nad 100 žensk je že vpisanili v društvu za patentno pravico.
Goetheieva mati, 19. febr. t. 1. so se Nemci spominjali 200 letnice Goethejevega rojstva. Ob tej priliki je imelo gla.sllo Nemškega ženskega saveza „Die Frau" na uvodnem mestu članek „Goethejeva mati in njen sin". Članek je zelo zanimiv, ker kaže odnos med velikim pesnikom in njegovo materjo s popolnoma druge strani, kot so ga doslej gledali literarni zgodovinarji. Znane Goethe-jeve besede „Vom Vater hab ich die Statur, des Lebens ernstes Führen; vom Mütterchen die Frohnatur, die Lust zu Fabulieren" ne morejo veljati kot dovolj utemeljene za karakteristiko materinega vpliva. Goethe se v svojih delih, pa tudi v zasebnih pismih ni nikoli bavil z osebnostjo matere. Zanj je bila mati kot nekaj samoobsebi umevnega, kot ozračje okoli njega, odmev njegovega hotenja, pa tudi posredovalka med njim in očetom, ki je bil sinu strog in često nedostopen. V pesnikovih delih se sicer globoko razodeva njegov odnos do vsega notranjega iz zunanjega sveta, toda motivu „matere" v teh delih je dal najmanj svoje veličine. Kjerkoli nastopi mati, je netipična, vsakdanja malome.ščanka, le v „Hermanu in Doro-' teji" je bolj poglobljena in bi se lahko zdela pesniški spomenik lastni materi. Materinstvo, ki naj bi bila nekaka protivrednost očetovstvu, sicer drugačne vrste, toda-temelječa na enakih visokih človeških vrednotah, materinstva v takem pomenu ni pojmoval ne Goethe ne čas, v katerem je on živel.
A
Nagovor „sospa". V nekem časopisu sem čitala, da je badensko ministrstvo (Nemčija) izdalo že 1. 1926. podrejenim oblastim ukaz, naj v uradnem poslovanju imenujejo „gospa" vsako žensko, tudi neporočeno, če sama ne žeh drugače. Pa tudi drugod pri-haia čimdalje boli v rabo ta naslov posebno
za one, ki se same preživljajo; in za starejše osebe. Pri nas se pa to ne more udomačiti, čeprav je bilo že od več strani priporočeno. Le v Mariboru sera slišala, da nagovarjajo učiteljice z „gospo", drugod tudi profesorice in doktorice. Beseda „gospa" naj bi bila le Izraz spoštovanja do zrele ženske kot človeka. Akademsko ali sploh vsako kakorkoh Izobraženo ženo nagovarjamo z gospo profesorico, učiteljico in si.; pa je v tem ogovoru že izraženo njeno intelektualno dostojanstvo. Hišno pomočnico pa ogovorimo z „gospo Heleno", postrežnico z „gospo Tratnikovo", če ji je to primernejše. Ce govorim s tujo staro služkinjo in ji rečem „gospodična", ne morem razumeti, zakaj bi ji ne smela reči ,,gospa", četudi sem sama „gospa" po možu. Iz tega seveda ne sledi, da bi morala vsaka gospodinja titulirati služkinjo z gospo ah . gospodično, le v posebnih primerih ie to. na mestu. Prav nič žaljivo ni, če jo kliče samo po imenu, posebno če je dolgo pri hiši ali če je mlada.
Danes pač ne sme veljati ženska kaj več zato, ker je poročena, nego je vredna spoštovanja le radi svoje osebe, zmožnosti In starosti — kakor moški!! Iz tega razloga se mi res kar gabi, ko čitam v časniških poročilih, kako pri kakih prireditvah s poudarkom imenujejo one udeleženke, ka-rim lahko postavijo pred ime naslov moža: ga. ravnatelj Brodnikova, pa dr. Turkova, pa načelnik Ivančičeva. Pri poročilu o otroški maSkeradi je bilo cđo zapisano: mala Metka dr. Oorenjčeva. Ali naši časnikarji še sedaj ne vedo, da so d r. samo one ženske, ki so si pridobile ta naslov z izpiti?! Ce pa že mora podčrtati moževo ali očetovo pomembnost, naj reče vsaj: gospa doktorja Klepca in ravnatelja Murna. Sicer pa mislim, da bi občinstvo dotično slavnost cenilo z isto mero, čeprav bi bile ženske omenjene samo po priimku. Kako lepo se čita sredi takih gorostasnosti — povem kar naravnost — da se je tega in tega sprejema udeležila ga. Gromova samo kot zastopnica društva, a ne kot žena doktorja ali predstojnika Groma! Končno še nekaj o naših „milostivih" in „milostivicah", ki so se udomačile šele po vojni. Menda celo od takrat, ko se je opustil nemški „oni". V duhu našega jezika pač ni to in si ne morem misliti, kako bi mogel
89.
to besedo bilo opoza: tudi lie po d<
ki nima di užali f reče bila
üt. Odveč bi 1 Angleže, ki rora kot ma-mlada gospa, po
izgovoriti naš kn riati na Franocze jznajo drugega ogc lissis. Pri nas je pa ge zasluge, kot d; če i i stara izmučen ilostiva"! Zgodilo se ie celo. reva ob službo, ker se ni mogla v jem zgolj človeškem ponosu tako poi Danes pojmujemo vsako delo z modi šega, socijalnega vidika. Pa nam je delo služkinje po svoje prav toliko v
služkii
zato redno
Vzgoja.
ali plesna olika.
Preve obleki dale pokrit od sile ime kriva svila skih plitvo nakodranih kili plesnih žice se g:
je še med nan: del
takih,
ki trdijo, da iloveka. Ko bi se z lepo obleko nelepe lastnosti, pa bi nas bilo litnikov! Tako pa dostikrat po-in žamet telesa naših meščan-naobražEnili deklic, v njihovih glavicah se podi cel roj slad-sanj, v svilo in-lak obute no-cijozno premikajo v ritmu angle-
tako so zale, da jim je ka remalo nobel — nji-išljujejo, ali bi zabe-z mlekom, ker to zadajal dalj na kredo;
:ga tega zla, da ko-
škega valčka sitno, ker so druge hove matere pa prei lile kašo z mastjo ali visi od tega, kdo bc mesar ali mlekarica. Toliko je že nakopiči _ maj še gledamo preko njeg: In tu pričenja prav posebno pogl tiste lijo
_ _ vje za vse matere z doraščajočimi hčerami, ki si-0 na ples in druga zabavišča. Povejte svojim neizkušenim hčerkam na vsa usta; Oblačite se po svojem stanu! Nič ni bolj smešnega in pomilovanja vzbujajočega kot videti hčerko na zabavišču oblečeno v celo očetovo mesečno plačo. Saj vsi vemo, kako je dandanes. Znane so nam plače delavcev, slug, poduradnikov in visokih dostojanstvenikov! Vemo tudi natanko, po čem so stanovanja, mleko, meso, zelje, moka... Pa poglejmo na plesišča! Zdelo se ti bo, da se vrte dekleta iz samih dobro sltuira-n i h družin, druga lepše oblečena od druge, a vse skupaj so — z malimi izjemami --našopirjene precej preko svojega stanu. In ena toaleta za celo sezono seveda tudi ne zadošča.
