SLOVENSKA BGELA.
Odgovorni vrednik: Ani. Janežu-.
Št. 27.	V celvertek 7. julija 1853.	IV. Jeto.
Ogla s.
T-retje leto je ravno minulo, kar smo jeli „slovensko Bčelo" med ljube Slovence pošiljati in še bi bili to radi storili, že bi se nam pri daljem izdavanji preveč zgube bati ne bilo. Zakaj s prineski dosedajnih g. g. naročnikov za drugo polletje bi bilo komej polovica tiskarnih potroškov poplačana. Smo torej prisiljeni dalje iz-davanje Bčel« ustaviti.
S tim vendar ne prenehamo, naše leposlovno polje po mogočosti obdelovati. Po nasvetu več rodoljubov bomo izdavali občasen časnik: „(>lat<nlk slovenskega slovstva" Slovencom za poduk in kratek čas. Glasnik bo prinašal:
1.	različne poezije izvirne in prestavljene iz druzih slovanskih narečij, kakor tudi gerških in latinskih pesnikov. Posebno se bo tudi obzir jemalo na narodno pesništvo Slovanov sploh,
2.	zgodovinske in druge klasičke povesti, izvirne in prestavljene,
3.	životopise imenitnih Slovanov.
4.	popise običajev, posebno slovanskih narodov, potopise, krajoplse itd.
5.	mnogo sostavkov iz zgodovine, narodopisa, basnoslovja, naravoslovja itd.
6.	slovstveni pregled. V tem se bodo vsi jugoslavenski in tudi najimenitniši drugoslavenski spisi naznanovali in kratko presojevali.
7.	zmes za različne manjše reči, kratkočasnice, pregovore itd.
Vsak zvezek okoli 10 tiskanih pol v velikej osmerki bo okinčan z Jeklore-lom kakega imenitnega Slovenca. Pervi zvezek bo prinesel podobo mnogo-zasluženega Slovenca in profesorja ITIatla Ahaecl - na, izdatelja koroških in štajerskih pesem.
V „g 1 a s n i k a" se bodo samo prav znamenivi in v čistej slovenščini spisani sostavki jemali. Da si bomo vendar ložej vselej prav dobrih sostavkov priskerbeti zamogli in da pisateljem njih trud saj nekoliko povernemo, bomo za vsako tiskano polo izvirnih sostavkov 10 gld. sr. in za prestave 7 gld. sr. plačevali. Tiste g.g. pisatelje pa, ki za svoje sostavke plačila ne tirjajo, bomo z enim ali dvema iztisoma na naj lepšem papirju tiskanega glasnika razveselili. Terdno zaupamo, da bodo nam slovenski jjisatelji radovoljno na pomoč pritekli.
Sostavki, za pervi zvezek namenjeni, naj se nam gotovo do konca mesca septembra t. 1. pod naslovom podpisanega vrednika v Celovec pošlejo, da se potem natis berž pričeti in do pervih dni decembra dovcršiti more.
Naročila se ne bodo prejemale; tistim gosp. naročnikom Bčele pa, ki so že za tekoče polletje naročnino odrajtali, bomo pervi zvezek zastonj poslali, ako s tim dnarjem dragači oberniti nočejo. Ako hoče kdo za tih 1 gld. 30 kr. sr. pa Bčelo prejšnih let dobiti, mu jo radi pošljemo, naj samo naznani, ali hoče Bčelo celega lanskega ali predlanskega leta dobiti ali pa letašnje 1. polletje z Bčelo 1. 1850 vred.
Ako bo pervi zvezek ^Glasnika slovenskega slovstva" dopadel, si bodo posamezni zvezki pogosto sledili in vselej podobo kakega slovenskega pisatelja prinesli. Kakor so izverstne Drobtince bolj za prosto ljudstvo in častitej duhovščini namenjene, bo naš glasnik za bolj omikane bravce odločen.
Ob enem prosimo vse slov. rodoljube nas po mogočosti podpirati.
A. J a n e ž i d.
Grobni k a in e n.
(Konec.) III.
