32
leopold suhodolčan: poševni stolp (961)	I
ervin fritz: pesmi (970)
sasa vug a: rekviem za heroji (975)
francek rudolf: pesem o rožah (994)
franci zagoricnik: odsev an je daljave (99*)
cvetko zagorski: variante (1002)
boris pas: iz ka — sveta (1005)
franci zagoricnik: mariae carmina (1016)
vladimir kavcic: onkraj in se dlje (1023)
marija gorse: krog (1040)
poezija Španskega baroka
Luis de Góngora, prevedel Andrej Capuder (1042)
bert brecht: ranjeni sokrates (1050);
ukrepi zoper oblast (1060);
najljubša žival gospoda k. (1061),
prevedel p. s.
dragutin tadijanovic: pesml
prevedel Ivan Minatli (1062)
janez jerovsek: kontrola v industrijskih podjetjih (1067)
zdravko mlinar: prijateljski, sosedski in sorodstveni
odnosi v velenju (1074)
franc zadravec: srečko kosovel,
moja pesem in ekstaza smrti (1092)
nekateri dosežki filozofskih raziskav v zssr,
povsel Andrej Kirn (1094)
likovna priloga:
peter cerne: skulptura xx; skulptura xix; figura xx;
skulptura xviii; (bron in les) 1965
november 1965
РШВ1ЕМ1
revija za kulturo in družbena
vprašanja, november 1965,
leto III., št. 32
Ureja uredniški odbor: Vinko
Blatnik, Barbara Brecelj (se-
kretar redakcije), Božidar De-
benjak, Janez Dokler, Ervin
Fritz; ing. Jože Guzelj, Tine
Hribar, Ivan Hvala, Savin Jo-
gan, Vladimir Kavčič (glavni
urednik). Marko Kerševan,
Andrej Kim, Viktor Konjar,
Milan Kučan, Zdravko Mlinar,
Janez Pimat (odgovorni ured-
nik), Franci Polak, Stane
Saksida, Ratko Sčepanovič
Lektor: Janez Gradišnik
Uredništvo: Ljubljana, Bee-
thovnova 2. Telefon: 20-487.
Nenaročenih rokopisov ne vra-
čamo. Naročila pošiljajte na
CK ZMS, Ljubljana, Dalmati-
nova 4, telefon: 3100 33, tekoči
račun: 503-608-28 z oznako: za
Probleme. Celoletna naročnina
1800 dinarjev. Za študente in
dijake 1350 dinarjev. Cena
posameznega izvoda 250 di-
narjev
Izdajata CK ZMS in UO ZSJ
v Ljubljani. Tisk, izdelava kli-
šejcv in vezava: tiskarna »Jože
Moškrič« v Ij'ubljari
Poševni stolp
Leopold Suhodolčan
Zbudil se je kot po navadi. Za službo se je zbujal natanko ob uri,
tako da mu zvečer ni bilo več treba navijati budilke. Žena mu je vsak
večer postavila na pečico kozico mleka, tako da je zjutraj samo obrnil
stikalo; ko se je mleko segrelo, ga je prelil v skodelico in ga že oblečen
popil. Kretnje so se mu na najtanjših mestih že ogulile v zaokroženost.
Nato je grede zavil v okrepčevalnico (na vogalu ulice pred uradom) in
pojedel obložen kruhek; komaj je vstopil, mu je že postreglo dekle z belo
kapico na črnih laseh ... To jutro pa je žena vstala, v dolgi spalni srajci
je tiho prišla za njim iz spalnice, hm, podobna je velikemu angelu, ki
je vso noč opletal s perutmi, torej letajo angeli le do višine, do katere
jih vržemo s prvim sunkom, je pomislil, in pozneje vse bolj zgubljajo
višino, njihovo padanje je tragikomično, a vsaka pomoč še bolj tragiko-
mična, rekla je: »Spekla ti bom jajček ..Zmedeno jo je pogledal, po-
mežiknil z očmi, ko da se hoče prepričati, ali je že v resnici buden, nato
pa je zajecljal: »Saj... saj ne bi bilo treba.. Zajtrkoval je počasi,
trudil se je, da bi kazal lakoto, nisem več vajen doma zajtrkovati, si je
rekel, in zdi se mi, da je uporabila preveč masti. Se nikoli do tistega
trenutka se mu ni zdela mast tako banalna človekova potreba, že se je
na njej cvrlo sedem apnenčastih trebuhov in devet nepresončenih zadnjic.
Zena pa je venomer govorila, nadaljevala je Ugovor prejšnjega večera,
pravzaprav samogovor, nadaljevala ga je, ko da ni bilo vmes noči: ... »fant
in dekle... Človek preprosto ne more razumeti, da se vse to lahko zgo-
di... fant in dekle... Srečavala sem ju vsako jutro, ko sem šla po
mleko... Objeta sta mi prišla naproti.. in smehljala sta se ... tako
srečna sta se smehljala..Obraz velikega angela je vse bolj daleč od
smehljaja, daleč onkraj njega je morebiti njen pravi obraz, je pomislil,
kdove kdaj sem ga nehal iskati na njej, mrena navajenosti je zrasla med
nama .. . »In ko sta se poročila, sta takoj dobila stanovanje... v novem
bloku . . . vse je bilo že vzidano. . . omare . . . štedilnik . . . grelec, no, sploh
vse... In potem sta prišla otroka, najprej fant, kot naročeno ... in nato
še punčka, kot naročeno... A nenadoma ... začel je piti, zmerom bolj je
pil... in včeraj jo je pretepel.. . kot pritepeno mačko jo je ... on . . .
ona . . . Preprosto. .. kratko malo... pamet ti odpove in si ne moreš raz-
ložiti ... Ne moreš si razložiti... da nista srečna ... kratko malo ..
1 Problemi
961
Hvala bogu, jajca sem pospravil, si je dejal, lahko vstanem in se
odpravim, čeprav je imel še celih deset minut časa, avtobusna postaja je
bila le deset korakov od hišnih vrat. Nič zato, se je domislil, sprehodil se
bom nekoliko na čistem zraku. Danes je morebiti čisti zrak zelo tanek,
lahko je celo najtanjši v tednu. Vtem pa je žena razširila roke, veliki
(tisočkrat prebodeni, navadni, stojničarski) angel je razpel peruti, naj-
krajše peruti ima na najdaljši stopnici, najdaljše na najkrajši, zavila je oči
in rekla: »Oh, v tej obleki.. Zmedeno je odgovoril: »Za službo je
dobra... vsak dan..Zena pa je že odvihrala, kaj veliki angeh takole
vihrajo, je pomislil, podirajo stopnice pod sabo, kadar se spuščajo z njih,
spreminjajo preprosta vsakdanja dejanja v konservirano pomembnost, od-
prla je omaro in se vrnila s temnejšo obleko, ki je doslej še ni nosil za
vsak dan. »Vem, da mi boš ugovarjal,« je rekla, »a jaz sem še zmerom pre-
pričana, da obleka dela človeka... Saj ne delaš v takem... v takem na-
vadnem uradu..Brez besed si je oblačil temnejše hlače in si tlačil za
pas srajco, prevzel ga je občutek svetniško posušene pokorščine. In takrat
je še enkrat zavihrala: »O bog, in ti misliš s to srajco?!-« Tiho ji je odgo-
voril: »Včeraj sem jo menjal. ..« Ni ga poslušala, odhitela je k omari,
njeni gibi so bili z obliko neke izmišljene preteklosti, in se vrnila s
čisto srajco. »To imam navadno le za ob nedeljah,-« je zajecljal. A se je
nasmehnila in rekla: »Kaj še tega ne veš, do ocenjujemo moške po srajci?«
Seveda si je moral zavezati še drugo kravato. Zdaj vidim: človek lahko
hodi hkrati po več robovih misli in dejanj. Nato ga je postavila pred ogle-
dalo, se dotikala s prsti njegovih ramen in ga obračala kot krojaško lutko,
videl jo je v ogledalu, veliki skrbni budni naspani navadni tisočkrat pre-
bodeni angel varuh.
Pospremila ga je do vrat (kako dolgo se že spremljamo do vrat?) in
ga poljubila na lice. Zmedeno se ji je nasmehnil. Na hodniku je pogledal
na uro. Se tri minute. Se zmerom eno minuto prej kot po navadi. Ni mogel
verjeti. Se enkrat je pogledal na uro, da bi se prepričal, ali res teče. Tik-
takala je vdano, tiho, enakomerno. Nisem malenkosten, a to me danes
spravlja iz tira, je pomislil, kot prezgodnji vlak zmedeno butam ob tirnice.
Ulica je bUa sveža in tanka, najtanjše čista, snažilci so jo urejali vso noč.
Počasi je stopil proti avtobusni postaji. Pogledal se je, in bilo mu je, da
ni delaven dan in da sploh ne odhaja v urad. Obšel ga je občutek praz-
nične izjemnosti. Predramil ga je avtobus, ki mu je za hrbtom zavozi na
postajo.
Začudil se je, da v avtobusu ni bilo prevelike gneče, našel je celo prost
sedež. Ljudje so zaspano mežikali predse, dekle na nasprotnem sedežu, še
z velikimi zasanjanimi očmi, se je kdaj pa kdaj tiho, sama zase nasmeh-
nila, oranžna barva je barva daljne toplote, topli, široki krov ladje, pluje
naravnost v otok, položen je otokov hrbet, najtoplejši je v svojem vrhu,
ladja bo plula še dolgo. Starejši mož poleg njega si je stiskal na kolenih
' drobno aktovko, iz katere je molela glava stekleničke s čajem, nese si ga za
malico; roke so mu čez noč zrasle, prsti mu že segajo na rob življenja,
bled čaj se pretaka po njih, zdaj na jutranji svetlobi usihajo v puščavo.
Pri vozniku sta stala fant in dekle, oba le na pol počesana, naslanjala sta
962
se drug na drugega in si prišepetavala. »Bežiš? Hočeš, hm? Ne . . ne.. ne ..
Nizek čevelj... da ... Hi ! Ne vem, res ne vem ... Ne veš ... Ne veva . . .
Hihi... Da . . . Ne, ne, ne .. . Hočem . . .« Na naslednji postaji je vstopilo
več ljudi. Poznal je njihove obraze, vsak dan so vstopili na tej postaji, ko
da že pozna njihove domače razmere, njihove domače, ve, kam hodijo v
službo, s kakšnimi težavami se bodejo, čeprav z njimi nisem še nikoli spre-
govoril niti besede, je pomislil. Nisem spregovoril? Neumno. Ko bi bil kdaj
spregovoril z njimi, bi danes ničesar ne vedel o njih. Vstopila je tudi de-
kle z rumenimi pegami na obrazu, večkrat ji je bil že odstopil svoj sedež,
in dekle se je vsakokrat ljubeznivo, hvaležno nasmehnila, sedla na sedež,
si popravila krilo čez kolena, nato pa vrgla na tilnik močni rep svetlih
las; pšenično polje je najširše vseh polj, a kadar ležeš v njegovo širino, si
najmanjši, kadar vonjaš njihov vonj si mu najmanj blizu, kadar se ga do-
tikaš, najmanj veš, kakšne je oblike. Tudi danes se je vzdignil, se ji na-
•smehnil ter tiho rekel: »Prosim, sedite...« Dekle je v kotičkih drobnih
ust stisnila droben nasmešek, nato je dejala: »O. hvala ..Pomaknila se
je za korak naprej po avtobusu. Zmedeno je spet sedel na svoj sedež ter
se ozrl po avtobusu, ko da išče usmiljenja, začutil je za hip samega sebe
na svojem dnu. Fant in dekle sta še zmerom stala za voznikovim sedežem,
objeta z licem na licu. »Imaš? Hi!.. . Glej, raste... Morebiti.. . morebi-
ti ..Poznala sem ju že kot fanta in dekle.... Srečevala sem ju vsako jutro,
ko sem šla po mleko. .. Objeta sta mi prišla nasproti . . . Avtobus se je
sunkovito ustavil, tako da so potniki nepripravljeni z rokami lovili oporo.
Nadenj se je nagnila ženska srednjih let, z velikimi temnimi očali, za tre-
nutek je čisto od blizu ujel njen vonj po jutranji toaleti: njen dan se je
začel v zgodnjem jutru, čeprav se je zbudila le malo pred odhodom avtc>
busa, človekova noč se krajša do smrti, ko doseže pomen najkrajše. Ko
se je spet zravnala, je vstal in ji ponudil sedež. Odkimala je: »Hvalfj,
gospod...« Znova je sedel. Obšel ga je občutek, ki ga ni bil vajen. Ko da
je nenadoma odprl svojo osebno izkaznico in na fotografiji ni več spo-
znal samega sebe: pod nosom veliki, navzgor zavihani brki. pravi turški
brki. Vse življenje si je skrbno bril brke. Stresel je z glavo, da bi si pre-
gnal z oči podobo. In v naslednjem trenutku se je prestrašil misli, kazala
se je v železni obliki: vsak človek vsaj enkrat v življenju uide s svoje
verige, vsaj enkrat zanesljivo uide. Kdove od kod se je misel nenadoma
vzela, nedoumljivo se misli porajajo in umirajo. Razveselil se je. ko jc
videl, da se avtobus že bliža postaji, na kateri je vsako jutro izstopil. Vstal
je, da bi se pravočasno približal vratom. Zdaj je pred seboj zagledal žen-
sko s presušenim obrazom in velikim košom črnih las, ki so bili na novo
obarvani. Sam ni vedel, kdaj je spregovoril; »Prosim, sedite, jaz bom iz
stopil..Ne da bi se ji premaknila ena sama poteza na obrazu, je žen-
ska zamrmrala: »Hvala. Veste, raje stojim. . .<<
Do urada sta mu preostali še dve ulici, ki ju je vsako jutro prehodil
peš in mu je ta hoja pomenila poseben užitek; korak stopa globlje in gioì"
Ije, pogreza se sam v sebi, ne pušča za sabo nobenih sledi, odpira, pogleda
na dan v dolžini prerije, v vesoljstvu velemestnega bulvarja, v vrtu najbolj
oddaljenega, najbolj samotnega, najbolj srečnega vrtičkarja. Na koncu
963
prve ulice je bila zajtrkovaLiica, v kateri se je vsako jutro ustavil. 2e ga
je začela preganjati misel, ali naj to jutro sploh še gre v zajtrkovalnico,
žena mu je doma pripravila ljubezniv zajtrk; spekla ti bom Jajček. Ce
pogledam zadevo z objektivne, normalne strani, se je nasmehnil, potem
bo prav le tako, da mirno zavijem mimo in nadaljujem pot, kaj si po nepo-
trebnem delam miselne in čustvene, poudarjam, težave. Res se mu je na-
smešek posrečil, naredil je nekaj korakov zbrano, z urejenimi mislimi.
Potem je ob veliki izložbi zagledal fanta in dekle, zamaknila sta se v
razstavljeno pohištvo, močno sta si stiskala roke ... In ko sta se poročila,
sta precej dobila stanovanje... v novem bloku . . . vse je bilo že vzida-
no.. . omare.. . štedilnik . .. grelec. . . Pospešil je korak in že je bil mimo.
Misli so se mu začele parati kot tanka rokavica. In je stopil še hitreje.
Zdaj pa je spoznal, da se je s tem le ujel v drugo zanko: z vso naglico se
je bližal zajtrkovalnici. A si je dopovedoval: Vseeno je to dobro, v naglici
človek manj misli, se ne odloča tako težko in ne tako natanko. Bila pa je
to le varljiva, puhla tolažba. Povsem neslišno se je na navajenem mestu
pred zajtrkovalnico ustavil, se še trenutek obotavljal, nato pa vstopil. Ob-
stal je pri vratih. Zagledal je dekle z belo kapico v črnih laseh. Gotovo ni
slišala njegovega koraka, a se je vseeno ozrla k njemu; ob določenem, na-
vajenem času se ji je njegov korak oglašal kot korak strica, ki ga že dolgo
čaka otrok, kot korak prijaznega tasta v mehkem sedežu rekorda, kot
korak zrelega moža, v jutru ji v topli postelji deli darove, in se nato spet
ponavlja. Nasmehnila se je in glasno pozdravila: »O, dobro jutro.. .•« Tako
ga je pozdravljala vsak dan. Videl jo je, kako je pohitela k linici v kuhi-
njo, zdaj bo naročila zame pečena jajca kot vsako jutro; spekla ti bom
jajček. Obnašam se kot otrok, ga je spreletelo, neumnosti počenjam. Ali
se zjutraj normalen človek obrije dvakrat zaporedoma? Razveselil se je
tega logičnega vprašanja kot otrok, ki se prvič zave, da ima dve roki, za
trenutek je dojel v vsej {x>dobi hudomušnost življenja in še to, da ima ta
hudomušnost tudi svoja hudomušna pravila; na primer: vsak človek vsaj
enkrat v življenju uide s svoje verige, nekdo že v otroških letih, drugi
v mladih letih, tretji na visoko starost, a uide čisto zanesljivo. Naglo se je
obrnil in stopil naprej po ulici. Zazdelo se mu je, da je dekle priteklo za
njim na prag, majaje z glavo in se ne more načuditi, a se ni ozrl.
Naslednja ulica, ki mu je še ostajala kot pot do urada, pravzaprav ni
bila ulica, širila se je v manjši trg z nenavadno velikim stolpom. Nikoli
se ni nadrobno zanimal za njegovo zgodovino. Je bil torej nekoč obrambni
stolp mesta? Ko je ob jutrih hitel mimo njega, pa mu je večkrat prišlo na
misel: ali ni neznani stolp nekoliko prevelik za ta trg? In ko da se stolp
pwcasi umika hišam. Za beg s prostora pa mu je odprta samo ena pot: v
nebo, med oblake. Bo v njihovem naročju kdaj dovolj moči za njegovo
težo? Je stolp nasprotje velikega in majhnega, nizkega in visokega? Pod
stolpom je zagledal fanta in dekle, objemala sta si ramena, zrla sta v visoki
stolp, dekle si je kdaj pa kdaj z drugo roko zasenčila oči, pri tem se ji je
najmanjši prst dotaknil prave višine stolpa, a največji njegove druge vi-
šine v oblaku, jutranje sonce ji je s svojimi poševnimi žarki rezalo pogled.
Ustavil se je in pogledal fanta in dekle, nato pa z njima vzdignil oči v
964
stolp. Prestrašil se je svojega pogleda. Stolp, ki je vse do tistega dne stal
povsem navpično, se je bil nevarno premaknil. Stolp je stal poševno. Za
trenutek je zaprl oči, trudil seje, da bi pregnal iz njih vse natrgane, barvne
črte. pa se je ponovno zazrl v stolp. Nobenega dvoma ni bilo. Stolp je bil
poševen, nevarno poševen. Zmedeno je stopil čez ulico, ki je bila izzivalno
ravna kot gladina najbolj občutljivega morja, in se približal stolpu. Fant
in dekle sta še zmerom stala na ploščadi pred njim, premaknila sta se le
za nekaj korakov nato pa od druge strani opazoval stolp, tesno objeta,
zaverovano in neutrudljivo, na koži njunih vratov se blešči sol tople mor-
ske vode, poševni stolp v Pisi, topi se kričeča barva razglednice, diši po-
stelja v sobici z razgledom na morje, čoln s smehom, krošnjarji, berači,
mornarji, bledi Američani, orkester črnih fantov, trobenta. . . Ko se je
bližal počasi, je tiho upal, da ga je malprej prevaral pogled, zgodi se, in
zdaj se bom temu le nasmehnil, stolp je že vse od svojega rojstva raven,
kot so ravni vsi stolpi, le nekaj jih je na svetu, ki niso ravni, živijo na
raglednicah, ki jih nikoli nisem dobil. Vendar je vseeno počasi, skoraj pre-
vidno pogledal v stolp. Spreletel ga je tesnoben občutek, nekdo ga zasipa-
va z razglednicami s teškimi, nazobčanimi znamkami, stolp je bil s tistega
mesta videti še huje poševen. Kaj se je zgodilo z njim? Kdaj? Kar od
včeraj na danes? Cez noč? Za trdno vem. da je bil včeraj še povsem raven,
se je spomnil, pogledal sem vanj kot vsako jutno. In kako da tega ni opazil
še nihče drug. Samo fant in dekle. In jaz. Približal se je fantu in dekletu.
Fant je zdaj vzdignil roko v stolp, dekle je prikimalo. Premaknil se je z
mesta in pohitel naprej. In znova se je v njem porodilo upanje, da ga je
premotil zgolj videz, stolp so premaknili le poševni jutranji sončni žarki.
Od urada lahko še enkrat vidi stolp. Od tam bom še enkrat pogledal, si
je dejal, hkrati pa se je tega zbal. In tako se ni ozrl. Naglo je zavil skozi
velika vhodna vrata v urad.
Na hodniku je pogledal na uro. Zamudel je že dve minuti. Ozrl se je
k vratarju. Videl je, kako si je vratar vznemirjeno popravil očala. Pohitel
je po stopnicah in odprl vrata v svojo pisarno. Nad njegovo mizo se je
sklanjala direktorjeva tajnica. Ko je zaslišala korake, se je vzravnala, se
mu ljubeznivo nasmehnila — od kdaj imajo veliki angeli dvojnike? — ter
pozdravila: »O, dobro jutro...« Ne spwminja se, da bi ga bila že kdaj
zjutraj pričakala v pisarni, še zmerom sem prepričana, da obleka dela
človeka, in tudi se ne spominja, da bi ga bila že kdaj tako ljubeznivo
pozdravila, o bog, in ti misliš s to srajco? Polglasno ji je odzdravil.
»Zdelo se mi je, da ste že tu,« je rekla, »pa sem vstopila.«
»Seveda . . . Avtobus ... ne vem,« je skušal pojasnjevati svojo zamudo.
»Saj tovariša direktorja danes ni,« ga je mirila, »in ga sploh ne bo. . .
Pustil je nujno obvestilo za vas ... Zeno je moral navsezgodaj spraviti v
bolnico . . In mi je že telefoniral, da je rodila ... dvojčka . ..! Danes ga že
ne bo v službo.. . Tule je, prosim, pismo za vas ...« In ko je odhajala v
svojo pisarno je ponavljala: »Kaj pravite... direktorjeva žena..., rodila
je dvojčka ...«
Sedel je in se za trenutek oddahnil. Skušal je zbrati razkropljene misli.
Ni se mu posrečilo. Ko da mu nekaj pritiska misli k tlom. Ne morejo se
965
mu zravnati. Ko da se mu nagibajo v poševnost... poševno... poševni
stolp! Ne, ne. Bil je le trenutek prebliska, krivi so poševni jutranji sončni
žarki. Navidezna prevara. Videz, samo videz prebliska. A že je čutil, da
se misli na stolp ne bo tako zlahka znebil. Zdaj si je začel očitati, da se ni
pred vhodom v urad še enkrat ozrl nanj, ugotovil bi bil, da je stolp povsem
normalno raven, vsakdanje raven.
Med prsti je začutil direktorjevo obvestilo. Pisemski ovoj ni bil zalep-
ljen. Razgrnil je pisanje in ga najprej v naglici preletel z očmi. Nato je
posamezne stavke, posamezne besede prebral še drugič, tretjič... «Zane-
sem se na vas... Prepričan sem, da me boste na konferenci dobro nado-
meščali ... Da boste v redu nastopali v imenu naše ustanove .. .-■< Najboljše
kave v naši ustanovi ne kuha več direktorjeva tajnica. Od četrtka kuha
najboljšo administratorka v sprejemni pisarni...« Tajnica vam bo dala
glavni referat konference. . . Najbrž ga do osme ure ne- boste več utegnili
prebrati... A se boste že znašli. . . Referat bo bral tovariš glavni načelnik,
lahko se zanesemo nanj. Jaz sem referat preletel, več res ni bilo časa..
Direktor kadi zadnje čase pipo. Vsi uradi dišijo po njenem dimu ...-« V
glavnem vam fx)vem, da gre za novo generalno linijo v delu naših usta-
nov ... Prav bo, da se oglasite, ko bo razprava. .. Pohvalite misli v refe-
ratu ... Naglasite, da smo v ustanovi referat natanko preštudirali (to se
tako reče, saj veste) in da smo z njegovo vsebino do podrobnosti seznanili
vse člane kolektiva (tudi to se tako reče, saj veste) in da smo tako rekoč
navdušeni ... Nova generalna linija je res nekaj novega ... Glasujte za-
njo ... v imenu naše ustanove. .. Zanesem se na vas . . .«
Odložil je direktorjevo pismo in potipal glavni referat, ki je bil pri-
ložen, lep kupček na ciklostilu razmnoženega papirja. Zalistal je po njem,
zadišalo je po komaj predelanem lesu. Zrl je v besede, v njihov zunanji
videz, obliko, ne da bi se poglabljal v njihov pomen, pa so se mu zazdele,
da so si na moč podobne, le tu in tam je bila katera podčrtana, ko da je
enolična podoba zdrsnila iz okvirja. Potem je referat potisnil od sebe po
mizi, zaprl oči, da bi pregnal vse misli, zaželel si je kos brezkončne praz-
nine. Res se je za hip odprla pred njim majhna in čma in s počivališčem,
a jo je že naslednji hip napolnil poševni stolp, težko kot brezglavi splozki
povodni konj je od nekod zdrsnil vanjo, plaval odtrgan v njej, se otroško
nagajiv prevračal in bil z vso svojo težo v prazno. Sunkoma je odprl oči
in znova potegnil k sebi referat.
Nekaj pred osmo je spravil referat v aktovko, zaklenil predal in se
odpravil. Ko je stopal po stopnicah v pritličje, se je odločal, v katero smer
ulice bo zavil. Ce bo krenil na levo, bo moral mimo stolpa, a bo imel do
dvorane, v kateri bo konferenca, enkrat bližje; če pa bo zavil na desno,
mu bo ostal stolp za hrbtom, a bo imel do dvorane enkrat dalj. Hodil je
naglo, ko da beži mimo vratarja, in že je na ulici zavil na desno. Le za
bežen bežen trenutek je ujel v pogled visoki stolp, in v tej bežnosti ni bilo
mogoče presoditi, kako je s stolpom. Ne tako in ne tako. Sprva ga je ta
negotovost mirila, z lahkotnim korakom je korakal po ulici, nato pa se
je v njem zamajala, zmerom močneje ga je potiskala iz ravnovesja. Branil
966
se je s tem, da si je dopovedoval; bil je le bežen jutranji preblisk, poševni
sončni žarki so mi za hip zlomili pogled, prevarili so me, drobna človeška
neumnost. Ko je začutil, da že zmaguje v njem stolp, kot ga je doslej
videval iz dneva v dan, vsakdanje reven in nepremakljiv, je zagledal pred
sabo fanta in dekle, objeta sta stopala pred njim, s počasnim, a prožnim
mladim korakom, kdaj pa kdaj sta se ozrla drug k drugemu in se nasmeh-
nila ... In smehljala sta se... tako srečna sta se smehljala ... In ko sta
se poročila, sta prècej dobila stanovanje v novem bloku ... Vse je bilo že
vzidano ... In potem sta prišla otroka ..., najprej fant, kot naročeno...
in nato še punčka, kot naročeno... Zavrl je korak, da ju ne bi dohitel.
Za hip je zaprl oči, ko da ga preganja jutranji spanec.. . V trenutku teme
v očeh ni bilo stolpa... Ničesar ni bilo... In ko je odprl oči, tudi fanta
in dekleta ni bilo več ...
Dvorana v stari mestni hiši je bila zakajena s starostjo, obložena z
meščanskimi štukaturami; še zmerom je dihala slovesnost, pomagale so
ji luči s senčniki, ko da je njih steklo iz porumenele kože. Udeleženci
konference so tiho sedali na svoje sedeže, se pwlglasno pogovarjali, v tem-
nih slovesnih oblekah. Ko so sedli, so si položili na kolena glavni referat.
Sedel je v drugo vrsto, čeprav je bil navajen, da si je na konferencah iskal
prostor kje na sredini. Nasmehnil se je, ko se je spomnil, da je v temni
nedeljski obleki, s snežno belo srajco in z najboljšo kravato, hm, kaj je šesti
čut, ženski čut, je pomislil. Komaj nekaj korakov pred njim je stala dolga
miza, pogrnili so jo s težko preprogo, postavili nanjo nekaj pepelnikov ter
vazo s svežimi rožami. Blizu velike mize je stal govorniški oder, prav tako
ves obložen s težkim rdečim blagom, z mikrofonom in litrom vode. Močna
ženska z debelimi očali je kdaj pa kdaj stopila mimo govorniškega pulta
in mimo mize ter popravljala gube blaga, prestavljala liter z vodo ter
pepelnike, in ko je prišla naslednjič okrog, je vse spet postavila na prej-
šnje mesto. Prva vrsta sedežev je bila še povsem prazna, čakala je goste
in glavnega referenta.
Konferenca se je začela z veliko zamudo. Po dvorani so sušljali, da
manjkajo še nekateri gostje, brez katerih nikakor ne morejo začeti kon-
ference. Potem se je napolnila tudi prva vrsta. Vodja konference je najprej
pozdravil glavnega referenta ter pri tem zaploskal, ljubeznivo mu je poma-
gala vsa dvorana. Pozdravil je še goste in druge. V svojem pozdravnem
nagovoru je posebej poudaril, da gre za pomemben dan in za pomembno
zborovanje, »kratko malo za tako pomembno zadevo, da še dolgo ne bo
mogoče doumeti njene pomembnosti.« Potem je zaprosil glavnega refe-
renta. naj spregovori udeležencem.
Glavni načelnik je počasi vstal s svojega sedeža, odprl je veliko novo
čmo aktovko in izvlekel iz nje svoj glavni referat, ki je že nekaj časa
predtem kot kupčki novega snega ležal na kolenih udeležencev. S premiš-
ljenimi koraki se je približal govorniškemu pultu, položil predse referat,
previdno naravnal svoje roke, iz črnih rokavov je pogledala bela srajca s
težkimi manšetnimi gumbi, se odkašljal in začel brati. Dvorana je utihnila
v drugo. Le tu in tam je zašustel list razmnoženega referata, ki so ga
obrnili poslušalci. Mnoge med njimi je poznal, srečeval se je že z njimi na
967
konferencah, a se ni mogel spomniti prav nobenega imena... Pa.. .
Tom .. . Ka ... Ka ... Ka ... Ne, prav nobenega ... Nekateri so čez nekaj
časa začeli ob robu listov risati priložnostne, nepomembne skice, sureali-
stične ptice, kubistične ženske glave, curbusierovske hiše, in so bile skice
podobne psu z zajčjo glavo, spomeniku neznanemu junaku, krogom s fan-
tastičnimi okraski, jajčasti verigi... Zaverovano so strmeli v svoje skice.
Njemu se je skica spremenila v obraz fanta in dekleta, in med njunima
glavama je oživel poševni stolp, mlad bršljan je začel rasti po njegovem
desnem in levem zidu. Zdaj je vedel, da je stolp neusmiljeno legel na
njegove misli, le kdaj pa kdaj je izpod njegove teže ujel goA'ornikovo
besedo, odščipnjen stavek . . . »Nova generalna linija . . . popolna enotnost
vseh ... ne more biti pomislekov... vsako omahovanje jo lahko izma-
liči... nova generalna linija . . . proč z dvomi... soglasno ... načelno...
generalno . . . tako rekoč mobilizacija vseh sil. . . načelno vsi... general-
no ... naša linija. . . vse smo natanko preštudirali. . . vse je dokončno
rešeno ... generalno ... zmote ne more biti več ... mi... vi... sogla-
sno .. . dokončno ... le nova generalna linija ..
Govornik je končal, med ploskanjem pospravil liste referata, ki so se
mu med govorom nekoliko razmetali. Utrujen je sedel na svoj sedež v prvi
vrsti. Vodja konference se je zahvalil govorniku, nato pa objavil razpravo.
Se prej pa je poudaril, da bodo razpravi j alci gotovo lahko samo še p>odčr-
tali govornikove misli, da referatu tako rekoč ni mogoče več kaj dodati
ali odvzeti. Dvorana je še nekaj časa molčala. Za trenutek se mu je za-
zdelo, ko da so se glave poslušalcev spremenile v cvetice, snežno bele, po-
vsem enake, kakor koli so se že obrnile, pa da hodi od stola do stola z
veliko štirioglato škropilnico in jih zaliva za vrat, za tesno zavezane kra-
vate, sklonjene glave so se druga za drugo neslišno vzdigovale. Pogledovali
so naokrog in iskali prvega razpravljavca, sramežljivo so drug pred dru-
gim skrivali skice. Oddahnili so se ko je vstal poslušalec na koncu prve
vrste in začel razpravo.