Zdi se jim dolgočasno in menda tudi „neinteligentno", če bi se kazale vedno v isti obleki. Razveseljivo,pa je, da je nekaj pametnih žena končno sprevidelo, da tako ne more dalje. Kakor čitam, so se gospe in gospodične, ki obiskujejo plesne zabave v K., izjavile, da bodo prihajale tja celo sezono v eni in isti plesni obiski. Prepričana sem, da bo njih zabava mnogo prisrčnejša, kei bodo sloji nekako izenačeni, pa tuäi zato, ker marsikatere ne bo morila skrb, kako in kdaj bo plačala dolg za svoje čezmerno raz-veseljevanje. Prav bi bilo, če bi jih čim-preje posnemale mlade plesalke tudi drugod. Matere, nastopite ve prve, otresite se
kakor uradničino, razmerje med gospodinjo in njo takega službenega značaja kakor med uradnico in njeno predstojnico. Dejstvo, da zadobi ta odnošaj vsied neizobražene hišne pomočnice večkrat drugačno obliko, ne more spremeniti načelnega vidika. In končno: danes nimam služkinje zato, kei se sramujem domačega dela, nego zato, ker ga ne morem ali ne utegnem opraviti sama. Ona mi pri delu pomaga, jaz jo plačam, jaz sem njej le delodajalka, ne pa „milostljiva", vzvišena!	Al. Oornlčeva.
že končno svojih smešnih nazorov, kajti vedite, da ima človek naravnost klasično zabavo, če posluša zaljubljene matere na-lišpanih lutk. Z ljubosumnim očesom presojajo, ali je njihova princeza najlepša ali ne. Ako se zgodi „nesreča", da ima katera druga lepšo obleko, že ugibljeta naslednji dan, ali se ne bi raje preselili tudi onidve
od Skaberneta k Mayerju. Bi se že, bi--
ampak, nerodno bo, če bi tam izvedeli — so namreč v „žlahti", morda celo bolj kot je želela dobrohotna „Kreditna zadruga" naših trgovcev... Seveda, očetu tega ne smeta povedati, ker moški navadno takih stvari „ne razumejo" in delajo potem po nepotrebnem kravale. Oče bi rad, da si hčerka v prostem času sama skuša kaj sešiti, tudi iz starega bi se dalo kaj popraviti, in v kuhinji naj bi pomagala. Mati pa računa drugače: Kakopak, že tako nas nič ne vidijo od same revščine, pa bo še doma čepela! V družbo mora, če hc da bo gospodična, in v plesno šolo, nauči manir in napravi znanje. V cunjah pa tudi ne bo hodila okoli, da sram. Le pojdi pogledat, če ni lepo čena, pa še plesat noče nobeden
edno očemo, da se starih . jo bo oble-njo."
Tega evangelija se čuje toliko v naših srednjih in nižjih slojih, da se človek mora vprašati, kam bo to dovedlo. Toliko čujemo tožba o slabih časih, o temni bodočnosti naših otrok, o draginji in sličnih strašihh, toda nekateri sloji vzgajajo svoje hčere še vedno brez cilja in odgovornosti. To se pravi: cilj že imajo, toda kakšen! Hčerka naj z lepo zunanjostjo fingira domače blagostanje, da privabi ženina; kako pa bosta živela potem, o takih stvareh ne razmišljajo. Ce bosta prf taki metodi lezla še dalje v dolgove, neznosno življenje in domače prepire — kaj zato, „saj tudi drugi delajo tako — bo že kako"!
Ako o tem govorimo s hčerkami, marsikatera izreče težko obsodbo nad moško mladino: „Sami hočejo tako, ker več mami le prijetna zunan vrednost pa ne polagajo Kdo so ti junaki? Prav dati za resne zakons premami danes tvoje lepo milo jutri še lepše krilo
nio
it, na notri nobene cene." gotovo ne kandi-ike može. Kogar krilo, ga bo oma-tvoje prijateljice. In konec takih plitvih razmerij? Vsak dan
90.
jih lahko opazujemo, brezštevilna so že postala. Možje dolžijo žene, da jim ni do domačega ognjišča, žene dolžijo može, da hočejo iz njih napraviti le dekle, ne pa enakovredne družice. — Kje so takrat vsa laskanja in pokloni izza plesnega časa, kadar poseže življenje s svojo prozaično roko v odnošaje takih slabo ali nič vzgojenih mlađih zakoncev?