Leto je minilo, kar je Lovre iz Tuniza prijadral. Dasiravno bogat in povsod spoštovan, ga je vender sreča bežala. Černa noč se je na njegovo dušo vlegla. Ob tem času se je mogočni cesar Karel V. na vojsko zoper Tuneze napravljal. Cela kerščanska- Europa se je radovala nad njegovim velikodušnim podvzetjem, in je molila, da bi cesar zmagal. Sleherni je želel, da bi se divjaki kaznovali, ki so strah mornarjem, in bič kerščanstvu bili. Le Lovretovo serce samo tega splošnega veselja občutilo ni. Strahom je vidil Ludvika pred grobnim kamnom svojega očeta, ker je bilo pričakovati, da bo Karol veliko sužnjev oprostil. Peter je rotil Lovreta, naj Benetke zapusti. Spomnil ga je žugajočega Ludvika, in mu svetval, naj si stanovanja poišče, kjerga osvete želeči sužnji iskal ne bode. Lovre ga ni slušal. »„Na-ka, reče blagi sin, ki še celo do mertvega otročje ljubezni zgubil ni«« ne grem od tod! tukaj hočem ostati, in varvati spomin svojega očeta pred to pošastjo, ki hrepeni sveti prah merličev oskruniti Ostal bom in akoravno mi osoda še enkrat toliko težo na serce naloži, kakor je ta, pod katero v brezupu zdihujem!«
Leto potem kleči Lovre na grobu svojega očeta, kjer je iz drazega kararskega marmorja spominek stal, v kterega je bilo z zlatimi čerkami vsekano njegovo ime in njegove dela. Lovre je molil, in na glas poči-vajočega očeta nagovori. Z vročimi solzami se zgovarja, da ni mogel »polnili, kar mu je na smertnej postelji obstran Ludvika na serce položil. Kar se nekdo na enkrat za dobrim sinom na glas in zasramljivo za-krohola^ Molijoči se zgrozi, da se ga kdo tako sirovo motiti prederzne. Kdo pač more popisati slermenje, ko njegovo oko sužnjega Ludvika zagleda? Obleko je na pol mavritansko, na pol kerščansko imel; glavo mu je rumenkast lurban kril; iz za pasa se mu je bodalo svetilo, za katero je roka kerčevito deržala, in okoli života je, kakor s pasivni co, z verigo prepasan bil, ki jo je v sužnosti nosil. Tako je stal pred Lovretom. Lovre je menil, razserdeni oče mu je to strašno podobo pred oči postavil, da bi ga za storjeni dolg pokaral Obraz si zakrije, toda Ludvik ga je hitro spoznal. »Glejte!« zasramljivo zavpije, »oproščen sim brez vašega pogoja. Hvala bodi velikemu Karlu, ki me je z zmagova-jočim mečem in z mano 20.000 sužnjih iz jarma divjakov rešil. Kaj pa, reče dalje v silnej jezi, delate vi tukaj na grobu mojega smertnega sovražnika? Njegov grob se mora odkopati, in njegov pepel raztresti! Krasni spominek, ki slavi peklenske dela, jaz za 20 letno lerpljenje tirjam.« —
Te strašne besede Lovreta globoko spečejo. Pred Ludovikovi nogi pade in ga roti, odstopiti od svojega hudičevega sklepa. Vse svoje premoženje mu je ponudil, da bi mertvega pri miru pustil. Nič sovražnika ne strese. Odkritoserčno mu še pove, da ni očetovih besed, naj ga sužnosti reši, ki mu jih je na smertnej postelji dal, slušal. To še le Ludvika bolj zbode: »Vredni sin hudiča! zaškriplje, vsaki trenutek, ki sim ga po tebi dalj terpel, naj ti večnost samih muk na tvojo brezčutno dušo navali, Živi, da boš sebe jn ves svoj rod v sramoti vidil J Živi, da bos vj-
dil, kako maščevanje ludi rnerlve v pest dobi." To zgovoriv, sune od sebe Lovreta, in naglega koraka v mesto hiti, pred katerim je Lovretov oče pokopan ležal.
