TRIBUNA TRIBUNA — študentski list Izdaja Umverzitetna konferenca Zveze socialistične mladine — Ljubljana. UredmStvo: 61000 Ljubljana. Trg osvoboditve 1/11, soba 86, tel.: 21 280. Uradne ure vsak dan od 10. do 12. miki-bojan-branko Poštnina plačana v gotovini. Rokopisov ne vračamo. Oproščeni temeljnega davka na promet po pristojnem sklepu št.: 421-1/70 od 22. januarja 1973. Uredništvo: Igor Bavčar (univerza), Vesna Belak (lektura, korektura), Medeja Bizjak (administrator). Branko Bratkovič (tehnična in likovna oprema), Aleš Erjavec (kultura), Srečo Kirn (teorija), Bojan Pirih (Odgovorni urednik), Srečo Zajc (glavni urednik). O/ IN MEMORIAM Mlogo hteo, mlogo započeo, čas umrli njega je pomeo. B. Radičevič Ernesto »Che« Guevara, človek, kateremu lahko dodamo desetine pridevnikov pa še ne bo izpričana veličina njegove osebnosti, njego-vega prispevka k boju za svobodo, kof gverilca ali teoretika sociali-stične revolucije. Ta borec, človek, je končal svoje življenje pred de-setimi ieti, 1967 v Boliviji. Točneje končali so niuga >posebni koman-dos: U.S.A Army skupaj z Jamesi Bondi CIA-O". 'ki so poleg ostalih »speciainosti - biii tudi »specialno«-plačani Odveč je poudarjati po-men njegovega deleža v medna-rodnem socialističnem gibanju, nje-govo priljubljenost med mladimi (ki /o. je uspel kapitalistični komer-cialni mehanizem speljati na svoj mlin ideološke-in celo ekonomske propagadne). Povejmo samo to, in to. ni fraza, na svetu je mnogo >Čhe-jev><, v Latinski Ameriki, Kon-gu. Alžiru, Vietnamu in povsod \iiri: kjer je hodil in učil Ernesto. RICARDO ROJO O CHE GUEVARI Odvetnik Ricardo Rojo je bil prijatelj in soborec Che Guevare. S Che-jem je bil v odločujočih trenutkih različnrh držav Latinske Amerike. Stalni poli-tični in osebni kontakt s socialističnim revolucionarjem mu je omogočil, da objektivno oceni Che-jevo osebnost, njegove uspehe in neuspehe v revo-lucionarnem boju za družbeno preobrazbo Latinske Amerike. Ta intervju je Rojo dal za zahodnonemški časopis »Links«. LINKS: Tovariš Rojo, kateri so vaši najgloblji vtisi iz časov vašega prija- teljstva s Che-jem? ROJO: Guevaro sem poznal preden je postal »Che«, leta 1953 v La Pazu. Do leta 1954 sva prepotovala Bolivijo, Peru, Ekvador, Kostariko, Nikara-gvo, Gvatemalo. Takrat je bil idealistični upornik. Ekonomsko in družbeno situacijo v Latinski Ameriki je imel za neznosno. Takrat še ni bil pod vpli-vom socialistične ideologije. Njegova absolutna poštenost, iskren karak-ter, njegova Ijudskost je napravila nar^e izreden vtis. Prizadeval si je spbznati Ijudi in njihov stvami karakter v Latinski Ameriki. Vsak dan sva se pogovarjala o tem, kako in na kakšen način naj se borimo proti tej bedi. Mislim, da se je Che približal socialistični ideologiji v letih od 1953 do 1954, prepričan socialist pa je vsekakor postal pred boji v Sierra Maestri in pre-den je vstopil v revolucionarno vlado. Tam sva se pogovarjaia o Latinski Ameriki. Prsenetilo me je njegovo temeljito teoretično, posebej pa še ekonomsko znanje. Ozadje tega znanja je bilo prepričanje, da se družbo lahko spremeni le z revolucionarno akcijo. LINKS: V čem je, po vašem mnenju, Che-jeva zmaga in v čem njegova napaka? ROJO: Mislim, da je njegov največji uspeh v tem, da je mobiliziral milijone Ijudi, ki jim je razjasnil dva osnovna problema Latinske Amerike: ameriški imperializem in oligarhično kastno strukturo. Njegova napaka pa je bila, po mojem mnenju, v njegovi želji, enostavno ponoviti revolucionarne uspehe Kube iz let 1957—58 v drugih državah. Mislim, da se je Che v Boliviji teoretično in praktično ni uspel zato, ker je tu hotel ponoviti tisto, kar mu je uspelo na Sierra Maestri 1957—58. V tem času sta tudi Castro in njegova revolucio-narna skupina računala s tem, da tudi ministrstvo za zunanje zadeve ZDA želi zlom Batistinega režima. Celo konzervativni sloji so se v tem strinjali s Castrom. Vsi smo se veliko naučili iz revolucionamih uspehov Kube. Vendar je danes nemogoče prevzeti taktiko iz tedanjih časov, ker je ameri-ški imperializem medtem »pentagoniziral« naš kontinent. Latinskoameriške vojske so pod poveljstvom ZDA usmerjene proti nam. Tehnično ni izved-Ijivo, da se neka majhna, izolirana, hrabra-skupina mladih Ijudi bori proti veliki premoči drugega pola — ZDA. Najti moramo novo taktiko za naš boj. LINKS: Govorili ste o Che-jevemu vplivu v Latinski Ameriki. Ali verjamete, da se je z njegovo smrtjo ta vpliv povečaj? ROJO: Da. Verjamem, da je mrtvi Guevara postal vzor, simbol revolucio-narne borbe. In zato Guevare ni mogoče izključiti, ker se simbol ne da uničiti. S svojim življenjem v naši družbi je dal vzor, ki onemogoča pri-bliževanjereakcionarnim režimom in njihovo podporo. LINKS: Ali ni bila napaKa, velika Che-jeva napaka, ker ni poznal in spre- gledal stanje zavesti kmeta, ker ni opazil, za razliko od Maoa, »da ni vode za plavanje«? ROJO: Da, pregovor pravi, »da se revolucionar bori in živi v narodu kot riba v vodi«. Ta kritika Che-ja je pravilna. Če berete Che-jev Dnevnik, boste našli dokaze, da je bil dejansko popolrtoma izoliran in da ni imel nikakršnih možnosti, da bi komuniciral z Ijudmi. Danes je lahko reči, da je šele sčasoma spoznal, kako daleč od njega stoje kmetje glede na stopnjo njihove zavesti (za razliko od situacije na Kubi). Tudi če bi imel KP na svoji strani, ne bi imel mase delavcev, kmetov in rudarjev, ki pripadajo nacio-nalistični fronti in ne KP. LINKS: Che je danes postal skorajda »Človek revolucije«. Kako bi, če bi bil živ, danes gledal na ta razvoj? ROJO: Verjamem, da bi bil proti temu, da iz njega delajo simbol. Simbol je le otok rešitve, ki ne služi ničemur drugemu. Che je verjel samo v boj in delo za stvar revolucije. Borbo je gledal kot dnevni red, toda ne v spekta-kularnem smislu. LINKS: Toda ali ne verjamete, da Che-ja uporabljajo Ijudje kot simbol le zato, da bi imeli ideal, s katerim se lahko orientirajo v želji, da bi preobrazili svet? ROJO: Če se simbol uporablja v tem smislu, potem je pozitiven. Če pa se uporablja zato, da se že vnaprej ne bi nič delalo, potem je negativen. Mislim, da celo potrebujemo nek simbol, toda samo zato, da bi ga uporabili kot sredstvo, kot orožje, če tako želite. Che je venomer govoril o orožju, toda mislil je na sredstva. LINKS: Che je rojen v Argentini. Ali ima danes kakšen vpliv na tamkajšno mlado generacijo? ROJO: Che je rojen v Argentini, toda tam se nikoli ni boril. Ko je še študiral, je pripadal študentskemu reformističnemu gibanju. Toda hitro je spoznal, da je to tradicionalni način boja, s katerim se družbe ne da spremeniti. Mislil je»in to je popolnoma točno, da je univerza predstavnik vladajočega razreda. Če želimo ustvariti novo družbo, je potrenbo preobraziti tudi to institucijo. To pa je nemogoče narediti na tradicionalen način. LINKS: Ali mladi v Argentini sprejemajo tak način boja? ROJO: Za njih ni enostavno spFejeti Che-jev način boja. Toda, ko je Che padel, so vsi govorili, celo prvih deset tisoč, katerim med drugim pripada tudi Che-jeva družina: Bil je moralni primer za vse.« To je tipični primer konzervativnega prepričanja. Najprej se bore proti njemu, potem pa pra-vijo, da jim je pripadal. Toda za mlade delavce in študente, za pripadnike srednjega razreda, je Che simbol politične revolucije. LINKS: Ali se mladi borijo v njegovem imenu in kaj počenjajo sedaj? ROJO: V zadnjem času je bilo v Argentini mnogo pouličnih bojev, npr. Rosariu, Soltan, Buenos Airesu. Tam je bilo veliko Che-jevih plakatov. To je nekaj novega, prej so bile le Peronove slike. Temu se malce čudim, ker sem mislil, da je Che naredil močnejši vtis na mlade v Evropi. Tam so mladi Che-ja sprejeli nekako romantično. LINKS: Zakaj se pogosto verjame, da je Che tu v Evropi postal mnogo bolj stvaren simbol kot v Latinski Ameriki, kjer so nasprotja med bogatimi in revnimi veliko bolj izražena? ROJO: Tu v Evropi je družba veliko bolj siva in komercialno postavJjena, usmerjena na potrošnjo. Mladi Ijudje tega ne sprejemajo in žele.družbo, v kateri so pomembnejše moralne vrednote in ne materialne. V tem pri-meru je Che vzor in primer, ker je želel prav to. Trdil je, da ni smoter živ-Ijenja samo konzurniranje. Na tej osnovi si je zgradil mnenje, da je gospo-darski sistem Sovjetske zveze napačen, ker se proizvodnja tam poveča le s povečanjem plač. To je materializem, v katerem se bolj dela le, da bi se bolje zaslužilo. Tako je tudi v kapitalizmu. Rekel je: »Mi smo socialisti in važnejši so nam moralni kot materialni interesi. Družbo moramo spre-meniti.