To bi bila ena plat medalje, tista, ki je povezana s štolo--Druga pa je pri dekletih, ki hodijo .na ples le radi zabave, kakoj pravijo, veruiem, da so tudi take, toda same so mi priznale, da je prav neprijetno, če prihajajo med nie tudi tiste, ki se v plesno šolo ne hodijo samo plesat učit, temveč tudi razkazovat svoje obleke in čez ramo gledat skromnejše plesalke. Neko pametno dekle mi je reklo: „Prav rada bi hodila plesat, toda ne morem od svojih staršev zahtevati, da bi si v današnjih mizernih časih pritrgovall najpotrebnejše, da bi mene lepo oblačili. Ko sem bila parkrat tam v svoji promenadni obleki, so padale opazke, zakaj da hodim na ples, če nimam večernih toalet. Ogledala sem se, vse okoli mene praznično in salonsko, še celo kolegica, hčerka nekega sluge, je stopala visoko dvignjene glave v čipkasti toaleti mimo mene. Vedela sem, da bi moj oče — višji državni uradnik, ki pa hoče izhajati s svojo plačo! — ne mogel tako oblačiti svojih hčera, zato sem prenehala s plesom. Toda naša valuta je s tem toliko padla, da se dvema elegantnima hčerkama znano zadolženih staršev niti ne zdi več vredno pozdravljati moje matere, „take-le, ki nič nimajo!" — No da, mi nimamo nič, oni pa dovoli — dolga. A zato se one lahko' kre-tajo med prvovrstno našo družbo, obleka in plesna dvorana jim je dala zrelostno spričevalo uglajene salonske dame, kar jaz najbrž ne bom nikdar," je končala pikro. Njena mati je žena ravne ceste in zdravih nazorov. „Počakajmo konca! Ako ti bo v življenju kdaj boljše, kot ti je zdaj, se boš liitro privadila. Ce pa ti bo slabše, ne bo razočaranje tolikšno kot pri onih, ki mislijo, da bodo zanje pripravljene same rože brez trnjev. Ako ostaneš nekega dne sama brez nas, veš, kako se boš vlegla po svoji odeji, da bo prav. Če pa se zgodi onim ta nesreča, bodo videle, kako hitro se bodo razkropili sedanji kavalirji in kako malo je na svetu takih, ki so pripravljeni trajno plačevati dolgove elegantnih deklet, katerim je zabava smoter življenja." Zadnjič sem poslušala hišnico, revno vdovo, ko je jokala nad svojo hčerko. „Nikjer ne dobim več na upanje. Včeraj sem šla s svojo revmatično roko ribat, da bi zaslužila vsaj kaj za praznike. Danes pa ml je hči Izmaknila „kovača". Pravi, da mora k frizerju, da jo bo „zmodelirov", drugače da jo je sram iti plesat."... Torej brez onduliranih las jo je sram iti v družbo, bolni materi vzeti denar — tega pa jo menda ni sram!!
Spričo takih dogodbic se ne smemo čuditi.
če nekateri odklanjajo plesno šolo, češ, da se tam pridobljena olika v življenju ne uveljavlja posebno, ker ne posega v globine mladinskih" src, temveč obllzne samo nekaj zunanje forme, kar je pa za resničnega izobraženca mnogo, mnogo premalo.
Mirska.
Otroška maškerada. Pustno nedeljo je priredilo ljubljansko telesno-kulturno društvo „Ate na" ded maškeradno popoldne. V dečji naravi sami je že želja, da bi se maškerali, šemili, lišpali in vrteli. Doklei gleda mati to početje doma samo od strani in uživa le v tem, kar si otroci sami navle-čejo, bo to otrokovo nagnjenje za poznejši njegov razvoj brez pomena. Je pa prav, da daje otroku pri tem rahla navodila, posebno glede barv in dostojnosti, toda le tako, da otrok ne zapazi, da pripisuje mati njegovemu šemljenju kako važnost.
. Pa pri maškeradi? Ce kostimiramo otroka tako, da je kostim v skladu z njegovo naravo, njegovimi željami in dopadajenjem, je prav. Dete sanits se bo počutilo dobro in ko bo videlo druge, še tako lepe, si ne bo poželelo njih obleke. Kako lepi so bili na Atenini maškeradi nežno-beli metuljčki, cvetke, škratci, ščetka, jajce, holandska skupinica, miss „Stiha roba" in mnoge druge. Večji otroci, ki imajo že smisel za zgodovinske, narodne in športne kostime, so lahko tudi po tem oblečeni, le če se njih temperament strinja s slogom. Kar smilil se mi je otrok, ki bi bil rad razigrano poskočil, pa se ni mogel gibati v dolgi in tesni rokoko obleki. Ce takega vpreženca še mati pazno motri in ga neprestano opoininja, naj pazi na svilo, mu je maškerada'mučilnica. Kostim, za katerega mora mati žrtvovati občutne zneske in dolge ure dela, pa še otrokovo svobodo, je slabo izpričevalo za njeno razsodnost in vzgojno sposobnost.
Da bi pa imel tak „luksus" slab vpliv na druge otroke, kakor trdijo nekateri, pa le dvomim. Kar vprašajte otroka, če bi bil rad ta in ta maska: malokdo si bo poželel sebe takega, če pa se mu bo le rodila želja, bi se gotovo rad videl v takem kostimu, ki mu pusti svoboden razmah. Marsikdo ima pomisleke proti otroškemu plesu. Ni da bi ga toplo priporočah; ali če je dete zdravo in ima drugače dovolj dobrega zraka in počitka, ga par ur zimskega plesa ne bo pogubilo. Nikakor pa ni ples potreben tako kakor prejšnje čase, ko je prvi ples pomenil dekletu vstop v svet ter so bili plesni večeri edino zabavišče in shajališče mladini. Danes se dobi mladi svet na zletih in pri športu, v šoli in v poklicnih prostorih, pa se lahko tam seznani in mu ni treba „oficijelnega vstopa v svet". Pa je tudi pri plesu treba vpoštevati otrokov temperament. Saj je danes pretežno število otrok takih, da so res otroci seda-, njega časa. Peljite dete na sankališče ali. poleti k vodi, ne bo vam dalo miru, dokler, mu ne boste kupili sank ali plavalnih hla-.
91.
čio. Na plesišču bo pa otrok saino gledal in strmel z očmi, toda v kri in dušo mu ples ne bo segel. Otrok pa, ki hrepeni po plesu že kot majhen, si bo najbrže v poznejšem življenju sam ustregel, čeprav ga vzgojimo v nasprotnem pravcu.
Otroške maškerade, združene s primernim programom, so lahko v veselje otrokom in razsodnim staršem. Mati, ki ima pri taki prireditvi druge, neotroške namene, ne bo kvarila otroka samo z maškerado, ampak že pri vsej ostali vzgoji. Prireditev Atene je bila umestna, v radost ded, kostimirani in med gledalci, in tudi odraslim. Pohvaliti moram tiste matere, ki so prav razumele prireditev in so
oblekle otroke v kostime iz pestrega krepa-stega papirja, ki je učinkoval slikovito, pa vendar skromno. Tistim, ki so imeli pomisleke proti tej enkratni prireditvi v letu, se pridružujem še jaz s pomisleki glede onih staršev, ki ob nedeljah popoldne redno jemljejo deco seboj v gostilno... Ugotovila pa sem na maškeradi žalostno dejstvo, da so bili baš nekateri naši očetje in matere tisti, ki so se najmanj zavedali, komu je zabava prirejena. V dvorani, veliki in zračni, je bil zrak slab, skoraj zadušen, pomešan z dimom cigaret, ki so si jih prižigah očetje in — m a m i C e ! ! Na takih prireditvah bi moralo pač biti pušenje strogo prepovedano!