Sterme gleda Lovre za sužnjim. Meč potegne iz nožnice, in se vstavi pred grob," svojim življenjem prah mertvega braniti. Vest, ki mu je poprej hudo očitala, je utihnila; znabiti je zavoljo tega umolknila, ker je njegova duša le čakala, kaj se bo zgodilo, mogoče pa, da zato, ker ga je Ludvikovo poklensko obnašanje zoper njega oborožilo. Dve uri tako stoji; kar se iz mesta sem veršenje zasliši, kakor šumeče morje. Silna množica se vali proti znanemu Montanitovemu grobu. Peter je malo hitreje na grob prišel, in roti Lovreta, naj zbeži, preden ljudstvu v roke pride, ki je neizrečeno razkačeno pripovedovajočega Ludvika poslušalo, ko jim je svoje terpljenje in muke pravil. Britko se na to Lovre zasmeji; za ped se ne gane od počivališča svojega drazega očeta. Zdaj pridejo in za njimi njih poglavar (doge.) Ko je Ludvik blizo groba prišel, se pred glavarja še enkrat na koleni verže, potem ko mu je tudi v sodnej dvorani svoje tirjanje razodel. Po sili je Monlanitov grobni spominek v maščevanje proti mertvemu hotel, Lovretovo premoženje pa za odškodva-nje, ker je toliko terpljenja prestal in še dalje terpeti mogel, kakor je sklenjeno bilo; na zadnje-pa njegovo smert od rabeljnove roke tirja. Glavar mu molčati veli, in se k Lovretu oberne. Ti se mu zažene pred noge, obstoji svojo pregreho, in ga zaroti naj varuje miru mertvim, in ubrani maščevanje na mestu, ki je miru in spravi posvečeno. — »Ne misli, da si sodnik" trepetaje reče, »kjer Bog je sam sodnik! On ima soditi mertve, živih ne. Ako kaznovati hočeš, naj mene smertna strela postave zadene. Jaz sim krivec, ker sim si njegov dolg na svojo dušo nakopal!" Ker mu solze preobilne dalje govorili niso pustile, mu je Peter zagovornik bil, ki je glavarju vse razodel, kako je nečloveško hrepenenje se zmaščevali, Lovreta ostrašilo, da se mu spon ni sneti upal. Med tim govorom tudi trije možje, katere je Lovre namesti Ludvika odkupil, pred glavarja padejo, in prosijo za svojega velikodušnega otetnika milosti. Toda vse zastonj, Lovretovo sodbo je že sklenilo starešinstvo. Mogočno se glavar k njemu oberne in reče: »Ti nisi slušai besed svojega očeta, ktere je na kraji groba k tebi govoril. Ker si se tako pregrešil, te na korablje obsodim, in tvoje posestvo se bo med uboge razdelilo." — Ti Ludvik pa ravno tako kazen zaslužiš, kakor on. Tvoje hrepenenje se zmaščevati, je bilo uzrok njegove hudobije. Nehvaležnik, ker so te nebesa rešile, pa po naj svetejšem, kar je na svetu, po grobu svoje roparske roki steguješ? Proč od tod! Beži iz Benelek strahovitnež! Tvoj pogled grozo budi, ti si pri nas nevaren. Cez mertve nimajo sodb zemski sodniki sklepati, ino grobje ostanejo sveto pribežališče miru, dokler bo svet stal."
Glasno poterdi ljudstvo, da je s lako sodbo zadovoljno. Ludvik se popolnoma pobil preč poda. Sedaj se Lovretu bližajo, ki je na grobu ležal, da bi ga na korablje odpeljali. Tode njegova bolečina se je vunder razmesarjene duše usmilila — Lovre je bil že na božjej pravici.
Posl. J. V.
T o u 1 o v e c L o v r e.
(Konec.)
Toulovec je tudi za svojo stran bogato gostijo napravil, kjer je imelo biti na mizi vsega, kar je li ladasnji svet dobrih jedi, sladkarij in zbranih pijač poznal, in sploh ni ničesar opustil, kar je zarnoglo po njegovi misli napraviti gostom prijetno in veselo gostovanje. Pozval je k mizi dvanajst oseb svoje strani, starčekov in starih babic, ki so živeli ubožno, v stiskah in v velikem pomanjkanji. Ti gostje prekvapljeni od tolike dar-Ijivosti in dobrolivosti so blagosiovljaje svojega dobrotnika se za mizo vsedli, jedli in pili, da se jim je serce v persih smejalo, vživali so vsega, kakor in dokler se jim je ljubilo, in kar koli so si li poželeli vedili, in so bili veseli in tako zadovoljni, da nikoli ne tako.
Kar je pak njih gostitelja naj bolj veselilo, je bilo to, da so vsi gostje v tem bili ene misli.