« Prav to je, mislim, razlog, zaradi katerega je Guevara tako cenjen prav pri mladih Ijudeh. LINKS: Ali se vračate nazaj v Argentino? Kaj boste počeli tam? ROJO: Da, vračam se v Rio de la Plata, v bližino Buenos Airesa. Bil sem dva meseca v zaporu, ker je vojna klika sprejela zakone o izrednem stanju proti več kot petstotim aktivnim Ijudem. Takrat so me stlačili v avion in priletel sem v Evropo. Imel sem samo dva meseca časa, da sem se tu pogovarjal z Ijudmi; lahko bi ostal legalno, toda moje mesto je tam, ne tu. Naslednji mesec grem v Urugvaj. Morda se bom vrnil v svojo državo, ker je moja politična naloga, da se tam borim. LINKS: Kako se boste borili? ROJO: Nimamo legalnih možnosti. V tem pogledu je moje mnenje dru-gačno od mnenja mojih prijateljev z levice. Verjamem, da lahko sodelujemo z mladimi, uporniško razpoloženimi svečeniki. To je zelo kritična točka, ker so vrhovi katoliške cerkve konzervativni in spadajo k establishmentu. Mislim, da moramo sodelovati z njimi. In še v eni točki obstajajo razlike:-vem, da so tudi v vojski oficirji, ki nočejo kompromisa s sistemom. Morda bomo tu in tam imeli težave, toda v ta rizik moramo vstopiti celo tedaj, če ne delajo v okviru socialističnega gibanja, ampak samo za nacionalno osvobojenje. To bo morda zvenelo čudno, ampak evropska merila se ne morejo prenesti v Latinsko Ameriko. Iz srbohrvaščine prevedel I. B. Gre torej za strukturalni in ne kro-nološki (iluzorno historični) mo-ment-vstop. Po vsej verjetnosti subjekte na oddelku za filozofijo bolj zadeva »sodobna misel« kot pred-sokratiki, a tudi če temu ni tako, naš argument ne izgubi nič na teži. Zahteva, ki iz tega neposredno sle-di, je namreč le možnost individual-no artikuliranega pristopa k študiju, ne pa postavitev nove hierarhije/ kronologije. Da se ne bi izpostavili obtožbam sinhronizma in načelne antihistorič-nosti, moramo tezo dopolniti. Če-prav je pristop k študiju »struktura-len«, sinhron, pa je za »poglablja-nje« študija še kako potrebna zgo-dovinska tematizacija mesta vsto-pa. In potemtakem je nujno tudi poznavanje zgodovine, zgodovin-ske kontinuitete etc, a prav tako nujno je tudi delo sinhronega mo-menta, vstop diskontinuete, »vzvra-tni tek« zgodovine, retematizacija »najstarejše filozofije« z najnovej-šega priborjenega mesta, tako da samo »starejšo filozofijo« spreme-nimo, da postane skozi optiko na-šega lastnega zgodovinskega me-sta bistveno drugačna, kakor jo je videti skozi optiko naivne krono-logije, skozi optiko metafizičnega potovanja od pojava do bistva, od neznanja do Znanja (In da s tem postane tudi naše mesto drugač-no. Kakšen bi sicer lahko bil smi-sel študija zgodovine?). Da se torej — ekstremno formuliran primer — antično filozofijo obravnava s svo-jega zgodovinskega mesta, ne pa, da se svoje mesto najdeva iz an-tične filozofije ali celo v njej. Torej: študij zgodovine filozofije mora narekovati sama logika študi-ja. In v kolikor je ta logika svobodna zareze, ki jo vanjo vnese obstoječi sistem študija, je kristalno jasno, da je osvojitev tega ali onega zgodo-vinskega segmenta, tega ali onega filozofema, zgolj vprašanje strategi-je študija, poti, ki jo študij ubere, torej ne nazadnje vprašanje časa. Pri tem je vseeno, ali se osvojitev zgodi pred diplomo ali po njej. Logika odprtega študijskega pro-cesa pač zahteva (na žalost?) tudi zaupanje subjektom učnega pro-cesa. Zahteva določen riziko, če naj bo nekaj novega. A če smo prav hudičevo strupeni: kdo je tisti, ki naj zaupa, in kdo je tisti, ki naj se mu zaupa? II. »produkcijska logika angažma-ja« mora prav tako upoštevati »eksistencialni« faktor. S tem ho-čemo reči, da se je potrebno za-misliti nad ekonomijo prostega časa in energije. Treba je postaviti vprašanje, kolik del svojega časa in energije lahko študent porabi za fakultetni študij, ne da bi bila ob tem oškodovana množica vseh drugih potrebnih dejavnosti, ne da bi bila pri tem ogrožena možnost t. im. vsestransko razvitega človeka. Očitno je, da organizacije dela in prostega časa ne gre izražati v kvantitativnih merskih enotah, bolj ali manj očitno je tudi to, da mora vsak sam, izven slehernih splošnih norm, organizirati svoje delo. Je pa tudi očitno, da na tem mestu ni mogoče kaj dosti razmišljati dalje. Tretja je postaviti vprašanje! Zgornje razmišljanje seveda ni in ne more biti naš recept za takojšnjo akcijo, temveč prej smerokaz ali skica, ki skuša zaobseči nekaj temeljnih vidikov spreminjanja ob-stoječega načina našega študija. Toliko je razmišljanje uperjeno tudi na takojšnje, konkretne spremem-be dela na oddelku. To zadnje še zdaleč ni le stvar piscev tegale teksta, niti ta tekst ne skuša doreči »vse, kar bi bilo potrebno storiti«. Vseeno pa menimo, da bi bilo nekaj stvari zagotoviti na vseh seminar-jih. 1. Na zdaj obstoječih seminarjih je daleč prevladujoča oblika »so-cialne interakcije« (v kolikor nima besede sploh učitelj sam, kar se rado sprevrže v monolog) odnos med študentom/individuom (navad-no tistim, ki bere referat, kar spet teži v monolog) in učiteljem. Glede na to, kar smo že napisali, si kot zaželeno prevladujočo obliko dela na seminarju predstavljamo diskusijo na teze, ki jih eden ali več študentov pripravi po predhodnem dogovoru z udeleženci in vodjo seminarja. Pri tem naj bi bila, kar rezultatov dela tiče, načeloma plod-na vaa razmerja »socialne inter-akcije«, ki se ob tem vzpostavijo; torej ne le učitelj: referent, ampak študentje med seboj, študent: uči-telj, študentje kot skupina: učitelj, vsi skupaj kot skupina etc. Ne gre za formalno demokratičnost, tem-več za neposrednejše upoštevanje dejstva, da je znanje socialni produkt. Upamo pa, da se ob tem učiteljeva avtoriteta premakne z vnanje (neposredne) pozicije go-spostva na delovno pozicijo. 2. Menimo, da je področje, s kate-rim imamo na seminarju opravka, nemogoče opredeliti (okvalificirati) enoznačno. Že zato se ne sme prispevka, ki ga predlaga ali pripravi nosilec seminarske teme, a limine zavrniti, češ da spada k drugemu predmetu, da »za nas tukaj ni relevanten« ipd. S tako zavrnitvijo in z napotevanjem k drugim semi-narjem in profesorjem nujno pri-haja do cehovske delitve študija znotraj oddelka. Še posebej pro-blematičen v tej smeri je odnos med marksizmom in sodobno (meščan-sko) filozofijo, kajti napotitev semi-narja, ki je bil namenjen predmetu marksologije, k predmetu sodobne meščanske filozofije nujno degra-dira seminarsko temo. Predpostavljamo, da ima nosilec teme dovolj tehten vzrok, da jo obravnava ravno na tem in tem seminarju in da je svojo odločitev ter način pristopa k temi sposoben zagovarjati. Tako bi morala kritika pristopa k strani sodelujočih, pa naj gre za študente ali učitelja, spo-štovati prosto izbiro in sposobnost argumentacije^ter biti v tem smislu imanentna). 