Higijena.
ZDRAVSTVO IN LEPOTA. (Nadaljevanje.) Piše dr. E. Jenko-Groyerjeva.
Način življenja. — Načinov prehrane za bolnike in bolehne je ogromno in so zelo različni, ker so v tesni zvezi z našimi navadnimi in idiosynkrazijami. Odločati o prehrani v slučajih ledvičnih bolezni, reume, putike, srčnih hib, sladkorne bolezni, želodčnočrevesnih bolezni itd., spada vedno v zdravniški delokrog. OtežkoSena prebava ali zaprtje nadleguje zelo veliko lepotic, ki se nerade o tem posvetujejo s svojimi zdravniki. Sledovi take prebave se kažejo na koži, kjer se delajo vsied zamašenih lojnic podkožne kepice ali rdeče lise, da postane sčasom polt lisasta in sivkasto blede barve. Vsakdanji sprehodi, lahki športi, pravilna, individualno primerna prehrana, proste telovadne vaje brez orodja, gibanje po gospodinjstvu, bi bila najprimernejša sredstva v borbi proti zaprtju. Vaje. Mnogo je načinov, ki utrjujejo našo mišično prožnost, katera vzdržuje telesno moč, vzpodbuja obtok krvi in pomaga razvoju organov in telesne oblike. Ples in tennis sta starosti primerna in si osvajata ves svet, toda plavanje, smučanje, drsanje, turi-stika po gorah, borjenje in tekaštvo imajo tudi ogronraö ljubiteljev, in dasi bolj individualni športi, vendar splošno priznani — zlasti plavanje, ki je v večjih državah v šolah obvezno.
Zelo slabotnim, nervoznim, slabokrvnim, re-konvalescentnim, kateri bi bili preveč oškodovani na mišični moči s podobnimi športi, svetujem takoj po jutranjem vstajanju nekoliko lahkih prostih vaj za gibčnost, katerim naj sledi dihalna telovadba, ki je pri marsikom odkrila hibe, ki se do tedaj niso opažale.
Dihanje. Pravilno dihanje je zdravstveno velevažno. Od njega je odvisen razvoj bronhijalnih mišic, kakor dihalnih mišic prsnega koša, (pevci in muzikanti), pravilno delovanje srca, vpliva pa posredno tudi na prebavne organe. Zlasti pri pljučnih obolenjih in splošni slabokrvnosti je pravilno dihanje
uprav zdravilno. Dihanje čistega zraka močno krepča pljučno tkanino ter zagotavlja obnovljeni krvi pravilni dotok kisika, ki sproti zboljšuje pljučno vsrkavanje. Ce se boste spomnile sledeče priproste dihalne tehnike, vam v par mesecih dokaže svojo korist:
1.	Vdihavanje. Potegnite zrak počasi skozi nosnici, ritmično, sem pa tja v presledkih, skandirano.
2.	Izdihavanie. Na višku vdihavanja zadržite za trenutek sapo, potem jo skozi odprta usta pravilno, počasi izdihavajte.
Splošno navodilo zdravstvenega reda. Ko zjutraj vstanete, naredite nekoliko prostih telovadnih vaj brez orodja; spočetka malo utrudi to vežbanje, toda po enem mesecu vas utrdi. Potem se kopljite ali umivajte vse telo, ali rabite prho, kar vam je bolj pripravno. Kopelim se prideva ekstrakt iz smrekovih vršičkov ali kake druge .snovi po naročilu zdravnika; zdravemu telesu zadostuje tudi samo čista, mlačna voda. S ko-peljo ali umivanjem se podpira toliko važno kožno dihanje.
Ako dopušča čas, se po zaiutreku sprehodite eno uro ter spotoma globoko in počasi dihajte, če ste si izbrali pot skozi nasade, kjei ni prometa ne prahu.
Spominjajte se pravil in predpisov, omenjenih v „prehrani". K temu je še dodati, da pitje med jedjo ni priporočljivo, ker večja količina pijače obte-žuje želodec in ovira prebavo. Pije se šele po jedi. Zvečer jejte le lahke jedi, po možnosti pred osmo uro, da imate še časa za kratek sprehod po ve-
Na zabavnih večerih ne uživajte niti konser. viranih izdelkov, niti prekaj enega mesa, niti mastne gnjati, marveč le perutnino ali teletino. Tudi umetno pripravljene slaščice so nepriporočljive, takisto zelo mrzli ali zelo vroči napitki. Primerno je nekoliko kuhanega ali surovega sadja, n. pr. mandarini, pomaranče, banane, jabolka, grozdje. Najmanje eno uro po jedi ali tik predno le-
92.
žete k počitku, ponovite proste telovadne vaje, s katerimi pričnete zjutraj dnevni red.
V	posteiji se stegnite v vsej dolžini in ko ste udobno legli, zmehčaitf si mišice in sklepe, da se okončine in telo umirijo in more obnavljanje pravilno delovati v spanju.
Predno pride spanec, se umirite tudi duševno, odvrnite vse, kar bi vas motilo ali vznemirjalo. Z nekoliko fantazije si predstavljajte svoj najlepši izraz, katerega obdržite v spanju. Sčasom se ta izraz poglobi v vaše poteze in jih osvoji. Ko vas zbudi jutranji svit, se poživi od mirnega spanja lepota, katero ste vzgojili in razvijali tekom mesecev, kar vas je stalo sicer nekaj truda in prizadevanja, toda nagradilo vas je v kratkem z lepim uspehom. Zadoščenje v uspehih, ki ste jih dosegli, bo potrdilo pravilnost gori navedenih nasvetov.
(Dalje prih.).
Zobozdravniški kotiček. Piše lir. Jos. Taučai-.
V	glavnem je zob sestavljen iz koščeno snovi, ki ji pravimo zobovina ali dentin.