Kadar so pa že vsega dosti imeli, in so se njih razjasnjene lica radosti svetile, je pristopil k njim Toulovec, in jih je prašal: kako jim ja kej ta vesela gostija dopadla, in ali so tudi s tem popolnoma zadovoljni, kar jim je bilo iz dobre volje pripravljeno in na mizo dano? — Vsi so jeli iznova svojemu gostitelju se zahvalovali in ga blagoslavljati; ena sama babica, ktera je bila od starosti že vse zobe zgubila, je vstala in pravila: da jim je bilo vse prav in po volji in obilno napravljeno, da se ne morejo kar nič potožili; vender pak pristavi, da k popolnemu zadovoljenju in veselju so manjkali na mizi med sladkarijami še orehih gru-denju. — Lovre Toulovec je zdivjal, kadar je le besede slišal, ker je stavo zgubil; in se je razljutil nad negodno in neprevideno željo, da se tudi brezzobnim babam ljubi orehe grud,iti, ter je ukazal pri tej priči vsih dvanajst gostov svojih zvezali in je strašno smert za nje si v mislil. Dal je namreč dvanajst velikih sodov s žeblji gosto tako nabiti, da so špice notri bile obernjene in povezane starce in babe vanje stlačiti, in je zapovedal jih iz slermega Vraclavskega verha, ki se do vasi Stradoune proteguje, doli spustiti, tako da so ubogi stari na celem životu pobodeni v svoji lastni iz toliko ran tekoči kervj vtopljeni v groznih mukah poginuli morali.
Ali ne dolgo potem se je Toulovec zavoljo tega okrutnega djanja skesal; serčria žalost se ga je lotila, začel je delali resnično pokoro za tolikere hudobije svojega poprejšnega življenja, je svoje posestva in vse, kar je imel Bogu posvetil, bolnišnico sozidal v Litomišlu in zraven nje cerkev, jo obdaril lako obilno, da se je vselej dvanajst starčekov in babic v nji do smerti živili moglo; in potem je v zaupanji na milost Božjo in v pokornem pričakovanji izveličanja svoje duše v samoti svoje življenje sklenul.
Ta špitalska cerkev v Litomišlu je stala dolgo časa opuščena, dokler je bila pred nekimi iS leti zopet popravljena, da se zopet služba Božja, zlasti za omenjene uboge, v nji opravlja.
Slovenska slovstvena zgodovina.
(Konec.)
Ravnikar ueenik bogoslovja, pozneji Teržaški škof je dal natisniti bukvice: Pripomoček Boga spoznavati v ktu 1813. Tudi je poplavil: sveto mašo, ki jo je veliki-vikari in stolni prost (»olmajar prestavil. Enako je prestavil male povesti: Zgodbe sv. pisma od Krištofa Smida. On je slovenščino čedaljebolj germanizmov očistil. Po njegovih vodilih je pisal oče našega slovenskega pesništva:
Valentin Vodnik, ki je spisal kratko slovnico, mnogo druzih spisov in venček lepih pesem, od narodnega duha prešinjenih, katere so, mu za veke ime v našem narodu ohranile. Nektere pesmice dihajo viso-cega pesniškega duha; vse skupaj pak so lahke, v umevnem slovenskem jeziku spisane, in prav ljubo tečejo. Škoda, da jih še ni vsili nasvitlem! Zapustil nam je tudi ta mož delo, zares neprecenljivo v mnogih zadevah, namreč: besednjak, jako obširen, dober, in ki je hil v podlago besednjaku, katerega je slovensko društvo v Ljubljani zdelalo. Iz tega njegovega dela se sprevidi globoka znanost, ki jo je mož v domačem jezikoslovji zadobil v tako kratkem času; se spozna, da je na tanjko poznal slovenski narod, se vvidi, da mu je le eno mar bilo notri do njegove žalostne smerlii čast in povzdiga svojega milega naroda. Niso ga ostrašili, niso inu vzeli glasu poslednji časi njegovih dni; njegovo truplo je sicer šlo v kraj miru in se je že davno spepelilo; duh pak ostane večno med nami.