3. Ocenjevanje seminarskega dela in seminarskih nalog (izpitno oce-njevanje na štiri oči nas tu sploh ne more zanimati), bi moralo temeljiti na delovnem principu. Upoštevati bi moralo predvsem angažiranost, iniciativnost etc. Samo po sebi mora biti razumljivo, da priprava seminarja zahteva širše poznava-nje izbranega problema oz. teme. Razumljivo bi moralo biti, da je smi-sel seminarja v tem, da vsi sode-lujoči problem še dalje »poglab-Ijajo«, da vprašanje znova in znova premeščajo v novo polje. Da torej obravnavani problem aktivno spro-vocira (miselne) pozicije vseh pri-sotnih-udeleženih. Pri vsem tem ni dvoma, da je treba privilegij ocenjevanja ukiniti, oz. da morajo ocenjevati vsi udeleženci seminarja (ocenjujmo vsi, ocenjuj-mo vse — tudi skrite stvari — da bomo izkusili, kako nemogoče je pravzaprav ocenjevati!) Bojan Baskar, Ratko Gačeša, Jože Vogrinc PRIPIS Objava gornjega teksta v Tribuni zahteva nekaj pojasnil. Napisan je bil čisto na začetku leta 1977 in objavljen v doslej edini številki časopisa študentov filozo-fije na FF, Pitekanthropos. Nastal je iz prizadevanj študentov za teme-Ijito spremembo načifta študija filo-zofije, v skladu z dejanskimi druž-benimi potrebami. Opirajoč se na zakon o visokem šolstvu in statut FF, smo si študentje prizadevali razvijati take študijske oblike, ki v čimvečji meri zagotavljajo aktivnost, prizadetost, ustvarjalnost študen-tov (ta tiste, ki površno berejo, po-novno na gias: študentov kot sku-pine sodelavcev in ne študentov kot v30te posameznikov, ki se bi ujemala v najmanjšem skupnem imenovalcu, to je letnici rojstva). Za avtorje je bil članek v času pisanja povzetek razmišljanj o ne-katerih temeljnih vprašanjih (ne le) našega študija. Namesto, da bi težili k prezgodnji celovitosti obravnave, smo se skušali lotiti prav tistih temeljnih vprašanj spremembe štu-dija, za katere smo se iz izkušenj bali, da bi sicer bila zapostavljena. Naš namen je bil spodbuditi »teo-rijo in prakso«, ki bi tako celovitost šele lahko omogočila. Članka tako ni mogoče brati kot program študentov filozofije (to bi bil utopizem), niti ne več kot brezpri-zivno mnenje podpisanih. Prav tako ga ni mogoče brati kot recept za študente drugih smeri in to ne eno-stavno zato, ker bi pač »vsak faks imel »voje probleme«. Gre ravno zato, da imajo isti problemi povsod različno obliko, medtem ko se spe-cifični problemi posameznih smeri radi prikazujejo kot naključje ali lepotna napaka. Če se vam ob branju našega teksta ni v glavi tkal vaš lastni tekst, potem objava na-šega v Tribuni, ni imela smisla. Jože Vogrinc, 29. junija 1977 boscarol MOJI SPOMINI DEMONSTRACIJE KOLESARJEV Enajsti september 1973 šest ali sedem minut po drugi uri popoldan. Patru-jla pešadijske šole iz San Bernarda vdre v drugo nadstropje vladne palače Moneda, pod poveljstvom generala Palaciosa. Krije jo neskončna vrsta rafalov iz avtomatskih pušk »fal«. Pridejo do rdečega salona. Nekje gori, vse prepleta dimna zavesa, ki so jo stkale topovske granate in bombe Scherman tankov. V dimu zagledajo tri civiliste, ki so se postavili po robu vojaškemu napadu z mitraljezi. Kapetan in nek vojak iz patrulje istočasno streljata, krogle zadenejo enega od treh civilistov v želodec. V trenutku, ko pade na tla, spoznajo, da so zadeli predsednika vlade. Kapetan zakriči: »Posrali smo ga! Ustrelili smo Allendeja!« Takrat prihitijo iz sosednjega salona še ostali oboroženi civilisti, ki jim uspe odbiti napad vojaške patrulje. Vojaki se morajo umakniti nazaj v prvo nadstropje. To se dogaja tri ure in pol po začetku napada na vladno palačo, ki jo brani dvainštirideset civilistov s puškomitraljezi in eno bazooko (ročni mino-metalec). Dvainštirideset civilistov proti osmim tankom »made in USA«, proti dvema brzostrelnima topovoma 25 mm, proti 200 vojakom pešadije santiaškega regimenta in proti dvema lovcema bombnikoma, ki od dvanajste ure v petnajstih minutah zmečeta na vladno palačo Moneda 36 bomb. Ko se po eni uri in pol vojaška hunta drugič prebije v zgornje nadstropje, ukaže general Palacios vsem vojakom naj se umaknejo iz prostora, kjer leži Allendejevo truplo. Palacios telefonira Pinochetu: »Akcija izvršena. Moneda je padla. Predsednik je mrtev.« Pinochet vpraša: »Kako izgleda truplo?« Palacios odgovori: »Uničeno!« Pinochet: »Naj ga nihče ne vidi! Počakajte na nove ukaze!« Namen bliskovite vojaške intervencije je bil, da bi predsednika Allendeja ujeli in ga ubili tako, da bi vse skupaj izgledalo kot samomor in bi s tem zadali močan psihološki udarec in demoralizirali odpor levice. Toda pred-sednik je padel v boju in celotni načrt, ki so ga imenovali »alfa«, je propa-del. »Samomor« predsednika Allendeja »ni uspel«. Čilsko Ijudstvo se je borilo celo noč od 11. na 12. september. Boj se je polegel šele 12. 9. ob dvanajstih, ko je Ijudstvu zmanjkalo municije. Tedaj so vojaki pomor v vladni palači dopolnili še z masovnim pobijanjem čilske-ga Ijudstva. Zgodba, kako so ubili čilsko Ijudstvo, je prav tako pretresljiva kot zgodba uboja njihovega predsednika. Zgodnje jutranje ure 11. septembra 1973 so bile zadnje ure tritisoč glavnih vodij levice, kmetov, delavcev, študen-tov . . . ki so jih zverinsko ubili, 5500 jih je padlo v boju proti vojaški agre-siji 11. in 12. septembra. Preko 1300 Ijudi so ubili drugje in drugače — v santiaških in drugih zaporih od 12. do 30. septembra. V prvih osem-najstih dneh preko 15.000 ubitih. Operacijo »Pincas« (pinceta), ki se je pričela ob 6.00 uri 11. 9. 1973 so izpeljali posebej za to izurjeni komandosi vojaških in fašističnih organizacij. Aretirali, mučili in ubili so 6000 naprednih komunistov — to so imenovali »čistilna akcija motorjev marksizma«. Imeli so dov\ 1E JCM JE PllEZ&Ofc/U . TOR.EJ JE TO L*MO Lt -MZZ ZORAN PISTOTNIK MARGINALIJE O KRITERIJIH IN MEŠČANSKI ZAVESTI (DA GLASBE SPLOH NE OMENJAMO) (Ob Ijubljanskem jazz festivalu 1977) Narava medija, v katerega je pričujoči tekst zapisan — pojmovanega v pojavno-konkretni obliki tega časopisa — ki je opredeljena tudi s takšnimi določili kot je čas pojavljanja konkretnih primerkov, nam omogoča, da še o enem dogodku našega socialnega prostora pišemo z določene distance — kar pa nam po drugi strani zapoveduje takšno pisanje, ki bo svoj material jemalo prej izza ali izpod, za tistih nekaj večernih ur pred dogajanjem, prisostvujoče postavljenega podija. Kljub temu, da prvo načelo pisanja o dogodkih zahteva, da se pisec pozabava s tistim, zaradi česar se nek dogodek sploh zgodi in po čemer se sploh loči od drugih, njemu nesorod-nih, se je v primeru, ki siN k pisanju, izkazalo, da je za vso stvar prav to še najmanj relevantno. Ali drugače rečeno: spoznano je, da se je tisto, kar je dajalo specifični ton letošnjemu jazz-festivalu, odvijalo pravzaprav na marginalijah, tj. pred in ob glavni predstavi, pa tudi na momente globje, kot bi se dalo sklepati zgolj iz izvršenega glasbenega kontesta. Sicer pa je že stara modrost, da so margine, po svoji omejujoči izpostavljenosti, po svojem frontnem stiku z »drugim«, »zunanjim«, velikokrat bolj zgovorne, kot pa neredko postana sredica med njimi. Že teza, da je bil glasbeni kontekst sam po sebi še najmanj relevanten za analizo dogodka, ki mu pravimo »Jazz festival 1977«, ter iz njegove izvrši-tve izvirajočih konsekvenc, nedvomno dovolj problematično zastavlja vpra-šanje, o čem je potemtakem s tem v zvezi sploh vredno pisati, če to ni tam dogodena glasba, zaradi katere je jazz festival sploh jazz festival in ne kongres nekrofilov (pri čemer nimata v posameznostih ti dve manifestaciji samo navidez nobene zveze) in ki je konec koncev bostvena konstituanta vsakega glasbenega dogodka. Vendar že površni pogled na celotnost glasbenega konteksta zelo očitno govori, kako gre prav temu kontekstu zasluga, da se je tako, kot je bil koncipiran, sam glasbeno in s tem še vsaj socialno razvrednotil, da se je sam v svoji vsebinski zasnovanosti odrekel relevantnosti, ki bi zahtevala pisanje o njem kot o eminentno glasbenem kontekstu ter da je s tem,ko nas je oprostil pisanja o svoji glasbenosti, odprl prostor za to, da se lahko veliko lažje vprašamo, kako more in mora nastati takšna situacija, da lahko ob zelo kompleksno zastavljenem glas-benem dogodku pišemo prej o vsem drugem kot o glasbi. Seveda takoj pojasnili: niti slučajno ne mislimo tega, kar bi se tako ali tako lahko porodilo le v kakšni bistri glavici pri Delu, recimo kar med lobanjskimi kostmi dragega nam Janeza Zadnikarja, da se o glasbi v zvezi s tem festivalom ne da pisati, ker se je pač tam izvajal t.im. »jazz« — ravno nasprotno. Prav tako je dejstvo, da so povsod določene izjeme, ki izstopajo iz splošnega kon-teksta in so tako že zaradi tega izstopa predmet marginalije, pa je billa tudi izjema — ena sama, a zato toliko bolj resna in resnična izjema: Sam Rivers. O glasbi, ali celo samo o glasbi, ne moremo pisati zgolj zaradi tega, ker se je izpostavilo, da je v opisovanem primeru izvedena le zrcalna slika razmer: razmer, ki spremljajo obravnavanje glasbe in s tem tudi »jazza« v družbi nasploh, še posebej pa v institucijah, katerih socialna vloga je v kakršnihkoli kontaktih z glasbeno produkcijo, pa naj bodo to kulturne skupnosti (kon-certne), dvorane, sredstva javnega obveščanja, glasbeno-vzgojne institu-cije ali diskografske hiše, razmer znotraj jazzovskega društva, ki so objek-tivne, a tudi subjektivne narave, razmer, v katerih se oblikuje »jazz« publika ter končno razmer na nivoju zavesti vseh, ki tako ali drugače pogojujejo eksistenco tega festivala. Te razmere so torej tiste, o katerih je vredno razmišljati in katerih analiza implicira tudi kritično refleksijo samega golega glasbenega aspekta jazz festivala, celo refleksijo glasbene produkcije vsake posamične postavke v programu. Že na sami površini vpraševanja po razmerah, ki so botrovaie tako nerele-vantnemu glasbenemu vidiku festivala, zadenemo na problem t.im. programskega koncepta festivala. Seznam izvajalcev bi bil dovolj zgovo-ren. A da ne bi bilo pomot, se je že ničkolikokrat razglasilo geslo: »Za vsakogar nekaj!