Imamo jih! i. Dolgo so jili kuhali. Bilo je mnogo potov, mnogo prerekanja, vse polno besed in obljub — prava pravcata kupčija. Akt je šel na Dunaj, akt je prišel nazaj v Ljubljano. Vprašanja sem in tam: Zakaj tega ne? Kvalifikacija je govorila dobro besedo, a oglasiia se je politiška pesem, ki je prvo prevpila, ki je ubila celo glas papeževega nuncija na Dunaju! Politiška moč je končno legla na porodno posteljo in je ob hudih bolečinah fodila ljubeznjive otročičke, ki ji ostanejo — sioer ne vsi — nesamostojni dojenčki še do konca dni! Drugim navadnim rojenčkom cepijo koze, svojim otrokom je po!itiška'.-niati že pred rojstvom vcepila vso modrosf in" sposobnost, da bodo z lahkoto prenašali vse križe in težave tega žalostnega življenja in svojega visokega znanjs! Po živopisanih potih blagotvornega roraanja jih bodo nosile politiške  • berglje; nagajka v desnici in paternošter okrog ledij pa bo simbol materinstva! In sistema! Ampak"—Hvala Bogu, da jih le imamo! Na Štajerskem, Goriškem, v Trstu in Istri so jih dobili že pred Novim letom, kakorgovoripamet, pravica in zakon; Kranjci smo malo zaostali, kakor je že naša lepa in hvalevredna navada. Treba nam je bilo predvsem vse tisto neumno šolsko vprašanje zašiti v kozji meh, da so ga potem božji mlini klerikalne politike premleli in prerešetali. Hefajst je potlej tolkel po buticah, dokler se ni izpod čarovniških rok izmotala dovoljna mera pravega prepričanja. torej tudi prave sposobnosti. Nekaj jih je bil do sarne smrti, da so pocepali pod maziljenimi prsti kakor lesene, neskončno neumne in smešne figure v Gašperl-teatru! Ko je bila ta procedura gotova, j,e bilo seveda tudi vprašanje rešeno. Tako se je tudi to pogiavje našega šolstva končno dopolnilo po pravilih neizprosne logike, morale in razsodnosti. Saj drugače tudi ne more biti, ker se na Kranjskem v novejšem easu sploh vse dopolnuje po teh pravilih! Roma lucuta! Kaj pa je tudi ekscelenci naučnemu ministru preostalo drugega, nego da je podpisal in razglasil, kar je bilo izvarjeno v ljubljanski kovačnici? Kje pa bi bil potem njegov ugled, in na kakšnih nogah bi sicer stala avtoriteto najvišje učne uprave v državi? Ali ni že Valentin Vodnik govoril, da jajce več ve nego puta? No — torej! Naši sosedje naj nam zategadelj oproste zamudo. Zgorajšnja opravičba in utemeljitev nam daje vsaj malo upanja, da se nam zaradi naše navidezno polževe hoje ne bodo smejali. Če preudarijo vso to reč, utegnejo — kakor so tudi vihravi in udarjeni s slepoto — priti do prepričanja, da zori sad spoznanja samo na Kranjskem in da se naša vremena že jasne. Resnično: ako bi ne bil Albanec, bi hotel biti samo še Kranjec! In sedaj je že čas, da zapišemo suho dejstvo! Takole govori uradni razglas: Naučni minister je imenoval za prihodnjo šestletno funkcijsko dobo za okrajne šolske nadzornike sledeče gospode: Za šolski okraj Postojna in Logatec ravnatelja Ijudske šole v Postojni, Ivana Thumo; za slovenske ljudske šole okoliškega okraja Ljubljano in šolsega okraja Kamnik ravnatelia ljudske šole Franceta Gabrška v Ljubljani; za slovenske Ijudske šole v šolskih okrajih Krško in Litija nadučitelja Ludvika Stiasnega v Zagorju; za slovenske Ijudske šole v šolskem okraju Kočevje učitelja na rudniški ljudski šoli v Idriji, Josipa Novaka; za nemške ljudske šole v šolskih okrajih Kočevje, Novo mesto in Crnomelj nadučitelja Primoscha v Kočevju; za slovenske šole y miestnem šolskem okraju Ljubljana vadniškega učitelja Antona Maierja; za nemške šo!e na Kranjskem, izvzemši nemske šole v šolskih okrajih Kočevje, Novo mesto in Črnomelj, profesoria na drž. realki v Ljubljani, dr. Henrika Svobodo; za slovenske ljudske šole za šolska okraja Novo mesto in Črnomelj nadučitelja Ivana Štruklja v Dobrepolju; za slovenske šole v šoiskih okrajih Kranj in Radovljica učitelja Karla Simona v Ljubljani. Nekateri gcspodje, tu imenovani, so že naši stari, !jubi znanci. Pravzaprav je »homp novus« samo čislani gospod Ivan Štrukelj, ki je izpodrinil Josipa Turka, dasi ga je uradna kvalifikacija smatrala poleg starega Thume za najsposobnejšega. Napol nov je tudi gospod Karel Simon. Ta je sedel na Janežičevo mesto, ki je storil prav, da se je sam zahvalil. Prihranil si je neprostovoljni odhod. Tudi on je bil v grdi nemilosti, ker je bil mnenja, da je nadzor- nik vse kaj drugega nego policaj in lakaj politiške stranke ter pisar okrajnega glavarja. Tudi bolehni, nervozni in čedalje nezmoznejši Maier je bil že čisto na pragu. »Aui Sie wird nicht mehr reflektiert!