Kmalo po Vodnikovi smerti (umeri je 8. januarja 1819) je prisve-tila krasna luč, ki je razsijala nebeške žarke po slovenski zemlji. Ta »vitla luč je slovnica našega učenega rojaka, gospoda !Wctelko-tn, tiskana v letu 1825 v Ljubljani. To delo je zdanilo slovenske okrajne, je prederlo ostale Imine slovstvenega polja, je razgrnilo poslednje megle iz naših ravnin, in je hlagodarno živivno solnce sedanjim slovenskim domoljubom, delajočim za inili globoko padši narod. Zmed vsili slovnic, ki so bile pred njo in za njo spisane, se nam ona svetli, kot edino neprecenljiv biser; njena krepost ostane stanovitna. Vsi poznejši shuničarji so »kozinskozi dobili luč od njenega leska, in njihove slovnice so lei/.snulki iz tega v resnici mojslrovsko izdelanega poslopja, ali pa so spisane za posamezne stranke, za oddelke slovenskega naroda, ki so jih že naši časi zbudili. Ta slovnica ima lasten čerkopis, ki pa nikdar občne veljavnosti dosegel ni in tudi iipeljan ni bili mogel zato, ker je imel preveč in preostrih nasprotnikov, opoveravcev in sovražnikov. Čerkopis je sam na sebi izversten in popolnoma zadostiven v vsem in povsod; ali prepozno se je porodil. Dasiravno se je narod knjig v tem čerkopisu tiskanih močno bal, so se vender ludi ene bukve tega pravopisa po deželi brale. Ranjki Kopitar je spoznal neprecenljivo vrednost tega čerkopisa, po kte-rein samem je vse razločno kakor v govorjenji tako v pisanji, in se je bil tudi očitno zanj potegnil, pa prepozna in za zdaj zastonj. Res je kar nam je sam učeni mož rekel: Vsaka dobra reč ima na svetu sovražnike in kolikor veči je nje blagor, toliko serdiliši zatira*se; pa resnica vender le prej ali potlej vse premaga. —
Slovnica je delo skozinskozi z globoko premišljenosljo spisana, je sostava modroslovskega jezikoslovca. Zatorej se je je pa ludi ležko iz-
učili. Pogostoma se ima jemali v roke, z vednim premislikom in večkrat in večkrat brati; potem še le pravi sad obrodi in poda sladek vžitek poterpežljivemu bravcu. Polglasnik Metelkotov je že marsiklerega zbudil k premišljevanju, ki je s smehom to slovnico v roke vzel, in blagor Slovencu, ki je bil po njem zbujen. Gotovo je njegov jezik čist in gla-dak, lep in pravilen. Od kod si je naš mojster Koseski lako moč, gotovost in lahkoto v slovenskem jeziku, v njega stavbi besed in v izrazu govora pridobil, da njegov jezik zdaj gromi kot reka pri visocem vodo-padu, zdaj šumlja kot med lahnim vetercem peresa na olši v gaju, da teče tukaj mirno tam mogočno, da zveni kot glas srebra ? Z nikomur drugim si ni prilastil tacega vladanja, kakor s pogostim branjem imenovane slovnice, kar nam je tudi sam g. Metelko pri razlaganji ove zgodovine pravil. Naš globokoumni ga Podgorski kaže z mogočnostjo in krasoto, ki ju vidimo v njegovih lepih sostavkih, da je njegov slovenski jezik na podlagi Metelkotove slovnice sozidan, da ve za sleherni kot tega mogočnega poslopja. Naš verli narodni g. Poženčan in izverstni g. Verne; v spisih obeh leh mož, kdo ne vč od kod izverstnost in blagozvuč-nost v njunem jezici?
Pravila slovnice so iz naroda vzele; zatorej je pa tudi delo kol čisto zlato, in one so jej ravno zato obveljavo v narodu zagotovile. Po njej so se z malimi izjemki ravnali vsi pisatelji, kar jih vidimo na slovstvenem našem polji po letu 1825,'in dandanašnje so spisi po Melelko-tovi slovnici spisani, zares naj lepši in čisteji, akoravno imajo po druzih ravnalih sostavljeni tudi visoko eni celo neprecenljivo vrednost. —
Naprej so po nji pisali:
Knloknr, duhovnik v ljubljanskem semenišči. Od tega moža imamo: Molitevne bukvice za mladost. Prestavil je dalje: Tomaža Kemp-čana; Bukvice od Kristusovega, terpljenja, Katekizem, Kratko pod-učenje i. t. d.
g. Jožef Hiirirai-, duhovnik v ljubljanski duhovšnici, sedaj Smar-linski dekan pri Litii. je prestavil v prav dobri slovenščini: Nedolžnost preganjana in poveličana (Marica) Eustahi, Premišljevanje sv. Terezije, Leseni križ ali pomoč v sili i. I. d.