«. In se je tako formulirani in realizirani slogan razglašal za največjo odliko in hkrati kot izjemna odličnost »našega« festivala proti ostalim po svetu, ki so se v svoji »ozkosti« »specializirali«, pri čemer so še najmanj komparativnega omalovaževanja deležni tisti, ki so se odločili le za »velika imena«, že etablirane glasbene/»jazz« srenje, ali pa recimo le za »zahodne« izvajalce, precej več pa festivali sodobne glasbe oz. »jazza«, ki baje, s svojim ozko zastavljenim konceptom, odrekajo participacijo širokim glasbe željnim inu potrebnim masam. Hkrati pa se s tem v zvezi v glavah nekaterih, »domačo« sceno določujočih individuov, še vedno pojavlja kot temeljna dilema: ali je to (beri: sodobna glasba) še sploh jazz ali ne-. S tem pa smo pravzaprav že povsem izčrpali vsebino programskega koncepta, kajti tako formuliran pristop k oblikovanju programa že v naprej odreka obstoj vsem trdnim kriterijem, ki bi mu bili smerokaz in bi sestav-Ijali njegovo resnično vsebino, saj je v njegovem zgoraj zapisanem mottu vsebovana vsa nekritičnost in zablodelost, vsa srž gnilega liberalizma eminentno nereflektirane meščanske pozicije. Pomanjkanje osnovnih kriterijev vrednotenja aktualnega glasbenega/»jazz« dogajanja je tisti vzrok, ki lahko edini, skozi vse kompromise med različnimi okusi članov programske komisije, sproducira tako neaktualen, brezbarven, mrtvouden, glasbeno in socialno nerelevanten program. Le takšne razmere, na nivoju kritične zavesti tistih, ki odločajo o tem, kaj bodo poslušali tisoči in ki s svo-jimi odločitvami v veliki meri krojijo okus, odnos in predstavo o »jazzu« že obstoječi, predvsem pa nastajajoči publiki, lahko rezultirajo v paradi glas-benih šarlatanov, uglednih mrtvecev, že na začetku poti po času povoženih nadebudnežev in nesramno nezabavnih bleferjev. Hkrati pa tudi v tem, da lahko kljub temu zasije, zahvaljujoč naporu posameznika, resnična, čeprav ena sama, zvezda vodnica po planjavah današnje glasbene produk-cije. A tudi to pomanjkanje kriterijev ni nekaj samoraslega in popolnoma privatna stvar oseb, ki bi jih morali zaradi vloge, ki jo vršijo v zvezi s festi-valom, le posredovati. Po njihove vzroke bi morali seči še globlje, v samo socialno, kulturno in zgodovinsko pogojenost »naše« glasbene scene. Kar smo ob prilikah fragmentamo že zapisali ter še bomo in pri čemer smo imeli v mislih ves kompleks, od glasbene produkcije do njene kritike, pri nas z vsemi spremljajočimi ju in polenapod noge podtikajočimi fenomeni, z vsemi znanimi dejstvi o nerazvitosti ^omače produkcije, enostranem in površnem poznavanju tuje, o motorično slovenskem zavračanju vsega glasbenega, kar ni staro vsaj 150 let (in je potem klasika!) oz. ni proizvod Avsenik-Pestner & Co. tima, o »glasbeni kritiki«, ki pri tem sranju strumno sodeluje samo, da bi bila sploh po slovenstvu priznana kot glasbena kritika ipd. Namesto ugotavljanja teh globjih vzvodov, ki bo moralo slej ko prej biti predmet posebnega pisanja, rajši zapišimo, kako so se vse zgoraj zapisane pikre, obtožujoče, morda koga celo prizadevajoče trditve konkret-no kazale med festivalom. Politične in družbene ideje Skoraj vse politične in družbene ideje so podvržene spremembam, napač-nim razlagam in večkrat nepravilno uporabljene. Pogosto se \z teh idej izbere le en pogled, le košček, in se z njim potem reinterpretira in razloži vse ostalo. Dober primer za takšen zgodovinski proces so tudi politične in družbene ideje A. Blanquija in tisto, kar imenujemo danes blankizem. Njegovo bogato in raznovrstno praktično in teoretično delo je izzvenelo v glavno misel, »da revolucijo lahko izvrši majhno število zavestnih revo-lucionarjev — zarotnikov«. Že takšno poenostavljanje je vzrok za malo širši prikaz teh idej. Prvo in najbolj pomembno je, da je Blanquijev ideal komunizem,oziroma komunistična družba. Proces njegovega dozorevanja je pravzaprav tudi proces dozorevanja socialističnega delavskega gibanja v Franciji in ne samo v Franciji, predno je njegova večina sprejela marksizem. Če primer-jamo njegove ideje iz mladosti in pozneje, vidimo, da postajajo vse jasnej-še, živahnejše in teoretično veliko bolj izdelane. Od navadnega revohjcio-narstva, brez določenega cilja, od deističnega spiritualizma, se je obrnil h komunizmu; šele tako blanqui postane nosilec določene zgodovinske doktrine in družbenega programa. V bistvu Blanquijeve misli je bilo komunistično navdahnjenje, njegova centralna ideja je ideja komunizma kot svobode, zamisel solidarne člove-ške skupnosti, zasnovane na federativnem združenju asociacij in »samo-upravljanja«. Marx-Engelsov »Manifest komunistične partije« uvršča boj proletariata proti buržoaziji med ostale razredne boje v zgodovini in za-ključuje, da je nasprotje razredov odvisno od odnosov proizvodnje. To je ugotovil tudi že Blanqui. Za dilemo, ki jo je kasneje postavil marksizem — komunizem ali barbar-stvo — je vedel tudi že Blanqui. »Komunizem je rešitev osebnosti; indivi-dualizem pomeni njegovo uničenje. Komunizmu je vsaka oseba sveta. Individualizem je ne ceni bolj kot črva in jo žrtvuje v pokolih . . . Težko bi bilo zanikati jasno dejstvo, da bo neizogibna krona naše civilizacije — komunizem. Raziskovanje preteklosti in sedanjosti dokazuje, da vsak napredek pomeni korak v to smer irTnobena druga razumska rešitev nam ne da pravega odgovora za razrešitev obstoječih družbenoekonomskih problemov. Komunizem ni utopija, kraj, ki ga ni, temveč je to le kraj, ki ga še ni, toda sigurno je, da bo. Predstavlja naraven razvoj in ni niti malo podoben trem ali štirim sistemom (op. social-utopistom, namreč), ki so prišli iz glav fantastov.«5 O Blanquijevem konceptu komunizma, moramo še enkrat poudariti, da ni niti najmanj »utopičen«, saj je prav on izredno radikalno prekinil in razčistil z utopičnimi in njim podobnimi socialisti. Za njega je značilno določeno, moramo razumeti, povsem upravičeno nezaupanje do Ijudi in poudarjanje, da je nemogoče v obstoječih družbenih okoliščinah takoj in tu narediti pravično in dobro družbo. Ne moremo mu zameriti, da to, v bistvu pravilno trditev v svojih delih, brez dvoma zaradi iažjega razumevanja, zagrinja v lažje razumljivi jezik vsakdanjosti. »V človeku obstaja naravna želja po razširitvi in osvajanjih, ki ga sili, da se razširja na račun vsega tistega, kar ni njegovp. Vse družbene težave nimajo drugega izvora. Ne more se za-upati nobenemu, celo ne najbolj razumnemu, najboljšemu. Sila je izkori-ščevalska po svoji naravi; občutek pravice, ki se razvije z izobrazbo, je le slaba ovira, osvajalni nagon razbija in se širi, takoj ko ne čuti odpora.« Njegove primerjave so globoke in nas včasih v svoji preprostosti in razum-Ijivosti še danes presenečajo. »Izkoriščani delavec zelo lahko postane kapitalist-izkoriščevalec in ni nič manj okruten; v delavnicah (tovarnah) ga poznajo. Zlouporaba je zaradi tega vedno možna, dokler se je ne odpravi. (To je komunizem.)