V	sredini je zob votel. V tej duplini se v

-.......-obu nahajajo žl----------
lice, ki prihajajo skozi majhno luknji na vršičku korenike v zobno duplino dovajajo kisik in drugo hrano, ker zdrav zob ni mrtva, brezčutna kost, ampak se v njeiu vrši menjava snovi kakor v vsakem drugem delu telesa. Zob tudi stalno raste, pa ne toliko na ven, ne postaja večji, ampak na znotraj, tako da se zobna duplina vedno bolj zožuje in v pozni starosti skoro popolnoma zaraste. Vsebino zobne dupline, živec in krvne žilice, imenujemo z latinskim izrazom ))ulpa, slovenski jo bomo pa imenovali stržen. če bi morali na golo zobovino gristi, bi nas to preveč bolelo, ker je pretkana z občutljivimi živčnimi vlakni, pa je tudi premehka, da bi mogli ž njo trdo brano drobiti. Zato je v (niem delu. ki sega v ustno duplino, zobovina prevlečena z izredno trdo, porcelanasto tvarino, 7. emajlom. ki jo varuje pred škodljivim vplivom ustnih kislin in bakterij. Na površini emajla vidimo globoke brazde in vdolbine. V njih se nabirajo ostanki hrane in če tam dalj časa ležijo, se začno razkrajati in gnili. Pii gnitju hrane se tvo-lijo jedke kisline, ki razkrajajo emajl, da začne razpadati, in tako nastanejo majhne luknjice in špranje, v katerih se naselijo bakterije v večji množini in potem lahko v tem varnem zavetju nemoteno nadaljujejo .svoje škodljivo delovanje. Emajl razpada v vedno večjem ob-sčffu in slednjič prodre gnitje do zobo-vine. Takrat postane zob občutljiv. To-plota in miaz. pa tudi vpliv sladkih in kislih jedi, zadenejo v zobovini se nahajajoča živčna vlakna in povzročajo bolečine. Če gnitje prodira še dalje, doseže slednjič zolino duplino. Tedaj se mame stržen in zob ne boli ^eč samo na mrzlo
in toplo, ali na sladke in kisle jedi, ampak sam od sebe. Včasih nekoliko preneha boleti, potem zopet začne in zlasti po noči se stopnjujejo bolečine do ne-znosirosti. Čez nekaj časa bolečine prenehajo in zob se popoluonm umiri. ICaj se je zgodilo? Cel stržen z vsemi žilicamr m živci vred je segnil in zob je mrtev, brezčuten. Zobna duplina je napolnjena s smrdljivimi razpadki stržena, ki polagoma prepojijo vso zobovino, tako da izgubi zob svojo lepo barvo in sijaj in sčasoma popolnoma potemni.
Kako se proces gnitja iz zobne dupline sjiozi odprtino na vršičku zoba razširi dalje na čeljust in potem zopet nastopijo bolečine vsled gnitja čeljusti, o tem bomo o drugi priliki govorili, danes nas zanima samo gnitje zoba samega in si dobro zapomnimo pred vsem dejstvo, da zob ne more začeti gniti, dokler mu je emajl nepoškodovan. Emajlu moramo torej_ posvečati največjo pozornost in, če hočemo ohraniti zob zdrav, moramo jiaziti, da st emajl ne pokvari.	(Dalje prih.)
1. Ca. Č. V. vpraša, če je treba mlečne se-kavce izdreti, kadar se majejo, da se s tem napravi prostor stalnim zobem in prepreči, da ne zrastejo krivo. Odgovor: Če se oba sprednja sekavca pri 6letnem otroku že majeta, jih lahko pustite popolnoma pri miru, ker bosta sama o pravem času izpadla, izdreti bi ju bilo treba le, če povzročata bolečine in otroka motita pri zuvživanju hrane. Stalni zobje vsled tega ne bodo krivo zrastli.
Influenca ali hrlpa. Navadno pravijo, da je influenca prehlad, ki ga povzroči mraz, megla in dež. V resnici so ti trije pojavi sami na sebi nedolžni; pač pa je lahko nevaren prehod iz toplote v mraz, iz suhega v deževno vreme. V tem pogledu se moramo posebno čuvati spomladi in jeseni. Ce človeka boli glava, mu kar teče iz nosa, kašlja, ima vročino, morda ga boli tudi po udih ali v vratu, naj ostane par dni v po-stelii. Nekaj obkladkov in aspirina, pa bo kmalu bolje. Taka influenca navadno tudi nima posledic, če ne gre bolnik prehitro iz postelje in sobe. Pri tem se ne izpostavlja naglemu prehodu iz toplote v mraz, kar je posebno sedaj nevarno, ko so organi oslabeli.
Influenca ni nevarna bolezen, vendar je ne smemo sprejeti lahkoniišljeno. Visoka vročina in podvlečeno grlo zahtevata zdravnika. Drugače pa si lahko pomagamo z domačimi zdravih. V sobi naj bo enakomerna toplota, noge vfedno v toplem, zrak naj ne bo presuh. Zato imejmo v sobi posodo z vodo, da bo v zraku dovoli hlapov. Obleka bodi topla, a ne gosta in tesno ob životu, ker potem ne more pot izhlapevati. Ko tak bolnik zvečer leže, naj popije v postelji čašo vročega, močno sladkega in z limono okisanega lipovega čaja. V čaju naj
93.
raztopi tableto aspirina. Ce se spoti, naj bo le pokrit toliko časa, da neha potenje, zjutraj pa se mora takoj toplo obleči in toplo obuti, tudi vrat naj si toplo zavije. Vsekakor je seveda najbolje, da si telo prej utrjujemo in s tem preprečimo prehlad. Influenca je pa tudi nalezljiva. Kdor je pre-hiajen, ne sme dihati in kašljati v drugega. Ce moramo govoriti z bolnim človekom, ki
Kuhinja.
Špinača s papriko. Kuhani in pretlačeni ali sesekljani špinači prideni namočeno žemljo — najbolje je, če pretlačiš oboje skupaj — deni vse v svetlo prežganje, zalij z juho ali z vodo od špinače ter prideni soli in paprike.
Jajčna jed s krompirjem. Priporočljiva in izdatna je posebno za večerjo. Pripravi ju iz 5 dkg slanine (prekajenega špeha), katerega razrezi na kocke in na masti opraži. Istotako razrezi na kocke ostanke kuhanega krompirja, prideni jih slanini, da se opraži ž njo vred. Potem zmešaj dve jajci, osoii ter jih polij po slanini in krompirju. Ko'iajce zakrkne, je jed podobna omeleti; serviraj jo na pogretem krožniku.
Ogrsko zelje. Zarumeni drobno sesekljano čebulo na razbeljeni masti, prideni 1 žhco sladkorja ter na kocke zrezane slanine. V tem duši kislo zelje, priiivaj mu počasi juhe ali vode. Ko je dovolj dušeno, ga potresi z moko, osoii ter zalij s kislo smetano. Nazadnje prideni še malo rožne paprike.
nima obzira do nas in si pri kašljanju ne drži robca pred usti, pa lahko sami pazimo nase. Ne stojmo preblizu, držimo usta zaprta, kolikor le moremo, kadar zakašlja, se okrenimo malo v stran in zaprimo usta. Ce moramo bivati skupno s prehlajenim človekom, je dobro, da večkrat žvečimo razkuževalne krogljice (formamint, anacot i. sL).