g. Blaž PoIornfU je spisal pesmarico: Svete pesmi, ki so skoz-inskozi izverstne, polne pesniškega božjega iluha, in so zlat biser na našem slovstvenem duhovskem polji. Slovenski narod jih z veseljem prepeva! V vsakem slovenskem svetišči se že prepeva njegova Slava Marije, povsod zvenijo njega nebeški glasovi, ktere je za veke oživel v kerubov soglasje naš neumerjoči mojster glasbenstva, slavnoznani gospod Gregor Klimi*. — Spisal nam je še konečno ta imenitni mož našega slovstva: Molitevne lukvice in slovnico; poslednjo že z novim pravopisom.
Pekec, kaplan pri sv. Jakopu v Ljubljani je spisal: Razlaganje dopoldanske službe božje; Postne kazanja . (pridige) i. t. d.
Leto 1880 je pa zbudilo: Kraj ns ko Čebelico, na svetlobo dajano po Mih. K.»stele-ii. V njo je med druzimi izverstnimi spisatelji kakor Zemlja i. t. d. ludi neumerli Prešerin marljivo dopisoval. Krajnska Čebelica je tedaj druga izbudnica vsega potem spisane-ga, kar ni duhovskega bilo. Krepko nam je narodila pet lepih rojev, klerih je poslednji v letu 1848 beli dan zaugledal. Veliko je pomagala pridna čebelica tudi po druzih krajih Slovenie budili sinove za unemarjeni narod. Jele so se nabirati in zapisavati narodne pesmi,
kterih imamo že dozdaj pet zvezkov, in ki se še vedno marljivo zapisujejo. Pregnani Poljec Koritko jih je lep venec nabiral; sedanji marljivi nabiravci narodnih pesem so dalje še gospodje M^Jar, K.o-l»e, Volčič, M. Valjate«. — Rekli smo narodne pesmi so se jele zapisavati; zbudili so se vnovič glasovi v domači lipi, ki je veselo zazelenela; vlastenci so se zbujali po vsi Slovenii in vse je hrepenelo po enem kar jim je še manjkalo, po zaželjenem sredstvu. In glej v lelu 1843 je prisvitlelo tudi lo v Slovenii; zbudil se je namreč njeni naj lepši kras, ljubljene no zlate afovlee, sedaj skoraj polovici sveta slavno znane. One so julrenica našega prostega ljudstva, ker po njih se je začelo ludi danili njemu, ki je v enem obziru popolnoma v gosti tmi tavalo, v globocem spanji oklenjeno ležalo, ki je dergetalo v mrazu ne-zavistja. In kmalo se je pokazala luč in svetloba v zapuščenem, na novo prerojena. Krasen venec za dom in narodnost plamtečih Slovencev se je zbral okoli zvezde; kateri naj ljubeznjivi Bog pozne čase včakati da, okrog preslavnega gospoda Bleineisa. vrednika Novic. Ta blagi gospod je užigal v narodu nebeško luč, narodno zavednost in smemo reči, svojo nalogo je spolni!. Ze je zbujen narod, že diha in poganja božje sveto zavestje v narodu, že gori njegova luč s plamenom neugasljivim. Sere in sere so vnele njegove Novice, kterim bi bilo za vekoma pozeblo čutje do mile domovine, ako bi ljubljenih ne bilo. Ranjki Prešerin , g. Knsemki, Klanih, gospodje 9If\)ar, Malavasič, Poženčan, Cigale, Ledinski, Oliban in neuvenljivi Tertovee i. t. d. i. t. d. so lepšali list s svojimi umotvori, razun verste naj novejših krepkih spisateljev kakor gospodje: ('rgnar, Podgorski, M. Valjavee, Verne i. t. d. ki zdaj neulrudljivo za blagor naše mile domovine neprenehoma skerbijo in delajo. Ravno po Novicah je prišla skorej vsa omika Slovencem, je prišel bolj omikan jezik med narod, kateri se je v njih od dne do dne bolj čistil. One so zerkalna prava podoba našega krepkega naroda. Častil bo Novice pozni Slovenec in blagoslovil bode prah moža, ki jih je sklical v življenje. Z Novicami živi g. Bleiiceis v sercu celega slovanskega naroda; kjer se čuje Slave glas, tain se tudi s češčenjem imenuje njegovo ime. Kako bi pač mi Slovenci ne mogli imenovati s poštovanjem tega moža, ako pogledamo na preteklost našega slovstva, če pogledamo v serce našega naroda. Kje bi bili še Slovenci brez njegovih Novic, kakšno dobroto bi jim bili prinesli naši gromonosni časi, ko bi Novice ne bile ogladile poti, ko bi ne bile one blagra domovine izrekle? Le po njih edinih smo dobili perve knjige nove verste v roke, ki so v njihni in v vsih Slovencev lepi ponos.