Le na pol je poslušal razpravljavce. Prihajali so za govorniški pult,
ritem koraka se jim je lomil na dvoje, sprva bolj počasi, šele pred govor-
niškim pultom je dobil hitrost moža srednjih let. Njihove besede v raz-
pravi so si bile tako zelo podobne, ko da prihajajo iz ust enega samega
razpravljavca ... »Pomembnost referata ... mislim tovariša glavnega na-
čelnika ... pravzaprav je vsaka beseda na svojem mestu ... mislimo ...
nova generalna linija. .. brez pomislekov jo pozdravljamo... rešeno je
enkrat za vselej .. . načelno generalno . Г. naša linija ... mislimo ... mi.. .
vi.. . naša nova generalna linija .. Udeleženci so ljubeznivo zaploskali
vsakemu razpravljavcu, vračali so se od govorniškega odra vzvišeno resni,
pomembni, v temnih prazničnih oblekah, z belimi srajcami in najboljšimi
kravatami.
Polaščal se ga je nemir. 2e od vsega začetka je vedel, da se bo moral
priglasiti za razpravo. Direktor mu ne bi nikoli odpustil, če tega ne bi
storil. Glas njihove ustanove se mora slišati v razpravi. Molk bi lahko
razglasili za odpadništvo ali pa bi rekli, da jim njihova generalna linija
ni povsem jasna, kar je v bistvu pravzaprav isto. Moral se bo oglasiti,
968
vendar so mu misli pod težo stolpa vse bolj lezle v poševnost, mladi br-
šljan na levem in desnem zidu se je vse hitreje bližal vrhu. Morebiti gre
v meni le za trenutno slabost, se je hrabril, ko bom vstal, bo minilo. A
ko je dobil besedo in je krenil proti govorniškemu odru, je poševni stolp
še močneje pritisnil nanj. Ko da mu je legel na hrbet in ga mora sključen
nesti s sabo do odra. Z obema rokama se je oprijel pulta in se skušal umi-
riti, a se mu ni posrečilo. Poševni stolp je v svoji némosti pritiskal nanj,
njegova poševna teža ga je že povsem iztisnila iz otopelega vsakdanjega
ritma, zdramila mu je misli, da so spet začele bojevati za svojo pokončnost.
Začelo ga je dušiti, z enim samim zamahom si je razvezal ovratnico ter
jo obesil na rob govorniškega pulta, da je obvisela kot v podeželski iz-
ložbi. Udeleženci so vzdignili glave. Zdaj — ko da jih začenja spoznavati.
Ne vidijo se mu več kot ena sama glava. Ze se spominja njihovih imen .. .
Golob ... Kralj ... Mihev ... Topliček ... In ko da se spominja tudi svoje-
ga ... Kos... Janez Kos ... V naslednjem trenutku je dvorana odprla usta
v veliki AH, Janez Kos si je slekel suknjič — ko da je prišel po službi
domov — in ga prav tako položil na oder predse, nato si je še visoko
zavihal rokave, si natočil velik kozarec vode, jo v dušku izpil, pa se potem
grdo nakremžil, bila je neprijetno postana. Iz hlačnega žepa je izvlekel
robec in si glasno obrisal nos. Za udeležence v dvorani je pomenil vsak
njegov gib majhno presenečenje, sprostitev, vračanje v vsakdanjost živ-
ljenja. Za trenutek je Janez Kos še v odmevu zaslišal direktorjeve besede,
ki jih je prebral na jutranjem sporočilu, »prav bo, da se oglasite... po-
hvalite referat... novo generalno linijo ..Potem so se njegove misli za-
potegnile v eno samo poševnost, njgov glas je rasel od besede do besede .. .
»Nova generalna linija,« je spregovoril, »načelno... Poznal sem ju že kot
fanta in dekle... Človek preprosto ne more razumeti. .. Objeta sta mi
prišla naproti... generalno... Kaj je generalno? Vse je dokončno reše-
no?« je poševno povzdignil glas. Nato je bil njegov glas spet za odstotek
mehkejši, začutil je ravnost v poševnosti... »Smehljala sta se... tako
srečna sta se smehljala. . . načelno ne more biti dvomov... In ko sta se
poročila, sta takoj dobila stanovanje ... generalno ... tako rekoč ... Vse
je bilo že vzidano... omare štedilnik . .. grelec ..., no, sploh vse ... ge-
neralno ... In potem sta prišla otroka ... Najprej fantek, kot naročeno.. .
nobenih pomislekov... nato še punčka, kot naročeno. .. Tovariš glavni
načelnik, direktor me je pooblastil... Potem pa nenadoma... Začel je
piti.. . Zmerom bolj je pil... in včeraj jo je pretepel... kot pritepeno
mačko jo je... generalno.. ne moreš verjeti, da nista srečna ... on .. .
ona ... Ne moreš si razložiti... generalna linija ... glasujem proti...«
Zbudil se je kot po navadi. Za službo se je zbudil natanko ob uri, tako
da mu zvečer ni bilo več treba navijati budilke. Zena mu je vsak večer
postavila na pečico kozico mleka, tako da je zjutraj samo obmil stikalo;
ko se je mleko segrelo, ga je prelil v skodelico in ga že oblečen popil. Kret-
nje so se mu na najtanjših mestih že ogulile v zaokroženost. Nato je grede
zavil v okrepčevalnico (na vogalu ulice pred uradom) in pojedel obložen
kruhek; komaj je vstopil, mu je že postreglo dekle z belo kapico na črnih
laseh ...
969
ERVIN FRITZ : PESMI
Ko sem bil še otrok
Ko sem bil še otrok,
so v tekstilnem okraju umirale ptice,
oblaki so tovorili preko neha
mehove, napolnjene z dežjem,
reka je tekla umazana,
ribe z zelenimi škrgami so se dušile v tolmunu.
Deževalo je kar naprej v tekstilnem okraju.
Ko sem bil še otrok,
je prihajala moja mati z bombažasto krono v laseh
njeni prsti so bili beli kakor prsti kraljice;
možje so prihajali kakor oblaki, s trebuhi polnimi piva,
zjutraj jim je spolne ude napenjal urin;
dekline so prihajale gibko kot mačke,
njihova stegna so bila nabita s tisoč volti nesramne golote.
Deževalo je kar naprej v tekstilnem okraju.
Kadar so zacveteli kostanji,
so veliki kupi železa rjaveli za fabriško ograjo.
Iz mokrih regratovih lučk
in iz zdrobljenega stekla
je bilo takrat mogoče zgraditi
dostojen domek za mrtvega vrabca.
Pod mostom so fantje z deklinami
počenjali nespodobne reči.
Ko sem bil še otrok,
mi je mati polagala svoje roke
na krvava kolena,
kajti vlekel sem male deklice za kite,
njihovi bratje pa tega niso pustili.
(V tekstilnem okraju
imajo deklice predivaste lase;
970
kadar bredejo luže v predmestju,
visoko vzdigujejo krila,
zato kmalu dobijo vse polno nezakonskih otrok).
Ob nedeljah je moja mati snela bombažasto krono,
jedla sva male ribice in salato,
včasih sva jedla redkvico s fižolom
in včasih govedino v omaki.
Stric Sokrat je imel zborovanje v gostilni,
kajti bil je sijajen pivec,
sicer pa je s teto Magdaleno živel na koruzi.
Stric Sokrat je preziral zlatega moloha;
hvalil se je, da bo dal pred fabriko zgraditi
javno stranišče iz zlata,
takoj ko bodo delavci zmagali v svetovnem merilu.
Ko sem bil še otrok,
sem se naučil verjeti,
da bodo nekoč zacveteli kostanji v svetovnem merilu,
da bo stric Sokrat hodil okrog z rdečo rožo
da bo imela moja mati kraljevsko krono,
da bodo možje vse dni pili pivo
in da se dekline ne bodo ljubile z vsakim, ki bo šel mimo.
Ko sem bil še otrok,
sem se naučil verjeti te stvari.
Legenda
Angel gospodov je Mariji oznanil,
joj, kako se ji je laskal,
tega pač nihče ne ve,
tega pač nihče ne ve.
Svet Jožef je bil na službenem potovanju,
z osličkom je služil kilometrino,
bil je blag starejši gospod,
bil je blag starejši gospod.
Marija je imela deviške prsi,
angel gospodov pa je bil imeniten falot,
nosil je belo ptico v kletki,
nosil je belo ptico v kletki.
Kako je angel gospodov odpenjal modre Mariji,
kako je našo gospo pretental,
tega pač nihče ne ve,
tega pač nihče ne ve.
971
Svet Jožef je postal jerob otroku,
ko je bil službeno daleč od doma
pri trgovcu v zeleni oazi,
pri trgovcu v zeleni oazi.
Čigav je otrok, ki ga nosiš, Marija,
jo je blago povprašal stari gospod,
saj jaz sem bil takrat na službeni poti,
saj jaz sem bil takrat na službeni poti.
Mladenič je prišel z belo ptico v kletki
in me je prosil ponižno za vodo in kruh.
Njegova ptica je oče otroku,
njegova ptica — sveti Duh.
Obisk v bolnišnici
Zunaj je zima z belimi dnevi,
kako ti je, ljubljena, v teh dneh?
Mene peče ta zimska belina,
peče me najina bolečina
v teh dneh.
Kaj naj storim, da bi mogla živeti;
tako sva uboga, tako sva sama.
Najino detece je moralo umreti,
nikomur več se ne čudim,
nikomur več se ne čudim,
ki je storil tako kot midva.
Tako daleč je sonce, tako strašna je noč,
kaj vse sva nekoč govorila.
Ljubica moja, ljubica mila,
koga naj kličem na pomoč?
V obraz se mi krohoče
vera v življenje.
Saj ni mogoče, saj ni mogoče,
da bi še kdaj bilo kot nekoč.
Nekoč sem prihajal v premočenem plašču
in sem se pri tebi ogrel,
nekoč sem prihajal bolan od porazov
in sem pri tebi ozdravel.
Zdaj štejem te dolge dneve:
kdaj se bolečina neha?
Noči so prosojni mrliški prti:
kdaj se bolečina neha?
Položi mi svojo hladno roko na srce.
Za vse sončne ure v najinih dneh
972
naj bo ta roka blagoslovljena,
naj jo umijejo moje solze.
Joj, roka drobcena, izgubljena,
ki je v obupu storila greh.
Položi mi svojo roko na srce.
Ljubljena, treba je ozdraveti,
treba je zbrati moči,
živeti je treba, hoditi po svetu
odprtih oči.
Morda pa se bolečina neha,
živeti je treba, živeti.
Joj, moja draga,
kdaj bova našla mir srca?
Kako ti rečem
Kadar se vračaš sama domov med barakami,
v katerih prezebajo mrki sezonci,
se bojiš,
da bi ne segla po tvojih drobcenih prsih
roka, navajena nositi traverze in težke zidake.
Takrat ti rečem,
povsod vidiš strahove, moj mali Franz Kafka,
ne veš, da močne roke
spoštujejo krhko lepoto?
Kadar pijeva pivo v napolnjeni krčmi
in z otroško žejo napraviš velik požirek,
rečem, počasi, stari mornar,
nocojšnja plovba bo kratka.
Kadar mi prideš po cesti nasproti
z deško postavo in s kratkimi lasmi,
ti rečem, kako je, moj bistri dečko,
kako si preživel dan?
Kadar me pred vrati svojega doma
ugrizneš v premraženo brado,
rečem, hej Меску Messer, cestni razbojnik,
dobiš jih po zadnji plati.
In kadar se stisneš k meni
in mi z rokami
objameš glavo,
ti rečem Marija, kot ti je res ime.
973
Posem
Nikoli te ne bom nehal ljubiti:
Ti ne ponujaš svojih ust za rubin
ali za vlogo spogledljivke pri gledališču.
Tvoja strast ne splahni z zapravljenimi tisočaki,
ampak ohrani jedre prsi in močna stegna
in Se tako utrujenih poljubov ne omadežuje gnus.
Tvoja ljubezen je preprosta in srce bogato.
Ce sem s teboj razprt, se mi srce na pol prekolje,
v duši je praznina in misel mi ostane brez poleta,
oko se mi zmegli in glej,
pogum, ki je potreben za življenje, me zapusti,
svet pade v zmedo in ni razumen, kot se zdi.
In zrušim se sam vase.
Nikoli te ne bom nehal ljubiti,
ljubil te bom za vse življenje.
Najina radoživost je most od srca do sveta,
z vsemi vezmi sva zamotana v svetli klobčič življenja.
Ljubil te bom,
ker so stvari, ki so v življenju več od ljubezni,
a jih zmore le tisti, kdor ljubi dekle, kot si tL
974
Ilekviem za heroji
Saša Vuga
TV igra
Za pokopališkim zidom drevesa, črna na sivkastem nebu. Pred zidom pa
križi, revne plošče in steza, nekoč pwsuta z gramozom.
Zamrmrana pesem OBLAKI SO RDECI. Pod zidom grob, pred kratkim
izkopan. Ob grobu Nemec, častnik v škomjih, v širokih jahalkah in v
usnjenem suknjiču s privihanim ovratnikom.
Iz drugega groba, kraj zelenike, se na lepem vzdigne glas.
GROBAR: Gospod hauptman, zdaj pa bo, a ne?
Vse je tiho. Spet se iz groba vzdigne ponižni, dobrovoljni, že malce nestrpni
glas.
GROBAR: Pravim, gospod hauptman, če bo zdaj dovolj in kakor ste želeli?
Tu in tam se krik vrane zaplete v pesem OBLAKI SO RDEČI.
Iz jame se potisne grobo stesana lestva. Po .klinih pridejo roke, z zemljo
za nohti, skrčene: roke, ki vse življenje stiskajo med prsti in dlanjo lopato.
Za rokami glava, pol plešasta, pol zmršena: lasje so svaljkasti, temnikasti
in skoraj do ovratnika. Grobar zamežika, zmore še dva klina, se obrne:
sitasto zgubano lice, majčkene oči.
GROBAR: Bi zdaj prišli pogledat, gospod hauptman?
Nemec se počasi, z rokami na hrbtu, približa grobarju: uniforma je črna,
na okrogli kapi straši velika srebrnkasta lobanja, izpod usnjenega suknjiča
gleda spodnji, prav tako čm in z označbami SS na ovratniku. Za pasom
samokres, v žepu suknjiča pa rokavice.
GROBAR (menca j e): ... dovolj globoko, skoraj pregloboko ...
Nemec stopi na odmetano zemljo, rahlo se skloni, pogleda v grob in nekako
z odporom zamrmra:
NEMEC: Bolje, dobro pa še ne! Globlje ...!
Grobar pogleda podse, pa v Nemca in se spet pogrezne v jamo.
Nemec se ne gane. Kapo ima po gizdalinsko posajeno na suhljato, dolgi-
nasto lobanjo. Pod čelom kratke obrvi, na licu obraslek, nad ustnicami
pa čme brčiće, kakršne nosijo pradeželski ljubimci in kleparski pomočniki.
Za Nemcem sivo nebo in štrleče veje dreves, ki jih Nemčev obraz počasi
pokrije z uditimi lici, s trdimi očmi in z mrtvaško glavo nad ščitkom iz
črnega celuloida.
Po prelivu in ko je napisov konec, se Nemec — spet z nebom in z vejami
zad za glavo — nasmehne in pokaže rjavkaste zobe:
NEMEC: Pravite, da vam ni dobro, hkrati se pa šaHte!
Markov obraz: mož je še mlad, gostih las, z ruto okoli vratu in s privi-
hanim ovratnikom dežnega plašča. Videti je kakor neprespan: kolobarji
pod očmi, na pol bolan nasmeh ob ustih.
975
MARKO: Gospod stotnik, čisto i-esno vas prosim za prijateljsko uslugo.
Ce bi me zadelo, če me na lepem ne bi nikdar več bilo, prosim vas,
nadzorujte grobarja. Strašno globoko naj me položi v jamo, da me ne
bo narod kdaj izkopal, izpod zemlje zgrebel in s samokolnico stresel na
smeti!. . .
NEMEC: Ne razumem vas, ampak seveda obljubljam, gospod Marko!
Livado v polkrogu zapira mračno, staro drevje. Kraj potoka stoji mlin,
pol kamnat, pol lesen. Cez velikansko kolo se v penah zliva voda. Nemec
in Marko nosita dvocevke. Pred njima gre vojak s tremi lovskimi psi na
verižici. Za njima drugi vojak, postaren orjak s povešenimi kočijaškimi
brki, tretji, očitno šofer, z brzostrelko na hrbtu, se je bil oddaljil v levo.
NEMEC (hoče pogovor obrniti): Zdaj pa recite, ali nisva izbrala kar ime-
nitnega dne za lov! Vse sivo, vse vlažno, zemlja ko da škriplje pod
podplati, veje so gole, mokre, po megli diši in jutri bom kihal. Sem
za popolno harmonijo in docela drugačen kot neki major, ki sem služil
z njim na Ruskem. Ta je na primer ukazal talce streljati sredi pšeni-
čnih njiv. Imel je svojo teorijo, dokaj čudaško, ni kaj reči. Imenoval
jo je »starogermanska«. Sovražnikova kri bo pognojila polje, je govo-
ril, na katerem raste žito, ki bo nam dajalo kruh. Kdor se hrani s sov-
ražnikovo krvjo, je dvakrat bolj močan. Kakor stari nemški lovci, ki
so pobitemu medvedu kri popili in srce pojedli... In tako je na sto-
tine trupel ležalo na njivah, v zelenju in klasju, pod soncem, major je
terjal kruh natanko iz tiste pšenice, ga je pa kljub temu nekakšna
skmina tolikanj zvila, da so ga poslali v invalidski pokoj. Hočem pove-
dati, upira se mi ta kontrast: trupla se pravi, mrlič, vsenaokoli pa živa
narava! Dež, megla, brozga, da — in truplo, zajčje... ali pa, če hočete,
človeško! Drugače pa mi je Skripávo, rezko, kakor, denimo, ob črepi-
njah steklenice v pudingu ... Pa ste res mrki! Ste morda slabo spali?
MARKO: Slabo spal, še slabše sanjal.
NEMEC: Živci. Potrebujete dopust.
MARKO: Nemara res.
NEMEC: Gumb ste zgubili.
MARKO: Ah da, prej, ko sem stopil iz avtomobila.
NEMEC: Globoko dihajte! Zrak iznad močvirij pljuča celi.
MARKO : Zal boleham na želodcu.
NEMEC: Hočete nazaj v voz? Tam so odeje.
MARKO: Nikar! Hočem biti tu.
NEMEC: ... Všeč ste mi, gospod komisar... Ze nekajkrat sem premišljal:
kaj pričakujete od konca vojne?
MARKO: Nejasno vprašanje ...
NEMEC: Bolj sla'bo obhkovano kot nejasno. Hotel sem reči: kako bo z
vami, ko bo vojne konec? .
MARKO: To prepuščam zmagovalcu.
NEMEC: Pa veste, katera stran si bo lahko nadela to prelaskavo ime?
MARKO (se nasmehne, pomolči. pogleda v tla in potlej vzdigne glavo):
Slutim!
NEMEC: Hvala.
976
MARKO:-Slutim in vesel sem tega!
NEMEC; Hvala, gospod komisar! Ko dobim odgovor, kakršen je vaš, me
zmeraj sproti potolaži in zjezi. Takrat se namreč vprašam: Koliko je
pa Nemcev, ki bi na podobno vprašanje tako odločno in nič pitijsko
odgovorili! Nemcev, pravim!... Mene, vidite, zadovoljita le besedici
vsi ali vse ..
Prišli so do mlina. Nemec si s palcem potisne kapo s čela in se z nogo
nasloni na črvivo klopco kraj vrat.
NEMEC: Spominjam se dunajskega tretjerazrednega komedijanta s smeš-
nim imenom Kamilo, Kamilo Kokoška. Oskrboval nas je s prav tako
tretjerazrednimi balerinami. Pa ga, takole pri konjaku, ponoči, vpra-
šam: Kaj menite. Kokoška, bi se leto 1918 utegnilo ponoviti? .. . Ne.
gospod podporočnik, mi zaspano, odrezavo reče, leto 1918 se nikakor
in nikoli več ne more ponoviti!... Beštija, gledal me je z vodenimi
očmi, nič trenil, in čeprav je molčal kakor zobotrebec, sem ga kot raz-
ločno slišal (rahlo spakljivo oponaša): Ne, moj gospod, leto 1918 se ne
more ponoviti, ponoviti pa se utegnejo reči, ki so se bile primerile v
tem letu...! Beštija! (Zakliče postamemu vojaku z brkami.) Kefer,
odpri v mlin in naj segrejejo kozarec mleka za gospoda komisarja!
MARKO: Mlin je zapuščen.
NEMEC: Ne verjamem.
Orjaški Kefer zgrabi za kljuko, odpre — takrat pa poči sedem strelov.
Kefer se kot vreča zgrudi, s praga se prekobali pred klopco in si sname
puško.
Psi cviUjo, pobevskavajo. Vojak, ki drži za verižico, požmurka skoz okno,
odskoči — osmi strel razbije prašno steklo.
Marko počasi izvleče samokres in se pohuli vzdolž mlina. Nemec na slepo
izprazni dvocevko v somračno vežo.
Vojak s psi odvije jajčarico, pahne jo skoz okno — vzbuh, dim in pre-
dirljivo dolg rafal iz brzostrelke.
Streljal je šofer. Zdaj teče proti mlinu. Skozi zadnja vrata planeta dva
človeka — eden pri tem zgubi klobuk — in zbežita v gozd. Šofer hoče spet
streljati, pa ima prazno orožje. Pride do jablane, stare, veje ji segajo skoraj
do tal, zamenja okvir, strahovito previdno in ves prižet k deblu pomeri.
Nemec, pred mlinom, med vojakom s psi in Keferjem, tlači naboje v dvo-
cevko. Na obrazu se mu je osuplost že prelila v bes, dere se:
NEMEC: Streljajta, tepca, streljajta!
Marko je negiben kot sfinga. Na pol se je potuhnil v nekakšen plevel, ki se
suši na preklah v zidu. Vsa njegova pozornost velja šoferju pod jablano.
Iz mlina plane Tugo. Izpod suknjiča mu gledajo kvadratki hodnične
srajce. Beži v nekakšnih piruetah. vsakih pet korakov se obrne na petah,
kot ponorel je. V roki stiska samokres.
Šofer pod jablano ga lovi na muho. Ustnice je posesal pod zobe, oči mu
ne trenejo. Počasi pritisne na petelina — brzostrelka začne drdrati. Tugo
prileti pod grm, vzdigne samokres.
Marko, v plevelu, ducat korakov zad za Tugom, vzdigne samokres.
Tugo strelja proti šoferju.
Marko pomeri, strelja proti šoferju,
šoferju zleti orožje iz pesti, oberoč objame deblo, zamaje se sem, tja in se
s kolen zvrne v travo.
Tugo uzre Marka kraj mlina, sproži nekaj strelov. Marko se umakne za
zid. Tugo poskoči in zbeži.
2 Problemi
977
Marko se ogleda, nekajkrat ustreli v zrak, potlej se sklonjen vrne pred
mlin.
Keferju se je v puški zataknilo. Vojak s psi odpahne z brco vrata na
stežaj. Svitki žil mu lezejo izpod tesno zapetega ovratnika.
NEMEC: Streljajte! Pred sodišče vas bom vrgel! Streljajte!
MARKO: Pi-epozno. pobegnili so!... Gospod stotnik, ste ranjeni? ... Trije
so bili.
Za mlinom ni nikogar več. Na tleh leži klobuk. In pod jablano šofer.
K truplu pridejo psi na verižici. Nemčevi škomji in široke Markove
hlačnice.
NEMEC (kriči): Prekleti psi! Ko da smo na Ruskem!. . . Kaj takega!...
Predrznost! Vse bi nas lahko pobili, drugega za drugim ... Ste vi stra-
ža? Ste sploh vojaki? Upokojene pestunje! Vratarji iz bordelov, to ste!
Vam bom že pokazal! Vam bom že po-ka-zal! Poglejte kamarada! Kot
zajec se je pustil ubiti! Kot pijan mornar v krčmi, kakor s steklenico
po betici! Čestitam, daaa! In steklenico je vihtel na pol mrlič! Vas ni
sram?.. . Zdaj gospod kandidat za mrliča dirja v meglo, nemški vo-
jak pa tule, kakor mrhovina ... !
Nemcev škorenj se vzdigne, ko da bo brcnil mrtvo vojaško glavo.
NEMEC: Pfej, pa še neobrit!
Škorenj obstane, napravi pol koraka, poklekne. Nemčeva orokavičena roka
zatiplje po šoferjevem plašču. Videti je luknjico in kri.
Marko stoji ob jablani. V spuščeni roki stiska samokres. Negiben je, kakor
brez diha in ko da napeto posluša Nemčevo filipiko. Kefer paberkuje
okoli grma za tulci iz Tugovega samokresa. Nemec strmo vzdihe glavo,
dolgo gleda Marka. Ta ne odvrne oči. Nemec pogleda proti mlinu, obme
potlej glavo v Tugov grm in zamrmra:
NEMEC : Gospod Marko, dovolite ... za trenutek, prosim, svojo pištolo...
MARKO: Izvolite, gospod stotnik.
Nemec kleči. Marko stoji: kot pri klasičnih prizorih strela v tilnik.
Nemec je namrščen. Iz Markovega samokresa izpuli okvir, iz okvira vrže
eno kroglo v dlan in jo povalja.
NEMEC: Dolga devetica. .. mhm, da! Njegova je bila prav tako dolga
devetica . ..
Nemčeva roka vme kroglo v okvir in okvir v samokres.
Nemec vstane, ponudi Marku samokres, si z rokavico oščetka kolena,
iztegne roko proti mlinu, potlej proti grmu, skoči čez truplo, gleda, pri-
merja in zavzdihne:
NEMEC: Neverjetno! Neverjetno, gospod Marko! Res neverjetno!
MARKO: Oprostite, ne razumem. Kaj naj bi tukaj bilo neverjetnega?
NEMEC: Poglejte rano, primerjajte udrtini šoferjevih čevljev v zemlji...
se pravi, stal je tukaj, ko je streljal... tako je klečal, ko ga je za-
delo ...
Nemec poklekne natanko v držo, ki jo je imel šofer, preden je omahnil.
NEMEC: . . . bandit je streljal od grma, krogla pa je priletela kot od
mlina!
MARKO (užaljeno): Tam sem bil jaz, da!... (po premoru). In če gospod
stotnik misli... da je baUstična preiskava potrebna, prosim, rad se ji
bom podvrgel... Ce že ne iz discipline, pa zavoljo tega, ker me mora
978
stvar poklicno zanimati. Kolikor so seveda ta sum in dvom vzbuja-
joča znamenja otipljiva ... in kaže, da so!
NEMEC (odsekano): Ostaniva prijatelja, gospod komisar!
MARKO (vztrajno): Sodim, da bi majhna preiskava temu prijateljstvu
prav nič ne škodila!
NEMEC (rezko): Ukazujem, gospod Marko: ostaniva prijatelja!
MARKO (skloni glavo): Razumem, gospod stotnik, ostala bova prijatelja.
Markov obraz, rahlo nasmehljan, rahlo krčevit, gube so se mu kot poglo-
bile. Lahek veter mu mrši lase z glave.
Markov profil se počasi prelije na sliko, zobčasto obrezano, veliko kot
razglednica. Med kazalcem in sredincem jo drži umazana, spraskana roka.
Cez čas je videti na mizi (empir, ki je pristal pod streho) tudi starinsko
budilko, steklenico z žganjem, belgijski vojaški samokres, dva kozarčka
in skodelo. ki je v njej najbrž bil čaj. Skodela je pod robom porisana
s cveticami.
TUGO: .. . Močvarasta tla. skočil sem. voda mi je primezela skozi hlače,
ledena, bal sem se, da se mi bo pretrgalo v kolenih, razumeš, takole
počilo, stekleno, kaj vem. ko da bi.. . porcelanastemu bogcu odlomil
nogo!
Tugo vrže sliko k samokresu in si z roko podpi-e glavo: za silo je počesan,
na ličnici opraskan, pod očmi utrujen. Oblečen je v izpran dežni plašč.
Včasih krčevito zamežika.
Matevž sedi v stolu z visokim, izrezljanim hrbtiščem. Je čokat, grivast
v lase, previden: preden premakne roko, pogleda, kam jo bo položil. Govori
polglasno. Ven in ven si s palcem in kazalcem boža obradek, zalit in z
jamico v sredi. Zbuja vtis človeka, ki pozna dobrodušnost, šale pa
nikdar.
MATEVŽ: Skoda, ker nisi mogel Nemca podreti. Na pomlad smo ga tri
noči čakali, pa zmeraj se nam je izmuznil za hrbtom in mimo preže.
TUGO: To bi bilo isto, recimo, ko da bi na morju po vsej sili s svedrom
iskal luknjo v rešilni čoln!
MATEVZ: Da seveda, nočem reči, bognedaj, prav si ravnal, važno je, po-
glavitno je, da ste jo vsi trije unesli, da si tu . . . ampak takole, pra-
vim, imeti takšnega merjasca tako rekoč pred risanko... Priložnost!
TUGO: Sicer ne vem, kdo je bil merjasec, pa vendar: ti samo o Nemcu!...
Kaj pa komisar?
MATEVZ: Kako... kaj pa komisar?
TUGO: Zate ko da tèga ni bilo! Ko da ne bi bil tale nikdar- streljal name!
MATEVZ (rahlo začuden) Streljal, praviš? . . . Tegá mi nisi povedal!
TUGO: Streljal!... Se reče, v hrbet, bil sem pod grmom, podrl sem nem-
škega stražarja, takrat je komisar streljal.. . natanko vem, pet strelov,
slišal sem krogle (ko d« se ne more spomniti) ... seveda streljal, saj
sem odgovoril !...
MATEVZ: Čudno! Po podatkih, ki jih imam. je mož docela nezgrešljiv s
pištolo! Mojster!
TUGO (ihtasto) Mojster ali ne mojster!
MATEVZ (nasmeh, zvit, skoraj že zasmeh): Ce je to res, in bo že res, si
imel dvakrat srečo. Jutri pošlji sv. Antonu, bi rekli FVimorci, veli-
kansko svečo ... Prvič namreč slišim, da možakar ni zadel.
979
TUGO (stišano): Ti!... Ko da ti je žal, ker je njegova ekscelenca okupa-
torjev sluga zgrešil! In da ne ležim za mlinom, v močvirni travi, zdaj
najbrž že v krsti, z óblanjem postlani?... A?
MATEVŽ (mimo lista po potiskanem papirju, ki bi utegnil biti vademe-
kum z ulicami in mestnimi zanimivostmi, potlej komaj pripre ustnice):
Nadaljevala bova, ko boš končal neumnosti!
TUGO: Zmeraj enako! Nadaljevala bova, ko boš končal neumnosti! Kaj
sem vam pravzaprav? Nič, potrgano sito, pisker brez dna.
MATEVZ: To, kar smo vsi! Ne več ne manj! Samo da tu pa tam pretirano
zrahljanih živcev.
TUGO (skoraj ironično): Zrahljani živci govoré vendar o poti, ki jo ho-
dimo ...
MATEVZ (resno): Natanko tako. Posmeh je tu povsem odveč... Mi vsi
bomo po vojni stalni gostje sanatorijev.
TUGO: Čudovita perspektiva!
MATEVZ (zmigne z rameni): Stvarna. Otipljivo stvarna.
TUGO (zamrmra) V redu, prav... Ampak... preden me bodo zaprli v
zdravilišče, bom še nekomu glavo snel!
MATEVZ (ga pogleda): Govoriš kot glavorezec!. .. No poslušajmo: komu?
TUGO (odsekano): Komisarju!
MATEVZ (pretirano strogo, skoraj preplašeno): Ne brez ukaza in nikdar
brez obsodbe!
TUGO: Prej ti je bilo strašansko žal, ker nisem zvrnil Nemca!
MATEVZ: Nemec, to je druga zadeva ...
TUGO: Hudiča druga!
MATEVZ: Rekel sem: druga in drugačna!
TUGO: Moral bi ga bil videti, potlej bi govoril! Moral bi ga bil srečati!
Kakor sem ga jaz!
MATEVZ : Ni rečeno, da ga še nisem ali da ga še kdaj ne bom...
TUGO (se nasmehne): Ti. . . ko da ga varuješ!
MATEVZ (počasi vzdigne oči): Pij čaj in molči. Tam so cigarete. V predalu.
TUGO: Oprosti, zares, .smrad po smodniku še zmeraj nosim v nosnicah
in ...
MATEVZ: Pa kaj je tale komisar takšnega počenjal?
TUGO: Bil je tam ...
MATEVZ: ie to vse?
TUGO (začuden do vzklika): Vse?... Seveda, vse!