« Clovek bo lahko svoboden in nenevaren po Blanquiju le takrat, ko bo enakost moči vseh Ijudi. Silemoči,postavljeneenapoleg druge, se uničujejo in so tako v ravnotežju. Ni nobene druge garancije v družbeni ureditvi; »bratstvo je samo nemožnost, da človek ubije svojega brata«. Iz tega izhaja druga tema; kako naj sedanji sistem izkoriščanja in nepra-vičnosti spremenimo v nekaj drugega, boljšega? Temu je Blanqui posvetil bistvo svojega dela. Blankizem, njegova aktivistična strategija v času organiziranja tajnih društev in skupne oborožene vstaje, izhaja delno iz tedanjih družbeno-političnih pogojev v Franciji. Nasledstvo, ki ga je Blanqui zapustil socializmu in revolucionarnim gibanjem, ni vse zajeto v teh pogo-jih, oziroma v taktiki oboroženega boja. Z zarotami, kjer zarotnike veže ustrezna trdna disciplina, lahko po njegovem mnenju, »razmeroma majhno število odločnih, dobro organiziranih mož v danem ugodnem trenutku ne le osvoji oblast, ampak jo lahko tudi, če pokaže veliko, brezobzirno odloč-nost, obdrži tako dolgo, dokler mu ne uspe potegniti večino Ijudstva v revo-lucijo in ga zbrati okrog vodeče male skupine.«6 To pomeni, da je treba trenutno vse podrediti enemu cilju, zbrati in združiti vse sile za uspešen udar (Coup de force), ki bo zrušil obstoječi nepravični politični režim in vzpostavil diktaturo, ki bo tukaj, poudarja Blanqui, začas-na, ampak tudi nujna v tem prehodnem obdobju. 5. Marx: »Državljanska vojna . . .«, IV., stran 325. 6. Citati so predvsem iz del: Blanqui: »Textes Choisis«, Paris 1955, »Utopijski socializem« - in N. Smailagič: »Hrestomatija političke znanosti.« II. »Kakšen bo novi režjm? To lahko le ugibamo, kajti Blanqui je odklonil, da bi ga natančneje formuliral; omenil je samo, da bo treba brez dvoma one-mogočiti vse škodljivo delovanje kapitala, ga držati v razumnih mejah, a vsaj v začetku ne začeti z nasilnimi ekspropriacijami.«7 Na žalost nam ni ohranjeno več podrobnosti, iz česar lahko sklepamo, da se to Blanquiju ni zdelo tako pomembno premisliti — namreč to, kaj bo natančno nastalo »po udaru«. Pravim »udaru«, kajti Blanqui ni mislil, da je prihod revolucio-narjev na oblast in odprava starega družbenoekonomskega sistema že revolucija. To so le pogoji za njen začetek. Rekii smo že, da veliki revolucionar Blanqui ni bil le, kakor so nekateri verjeli in trdili in še vedno trdijo, vodja uporov, komandant na barikadah. Poleg hladnokrvnosti, skrajnega brezkompromisarstva, kadar je šlo za revolucionami boj zvestobi svojim idejam do smrti, jasnega pogleda in moralnih vrlin, ki so iz njega ustvarili primernega človeka in učitelja, je pokazal prav tako tudi visoke intelektualne sposobnosti. Njegovi spisi so dokaz za to, še posebej njegove strastne polemike s prudonisti in social-utopisti. V Blanquiju vidimo sintezo, ki jo drugače redko srečamo, sintezo praktika-revolucionarja in teoretika-misleca. V zgodovini.delavskega giba-nja poznamo podobno osebnost, ki je uspešno združevala ti dve lastnosti in je še bolj svetel in pomembnejši lik — to je vodja oktobrske revolucije — Lenin. Za razliko od jakobincev in delno tudi Babeufa je Blanquiju jasno, da posa-mezniki ne morejo izvesti revolucije. Njegov »oborožen napad revolucio-narjev-zarotnikov« nikakor ni revolucija, je le omogočanje pogojev zanjo. Sam piše takole: »Revolucionarji nimajo nobenih pretenzij, da zgradijo novi svet edino po svojih zamislih. Zelo dobro vidijo, kje je pomankljivost starega reda.« »Družbeni organizem ne more biti delo niti enega človeka, ne nekaj ijudi, ne dobroželjnosti, ne požrtvovalnosti, pa niti ne genija. Ne more biti impro-vizacija. Je delo vseh, delo postopnih izkušenj, neprestanega in sponta-nega razvoja. Tako se ustvarja reka s pritoki iz tisočev izvirov, iz milijard kapljic vode. Uničite ovire, ustvarite ji lažjo pot, toda nikar si ne umišljajte, da ustvarjate reko.« Te Blanquijeve besede, čigar namen je bil tudi verjetno zamišljen kot nauk ne samo njegovim nasprotnikom, temveč tudi nekaterim njegovim preveč vnetim privržencem. To uničevanje ovir za zgraditev boljše in pravičnejše družbe nas vpelje v tretjo veliko področje. Njegova ideja je, da organizacija, sestavljena iz zavednih revolucionarjev, izvede oboroženo revolucijo in dobi oblast. To oblast pa nima zaradi tega, da bi v njej uživala, ker so jo zaslužili kot pravi revolucionarji, temveč predvsem zato, ker je napredno delo (ali kot pravi Blanqui, izobraževanje množic) v pogojih buržoazne kontrarevolucionarne države oteženo in onemogočeno. Predvsem naj bi prevzem oblasti to omogočil in šele zatem se bo začela prava revolucija. V pogojih buržoazne države ni mogoče začeti z revolucijo, ker je nemogoče široke množice seznaniti, jim razložiti in jih poučiti, kako naj gradijo novo in boljšo družbo. Po Blanquiju takšno izobraževanje in komunizem stopata vzporedno, no-ben izmed njiju ne more prehiteti drugega. Imenuje ju celo siamska dvojčka in je prepričan, da nikdar ne prihajata eden brez drugega. Ljudje se moramo izobraziti, poučiti, predno začnemo kaj spreminjati. Seveda kljub zatiranjur v družbi le obstaja nek temelj, na katerem se lahko ta izobrazba nagrajuje. Tukaj zaide Blanqui v skrajno mističnost. Rad bi povedal, da z zavestnimi in dobro zamišljenimi akcijami revolucionarji usmerjajo in organizirajo napredne sile v družbi in jih popeljejo v boj, v revolucijo. To imenuje on napredni dah, ki potuje skozi zrak od človeka do človeka. Pravi, da se bo verjetno povečal predvsem gnev, bes, ta nedoločijiva sila, ki vsak dan bolj narašča, toda še vedno da prednost, kljub opozarjanju na široke Ijudske množice, udaru manjšega števila zarotnikov. Izhodišče blankistov je tu podobno Babeufovem — množičnem — Ijud-skem gibanju. Vendar prav v tem nista imela pravega uspeha. Ugotovili so, da Ijudstvo trpi, da mu lahko da potrebno rešitev le komunizem. Revo-lucionarno Ijudsko voljo so premagali z zaroto desnice, buržoazije. Zato je potrebna trdna organizacija levice, da bi se Ijudsko gibanje preuredilo, reorganiziralo in da bi se s tem izrazila Ijudska volja. Tu pridemo na že omenjeno temo: treba je prevzeti oblast. Ker pa Ijudstvo ni bilo še priprav-Ijeno, da bi samo uveljavilo oblast, mora to v njegovem imenu izvesti revolucionarna elita. Tako bo vzdignila Ijudstvo na raven naloge, ki bo v prvi vrsti njemu v korist. Treba je torej uvesti začasno diktaturo. To bo dikta-tura z dobrim namenom, ki bo ustvarila spet demokratični nadzor. Toda za razliko ob Babeufa, kjer ne gre za diktaturo razreda ali neke družbene skupine, marveč za politično eljto, ki želi Ijudstvu dobro, pri Blanquiju opazimo že določen premik. Že sluti bistveno revolucionarno vlogo proletariata v bodočnosti in celo povezuje njegovo osvoboditev z osvobo-ditvijo celotne družbe. To je tema, ki nam jo je pravzaprav natančno razložil šele marksizem. 7. F. Engels: Uvod k: Marx: »Državljanska vojna v Franciji«, IV. stran 247. Ena od teh pojavnih oblik je dejstvo, da je skozi vse dni dominiral tisti pristop ,h glasbi, tista njena »zvrst«, ki jo imenujemo »rock-jazz«. Prav na kratko lahko zanj zapišemo, da je že zdavnaj izkazana slepa ulica glasbenega razvoja, da je bilo tu narejeno že vse pred leti in to na dejansko konsekven-ten ter v tistem času, zaradi časa samega, dovolj ploden način, ki je dovo-Ijeval transcendenco izvajalcu in poslušalcu na nek drug, odprtejši nivo s širnejšim horizontom. Dan današnji pa pomeni vse kaj drugega, še posebej, če je izveden v tako osiromašeni obliki, kot smo ji bili v vseh primer.ih priče na festivallu ter, če je sprejet kot edina razvojna aiternativa v takšni glasbeno-kultumi situaciji, kot je »naša«. Kajti v tem primeru pomeni zaradi svoje konceptualne ozkosti in, glede na aktualno glasbeno dogajanje, konzervativnosti resno kreativno blokado tako občinstvu kot izvajalcu. Pri čemer ne smemo pozabiti, da so vsi jugoslovanski izvajalci izvajali prav »rock-jazz« (razen dveh še slabših big bandov). Tako je zelo koristna predstavitev domače »jazz« tvornosti pustila kaj slab okus v ustih. Drugi tak primer je iz slovenske »ECMjazz« zadrtosti proizveden fiasko »zvezde festivala« T. Rypdala. Kakor je bil to poučen praktičen prikaz oblikovanja programskih »kriterijev«, je bilo to hkrati prvo javno razgaljenje ECM pristopa k »jazzu« (torej: ne vseh pri tej tvrdki snemajočih posamez-nikov) pred slovensko publiko v vsej njegovi nabuhli praznosti