Opomniti moramo tudi »Drobtinec" tih ljubih cvetic štajerskega slovstva, ki so zbujene po slavnem gospodu knezoškofu M. Slomšeku lavantinskein, že letaš 9. tečaj ugledale. Kakor je prečaslili gospod še opat v^ Celji gorel ves svoj narod, tako še dihajo letašnje Droblince vročo preserčno čisto ljubezen do našega naroda. On je prava luč vsemu našemu duhovstvu, ki razjasni lomine, prežene megle; njegov zgled je naj lepši vsi m višjim, ki imajo svetiti svojim ovčicam. Bog ga ohrani še dokaj dokaj let zdravega in veselega med nami, ker zgledi mož na taki visoki stopinja, kakor je prečastiti gospod knezoskof, vedno zbujajo nove moči, stvarijo zlate dela v prid narodu, ki se po njih osrečuje, dokler se oblaži! Cena ali vrednost Drobtine je v vsih časnikih izrečena, zatorej jo mi popisovali opustimo.
Novice so izdale, kakor smo že prej rekli vse dela rajncega Matija \>i-tove-a. in jih še zdaj izdajajo. Kmetijska kemija in Vinoreja, kakor ludi Občna povestnica, kar je ranjki spisal in kar smo je dosedaj brali, je za narod cisto zlato. Ne samo v tekoči, lepi, razumljivi in opi-Ijeni besedi so vse dela tega moža spisane, tudi njihni pomen in nauk kažeta, da je ranjki povsod odgovor dati vedil, kjer si ga le poprašal. Naravoznanec je bil Vertovec, zraven pa duhovnik, učen, pebožen, pa vender vesel mož v svojih spisih. Njegova proza je v izgled vsirn pisateljem, ki hočejo za prosti narod pisali. Zalibog, da nam je mož vse pre-kmalo zginil zmed naše srede.
Dalje so izdale Novice ludi zaklade g. Ivana KoHCMkegra-Vese* ln, perve zvezde naših še živečih verlih pesnikov Njegova Devica Or leanska" in »Mesinska nevesta" »le izgled naj izversiniši prestave tega reda, ki jo dozdaj v slovenskem imamo. Globeko premišljenost kaže vsaki stavek, ki ga je njegova neutrudljiva roka zapisala. G. Koseski je znamenit zavoljo visoke povzdige našega slavenskega jezika ne samo med Slovenci, temuč ludi med drugimi Slovani. Njegov jezik je čist, visok, jasno doni in je tekoč, kakor ga samo v Prešernu enacega najdemo. Zidan je na Metelkotovi slovnici in zatoraj je ludi tako izversten in krasen, posebno v njegovih poslednjih spisih. Koseskega pesmi dihajo visokega duha, in pričajo o nadušenju pesnika. Mnogo njegovih pesem lirja znanost slovanske zgodovine, nalanjčen premislek, sicer se ne dajo razumeli. Koseskilovi šestomeri (he.vametri) so dozdaj nepreseženi ostali, in vsi Slovenci, ki so se poskusili v tem merilu, so dalječ za Koseskitovimi šestomeri ostali. Njegov prevod lliade je krepak, se lahko bere; jezik v njej je mogočen čist in lepo vsi varjen. Spisi tega učenega visocega pesnika so posebno priporočiti slovenski mladini in tistim Slovencem, ki se jezijo o pomanjkanju izrazov v svojem maternem jeziku, in o njega nepripravno-sti za visoke čutenja ino misli.