MATEVZ: Pač sluga okupatorja. Kamor gre gospod, tja mora tudi sluga.
TUGO (odrine stolico, potlej skodelo, in vstane. Cigareto ugasi v pepelni-
ku): Ko da te ne poznam. Ko da sem od mrtvih vstal, ti pa si se
vtem spreminjal... Ali pa jaz! Najbrž jaz ...
MATEVZ: Mogoče...
TUGO: Zdaj je nemara bolje, da grem. Pa tudi policijska ura ni več doleč.
(Gre nekako utrujeno do vrat, postoji pri ogledalu, si s prsti počeše
lase, si popravi suknjič, naleti na samokres in se obme) Tu je pi-
štola... (prime za kljuko) Rad te imam, Matevž, prišel sem najprej
980
sèrti, da bi si dušo sbiadii. Pc vsem prestanem ... Slišiš, dušo sbiadii
pa kolena umiril.. . Zdaj pa tuhtam, ali sem naredil prav.
MATEVZ: Ne tuhtaj, odpočij se in naspi pa ne pozabi: na izdajalce pola-
gamo roko šele takrat, ko jih je podkrižalo sodišče.
TUGO (pokima): ... Ah, da, še to: pištola je prazna.
Prostor spominja na zakotno gledališko garderobo: ovalno ogledalo, seveda
počeno, umetna roža za okvirom, svečnik na mizi, pa škarje, mastiks,
vrček s kremo in zajetna pudrnica iz papirja, s Carmencito na pokrovu.
Tugo se je našminkal, komaj ga je spoznati: na senceh srebrikasti lasje,
prečka, obrvi razpihane, lica rdečkasta, potlej še bela srajca s črtasto kra-
vato in v žepku robec. Na nosu naočniki, »intelektualski«. S škarjami
ravna brke, nos si je pred ostrino zavaroval s kazalcem.
DOLINŠEK: Zadnjih vrat ne uporabljaj več.
TUGO (momlja izpod škarij): Zakaj ne... blagorodje...? Da ni gospod
kanonik na stèzo sredi vrta zasidral tiste okrušene Cecilije, ki straši
v župnijski pralnici?
DOLINSEK: Pravi, da bo vrt prekril s fižolom, da se boji lakote in da bo
vojna še trpela.
Dolinšek sloni pri majhni glinasti peči: je švejkovsko blag, nasmehljan,
tistih nekaj las si je pravično razmazilil po lobanji v nekakšen senčnik.
Nosi srajco, žametov telovnik in findesièclovsko umetniško pentljo. Pod
nosom ima dva čopka znegovanih kocin, pod ustnicami muho. Zbuja vtis
nebeško mirnega, na tla prilepljenega, včasih zvitega in zmeraj na umik
in na poklon pripravljenega malega meščana.
TUGO: Pa bo varno, če bom hodil skozi glavna vrata?
DOLINŠEK: Bo. Tako boš samo ena mojih strank in ne peklenšček, ki
ponoči potepta, kar je sv. Bolfek čez dan koristnega zasadil. Kanonik
bi zagnal krik, zbobnal sosesko in ji korak za korakom kazal stopinje
v fižolu. Sicer pa je ukazal, naj vrata zaklenem.
TUGO: In to si tudi storil.
DOLINŠEK (vdano pokinrn): In to sem storil.
Iz salona pocinglja nadvratni zvonec. Dolinšek gre iz čumnate, skozi prehod
v opažu. Plišasta zavesa se še ni umirila, že se pokaže Sapica: ptičji obraz,
skrivljena postava, dolg vrat, kolesarska čepica. Skrbno je ostrižen, glavo
nagiblje v rahlih sunkih, ko da z desnim uhljem ven in ven posluša ramo.
Pametne oči, kolikor je moči presoditi skozi roževinaste naočnike.
TUGO: Zdravo, Sapica!
SAPICA (prijazno kakor iz zadrege): ... Dežuje... Prinesel sem dežnik .'..
(ga premeri) Očarljiv si! Večna škoda, če ti bo dež spral z obraza
vse to premoženje.
TUGO: Pa kako dišim! Povohaj! Po vojni se bom hodil vsako jutro k
mojstru brit in s pitralonom mazat!
SAPICA (grenko nasmejan): Po vojni? ...
TUGO (se skloni k ogledalu, si z levim prstancem in s palcem zadnjikrat
pogladi brke in odvrže škarje): Daj pištolo!
SAPICA: Nimam...
TUGO (počasi obrne glavo): Kako si rekel, Sapica?
SAPICA: Da nimam...
TUGO: .. .nimaš?
981
SAPICA: Matevž je rekel, da ni treba.
TUGO: Ondan, ko sem šel v xnlin na zmenek, mi jo je poslal. Res ne vem.
kakšen je razloček med nocoj in ondan!
SAPICA: Ne vem. Ni me bilo zraven.
TUGO: Saj, vidiš, to: ni te bilo zraven! Ne tebe... ne nikogar!
SAPICA: Matevž je rekel, da pošilja mene.
TUGO: Saj! . . . Tebe! . . . Angela varuha, ki ima namesto repetničk marelo
na hrbtu!
SAPICA (jih mirno požira): Rekel je, da nama bo nocoj orožje le v
breme. Da bi nama utegnilo biti zgolj v zlo.
TUGO (se namrdne): Ganljiva skrb! In kar na lepem! Ce pivo le predolgo
točiš v kozarec, prekipi!
SAPICA: S peno. . . kakor nas uče izkušnje.
TUGO (presliši): Takšnale piskáva, pubertetna reč, Matevž pa rekrutira
zanjo dva človeka!
SAPICA: In ti bi v takšnole piškavo, pubertetno reč rad rinil s samokre-
som ! Kavboj !
TUGO: Sapica, čisti svoje galoše. moje pa prepusti moji mami!
SAPICA: Matevž ima prav!
TUGO: Matevž ima zmeraj prav! Eminenca! Telefonska žica! Popkovina,
ki veže nas, roke, z možgani revolucije!
SAPICA: Pazi! . . . Brke boš izgubil!
Tugo si z obema rokama pritisne brke h koži in se zasuče proti ogledalu.
SAPICA: Živčen si. Tugo... Ne bodo ti odpadli, brez skrbi! Mojster Do-
linšek izdeluje, kolikor tudi iz prakse vem, najboljši mastiks v de-
želi ... Pravim, da si živčen !
TUGO: Ti bi tudi bil, če bi ti komisar meril v tilnik!
SAPICA (za čudo neveden): Komisar...?
TUGO: Komisar, da. Sapica! . .. Klečal sem, pred mano Nemec v škornjih,
za mano komisar s svojim žametnim klobukom, nad menoj pa mègla
in v mègli vrane: kra-kra! ...Ti ni Matevž povedal?
SAPICA: Matevž tako strašansko skopo govori. Pa še to kot v logaritmih!
Ce nimaš tablic, ga razumeš le vsakih pet minut.
TUGO: Ti, Sapica: ko da mi Matevž ne zaupa več!
SAPICA : Ne govôri neumnosti !
TUGMD: Saj, vidiš! Nadaljevala b.ova, ko boš končal neumnosti! Neverjetno!
.. . Ko da vsi žvečite isto stran slovarja in potlej pljuvate iste besede!
... Ha, imenitno! ... Ne govôri neumnosti!
SAPICA: Cisto resno: kaj ti je?
TUGO: Sapica, ne zaupajo mi več! Na primer nocoj: ni mi poslal pištole?
Zakaj? Kdo je polkovnika, Rimljana, ponoči vozil gor in dol z dvi-
galom, dokler ni mož ostal v spodnjih hlačah — jaz! Kdo je podtaknil
peklenski stroj v pasažo in spremenil sedem tovornjakov v zarjavelo
pločevino — jaz!
SAPICA: Pst! Tiše!
TUGO: Kot litanije bi in ves večer lahko našteval!
982
SAPICA: Tugo, zaboga! Kanonik te bo slišal!
TUGO (se nasmehne): Ne bo, že spi!
Sapica razpne dežnik. Sramežljivo se nasmiha. Tugo se počasi umiri
TUGO (si gre z dlanjo prek čela): Pa sem res ob živce. ..
SAPICA (zaplahutne z dežnikom): Vsak dober vojščak orožje preizkusi,
preden gre v boj! Dežnika delata!
TUGO (utrujeno, s posmehom): Torej lahko greva? . . .
SAPICA: Pejva!
DOLINSEK: Stoj!
Mojster lasuljar stoji na prehodu, plišasta zavesa ga na pol zakriva
Videti je dobrodušni, rahlo zamaščeni obraz, trebuh, korektno ujet v hlače,
in nogo v čevlju iz žoltega mehkega usnja. S palcem si pokaže čez hrbet;
DOLINSEK: Gospoda bosta morala izvoliti tu prek!
TUGO (utrujeno): Za vraga! Oprosti, mojster! ... Železna srajca! Nikdar
več!
Pridejo v salon. Ni velik, z nizkim, za spoznanje obokanim stropom,
okusno urejen: dve ogledali, dva udobna brivska stola, na mizici ob steni
časniki, telefon, težak pepelnik. Nič ni prazno, nič puščobno. Vidi se, da
je salon s svojo patino namenjen redkim, stalnim gostom. Pod skovanim
lestencem potegne mojster žepno uro iz telovnika, jo odpre, primerja s
stensko in zazdeha;
DOLINSEK: Se pol ure, potlej bom svojo suhoto brez večerje spravil spat!
TUGO (utrujeno): Mojster, hvala in... spokojno noč.
DOLINSEK: Srečno, fanta.
Na pragu se prikaže Marko: nevoljen, roke tišči v žepih, usta ima stisnjena.
Ogleda se in, ko da ni nikogar, počasi sède v stol. Cez čas po strani vzdigne
glavo;
MARKO: Dober večer, mojster!
Dolinšek si z očitnim naporom napiha zrak v pljuča. Potlej se ceremo-
niozno zlomi;
DOLINSEK: Moj poklon, gospod, poklon!
Tugo si je v drugem ogledalu kanil še enkrat potehtati masko. Ustnice
se mu povesijo. Z odsekanim gibom čeljusti jih ujame med zobe.
DOLINSEK: No, gospoda, pa lahko noč, kajne!
Sapica vrže roko Tugu čez ramo in ga prijateljsko lahkotno potisne proti
vratom in čez prag.
DOLINSEK (stišano): Ste videh?
MARKO (rmveličano): Nič nisem videl. Sploh ne gledam. Ne vidite, mižim!
DOLINSEK (razdraženo): Mrhi!
Dolinšek zdirja do vrat, ki jih je Sapica zaprl za seboj, pogleda gor in dol
po grobnično razsvetljeni ulici, zadrleskne in se mrmrajoč \'me k Marku.
DOLINSEK: No, zrak je čist... in morje mimo!
MARKO: Rekli ste mrhi... zakaj?
DOLINSEK: Kako bi rekel in tako rekoč, bratca, topla, razumete! Sodoma
in Gomora! Sleherni večer ju moram briti, negovati in masirati. Ko
obdelujem prvega, ga drugi drži za roko. Prosim vas! Ves čas se
gledata ko dva oleandra in se v ogledalu nasmihata drug drugemu.
Ogabno!
983
MARKO: Občutljiv želodec, mojster!
DOLINSEK: Preobčutljiv! Božja resnica! Takšnega mi ga je mati nare-
dila. Kaj bova?
MARKO: Britje in dve kapljici parfuma.
Dolinšek brusi britev na jermenu.
MARKO: Recite tistemu, ki se je občudoval v olgedalu, da mu brki
nekako ne pristojé... Prav nič ne pristoje.
Dolinšek se obrne, potlej z britvijo v roki gre k Marku. Skloni se in
vpraša, ko da ne bi bil dobro slišal.
DOLINSEK: Kako pravite?
MARKO: Prosim, mojster?
DOLINSEK: Vprašal sem: kako ste rekli?
Marko na pol miži. S počasnimi gibi si začne rahljati kravato.
MARKO: Jaz? ... Nič. Nič takšnega. Rekel sem, če dobro pomnim: britje
in dve kapljici parfuma... Veste, čaka me obisk. Se reče, obisk bom
jaz, tako rekoč kavalir. Galantna reč, sentimentalna ... Cz roko pokaže
na tilnik). Pazite, na vratu imam bradavičko! Cmo znamenje ... Bežen
spomin na svojo ubogo mater.
Kot v Matevževi podstrešnici : otroški voziček na velika kolesa. Iz vozička
bolšči debeloglav svetnik krčevito vznemirjenih rok. Za vozičkom okovana
pinja in v njej metla. Prostor je prevezan s prašno pajčevino. Na steni
podoba: sv. Mihael tehta duše. Na glavi svetnika v vozičku gori sveča:
v kolobarju svetlobe Matevž in (pozneje) Marko.
MARKO: Prav, pa kaj bi storil?
MATEVŽ: Karkoli! Predvsem pa nikdar več ne rini z glavo v tuje torbe,
zakaj primerilo se bo, da boš naletel na modrasa. ■
MARKO : Pravzaprav kruto, Matevž ...
MATEVŽ (pokima): Ni kaj reči, kruto...
MARKO (zadrežno): Počutim se kakor aristokrat, maziljenec, izbranec,
kaj vem, od sile dragocen... !
MATEVŽ: Natanko tako: od sile dragocen. Preveč dragocen!
MARKO (zamrmra): Kot podobe starih mojstrov: tolikanj so vredne, da
so v resnici brez vrednosti.
MATEVŽ: Pusti šalo in besedne igre. Praviš, da je Nemec ugriznil?
MARKO: Mož ima sicer nos, za izbruhi bistroumnosti pa nikdar ne trpi.
MATEVZ: Toliko slabše ...
MARKO: ...zakaj?
MATEVŽ: Kljub tej označbi je uganil, da šoferja z brzostrelko ni podrl
Tugo, temveč... nekakšen VpraSáj !
MARKO: Tako ali drugače, zame je poglavitno to, da se je Tugo
izmazal...
MATEVŽ : ... in pri tem prisegel, da ti bo snel glavo !
MARKO: Pravilno... (rahlo šokiran) ...čeprav ni pretresljivo trden v
streljanju. Kadar on pritiska na petelina, ni krvi, je le brenčanje
krogel. Iz izkušnje govorim.
MATEVŽ: Jah... pa bi vendarle bilo razumno, da bi se mu takole...
umaknil, umikal... če bi vaju po naključju pot pripeljala vštric.
984
MARKO: Koliko pa mora trajati tale... razumnost?
MATEVZ: Največ ducat dni. Tugo odhaja. Ven, v hosto. Mesto ga je
izčrpalo. Živci so mu nekako ostekleneli. Preglasno zvenijo in strašno
krhki so.
MARKO: Pogrešal ga boš.
MATEVZ: Bom, seveda... Veselim se dneva, ko vaju bom lahko soočil,
predstavil drugega drugemu.
MARKO: Da, na kakšnem zborovanju veteranov, ponoči, ob harmoniki in
kresu, ko bodo kuharji vrteli vola in rinili pipe v sodčke s pivom!
MATEVZ: Bog nebeški, kako je vse to daleč!
MARKO: Misliš? ... Saj res, kot na onem svetu.
Marko miži. Kravato si je bil razvezal. Zdaj jo potegne izza ovratnika
in pogleda, kam bi jo vrgel: izba je majhna, intimna. V kotu, na peči
s posrebreno dimno cevjo, vrč z rožo. Po stenah japonska grafika, slika
piompejskega psa v vitrini s škrlatnim dnom, plastika dekleta v narodni
noši, gobelin iz nunskega zavoda, ne pretirano izviren, in na žeblju majhna
liška kapa. Na predalniku šatulja, knjige in debelo jabolko.
Marko je sedèl v naslonjaču. Prižge si cigareto, globoko vzdihne in se
— z rokami na kolenih — zlekne.
MARKO: Si torej brala Danteja?
MILUTA : Kako bi rekla... Poskusila sem. Prevod zanič, zraven pa za
tri košare bajeslovja. Ne maram branj, kjer potrebuješ leksikon!
MARKO: Maram, ne maram, zlati besedi! Kaj bo pa rekel profesor?
MILUTA: Zanj bom znala! Na pamet odlomek, pa književno-zgodovinski
podatki in življenjepis. Več dobričina ne terja.
MARKO (zamišljeno, tiho, mehko): Taciti, soli e senza compagnia
N'andavam l'un dinanzi e l'altro dopo,
Come 'frati minor vanno per via.
MILUTA: Tihi, sami in samotni... smo drug za drugim kot menihi šli...
Vidiš, znam!
Na Markov obraz se je med Dantejem zarisala neskončna zagrenjenost.
Gleda v prazno, obradek mu potone v podbradke, zamrmra:
MARKO: Seveda, ljubica, znaš ...
Potlej se mu oči ustavijo, oživijo in okoli ust se kakor namrgodi.
MARKO: Kje si to staknila?
Miluta je rahlo razgaljena: na nogah ima copate, ki spominjajo na per-
zijske. Sedi na velikanskem slonu iz pliša. Slon je na koleščkih, Miluta se
potisne tu in tam za pet pedi e>o podu svoje sobe. Nemara nima več
ko dvajset let. Bogato grivo si je razpustila po hrbtu. Nosi jutrovske
uhane in zapestnico iz bakra. Zvedava, prostodušna, resna, grešljiva, zvesta,
hotljiva pa naivna, z vso svojo ljubeznijo naslonjena na Marka: temu se
obakraj čela že rišejo srebrnkasti madeži. Marko vstane in gre k steni.
Tam visi podoba, izrezana iz tednika in vdelana v pozlačen okvir. Pod
steklom je Hitler v trdih škomjih, za njim visoki nemški častniki, pred
njim, na prašni poti pa vojaki, bojna truma brez začetka in brez konca.
Vmes trije poljski vozovi s ponjavami in na konju jezdec brez čelade.
Pod podobo napis v gotici: IM GLEICHEN SCHRITT UND TRITT AN
IHREM OBERSTEN BEFEHLSHABER VORBEI. Marko sname sliko z
žeblja, si jo ogleda, potlej se z nasmeškom, ki je hkrati zmeden, žalosten
in nekako pomilovalen, obrne k Miluti:
985
MARKO: Deklica vendar, kje si to našla?
MILUTA (ponosno, nagajivo): Dandanašnji tega res ne manjka. . . Našla!
MARKO: Našla, spravila pod steklo, obesila? ...
MILUTA: Natanko tako!... Kaj ti je?
MARKO (prizanesljivo): Vse prav!... Pa zakaj v ta kotiček, kamor taka
truščasta pwdoba res ne sodi!
MILUTA (se guga na slonu. Kadar ga potegne za uhelj, pahne plišasta
igrača skozi trobec kratko kruljenje): Zakaj pa ne? Jaz sem tvoja,
ti si njihov, torej sem jaz njihova!
MARKO : Zafilozofirala si se, p>oiskala kladivo, zabila žebelj in. . .
MILUTA: Tu ni nič filozofije! Je samo resnica!
MARKO: Resnica? Čigava?
MILUTA: Najina!
Marko vrže sliko na predalnik, zmečka na Hitlerju ogorek, se našobi
in počepne k slonu. Pod očmi se mu razlije blagost. Miluta zdrsne iz sedla,
gledata se, vsak na svoji strani slona in čepe. Markov obraz pregrne než-
nost, ganjen in hvaležen zre v Miluto. Ta je izgubila prostodušnost, ki je
bila že mejila na frfravost. Resno gleda v Markove oči, potlej zmigne z
glavo in zašepeta:
MILUTA: .. .najina, ljubi. Najina.
MARKO: Nimam glinastega vrča tule, vrh vratu, namesto glave, pa ven-
dar: ne razumem te.
MILUTA: Nočeš razumeti.
MARKO: Res te ne razumem.
MILUTA: Siliš se, da ne bi razumel. Z obema palcema si tlačiš veke na
oči ! Palca pa ko da si prej v kolomaz pomočil...
Seže mu pod suknjič in mu izpod pazduhe potegne samokres.
MILUTA: Kaj je to?
MARKO : Papiga prav gotovo ne . ..
MILUTA: In ne mlinček za poper in ne budilka in ne strojček za izdelo-
vanje prsnih karamel!
MARKO (ji vzame samokres): Tako nerad gledam to železje v drugih, pa
čeprav tvojih rokah. Nekako ne pristoji ti. Ko da bi se ti v dlaneh
napihnila krastača... (si vme orožje pod pazduho).
MILUTA: Natanko tako! Krastača! In pri tej krastači se začenja vse in vse
končuje.
MARKO: Kaj začenja in kaj končuje?
MILUTA: ...najina resnica. Midva. Najin jutri.
MARKO: Dan meglen, noč nič manj meglena, zdaj mi predeš pa še ti
meglo. Ljubica, razjasni se.
MILUTA: Hočeš?
MARKO: Terjam.
Miluta sede v naslonjač. Komolce si nasloni na kolena, med dlani ujame
obraz.
MILUTA (po premoru): Mislim, glej, takole: kdor je dvakrat, trikrat pre-
bral Uvod h Krstu, temu je v današnjih dneh vse ali pa skoraj vse
docela jasno . . . Počakaj!
936
MARKO: Zelo romantični... ti vznilíljaji razdraženega domoljubja!
MILUTA: Zakaj se posmehuješ?
MARKO: Saj se ne. Rad bi le pripomnil, da je kakor zmeraj tudi dan-
današnji pol ljudi nepismenih, drugi pol pa bere kuharske recepte ali
pa molitvenik.
MILUTA: Ljubi, v dovtipih nisi močan. Nikdar nisi bil.. . Prenehaj!...
In če se povrneva k analfabetom ali k onim, ki so le kuhalniško ali
tercijalsko razsvetljeni, prav: ampak tu je še gospod, ki včasih, kadar
je takole čmo, belo ali rožnato razpoložen, bere, misli in primerja. In
nemara je neštetokrat že slišal, vsaj z ušesi, če ne s srcem, stihe:
. . . Jecé pod težkim jarmom sini Slave, le tujcem sreče svit se v Kranji
žari, ošabno nos'jo ti pokonci glave... !
MARKO (suho): Prešeren, Krst, četrti, peti in šesti verz tretje stance.
MILUTA: Recimo... In če natanko poznaš vse to in ne samo vse to:
kako moreš? Ljubi, kako moreš? ... Gledam te lancknehte, te nemške
soldate z debelimi zadnjicami in z mozoljastimi lici, kako ošabno
se sprehajajo po naših ulicah . . . Kako moreš? ... Ze zavoljo estetike!
Glej, večkrat sem premišljevala: če bi že morala služiti, nikakor in ni-
koli ne bi marala za deklo h gospodinji, ki ni lepa !. .. Veš, zakaj so
pridrli, veš, kako bodo odrcmali! Tudi veš, da si jim le toliko drag.
kolikor je kljusek branjevcu. In vendar.. . ljubi! Ti si tu! S tisto. . .
s tisto krastačo pod pazduho!. . . Kot Valjhun, kot majčken, ne-
pomemben, pa zato nič manj nevaren in, smešno, niti ne sin Kaj ti-
mara, temveč zgolj ponižnega in za domačo pesem vnetega primor-
skega beguna, Martina, pismonoše . ..
MARKO: Nehaj!
MILUTA: Saj sem že!
MARKO: Nehaj, ljuba, prosim te!
MILUTA: Žalostna sem ...
Marko posluša z zmeraj bolj sklonjeno glavo. Oči mu bolšče v prazno. Za
njegovim hrbtom slika v pompejsko smrt prikljenenega psa.
MARKO: Ljuba, potrpi.
MILUTA: Ne morem. Le rada te lahko imam. Gledam ti v oči — vse sivo,
vse požgano, vse le gmajna, s koprivami obrasla. Iz noči v noč so ti
očnice bolj udrte, roke bolj drhtave... Kam misliš in kako misliš in
zakaj ne greš nazaj ?
MARKO: Ne morem ...
MILUTA: Pa vsaj ven, če ne nazaj!
MARKO: Nočem.
MILUTA: Nočeš?
MARKO: Hoja po močvirju... Ko si že zagazil, je povsem vseeno, ali
rineš ali se obmeš. Spredaj je močvirje, zadaj je močvirje, oboje te
izmozga, na kolena pahne, s travami pokrije, posesa.
MILUTA: Je ta čma žrtev upravičena?
MARKO: Je...
MILUTA: Pa verjameš? .. .
MARKO: ...verujem!
987
MILUTA: Te ni strah?
MARKO: Vsak dan, vsako uro, sleherni trenutek. Zmeraj! Strah.
MILUTA (zadržuje solze): Ljubi, s tabo sem!
Iz predalnika poišče zvit lepak in ga razgrne: beštija v razcefranem plašču,
v razšitih škomjih in z boljševiško kapo na razmršenih laseh. Franken-
steinovski zobje. V pèsti bodalo, na bodalu kri, pod krvjo napis TAKO
PRAHA JA KOMUNISMUS!
MARKO : Spravi ... to vendar nima pomena !
MILUTA: Ljubim te!
MARKO (raztrgano): Kljub vsemu?
MILUTA: Zmeraj in vsemu in vsem navkljub!
MARKO: Tudi proti vesti?
MILUTA: Tudi... Se reče: ne vest, razum se mi upira! Vest ko da ne
more vštric z razumom. Bi rekla, pomisli: vest, kako naj rečem, ti
zaupa. Ni čudno, ljubi? ... Da, zaupa! Slišiš, vest ti ne verjame, vest
zaupa... Ljubi bog!... (se vrže na kavč) Pekel naj se odpre! Rada
te imam! Ljubim te! In če boš ti preklet, naj bom še jaz! Za drugo
pa ne vem, nočem vedeti, ljubim te!
MARKO (rahlo zgrbljen in pred kavčem, ki na njem ihti Miluta. Odpre
usta, hoče govoriti, povedati kaj več, pa se ugrizne v ustnice in iz
žepka potegne cigareto): ... Včasih se mi vidi, kakor da je z mano
konec. Ne vem, skratka, konec. Sivi zid in čelo, stolčeno, olupljeno,
udrto, ker je terjalo skozi ta zid.
MILUTA (trmasto): Ne!
MARKO: Meglenega večera bodo štirje soldati prinesli truplo v mrtvašni-
co. Tukajle nad žepkom bo pisalo: Ta in ta, policijski uradnik.. .
MILUTA: Ne!
MARKO (skoraj šepetano): Stari fijakar pred pokopališčem si bo za-
mrmral v brke: Vendarle! Pisar pogrebnega zavoda si bo mislil: Tu si!
Trgovka z rožami bo bziknila: Ušel pa nisi! In otroci, ki se pred ve-
čerjo podijo pod kostanji: To, to je tisti, ki je oče zanj povedal, da je
prodanec, pljunek in stranišče!
MILUTA (steklasta v oči): Ne...
MARKO : Vesoljni narod se bo hehetal, v obraz voščen in s figo v žepu ...
(rahlo zgrbljen, pred podobo, ko da govori zveriženemu psu pod
steklom). Stotniku sem rekel: -Gospod stotnik, sem mu rekel, prav
zares vas prosim za prijateljsko uslugo. Ce bi me zadelo, sem še rekel,
če me ne bi nikdar več bilo, prosim vas, nadzirajte grobarja. Kar se da
globoko naj me položi v jamo, da me ne bi narod kdaj izkopal, zgrebel
izpod zemlje in s samokolnico zvrnil na smeti!...
(sunkovito se obrne) Udaril je s petami: Ne razumem vas, ampak
seveda, obljubljam!.. . (Potlej zamrmra) Vem, držal bo besedo.
MILUTA: Pa ni umika, ljubi?
MARKO : Ni in ne sme ga biti !. .. Včasih me zgrabi silna ... otožnost,
kako naj rečem. Grem po ulici, pa mi je, ko da ne grem! Ko da ležim
kraj greznice, prašen, poteptan, s krompirjevim olupkom v nosnici.
Cezme pa hodijo, hodijo, hodijo.
988
MILUTA: Stori vendar kaj!
MARKO (kakor sam sebi): Kljub skrotovičenosti, zavijuganosti pa je pot
docela ravna.
MILUTA: Prej si tejle ravni poti, če prav pomnim, rekel močvirje!
MARKO : Rekel... Prišel bom do konca, se ogledal : maska smrti, krinka
sonca, kaj sem nosil na obrazu? Kam sta me pripeljali?
MILUTA: Zapletaš. Meni se vidi vse tako preprosto.
MARKO (se nasmehne): Preprosto?...
MILUTA: Povsem!
MARKO (prijazno podsmehljivo): Recimo...
MILUTA (plane in pobere iz predala krokodila: laket dolgega, usnjenega
in nič prijaznega, takšni so nekoč strašili v izložbah prodajalcev
čevljev. Na široko mu razpre čeljust, postavi ga na kavč in zgrabi
Marka za roko): Glej, tam je! On! Žival vojne! Hudič! Smrt! Bližal si
se, opotekal, kot začaran, kakor mesečnik, skozi močvirje, proti žrelu!
Uročen si in vse globlje gazil. Pa reciva, da sem prišla in ti na lepem
obrnila korak.
MARKO: — kot v pravljici... Ampak dandanašnji, ljuba, ni več pravljic.
Vse je zgolj kamen, dim, železo.
MILUTA (obupano): Pravljice so! Pravljice morejo zmeraj biti! Pravljice
so se rodile iz največjih stisk. In v eni od teh pravljic sva midva ...
(pade na kolena in potegne izpod kavča dva nahrbtnika. Prvi je moški,
pol vojaški, na široke oprtavnice, drugi, ženski, belkast, obšit v progah
in ovešen z žepki).
MARKO: Kaj bo to?
MILUTA (si prizadeva z ganljivo skrbjo psa, ki skuša potegniti gospodarja
iz vode): Cula, popotna. Natakne se, poglej, kakor padalo!... Pomaga,
če se zrakoplov vname, zagori, omahne v divjih žvižgih... Omahne,
da bi se zaril v nič zemlje! Me slišiš? (natakne Marku, potlej še sebi
nahrbtnik in gre proti vratom. Marko se smehlja, gleda si pod noge
in si s sunki, zadrežno, popravlja oprtavnice).
MARKO: Slišim, sHšim ...
MILUTA: Bežala bova!... Potonila v mravljišče tujih mest... Krokodil
krvavih zob bo zadaj, daleč, zgolj čeljust, samo žveplena sapa in na
koncu le še čm madež na obzorju... Odprla bova v svet miru, si
sprala prah in znoj in saje, zaklenila vrata in z žebljem pritrdila napis:
Kdor mimo greš, ne trkaj! Tukaj ni ljudi! Je samo pravljica, ki je
ušla od smrti, pobegnila izpod pogorišč. Zdaj bi spala, se naspala in
spočila od vsega strašnega, tale pravljica... Ne trkaj !
Na lepem potrka. Miluta se zdrzne. Marko hitro odpre. Na pragu je agent,
zadihan, star, okroglega obraza. Miluta skoči zad za vrata.
AGENT: Gospod Marko, khčejo vas! Nujno!
MARKO: Ste z avtom?
AGENT: Spodaj čaka.
MARKO: Takoj ... (Spet zapre, nežno objame Miluto in ji zašepeče) Prav-
ljice je konec ...
MILUTA: Konec... Ljubi, varuj se, zunaj je noč!
989
Marko si pred steklom pompejskega psa zaveže kravato, potegne potlej s
palcem križ čez sliko, postoji in prav počasi gre čez prag. Sredi sobe
ostane Miluta. Belkasti nahrbtnik ji visi z ramen. Markov z roke. Z lic
ji teko solze. Gre do slona, ga za j aha in potegne za uhelj.
Matevževa podstrešnica : na mizi natančna skica uličnega kvadrata s hi-
šami, drevesi, kioskom, vodnjakom in stražamico. Matevževa roka vnaša
v skico številke in črtkane puščice. Po kratkem trkanju se vrata odpro
in zapro. Koraki po škripavih. starih podnicah. Matevž počasi spusti
svinčnik na papir.
SAPICA: Prepozno!
MATEVZ: Kaj ...?
SAPICA: Sestra pravi, da je vse dopwldne odpiral iz sobe, kadil, pto kosilu
pa je sédel. očistil pištolo...
MATEVZ (seže v predal in vrže na mizo Tugov samokres): Rštolo? Saj je
nima!
SAPICA: Tvoje ne. svojo pa najbrž. V naši deželi orožje vendar ne velja
za redkost!
MATEVZ: In . . .?
SAPICA: Odšel!
MATEVZ (zaskrbljeno): Kam?
SAPICA (zmigne z rameni): Dolgo se je poslavljal in vmes nekajkrat...
kakor zagrozil: . . . dokazal bom, dokazat grem!
Matevž hrupno vstane, skoči k zidu. Tam visita plašč in klobuk.
SAPICA; Pa menda se jim ne boš odšel na ulico ponujat? . . . Matevž!