in kratko-časnosti, za katerega se na koncu poti nujno izkaže, da mora, elektično koncipiran že od začetka, na silo in že povsem brez sramu, očitno mašiti luknje z drugje ukradenim materialom. Upamo v zadostno jakost šoka, ki je koga premaknil vsaj na primemo distanco do prevladujočih produktov te produkcije. O ostalih izvedenih stvareh lahko izjavimo le, da bi bil že čas pustiti mrtvim, da pokopljejo svoje mrtvece in se upreti temu, da je nekrofilija in prouče-vanje mumij najpomembnejše opravilo festivala. Seveda o ostalih stvareh brez upoštevanja izjem: Namyslowski kvartet (bolj zaradi socialnih pogo-jev, v katerih dela, kot zaradi izvedene glasbe), Itaro Oki kvartet (brez Okija, pa zato vsaj zaradi saksofonistove muzike), pa seveda Sam Rivers trio (kot edina resnična izjema), medtem ko je treba v svrhe izogibanja pomotam izjaviti, da je bil vzhodnonemški trio didaktičen primer »free-jazz blefa«. V zvezi s temi izjemami se pojavi potreba po pisanju o njihovi glasbi, ki pa je tekst, zastavljen kot prerez nekega dogodka, ne more zadovoljiti. Seveda je pojavov, ki lahko služijo kot primer prej zapisanemu, še dosti več. Omenimo vsaj še »glasbeno kritiko«, ki je po festivalu pisala o njem (delno sta izvzeta iz negativne opredelitve tekst v »Stopu« in televizijske »Oči kritike«), o kateri pa smo že ob drugih prilikah zgubljali toliko besed, da smo ugotovili vsaj to, kako se njenih najreprezentativnejših eksponentov tako ali tako nič ne prime (gl. v ta namen Bogataja v Mladini, 23. 7. 1977). Zato bi pravzaprav lahko končali, če bi nam ne zveneli že sedaj po ušesih nujni ugovori zapisanemu. In v njih bo problem kriterijev in programske koncepcije spet finančne in pedagoške narave, pa morda še izrodek podvrženosti organizatorjev monopolističnemu zatiranju določene po-membne javne institucije. Tako ne bo odveč, če pripomnimo naslednje. Pedagoške naloge na tem področju ne more vršiti in je tudi nikoli ne bo izvršil festival, ne glede na to, koliko časa bo trajal. K temu bo treba pristopiti širše, v drugih medijih in veliko bolj plansko. Mrtvece naj oživljajo v etru, kjer imajo možnost, da jih oživijo nazaj v leta, ko so bili res pomembni za današ-nji resen historičen pristop k problemu, kar naj bi bil smisel takšnega oživljanja. S prezentiranjem preživetih na festivalu pa le degradiramo njihovo glasbeno-individualno zgodovino. Poleg tega so ravno te mumije (kako jim le uspe?) najdražje postavke v programski denarni kvoti in tu smo pri problemu financ, ki »bojda« vveliki meri kroji izborprograma. Sevedaob izoblikovanih kriterijih vrednotenja glasbe, ob vedenju, kaj glasba, kot vrsta umetniške produkcije, pomeni v širšem družbenem kontekstu in ob pogledu na cenike, kjer ravno avantgardni izvajalci kotirajo najnižje, ne bi bilo nobene dileme, kako zastaviti programsko politiko. Poleg tega, da niti ne potrebu-jemo nujno pet dni slabe glasbe; dovolj bi jo bilo dan ali celo dva manj res izbrane in pomembne, pa morda še pospremljene s kakšnimi spremljajo-čimi manifestacijami čez dan. O teh in podobnih stvareh se bo treba raz-pisati ob kakšni drugi priložnosti. Na koncu lahko zapišemo splošno ugotovitev, da je bil letošnji jazz festival slab sam po sebi in slabši od prejšnjih. Sam po sebi slab, tj. konceptualno reakcionaren, je bil po tem, ker ne, da nima v letu 1977 relevantnemu glasbenemu dogajanju ustrezne fizionomije, ampak sploh nima nikakršne fizionomije, kot jo nima zavest malomeščana, ki je prisiljena, zaradi zgo-dovinskega neobstoja njej lastne interesne sfere, participirati na obeh ostalih polarnih razrednih pozicijah v skladu z dnevnimi potrebami, da bi si zagotovila zgodovinsko nezagotovljeno in resničnega obstoja nezmožno eksistenco in katere življenjska modrost je zbrana ravno v geslu Ijubljan-skega jazz festivala. Kot slabši od prejšnjih, pa ni ocenjen po nekakšnih gogmatsko-večnih sklerotičnih kriterijih, ki pretendirajo na nekakšno kvazi objektivnost, ampak iz zavesti, ki ve, da so kriteriji produkt zgodovine ter planetarno in lokalno socialno osnovani ter, da se kot takšni, kljub vsem momentalnim deviacijam, po svoji notranji logiki le razvijajo v vedno bolj popolne in zahtevnejše, kar je: iz vedno bolj totalno zapopadene sfere človeške eksistence izvirajoče in skozi to totalnost posredovane. Tako tudi t.im. slovenska »jazz« scena zaradi vsega, kar se je na njej zgodilo, zahteva drugačne, razvitejše kriterije koncipiranja programov ter vrednotenja glas-benih dogodkov, kot so tisti, s katerimi se je zadovoljevala pred leti. Kakšni so obstoječi kriteriji, kakšnesozahteve, kaj je relevantno, pani tolikostvar tega pisanja, kot praktične diskusije, ki bi končno že enkrat presegla nivo golega jadikovanja nad organizacijsko-materialnimi težavami. SAM RIVERS sb PRIMOŽ JUŽNIČ Za pregled pojmovanja idejnega predhodnika marksizma in delno tudi »sopotnika« sem se odločil zato, ker je to področje v našem prostoru relativno precej zanemarjeno. Sem pa mnenja, da je dovolj zanimovo in pomembno ter zato vredno proučevanja. Marksizem sam in njegovo poj-movanje revolucije je pa že veliko bolj obdelano, zato sem tudi nekatera področja le omenil ali pa obdelal le površno, ker se mi zdijo že dovolj znana. Vprašanje idejnih predhodnikov in vplivov na Marxa ter marksizem še vedno ni zadovoljivo rešeno, in vse preveč ostajamo na poenostavfjeni trojni shemi o treh virih marksizma. Mislim, da lahko takšen pregled pokaže tudi na nevzdržnost takšnih pojmovanj. Marx se je tudi sam idejno razvijal od svojih najmlajših let naprej. G. Lukacs v svoji razpravi »Mladi Marx« o tem takole piše: »Torej, med svojo kratko dejavnostjo kot urednik ,Rajnskega časopisa' 1842—1843, Marx v teo-retičnem pogledu preide skbzi isti razvoj, skozi katerega je pred petdesetimi leti praktično šel francoski jakobinizem od Maraja do Babeufa.« Seveda je bil tak Marxov razvoj zaradi spremenjenih družbenih razmer na višjem nivoju. Poleg vpliva Babeufa na Marxa bi lahko dodali še Blanqui-jev vpliv kot Babeufovega logičnega naslednika, njegov vpliv pa bi lahko zasledovali vse do 1948. leta. Drugo področje našega interesa je lahko revizionizem v samem marksiz-mu. Za revizionizem v II. internacionali od Bersteina naprej je skušal revo-lucionarni boj za socialistično, boljšo družbo, za »končni cilj« označevati kot utopijo. Tem naporom in bojem je postavil nasproti drobnjakarsko in malo-meščansko »realno-politično razumnost«, kompromis z buržoazijo in pri-laganje h kapitalistični družbi. Ko je socialdemokracija postala vladajoča partija, je ta »realno-politična razumnost« stala za vsemi njenimi dejanji. Ta propaganda se je v revolucionarnih letih povezala z demagoškimi obljubami bližnjega prihoda v socializem po »razumski poti«, v nasprotju z »nerazumskim« avanturizmom, nerealni katastrofalni poti revolucio-narjev. Danes, ob valu novega revizionizma, ki svoje moči še posebej črpa iz določenih pomanjkljivosti in stranpoti, v katera so zašla socialistična in delavska gibanja, bi bilo takšno proučevanje še koristnejše. To proučeva-nje in razprava nekje že poteka, pri čemer bi opozoril na nekaj zadnjih številk revije »Marksizam u svetu«, ki so posvečene temu področju. Pa še nekaj. Marksistično razumevanje vloge revolucionarnega subjekta in revo-lucioname avantgarde, se ne more zadovoljiti samo s trditvijo o družbeno-političnih predpostavkah in učinkih. Mora predpostavljati tudi revolucio-narno, dialektično razumevanje razmerja med družbo in zgodovino, med družbo in njeno revolucionarno preobrazbo. Babeuf je bil prvi, ki je po francoski revoluciji vsaj teoretično razrešil na-sprotje, s katerim so se borili francoski revolucionarji, ki so bili na strani Ijudstva in revolucije, nasprotja med privatno lastnino, ekonomsko svobodo in enakostjo. Kakor jakobinci, je tudi on trdil, da je cilj družbe skupna sreča (jakobinec Saint Just je na primer rekel: »Sreča je nova ideja v Evropi.«) in da revolucija mora omogočiti uživanje za vse. Toda Babeuf pravi: »Ker privatna lastnina nujno ustvarja neenakost, .agrarni zakon' o razdelitvi lastnine na enake dele, pa ne more trajati ,več kot en dan' (neposredno po njeni ustanovitvi se bo neenakost spet pojavila), je edino sredstvo ,prava enakost'.