Nadevani zrezki. Goveje zrezke dobro potolči, osoli in popraj. Napravi nadev iz drobno sesekljane čebule, petršilja, drobtin črnega kruha in sesekljane slanine. Potresi ta nadev po zrezkih, zavij jih trdno tei zvezi z nitjo. Potem jih opeci na masti, potresi z nekoliko moke, zahj s kislo smetano in če potrebno tudi z juho. Serviraj s krompirjem.
Pikantni makaroni „Pekatete". 5 dkg surovega masla, 3 rumenjaki, 3 osnažene sardele, ščepec majarona, popra, Vs 1 sladke smetane, iz 5 beljakov sneg, 14 dkg nasekljane šunke ali suhega mesa, vse dobro premešano, k temu kuhane „Pekatete", potresene s parmezanom. Vse to premešano speci v posodi, katero si poprej dobro namazala z mastjo. Ne peci predolgo, vendar toliko časa, da se spodaj naredi nekoliko zarume-neia skorja.
Ribje luske je prav lahko odstraniti, če že očiščeno ribo za hipec namočimo v vročo vodo in ji nato s kosom blaga odrgnemo luske.
Gospodinjstvo.
Barve v stanovaniu. Predno damo stanovanje preslikati, uvažujmo sledeče: Barva sten in stropa naredi stanovanje prijetno ali neprijetno. Zato sami določimo barve, ki so všeč našemu temperamentu, ki harmo-nirajo z našim pohištvom in s prostorom. V patricijskih družinah bodo gotovo izbrali temne in težke barve, ki se bodo prilegale starim, očrnelim parketom pradedov in starim tradicijam družine. Pa tudi staro dragoceno pohištvo pride le v takih prostorih do veljave. Take barve: temnomodre, škrlatne, temnovijoličaste in modrosive si bodo izbirali tudi ljubitelji Dostojevskega. in slični temperamenti. V mali vili poroČencev pa bodo vladale druge barve, svetle, jasne, nežne, žive, tople. Tudi sobe in hodniki v novih vilah niso tako prostorni, da bi prenesli temne barve. S svetlo, toplo barvo pa tak ozek hodnik neverjetno povečamo. Ravno tako postanejo sobice optično večje kot v resnici. K jasnim, strogo preprostim formam modernega pohištva spadajo le jasne, preproste stene brez kompliciranih or-namentov. V vsej hiši naj prevladujejo odtenki rdeče, rožne, oranžne in rumene bar-
ve, ki svetlobo odbijajo in dajejo čut toplote. Le v sobi- za gospode naj se uporabi katera od hladnih barv, zelena, modra ali vijoličasta. — Stropi naj bodo povsod beli ali sinji, stropi drugih barv so težki in delajo vtis, da so prostori nižji kot v resnici. Tudi v barvah velja: preprosto, okusno in poceni.	M. Z.
Pravilno pranje. Fino blago in volno peremo v mrzli milnici. Vse le na rahlo pomen-camo, ne drgnemo. Posebno občutljive tkanine pa le nalahno namakamo. V prvo vodo lahko pridenemo nekohko kisa. Svilnate stvari likamo še vlažne skozi robce in z ne pretoplim likalnikom. KoZuhovino pred umivanjem napnemo in pripnemo na desko in jo umijemo s krtačo, namočeno v milnici, v smeri dlak, — Volnenih oblek ne smemo obešenih sušiti, ampak jih moramo razprostreti na kako drugo blago v ravni legi. Tudi v rokave in žepe je dobro vložiti krpe blaga, ki vpijajo vlago vase. Vosek za parkete lahko napravimo sami dcma. Dober je ta-le način: Nastržemo če-belnega voska v škatljo s tesno se prilega-
•94
jočim pokrovom in nalijemo na vosek ter-pentina. Zaprto pustimo 2—3 dni, da se napravi iz teh dveh sestavin mast. To mast imamo za večkrat. Pred uporabo ie damo primeren del v steklenico in ji priliiemo še terpentina. V dobro zamašeni steklenici s tresenjem spojimo mast i» terpentin. Čim
mani masti vzamemo, tem tanjša je pozneje maščobna plast na tleh. To čistilno sredstvo pa seveda ne srne priti v stik z ognjem. Tudi krpe za čiščenje so najboljše doma izgotovljene. Vzamemo gornje dele starih nogavic in iz njih sešijemo najboljšo in najtrpežnejšo krpo za čiščenje.
Knjiga.
Tagore-Levstik: „Dom in svet". Tiskovna zadruga je izdala kot prvo publikacijo serije „Sodobni roman" znamenito knjigo največjega indijskega pisatelja In filozofa Ra-bindranatha Tagoreja „Dom in svet". Vsebina knjige je aktualna, kajti iz nje jasno odseva stališče pisatelja napram velikemu gibanju indijskih nacijonalistov za osvoboditev izpod angleškega jarma. Kdor hoče knjigo prav razumeti, se mora poglobiti v miselnost Tagoreja, ki se kljub pestrosti duhovnih nians, lastnih temu čudovitemu narodu, vendar zelo približuje miselnosti intelektualca evropskega zapada. Pisatelj slika v knjigi „Dom in svet" v pri-jenti obhki in s pestro besedo način in sredstva indijskega osvobodilnega gibanja kot izrodek nacijonalizma, kot nenmevanje prave domovinske ljubezni, kot kvarni vpliv idej iz tujega sveta. V romanu nastopa bengalski knez Nikhil — nosilec pisateljevih idej, njegova žena Bimala-Indija, ter voditelj nacijonalističnega gibanja. Sandip — s katerim je mišljen po mnenju mnogih Gandi, četudi ga pisatelj v knjigi označi tako, da niti od daleč ne nalikuje sliki, ki si jo je svet ustvaril o njem.