MATEVZ (je bil vrgel Sapici Tugov samokres, svojega pa si potisne zad
za hlačni pas. Iz žepka potegne uro): Hitro!... Pridi! (Odsune Sapi-
co, hkrati pa ga zgrabi za roko in zvleče po stopnicah.)
Majhna, temačna tobakarna, pod obokom. Trafikantka, stara, s figico na
tilniku in s čopkom las na čelu, bere z usti in s kazalcem časopis. Na nosu
naočniki, ki jih ima iz docela odvečne previdnosti s črnim trakom prive-
zane okoli glave. Pri vratih Tugo. Kadi, gleda na tlakovano cesto.
TUGO: Oprostite gospa, koliko je ura?
TRAFIKANTKA; Je ni, je ni, pa je bila, zlata in s pletenim zlatim
paskom. Češka filigrana. Pojedli. Krompir, slanina, za poldrugo dzo
zelja. Kmet jo je odnesel. Se hvala ni rekel. In prav je imel. Poštena
kupčija. Je pa pravzaprav ne potrebujem. Glavo vzdignem, jo tako na
desno zavrtim. Zvonik. Pol štirih ... A ne?
TUGO; Pol štirih, da. .. (gleda) ... In nekaj čez.
TRAFIKANTKA: Ze mogoče. V življenju je ponajvečkrat kaj čez. Včasih
pa kaj pod. Primeri se. Pa vi? Tako mladi in tako, bi rekla, živčni?
. . . Čakate ljubico. Ali morda njenega moža?... Ali nisem nesramna?
TUGO: Čakam brata. Se pravi, pismo... Mar se ne vračajo tod mimo
policisti iz zapora?
TRAFIKANTKA; Ah, po trpi te, prižgala si bom luč! (si na desnem xncù
obrne namišljeno stikalo) Tako! Zdaj je svetlo. Vse vem; čakate Do-
minka. Ta vam bo prinesel pismo? Dominek s ploskim nosom in
škrbast v čeljusti? Ni slab, je pa neumen. Od obojega ima korist...
Ali nisem nesramna!... Zivi kot uš, pa tudi hodi kakor uš, čeravno
990
misli, da skače kakor jara bolha. Prinese pismo v zapoa-, odnese iz za-
pora pismo, in tako mu zmeraj kaj ostane v mastnem žepu. Vse je na
Dominku umazano, le škomji ne. Ti se mu bleskečejo kakor kobilji
gobec. Torej Dominka čakate? Dominka z mrožastimi brki?
TUGO: Dominka, seveda.
TRAFIKANTKA: Vidite, uganem! Ampak Dominka ne bo. Naphal se je
menda s fižolom, menda se mu je slepič vnel, moral je v bolnišnico.
Drugim pa tako rekoč ne gre zaupati. Vse vem, ker jih vse poznam.
Pri meni kupujejo tobak. Moj gospod, Dominka ne bo!
TUGO (zamrmra): Pa je, gospa, pa je! Na svidenje!
Onkraj ceste, po pločniku, prihaja Marko. Tu in tam mu korak zastane:
zagleda se v izložbo, bere lepak na steni, ne mudi se mu, najbrž se vrača
proti domu.
Tugo postoji na zlizanih, umazanih stopnicah, ki držijo z ulice v trafiko.
Potlej odločno, naglo stopi. Cesta je prazna. Ob greznici paberkuje golob.
Star mežnar v suknenih čevljih skrbno porneta cerkveni prag. Tugo in
Marko se bližata drug drugemu v trikotniku (vrh trikotnika je cerkovnik
s svojo dolgo brezovo metlo). Mimo se na starinskem kolesu pripelje
vajenec, uzre Tuga in začne zvoniti. Marko dvigne glavo, iz oči v oči se
sreča s Tugom. Roka mu samogibno seže pod pazduho: ne izvleče samo-
kresa. Sname si klobuk z glave in se lahkotno obme v cerkev.
Cerkev je žlahtna, mračna. Pred oltarjem gori večna luč, v lestencu, ki
spominja na kadilnico. V stene so vzidani grbi in kamnite plošče z latin-
skimi in gotskimi črkami. Pod stropom je križev pot, črnikast in v pozla-
čenih okvirih. Skoz lino pada snop svetlobe na oltar. Marko steče vzdolž
klopi, potuhne se za steber, potlej se umakne v spovednico, ki jo zafñra
težka, nabrana zavesa.
Tugo pohiti v cerkev. Zad za Tugom pride mežnar z metlo. Tugo se z
desnico nasloni na kamen z blagoslovljeno vodo (ko da bi se hotel pokri-
žati). Razgleda se in prav počasi potegne iz žepa samokres.
TUGO (cerkovniku): Kje je?
CERKOVNIK: Koga iščete, gospod?
TUGO: Prijatelja!
CERKOVNIK (uzre orožje v Tugovih rokah): Ne tukaj, gospod, ne tukaj!
Tu je bog!
TUGO: Je pobegnil. ..?
CERKOVNIK: Jah, skozi glavna vrata ne...
TUGO: Kaj pa tista, za oltarjem?
CERKOVNIK: So zaklenjena.
TUGO: So tudi vrata za na kor zaklenjena?
CERKOVNIK: Ne vem, najbrž!
Mežnar se začne v stopinjicah umikati pred Tugovim orožjem: zdaj hrb-
tensko, zdaj bočno, tesno ob zidu, proti spovednici.
TUGO: Poglej v spovednico!
Marko odgrne zaveso, zgrabi mežnarja in ga potegne sredi cerkve, ko da
hoče s starcem zaplesati.
MARKO: Ni treba!
TUGO: Hej, pusti starega!
CERKOVNIK (krevka): Ampak gospodje vèndar, gospodje. ..!
MARKO: Mladenič, pojdi svojo pot!
TUGO: CJovoriš kot šolski sluga!.. . Lepa reč.
991
MARKO: Saj ne veš, kaj delaš!
TUGO: To je rekel že oni! (s samokresom pokaže na Kristusa, ožganega od
sveč in časa, vrh oltarja).
MARKO: In strašno prav je imel!
TUGO: . . . Tak pusti starega! Ti, junak iz kazemate, sluga vseh gospodov,
kar jih je prišlo nad nas!
MARKO: Kako si rekel? (Pahne od sebe cerkovnika, ta se opoteče, metle
pa ne izpusti). Kaj si rekel? (Klobuk vrže med klopi. Z rokami гш
križu, rahlo razkoračen, izzivalen, s težko krotenim besom stoji kraj
stopnic, ki držijo pred oltar).
TUGO (zasikano, skoz zobe): Sluge vseh gospodov, sem rekel!
MARKO: Obrni se in pojdi!
TUGO: In ti groziš, škorpijonček? ...
MARKO: Pomagati ti hočem! Beži!
TUGO (podsmehljivo): Zdaj §va sama in nad nama bog! (Zakliče mež-
narju) Zapahni vrata!
CERKOVNIK (zgrabi za veliko kovano kljuko): Takoj, pri priči!
Onkraj ceste, pred trafiko, gruča ljudi. Proti njej jo briše mežnar. Starka,
našminkana, navitih las in v šolnih na zaponko, oprezuje s kukalom (gleda-
liškim) proti cerkvi. Prideta Matevž in Sapica.
VAJENEC: Na policijo bom stekel!
Hoče v sedlo. Sapica ga zgrabi, sune v kot, kolo pa trešči k steni.
SAPICA: Mir, ščene!
TRAFIKANTKA (ki je vendar doživela svoj trenutek): Rekla sem, natanč-
no, kar se da razločno: Dominka ni! Ječarja je fižol pritisnil na bol-
niško posteljo. On pa: Je, je, gospa...! Pogledam skozi vrata, vidim,
zakričim. To ni mozolj asti Dominek, sem zaklicala. Ni me slišal, sta
že bila v cerkvi!
CERKOVNIK (s tresočim se, dramatičnim glasom): Bili, gospa, bili smo
v cerkvi! Trojica! Tako rekoč množina. On in tisti drugi on in ta
malenkost tu, ki je prosila na kolenih: Ne tu, samo ne tukaj, tu je bog!
SAPICA (se skloni k Matevžu in pokaže na vojaka. Ta je povsem mirno
prikorakal in docela po naključju izza vogla): ... Pojdiva! ... Čimprej
stran!
Na lepem priropoče toponos poltovornjak z vojaki. Mežnar steče sredi
ceste, krili z rokami, skače, kaže s prstom proti cerkvi: škripanje zavor.
MATEVZ (obrne oči proti Nemcem, gleda in čez čas pokima): Tu ni več
kaj iskati... Pejva.
TRAFIKANTKA: Gospoda, pokliči ta še policaje!
SAPICA (na moč sladko): Saj vidite, gospa, natanko tja odhajava!
Matevž si potegne klobuk na oči. Z obraza mu je brati žalost in tesnobo.
Hitro gresta mimo Nemcev in po ulici navzgor.
V cerkvi si Marko in Tugo stojita nasproti. Besede skoraj zlogujeta. Glas
jima tu in tam prehaja že v zasikanost, njega napetost se stopnjuje do
poslednje Tugove replike.
MARKO: Bodi pameten!
Premolk. Vanj padejo štirje težki udarci cerkvene ure.
TUGO: Kakor učitelj deliš nasvete!
992
MARKO: Poslednjič ti pravim: iščejo te! ... Pobegni!
TUGO: Jaz pa zadnjikrat: obmi se, molči in, če hočeš, moli!
MARKO: Ce je tako, kavboj, pridi bliže!
TUGO (zamrmrano, skoraj že zlovešče): Umazanec!... Človek brez po-
nosa ... brez časti! ... Izdajalec! . . . Bliže, praviš? Prihajam!
Tugo trikrat ustreli. Marko se sključi, zgrabi se za trebuh, potlej se
zravna kakor trstika, ko je veter mimo. Zatava sem, tja in po stopnicah,
se s pestmi nasloni na oltarno mizo. Glava mu zakinka. Izvleče samokres,
ne strelja: z nekakšnim krčem ga potisne po platnenem, s čipkami obšitem
prtu.
Tugo pobegne mimo balustrade. Odpahne vrata: sredi ceste vojak, na preži,
razkoračen. Toča krogel se usuje iz njegove brzostrelke. Pred trafiko je
ostala, mirna kot na promenadi, starka v šolnih in s kukalom. Tugo strelja,
pa se zasuka na petah, obesi se na kljuko, okoli sebe, v prazno. Orožje
mu zleti iz rok, Z dlanjo si pokrije oči. Krevka, gré po ploščicah proti
oltarju, pijano, kakor slepec, z rahlo stegnjeno roko.
MARKO: ...Idiot! ...Idiot!
Marko se sesede pred oltarno mizo. Tugo pride do stopnic, se spotakne,
pade, stisne roko v pest in obmiruje. Iz line lije na oltar svetloba. V tej
svetli packi sredi mraka leži Marko. Na stopnicah, z glavo že pri Markovih
nogah. Tugo; nad njima pa črnikasti, ožgani, prašni Kristus.
Pokopališki zid, drevo v majskem cvetju, sinjina. Pred zidom križi, plošče
in steza, posuta z gramozom. Del strehe na mrtvašnici: sive skodle in
okrogla lina. Vse tiho, le tu in tam se vrane krik zaplete v pesem OBLAKI
SO RDECI. Med grobovi, sredi kolobarja odmetane zemlje, jama. Na lepem
se iz groba vzdigne glas:
GROBAR: Gospod hauptman, zdaj pa bo, a ne?
Vse je tiho. Spet se iz groba vzdigne ponižni, dobrovoljni, malce že ne-
strpni glas.
GROBAR: Pravim, gospod hauptman, če bo zdaj dovolj in kakor ste želeli?
Ob grobu škornji, pa jahalne hlače, suknjič in za pasom samokres: Matevž
je v uniformi. Nosi kapo z zvezdo in na rokavih častniške našitke. Komolec
leve roke drži na pèsti desne, z dlanjo levice si je bil objel obraz. Gleda v
grob, se kakor zdrami in spusti roke.
MATEVZ: Dovolj, Viktor, le pridi ven!
GROBAR: Bom še malo počedil, gospod hauptman!
MATEVZ: Le očedi, Viktor.
GROBAR: Samo v roke si bom še pljunil, pa bo!
Za Matevžem stoji mojster Dolinšek: kakor zmeraj čist in zlikan, v polo-
ščenih čevljih in s klobukom v roki.
DOLINSEK: Kdaj ju boste prekopali?
MATEVZ: Jutri... Popoldne.
DOLINSEK: Skupaj?
MATEVZ (pokima): Skupaj ... Tudi starši so tako hoteli.
V travi, na dveh polenih in na otepu slame, stoji velika nagrobna plošča.
Obakraj plošče sta prislonjena dva venca iz smrečja. Matevž si sname
kapo in oščetka s plošče slamnati drobir.
Odideta po stezi. Kraj groba ostane plošča: pod jajčasto obrezanim steklom
dve fotografiji, Markova in Tugova, imeni (Marko Manfreda, Tugo La-
harnar), zvezdici rojstva, križ smrti in napis, črn, ¡globoko vklesan:
PADLA STA ZA DOMOVINO.
Pod napis se v lopatah sesuva mastna, črna zemlja. Zamrmrana pesem
OBLAKI SO RDECI.
3 Problemi
993
FRANCEK RUDOLF: PESEM O ROŽAH
1. (Nemir)
1.
Zaspala je. V joku.
»Vsaj s prstom migni,*< je rekel.
Želela je fanta, ki bi jo spremljal v kino.
In ki bi pristajal k njeni zeleni obleki.
Poljubi so popustljivost pijancev in pubertetnikov.
Gibi, ki niso udarci, so konvencija.
Vesela bi bila, če bi jo on kaj vprašal.
Ali če bi ji kdaj kupil cvetlic ali kostanjev.
Nobenih umikov. Nobenih premirij. Nobenih
umikov, nobenih premirij.
Preveč ga je strah.
Zaspala je.
V joku.
Ni mogla več migniti niti s prstom.
Zbudil jo je.
Ni mogla bedeti, niti spati ni mogla.
>*Migaj s prstom,« je prosil.
»^Pa čeprav z najmanjšim!«
2.
Ljubim morje, morje je nabreklo,
čoln plove čezenj,
morje ni nič manj nabreklo.
Ti pa postaneš ravna gladina.
Prosojna v svoji utrujenosti.
Brezbarvna v želji po spanju.
994
Položim roke pod tvoje telo. Crne roke.
In vidim se v tebi kot v zrcalu.
V zrcalu vsakdanjosti — moj lažni pogum.
3.
Narcis je moral biti skrivljen in grd.
Cim bolj sem grd,
tem več se moram gledati v zrcalu tvojega telesa.
Premalo mi je eno zrcalo.
Tebe, ki si zaspala, tebe, ki si prosojna gladina,
z zobmi, in koleni razbijem in gubam.
Vsako -tvojo roko, vsako tvojo gubo
bom znova izravnal v zrcalo. To bom počel,
dokler ne umrem. Ne umrem od žeje.
Bojim se: Ustrašila se boš svoje smrti
in odprla lažna usta s posmehom: »Moj si! Lep si!«
in v istem hipu
ti sam šepetam: »-Tvoj sem. Lep sem. Prijatelja sva.*
II. (Prevpč sem popoln)
Saj bi ti dal teh nekaj lepih dni.
Saj bi si dal teh nekaj lepih dni.
Pa se bojim.
Kolikor daleč seže oko:
Hribi. Klanci. Drevje. In še večji hribi.
In vse pokrito s sijajno lepoto snega.
Moral bi se zadaviti: da bi bil
ves bel in enak in umirjajoč.
Moral bi se pokriti z debelo odejo.
Laži.
A prav tega, da si srečna, da sem srečen
in z debelo odejo pokrit, se bojim.
995
2.
Ti si gnilo morje, usmrajeno, bolno,
polno lenobe in mrtvih semenčic.
In strahu pred nosečnostjo. In neprebavljenih makaronov.
«
Ti smrdiš po odvrženih besedah in kretnjah.
Ne upaj — ničesar se ne rešiš,
ko z naglico odvržeš obleko.
Stare strnjene solze, ponočna praskanja, bacili,
neodtečena kri — zato bom kot mrzel tok, ki ubija plankton
kot hitri tok, ki odnaša pesek in travo.
Nož bom.
Prerezal bom vse gnile bule. In zaspal pijan gnoja
s spoznanjem, da ničesar ne morem.
Premalo sem grd.
M
Na koncu, na koncu so rože,
meso spominja na bule, črvi se vneto plodijo,
kosti so cevi za vlago, imajo okus trohnobe.
Rože pa so rdeče. Dišijo. Dišijo.
Oblaki so visoko na nebu — trakovi in ovčke.
In noži in veter so drugje. Ne tam, kjer ležimo.
Mimo pride dekle — čista, sinja gladina.
Utrga drobno rdečo rožo.
»■Vzela jo bom — naj me na očka spominja.«
996
Odsevanje daljave
Franci Zagoričnik
Cisto res je, da je vse nekako na voljo, vse, kar je bilo, a od tega ni
mogoče ničesar izbrati; pa ne zato, ker se vse to ne da prijeti, ni mogoče
prevajati iz tega, kar je bilo, v tisto, česar še ni; sploh se ni mogoče pri-
bližati, preprosto spet občutiti in s tem vzpostaviti vsaj misel, premišljati.
Na lepem ni ničesar: mahoma se prikaže pa spet zbledi, raztopi se v brez-
oblično poplavo-, kakor meglica izgine in se spet nakaže v bledih obrisih,
sestavljenih iz nevidnih delcev kdove katerih hlapov, katerega lista ali
bilke; toda tega, kar se mi zdi v tem trenutku najbolj pomembno, spet ne
zastavim. Čeprav je treba prebroditi, tipati okoli sebe, dokler se ne pokaže
stena na drugi strani prstov in bo zato kar na mah svetleje. Potem se bom
mogel ustaviti. Lahko se bom oklenil zidu. Naslonil se bom nanj, ali pa se
bom spustil k njegovemu vznožju in se bom ogrel v njegovem zavetju.
Ko mi bo zadosti toplo, se bom plazil ob zidu in bom za gotovo prispel
tja, kamor sem že ves čas namenjen. Predvsem pa ne bom več ihtav in se
mi ne bo nikamor več mudilo, samo da pridem do zidu, brez katerega
sem zdaj tako, kakor da bi bil slep. Odrinem kakšno knjigo. Delam si
prostor, čeprav ga imam že v izobilju. Moram čimveč odriniti, da bom
imel čimveč prostora, veliko več, kakor pa potrebujejo roke na mizi. Zato
pa se lahko v nekem trenutku preselim v svojo mladost, na travnik ob
naši reki: trava je, z jelkami in jelšami obrasli breg, z jesenom in s hra-
stom, z lipami, jaz pa sem še zmerom slep. samo da vem vse to, nepre-
makjlivo vem, kar je nepremakljivega okoli mene. Dobro razumem svoji
razkriljeni roki in sonce na svojem licu. Potem so zvončki pod grmičjem,
potem diši lipa, potem moram ta kraj zapustiti in zaviti v gozd in najti
zid. Odrinem še kaj od sebe, še kakšen kup predmetov, še kakšno krtino
utečenosti. Imam kar v redu oblikovano zunanjost, pravilne nazore, sku-
šam, da bi se kar se da ujemali s tistimi zaželenimi, ampak nekoliko hočem
biti tudi nasilen: saj ni mogoče ničesar početi v vsej tej skladnosti po-
hištva in opravil. Sploh pa, ali je treba kaj početi, ali je sploh potreba?
V naslednjem trenutku se vprašujem že drugače, vendar se vztrajno ob-
račam proti neznanemu. Odrinil sem zadosti prostora. Nekatere stvari še
prihajajo sem nepovabljene. To je ta neudobni stol, to je ogenj, včasih se
oglasi cesta in vrabci zunaj kričijo zato, ker prezebajo. Cas je, da zagrnem
tudi to,
seveda ne docela. Saj ne vem, kaj me bo doletelo in docela niti ni
mogoče biti popolnoma tukaj in popolnoma drugje ob enem: ni mogoče
997
biti tukaj, ne da bi bil tudi di-ugje, in ni mogoče biti dmgje, ne da bi
ostal hkrati tukaj : ničemur se ni mogoče popolnoma izogniti, četudi so tla
spolzka in tako tanka, da se bodo že ob samem dotiku drobila. Moje sto-
pinje v polomljenih travnih bilkah bodo obvisele v breztežnosti, padale
bodo in se naprej drobile in nazadnje ne bo ničesar za oko, ničesar za
oporo. To pa bo skrajni čas, da se ustavim, da se spet enkrat upravičeno
vznemirim, da se ustrašim nadaljevanja takšnega potekanja in se drugače
oprimem tega, kar me obdaja. In to, in to takšno je tu v vsej svoji neza-
nesljivosti toliko zanesljivo, toliko nezanesljivo, da "me v hipu že spet
odbije, toliko trdno, da se že pogrezam v to trdoto, ker me izdaja, ker mi
prav ta hip ničesar ne pove. Potem se nakopiči v upor in mi vnovič na-
znani, kako z mano ničesar nima. Nedostopno je, vrže me iz enega svojega
prostora v drug svoj prostor, jaz pa obvisim. Nekako se še dotikam teh
predmetov z udi, s pogledi, ampak ničesar ni, kar bi imelo kakšno težo,
kakor da se res ni mogoče spustiti iz neke skrajnosti v središče, temveč
vedno le v drugi krak tega neprenehnega nihanja, ki se piše z veliko,
v resnici pa nima sredine, je samo neki videz, neka vsota tega gibanja,
črta, ki priteka iz nikdar nam znanega območja in se zdaj in tu neprene-
homa obnavlja. Nekateri si kupijo košček zemlje za svoje razpadanje,
naročijo si krsto, godbo na pihala, ali duhovnika. Zvonovi ne oznanjajo
rojstva, temveč samo pretrgan j e te črte, in dosti imajo opraviti že s tem,
dasi človeka bolj zanima, kako se kakšna stvar pričenja, kako poteka,
ker je najbrž treba v tem iskati vzroke, zakaj se vse tako končuje, tako
samovoljno, tako brez vprašanja. Gotovo je že vsakič na začetku kaj
narobe. Zvonovi zvonite k rojstvu, ali pa utihnite, in naj bodo stvari jasne,
kakor potekajo, zato da bi človek vse to uravnal, če ne to, da bi vsaj lažje
privoljeval, in svet ne bi bil samo približen, v nekih mejah človekovega
zaznavanja, ali razdeljen na nešteto svetov. Zvonite to nihanje, nihajte
to zvonjenje: avemarija-marijaave-avemarija-marijaave.
Kakšno pa je naseljevanje teh zvočnih ptic. Poplavijo vso dolino in
se vzdigujejo ob gori, visoko se vzdigujejo ob njenih stenah, ampak te
so redke, zakaj dolina je prebogata in gosto naseljena, zato se širijo v
vse njene smeri. Sedajo med brazde, zavzemajo ostrešja, kljuvajo v okna:
umrl-je-ni-ga-več-umrl-je-ni-ga-več. Zasedejo svoje veje, a malo se po-
mudijo: že jih ni več, že napravijo prostor za naslednje. Zato pa potem
rasejo trave, zato pa dehtijo rože, prav zato pa je druga stran gore gola
in mrtva: mari ja! Spet se nov roj požene čez, potem popadajo med bilke,
pognojijo prst, izginejo, nebo je prazno, kaj pa naj tudi bi v tej praznini,
za koga. Nebo je pripravno samo za pota. Potuje pa se različno, bodisi
v premišljanju, ali pa v snu. (Nekoč so bili na svetu tudi dvonožci), zdaj
(pa) človek komaj obide kakšen kos poti, sicer se pa samo še ziblje.
Pravi: šel sem tja in tja. Ni treba, da bi s tem razumeli nekaj določnega:
to je lahko blizu, ali pa neznansko daleč. Ne vemo, da mu bodo okmeli
udi, tudi jezik bo tako neraben, da ne bo mogel njim ničesar povedati.
V nadomestilo za to nesrečo bo hotel še dalj, zraven pa bo kar naprej
govoril, ne da bi kaj karkoli pomenilo. Le reklamni stroji lahko ves čas
govorijo ugodno poleg tega, da človeku v vsem zadostijo. Ne zamudite
998
priložnosti: bog Dior vas bo osebno obiskal v hiši, bog Hladilnik, bog Fen
in boginja Vlačuga. Treba bo res, treba bo na pot, ne sicer v ta prekleti,
neuničljivi sneg, tega je bilo zadosti za to življenje. Tega rajši kdaj drugič,
po naslednji vrnitvi, ko bodo noge že obrabljene, proti koncu, da ne bo
treba predolgo prenašati. Treba bo res.
Vendar je to že vse bilo. Natanko vem, kje se je začelo, le da je tisti
trenutek preveč nedoločljiv in ga imam včasih že v pesti, a takrat ravno
ni potrebno, drugič pa je neizmerno dolg in se lahko v njem zgubim,
ne da bi se dotaknil katerega njegovih delcev. Tudi to je mogoče. Prav-
zaprav je res tako. ko pa ni nobene izbire. Jasno je, da je nekaj bolj.
drugo manj, da je nekaj več, a spet nekaj drugega je komaj kaj, vendar
ni izbire. Ni mogoče ničesar zanesljivo predvideti, ne za naslednji tre-
nutek, ne za tega samega, komaj še za tistega, ki se že odmika, ali pa
za tiste trenutke, ki že rahlo izginjajo iz pomnjenja. Treba je. Sonce se mi
že osiplje z ramen in kmalu me bo pokrila noč. Školjke bodo klele moje
čeljusti. Dajlanka se bo ognila. Kaj vse se lahko zgodi, ker bo imela
preveč časa za izmikanje in prekratko pot za igro. Mogoče pa sploh ni
bilo tako vroče, da bi se bil breg vnel. Bilo je vroče, ker je gorel. Zdaj
že ni nobenega dvoma več o tem. Tudi kaj drugega je že jasno.
Na primer: kako se vedno znova znajdem na suhem, čeprav diham s
škrgami, zakaj zmeraj me vleče v tisto, kar je močnejše, naj so mi mar
vsa ta neusahljiva debla ali ne, ti nepremakljivi bregovi, pa čeprav je
struga zaradi njih, saj kaj bi bilo sicer, kaj bi bilo s tem tokom in sploh
z ribicami. Vse to je lahko tudi brez mene, miza ostane, zid ostane in
pozneje kakšen še poreče: tu je bil ta pa ta. Ce bi mogel, ne bi zapuščal
vode, ostal bi v tem planktonu, ostal bi v svoji amorfnosti, v neprebujenem
kaosu. Zdaj pa je tukaj ta prod tako razumen, tako popoln. Zdaj pa je
tukaj to prelivanje, to gomazenje, to žuborenje pesmi, radostno frfotavo
odkimanje, triumfalno v svojem minevanju, klavrno v svoji nenehnosti.
Vsega so krive tipalke, te neogibne stražarke lupine, stražarke ognja
z neuničljivo mikrozavestjo; breg, ki hoče goreti; gora, ki se hoče roditi;
veter svojega pepela; prst svojega vina; morje svoje neizmemosti. Mačke
nosijo svoj plen. Smetarka prenaša smrdljive krpice. Kakšne reči so
dosegljive, ampak malo od vsega, komaj toliko, kar obkrožajo gore.
katerim lahko rečem: te gore, ker tudi so te gore, ne da bi s tem pod-
cenjevali koga, ki si gore komaj lahko predstavlja, tako kakor si jaz
težko predstavljam morje.
Katerikrat se človek seli tja dol, da si malo pregreje kosti. Stroji
enkrat na leto izprežejo. Nekoliko se sprostijo, nekoliko se povrnejo k vodi.
nekoliko se poribijo, nekoliko se vkačijo. Amfibije obljudijo obale, obale
se naselijo ob morju za nekaj časa, potem se vmejo na strogo določen
prostor, neštetokrat popisan, točkovan, kategoriziran, usmerjen, zazna-
movan. Svet pleše v preučevanju rakastih obolenj, identificiral sem Hitler-
jevo truplo, seveda so tudi reflektorji opravili svoje, kot so Ingrid Wendel,
Emmy Puzinger, Michèle Colberg, Monique in Felix Heininger, Fernand
Leemans, Helmut Loefke in Hugo Dümler zveneča imena nastopajočih,
sredstvo proti plevelu, sreča odigra nekaj prizorov v kostumu, ki bi mu
999
po domače rekli rjuha, izbrala je med pet tisoč sedemstosedmimi podra-
žitve v Britaniji. Kdaj pa kdaj se prikaže sonce na obrvi preproge. Zima
je že vse predolga. Se poslednji dinozavri bodo izumrli, potem bo samo še
groza, večno prehajanje v oledenelost, večno do konca trajanja, vmes pa
bo nekaj milijard videzov, nekaj prgišč enodnevnic za ptičja usta, zave-
rovanih v nesmrtnost, in kakšni plodovi, kakšni nerazumljivi plodovi iz
Afrike. Ne silite me v naštevanje, zakaj vse moram plačevati sam, tako
jajca iz Izraela, tako jabolka iz Svice, tako bombe za Vietnam. In tako
naprej.
In tako Dajla. Lahko bi mirno sedli za trinogo mizico in priklicali
par duhov. Zdaj pa je že prepozno. Vlak je že odpeljal in od prihodnjih
možnosti se vrača na poslednji tir minulega. Vse se je že zdavnaj pričelo
v svoji neponovljivi obliki. Vse že nekako traja in se kopiči za nadalje-
vanje minevanja. Zato se vse spreminja in kar naprej kakšni zidovi odsto-
pajo svoje prostore drugim prostorom in kar naprej kakšna misel sproži
kakšen plaz, ker je nekoč kakšen plaz sprožil kakšno misel. Pride pa tudi
tako, da vse usahne, da se struja ne odžeja, da se ne zastavi dolga pot,
a kaj je potem, a kaj je glad, pot sama, prepuščena lastni ravnodušnosti,
hudournik jo prezira in sonce pomiluje njen prah, glad sama, zapuščena,
pot in glad.
Saj, saj ... Službo imate, dobro zaslužite, imate dom, družino. Kaj pa
še hoče? To je navsezadnje vse, kar lahko človek doseže. Drugega mu ni
treba, drugega nekako sploh ni, ostalo je samo tako za zabavo, da mu
mine čas. Nekaj ima človek tako in tako, če pa nima tega, ima kaj dru-
gega, avto, poletno hišico, kakšne prijatelje, ali kino, nekaj že, nekaj prav
gotovo, kaj še hočete, kaj sploh hočete,
saj, saj ... Nekaj se vam suče. molčim. Kaj pa drugi. In če naj bi bil
to izgovor, kaj pa jaz. molčim. Kaj pa to, da mi vse to ne zadošča, molčim.
Kaj pa to, da je vse to tako prazno in votlo, molčim. Kaj pa to, da so vsi
odmevi zunaj votline, da se človek upira ali karkoli in jih ne spusti noter,
molčim. Kaj pa navsezadnje to nebo, naseljeno z grožnjami od vsepovsod,
kam se bomo zatekli pred uničenjem vsega, kar smo in kar nas sestavlja,
molčim. In če je vse to izgovor, kaj pa pot in lakota, življenje, ki vsakogar
sili k obstoju in ga ne izpusti, pa najsi se vozi ali odpira konserve. In če
hoče pustiti vse to in oditi od tod in hoče hoditi peš in se ne boji biti
lačen in žejen, molčim. In če hoče raziskati svet in se prepričati o tem.
ali bo res lahko živel, kakor mu zatrjuje videz, ali mu bodo otroci zrasli
in bodo imeli svoje življenje. Ne splača se odpirati ust. Vse bi bilo narobe
in odveč, najbolj bi bilo narobe tisto, kar bi se zdelo, kakor da je prav.
Torej se lepo nasmehni.
Ne, našega fanta ni doma. Ne prihajajte drugič, molčim. Pa še tako
nadarjeni ste povrhu. Ja, kaj pa še hočete poleg vsega drugega, molčim.
Kakšen izreden privilegij za lumpenproletersko mentaliteto. ko bi bil ti
moj sin, bi ti jih že nekaj pokazal, nekaj bi ti jih izbil iz glave, in pusti
pri miru mojega sina, molčim. Mi smo že zadosti plačali.
Odprta je. Vedno je odprta. Zato smo si izmislili vrata. Zato zame-
tu jemo kruh. Tatovi so samo zato, da smo lahko priklenili psa. Zato da so
1000
ključavnice. Zato da so obzidja. Izkopali smo jarke in spustili vodo. In še
obrnemo hrbet vsemu. Bodimo siti in krotki in ne izzivajmo tistega, kar
je nekje daleč ali v nas in lahko udari in bodo zaman vrata in zidovi
in skrivanje za vekami. In bo samo še pot brez konca, dolga in pusta.