« so mu sporočili izza pisalne rnize gospoda vileza Kalteneggerja. Šlo mu je za kožo. Kaj vse se je potem pletlo za kulisami, tega seveda ne vemo; ampak ob volitvi zastopnikov učiteljstva v mestni šolski svet ljubljanski je svojo viogo tako dobro igral, da se je recenzija v »Slovencu« in »Slovenskem Učitelju« ugodno glasila, torej je razumljivo, da je tudi deželni šolski svet hipoma izpremenil svoje reilektiranje! Ko je bilo to dogotovljeno, je šel Maier zopet na dopust; in Ijubljansko šolstvo dvigajo napredni elementi v učiteljstvu lepo naprej. Voz teče gladko, ako ni coklie. Karol Simon, ko je nadomeščal obolelega Turka, se je kmalu »upehal«. Hudobni jeziki govore, da je posebno dober v konceptu, torej za pisarniško službo kakor ustvarjen. Kadar je Karel Simon sam ¦'•••_ seboj, ga najbolj tare misel, bo !i mogel vzdržati vseh šest let, ali se bo pa prej — zopet upehal. Z Ivanom Štrukljem, cenjenim tajniI kom »Slomškove Zveze«, smo imeli že v.ečkrat opraviti. Prvič nekako pred desetimi leti, ko je moral bežati iz šole na Robu in se je zatekei k nam po pomoč in zaščito. Pozneje je bil toliko vzgojno nadahnjen, da je na nekem politiškem shodu v Velikih Laščah brusil nože in da je na vseh zborovanjih »Slomškove Zveze« krepko tolkel po nas in kričal, da nas loči križ. Zasluge si je pridobil tudi s tem, da je pred dvema letoma vodil naskok na Vdofvsko društvo in njega lepo imetje, kjer je pa, žal, učakal popolen poraz. Štrukija so torej potegnili naravnost iz politiške plesavice ter ga preko objektivnosti, dostojnosti in moške dozorelosti vrgli v nadzorniško suknjo. S kakim blagom bo sedaj krošnjaril po novomeškem okraju in po Beli Krajini, si lahko mislimo. Sedaj ima deset definitivnih let... S posebnim navdušenjem in spoštovanjem ga bodo pozdravili v boju za obstanek ter y delu in naporu za ugled šolstva osiveli tovariši, ki delujejo po zapuščenih krajih dolenjske strani naše srečne dežele. Druge gospode poznamo. Thurna je sladak in uslužen na vse strani. Ob 6. zjutraj je že v pisarni, do opoldne je s pisarijami gotov; na njegovi pisalni mizi ni nobenega zastanka. V svoji 301etni nadzorniški praksi ima mnogo izkušenj m spominov, ki bi utegnili zanimati tudi nadzornika Meierja. Učiteljstvo ga je vajeno in on njega, torej dobro izhajajo. — Stiasny se je že v Radovljici jako prikupil Kalteneggerju. Ta ga j,e dvignil, čeprav ga je Maier, ko Stiasny še ni bil nadzornik, neusmiljeno raztrgal. No, zdaj sta kolega in prijateija. Gabrška bo od samega dela konec. Dolgo v noč sedi v uradu, piše, korigira, tuhta, se jezi in godrnja, da se Bogu usmili. Brez življenja in agilnosti inšpicira in inšpicira, da ves upehan in izdelan zadremlje od sainega napora. Prototip nadzoinika, kakor ga hoče paragraf. Značilne so njegove konierence, ki trajajo zdržema po 6 ur, da ljudje omahujejo od gladu in slabosti in duhovitosti. Gabrška bo konec prej, kakor si misli, pa temu bo sam kriv! Josip'Novak~]e dariaSini dan hud klerikalec — na Dobrovi še ni bil — pa je vsaj miren in dostojen. Od nas je imel dosiej mir, pa ga bo tudi imel, če ne bo dal sam povoda do nasprotnega. Ko je »Slovenski Učitelj«, ki mu je bil sourednik, začel inetati okrog s portugalskimi anailiisti, s francoskimi razmerami itd., je Novak odložil souredništvOi ker se najbrže ne vjema s takimi manirami klerikaine žurnalistike. Mi si vsaj mislimo tako. Morda se tudi motimo. O vsem nas potiči bodočnost. Ali kakor ni luči brez sence, tako ni tudi veselja brez žalosti. Na Turkov in Janežičev nadzorniški stolček. kamer sta sedaj sedla Strukelj in Simon, je bilo namreč obrnjenih več klerikalnih oči. Te so sedaj silno žalostne in objokane, ampak kai hočemo, ko je na Kranjskem premaio nadzornikov! Toda o tej žalostni strani tega veselega dogodika in še o čem drugem prihodnjič!