Nikhilovi nazori so vzvišeni in plemeniti nad vsak dvom: vodilni motiv njegove miselnosti je izražen v besedah: „Radevolie služim domovini, toda pravičnost mi je nad domovino. Kdor maliknje domovino, kliče sam prokletstvo nad njo." (V slovenskem prevodu izpuščeno). Zato obsoja vsako akcijo nasilja in na tej -osnovi se vrši idejna borba med ^jim in Sandipom. Sandipu se posreči z bleskom svojih idej in z nastopom svoje privlačne osebnosti zamamiti Nikhr-lovo ženo Bimalo, visoko izobraženo Indijko. Zavestno jo zlasti duševno izneverja njenemu rnožu in učitelju: tu je prekrasno popisano trpljenje in resignacija moža in filozofa Nikhila. V tem podlejši luči se prikaže Sandip: ..Ce bi bilo mogoče osvoboditi ženske umetnih snon, katere so jim nadeli moški, bi lahko videli na zemlji živo podobo Kali, boginje brez sramu in brez usmiljenja. Jaz sem Kalin častilec in nekega dne ji bom resnično služil s tem, da posadim Bimalo na njen oltar, na oltar uničenja. Za to službo se hočem pripraviti. Pot nazaj nama je obema popolnoma zaprta. Oropala bova drug drugega, da, sovražila se bova: a nikoli več ne bova svobodna."
Brezvestna dejanja na račun domovinske ljubezni spravijo gibanje v najgršo luč. Bi-
mala po hudih duševnih bojih spozna zmoto, toda skoro prepozno sprevidi, da so edinole nauki njenega moža zgrajeni na zakonih večnosti. —
Indija je nepregledna in neizmerna zemlja, kjer živi mnogo narodov, ki je njih dušev-nost popolnoma tuja našemu pojmovanju. Zato tudi vsebino Tagorejeve knjige v njenem bistvu težko pojmujemo, dasi je slog lahkoten in celo v prevodu prekrasen in poln jasnosti. Tako človek ne more prav razumeti, da Tagore obsoja odpor lastnega naroda proti nasilju in krivicam, ki mu jih prizadeva tujec; da ne dvigne niti besede protesta in ogorčenja proti izkoriščanju in brez-primernemu zaničevanju, ki ga uživa Indijec od Angležev. Bernhard Kellermann pripoveduje s svojega potovanja po Indiji: „Celo najmanjši pisarček se čuti v Indiji osvajalca in si nadeva naslov diktatorja. Svobo.dnega mišljenja ni, ker tujec ne vidi rad, ako berač misli. V ječah sede cele trume političnih zločincev. Da prideš v ječo, zadostuje že vzbujanje nenaklonjenosti napram vladi. Za ta zločin je bil obsojen Qandi. Dežela je bogata, vendar je pretežni del indijskega naroda nedohranjen in hodi vsak dan lačen spet, V Evropo izvozijo za približno 6 milijard blaga, pa zanj ne dobe nikake gospodarske protivrednosti. Ali slutijo Angleži, kako brez dna je sovraštvo in zaničevanje, ki se nabira v indskem narodu zoper nje?" Če vse to opazi tujec, ali T. tega ne vidi? Kdo naj ga razume? Še bolj se moramo čuditi odvratni osebnosti voditelja nacijonal-nega gibanja, kakor ga opisuje Tagore. Ah je ž njim res mišljen Gandi? On, ki ga njegovi rojaki nazivljejo Mahatma — velika duša: on, ki je sam v nasprotju z vsakim nasiljem vodil samo boj pasivnega odpora: on, ki bi se dal lahko tisočkrat podkupiti od angleških oblasti? ' ' Ce Tago,re res istoveti Ciandija s svojim junakom Sandipom, je to mnenje nedvomno že korigiral. O tem priča njegova izjava, ki jo je podal ob priliki londonske konference novinarjem, kjer pravi med drugim: „Vzvišena osebnost Mabatme Oandija je bila, ki je po nečloveškem preganjanju vlila nezlomljiv pogum, molčečim indijskim množicam, ki so stoletja trpele zato, ker niso vase zaupale. Jaz sam sem preveč dvomil o možnosti, da bi vstalo novo življenje v deželi, katere mišljenje je bilo lenobno in brez poguma radi stoletnega zatiranja in nekul-ture. Toda izvršil se je čudež pod magičnim
95.
vplivom neukrotljivega Gandijevega duha in njegova pogumna vera v človeško naravo je vzbudila zaupanje. Zato svojim dvomom ne zaupam več in se tudi ne upam več prav dvomiti v njegovo modrost, ker se ni odzval povabilu na konrerenco. Ponavljam še enkrat: Skoraj rajši verujem v pravilnost Qandijevega postopanja kot svojim dvomom."	Angela Vodetova.
„Soince se vrača" je naslov lepi, resnično solnčni knjižici, ki so jo izdali Bobri drav-
ske župe skavtov in planink. V njej je podana zaokrožena slika skavtskih idealov, bodisi s poučnimi članki in statistikami, bodisi s svojimi besedami skavtske navdušenosti. Poučuje nas, da skavtizem ni samo neke vrste šport, temveč etično bogata organizacija. Matere, ki imajo bolne, šibke otroke ali na telesu ali na duši, naj vzamejo to resno knjižico v roke in naj jo pazljivo prebero.
M. Sch.
Deška ročna dela.
Rezljanje. (Nadaljevanje.) Ko je nato vst lepo oglajeno, pa narišemo na deščico dotični vzorec s tankimi črtami, vzamemo oster, koničast žepni nožek in zarežemo vse konture do 1 ram globoko. Z zarezanjern zabranimo razlivanje barv, ker prerežemo vlakenca, ki vlečejo (srkajo) barvo narazen. Z navadnimi vodenimi barvami pobarvamo prostore med zarezami. Barvati ne smemo s prepolnim čopičem in vselej začnemo nanašati barvo par milimetrov od zareze, da vlakenca sama potegnejo barvo do določene meje. üa se bo zdel izdelani podstavek (obešalo, deščica za koledar) kakor intarzija, t. j. vloženi les, je treba izbrati take barve, ki nalikujejo barvam lesa. Barve tudi ne smejo biti pregoste, ampak prosojne, da se vidi skoz nje struktura lesa. Če nekatere prostorčke pobarvamo z redko žgano sieno (ali siena mešana s karminom), druge s temnorjavo ali črno, ostale prostore pa pustimo bele, bo stvar zelo podobna lesnim vložkom. Ce je bila deščica dobro oglajena, bo po slikanju še vedno gladka in jo -takoj lahko lakiramo. Včasih se pa barva še razliva; takrat namažemo les pred barvanjem z želatino. Pol ploščice želatine raztopimo v četrt kozarca tople vode, najboljše tako, da vodo ogrevamo in mešamo. S tako raztopljeno želatino namažemo deščico in ko se deščica posuši, se barva več ne razliva po lesu. tudi če bi ne bilo zarez. Seveda rabimo za naš primer čisto malo raztopljene želatine in ne V* kozarca.