Le ponekod bo kakšna jalova senca, ponekod bo kakšen prazen potok in
kakšno golo skalno omizje.
(ostali zapisi)
Čvrsto se oprimi. Naskočili bomo ognjišče. Potopili bomo lica v svet-
lobo domačnosti. Vsakdo se lahko priključi. Vietman pleše in poje. Požar
je videti prav iz te smeri. Vendar se v noči človek zmoti. Mislila sem.
da gori naša hiša. Bilo me je strah. Bala se je in ne da bi ravno hotela
izrabiti ta požig, je lahko zajela malo več in končno rekla »naša hiša«,
čeprav ni bila njena in je bila daleč od tega, da bi mogla karkoli imeti.
To se je zgodilo enkrat, dvakrat, dokler ni postalo že čisto vsakdanje in
nas je samo še kdaj pa kdaj prignala radovednost. Hiša je bila vedno bolj
njena, vendar pa smo bili nazadnje že vsi daleč od tega. da bi mogli
še kaj imeti. Kar naprej je kaj gorelo in kadar se je zmračilo, se je zdelo,
da je požarov vedno več, ker so se zdaj videli tudi tisti, ki se čez dan
navadno niso mogli videti.
Ogenj se je vztrajno širil. Gore so gorele, gozdovi in trava krog in
krog. Bil sem v sredini, na otočku, kjer še ni gorelo. Ob meni je bila neka
žival, neka zver, ki jo je ogenj ukrotil. Nikamor se ni bilo mogoče umak-
niti. Zato sva obstala tam in strmela skozi špranje svoje telesne vkle-
njenosti.
Bilo pa je tudi drugače. Po dolini se je valil črn dim in je pokončeval
vse, kar je dosegel. Vse reči, žive in mrtve, so se v dotiku z njim spre-
minjale v prah in pepel. Drugega ni bilo, kakor bežati proč od tod.
Samo bežati, bežati dolgo in do onemoglosti, četudi brezglavo, četudi se
valiti po tleh, kadar odpovedo noge, plaziti se dalj in dalj pred poplavo,
ki se kar naprej približuje tvojemu telesu. In ko je telo že pretežko in ga
ni mogoče več premakniti, takrat je treba biti samo še ptica, četudi ptica
brez telesnosti.
Hotel sem biti že enkrat velik, zakaj zmeraj sem moral streljati s
praznimi rokami. Ljudje so bili sicer zadeti, a nikakor niso hoteli padati.
Vedli so se, kakor da me sploh ni, kakor da se zame ni treba meniti.
Pogovarjali so se in se smejali. Orožje so držali v rokah, ali pa je bilo
kje naslonjeno, da sem lahko segel po njem in sprožil. Nikoli dosti resno,
nikoli dosti resno. Gotovo je bilo tudi težko. Včasih sem se skrivoma
s prsti dotaknil orožja. Cisto malo. Malo sem pobožal puškino kopito in
že sem bolj samozavestno pogledal okoli sebe in hotel sem, da bi me kdo
videl. Nekoliko sem zrastel, in jutri, kdaj pozneje, jo bom lahko vzel v
roke, videl bom, kako je težka. Mogoče je še ne bom mogel vzdigniti. Bog
ve, kako je težka. Dozdaj je bila še kar nepremakljiva. Streljal sem, in
obrazi, resni in možati, so me kdaj pogledali v svoji smrtnosti, in bil
sem zadovoljen; drugače nisem mogel nehati, kakor zdaj ne vem prav,
kako bi mogel začeti.
1001
CVETKO ZAGORSKI: VARIANTE
Vilez brez meča
Vsak vitez naj
vzdržuje svoj meč
oster in svetal...
(Iz srednjeveškega
viteškega pravilnika)
Ah, ti vitez,
vitez pijani,
razcapani,
kaj si v krčmi ob cesti
zapil svoj meč,
vtem ko je postiljon
konje menjaval?
Si ga kraj postelje pustil,
ko je petelin skočil skoz okno
na posteljo,
ti pa na piano?
Ti ga je kak d'Anthes
z masko dobrotnika
zbil iz pesti,
potem ko ti je pljunil
na čast in poštenje
in te užaljenega obraza
povrh na dvoboj še izzval?
In tako si brez meča ostal,
brez obrambe, zastave,
brez orožja, grba in slave
in brez svoje dame,
medtem ko so vitezi z grbi
svojim damam mednožja pozaklenili.
1002
Ah, ti vitez
Skrhani meč
Izgubljeni meč
Zmehčani meč —
kdo si brez meča
kaj si brez meča
ni te brez meča
in tvoja moškost
je klopotavi
zaprt ek
in glava je boben
goltanec je rana
beseda je molk
in v prsih srce
lačrm podgana.
lahko grem
Lahko grem na jug
na sever
vzhod ali zahod
med zvezde
ali v pekel —
vse poti vodijo k sebi
in sem povsod.
Vse bi rad
še enkrat obsegel,
pogledal v vsak kot
tega osončja
vse stvari s sabo odnesel
na pot —
sladka sla
ta vednost
da je brez konca Rimskih poti
in da so ta modri prah
ki se umika očem
sami svetovi
oči
nedra
roke
pristani
potop in vstajenje
neskončno življenje
življenje
1003
iudež
Dan je spet dan.
In ponoči
sijejo zvezde z neba.
Kadar dežuje,
kaplje operejo zrak,
da je bolj rezek
in čist.
Včasih
se pisana lestev
razpne čez nebo.
A sneg je prt,
pod katerim dremljejo
pričakovanja.
Dan je spet dan.
In ponoči
sijejo zvezde z neba.
1004
Iz ka - svela
Boris Paš
Stari Egipčani so verovali, da se v vsakem človeku skriva njegov
Ka — dvojnik, ki živi še po njegovi smrti, dokler truplo ne razpade.
Cez jamo bunkerja skačejo šolarji; aktovke so zmetali na kup v trato
ob vznožju gomile kraj œste; sonce tone proti zahodu.
Po zatišni ulici vil z vrtovi ti prihaja nasproti tršat deček, osvetljen
izza hrbta; njegova obvladovana hoja ali sklonjena drža аИ pa morda
zgolj razpoloženje, ki ga kaže ta pogled, te pritegne, da pozabiš na vse
drugo. Opaziš, da v privzdignjeni desnici malomamo-odkrito nosi nož,
katerega navzgor obrnjeno rezilo se od časa do časa temno-belo zablešči
v žarkih poševnega sonca; pozoren postaneš nanj. Razkoračiš se, da priča-
kaš tega dečka: ko dospe do tebe, mu, še preden te utegne miniti, rečeš:"
»Kaj imaš v roki?«
Deček obstane s pobešeno glavo, poslušno kot vprežna živina.
»Daj mi tisto sem,« mu potrpežljivo veliš.
Ne gane se.
»Takle nož ni za otroke,« poskusiš z lepo besedo. Vendar je očitno
na to uho gluh.
»Si slišal, kaj sem ti rekel!« mu zagroziš, medtem ko se skloniš nadenj.
»Daj !« izprožiš dlan.
Ko ves čas ni vzdignU p>ogleda, se tudi zdaj ne premakne. Z obema
rokama ga zgrabiš za ramena in streseš.
»Si slišal!« zakričiš — lahko bi steni. Zagrabiš ga za zapestje, da bi
mu izvil nož. Toda po mačje odskoči, naglo, da ga od samega presene-
čenja izpustiš; toda za čudo ne zbeži; kakor mlad bikec na paši dva koraka
vstran zavzame napadalno držo s sklonjeno glavo — in, pri hudiču, pre-
strašiš se ga! Toda kdo bi se resno bal takegale frkovca? Odločno stopiš
k njemu; opaziš, da stiska ustnice, kot da mu gre na jok, in da mu oči
temne od nerazsodnega pogleda.
»Kaj ti je?« ga sočutno vprašaš, z glasom, ki se hoče približati. Ves
trd stoji pred tabo, le lahen drget mu spreletava koščeno telo.
»No, kaj je?« se pripogneš in stegneš roko, da bi ga pobožal. Ne do-
takneš se ga še, ko se spači, da izrazi skrajni stud, pomešan z grozo,
in ga zgrabi v pasu tak krč, da se zvije v dve gubé; ko počepneš k njemu,
da bi mu za brado vzdignil solzni obrazek, pa se s suhimi, razgorelimi lici
1005
in razprtimi očmi radostno vzpne kakor se sproži pero, osvobojeno pri-
tiska in te z daleč nazaj zavihtenim nožem zakolje.
V	senčnatem hladu sredi gozda si; med visoko podrastjo, ki te plazi po
hlačnicah, stopaš navkreber; udira se ti.
Ze na vrhu, na gozdni poti se med nizkimi vejami gubi srednje velika
prijateljeva postava; v njegovih rokah slutiš lopate, ki se jih drži še sveža
zemlja. Pogled nanj te prizadene; vendar ti je tisto, kar sta počela še
pred nekaj trenutki, že tako odmaknjeno, da se ti ne zdi več resnično.
Podvizaš se, da bi ga dohitel.
V	avtu, ko požene motor, ga vprašaš, kam je namenjen. »Domov,«
odgovori. »Na..ga dopolniš. »Kaj ne veš, da že davno ne stanujemo
več na...?« ti odvrne jokavo, z očitkom v zagnanem glasu, da se prècej
oveš, da si ga polomil, in ti postane žal, ker si ga spomnil nesreče, ki jo
mora prenašati po krivdi tvojega brata. Iz vile na... (prazna je) se že
čez trenutek prikaže na vrtu, pohvalno hitro, toda s pravim, že kar na-
pihnjenim rumeno-rdečim gumijastim čolnom na rami. »Kaj bova šla
s čolnom?« ga začuden vprašaš; v odgovor ti večkrat živo pokima, kot
da te vabi, da se udeležiš nekega njegovega skrivnega konjička, katerega
se že vnaprej veseli; »Kako?« ga gledaš nerazumevajoče; še skuša vztra-
jati, narejeno osupne, toda ko sprevidi, kako trdno odločen si v svoji
nameri, mu v drži, ki postaja čedalje bolj mlahava, začenja izginjati z
obraza migljajoča pretkanoet, dokler ne zleze popolnoma vase in z odpo-
vedujoče kretnjo, topo, ne spusti čolna na tla. Ko se hočeš že odpraviti,
ti nejevoljno zakliče: »Kakšne čevlje pa imaš? Kaj na nič ne misliš!« Po-
gledaš se pod noge in prepričaš, da so čevlji od lazenja po hribu v res-
nici vsi blatni; še dobro, da je opazil. Ko si jih osnažiš, končno gresta.
Dvorana je nabito polna. Prebijata se skozi gnečo in prodirata ob
steni, dokler ne dosežeta dveh praznih stolov v eni od prednjih vrst.
Spredaj se vzdiguje oder, ki pa je prazen; na steni visi slika nekega vodi-
telja ob odru vodijo v naslednji prostor neopazna sivo zelena vrata; z očmi
iščeš brata; domisliš se, da bo gotovo v prvi vrsti; mimogrede ošineš sosede:
čeprav ni ničesar videti, izteguje možak zraven tebe svoj bivolski vrat,
da mu vozlasto izstopa nabrekla vratna žila; nekje sredi množice te zbode
v oči fanatično zamaknjen starčevski obraz; vse visi s pohlepnimi pogledi
na majhnih vratih; brezbrežna, nekje na sredi v valu razdeljena množica
na stolih kipi vsenaokrog v mračni oddaljenosti k stenam; dohodi so
zatrpani s stalno dotekajočimi zamudniki — na pol se vzdigneš s sedeža,
da bi pregledal prvo vrsto; zdi se ti, da si ga zagledal: z rokami, sklenje-
nimi v naročju in s prekrižanimi nogami se je nagnil naprej, videti je
zbran — »Drago!« zakličeš, »Drago!« — poglede presenečene množice
občutiš na sebi kot žaromete, »Drago!« krikneš — komaj da se zgane,
ne pade mu v glavo, da bi se ozrl; nejevoljno mrmranje narašča, neki
glas zavpije »Ven z njim!« — prestrašiš se, malodušen spričo Dragovega
prezirljivega obnašanja se spustiš nazaj na sedež, vendar ti ni obstanka,
razburjen vrtiš glavo in opazuješ okoli sebe divje obraze, obsedene od
prežanja, kdaj se bodo odprla vrata; magičnega ozračja, ki ga dajejo skupaj
1006
umetna luč spod stropa, vzbuh potu od tal in pridušeni glasovi z vseh
strani, ne preneseš več; obmeš se k prijatelju; »Zdaj bo prišel Drago na
vrsto,« ga ogovoriš; ne zmeni se zate; sključen na stolu se je zapičil v tla.
da tako neprikrito kaže, kako komaj čaka, da bi bilo vse to že mimo, ko
bi vama po njegovem sploh ne bilo treba tu sedeti; nasprotno pa se vsa
okolica vznemiri in te vprašujoče pogleda; mlajši moški, ki stoji ob steni,
se nagne čez tvojega soseda, ki sedi na koncu vrste, dokaj brezobzirno, in
ko je neprijetno bUzu tvojega obraza, te vpraša z nerazložljivim zani-
manjem: »Kdo?«
Zoprn ti je, ne veš, ali zaradi uživajočega, samozadovoljnega trepeta
v njegovem glasu, ali ker tako vsiljivo rine vate, ne pogledaš ga in narediš
se gluhega; ravno ko hoče znova poizvedeti, se vrata odškrtnejo in se od
svoje teže, ker visijo, počasi, breztežno zapeljejo do stene; vse utihne in se
zastrmi v odprtino: videti ni nič, samo mrak; ti pa ne čakaš; od nenadnega
navala krvi tresoč se po vsem telesu, odrineš stol, se nepočakano zrineš
mimo sosedovih kolen na dohod in si začneš z drhtečimi rokami utirati
pot k odru — tisti, ki so ti napoti, se trudijo, da bi se že vnaprej raz-
maknili, in nikomur ni do tega, da bi te zadržal — ko stečeš ob odru mimo
prve vrste, te prešine, kakšen hrup si moral povzročiti v nastali smrtni
tišini in da te prav gotovo s pridržanim dihom opazuje vsa dvorana (da si
zdaj ravno ti tisti dogodek, na katerega je tako željno čakala) — a v isti
sapi ti je to tudi že vseeno — poženeš se v sosednji prostor.
Soba je zelo ozka in mračna; izza obsežne pisalne mize, ki je založena
z vsemi mogočimi spisi, neko dekle radovedno upira pogled v vrata, kot
da bi pričakovala tvoj prihod; za njenim hrbtom je na steno nalepljen
podolgovat zemljevid; pred mizo je naslonjač za stranke; poleg pisarniške
omare, ki se zapira z navojnico in pritisnjena ob steno tako rekoč ne šteje,
je to vsa sobna oprava; več bi v ta ozek prostor tudi že težko spravil;
tedaj zagledaš pleten pasji bič, kako navrženo leži poprek čez spise; tesno
te spreleti »zaslišuje«, strahoma vzdigneš pogled; takoj jo spoznaš: mlada
vlačuga je, ki ti je s ceste na videz že dolgo znana; brez pomisleka izko-
ristiš nenadejano priložnost, v skoku si pri njej; nagnjen čez ogel mize jo
z obema rokama objameš za ramo in pritisneš na prsi; drzen, pobalinski
nasmešek, s katerim te je prežeče opazovala, medtem ko si zbegan od
naglega postanka in zaslepljen od mraka počasi prihajal k sebi, in ki se
ji je v pogledu izdajalsko zajedel okoli trmaste šobe ust, da bi jo zakril,
kako je možna iz sadizma zastaviti tudi samo sebe, ti ne gre iz prsi, stiska
te, duši, in veš, da ti ne bo odleglo, dokler je ne podreš v prah in razor ješ;
zaobideš mizo (spremlja te z pričakujočim pogledom), z rokama ji zdrsneš
do upognjenega vratu; tako stojiš za njo s strani; nagneš se in jo začneš
sestradano poljubovati — smeje se, odvrača glavo in se otepa, ko ji hočeš
obrniti obraz k sebi; pusti pa, da jo poljubljaš na lica — tenka koža,
obrasla z zlatimi, nevidnimi dlačicami, ji gori; ko nekaj časa mimo pren-
naša tvoje nasilje, kakor bi prisluškovala vase, začne na lepem suvati
z glavo, kot da jo je postalo sram, ali da se je naveličala, ali pa nasprotno,
da te zdraži do besnosti; loviš ji glavo med dlani, medtem ko se zaman
trudi zadržati smeh, ki jo stresa v nepretrganih valovih; ravno ko se
1007
igra med vama odločilno razvname, se zravnaš; ozreš se dol nanjo: strmi
v mizo in se ne gane, smeh jo mineva, čedalje resnejša postaja, ko tako
stojiš, te tisti klic iz notranjosti, ki te je zravnal, nujno pozove, da zapustiš
sobo; hrbtoma se obotavljavo umikaš k vratom, medtem ko zaskrbljen
nemirno opazujoč svojo mučiteljico; ne vzdigne pogleda, do zadnjega
ostane v položaju, v katerem si jo zapustil; s praga ji pošlješ še zadnji,
nemi poziv, zaman, ker ga ne vidi; zasopel se vmeš na svoj sedež k pri-
jatelju; »Ne more se mu pripetiti nič hudega,« se utrga iz tebe — ne
preneseš njegovega raziskujočega pogleda, ki te je z njim tehtal že od
daleč in ki zdaj, ko te lahko od blizu, postaja vse trdnejši v blagohotnem
smehljaju. »Poznam jo,« pomenljivo izjaviš, čuteč, kako te pwkroviteljsko
umeva, »boš videl, da se mu ne bo nič zgodilo,« se zaženeš in obenem
prestrašiš lastne ihte (kot bi ti iz globine pomežiknilo prijateljevo oko),
da trdno ponoviš »boš videl« in mu daš s tem vedeti, da imaš za bregom
tehtne razloge, na katere opiraš svojo drzno trditev, ki pa jih tu, vsem na
ušesih, ne moreš razkladati; v dvorani se krepi seslajoč šepet, ki se vzpo-
redno z napetostjo stopnjuje v en sam dolg sik; vrata, ki so se za Dragom
zaprla, iznenada odletijo na stežaj; »Ka (vs) Ka!« plane iz notranjosti
zvonek, jasen klic; v dvorani završi; slišati je glasne ugovore, posmehljive
pripombe, celo žvižge; skočiš pokoncu, »Zakaj pa ne?« iz uma zakričiš,«
zakaj bi ne zahtevali Kafke, če pa se o njem pogovarjajo?« — z besnim
zadoščenjem se onemogel zrušiš nazaj na sedež; zmagoslavno pogledaš
prijatelja ta pa ti ne vrne pogleda, da bi te ohrabril s priznanjem, z zave-
rovanim, kljubovalnim izrazom topoglavo strmi v prednjo steno, ko da
jo hoče ukleti; v tišini, ki si jo izsilil s svojim silovitim izpadom, se na
koncu dvorane napoti neko čmolaso dekle k zastekleni knjižni omari; vse
jo spremlja z molkom, da ne veš, ali ni to običajni obred; ko previdno
odrine šipo, v trenutku odbere zaželenega avtorja in se že začne s knjigo,
ki si jo krčevito stiska k prsim (kot iz bojazni, da bi ji je kdo ne izpulil),
riniti naprej, proti čelni steni; njena otožna hoja ti budi meglen občutek,
da jo dobro poznaš; ko je že čisto v ospredju, samo še nekaj korakov od
vrat, lepo zagledaš njeno rahlo zgrbljeno držo in skrbno razčesano figo
las na zatilju, ki podčrtuje grško ukrivljenost njenega profila — Nada je;
to spoznanje te napolni z osrečujočim olajšanjem in navda z bolj blagim
sočutjem, ki si ga kdaj izžareval za to krotko bitje; žametna je njena
orientalska tema, ta hip si odprt njeni šibkosti; poljubi, ki si si jih pred
kratkim prigrabil, ti zacvetijo na ustnicah; ti pa so vonj marelic, njihova
gladkost, njihova barva — svežina, ki jo lahko dosežeš samo v skoku;
že se Nada prikaže med vrati, brez knjige; komaj se odmakne s praga, se
opoteče za njo na prosto moški srednjih let; njegov obraz izdaja skrajno
osuplost, paničen strah; roke si drži pred očmi in odganja od sebe zrak,
kakor bi se branil pred nevidnim nasprotnikom; Nada pa je bleda, ustnice
ji drgetajo; vse se dogaja v popolni tišini; planeš; spotoma se roke kakor
lovke ostudnega polipa iztegujejo za tabo in te trgajo za suknjič — ne
veš. kako se znajdeš na pragu zasliševalnice; prizora, ki se ponudi tvojim
od nerazumne slutnje razširjenim očem, sprva sploh ne dojameš: Drago
sedi v naslonjaču, ki je zasukan po strani, proč od mize, v trupu naravnost
1008
prelomljen, dekle pa te z bičem v rokah s svojega sedeža na drugi strani
pisalne mize pričakuj6, nedolžno gleda, kakor da je vse, kot mora biti;
pred tabo medtem Dragu glava pošastno nemočna binglja na prsih in nad
razkrečenimi koleni mu na široko zijajo usta, da je videti kakor brez
spodnjega dela obraza in kakor da je ravnokar bruhal; na nogah ima pol-
škornje, na zunanji strani obšite z orumenelo ovčjo kožo — poženeš se
ven. zarjoveš; tvoji gibi so somnambulni, od tal te poganja neznana sila.
ki te zanaša naprej; v počasnem, vzpenjajočem se odrivu, z razširjenimi
prsmi v globokem vdihu zadeneš ob klop in pcdreš prvo vrsto; vse se
korak za korakom postopoma umika pred tabo — padaš
Pripeljejo te; odkažejo ti sobo s posteljo; v resnici ni v njej skoraj
ničesar drugega; postelja je železna, dovolj široka, najvidnejši del xx>-
hištva v podolgovatem prostoru, ki po svoji grobi enostavnosti spominja
na samostansko celico; stene so prepleskane temno krem, na drugi strani
stoji pri vratih omarica, ki se ti zdi s postelje pokončen lesen zaboj; veš,
da so v njem tvoje stvari; sredi sobe gleda k visokemu oknu navaden
temno rjav stol; to je vse; oči ti beže pred stolom po stenah in stropu;
v višini od pasa navzgor opaziš na nasprotni steni blizu kota pri oknu
pokončne vijugaste praske, ki so videti kot blede sledi razlite tekočine;
senca v višini prsi (v tem predelu je sploh temno, vendar je tisto mesto
še temnejše) utrjuje vtis, češ da je tja priletela steklenica; vendar so brez
dvoma praske, celo tako globoke, da jim na dnu lahko razločiš kamenčke,
ki sprijeti štrlijo iz okrušenega zida, in mestoma, zlasti niže, p>ol metra od
tal, kjer se zlivajo druga v drugo in potem spet razhajajo kakor delta,
tako široke, da se njihova bledost opazno loči iz temne okolice in bi, ko
bi ne bila k sreči na bolj odmaknjenem koncu, prav kričeče bodla v oči;
čedalje bolj se pK>grezaš v spanec.
Znenada zaslišiš trkanje, opreš se na komolce; v sobo pomoli glavo
tvoj učitelj — ko vidi, kako ga s pogledom vzpodbujaš, naj vstopi, postane
odločnejši in se res prikaže; pazljivo zapre vrata za sabo; medtem ko se
potiho bliža, vzdiguje noge više, kakor jih vzdigujemo običajno, in opisuje
z rokami nepredvidljive krivulje, ki jih spremlja z nakloni glave in valovi
telesa. Ustavi se pri posteljni končnici; boleče stopalo ti je za ograjo raz-
krito; zviješ se; »Boli?« sočutno vpraša; njegovo nagubano čelo se ti
sklanja nad nogo; s stisnjenimi zobmi prikimaš: »Ne bojte se,« reče, »vas
bomo že izvlekli«; vzravnan te spodbudno svetlo gleda; ne utegneš se mu
zahvaliti, tako iznenada se spet odkrade iz sobe.
Ko vnovič poskusiš zaspati, te vso noč budi pritajeno smejanje, ki
prihaja skozi odprto okno iz stanovanj sosednje hiše: ker ne vzdržiš več.
se nameniš pogledat k Dori, stari hišni svoje družine, ki je že dolgo nisi
videl; v pižami smukneš na hodnik in na stopnice; ko prideš iz veže v
prvo nadstropje, uzreš pred svojimi vrati neko postavo, pribUžaš se —
tema je, tako da ne moreš razločiti, kdo je, vendar zasumiš, da je Dora •—
in sum se ti potrdi; začuden ugotoviš, da je precej visoka, višja, kakor bi
ji prisodil po spominu, in da očitno ravnokar prihaja iz tvoje sobe (ver-
4 Problemi
1009
jetno jo je zračila in pospravljala — dal si ji ključ) — srečen, da jo vidiš,
jo pritisneš k sebi (Dora, šepečeš), prepusti se ti, toda vmes trmasto,
zasoplo brunda s svojim večino nezadovoljnim glasom, da v tvoji sobi
postelja ni bila postlana, da so stvari v neredu, itd. — zato skupaj znova
odkleneta sobo, stopiš naprej in jo, ko jo še zmeraj objemaš, potegneš za
sabo; obrneš se, stegneš roko, da udariš na stikalo; brž ko zažari luč —
vmes še vzklikneš: »No — zdaj, da vidimo!« — se ti zvrti v glavi. Dora
te poskusi prestreči, toda znova te dobesedno vrže — »Zmeraj se bom
tolkel proti svinjarijam!« zavpiješ; vse onemi; Marjeta, tvoje bivše dekle,
poročena s političnim stremuhom, ki ti je poskusila ugovarjati in te pri-
jateljsko spreobrniti na pravo pot, odstopa korak od tebe z brezkrvnim
obrazom in z grozo v mandeljnastih očeh: na pol se ti smili, na pol
ji privoščiš; nič skupnega ne čutiš več z njo, izkljuvana je kakor jastreb,
lase, ki jih je nosila svobodno, da so se ji usipali na ramena, ima spletene
v nemogočo kmečko figo in očitno se niti ne zaveda svoje grozne spre-
membe; tvoj učitelj je medtem že pritekel; prime te za roko; zaveš se,
da si uprizoril škandal; »O francoski revoluciji boste morali pa manj go-
voriti!« ti reče strogo in se ti hkrati prođimo zagleda naravnost v prese-
nečene, nerazumevajoče oči.
Ko se nekega večera kakor običajno okrog devete ure napotiš v samo-
postrežno restavracijo na večerjo, te. medtem ko s pladnjem čakaš v vrsti,
od zadaj nekdo potegne za rokav suknjiča; neumno pogledaš priletno
žensko, ki je še nikoli nisi videl; obraz ima masten in bled, s kraterji v ši-
rokih licih, kakor ženske z bumo preteklostjo; oblečena je slabo; pozdravi
te z naklonom glave, pokimaš ji nazaj — kaj te pa stane? — in se obmeš;
toda ženska te vnovič pocuka; ker je ne poznaš, a si ji odzdravil in se
zato ne moreš delati nevednega, ti postane nerodno; ne veš, kako se boš
pogovarjal z njo; medtem ko nihaš, kaj bi storil — ali ji odkrito razložil,
da je ne poznaš in da si ji odzdravil zgolj iz vljudnosti, ali igral naprej
zoprno vlogo dozdevnega znanca — te vpraša, ali si že dobil kaj novic;
zazijaš se vanjo; »Saj ste gospod...« reče, ko opazi tvojo zadrego; zdaj
se zmedeš še bolj; ne moreš se spomniti, od kod bi jo poznal, in ne gre
ti v glavo, na kakšne novice meri; »Ah, vi me še ne poznate,« nadaljuje
z najbolj medenim glasom, ki ga premore — pomoli ti roko »Känova«:
»Veste,« ti pojasni, ko si prijel njeno dlan, »jaz sem iz Starega dela mesta,
nekaj hiš naprej od vas; govorila sem z Doro...«; kri ti buhne v glavo;
strahoma se ozreš naokoli, ali te kdo pvozna; oddahneš si — hvala bogu,
nobeden ti ni znan niti na videz; »Tako?« ji odvmeš z igrano zavzetostjo,
trudeč se, da bi ti glas zvenel kar najbolj malomarno; zaupa ti, da je
dobila od nje pismo, in medtem že brska po oguljeni torbici, da ti ga po-
kaže; med večerjo ga prebereš in ji ga vmeš — staro je, nič posebnega —
enolončnico kar zmečeš vase in se na kratko posloviš; odtistihdob jo sre-
čuješ na cesti in iz zadrege pozdravljaš; sprva ti odzdravlja, potem te
začne prezirati; nisi si na jasnem, ali zato ker je kratkovidna ali name-
noma; sumiš, da te obsoja, ker nočeš ničesar več imeti z njimi; nekega
dne. ko koračita skupaj z Radom na kosilo v bližnjo gostilno, jo uzreš,
1010
kako vama prihaja naproti, prvič da jo srečuješ v družbi; strahoma pomis-
liš sam pri sebi »Menda me ne bo napadla kar v javnosti?« toda kot po
navadi se naredi slepo in te tako odreši moreče skrbi (stoji na spodnji
stopnici mestne hiše in gleda proč na trg — v prvem hipu si se zmotil,
ko si mislil, da prihaja); že naslednji trenutek pa vaju prehiti in se medtem
obme k tebi, očitno, prav izsiljujoč pozdrav, da si ji prisiljen ustreči; takoj
ti začne šepeta je, skrivnostno razlagati, češ — sobota je — da bi bilo dobro
—	za otroka — da jutri odpotuje — če bi hotel, da je zdaj priložnost
—	kimaš ji, komaj čakaš, da bo šla naprej in že opustila svoje namige,
ki jih dopolnjuje še celo s takimi izdajalskimi podrobnostmi, kot so imena
krajev; Nova Gorica — toda ona se ti prijazno smehlja s svojim sivim,
z vazelino namazanim obrazom, lasje so ji zavezani z rumenim svilenim
robcem, kakor takoj po kopanju ali pred spanjem ali po vstajanju, da
te Rado že zmedeno, nerazumevaje, pozivajoče pogleduje in ti je čedalje
bolj nerodno, tako da ji — tej spaki — čedalje živeje prikimuješ. da bi jo
že pomiril v prepričanju, da se strinjaš z njo v vsem. naj reče karkoli,
vnaprej in popolnoma strinjaš — toda kakor je videti, jo vznemiri prav
ta tvoja nepričakovana pripravljenost, ker zdaj misli, da se mora s tabo
domeniti za vse potrebne podrobnosti glede odhoda — nagne se, da bi ti
bila čim bliže in bi lahko razumljiveje nadaljevala zaupni pogovor, sama
sta — Rado je zaostal (iz obzimosti, ali ker mu je postalo že preneumno
ob občutku, da je odveč) — sunkovito skreneš v stran, malodane stečeš in
jo izgubiš iz vida; Rado te zdaj dohiti, da hodita spet vštric; reče ti: »Boš
torej šel?« Udari vate kot strela z jasnega — obupano zajecljaš nekaj v
odgovor, medtem ko tehtaš možnost, da mu je vse znano, kar se ti
zmeraj bolj kaže kot gotovost ravno zaradi svoje zastrašujoče vsebine —
da je ves čas vse vedel, pa se ni nikoli izdal niti z najmanjšim namigom
—	»Ampak saj boš moral, ali imaš?« ne slišiš ga dobro, kaj še naprej
rine vate s svojim zaskrbljenim, zvedavim obrazom; končno vendarle opazi,
da ti je več kot mučno; obmolkne.
Ko se vmeš s kosila domov. zveš. da so čez vrt napeljali vrvi; greš jih
gledat; v loku visijo od strehe do strehe, podobne žicam električne na-
peljave, le debelejše; svetijo se srebrno kovinsko; naslednje jutro vidiš,
da še zmeraj visijo; motne, kot da so tačas oksidirale; zbojiš se zase, ker ti
utegnejo naprtiti, da si sodeloval v tej akciji (kako naj tudi dokažeš,
da nisi?); zasvetlika Se ti, da bi jih bili lahko napeljaU iz maščevanja, da te
razkrinkajo, zato vprašaš;
»Zakaj pa to?«
»Saj boš videl,« ti odgovori brezbarven glas; priti je moral z rebri
za zidom, ker na vrtu nikogar ne vidiš.
»Na also, und was soll nachher darauskommen?« vprašaš v nemščini,
ker ti je tako nerazložljivo zakaj padlo na pamet — da bi užival v zvenu
tega jezika in v njegovem načinu izražanja.