« Naj se vzpostavi skupno upravljanje nad lastnino; naj se ukine privatna lastnina in naj vsak človek opravlja delo s sposobnostjo in zna-njem, ki ga ima .. . Tako Babeufove ideje štejemo med komunistične teorije. Marx in Engels, na primer, pišeta v Komunističnem manifestu o Babeufu, ki je v veliki revoluciji zagovarjal zahteve proletariata. Toda že takrat, ko smo govorili o francoski revoluciji, smo ugotovili, da ni bilo še delavskega razreda v da-našnjem pomenu. Babeuf in njegovi sodelavci so bili pred svojo dobo, zahtevali so in iskali več, kot jim je njihova doba lahko dala. Želeli so, da se revolucija razširi in poglobi v smeri interesov proletariata. Želeli so osvoboditi delavski razred, ki za takšno revolucionarno spremembo še ni bil pripravljen in v tem je njihova veličina in tragedija. Predvsem pa je pomembno to, da »babuvizem ni ekscentrično gibanje, nesrečni slučaj, zgodovinska bizarnost, temveč naravni konec in zadnji izraz jakobinstva.« Prav tako pa je tudi glasnik novih revolucij, ki jih bo vodil nov razred, proletariat. Babuizem izhaja iz pojmovanja, da je sistem privatne lastnine zastarej, da je trebauvesti skupno lastnino s tem, da se ukine privatna lastnina in da se vsak človek posveti delu, ki ga ima najraje in ga zna najbolje opravljati. Babeuf piše: »Privatna lastnina je sramoten vzrok vsega našega trpljenja, vseh naših nesreč. Ta pravica ni naravna, nima čistega in zakonitega porekla; je dedna tvorba naše domišljije in zablod; rojena je iz grde lastnosti — lakomnosti — in je rodila vse druge grde lastnosti, človekove hibe, vse strasti, vse zločine, vse življenjske skrbi, razno zlo in nevšečnosti. In potem nam še govorijo, da pravica lastnine zasluži največje spoštovanje in da je nad vsem treba spoštovati lastnino . . .« Revolucijo babuisti pojmujejo kot krvavo in neusmiljeno. Nujno je razbiti obstoječi družbeni red. Zaradi blagora Ijudstva, ne sme biti milosti do tistih, ki jim lahko škodujejo. »Rešitev« 25 milijonov ne moremo postaviti na tehtnico zaradi obzirnosti do nekih sumljivih oseb. Tisti, ki ruši in obnavlja, mora gledati široko. Potrebno je uničiti vse, kar ga onemogoča, vse, kar mu postavlja zapreke, vse tisto, kar lahko škodi njegovemu hitremu cilju, ustvarjanju popolne enakosti. Ne samo okoliščine, ampak tudi Ijudi, ki jih ustvarjajo. Vseeno je, ali so to barabe, ali bedaki, ali stremuhi in napihnjen-ci. Vse, kar škoduje, je možno uničiti le na en način, odstraniti »stotino tisočev sredstev, s katerimi zakoni odpirajo vrata neenakosti in dovolijo, da majhen del ropa večino«. Nasilna revolucija je nujna, toda niso jo začeli revolucionarji, njen vzrok le pri tlstlh »sovražnikih skupne sreče«. BLANKIZEM — BLANOUI Vpliv babuistov je bil zelo močan. Kot njihovega najpomembnejšega naslednika bi lahko navedli osebnost francoskega revolucionarja Augusta Blanquija. Blanqui je simbol revolucionamega aktivista, neprestanega boja z obstoječim sistemom, to je prakse brezkompromisnega boja, agitacij, demonstracij, zarot, uporov. V bistvenem vprašanju svoje dobe, v boju proletariata in izkoriščanih proti buržoaziji, se je že v svoji zgodnji mla-dosti opredelil za stvar Ijudstva in v tem vztrajal vse svoje življenje. Marx ga imenuje glava in srce proletarske partije v Franciji. Na procesu »petnaj-stih« 12. januarja 1832 je Blanqui rekel: »Obtožen sem za to, ker sem dejal, da ima 30 milijonov proletarcev in z njimi tudi jaz, pravico živeti. . . Da, gospoda, to je vojna med bogatimi in revnimi; bogati so jo hoteli, ker so oni agresorji.«3 Zaradi svoje revolucionarne dejavnosti je bil Blanqui vse življenje prega-njan. Skoraj neverjetno je, ko slišimo, da je sodeloval pri 15 sodnih pro-cesih, dvakrat je bil obsojen na smrt, bil 33 in pol let v zaporu, a 10 let v izgnanstvu. To, in njegova nekompromisna opredelitev revolucionarne akcije proletariata, ga je naredila nekaj časa za revolucionarni idol Evrope. Živel je v času velikih socialnih sprememb, revolucij. Njegove ideje so bile tiste, ki so tudi navdihovale prvo pravo proletarsko revolucijo — Pariško komuno. Aktivno je sodeloval v revolucijah 1830. in 1848. leta in stalno ustanavljal nova revolucionarna združenja. Med veliko Pariško komuno 1871., je bil že od samega začetka v ječi in vsi napori članov komune, da bi ga rešili, so bili zaman. Najbolj zanimiva je njegova vloga prav v Pariški komuni. Ta svetli dogodek v zgodovini delavskega gibanja, ta velika predhodnica revolucionarnih uporov, je prvič v zgodovini na revolucionami način poskušala uresničiti socialistične ideje. Sprožila je tudi raznovrstne posledice in razlage, bila je prvi praktični pre-izkus tedanjih političnih ter družbenih revolucionarnih idej — blankizma, prudonizma, marksizma in še mnogih drugih manj pomembnih. Pokazalo se je, kaj je vredbno in česa ni mogoče storiti oziroma lahko celo škoduje. Imela je isto vlogo kot jo ima laboratorijski eksperiment v naravoslovnih znanostih: preverjati teoretične hipoteze. To pa je bilo mogoče le zato, ker je Pariška komuna bila »v bistvu vlada delavskega razreda, rezultat boja razreda proizvajalcev proti razredu prisvajalcev, tista končno odkrita politična oblika, v kateri se je lahko izvr-šila ekonomska osvoboditev dela.«4 Zato so bili njeni ukrepi še dolgo vir navdahnjenja revolucionarnega boja delavskega razreda in nikakor ni do-bro, kot se je že često zgodilo, pozabiti na njena teoretična izhodišča. Pariška komuna ni uspela. Tu ni prostora za razpravo o tem, zakaj. Omenil bi le enega od zanimivih vzrokov, ki ga omenja Marx v svoji analizi Pariške komune. Ni pa bilo osebnosti, ki bi s svojo voljo in avtoriteto povezovala revolucio-narni duh Pariza, ter ga enotnega in z jasnim ciljem pripeljala do zmage; ni bilo pravega smotra, vodstva, energije in seveda ne teoretične analize družbenih in političnih razmer v tedanji Franciji. »Aretacija Blanquia je vze-la revoluciji moža, ki bi morda edini lahko igral resnično vlogo vodje.« Tega se seveda niso zavedali samo člani Komune, temveč tudi njihovi nasprotniki, ki so vedeli, zakaj tako odločno zavračajo zamenjave, ki jih je ponujala Komuna. Razen tega pa Blanqui ni nikoli (kar bomo videli pozneje) dal prave analize tistega, kar se bo zgodilo po prihodu revolucionarjev na oblast. To je imel za poznejšo nalogo; bilo pa je tisto, kar je bilo komuni pravzaprav najbolj potrebno in ji je zelo manjkalo. 3, NaSeteme, 3/1970. 4. Marx: Državl|tnska vo]na v FranclJI, IV,, stran 301. LETENJE Vladimir Memon Noč je globoko, globoko stisnjena vase, da ne veš več dobro,, kje je večer in kje jutro, kje je začetek in kje konec. Kdaj pa kdaj vdre avtomobil izza hiše na drugi strani, na strani, ki je ni, ki jo samo bledo, nesigurno slutiš, in z žarometi obliže nekaj predmetov — ograjo, grm nekaj knjig na mizi, otrplo svetilko, zgornji rob vrat. Tako dokončno je noč vsrkala gibanje proti breztežnosti, proti vakuumu, da ne veš več dobro, kje da si in nisi več prav gotov, da se stvari še kdaj uredijo. Lebdiš. Ja, plavaš, pa ne veš, kdo, kaj da je prostor okrog tebe, kje da si in če se sploh še kdaj vrneš, privežeš v orientacijo, v trdnost. LITERARNA ZAPUŠČINA DUŠANA PIRJEVCA Glede na zapis v 1. letošnji številki Tribune, po katerem so zapiski Dušana Pirjevca "sedaj prepuščeni urednikoma njegove zapuščine Grafenauerju in Hribarju", morava pojasniti naslednje: zapuščina Dušana Pirjevca nima urednikov, temveč ima.zakonite dediče. Res pa je, da sva bila pobudnika sestanka, ki sta ga sklicala Nedeljka Pirjevec in Nika Pirjevec in na katerega so bili povabljeni ožji prijatelji in sodelavci umrlega Dušana Pirjevca: Niko Grafenauer, Spomenka Hribar, Tine Hribar, Andrej Inkret, Taras Kermauner, Janko Kos, Lado Kralj, Rudi Šeligo in Ivo Urbančič. Na tem se-stanku smo se glede njegove literarne zapuščine dogovorili naslednje: 1. Ker na skorajšnji začetek objavljanja zbranih del Dušana Pirjevca v sedanji kultur-no politični situaciji na Slovenskem ni misliti, bomo skušali doseči objavo čim več-jega števila spisov po različnih založbah. a) po že sklenjenem dogovoru z založbo Obzorja v Mariboru pripravita Rudi Šeligo in Niko Grafenauer izbor tekstov za zbirko Znamenja. b) po ustnih izjavah predstavnika založbe Obzorja se nakazuje možnost, da bi ta založniška hiša izdala še eno knjigo spisov Dušana Pirjevca, zato naj Niko Grafe-nauer pripravi vsebinski predlog za to knjigo. Na predlagateljev dopis založbi je pri-šel odgovor, da je zadeva v "založniški razčlembi". c) Dušan Pirjevec je večino svojih del objavil pri Cankarjevi založbi, zato namerava ta založba, kakor smo zvedeli na omenjenem iniciativnem sestanku, vsekakor po-natisniti katero od teh del. d) že pred nekaj leti je pokojni Dušan Pirjevec pripravil izbor svojih spisov za beo-grajsko založbo Nolit, vendar doslej ni izšla, zato bi bilo nujno poizvedeti, če bi se dalo to knjigo izdati posfhumno. e) z drugimi založbami je treba stike šele navezati. 