Ob prezgodnjem grobu. Manom Slavka Cepudra. Manj strašna noč je v črne zemlje krili, ko so pod svetlim solnoem sužnji dnovi! Z nasmehom na obličju je umrl, in ta nasmeb. mu je ostal na obličju še nadalje, ko je že končal trpljenje, ki mu ga je nakladalo življenje. Bil je to oni ironični nasmeh, ki je z njimi prenašal najhujše udarce usode; oni ironični nasmeb, ki si mu ga lahko bral z obraza, če mu je življenje naklonilo tudi kako radostno urico. Trenuten lunin žarek v temoti dolge, viharne noči . . . Stala sva na Marijiuem trgn. Pripovedoval mi je, da je bil pri zdravniku in da pojde v bolnišnico. Težko je stal, komaj je hodil . . . nNa Bizovik pojdem še danes." — Po kaj? — nUčit pojdem." — Počemu, pojdi v posteljo. Slab si! — nMoram, obljubil sem. Prišli so me prosit kraetje sami". — Slab si, opravičili ti bodo. — nNe; hoteli so zbor uničiti. Intrigirali so. Rovali so zoper mene. Pojdem ! Obljubil sem in hočem pokazati, da imam trdno voljo in da ne delam sebi v dobiček. Peljal se bora, če ni drugače." Ne muči se! — In zopet ga je obšel oni ironični nasmeh. Zaničevalen se mi je zdel. Zakašljal je in odsel  In drugi dau so mi pripovedovali, da je bil v Bizoviku, učil je zbor peti. Nazaj ni mogel več sam. pripeljati so ga rnorali. Hotel je iti drugi dan v šolo, a ni se mogel več dvigniti iz postelje Moral je v bolnico . . . Prišel je k meni: BKaj sem napravil?" — Kaj? — BNe vem!" — Od kje ta zmedenost? — ,,Bil sera na magistratu." — Zaradi česa? — BPrezrl sem nekaj napak pri korekturi v zvezkih." — In to so delikti, na podlagi katerih obešajo ljudi, uničujejo eksistence? — BDa! Službe ne dobim!" — Kdo je ovadil? — BNe vem ..." — S čim pričajo? — BZvezki leže na magistratu." — Kdo jih je nesel tja? — Ne vem " — In kaj uaj dokazujejo in dokažejo? — BDa ne znara slovenčine ..." In zopet mu je zaigral oni ironični nasmeh na obrazu. Bil je žalosten, potrt in hotel je to prikriti. In tako justificirajo uradno komisijo in izpričevala, ki jih ona izdaje! Kdo je ta človek? Poznam ga. Moj predstojnik je! Nočem ga imenovati." To je denunciacija! BDa! . . . Vem! . . . Navajen sem. Ni to najhujši udarec, ki sem ga prebil tu!" In zopet se mu je zazibal ironični na•smeh na licu. Rekel ni ničesar . . . In tisti ironični nasmeh mu je ostal na obrazu tudi, ko ,{e umrl. Molčal je; in ta nasmeh je pripovedoval in pričal zopet to, kar mi je sam pripovedoval tedaj. Še yeč mi je povedal. — On molči, zato molčim tudi jaz. On ne more, zato ne morem tudi jaz: da bi zbujal srd in sovraštvo nanj, ki ga ni zaslužil. Bil sem pri njem v bolnici. Ležal je v postelji. Govoril je tiho in hripavo. Obraz mu je bil bled in upadel, oči so mu žarele tako kakor prej; pogum in energija sta odsevala iz njih — tako kakor prej. Zopet mu je zaigral nasmeh na obrazu. Dvignil se je na postelji, in ironični nasmeh mi je pričal, da je vesel mojega prihoda — ker že precej časa nisem bil pri njem. BGIej, služil sem, plačo so rai ustavili." Slišal sem, rad bi pomagal! — BSlužkinji odpovedo na štirinajst dni, meni sploh odpovedali niso, ustavili so kratkomalo plačo." BBolan sem, prosil sem za dopust in nisem ga dobil. Posla vzdržuje še štirinajst dni gospodar, če zboli v času, ko je služil pri njem; meni so ustavili plačo ia dopusta nisem dobil." rSupliral sem za rajnim Bahovcem pol leta, ko je on umrl, sem poučeval pol leta brezplačno. V počitnicah tudi nisem prejel niti vinarja. Potem mi niso hoteli dati službe . . . Sedaj so mi ustavili plačo, ker sem bolan in ne morem poučevati." nSmo li res na slabšem nego hlapci?" .Delal sem prošnje — brezuspešno!" Prosili in pojasnjevali so drugi brez- uspešno! Žalosten sem odhajal od njega. Krivica se je godila, a zaman so jo pojasnevali. Zaman, ker so iskali v bolezni — politike . . . Okreval je malo, vstal je, a moral je zopet leči. Zavratna bolezen — jetika! Bil sem pri njem na domu. Solnce je sijalo pri oknu \a pri vratih od balkona v sobo. nBolje je. Solnee bo gorkeje, toplo bo, in pojdera na jug. Pojdem v zdravilišfie. Krepkejši sem." In dvignil se je na postelji. Zakašljal je in moral zopet leči. nPodporo sem dobil, a ne od deželnegaa odbora. Dobil sem jo od zdravnikov — od Društva za bolne na pljučih." In rečeno mi je bilo, da je dež. odbor odklonil prošnjo, ker mu je dalo podporo društvo zdravnikov. Htn! Osem raesecev bolezui, bolnica, zdravila in drugo, in odklonili so . . . Da, da! V bolezni iščejo politike, kalijo rnir, provzročujejo — bedo, srart! Ko bi hotel postati neodkrit, ko bi hotel zatajiti sebe, kakor so mu nasvetovali  Vse, vse bi bilo dobro,le za poštenost ni praviee na svetu! — Zaslišim glas: rMir in pokoj vsem, ki tu počivajo " Mir, da — mir! Kdo to govori ? Kdo je kalil mir in kdo fe napravljal prepir med slogo ? In spomnil sem se na besede: BNe, hoteli so zbor uničiti. Intrigirali so. Rovali so zoper mene. Pojdem! Obljubil sem in hočem pokazati, da imam trdno voljo in da ne delam sebi v dobiček." s BMir in pokoj vsem, ki tu počivajo." Da, tu je mir, ker do sem ne sega vaša moč. Pod zemljo je mir, ker ga niste v stanu kaliti! Urnirali so zadnji akordi pesrni. Pevci,ki jih je sam vežbal, so mu izkazali zadnjo čast! — Zapiral se je drugi grob v kratkera času! Bobnelo je karaenje na rakev, in odmevali so zamolkli udarci. Njih glas je bil votel, in zazdelo se mi je, da hočejo ti udarci nekaj povedati . . . Grob se je zapiral veduo boljinbolj, gomila je naraščala Končano je! — Med deževjem je zapihal veter in ko je obšel gomilo, je čudno zazvenel njega glas. Zdelo se mi je, da čujem glas, ki mi pripoveduje še čudne dogodbe o dveletnem službovanju učitelja-trpioa, ki ni klonil duha, ni omadeževal svoje časti in značaja in je moral mnogo, muogo pretrpeti, dokler ni našel miru tam, do kjer ue sega njih moč . . . Prepozno je! Krivic niste v stanu več poravnati! Nekaj kakor umor leži na vaši vesti!