Leta 184? so prišle tudi: Poezije Franceta Prešerni« na svetlo. Milina jezika, krasne misli, naj gorkeji čutenja liriškega pesnika, Ijubez-n ji ve besede, tihomirno zvenenje njegovega govora, vedna premenja meril, naj čisteji stihi, čisto naroden duh in visoka umetnost v obdelavanji svojega predmeta, vse to ga stavi med perve liriške pesnike celega slovanskega naroda, da celo med pervake lirikov sveta. Ponosni smemo bili Slovenci na tega mojstra pesnikov, cela Jugoslavia ga še ni porodila lacega moža, on je edini te verste, zatoraj lahko rečemo z našim g. Podgorskim
Vekoma Prešern živi!
To je kratek pregled našega slovstva do leta 1848.
Ivan Valjavee.
Pridjani sle obljubljeni sliki k Ambidravom.
Natisnil Ferd. ŽL Kleiuraajr v Celovevj.
p,
i-fi-ii
) s
Kazalo.
P e 8 m e.
Stran.
Bčela o novem letu . .	1
Pesen jetnikova . •	9
Ti moj oče ...	33
Prijatlu ....	41
Vijolica ....	49
Slovo ....	65
Zla udova ...	73
Godci sv. Joba . .	89
Nevmerlost . . .	121
Pobožni slarček . .	137
Kvatrni večer . . .	145
Sotrpinka • • .	153
Sinonove laži . . .	169
Blagi sin . . . .	185
Koledarska . . .	199
P o v e a t I.
Fedor in Olga .	. 1 — 129
Saladin in Joanitarji	. 94 . 137 153
Obraz z gor	
Prigodbe na poti	
Bukva na Tominskem	183
Grobni kamen	193
Toulovec Lovre	202
ifiiiniiNlTriil »ostavki.
Odgovori na vprašanje druživa za jugosl. povestnico	4 Hajduki ....	5 Želja jezikoznanska . .	7 Libanon ....	14 Žabljak ....	21 Novo lelo ...	25 Običaji Arabljanov . .	39 Keinperle Štefan . .	43 Nemški Rovt ...	53
Javbrama Vzhod solnca . Slovencom znana Virgiljevo poljodelstvo Procesia rešn. Telesa na
Laškem Slovstvena zgodovina Libanske cedre Tapvrivs
Navade primorskih Sloven cov
Dvor Dragotina velicega Rimski žerovi Macron Yrabec
Vraže primorskih Slovencov Običaji Turkov Pomenki o družtvu bv. Mo
hora Valenje tičev . Prebivavci južne Afrike Nekaj o slov. petji .
't, »i e
Stran. 67 70 78 86
102 108 111
125
146
150
151 166 171 178 182
187 191 197 2b3
S mesnice. 8, 40, 48,
56, 64, 80, 128, 160, 176 Zvestoba hiene . . . 15 Pregovori 8, 24, 32, 104,
176, 200
Čuden prigodek . . 24 Knez Kavnic in židovi . 40 Modri odgovori . . 56 Napoleona naj lepši dan . 72 Nizozemski bedni . . 88 Slovstveni glasnik > v vsakem Drobtince	S listu
**
lil
-o 1 K X Ji A
•nni-i
101 »01
dti
Ml • čl
»d I
t«f
•m.. • i v t;!
■
>.•■»!••''I • • •• , j ■
■
nabita/ i.niltrgi Ml !!>»(1 I 'I- i/i'll!ul
■
DllSf. J^ iilJr' lllill| MU/
'oihaT ijk:tid0 )K rt uyl\inb o iJninioT
sjlnl/ tn.\u|
%
iffl
Sil OH I
*» «« \
-ei rti cm ti

.<* M* * 9
■ '
■
H iJtijill >■ -'i
. ;.U - lil V «ci L bb<H>
irnh'' uiiodo^ • ' nsfi vi
. ni*
fiAnuMoH .1 » t	H
log s ind<) iJoq km tdlt03ii1
tu >ii«nimtiT «n k/jIiiH
n mni ind«it) 1 1110.1 utvolooT
" v I
oos
U-o*
as
ST


.oai ,8sl .Or-
,101 .ik H .* iiumst-il
■
hoT«fgfco nhdlf imb iiqtj rnu MnaimjHft trti ,<i iiImim»■)»/.
• t • S	>n>M*'*«l<i
H It i 1
ce
'.lifUtaM lMt#». jihK
<KUflt«1/M| .J'Og4l( « li']
. «jl<iimtsf>Jix ejhji
■
1/oH \A>mi'f.

»