2. Ker bi se lahko zgodilo, da bi Pirjevčevo rokopisno gradivo po izročitvi rokopis-nemu oddelku NUK za dalj časa ostalo javnosti nedostopno, naj bi se Lado Kralj s tem oddelkom pogovoril o možnosti, da bi celotno gradivo fotokopirali v dveh izvo-dih, od katerih bi enega zadržal rokopisni oddelek, drugega pa dal na razpolago javnosti. a) transkripcija rokopisov je zahtevno delo, zato bi bilo treba ustanoviti "Arhiv Dušana Pirjevca", ki bi kompetentno in kontinuirano skrbel za ta posel; verjetno bi to nalogo in še druge s tem v zvezi lahko prevzel Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede pri Slovenski akademiji znanosti ii> urhetnosti. Janko Kos je bil zapro-šen, da se o tem pogovori z njegovim upravnikom Antonom Ocvirkom oziroma z ustreznimi organi na Akademiji. b) da bi transkribiranje rokopisov takoj steklo in da bi se tako pripravila primerna osnova za znanstveno preučevanje spisov Dušana Pirjevca, naj v prvi fazi Oddelek za primerjalno književnost filozofske fakultete prijavi znanstveno raziskovalno nalogo na Raziskovalno skupnost Slovenije. c) dogovorili smo se, da bomo pripravili zbornik (urednik Tine Hribar) o Dušanu Pirjevcu in njegovem delu. V njem bodo sodelovali tudi avtorji iz drugih kulturnih središč v Jugoslaviji. Niko Grafenauer Tine Hribar v ZADNJEM TRENOTKU res špon od koncerta: 16. nov. v unionski dvorani Antor^ BRAXTON & IV^hal R. ABRAMS; sam vrh. nimamo besed- pa nava-lite. he- he- he. V valove giba, leta vpet prstan trsja. Voda — ovaljni trak jezera, gladi hrapavo silo obraza, oprtega v pesek, na dnu, sredi žarenja rastlin in nerabnih, razsutih predmetov. Zven palic tišine vzdiguje snovnost snovnega, ovojnost obrisa, proti robu, proti steklu. Naježene čutnice vida tipljejo skozi varen, vendar razbarvan pretok ohlajenega zraka. Trsje ziblje kožnata krila v mrežo preleta žuželk in voda, zadaj, blešči hrbet svetlobnega žela kristala. Morda, se spomniš, da si tolikokrat čutil, kako redki so trenutki miru, neobveznega, v$ega, kar znenada razpre ogrinjalo, ki deli misli, da ne morejo ven in se iztržejo, kot v sapi čarovnije, vozlu, in se poženejo v prostor, natančno in sigurno, da zaplavaš, ja, zaplavaš v jasnovidnost, ki v hipu udari ob tisto, kar si iskal, da se vžge, ves v zlatu, ko se sreča s soncem, kristalni vbod fgle. Morda se spomniš, da bi moral izreči vprašanje, ki ga pestuješ v koži, v hoji, v laseh, vprašanje, ki presveti obroč hrane, vprašanje, ki kot krogla zapleše v zmedo dejstev, načrtov, stvari, jih zaplete v niti žarenja, fosforescence, zadrgne in useka ... v sredino, tja. Lebdenje, ko se vse, kar je, srka iz s temo pokritih teles in vzleti proti vrhu, nabitem s čutili; lebdenje, ki se počasi obrne navzdol, da zgreši smer in se razširi do sten, kjer biva odsotno, do sten, kjer je zadaj dokončno — brezkončnosti, razpršitve. Kajti važno je tu, zdaj in ne tam, onkraj meje Se % ®A X ^: **L* 'O,7< '.4* % ^ %, V. °% %> Vem — kar se dotakne drobljivih, razpetih las vzleta luči, zore — — stol, postelja, soba — je videz, ne laž. Je videz, ki sleherni misli, gibu, živcu določi namen in stisne različnosti v led reda; je videz, ki naredi, da stvari — kovinska ograja pred hišo, drevo, noga — potonejo,nespoznatna, v mirno doseganje mere, nedotakljive, brezglasne. Kajti svet, ki diha vase, v drugo — prod, steber in v steblu smeri žil — ne pusti, da se dvignejo stene; tog, neprosojen, se izmakne naboju oči v osi, neukanjen požene v prostore od prej proti luči, proti času, ki bo Razmerja se ustavijo, se stisnejo vase in se mi nasmehnejo, skrivaj, da ne bi spregledal prevare. Varljivost detajla! Vedno sem hotel vtopiti v celoto ujeto gibljivost, telo, nerazdeljenost, odtekanje v kepo oblaka, lebdenja slutenja zgoraj, nad glavo — in sem se skoraj, skoraj odlepil. Skozi drobno navzgor, ali iz oblaka navzdol. Pa ni šlo. Ko se je odprla breztežnost, je drobno izplavalo in zraslo, veliko — se je spustilo navzdol, med predmete, ki so še malo predtem ležali vsi trdni, nenevarni, uporabni in pritiskali k tlom. Luč je premeščala, zrak je prinašal, odnašal: nazobčano prelomljen rob mize, zgornje oko žarnice z žarečo nitko v sredini, medeninasto grlo, razpolovljeno bradavico ženske, ali trebuh, v obris školjke ujeto pajčevino, tovarne, čoln, vodo — in namesto v preglednost, sem zaplaval v detajle, nenadoma jasne in ogromne, ves majhen — prah, bakterija, zmeda. potem je vdrl glas, odbilo me je v nalomljeni zob glasbe. Zrak, neprespanost, vročina, žuželke, trava, se zgostijo v hišo. Stene, komaj vidne, trepetajo v odstirano, strnjeno snovnost. Kilometri in kilometri stopnišč, sob, nadstropij. Oči, vsajene v fosforescenčno luč strjene skorje kruha, zaplavajo v prostor, da rahlo vrtinčijo zrak okrog sebe. Iz kleti se zasliši smeh, žvenketanje kozarcev in krožnikov. Pogled, sluh naredita še dva, tri kroge, in se vrneta vame. Sedem ob rob ceste, na star kilometrski kamen, globoko, globoko vdihnem, izpljunem prah, ki se je že ves čas nabiral. Saj to so daljave! vzkliknem Vem, da potovanje ne more ujeti nejasnost v besede, v cilje, ampak noč, ko je mraz, se nabije z boleznijo, z mirom. Vstanem; večeri se. Moram naprej, vzdihnem. Strupi v reki etra. V dami gorijo strasti, vendar podobo razjeda bledica. In leta. In denar. Predmeti, ki jih je rodila Ijubezen in poiskala pozornost, žarijo, proti koncu, vse nezavedno. Dvom se zapre v akvalungo. Črno je od strupov v reki etra. Črno je od strupov in vbod, ki nasiti bolezen, boli. Telo se napije elektrike. Telo prekipi razdaljo, poglobi tkanino ločenosti, mejo. Strupi v reki etra. Dama krepi krogotok koristi; lica lažejo, cvet želje potone v nemir — vse odsotno se brani, vendar bledica bledi sled slike. O korisi! Prste ščemi od oblik, od oblin — od spola, ki hiti pod kolesa enakosti, reda. Razprtost interesa. Razdrobljenost navideznega. O reka v strupu polti, nemira, v odvečnosti vsega. Telesa se izpirajo. Znoj se cedi skozi pore oblaka — vendar se nekoristno vztrajno izmika dobičku. Ja, snov je zunaj, prisotnost izplava in gre mimo. Ni razlik med izkušnjo in vodenim, hranjenim mirom. Kositrna pljuča drstijo tresljaje, stroj meče kocko, a sluh se izlije in trugo tlakuje beton kože, železnost očesa. O dama dama, kdaj si zamrežiš telo in spoznaš, da MORA mimo, kar ne cirkulira. O eter eter, ženska, izpljuni strup! Naj se plodijo, telesa! Naj razgradijo razbarvanost, struge! Odgovor Juriju Prebiti mejo določenosti, se vsrkati v mero žarenja, v utripanje, v zrak — naj se brezna sploščijo, naj poniknejo simboli, elastika, ki te požene navzgor, vedno globlje — neskončnost vedno predre krila vrtečega širjenja, ker se obrne v določenost sebe — v umor, v kri, ki jo izsesajo globoke, nenasitne ustnice žrtvenega kamna navidezne osvoboditve orodja (noža) razbremenitev — dotik požene neskončnost proti smrti smrti, proti orodju tveganja, k zločinu — središču, odpirajočem eno samo ravnino, ne prostor, in je večno, nezamenljivo kroženje njeno edino, brezupno brezkončje; ampak brezna so TU, ZDAJ, in je volja iztisnjena, po dolgem, neskončno dolgem plavanju, izven sleherne nujnosti žefje zločina, v verjetnost izhoda, v gibanje, na strani spirale mesa — v preseganje sebe, vendar v snov, možnost, v prebojnost življenja.