»Nicht.«
»No, in kaj sledi iz tega?« ponoviš vprašanje v slovenščini.
ion
»Saj si si napisal, poglej !« ti šepne glas iznenada čisto od blizu, da
začutiš na vratu dih. Ne upaš se ozreti. V svoje začudenje držiš v roki
košček papirja, poneseš ga k očem; na njem je čmo natipkano: pravilni
udarec črepinje.
Odpre dlan leve roke, da ti odkrije bled, porozen mineral; stvar ni
videti nič posebnega (spomni te na porfir) in zato jo začuden pogledaš,
čemu ti to kaže; »To rase v Sahari,« pove; vzameš ji kamen z dlani in ga
začne ogledovati; vzlic na oko gladki površini je hrapav, poleg tega je
tudi dokaj nenavadno razraščen (krožničast svečnik z ročajem, v katerega
je posejana bogato pokapana sveča); »Puščavska roža ga imenujejo,« spre-
govori, »pravijo, da zrase iz odio m.l j enega kosa, če ga zagrebeš, spet nova;«
vrtiš ga v rokah — v resnici, če ga pogledaš, spominjajo izrastki na
kosmuljaste liste. Vmeš ji kamen v zahtevajočo dlan; medtem hodita po
asfaltni cesti, ki se spušča, dan je sončen; na desni strani (ob kateri ti
hodi) strmo pada skalnat, s pritlikavim bodičevjem zarasel breg, na drugi
strani suhe kotanje se navpično vzdignejo skale, v katerih zavetju se
bohoti mediteransko rastlinje; »Kaj je tisto?« vprašaš in pokažeš z roko;
»Agave,« ti odgovori; hodita naprej, stopata hitro; na skrivaj to pogle-
duješ; lica, ožgana od sonca, ji buhtijo; odmakneš pogled — ne vzdržiš,
da bi jo še dalje gledal — a komaj ga pomočiš v srebrno raztaljeno si-
njino, ki se ti na obzorju zliva k nogam, se spet napadalno ozreš; z.na-
smeškom jo meriš, ali se bo kako izdala, da ve, da jo gledaš; zdi se ti,
da je za spoznanje bolj sklonila glavo: stegneš se z vsem telesom proti njej
in jo z ustnicami zadeneš na lice; spet jo zadeneš; niti za hip se ne ustavi,
tudi ne upočasni koraka, samo obraz odvrne; noge ti kar same od sebe
zaplešejo, razposajeno, zdaj oddaljujejo, zdaj približevaje se ji, kakor je v
koraku dohajaš, medtem pa ti — ne more biti dvoma — med smehom
obrača proč obraz, stopata še hitreje — znenada
obstane; z nepremičnimi očmi se zazre vate; primes jo za pod pazduho,
ker sama ne zna hoditi. »Boš ostal še naprej z mano, čeprav sem slepa?«
te ostro vpraša, pripravljena na vse, medtem ko se odločno zasuka in ti
iztrga roko; napeto čaka, da boš odgovoril; oči, tedaj se divje ugrizne v
spodnjo ustnico in bruhne v žolčen, izžrt krohot, poln prezira; nezadržno
jo stresa, zvija, ko mora gledati pred sabo tvojo izgubljeno in otrdelo
prikazen — počasi	'
se oddaljuje, medtem pa se ves čas z nasmeškom, potuhnjeno ozira čez
ramo, da bi se še do zadnjega naužila tvoje nebogljenosti in majhnosti
ko pa se čez čas znajde v bližini s svojim zaročencem, ga zapusti in
in pride k tebi, da se te naskrivoma dotika: njena roka se nehotoma
obdrsne ob tvojo, v zagonu nagiba ji telo trkne s tvojim, ko skloni glavo,
te po licu obdrsne las; željno iščeš prilike, da bi se pred njo postavil;
v soseščini se udeležiš mitinga in stopiš na govcmiški oder; ko vse pozoveš
na boj zoper vašega sovražnika, nadaljuješ s povzdignjenim glasom (veliko
ti je do tega, da bi te slišala): »Vsakdo od nas ima svojega nasprotnika;
biti se mora z njim do zadnjega vlakna in se ne sme nikoli pomiriti, zakaj
le tedaj živi; pod nobenim pogojem pa ga ne sme sovražiti — bojevati
1012
se mora s sveto jezo!« zmagoslavno zapustiš tribuno, spremljan od vihar-
nega ploskanja; povabita te na večerjo; med večerjo se na koncu stola
držiš skrajnje zadržano; znenada zaročenec, ko ti poda skledo s krompir-
jem, kot za šalo omeni »Tvoj nasprotnik, kot si želiš«; ona se živčna-
ironično zasmeje; zastrmiš se v krožnik in zardiš do lasnih korenin ter
zmedeno zajecljaš v brado nekaj, kar naj bi izražalo protest; zaročenec
te sklonjen čez mizo hudomušno napeto opazuje, medtem ko se — razločno
vidiš — ona nagne k njemu, mu položi glavo na ramo in reče z glasom,
raskavim od hrepenenja in dovolj močnim, da moraš slišati: »Si moj?
Vedno moj mili.« Tega ne preneseš — brez besede vstaneš in greš. Ko si
naslednji dan dopoldne pridete na travniku, po katerem se sprehajata
z roko pod roko, dovolj blizu in pestane molk med vami že mučen, ga
znenada drzno vprašaš, kako se imenuje vinsko rdeča roža, ki rase na
steptani poti; ona takoj pride k tebi in — ko počepneš ter vzameš cvet
med sredinec in kazalec, da ga pokažeš — počepne k tebi; on se malo-
marno ozre in reče, da je trpinovka, ker krvavi, in gre po pwti mimo vaju
naprej; ti pa prijemaš cvetove, ki rasejo naokrog, drugega za drugim in
kličeš za njim, ali ve tudi za imena teh — ne da odgovora — počasi se
oddaljuje; čedalje jasneje čutiš, kako si brez moči, in že se ona zravna
in steče za njim
tako prihaja
Drži se pri dnu, v bolj kalni vodi pod spolzkimi kamni, toda razločiš
jo dobro: z mesnatimi prsnimi plavuti je prilegla na dno in tako diha;
dolga mora biti najmanj komolec, za to svojo dolžino je lepo zalita;
okoliški prebivalci pravijo, da žive tod zlate ribice, vendar kar jih vidiš —
od časa do časa se ti zažene med noge cel trop majhnih in srednje velikih
— nobena nima tistega živega nežno rdečega leska, značilnega za to izro-
jeno pasmo; vse so umazane, rjave, kamor pogledaš, nikjer ni ne duha
ne sluha bodisi o kaki rdeči barvi, bodisi o rumenem odblesku; to je v
resnici nenavadno.
Take umazane barve je tudi velikanka, s katero se gledata: nagnusna
je, s svojo nagnusnostjo ti nezaustavljivo priklepa oči nase, vendar če
se zbereš in jo hočeš gledati z razsodnejšimi očmi, medtem ko se ti,
spojena s tlemi, skuša pritajiti, si moraš priznati, da si že ničkolikokrat
videl neprimerno gnusnejša vodna bitja in da te moti v resnici le obliko-
vanost, ki ji je lastna, da torej navsezadnje sploh ni gnusna — toda stvari
to ne spremeni nič: pogled nanjo te slej ko prej razburi tako zelo. da ga
moraš prècej odmakniti, in hkrati tako vznemiri, da ne vzdržiš, da bi se
že naslednji hip ne ozrl spet k njej; pri tem pa ne počenja ničesar, s čimer
bi te lahko posebej pritegnila — samo kdaj pa kdaj zdolgočaseno, komaj
zaznavno razpre debele lape, ki kakor da ji na drugi strani zaroblj^p
žrelo in pocedi poleg sebe slino, nekakšne sivkast izloček, ki se v vodi
tanjša in se ji zato nabira razen ob gobcu tudi še ob trebuhu; če bi že kdo
postal pozoren na ta pojav, bi si ga ogledal dvakrat, največ trikrat, potem
pa šel naprej svojo pot in jo prepustil usodi, morda bi jo za slovo še
prepodil — kajti strašno je lena: lagodno se prepušča prelivajočim
1013
valčkom, da jo zanašajo zdaj malo v levo, zdaj malo v desno, in se sploh
ne gane izza podolgovatega sivkastega kamna, ki ga po vsem videzu
uporablja za kritje; zelo je siva, meževna, zato dosti svetlejša od svojih
liliputanskih, gibkih sorodnic, toda tudi tu in tam med kamni znenada
zablisne nad sivim dnom — pravzaprav kar mrgoli teh bliskov, in ko se še
pazljivo nagneš nad tekočo, veselo razbrzdano površino, uzreš tako na
neštetih hrbtih kot na trebuhih ozke h koncem zašiljene proge, podobne
pilam; vtis dobiš, da je vsa ta golazen, ki se ti suklja med stopali, ne-
kakšna požrešna paglavska zalega, obvladana od gona po preobrazbi; z na
novo vzburjeno radovednostjo poškiliš k svoji sosedi: očitno sta se ji siva
pasova na hrbtu in trebuhu z rastjo širila, medtem ko se rjava površina
ni, ali se je samo neznatno, tako da sta ji na koncu ostali od nje samo
dve temni lisi ob straneh; ena od teh te je morala v začetku zavesti,
da si si ustvaril o njej zmotno predstavo, češ da je prav tako umazano-
rjava kakor mladi rod; zdaj vidiš, še ta ni ves, zanjo pa sploh nimaš
druge razlage, kot da je takrat ležala na boku in da se je tačas obrnila.
To te navda s tesnobo, znano ti je: odmaknjen in tuj občutek, da se
je nekaj zgodUo, a se ne moreš ničesar spomniti — kamor pogledaš,
povsod samo pi-od in pritlikavo grmičje, ki se priklanja in predaja trepetu;
občutek imaš, da bi moral v dosegljivi oddaljenosti uzreti voznika s
parom konj, kako naklada na voz vlažen pesek, ali vojake na konjih, ki se
brez premisleka p>oženejo v vodo, da jim brizgne do pasa — nič takega
ni in tudi zgodi se ne; prisluškuješ, da bi morda ujel kake zamirajoče
zamolkle glasove, ki bi ti napovedovali kaj od tega, aU vsaj dajali slutiti —
samo šum vetra v drevesih na zaraščenem, bogato zelenem bregu za
tabo ti boleče vzbudi nejasno slutnjo o glavnem rečnem toku, ki da se
mora valiti sam — daleč onkraj vseh teh mrtvih rokavov in sipin, ki ti
utrujajo oko in duha; ne ganeš se: dan je sicer lep, toda sonce je brez
moči, nihče se ob tem času ne kopa; nikogar ni; znenada te prešine, da
tudi nikogar ne bo; ta zapuščenost se vleče proč od tebe — enolična
pokrajina, obsijana z milimi žarki poznopop>oldanskega sonca, skupaj z
jasnim nebom, ki te pokriva, narašča, stopnjevito, v neslišnosti zmeraj
bolj neslišna, kot se sunkovito širi v vse bolj raztezujočih se krogih, v
daljavi zmeraj bolj daljna; v katero stran se obmeš, si izpostavljen vse
hitreje pritekajočemu valovanju tal, ki se v potresu nepremakljivosti v
stiku lomijo z nebom; ničesar ne dojameš; z zadnjim naporom vzdigneš
nogo in suneš proti njej, ne odzove se; šele zdaj ti seže v zavest — p>ošast
z dna, pred katero te je bilo zmeraj groza, da ti bo odtrgala spodnji del
telesa — kakor senca na dnu; v zamišljenosti si hotel in zabredel na sredo,
ko se nikoli nisi maral ločiti od brega; zakaj medtem ko si visok stal nad
valujočo temno ploskvijo in užival ob pogledu, kako ti leži pred nogami
in poljublja prste na njih, si jo v dalji pod negibno, zapeto širjavo na
sredi zaslutil za temo globin, kako se kot gostejša tema nepotrpežljiva
nejevoljna mota. Brcnil si v ljubki val, da si ji dal vedeti, da te ne bo
izmamila, ali pa si ji, kadar te srd ni zaslepil, v zasmeh nastavil nogo,
da ti jo je vneto oblivala; kadar si se čeznjo peljal, varno spravljen v
motomem čolnu, ti je bilo v nepremagljivo naslado, če si ji z dlanjo drsel
1014
po sinji gladini in jo tako dražil; kadar pa si se spustil v vodo — da se
spereš ali ohladiš — si vedno na novo grozljivo občutil nenadno spre-
membo, ki se je zgodila s tvojimi nogami: brž ko so pod sabo izgubila
trdna tla, si namesto njih imel par porazno nebogljenih štrcljev, ki si jih
le z neprenehnim suvanjem obdržal na p>ovršju; vedel si, da samo čaka na
njihov vztrajno migljanje; tudi nisi dvomil, da ji morajo, če jih zapazi,
s svojo nesramno mičkenostjo in samozagledanostjo do organizma raz-
divjati slo po krvi. Zato si jo, če si se kako po naključju znašel nekoliko
dalje od brega, kot si bil vajen, brž ko si se ovedel, ubral s skrajnimi
silami nazaj, slute jo z žgočo bolečino v križu, kako se skokoma meče za
tabo, in se nisi prej oddahnil, dokler se nisi ves izvlekel na suho. Ko si
se nato ozrl, pa ši zagledal za sabo spokojno nakodrano gladino in brez-
skrbne kopalce; za nobenim drugim, manj idiličnim videzom bi je v takih
trenutkih ne mogel jasneje zaslutiti; resda se ti je kdaj pa kdaj odprl
razgled na mrko, brizgajoče valovje, da si začutil, kako ga iz onemoglega
besa vali nate, vendar se je ob takih prilikah izdala preveč surovo na-
ravnost, da bi ne izgubila nekaj na prepričevalnosti, s katero se ti je razo-
dela, kadar je ostala prisebna in te hotela prevarati. Takrat si jo uzrl,
kako preži nate: kakor pajek, ki je razpel mrežo in se skril pod list, potuh-
njena v zadnji temi, da bi ubežala tvojim očem — iz tega mraka je lezla
predte: ogabna, obla žival — neznanski proteus, po dimenzijah, zlasti pa
po nosu in sanjsko zanesljivem drsenju podoben Zepelinu Hindenburgu
— kakršno so baje tudi fotografirali v L. . . . jezeru, ko se je bolno bledi
trup sredi noči prevalil nad razburkano površino, zasijal in izginil.
Zdaj jo vidiš samo še kot skozi valujočo tančico: zeleno, razpokano,
ko da ji odstopa luskasta povrhnjica, na kateri se ji je zaredila pravcata
flora — cele kulture lišaja in mahu; na sipastem dnu razjx)znavaš bele
kamenčke, čez katere se morajo valčki že peniti; vsenaokrog se tla vzdi-
gujejo v vse večjih valovih, ti pa stojiš in se ne premakneš. — Večeri se.
Naslovi odstavkov: čistost, čevlji, skrivnost, blaznost, misel.
1015
FRANCI ZAGORICNIK: MARIAE CARMINA
Allegro barbaro
I.
Kateri nemir katerih zidov
katerega nadaljevanja v močvirju
kateri parter katere vrednote
katero upanje na žetev
katere kobilice so obrodile pustinjo
katere bilke dajo mleko
katere sok mojega brata
kateri mlaj slačenje videza
katere lupine sem pustil na soncu
v katera usta po katero sol
v katero telo sem se zavlekel
v katero nožnico po kruh
v katero bitko
Kajti je pesem ko da bi bila
je pot od konca do kraja
ko jaz umrl bom da bi bila
kajti je zvon ko da bi bil
je zvon ki bo utihnil
kajti je padanje plodov
ko jaz in ti ki bo utihnil
kakor je pesem da bi bila
kakor nas izpira deževje
in golta požar
kajti je Vietnam moje ljubezni
kakor je padanje plodov
ko jaz umrl bom ko da bi bil
od konca do kraja in čez
Kajti so kraji ki so mi znani
ne da bi jih videl v življenju
so čezinčez so kraji
so moje oči ne da bi jih videl
so čezinčez so reke rib
1016
oči ki jih poznam
so rane sveta so kraji
so čezinčez oči so reke
so kakor imena oči
oči so kakor imena krajev
so kraji kakor so imena
moje ljubezni so imena
ugaslih oči
11.
Obstopijo nas trave zazidajo
vseeno kolikšnu mlakuža
ali insekti panterske vztrajnosti
pomendrajo zmečkajo s petami
na naše zdravje srkajo pismo materi
ženi o božiču z veliko bonboniero
pod pazduho svojega neba prosim
odpuščanja ker se ne obesim ostalo
pa naj bi bilo vsaj poezija
za vsakršni okus vsakdanjo rabo
sočno zdravo proletarsko
kakor bi bil svet izravnan
znova vstane Eukleides in meri naj
to neizmerno ploskev časa
prevaran zgrozen izpahne si jezik
oči in sluh izpahne si vse
in se umakne v bolj udobno ne-
bivanje od tega ki vpija po-
trpljenje in vdanost vsega kar je
na vrsti nenehnega rmdaljevatnja v
prekinjanje zato zatiskamo oči
dasi smo na brezizjemni vrsti
že sklopljeni in neučinkoviti
hrapavi z ogorki v ustih in pijani
križ božji gre za nami in korobač
zahodno-vzhodni ogenj sami smo
iz kroga v krog se oži ogenj
sami svoj pogin obremenjeni z vero
da se bodo božiči spravili med sabo
da se ђodo vendar spametovali
in odšli domov na zapeček dremat
to največ kar zmoremo razen od-
povedati se brezglavo padati
hrezroko breznogo skratka brez-
udo za najvišjo možno ceno
1017
osvobojeni odrešeni svoje teže
za ceno ki vrača pomen in vrednote
ugodnejše predaje za zdaj še nemožne
nedosegljive in daljne ustrezne
najbolj predoru svetlobe pod površino
videza in dokončni sprostitvi teme
III.
Nekaj naposled Sisifu preostane
navsezadnje mu zmerom nekaj ostane
in ko sešteje je dosti za nadaljevanje
in še za kakšen dobiček povrh
tako je vsaj na boljšem od drugih bitij
sekira njegovih smrti ne bo otopela
in gora ki jo znaša skupaj ostane
čeprav mu jo dež sproti izpira
in mu med nogami uhaja nazaj
v blato nesmiselnega ravnotežja
ali si bo izpodkopal brezno
in ga bodo izdale neogibne ribe
se bodo uprle trte in vsakdanji kruh
in zrak izgubi pomen metafore
postane neraben za poezijo in za ptice
v drugih ozirih sam postane tisto
kar so bili drugi njemu
ujede ga gojijo v akvariju
postane krotek in razumen
ne vznemirja se zaradi sekire
in zaradi plotu
svet samo menja gospodarje
iztrebiti je treba volkove
konjem vzeti prostost
psi bodo dresirani
polja obdelana
kajti odločilna bo vojna z insekti
to so angeli smrti
angeli ki uravnavajo naše bese
angeli krotivci
v belih modrih rdečih zelenih haljah
konji ne dajte se obvladati
tulite volčje zaradi svojega gladu
trave se maščujejo za svojo služnost
ribe se maščujejo za svoje skelete
zemlja za svoje pustinje
nebo za svoje osiromašenje
1018
IV.
Lahko da je svet sploščen
njegova oblina je samo dekorativna
sled kaotične preteklosti folklora
vklenjena v tankočutne predpise
da bi vse služilo
določenim namenom ob določenem času
tako torej čakajo na mrtvi straži
eksponirani ostanki poganstva
smotrno tempirani skrbno polirani
obriti umiti skratka negovani
vendar so prisege za to
da bi mogle biti prelomljene
vsak čas se uprejo bronasti jezdeci
planejo s strašnim zvenom
med pravoverno ljudstvo
okrutni in neranljivi obvladajo svet
sonce se potlej topi na njihovih ramah
zvezde kapajo z njihovih čel
iz njihovih ogromnih dojk kapajo solze
kajti se tankovske brklje jalovo zvijejo
in se razlezejo v naročje prvobitnosti
predvsem popustijo okovi prostora
in se krčijo na vedno manjši obseg
tako namesto volka dobimo psa
namesto neandertalca pa homunkulusa
da bi se mogli dvigniti za stopnico više
nasproti breznu
vsako pristajanje na vrnitev
vodi k sramotni pogubi
četudi je pot ista in je psom odpuščeno
ni odpuščeno tistim ki še niso psi
za njihovo pasjost
Samo zato so okovi
da bi mogli imenovati prostost
Samo zato so ptice
da bi pogumno valili kamenje proti vrhovom
ki jih izpira čas
V.
Naposled je pripeklo sonce
naposled so pritekle sence
Poletja so zdaj poplavljena in lahko gredo
Na lepem je preveč luči
1019
Tako ob premenah dob izginejo premnoge vrste
izginem tako v svojem brlogu
potem ko sem izcedil kožo
in jo razobesil na pajčevino
luč lahko odteka lahko izginejo
lahko se odcedijo na pajčini visijo
v brlogu brlijo	prekajene presušene
lupine sonca	dobe odtekanja
mojega brata	usta soli
poplave pajčevine izgon poletja
premena kože	obešene vrste
brnje brloga	bmice boja
borišče boršta	ubomi bori
bori ubori bori
bogi ubogi bogovi
Bozi
besede pokopljejo vase prvotni pomen
govoriti se pravi nadomestiti
ljubezen ali ubijanje
glad bolečino strah pogin
pomeni razpeti novo plast prsti
v nadomestilo za izgubo korenin
za iztrganost iz površja zemlje
za izdajstvo stopal in peruti
za izdajstvo misli
Pesem zaljubljerm v svoj sončni prostor
razdvaja besede
med prenehanje in nadaljevanje
tako so zidovi ki morajo biti in vztrajati
kakor so tudi takšni ki jih ni treba
ki jih ni treba več ali ki jih še ni treba
Je cesta ki vodi v Dajlo
in hkrati ne vodi nikamor
kajti vodi od konca do kraja in čez
od groze zaradi izvrženosti na suho
do odrešitve v nemožnem bivanju
in predvsem ostaja tukaj
v nepredirni plasti
upora proti nasilju barbarov
in čez
VI.
Pesem ne zadošča ljubezni	ali naj
strasti so ostale na svojem pogorišču
kruh ne zadošča svobodi	ali naj
1020
zaorali smo v brezno svojega upanja
ptice ne zadoščajo nebu
orožje je skrhano
močvirja ne zadoščajo ribam
polje je ranjeno do stržena
rojstvo ne zadošča življenju	ali naj
dom je izgubil temelj
roka ne zadošča ustom
pot je izgubila zibelj
ljubezen ne zadošča rojstvu	ali naj
bitke se nadaljujejo
zemlja terja semena
zemlja terja sokove
zemlja terja vračilo	ali naj
pesem ne zadošča za nadaljevanje izbire
ampak pojemo
ne zadošča ognjišču ne zadošča ljubezni
ampak rodimo
ne zadošča bitki ne zadošča svobodi
ampak or jemo
ne zadošča strženu ne zadošča močvirju
ampak brusimo sekire
ne zadošča slemenu ne zadošča ustom
ampak ubijamo
ne zadošča semenu ne zadošča vračilu
ampak nadaljujemo pesem
popijemo močvirja
ostane pustinja
pojemo kobilice
posejemo smrt
požanjemo življenje
po indokini po ameriki po evropi
VII. konec
Takšna je bila pot,
to pa je konec.
Treba se bo pogovoriti o tem,
ali pa bomo samo cvilili
kadar bo premalo olja, in rjaveli.
Povedal sem nekaj stvari, dasi bi želel molčati.
To ni le retrospektiva nekih izvrženih korenin
iz neke pretekle dobe nekega požara,
ampak vsakdanja sedanjost in jutrišnjost.
Ljudje so panično tekli, da so se tresla tla,
gozd belih, črnih in zelenih teles,
1021
golih in golorokih.
Kaj pomenijo ti ljudje, kaj pomenijo ta tla in
ta gozd, psi, ki se podijo za hežečimi,
kaj pomeni ta gonja, ki ne preneha,
krik sredi noči, v kateri ni oddiha.
Slišal sem, da tisti, ki pade,
sam daje svoje roke pobesnelim gobcem,
da pri tem ne trpi in ne čuti bolečine,
ampak gleda z zanimanjem,
kako ga zmanjkuje med čeljustmi zveri.
Kaj pomeni ta brezčutna in otopela vdariost,
brezup vsega, kar je brez moči, in kar klone.
Zakaj dobi naposled vsak poraz
tako pretresljive človeške dimenzije,
četudi je zunaj človeškega:
sečnja gozda,
ali košuta, kadar podleže volku,
ali poplavljena polja
s kobilicami, ali s peskom, ali z vodo,
športno gojenje ali pobijanje živali
in sploh živinoreja, tako podobna
avtoeksploataciji človeštva, turizmu,
kanibalizmu, civilizaciji
in sploh umetnosti kot sredstvu
za kulturno zasužnjevanje.
Vprašanja niso namenjena nikomur
in ne jemljem si te pravice,
da bi od kogarkoli zahteval odgovor,
vas zanima poezija sama
in si pri tem ne želite neprijetnosti.
Vsaka podobnost s trubadursko Marijo
ali s fašizmom pa je naključna in nenamerna.
1022
Onkraj in še dlje
Vladimir Kavčič
III.
Dimitrij je še naprej stanoval v stolpu, vanj sta se bila molče vrnila
z Dankom po ogledu reke. Soba, ki so mu jo dodelili, je bila v enem od
zgornjih nadstropij, tako so vsaj kazale okoliščine. Ce se je namreč raz-
gledoval skozi katero od treh oken, je globoko pod seboj videl medle
obrise mesta. Silhuete so bile res le približne, strehe in zidove hiš je pre-
krivala gosta megla, kar za ta letni čas ni bilo nenavadno. Celo razgled na
nebo je bU nejasen, zato je Dimitrij o tem, kaj je zgoraj in kaj spodaj,
presojal le po ustaljenih občutkih. Njegova soba je bila na moč podobna
prejšnji, vendar to še ni pomenilo, da je ista. Ker ni bila niti topla niti
hladna, je bilo moč v njej kar udobno prebivati. Se pomembnejše kot
to pa je bilo, da ni vedel, kam naj se sicer obme.
V resnici ga ni nikamor mikalo. Po vrnitvi z mostu se je otopelost
njegovih čutov naglo stopnjevala. Večinoma je ležal na vojaški postelji
in brez misli strmel predse. Spomini so se mu vračali vse bolj poredko.
V njih je videl druge može in celo nekaj žensk, kako se pogovarjajo,
hodijo, tečejo... Vsi so mu bili znani, čeprav brez imen, pozirali so
v nekakšnih prizorih, ki jih je režirala neznana roka. Njihove podobe so
bUe že blede, predvsem pa on ni bil več v nikakršnem odnosu z njimi.
Krajšale so mu čas, kadar ni strmel v steno in kadar ni spal, a je imel
zaprte oči.
Spal je mnogo in v kratkih presledkih, zato tudi ni več dobro razlo-
čeval juter od popoldnevov, njegove predstave o času so bile sploh močno
zakrnele. Edino, kar je zagotovo vedel, je bilo to, da so do tedaj minili
še vsi dnevi in da v preddverju stolpa ni bilo napočilo še nobeno jutro,
ki ne bi bilo smelo preteči. Tako sta s časom živela drug ob drugem, ne
da bi si povzročala težave. Svoji odmaknjenosti in pogostemu snu je
pripisal tudi to, da se v njegovi sobi ni pokazal nobeden od znanih, da
ga nista obiskala niti Danko niti Srečko in da tudi vodstvo ustanove
ni poslalo nobenega asistenta. K njemu so sicer prihajali, o tem ni dvomil,
toda vedno tedaj, kadar je spal. Včasih, ko se je prebujal, je slišal ne-
kakšne glaisove, ki bi lahko bili tudi človeški, toda ko je odprl oči, so se
bili že oddaljili, utonili so v nižjih nadstropjih, kjer pa je bil drugače
popon mir. V prostoru so vedno ostali sledovi, ki so pričali, da nanj niso
1C23
pozabili. V enem kotu je vselej stal čist čeber, v drugem posoda s čisto
vodo. Na okenski polici se zaloga kruha in sadja nikoli ni zmanjšala, včasih
je bil tam tudi kak priboljšek, pol metra salame ali za otroško glavo
debela kepa mladega sira... Vendar ta pozornost, ki so mu jo iz nezna-
nega vzroka izkazovali, za Dimitrija ni bila zanimiva. Do hrane ni imel
nobenega odnosa več, čeprav jo je v rednih presledkih trpal vase.
V takšnem stanju je preživel mnogo dni, ne da bi sam vedel koliko.
Očitno so tudi za to skrbeli drugi, zakaj nekega popoldneva, ko se je
prebujal, se glasovi iz njegove bUžine niso razgubili, temveč so vztrajno
naraščali. To pa je pripomoglo, da se je dokončno prebudil. Ko je odprl
oči, se je nad njegovo posteljo sklanjal znan obraz, vendar je moralo
preteči še nekaj dolgih trenutkov, da ga je dokončno spoznal. Bil je to
obraz asistenta Dogena, ki se ga je komaj še spominjal, pravzaprav se
ga je spominjal le še kot Dolgega Džona. Bela halja in bele rokavice so
močno spremenile njegov videz, hkrati pa so tudi opozarjale na njegovo
napredovanje. Prijaznost, ki jo je opazil na njegovem obrazu, je v hipu
udobrovoljila tudi Dimitrija. Nekaj minut sta se nezadržano smehljala
drug drugemu, kot da sta očarana nad nepričakovanim srečanjem. Prvi
je spregovoril doktor Dogen, ta je Dimitrija tudi prijel za roko in mu
otipal žilo.
—	Kot lahko vidim, se vam je razpoloženje znatno izboljšalo. Ce bi
se skušali še postaviti na svoje noge, tudi ne bi bilo odveč...
Dimitrij je pri priči vstal, vendar se je moral oprijeti zidu, ker se mu
je zdelo, da se mu bo omotica ta hip spremenila v vrtoglavico.
—	Dragi doktor, je vzkliknil tako živahno, da je s svojim glasom še
najbolj presenetil sam sebe, — moje stanje je normalno!
—	Ej, to bomo šele videli. Doktor Dogen ga je potrepljal po rami. —
Je hrana dobra? Postelja ne škriplje? Je zrak primerno čist in voda dovolj
tekoča...?
—	Vse! Vse! je planilo iz Dimitrija, kot da je nestrpno čakal prav
to vprašanje.
—	Ko sva že pri vodi, je z zaskrbljenim čelom in z dvomečim pogle-
dom nadaljeval Dogen, — se skušaj va spomniti tudi reke ...
—	Reke ni, je brez pomisleka odvrnil Dimitrij.
—	Seveda, seveda, ga je spet potrepljal Dogen, kot da ga hoče pomi-
riti. — Precej pomembno je to, kako imenujemo tisto brozgo. Toda voda
vendarle je. Za nas je pomembnejše, kaj mislite o njej, o bregovih.. .
—	Resnično. Zdaj se je zamislil tudi Dimitrij. Ogled mostu mu je le
še nejasno životaril v spominu. Zapomnil pa si je pot do njega, zato se ni
mogel upirati želji, da ga ne bi znova obiskal. To je tudi takoj zaupal
Dogenu.
■— Ujemava se bolj, kot bi pričakoval, mu je pritrdil Dogen. — Hotel
sem vas samo vzpodbuditi, zdaj pa vidim, da to ni dovolj. Glede reke
namreč...
—	Morda se pa le premika, mu je zaupljivo pošepetal Dimitrij. — Za
milimeter, za desetinko .. .
1024
PETER CERNE: Skulptura XX; Skulptura XIX; Figura XX; Skulptura
XXIII; (bron in les), 1965
Dogen je namesto odgovora vzneseno razširil roke in pustil, da so mu
takoj zatem spet omahnile k telesu. Po tem gibu je Dimitrij vedel, da se
ne sme več obotavljati, temveč da mora takoj na pot. Odprl je loputo
v podu, ki jo je bil opazil že prej, in stopil v jašek. Dvigalo se je zganilo
tako hitro, da je komaj še utegnil stegniti roko Dogenu v pozdrav. Čeprav
je bil tak spust že doživel, je zaprl oči in ni hotel pogledati vse dotlej,
dokler se ni dvigalo ustavilo v veži. Toda veža ni bila tista, ki jo je že
poznal. Ta je bila nizka, razsežna. a temna. Razsvetljevala jo je ena sama
žarnica, ki je visela s stropa na žareči žici. Dimitrij je presodil, da je
v enem od stranskih vhodov zato je pohitel ven da bi čimprej ugotovil,
v katerem.
