Kaj si nčitelja dopisnjeta. Dra^i moj Svetoslave! Godi se meni, kakor nekemu čmernemu samotarcu, kteri se je vedno nad ljndmi togotil, tedaj si puščavo odbral, da bi ga tam nihče ne jezil. Primeri se pa, da enega dne, ko po vodo gre, verč ubije; to ga pa tako raztogoti in v nejevoljo spravi, kakor nobena reč še ne doslej. Poslednjič je vendar iz tega spoznal, da miru in zadovoljnosti človek zastonj drugej išce, ako tega nima v svojem sercu. Tako seni se tudi jaz prepričal, — nekoliko pozno, pa bolje da enkrat, kakor nobenkrat. Na moji pervi službi mi niso bili po godu niti otroci, niti farmani, niti prihodki, niti druge okoljnosti. Pridem v drug kraj, vsega dobrega si obetam, pa se v veliko rečeh motim, in poslednjič vendar le spoznam, da ima vsak stan svoje dobrote, svoje težave, svoja bremena in svoje veselje; srečen pa je le tisti, kdor zadovoljno živi. Tako me je lastno prepričanje po bridkih skušnjah zniodrilo. Blagor tedaj človeku, kdnr sprejme dober svet; veliko grenkih in bridkih ur si lahko prihrani. Te nezadovoljnosti, tega omaliovanja je bilo krivo , ko sem jaz svet in njegovo nehanje in prizadevanje le po človeški modrosti meril, ker sem le preveč hrepenel cislan biti, sloveti in zložno živeti. Kolikrat sem bil žalosten, ko sem videl, da je moj trud le prazen, da sem se trudil za nevedne, nehvaležne Ijudi. Sedaj pa spoznam, da je na svetu res vse prazno in nečimerno; kdor Iovi srečo, je dostikrat ne vjame. Edina tolažba je človeku, ako se spominja, da je delal v božjo čast, v zveličanje svoje duše, da je bližnjemu s svojo delavnostjo koristil. Vse drugo pa je prazno fn teži duha. Svet danes livali, kar jutri graja; kader mu vstrežeš, kuje te v zvezde, kader mu pa ne moreš ali tudi ne smeš ugajati, takrat te pa pomendr6 v blato. In jaz revež sem se toliko trudil, da bi bil vsem vstregel. Zavidal sem tudi drugim ljudem, kteri manj terpe, manj znajo od mene, pa vendar posvetne dobrote v bolj obilni roeri vživajo; dostikrat se je zbudila neka tiha nezadotfoljnost v mojem sercu, ko sem vidil druge bolj srečne in čislane od mene. Se ve, da to ni bilo iepo; odsihmal pa hočem Boga hvaliti, da Ijudeni dobrote skazuje, nikomur nočem zavidati njegove sreče, temveč, ker sem se tudi prcpričal, da se nekterim ljudem huje in slabeje godi, kakor meni, dasiravno so si po človeških mislih boljsi osodo zaslužili. Svoj križ hočeni tedaj voljno nositi, akoravno me večkrat žuli, vendar le dobrotljivi Oče v nebesih ve, da se ta in edino le ta naj bolj prilega tnojim raraam. Boljšili prihodkov drugim nočem zavidati, kajti ne poznam tudi težav in zopernosti, kteri so sklenjeni z njihovim stanom in opravilom. Tako vidiš, Ijubi moj, da sem se vendar nekoliko popri- jel tvojih dobrih svetov, in se hočem po njih ravnati, kolikor mi moje slabosti dopuščajo. Prav podučiven in kakor voda na inoj mlin je bil tudi spis v našem ,,Tovaršu" (5.1. dne 1. sušca). Nezadovoljnost in nesreča na tem svetu izvirate le od tod, ker svet in njegove dobrote vse preveč čislamo, ker ne pogledamo z lučjo keršanske vere svet in njegovega ravnanja, z eno besedo: človek je toliko bolj nesrečen, kolikor se bolj zatelebav ta svet, kolikor višej. ceni in povzdiguje zemeljske dobrote, in kolikor bolj v nemar pušča, kar edino pelje k časni in večni sreči. Ali vse posvetno bi nas toliko ne mikalo, ko bi ne vidili, da se na svetu povzdiguje le bogastvo in imenitnost, zaničuje pa revščina in bornost. Vse tedaj, kar človeka vodi na napačno pot, je, ali napuh življenja in poželenja oči, in še tretji sovražnik, poželjivost, kterega se človek nikoli ne znebi. Mladost vidi slabe zglede nad ucenikom; učenik jih vidi pri drugih stanovih, vidi jih tudi nad takim, ki so mu v zgled; ti in uni se pa izgovarjajo, da svet hoče tako imeti, to svet sabo pripelje, ali pa saj bi rad drugače ravnal, pa ne morem. Tukaj pa pomaga Ie edino keršansko življenje, življenje po veri, in Bog nam je v molitvi v roke dal orodje, s kterim vse Iahko dosežemo. Veliko bolj srečno in zadovoljno živim, kar sem se teh načel, teh vodil poprijel, sicer bi ti imel tudi sedaj veliko potožiti in si dobrega sveta prositi, pa se raji ogibam napotljejev, kteri se mi vale pod noge, če jih odvaliti ne morem. Vseh krivih potov ne morem poravnati; nad tugami in težavami v življenji pa ne bom odslej tako zdihoval, marveč radoval se bom, ker vem, da imam dobrega Očeta v nebesih, kteri se tudi mene spominja in da so na zenilji tudi dobri Ijudje, kteri mi radi z besedo in z djanjera pomorejo; radoval se bom, ker me je božja previdnost postavila v stan, v kterem morem bližnjemu in nevedni mladosti z ukom koristiti. Veselilo te bo, da me ne slišiš vedno tugovati, tedaj pa tudi svoje dosedanje ime prekerstini, in sem neprenehomo Tvoj odkritoserčni Radoslav.