Lakiramo z brusilnim lakom in ščetina-stim čopičem. Lak vlijemo v malo sklcdico ter pomakamo čopič vanj. Laka ne namažemo na debelo, pa tudi preveč ga ne smemo razvleči, kakor se to dela pri oljnati barvi; lak se namreč do gotove meje sam razleze. Lakiramo v prostoru, kjer ni prahu, in tudi lakirani predmet postavimo na kolikor mogoče brezprašen prostor. Ko se lak dobro posuši (24 ur ali več), kar se spozna, da se na njegovem površju ne pozna, če potipamo ■ s prstom, vzamemo cunjico, jo potresemo s plovčevo moko ter drgnemo ž
njo po lakirani ploskvi. Ako plovca ni pri roki (plovčeva moka je zelo poceni in se dobi v trgovinah z barvami), ogladimo lakirano ploskev lahko tudi s prav obrabljenim stcklitim papirjem. Tako oglajeno ploskev lakiramo ponovno in ko se ta nanos posuši, priklejamo na spodnjo stran podstavka debelejše blago na ta način, da namažemo spodnjo ploskev podstavka s toplim mizarskim klejem in jo pritisnemo na blago. Podstavek obtežimo nato s kako težjo knjigo ali drugim težkim predmetom. Ko se klej posuši (par ur), obrežemo s škarjami blago, ki gleda preko robov, in podstavek je gotov.
(Mizarski klej prodajajo v ploščicah. Ploščico zavijemo v cunjo ter jo.s kladivom stolčcmo na kose, katere namočimo čez noč v vodi (toliko vode, da pokriva zdrobljeni klej.) Klej kuhamo nato v dvojni posodi, v večji je voda, v drugi manjši, ki je vtaknjena v prvo, pa klej. Mesto notranjega lončka vzamemo lahko cilindrično konservno škat-Ijico brez zgornje ploskve, del obstranske ploskve pa privijemo nazaj tako, da se zatakne ob rob večje posode. Ce kuhamo klej v eni sami posodi, ga moramo med ogrevanjem mešati, da sc nam ne prismodi, kar povzroča neprijeten duh in tudi klej ni več tako uporabljiv.)
Na enak način postopamo pri izdelova nju obešala za ključe ali deščice za koledai, le da se pri prvem, ko je vse končano, pri-vijejo v označenih razdaljah male medene kljuke (najprej je treba zvrtati luknjice, potem šele priviti vanjo kljuke), pri koledarju pa nazadnje izžagamo dve zarezi, v kateri vtaknemo pločevinasta zatika bloka in ju privijemo v nasprotni strani deščice nazaj. Pri obeh predmetih je treba tudi obročka za obešanje, ki se privije kakor kljukice na zadnjo stran, in sicer tako nizko, da obroček ne gleda preko zgornjega robu. V zadnji prilogi je zrisana samo polovica podstavka in obešalnika; črtkani prostori se pobarvajo svetlorjavo, črni temnorjavo ali črno, drugo ostane naraven les. (Dalje prih.)	A. Novak.
96.
VSEBIINA 3. ŠTEVILKE:
OBRAZI IN DUŠE: IVANKA KLEMENCICEVA. - (Pavla HoCevarieva)
GOSPA MARINA. — Nadaljevanje. — (Anka Nikoličeva)......
AFORIZi«!. — (Di. B. Škerlj)............. , , ,
POGOVOR Z GOSPO MARIJO - VERO. (Vera Albrechtova) .... OMAMLJENA DEKLETA. — (N. P.) ..... .
t ANA PAVLOVA. — (Vida P.)............' i ,
KAJ ZATO? — ŽENA. ~ Pesmi. — (t Sre£ko Kosovel)......
GOSPODINJA NA KMETIH. - (Zeljka Razingarjeva) . ......
„KAKŠNEGA MOZA SI ZELI SODOBNA ZENA"..........
ENO URO OB PLINSKEM ŠTEDILNIKU. — (Anka Nikoličeva) .
TA VEČER... — Pe.sem. — (Dora Grudnova)..........
IZVESTJA: Gospodinje, pozor! — Po ženskem svetu. — Vzgoja.
Higijena
65
69
73
74
70 80 8! 82 84 86 87
(dr. E. Jenko - Grojerjeva, dr. Josip Tavčar). — Kuhinja. — Gospodinjstvo. — Knjiga (Angela Vodetova). — Deška ročna dela .... MODNA PRILOGA. — KROJNA POLA IN ROCNA DELA.
„ŽENSKI SVET"
Izhaja vsak mesec v Ljubljani. Letna naročnina Din ^4—, polletna Din 32—, četrtletna Din 16—. Za Italijo Lir 20— (v razprodaji po 2 Liri zvezek), za U. S. A. Dol. 2—, za Argentino Pes. 6— za Avstrijo Sch. 10'—, ostalo inozemstvo Din 85. Uredništvo in uprava v Tavčarjevi ulici I2/IL Izdaja Konsorcij „Ženski Svet" v Ljubljani. - Za konsorcij in
uredništvo odgovorna Marica Bartolova. Tiskali J. Blasnika nasi.. Univerzitetna tiskarna d. d., v Ljubljani. Odgovoren Janez Vehar.
Ročno in strojno vezenje Šablone
Miroslava Leitgeb
Ljubljana, Jurčičev trg 3
Blago zadnjih novosti v veliki izbiri za moške in ženske obleke, perilo in vse v manufaktura spadajoče predmete ima vedno na zalogi v veliki izbiri in po ugodnih cenah staroznana solidna tvrdka
R. MIKLAUC „Pri Škofu"
Ljubljana
Lingarjeva — Medarska nlica — Pred Škofijo.
Znnai^jim naročnikom se n« zahtevo pošljejo tudi vzorci v svrho naročitve.
KAJ PRAVIJO ŠTEVILKE:
700.0CX)zavitkov ELI DA SHAM PCX)
PRODANIH V ZADNJE M LETU!
DOKAZ NJEGOVE RAZŠIRJENOSTI!
Teh 700.000 zavitkov Elida Shampoo, bi doseglo, ako bi Jih položili drug vrh drugega, višino od približno 3500 m, bi torej Triglavsko pogorje nad-kriljevaio za pri" bližno 600 m.
negomnje
ias
ELI DA SHAMPOO