Toda ko je odrinil vrata, je z ulice najprej planil vanj oblak bele in
goste pare, ki ga je skoraj vrgel na hrbet. Dimitrij se je opotekel korak
ali dva nazaj, vendar s tem presenečenja še ni bilo konec. Komaj se je
zravnal, že ga je zgrabil hlad. Razžarjene klešče so mu najprej pre-
ščipnile noge pod kolenom, nato so mu zmrvila zapestja, ledene igle pa
so se mu začele zabadati v vse telo hkrati. Zvil se je v dve gube in se
umaknil k dvigalu, da bi si tako pridobil nekaj trenutkov za premislek.
Vrata so se zaprla sama in mraz je spet popustil.
Dimitriju je bilo popolnoma jasno, kaj se dogaja zunaj, vedel je,
da letni časi tečejo neodvisno od njegove vednosti in sodelovanja, vendar
je bil v tem trenutku zbegan ob tej ugotovitvi. Dotlej je verjel, da njegove
korake lahko uravnavajo le predpostavljeni ali možje iz spremstva, zdaj pa
so se pokazale še sile, s katerimi ni imel izkušenj. Ker je menil, da ne
pripadajo nobeni ustanovi, se z njimi ni nameraval sprijazniti. Hlače si je
spustil nekoliko niže in si jih zatlačil v brezpetnike, da so mu nadomeščale
nogavice. Glavo je stisnil med ramena in roke zataknil za pas. Tako pri-
pravljen se je znova zagnal k vratom in jih odrinil s komolcem. Udarec
z ulice zdaj ni bil več tako žgoč, toda megla mu je popolnoma onemogo-
čila razgled. Ko je čakal, da bi se oči navadile nanjo, so mu noge že čisto
otrpnile. Ko se je nekoliko raz\dekla, jih sploh ni mogel več premakniti.
Pomagal si je tako, da jih je premikal z rokami. Najprej eno, potem
drugo... To pa je bilo mogoče le kratek čas. Nista mu namreč odreveneli
samo roki, tudi led na cesti je bil tako gladek, da ni mogel naprej. Z
vsakim naslednjim premikom bi bil že lahko izgubil ravnotežje in se
zadrsal p>o gladki ploskvi navzdol. Cestišče je namreč tu nekoliko viselo,
kam, ni mogel presoditi . . . Zatorej mu ni kazalo drugega, kot da se vme.
Za kratek hip se je še ozrl okoli sebe in videl, da so tudi zidovi sosednjih
hiš vklenjeni v debel led. Previdno se je splazil nazaj v vežo. Postavil se
je pod žamico, kjer je bilo še najbolj toplo, in čakal, da bi se zgodilo vse
tisto, kar se mora še zgoditi. Nazaj v svojo sobo niti ni mogel, kajti dvigalo
je bilo zaklenjeno. To pa je pomenilo, da se mora pokazati kdo s ključem.
Dimitrij je menil, da je dočakal pravega, ko se je skozi vežna vrata
zrinila nizka postava v dopetnem ovčjem kožuhu, v valjenkah in z belo
kučmo na glavi, izpod katere skoraj ni bilo videti obraza. Prišlec si je
dolgo otresal škornje, potem šele je zagledal od mraza trepetajočega Di-
mitrija.
5 Problemi
1025
—	Nič ne bo, je uganil njegovo prošnjo. — Ključe bi moral imeti
vratar, pa ga nimamo. Počakati boste morali Danka. Razen če poznate
še koga drugega ...
—	Nekoga, ki se mi je predstavil kot Srečko, se je domislil Dimitrij.
—	Srečko? Srečko Prodajalec, to sem jaz!
Srečko je razgalil del svojega obraza in po njegovih potezah se je
Dimitrij lahko prepričal, da je res to, za kar se izdaja.
—	Čakala bova še precej časa, je povedal Srečko. — Tako je pred-
videno. Ohlajanje je za takšne narave, kot je vaša, zelo priporočljivo.
Gotovo vam ga je predpisal doktor Dogen.
—	Jau pa bi že skoraj verjel, da sem si ga nakopal sam . .. Pod tvojim
kožuhom bi tudi jaz postal modrejši.
—	Ta kožuh je nagrada za zvesto službo ustanovi, je pojasnil Srečko.
— Prostoren je, da se lahko vsakdo greje v njem, na vamem in na toplem
hkrati.. . Redki so, ki si ga prislužijo že v mojih letih.
—	Ko sem bU še na oni strani mesta, je zamišljeno razlagal Di-
mitrij — sploh nisem videl nikogar v kožuhu. Celo načelniki, inšpektorji
in sekretarji so hodili v suknjičih.
—	Tam, da... Ubadajo se z nepotrebnimi deli. Pripravljajo se pa,
kot da nameravajo vrabcu izpuliti rep... Vrabec je žival, ki leta po zraku.
Nekakšen ptič.
—	Tudi ti si ptič, je hladno rekel Dimitrij, ker ga pogovor ni ogrel.
Zeblo ga je že tako zelo, da ni utegnil dovolj hitro drgetati.
—	Res se pripravljam tudi jaz za krajši polet, je priznal Srečko in se
skrivnostno nasmehnil. Narava je pač hotela, da bom dosegel vrh, skromen
vršiček, ki ga vi niste...
Dimitrij je razumevajoče prikimal in Srečko je nadaljeval:
—	V kratkem bom v naši ustanovi prevzel pomembno mesto. Doktor
Dogen in prek njega vsi predstojniki, to se razume samo po sebi, so mi
sporočili, da od danes skrbim za mladce in dekleta, ki se zbirajo onstran
ceste pri »Sovi«. To so tisti, ki skušajo zmanjšati ugled naše ustanove...
Prevzel sem to dolžnost, čeprav ne morem reči, da sem jo popolnoma
razumel.. . Dogen mi je zatrjeval, da je to za razgrajače velika čast. Jaz
pa mislim, da je imel nekaj za bregom. .. Najbrž je opazil, da sem že
doslej skrivaj hodil čez. Tam me marsikaj zanima, dva prijatelja sem si že
pridobil in eno prijateljico . . .
—	Doktor Dogen bo gotovo kaj ukrenil, če bo zvedel...
—	On kar naprej poskuša, vendar pa zelo trpi, ker mu nihče ne
nasprotuje. Včasih je bilo drugače, le redki so se strinjali z njim. Bil je
tako močan, da je vsakogar prepričal, če mu je le prišel v roke. Vodil smo
jih k reki, in kolikor časa je kdo zdržal pod vodo, tako dolgo mu je lahko
ugovarjal. Seveda pa ga je medtem eden od spremljevalcev tiščal za
vrat... Ko so se tudi najbolj vztrajni naveličali lokati vodo, so se začeli
z njimi strinjati. Razen tistih, ki so si pustili rasti škrge... Izkazalo pa se
je, in to že tudi Dogen sam ve, da je močan le toliko časa, dokler se bojuje.
Odkrili so to njegovo slabost in so se mu pridružili. Nenadoma se je znašel
med samimi prijatelji. Neprenehoma so ga vabili na čaj in na prigrizke,
1026
pitali so ga s sladkorjem in z ljubeznivostmi, hoteli so ga utopiti v samo-
zadovoljstvu. Čeprav jih je še pravi čas spregledal, ni mogel nič ukreniti,
saj ni vedel, kdo mu je v resnici prijatelj in kdo se le prenareja. Začel
je sumiti vse. . . Njegovo breme se zmanjšuje iz dneva v dan, ker sta-
rejše generacije odmirajo, na mlade pa doslej ni računal, niti opazil jih
ni. Mladi namreč kar molčijo, a jih je iz dneva v dan več. Sploh ne poka-
žejo, da se je kaj zgodilo. Odkar so začeli pljuvati okrog naše ustanove,
pa je tudi Dogenu postalo jasno, da zamujenega ni mogoče več popraviti.
—	S tvojo pomočjo bi še nekako šlo, je izdavil Dimitrij. — Ce bi te
zelo pokvarili. Mislim reči pohabili... Ce bi ti odsekali roke in odrezali
jezik . . . Rasti si že tako bolj pritlikave, ni čudno, da je izbral ravno tebe.
—	Kakršen sem, sem po naravi, se je uprl Srečko. — Z menoj ne
smejo več delati nobenih poskusov, potem bi se preveč razločeval od dru-
gih. Ogibali bi se me,, . S tem pa tudi ustanove, kateri pripadam. Dogen
to že ve... Nekaj drugega pa bi utegnilo zanimati tudi vas. Trije ali
štirje mladi ljudje, s katerimi sem se že seznanil, se zanimajo za vas.
Doslej so že nekaj slišali o vašem delovanju. Radi bi preučili vaše izkuš-
nje, ne bi radi ponavljali vaših napak. Zato vas bodo v kratkem povabili
na požirek. Med njimi je tudi neko dekle, ime ji je Ariana. Čeprav pri
ženskah nikoli ne vemo, kaj nameravajo, je v tem primeru že sámo ime
obetajoče...
—	Kar zadeva napake je najbolje, da delajo svoje, se je namrščil
Dimitrij. — Nerad se pogovarjam s tujimi ljudmi. Drugih res ne srečam,
vendar svojega odnosa do njih zato ne bom spreminjal. Tudi ženskam se
ne morem posvečati, dokler se ne razgledam po tem delu mesta ...
—	Se vedno vas preganja reka? ga je pomenljivo premeril Srečko.
— Nekaterim srečanjem se ne boste mogli ogniti. Na Ariano bi vas še
posebej opozoril, prav na srce bi vam jo položil. Pravijo, da je ljubka.
S tem pa je polovica že opravljena . . . Zdaj sem se že dovolj ogrel, lahko
vstopiva! Srečko je s ključem, ki ga je že ves čas med pogovorom tiščal
v pesti, zaškrtal po ključavnici dvigala. Vrata so se odprla in Dimitrij
je naglo smuknil noter. Tako naglo, da se niti ni utegnil ozreti, ko pa se
je, je že drvel navzgor, vendar sam. Srečko je ostal spodaj, vendar temu
Dimitrij ni pripisoval nobenega pomena. Prepričan je bil, da Srečko zna
skrbeti zase.
Ko se je spet znašel v svoji sobi in mu mraz ni več gledal kosti, ni
čutil olajšanja. Tako kot v preteklosti so bila pred njim še vsa neraz-
rešena vprašanja. Njihovo število se je zadnji čas celó potrojilo, njegova
zavest je bila že do kraja potopljena vanje, vendar ni več mislil, da bi
s svojo vztrajnostjo sploh še lahko kaj spremenil. Vse je bilo odvisno
samo še od drugih, ne da bi vedel, od koga. Vsi, ki jih je poznal, so vestno
opravljali svojo dolžnost, zanj pa so storili vse, kar so mogli. To v nje-
govem položaju ni pomenilo dosti več kot nič... Zaradi potrebe po gi-
banju in zaradi poti, na kateri so se njegove nepovezane misli še vedno
mudile, je vztrajno koračil po sobi, najprej iz kota v kot, nato ob stenah.
Kmalu je začutil, da ga to sproščuje zato je stekel. Tekel je hitreje in
hitreje, kolikor mu je dopuščala sapa. Ko je začel hkrati še odločno mahati
1027
z rokami, se je počutil tako, kot da mu nič ne manjka, kot da se ni nič
zgodilo. Vračal se je pravzaprav v stanje, v katerem je bil preživel brez-
številne pretekle dni, čas, v katerem ni ločil dneva od noči, čas, ki mu
sicer ni nič pomenil, a je minil. Ko mu je zmanjkalo moči, se je ustavil
ob oknu, obraz je celo naslonil na šipo. Topla sapa, ki mu je vrela iz pljuč,
je zameglila steklo, in pogled navzdol ni bil več mogoč. Tako se mu je
vsaj zdelo, ko pa se je hotel o tej svoji domnevi prepričati na naslednjem
oknu, je ugotovil, da je steklo od zunaj že obloženo z debelim ledom. Po
tem, kar je videl, je sklepal, da mesto zmrzuje od spodaj navzgor. Utruje-
nost mu je dopuščala le še to, da se je po najkrajši poti odvlekel k svo-
jemu ležišču in pri priči zaspal.
O času, v katerem se je zbudil, ni sodil. Bil je še ves omotičen in se
sploh ne bi bil skušal vzdigniti, ko bi ne bil čutil nepremagljive želje po
hrani. V prostoru je bilo temnejše in hladnejše kot običajno v preteklosti,
zato prvi hip niti ni opazil, da ob nasprotni steni leži še nekdo. Dimitrij
je najprej segel na okensko polico, kjer ga je vselej, kadar se je spomnil
nanjo, čakala hrana. Najprej je dosegel dve jabolki in eno od njiju je
takoj zanesel v usta. Toda ugrizniti ga ni mogel, žgalo ga je v čeljust kot
zledenel kamen. Ko ga je spustil na tla, se je s treskom razletelo. Drugo
jabolko ga je peklo že v roki, zato ga je pri priči položil nazaj na polico.
Na oknu je našel le še nekaj skori j, tako trdih, da jih je lahko zdrobil
le s podpetnikom. Ravno tedaj pa, ko se je sklanjal k tlom in so se bile
njegove oči že privadile mraku, je zagledal na podu' zleknjeno temno
postavo, ki je delovala nanj nenavadno tuje. Sprva sploh ni kazalo, da bi
to mogel biti človek, bil je preveč sploščen in nenavadno širok. Dimitrij
se je hotel prepričati, ali ga niso med spanjem premestili v drug prostor,
zato je tipaje po tleh skušal najprej ugotoviti, ali je odprtina za dvigalo
še tam. Neišel je pokrov, ni ga pa mogel vzdigniti, in to je pomenilo, da
se neznancu ne bo mogel umakniti niti tedaj, kadar bi si to želel. Po-
čepnil je in nekaj časa namakal v svoji slini trde skorje. K temu je bil'
prisiljen, ker so mu bile ostre bodice drobtin že tako razrezale usta, da
se jih ni več upal požirati suhih. Medtem je seveda ves čas opazoval ne-
znanca. Ce je sodil po njegovi legi, je bilo videti, da spi. Toda od njega
ni bilo nobenega glasu, niti dihal ni, in prav zato je še bolj privlačeval
Dimitrijevo pozornost. Komaj je potešil pi-vo slo po hrani, že se mu je
previdno sklonjen in po prstih približal. Čeprav v temni gmoti še ni našel
ne obraza ne rok ali česar drugega, po čemer bi lahko sodil o njegovi usodi
in počutju, ni več dvomil, da še živi. Možnosti, da bi živel v istem prostoru
z mrtvecem, ni dopuščal, najbrž pa mu tudi ni bila popolnoma tuja, saj
se je neznanca najprej dotaknil s kazalcem, in ko ta tudi potem ni dal
nobenega znamenja, kar s celo dlanjo. Pod prsti mu niso ostale samo
cunje, temveč še nekaj več, zato je postal odločnejši. Neznanca je pre-
obrnil s trebuha na hrbet. Tedaj je ta tudi pi-vič zaječal. Dimitriju se
je njegov glas zazdel bolesten, zato je roko odmaknil. Vendar njegova
občutljivost ni bila umestna, neznanec se na besedo ni odzval. Ker je imel
na obraz nabit klobuk, ga ni bilo mogoče spoznati, čeprav se mu je Di-
mitrij že čisto približal. Ne da bi sam vedel zakaj, je začel glasno govoriti.
1028
Nagovarjal je neznanca, naj vstane in se preseli na pwsteljo. Prav tako
mu je predlagal, naj bi se seznanila in skupaj skušala poiskati strežaja
Danka, ki bi jima lahko priskrbel nekaj toplih odej in hrano. Čeprav Di-
mitrij teh stvari v resnici ni pogrešal tako hudo, kot je to skušal dokazati
z besedo, se je kup cunj na tleh le zganil in dal od sebe prvi glas, ki je
zanesljivo pričal, da ne spi.
—	Hi, hi, koga slišim. Kdo se je vtihotapil v moje misli?
—	Jaz sem, Dimitrij, če to ime kaj pove...
—	Mene pa nisi spoznal po glasu? se je spet zahihital neznanec in
si strgal klobuk z obraza. Z odločnim gibom ga je vrgel daleč od sebe, tako
da mu Dimitrij niti ni utegnil slediti s pogledom. Ker je bilo v prostoru
še vedno mračno, se je še bolj sklonil nadenj ; vanj se je režal dolg, koščen
obraz, obkrožen s temnimi lasmi in predeljen s košatimi črnimi brki.
Spominjal ga je na enega od mož v progasti obleki, s katerimi je bil skupaj
na mostu, vendar tisti ni imel tako košatih brk. bil je le še bolj suh in
daljši.
—	Čeprav nosiš masko, me ne boš prevaral. Glas imaš še stari. Ti si
mojega gotovo že odpisal, zakaj jaz sem Zorž. Zorž. vratar z onega brega.
—	Ce si res to, kar trdiš, si postal ves drug, je ugotovil Dimitrij.
—	Pošteno so me zdelali, res, je priznal Zorž. — Dovoli, da vstanem
in ne zijaj tako prekleto zabodeno vame, se je zarežal in tedaj je Dimitrij
prvič opazil, da njegov glas odmeva v prostoru, da ga je Zorž pravzaprav
napolnim z enim samim stavkom. Tedaj je Zorž seveda tudi že stal, čeprav
le nekaj trenutkov. Komaj ga je namreč Dimitrij preletel s pogledom od
peta do temena, se je dvakrat trikrat zamajal, nato pa se je zrušil nazaj
na pod in presunljivo zaječal. Dimitrij se je z vsemi močmi naprezal, da
bi iz svojega razbitega in omrtvičenega spomina izkopal čimveč podatkov
o njem. Ta Zorž, ki je ležal pred njim, namreč ni bil tisti Zorž, ki ga je
on nekoč že poznal. Obraz ni bil njegov in tudi postava ne, še najmanj pa
glas. Zato je skušal iz svojega spomina izbrskati še kakšnega Zorža, to
pa se mu ni posrečilo in je še kar naprej strmel v domnevnega Zorža. Na
tem je bila vrsta, da dokaže, kdo je.
—	Spremenil sem se, je že res, je pojasnjeval Zorž. — Ali pa se me
nočeš spominjati, ker sem pred časom nasilno posegel v tvoje življenje.
Ce imaš nekoliko rad sam sebe, si storiš lepo uslugo, če si včasih skrtačiš
preteklost. Potem ni več na njej nobenega madeža, svetlika se kot dobro
ohranjen kožuh ... Da se ne bi narobe razumela! Ti si gotovo prepričan,
da bi moral jaz imeti slabo vest. Ha, kaj je to? Pogovoriva se. Mi zameriš,
da sem bil vratar v ustanovi, v katero so povabili tudi tebe? Si prišel vanjo,
da bi ji služil, ali morda le zato, da bi jo skušal uničiti? Pravim skušal,
zakaj nemogoče si je zamisliti kaj trdnejšega od nje. To si dobro vedel
tudi ti. Trepetal si v pričakovanju, da bi ti vendarle dali nalogo, s katero
bi opravičil obstoj .. . Tudi to, da smo te vrgli v vodo, je bila le ena
od nalog ustanove. Da smo morali vreči tebe, pa je bil kriv tvoj načrt. To,
da sva si bila blizu, ne more spremeniti nobene od navedenih okoliščin,
lahko pa povzroči, da postanejo manj jasne. Kljub temu prijateljstvo
1029
ostaja še naprej prijateljstvo. Odvisno je seveda od obeh. Lahko ti zago-
tovim, da je moje srce še vedno odprto...
—	To pa najinim odnosom utegne škodovati, je zamišljeno ugotovil
Dimitrij. — Nič ne de... Ce res prihajaš z one strani... Sta inšpektor
Kos in načelnik Stenovic še vedno pri zdravju? Je o Edvinu kaj slišati?
Kako ta daje pomen svojemu vztrajanju, ko pa je že dosegel najvišji polo-
žaj in ne more pričakovati nobenih sprememb, razen tistih, ki si jih
izmisli sam?
—	Tvoja vprašanja sem razumel tako, kot da jim želiš dosti uspehov
pri napornem delu. Tvoje želje niso brez osnove, žal pa se ne bodo v
celoti uresničile. .. Zdravje inšpektorja Kosa naglo peša, zato si lahko
privošči le manjše delovne zmage. Težave ima z notranjimi zadevami,
prebavni trakt mu je skoraj v celoti odpovedal. Zre le še malo in v
glavnem živi samo še od preteklosti. Nekateri mu to hudo zamerijo, ne
morejo pa mu nič očitati. Pravzaprav mu tudi očitajo, vendar nikoli na
glas in vedno za njegovim hrbtom. Sprejeli so dva čisto nova uslužbenca,
ki se vadita v posebnem načinu šepetanja. Ce bo načrt uspel, bosta šepe-
tala za zaprtimi vrati, a ju bo inšpektor \'endarle slišal. Tako bo zvedel,
kaj mislijo o njem drugi, ne bo pa mogel trditi, da mu je bilo to uradno
sporočeno. Vsi sklepi bodo njegova privatna stvar, prav tako tudi posle-
dice ... Izvedba tega načrta je bila zaupana Zanu, tvojemu staremu in
zaupnemu prijatelju. Izbral si je najboljše pomočnike, kar so mu jih mogli
dati. Za načrt se je baje zanimal celo načelnik Edvin, za njim pa stoji tudi
nekdanji mornariški kapitan, ki čaka na izpraznjeno mesto. To je človek
izrednih zmožnosti, ljubezniv in korekten, strog in dosleden. Predstojniki
so že prišli do spoznanja, da je zanj vsak položaj, ki mu ga lahko nudijo,
premalo pomemben. Za zdaj skušajo to brezizhodno situacijo reševati tako.
da zelo hitro napreduje. Se pa vsi zavedajo, da bodo možnosti kmalu iz-
črpane. To je pravzaprav ena od poglavitnih skrbi ustanove. ..
—	Kje so že tisti časi.. ., se je glasno zamislil Dimitrij in povesil
glavo. — Kaže, da si res Zorž, ves si še takšen, kot si bil. Duh ustanove
sam, živa podoba organizacije. Človek, ki razume vse, ne da bi premišljal.
Tvoje lastnosti so bile že pred rojstvom naročene za potrebe ustanove.. .
—	Ti si bil vedno preglobok, je oporekal Zorž. — Preglobok in pre-
oster. Vse bi bil lahko predvidel, vse uganil, nikoli pa se nisi znal ustaviti
na primerni ravni. Vedno si imel prav, pa si vse zgrešil. . . To lahko trdim,
ker deloma velja tudi zame. Zadnje čase sem se nekako zapletel. Pa ne
vem niti tega, ali sem se v resnici... Da, seveda, prej še nekaj drugega.
Vsi te pozdravljajo. Inšpektor Kos, mornariški kapetan, Zan, Enooki, No-
vinec in še nekateri, ki jih ti gotovo ne poznaš . .. Oni so me vrgli v reko.
Natanko tako kot tebe. po istem načrtu in ob enakem obredju. Po naročilu
načelnika Stenovica. Ta me je seveda prej poklical in me seznanil z nalogo.
To, da so me vrgli v deročo reko, je pravzaprav moja naloga, ne njihova.
Oni so jo izvršili, niso pa vedeli zakaj. Jaz sem to vedel, najbrž pa nisem
vedel vsega tistega, kar so vedeli oni. Da odhajam, o tem so bili obveščeni
že več dni vnaprej. Kot sem že rekel, tako so mi lahko naročali pozdrave
1030
zate. Ko pa je nastopil- čas, so opravili, kar jim je bilo naročeno, in zdaj
sem tu.
—	Mene niste obvestili vnaprej, je rekel Dimitrij.
—	Res je, nismo te. Lahko te pa zdaj ali kdaj kasneje. Nenadoma
lahko vsa preteklost dobi popolnoma drugačen pomen. Vendar od mene
ne smeš preveč pričakovati. Ne prinašam ti nobenih novic, naročeno pa mi
je bilo, naj ti povem, kaj se je zgodilo z menoj.
—	Tudi iz tega sledi nauk, ki mi ga moraš še sporočiti.
—	Da, je pritrdil Zorž. — Povedal ti bom svojo zgodbo. . . Nekega dne
me je dal poklicati načelnik sredi noči. Odpeljali so me v neko vilo v pred-
mestju, tam so si me pošteno privoščili. V kleti tiste vile, ki je zelo pro-
storna in obložena z usnjenimi blazinami, so spustili name trop psov
neznane pasme. Na videz so bile to čedne živali, dolgodlake, ozkih gobcev
in pametnih oči. Visoke, koščene... Ti psi ne znajo lajati, renčijo pa
samo po navodilih svojih gospodarjev. Kot sem že omenil, so zelo bistre,
to je razumljivo, saj so stalno v družbi naših načelnikov. Mislim, da z
njimi hodijo tudi na lov, to je še posebnega pomena za njihovo izobraz-
bo... Ti psi so se torej zakadili vame. Načelnik in nekateri drugi usluž-
benci so stali na balkonu in jih vzpwdbujali, naj me raztrgajo. Tako so
meni ustvarili videz, da mi gre resnično za kožo. Da je res tako, sem se
lahko prepričal že naslednji hip. Mrcine so me podrle na tla, tako da so
pomagale ena drugi. Medtem ko me je ena za ovratnik vlekla nazaj, me
je druga spredaj potiskala na hrbet, dve pa sta me grizli po podplatih.
V hipu so me torej razprostrle po usnju, medtem pa renčale, da sem oka-
menel od nenavadnega strahu. Postal sem tako trd, da me niso mogle
niti gristi. Vendar so me kmalu ugnale, res, čudovito so dresirane .. . Vse
po vrsti so me pomočile. In ko sem se tako dodobra okopal v njihovi mlaki,
sem se kar razmehčal. Mrcine so me obstopile in me hkrati zgrabile na
raznih koncih telesa. Vsaka me je hotela imeti le zase, zato me je vsaka
vlekla na svojo stran. Kazalo je, da me bodo raztrgale, vendar to ni bil
njihov namen. O njihovem končnem namenu niti ne morem soditi, prav
tako ne o načelnikovih namerah. Pri tej vaji s psi je namreč hotel učinko-
vati le na gledalce, to mi je kasneje namignil. Psi me niso ogrizli, za kožo
so me držali tako spretno, da je niso presekali niti z enim zobom. Vla-
čili so me sem ter tja po dvorani, dokler se ni zdanilo. Do tedaj so vsi
gledalci od strahu in utrujenosti že popadali na tla in zaspali. Načelnik
me je dal privleči v svojo pisarno po stopnicah navzgor, tudi to so zelo
spretno opravili psi. . . Dolgo sva se pogovarjala, čeprav je ves čas imel
besedo samo on. Jaz sem lahko od časa do časa prikimal, to mi je popol-
noma zadostovalo... Kaj mi je pripovedoval, se ne spominjam, tudi mene
je že premagoval spanec. Razumel pa sem poslanstvo, v katero me je
posvetil. V drugih uslužbencih sem moral zbuditi nemir . . . Oni niso smeli
vedeti, kaj sva se domenila z načelnikom. MoraU so me začeti sovražiti,
to pa ni lahko, V službo nisem hodil, vse noči sem prebedel v eni od kleti
pri »Cmi vešči«, nadlegoval sem načelnike po pisarnah, lazil sem za njimi
na dom in se tihopatil v njihove spalnice, vse zaman. Nihče mi ni zameril,
vsi so me še naprej imeli radi, trepljali so me po ramenih, kjer so me
1031
srečali in me še vabili k svojim ženam. Kot da bi vedeli, da vse delam
po načelnikovih navodilih. V resnici pa ni bilo tako. Načelnik mi je celo
zabičal, da si moram izmisliti nekaj podobnega, kot si si bil ti, nekaj, kar
ne bo nikogar osebno prizadelo, hkrati pa vse. Priznam, da sem bil v tem
pogledu popolnoma neuspešen, nič izvirnega mi ni prišlo na misel. Cas pa
je neusmiljeno tekel, moral sem zlorabiti tvoj izum. Dvema ali trem sem
omenil, da bi bilo treba tvoj načrt znova preučiti. Vsi so se na videz
razveselili, da se skušam oddolžiti tvojemu spominu. Se najbolj pa Zan.
Sledil sem ti od stopinje do stopinje. Na posvet sem povabil vse znance,
tudi inšpektorja Kosa. Govoril sem jim skoraj tako kot ti, in ravnali so pri-
bližno tako kot v tvojem primeru. Po naključju je tistega dne padal dež
in me je na poti domov pošteno premočil. Spat sem legel gol in imel sem
težke sanje, ker so me mučile zle slutnje. Sredi noči so me trdi udarci v
hipu spravili pokonci, podobno kot tebe... Odgnali so me po istih ulicah
in na isti način kot tebe... Le govor, ki ga je prebral kapitan, se je
razločeval od tistega, ki so ga brali tebi. Bilo je pravzaprav zelo poučno
in ti je lahko žal, da nisi bil zraven. Ves čas so namreč govorili o tebi,
čeprav te niso nobenkrat omenili z imenom. Prepričan sem pa, da je bil
govor namenjen bolj tebi kot meni. Jaz tvojega načrta nisem niti ra-
zumel, zato tudi ne vem, ali bom znal ponoviti vse, kar so govorili zoper
tebe... Vsi tisti, so rekli, ki trdijo, da bi morali združiti naše moči zato.
da bi lahko pogledali v oči prihodnjim stoletjem, v resnici mislijo nekaj
drugega, ne tistega, kar imajo na jeziku. Skriti nameni so vselej tudi
sovražni. Nesmiselno je pozivati, naj se združi, kar je že združeno. V naših
medsebojnih odnosih ni mogoče ničesar spremeniti, ker so že urejeni.
Kdor trdi nasprotno, ima za to neke vzroke. Z obljubami hoče prevarati
dobronamerne meščane. Meščani ga seveda ne bodo spregledali, ker so
pozabili, da jim je bilo že vse obljubljeno od drugod. Iz tega sledi, da je
treba pokazati pot na nasprotni breg vsakomur, kdor bi hotel dokazovati,
da so v našem mestu reči, ki bi nas lahko ločile. Tudi zahteva, da bi se
morali sami začeti spreminjati, je voda na mlin tistim, ki bi se nas radi
znebili. Je pa tudi logično nesmiselna, saj se že spreminjamo, vendar tako.
kot je všeč nam. Kdor misli drugače, nima prav. To so mi tudi dokazali
z lesenimi kiji. Pet hkrati se jih je zrušilo name. K sreči sem tedaj že padal,
to je udarce ublažilo in ostalo mi je še toliko moči, da sem lahko splaval...
—	Kapitanov govor je bil zelo splošen, ga je ustavil Dimitrij. — Zakaj
bi bil namenjen ravno meni, saj kapitan ni vedel, da se bova srečala. Ni
mogel domnevati, da še tlačim zemljo, prav tako kot ni vedel, da boš ti
splaval. Verjel je, da ti odmerja kazen, ne pa da ti odpira pot k novim
spoznanjem.
—	Dopustiti moramo vse možnosti, je pritrdil Zorž. — Mene tvoji
sklepi ne motijo, veljali bodo zate, jaz pa ti pripovedujem o svojih. Na-
čelnik Stenovic me je namreč izrecno opozoril, da ti lahko povem vse,
kar bom slišal in videl. Stališča, katerim je v svojem govoru nasprotoval
kapitan, so lahko samo tvoja, tako je bilo sklenjeno. Jaz zase že vem, kaj
mislim. Tistega nisem niti omenil, moral sem zbuditi vtis, da predstavljam
nekaj drugega, tebe . . .
1032
—	In kaj si v resnici?
—	O tem bi težko rekel kaj določnega, dokler moja naloga ne bo
končana. Cez reko sem prišel na skrivni ukaz načelnika Stenovica. Skrivni
sli me bodo sproti obveščali, kaj naj storim. Za začetek je pomembno samo
to, da me ne odkrijejo. Ko ji bom zbudil zaupanje, bom začel raziskovati
razmere. Skušal bom postaviti stike z načelnikom Sartijem, od njega si
baje še dosti obetajo. Prav tako moram ugotoviti, kakšna so intimna nag-
nenja docenta Katza in pretipati asistentska jetra doktorju Dogenu. Ta
me še posebej zanima. Nikar ne misli, da pri tem ne računam nate... Iz
nezmotljivih virov vemo, da bivanje v stolpu po navadi traja do pomladi.
V tem času te bom poučil o vsem ...
—	Tu je komaj še mogoče početi kaj drugega kot spati.
—	Nič hudega. Dokler ne posije sonce, bova speča agenta. Dokler sem
v tvoji družbi, tudi o meni ne bodo posumili. Dobro je tudi to, da te
nisem izbral za družabnika, temveč so me po sili razmer dali ravno v tvojo
sobo.
—	Res je, da so me na obeh straneh določili, to pa še ne pomeni, da
z mojo privolitvijo. Hočeš morda reči, da je načelnik Stenovic spremenil
svoje stališče do mene? Da me zdaj ne bi več preganjal, če bi bil še tam?
—	Nikakor ne, je odločno zanikal Zorž. — Sam sem sklenil, da se bom
izročil na milost in nemilost tvojemu nezaupanju. Na tem bregu ne poznam
nikogar razen tebe. Sam ne morem ničesar spremeniti, pomočnikov si ne
morem izbrati, ker bi se v tem primeru lahko zgodilo, da bi jaz služil njim,
ne oni meni. Ti, ki si že vse izgubil, si še najbolj prikladen. Ti bi se
oklenil vsake vrvi, čeprav bi bila spletena iz megle. To o vrvi mislim čisto
resno, ker bo v tvojem življenju imela še veliko vlogo.
—	Medtem ko se nisva videla, sem postal zelo nezanesljiv, je odgo-
voril Dimitrij, kot da ga je preslišal. — Zdravstveno sem zelo šibak. Pre-
nesel ne bi niti tvojega zaupanja. Pred Stenovicem bi te morda še spravil
v neprijeten položaj. Zelo sem se mu odtujil, sploh ga ne skušam več
razumeti. Daleč daleč je že vse tisto .. .
—	Svoje mnenje o načelniku Stenovicu boš moral spremeniti. Midva
ne moreva vsega razumeti. Morda se boš spet znašel na drugem bregu ...
Načelnik Stenovic ima o tebi dosti boljše mnenje, kot ti o njem. Vem, pri-
povedoval mi je... Misliš, da te sovraži? Nasprotno, tvoja stališča so mu
zelo pri srcu. Takoj se je navdušil zanje, ko smo mu poročali. Vendar je
njegova naloga dosti preveč odgovorna, da bi se smel prepuščati svojim
čustvom. Njegovo načelo je. da vselej ravna zoper sebe, tako vedno zadene
pravo. Tvoje ime je omenjal z zamolklim glasom, to pomeni, da je s težavo
zadrževal bolečino. Pa ne samo on. tudi drugi bi radi popravili vse, kar so
ti prizadejali, seveda pa to ne bi bilo pametno. V njih vsi vidimo oživljena
načela, zato morajo kar naprej predstavljati nekaj, kar v resnici niso.
Težko dolžnost opravljajo. Prej sem že omenil Zana... Ta ne more in ne
more jxìzabiti ur, ki sta jih prebila skupaj. Kaj vse bi dal, da bi te spet
videl... Solze je imel v očeh, če te je omenjal, to pa je počenjal vsak dan
dvakrat. Menda ne boš toliko trdosrčen in ne boš tudi od mene zahteval,
1033
da se ti popolnoma razkrijem? Koliko napornih dni sva preživela skupaj!
Spomni se krčme »V pristanu«! Ves svoj ugled sem tvegal, ko sem te
vodil tja, pa mi ni bilo žal in tudi zdaj mi ni. Spet sva skupaj in marsikaj
bova še ukrenila v prid naše ustanove . . .
—	Z zdravjem se res ne morem pohvaliti, je vztrajal Dimitrij. —
Razen tega ne vem, kako so se odločili . . . Kaj me pravzaprav čaka?
Kakšno prihodnost so mi namenili . . .
—	Menda vse o prihodnosti odloča načelnik Sarti. Ta ni v najboljših
odnosih s tukajšnjimi ustanovami. Na njegovo pomoč lahko računava. . .
Kar zadeva tvoje telesne lastnosti, pa si gotovo v zmoti. Tudi jaz sem bil
podvržen posebnemu postopku, s katerim so mi po prihodu na to stran
skušali spremeniti značaj. Tudi mene so pričakali, da bi mi izkazali veliko-
dušje. Potegnili so me iz vode, kazali so mi razglednice, iz katerih je
žarela toplota, hrabrili so me s svojimi tacami, dali so mi tele cunje, ki jih
imam na sebi, postavljali so me na glavo, da bi mi izcedili vodo iz želodca,
tudi opravičevali so se, toda jaz sem ostal nedostopen, 2e od vsega začetka
sem vedel, da jih bom prevaral. Ti si se najbrž vdal, čeprav si bil nekoč
trdnejši od mene. Ti si svoj spev že dokončal, moja ura šele pride. Ce se
mi pridružiš, se rešiš. V nasprotnem primeru boš zgnil na temnih hodnikih
tega mesta, morda celo kje drugje.
—	Zdravja v resnici nisem trdnega, je ponovil Dimitrij in se pri-
maknil čisto blizu k Zoržu. Iskal je njegove oči, toda v mraku ni mogel
razločiti njihovega leska. Hladnejše postaja in spal bi rad . . .
—	To pomeni, da si že mrtev.
—	Ce si res Zorž, mi boš zaupal, kaj nameravaš. Besede me utrujajo.
Bodi kratek, razodeni mi, kakšen je tvoj cilj in kaj si pripravljen žrtvovati
zanj.
—	Takšna vprašanja zastavljajo v klavnicah, je vzkipel Zorž in vzdig-
nil pesti. Ker pa je Dimitrij ostal popolnoma miren in je kazalo, da sploh
ne namerava več spregovoriti, je začel pojasnjevati:
—	Po prihodu v ta del mesta so me nekega dne zgrabili uniformirani
strežaji. Bili so štirje, iz stropa so skočili name in mi nataknili na glavo
nekakšno vrečo, skozi katero nisem nič videl. Na vratu so mi jo zadrgnili
tako močno, da sem le s težavo dihal. Ce pa sem si hotel pomagati z
rokami, če sem jih le poskušal odtrgati od telesa, me je eden od njih,
tako sklepam, pošteno usekal z bičem, ki je imel namesto usnjenih trakov
jeklene niti. Kasneje so me celo podrli na tla in sem moral hoditi po
rokah. Ta postopek so imenovali pripravljanje ozračja. Njegov pomen pa
je bil v tem, da sem se na koncu ves omotičen znašel v klavnici. To ni bila
resnična klavnica, čeprav so jo tako imenovali, temveč le model nekega
obrata, o katerem sem dotlej malo vedel. . . Zamisli si veliko dvorano
kvadraste oblike, vso obloženo z emajlirano pločevino bleščeče bele barve.
Tudi tla so bila taka ... Z enega konca dvorane na drugega so se kot
po tekočem traku premikali različno opravljeni možje. V resnici niso bili
možje, temveč le zelo spretno maskirane lutke, ki so se celo od bUzu zdele
kot žive. Vse je bilo tako prepričljivo, da nisem niti za hip podvomil
1034
o resničnosti tistega, kar sem videl, pa je bila to kljub temu le igra, vaja
ali kaj .,. Možje so se namreč pomikali mimo nekakšne komisije, ki je
sedela za pisalnimi mizami, sklonjena nad namišljene akte. Pozabil sem
reči, da tudi komisije niso sestavljali resnični možje, temveč enake na-
prave, kot so se pomikale v vrsti, le da so imele blage, lepo zaobljene
in neprizadete maske. Možje v vrsti so bili neprimerno bolj izraziti in
seveda tudi različni. Njihovi obrazi so izražali vsa mogoča stanja človeške
duševnosti, vse odtenke temperamentov, ki si jih moreš zamisliti. Pred
komisijo je vsakdo tudi spregovoril, se pravi spregovoril je mehanizem
v njem, a že to je bilo zanimivo opazovati. Preden so prišli do mesta, kjer
so spregovorili, se je večini obraz spremenil v strahotno spako. Le nekateri
so ostali mirni, ravnodušni, ti so tudi mimo komisije odkorakali mirno,
brez zapletljajev. Preden so izginili za steno, so jim celo pomahali z živo-
pisano cunjo blaga. Pomahali so jim pred nosom, to se mi zdi tudi po-
membno. Za stavo bi trdil, da je bila zelo navadna cunja... Tisti, ki so
spregovorili, so doživeli drugačno usodo. Pravzaprav niti niso govorili,
zastavljali so si vprašanja, na katera pa ni nihče odgovarjal. Ta vprašanja
so bila večinoma nesmiselna, če ne celo smešna. Izgovarjali so jih vse-
vprek, tako da v njih nisem zasledil nobenega reda. Naj ti jih nekaj
naštejem. Dve si mi že sam zastavil: Kaj nameravam v prihodnje? Imam
cilj? Kaj sem pripravljen žrtvovati zanj, kam vodi moje delovanje, kdo bo
odgovarjal za preteklost, kdo sprejemal očitke prihodnjih generacij, kaj
bom še storil in kaj pričakujem od zanamcev? Se in še v tem duhu . . .
Nad vsemi, ki so zastavljali takšna vprašanja, se je iz stropa pokazal meč
in se do ročaja zarinil v njihovo telo. Občutek, da so živi, je bil prav
tedaj najpopolnejši. Ponazarjali so vse vrste bolečin in to tako prepričljivo,
da me je zgrabil krč v želodcu . . . Izpod meča je brizgnila rdeča tekočina,
oblila žrtev, a tudi neprizadete, in oškropila celó komisijo. Tekočina je
imela tako izrazit zadah po človeških iztrebkih, da sem začel bljuvati žolč.
To pa mi bolečine ni olajšalo, zakaj potem sem se tudi zgrudil v uma-
zanijo, ki je preplavila dvorano že za čevelj visoko.. . Zavesti nisem iz-
gubil, poslušati sem moral do konca. .. Zadnji v vrsti so si zastavljali že
bolj osebna vprašanja, zato se jim je tudi dosti bolje godilo. Dotikali so
se predvsem predstojnikov: Ali je moj načelnik dobričina? Sekretar še
spi s svojo ženo? Inšpektorju so prejšnji mesec smrdele noge, bogve ali
si jih je zdaj že umil? Kdaj bo našemu asistentu nehalo zaudarjati iz
ust? Za takšne in podobne nesmisle se je od zgoraj pokazal samo pipec
in sunil v hrbet zdaj to zdaj drugo gobezdalo. Tekočina se skoraj ni več
prikazala, vendar je je bilo na koncu toliko, da je bila onečedena vsa ko-
misija. Obrazov sploh ni bilo mogoče več razločevati. Celo jaz, ki sem bil
samo gledalec, sem se že skoraj utapljal v njej. Sploh mi ni jasno, kako
sem mogel vzdržati. Nezavest bi bila vsaj začasna rešitev, pričakoval pa
sem jo zaman. Tako so se začeli moji doživljaji v tem mestu. Potem so
me vodili do nekega docenta in mi izmerili vse dele telesa. To so opravili
zelo natančno, zelo spretno. Do danes mi še niso sporočili, kaj naj bi to
pomenilo. Zastavljali so mi tudi vprašanja, skušal sem jim v vsem ugoditi.
Ker sem se znašel poleg tebe, mislim, da je to dobro znamenje...
1035
—	Na videz sva v zelo podobnem položaju, je zamišljeno priznal
Dimitrij. — Prihodnost pa bo pokazala, v čem se razločujeva. Jaz nisem
meč s stropa in tvoji odgovori bodo ostali brez posledic.. .
—	Prijateljček, pomeniva se odkrito, je nestrpno vskočil Žorž. — Tebe
so se na oni strani odkrižali. Zdaj si na varnem, a to ne more dolgo trajati.
Pridružiti se boš moral nekomu, najbrž že pripadaš tukajšnji ustanovi in
uporabil boš vse moje izjave, da bi si utrdil položaj. Midva drug drugemu
nimava kaj zaupati. Ce sem ti hotel zbuditi videz, da ti pripovedujem
o svojih resničnih doživljajih, sem za to že imel primeren vzrok.
—	Ne, je odvrnil Dimitrij, — nisi ga imel, izmislil si si ga. S tem
pa svojega položaja še nisi spremenil. Ti bi rad vedel, kaj nameravam v
prihodnje... Z mojo pomočjo bi se rad rešil zadrege, v kateri si se znašel.
Mene so resnično obtožili, ti si kriv samo na videz. Dali so ti nalogo, ki je
ne razumeš in zaradi katere se boš še bolj zapletel... Nisem ti še povedal,
da tudi mene vabijo k sodelovanju, toda tukajšnjih jaz ne razumem. Ča-
kam, čakam. Rad bi ločil videz od resnice, začeti moram pri sebi. To pa
ne gre. Misli niso jasne, utrujen sem ... Ti pa sam dobro veš, kaj to po-
meni. Od samega sebe ne pričakujem ničesar več.
—	Nemogoče, je vzkliknil Zorž. — Z enim samim neuspelim načrtom
si izčrpal svoje življenje?
—	In kaj si napravil ti s svojim?
—	Jaz nisem imel nobenega načrta, jaz nisem nikogar skušal pridobiti
za svoj cilj, ničesar nisem razglašal. . .
—	Zdaj ko pravzaprav ne veš, kdo si in kaj si, se lahko odpoveš
tako tistim, ki so te vrgli v vodo, kot tistim, ki so trdili, da je to samo na
videz. Upreš se tem, ki so te zaprli v stolp, izmeriš tole mesto v dalj in šir
ter na koncu storiš natanko tisto, kar hočeš, ne da bi se neprenehoma
oziral na tuja naročila. Napravi obračun svoje storitvene dejavnosti in
odpri sam svoje podjetje. Ce ne znaš drugega, začni izdelovati smeti,
po katerih bodo hodili meščani, gumbe za halje svojih predstojnikov, boš
imel vsaj občutek, da so jim morali prilagoditi luknje na blagu . . .
—	Prav tako bi ti jaz lahko svetoval, da začni izdelovati luknje za
moje gumbe.
—	Na oni strani sem skušal napraviti luknjo, ki je ne bi zakril noben
gumb. Vse sem tvegal v skupnem imenu, ostal pa sem sam.
—	Jaz sam nisem nič, je prostodušno priznal Zorž. — Ti bi mi rad
očital, da ti nisem sledil, da se nisem pridružil tvojemu načrtu .. . Vendar
sem jaz že tedaj vedel, da se ne bo dobro končalo. Niso ti še priznali
nobenega položaja, loteval pa si se naloge, ki je vznemirila pol ustanove.
Uspel bi bil lahko le s privoljenjem svojih predstojnikov, se pravi, ko bi
bil izvrševal njihov načrt. Največ, kar lahko storiš, je to, da skušaš uganiti
njihove namere . . .
—	Ce jih nimajo?
—	Celo tedaj.
—	Čeprav si srečen človek, ti ne zavidam.
1036
—	Nisem srečen, zelo sem zaskrbljen. Čeprav ne vem vsega, kaj so tu
počenjali z menoj, nisem več tako trden, kot sem bil prej. Prav na dnu
me mika, da bi nekaj poskusil.. .
—	To me samo veseli.
—	Tvoja radost je radost izgubljenih. Jaz ti bom namreč še naprej
nasprotoval. Moja odločitev ni v zvezi s tvojo, niso je povzročila tvoja
spoznanja. To, kar bom poskušal jaz, bo samo moja stvar. Niti te ne
vabim, da se mi pridružiš, ne verjamem, da bi bilo mogoče kaj storiti
z združenimi močmi. Vsakdo ima drugačna navodila in njegov predstojnik
mu ne bo mogel odobriti nobenega načrta, ki ga mu ni predložil on
sam . . .
Dimitrij se je umaknil k svoji postelji in sedel. Glavo si je podprl
z dlanmi in se zastrmel v pod. Od Zorža je bil že toliko oddaljen, da ni
več razločil nobene nadrobnosti na njegovem obrazu. Te pa so bile po-
membne zanj, ker še vedno ni bil prepričan, da je sobesednik res Zorž.
Toda ko se je vprašal, zakaj mu je gotovost potrebna, si ni znal odgovoriti.
Navsezadnje je bilo vseeno, kdo je kdo, če on sam ni vedel, kaj mora
storiti.
—	Zelo si se spremenil, je rekel tjavdan, zgolj zato, ker ga je molk
silil, da spregovori.
—	V mislih imaš mojo zunanjost? je naglo poprijel Zorž. — Ta ni
samo posledica vztrajne vaje, potreben je bil tudi kirurški poseg. Do
brkov se še nekako pride, teže je z nosom. Načelnik Stenovic me je v
službenem času dva dni držal zanj in me vlačil po svoji pisarni. Obraz
mi je podaljšal tako, da mi je odrekel svoje zaupanje. Postopek je bil res
nekoliko boleč, vendar nujen. Na tem bregu so bili po skrivnih zaupnikih
že vnaprej obveščeni o mojem prihodu, to mi dokazuje že preprosto dej-
stvo, da so me čakali na bregu, vendar so tudi oni komaj utegnili zapreti
usta od začudenja. Namesto Zorža jim je v roke padla — uganka. Zdaj si
lahko pol njihove ustanove beli glavo, kdo sem . ..
—	Ker si tako spremenjen, je glasno razglabljal Dimitrij, — so te
morda zamenjali že na onem bregu. Ce te nisem spoznal jaz, kako naj
bi te inšpektor Kos, Zan ali Enoroki... ?
—	Oni so gotovo dobili zanesljiva navodila, ni pa bilo potrebno, da so
jih tudi razumeli. Postopek je tekel natanko tako kot pri tebi. Poznam jih,
v njihovi družbi sem opravljal že zahtevnejše naloge. Vsi so zavarovani
zoper dvom, zakaj načelnik Stenovic jim je zagrozil, da bo obvestil
načelnik Edvina, kdo je spravil s sveta Tilly...
—	Tilly, praviš? se je nekoliko razvnel Dimitrij. — O njej še nisi
pripovedoval.
—	Vem, to je bila tvoja skrita bolečina. Skrivnostna ženska z dvojno
naravo. Vabila te je v svoj objem, ti pa nikoli nisi vedel, kaj ti obeta.
Ti nisi spoznal njene dvojnosti, zato tudi nisi imel od nje nobene koristi.
Z njeno pomočjo bi se bil v službi povzpel do načelnika, lahko pa bi te
bila tudi pogubila. Nisi se znal odločiti.
—	Izbire v resnici ni bilo, se je uprl Dimitrij. — Bila je žena načel-
nika Edvina, vse drugo je bilo stranskega pomena.
1037
—	Vzeli so mu jo, ker jo je zlorabljal. Ko bi jo bili poslali v drug
kraj, bi jo bil gotovo zvabil nazaj. Nanj je bila zelo navezana, čeprav
proti svoji volji. Zanj je pogubljala ljudi, to ji je prešlo v strast, čeprav
je od začetka zaradi tega zelo trpela in tudi sovražila Edvina. On ji je
zapiral pot v nove dni. Noben moški je ni mogel rešiti, ker ni bil nihče
močnejši od njega. To, kar je pričakovala od tebe, so bila le slepila,
iluzije. O vsem je sproti obveščala načelnika Stenovica, brez njegove
pomoči bi bila shirala od tesnobe, on sam pa ji tudi ni bil kos. Bila je
silna ženska, zato so sestavili kolegij, ki je skrivaj bedel nad njo, ne da
bi bil za to vedel načelnik Edvin. Takšne so seveda moje domneve, ne vem,
kaj je v resnici hotel. Kdo se je želel koga znebiti? Zadnje čase je vse bolj
segala po naših ljudeh, njeni izleti na deželo so bili bolj in bolj pogosti.
Najraje se je zadrževala na severu, med železniškima postajama M in N,
kamor so prihajali na svoj zadnji obračun naši bivši uslužbenci. Izživljala
se je ob njihovem poslednjem dejanju. Med njimi je bilo nekaj njenih
bivših ljubimcev, to so vedeli mnogi, nihče pa ni mogel uganiti, koga si
bo še izbrala ...
—	Ce se prav spominjam, si se nekoč tudi ti navduševal nad njo.
Obetal si mi marsikaj, ko si zvedel, da se zanima zame. Gorel si zanjo...
—	Seveda. Zavidal sem ti tvoj položaj, vsako minuto, ki si jo prebil
v njeni družbi. Sam sem si želel pozornosti, ki jo je izkazovala tebi. K
sreči zanjo nisem bil zanimiv, to me je obvarovalo tvoje usode. Imel sem
srečo, za katero se nisem še nikomur zahvalil. Morda se bom tebi, ker
si jo za toliko časa priklenil nase. . .
—	Kot da je prej nisi poznal...
—	Kot da sem jo mrtvo prvič videl... Pa ne dobesedno. Mrtve nam-
reč nisem videl, zdajle pa se mi je nenadoma ponudila celo možnost, da je
še živa. DobUa je skrivno nalogo in odšla ... O njenem koncu krožita
dve zgodbi. V obeh primerih naj bi bila tako iznakažena, da so jo spoznali
le tisti, ki so verjeli, da je res ona. Tistega, kar so videli, tudi ni mogoče
ločiti od službenih koristi...
—	Tudi meni je bila omenila dve možnosti. Cev iz bodeče žice ali
postopek z bencinom.
—	Tiste dni, ko je izginila, smo res slišali eksplozijo v njeni vili.
Porušila je steno in del vrtne ograje. Kapitan je pi-ipovedoval, da je bila
Tilly napol sežgana. Zan pa, ki se je tedaj po naključju mudil na Gradu
brez imena, je trdil, da jo je videl tam. Tudi v tem primeru njena smrt
ni bila lahka. Plazila se je gola skozi cev iz bodeče žice. Kot ti je znano,
je tista cev vedno ožja. Na nekaterih delih si je meso do kosti strgala
s telesa, njena bolečina je bila zavestna, notranje organe je imela zdrave
in je baje potolkla vse rekorde, ki jih je imela tista cev. Prišla je najdalj
in od nje ni ostalo skoraj nič. Pokopali so jo brez pogreba. Od tedaj je
tudi nihče ni več imenoval...
—	Jaz bi trdil, da je odšla, je rekel Dimitrij in se zleknü na ležišče.
— Morda pride na to stran, a kaj bi tu počela. .. Ali ste vsaj opazili,
da jo je načelnik Edvin pogrešal?
1038
—	Videti je bilo, da ga je njena odsotnost prizadela. Ker mu ni nihče
sporočil, da je mrtva, jo je ob mojem odhodu še vedno pričakoval. Vsak
dan jo je kurir še iskal po ustanovi. Gotovo pa je tudi Edvin že zaslutil,
da se je zgodilo nekaj, kar ni ustrezalo njegovim pričakovanjem. Dal je
imenovati posebno komisijo, ki naj bi bila raziskala njen primer. Komisijo
so sestavljali ravno tisti, ki so jo pogubili. Ker so morali hkrati izpolnjevati
dvoje različnih naročil, so bili seveda zelo zaposleni. Morali so zbuditi
videz, da jo res iščejo... Ta navidezna vloga je najbolj prizadela Žana,
tako se mi je vsaj zdelo. To je še človek starih načel, zato se vedno teže
prilagaja novim razmeram ...
—	Stvari se zapletajo, ga je dopolnil Dimitrij. — Lahko se zgodi,
da tebi samemu sporočijo, naj se spraviš s poti.
—	Takšne primere že poznamo, je pritrdil Zorž. Glas ga je izdajal, da
ga ni mogoče z ničimer presenetiti. — Zame je bolj zanimiv proces, ki se
je začel z Edvinom. Ta postaja vse manj učinkovit. Odkar za njim ne
stoji Tilly, njegov ugled pada, nič več ni neomejeni gospodar ustanove.
Po mojem mnenju so vse spremembe zanj kot namig od zgoraj, namig od
tam, kjer nismo ničes^ več pričakovaU. Ce bo šlo tako naprej, naša usta-
nova ne bo več tisto, kar je bila ... Da!
—	Tako se vrtimo v začaranem krogu preteklosti in ji vsak dan da-
jemo nov ркзтеп. Nikoli je ne zaobsežemo vse...
—	Ali je mogoče za jutrišnji dan storiti kaj boljšega? je odsotno
vprašal Zorž. Toda Dimitrij mu ni odgovoril. Zanj jutrišnji dan še ni bil
nič nujnega, neodložljivega. Zanj je bil jutrišnji dan še uganka, ki so jo
zastavili in ki jo morajo razrešiti drugi. Prihodnost je bila zanj samo še
pojem, ki mu ni več poznal vsebine. Odkar mu telesne moči niso več
dovoljevale, da bi še sledil času, se mu ni več porodil noben načrt, kate-
remu bi še želel slediti. K takšnemu stanju sta dala svoj delež tudi letni
čas in prostor, v katerem je živel.
Medtem ko sta se pogovarjala z Zoržem, se je bil stolp odel s temno
odejo noči. Tudi hladnejše je postajalo. Toda Dimitrij se je zavedal, da
to ne bo običajna noč, čutil je, da bo trajala dalj, kot si lahko predstavlja
on in da mu bo znova okrnila čute. V Zorževem glasu, ki ga je spraševal,
kam lahko leže, ni slutil takšnega spoznanja, zato se je samo stisnil k
steni in ga povabil na svojo posteljo.
Stisnjena v dve gube in tesno drug ob drugem sta še dolgo drgetala.
Kljub naraščajočemu mrazu pa so njune misli utonile v temi, še preden
je v stolpu zazvenela tišina.
1039
MARIJA GORŠE: KROG
1.
Ni sonca. Zemlja je siva.
Zaprem vse duri.
Zemlja je čma,
z malce svetlejšim zvonom
brez kresnic.
Klešem sive oči.
Roke in prsi so bele.
Prasketa ogenj.
O bolečina,
ničesar ni,
samo trda težka tkanina
na prsih.
In škrtanje zob.
2.
Jutro ima belo nebo.
Sonce si potegne čepico
čez oči in usta.
Veliko imam opraviti:
zamesim testo,
ostrižem ovčko,
izgrebem kamen in ga vržem
daleč od grede.
Blatne roke,
o zemlja, o vlažni smrček.
Umijem se v rosi
in gledam,
kako kali seme.
1040
3.
Pred poldnem sonce raztrga
bele štrene, napne vse sile
in žge.
Pozabim na zarumeneli hlebec.
Pozabim na blejanje ovčke.
(Dan odkrije jedro stvari.)
Grem in sedem pod kostanj.
In rotim cesto: Prinesi mi oči,
ne morem brez njih.
Cesta ni uho,
cesta ni srce,
še kostanj cvete samo zase.
Ničesar ne dočakam.
O lačna usta,
ničesar ne zaužijem.
Ni sonca. Nebo je sivo.
M razi me.
Izgubila sem pol dneva,
a kostanj raste v sam nebes.
4.
Ovčka je lačna,
napojim jo,
narahlo pobožam med očmi.
Nebo je čmo.
Zaprem vse duri.
Na ognjišču zanetim visok
rdeč zubelj.
Klešem oči.
Bleščijo se pod temnimi
vekami.
Prasketa ogenj.
Žerjavica tli za čmimi
vratci.
O bolečina,
umolkni.
Umakni roko.
Ničesar nočem.
Zakaj je noč enaka noči.
6 Problemi	1041
POEZIJA ŠPANSKEGA BAROKA
Luis de Góngora: Male romance
I.
Ko vidi najlepše
dekletce pri nas,
še včeraj nevesta,
a vdova danés,
da njene oči
na vojsko gredo,
pa materi reče
v tej stiski tako:
Dajte, da jočem
ob robu mor j á.
V	tej rosni mladosti
ste dali mi že
tak kratko veselje,
pa dolgo gorjé.
Vzredili ste, mati,
me zanj, ki gre v boj,
in moje prostosti
ima ključe s seboj.
Dajte, da jočem
ob robu mor j á.
V	solzé iztočite
odslej mi, oči,
kar sladkih pogledov
imeli ste vi,
saj boljšega dela
če umrèm in molčim,
vam sahnil je vir,
ker v vojsko odhaja,
ki bil mi je mir.
Dajte, da jočem
ob robu m o r j á.
1042
Le nič ne mirite,
le nič ne krili it e,
saj prvo je pravo,
a drugo odveč;
Nič zlega ne strite,
če res sem vam hči,
saj mnogo bo huje,
če umrèm in molčim.
Dajte, da jočem
ob robu m or j á.
Kdo, mati bi mila,
ne točil solzá,
pa naj ima kamen
namesto srca,
in ne bi potožil,
videč, da vené
vsa leta cvetoča
mladosti mojé.
Dajte, da jočem
ob robu mor já.
Noči mi bežijo,
odkar so odšle
oči, ki ponoči
so luč mi bilé.
Bežé in samote
jim moje ni mar,
ko sama ležim,
kjer moreta dva.
Dajte, da jočem
ob robu mor j á.
IL
Tam ob Júcarju, med bori,
so zarajale gorjanke,
voda v skalah je šumela,
veter pel je med vejevjem.
Ni to kolo nimf bleščečih,
ko v vodah jim je domovje,
ki častijo jih lesovi
kot Dianine slednice:
To dekleta so iz Cuence,
čast in slava te planine,
ki v poljubih dveh potokov
koplje si nogé zelene.
1043
Razigrano tke se kolo,
moč srca roké jim druži,
morda v strahu, da postanek
ne razdene jim ljubezni.
Lep je raj deklet s planine !
Lep je njihov raj!
Svetli kodri las dajejo
Soncu luč, zlato Arabcem,
ena si jih veže s cvetjem,
druga pa s srebrno sponko.
V	haljicah nebesne barve,
ali barve dobre nade,
je ročica, ki ne mara
za safire in smaragde.
Ko dovoli rob obleke,
se pokaže ti nožica,
med trakovi ti zasveti
sneg se in biserovina.
V	skromnih, zadržanih gibih
se pomikajo dekleta
in neutrudno na podstavek
dvigajo kristal stebričja.
Lep je raj deklet s planine !
Lep je njihov raj!
S prsti belimi udari
ena njih na kastanjete,
kamenčke slonokoščene,
ki zavidajo jim Muze;
pa utihnejo vse ptice,
voda pritaji valove,
niti list se več ne zgane,
vse posluša sladki spev:
Hitele gorjanke
v borovcev so les,
ta po oreške,
druga na ples.
Vrté se dekleta
in trejo okrog
orešek z oreškom
in z biseri zob,
puščice ljubezni
izmenjávajo vmes,
ta za oreške,
druga za ples.
1044
Ko slepemu bogu
da Sonce oči,
da videl bi bolje,
pa v vejah se zdi,
da oči mu teptajo,
ko grejo čez les,
ta za oreške,
druga na ples.«
Pisemce
Učite, rože, se pri meni,
kaj vse je v enem dnevu pr é č,
še včeraj čudež razglašeni,
zdaj svoja senca nisem več.
Avrora v zibel me je dala,
a noč me v krsto položi,
kjer born umrl brez luči,
če Luna mi ne bo sijala.
Da pa se ne zgodi nobeni,
da bi tako kot jaz končala,
učite, rože, se pri meni,
kaj vse je v enem dnevu p r é č ,
še včeraj čudež razglašeni,
zdaj svoja senca nisem več.
Nagelj mi je uteha mila
ta kratki čas, ki mi je dan,
če jaz dobil sem le en dan,
pa njemu sta le dva kanila;
o kratki, enodnevni vrt,
zdaj jaz sem siv, a on rdeč:
Učite, rože, se pri meni,
kaj vse je v enem dnevu p r é č,
še včeraj čudež razglašeni,
zdaj svoja senca nisem več.
Jasmin prelepa je cvetica,
a ne kaj prida trdoživa,
toliko ur na svetti biva,
kot žarkov porodi danica;
če jantar naj cveti rumeni,
1045
se v njem to cvetje preživi.
Učite, rože, se pri meni,
kaj vse je v enem dnevu p r é č ,
še včeraj čudež razglašeni,
zdaj svoja senca nisem več.
Četudi fajgel, grobijan
po vonju in po barvi kože,
več dni uzre kot druge rože,
saj mu ves mesec maj je dan,
želim, da čudeži umró
in da ne živel bi tako.
Učite, rože, se pri meni,
kaj vse je v enem dnevu pr éč,
še včeraj čudež razglašeni,
zdaj svoja senca nisem več.
Vendar toliko dni živeti
pa dalo Sonce ni nobeni,
kot ravno sončnici rumeni,
ki je Metuzalem med cvéti;
kar listov se na njej svetli,
pa so priliznjene oči.
Učite, rože, se pri meni,
kaj vse je v enem dnevu prič,
še včeraj čudež razglašeni,
zdaj svoja senca nisem več.
Soneti
I.
Doklèr se sončni kralj, bleščeč in zlat,
zaman poskuša s tvojimi lasmi,
doklèr v belino čela ti strmi
z zavistjo lilija tam sredi trat,
doklèr na ustnice ti kakor tat,
bolj kot na prvi nagelj, vsak preži;
in dokler na kristal, ki se blešči,
ozira zviška se tvoj nežni vrat,
1046
raduj vratu se, ustnic, čela, las,
še preden vse, kar je bilo tačas
kristal in nagelj, lilija, zlato,
postane mrtvo cvetje in srebro,
in preden ti, kot ta nekdanji kič,
se vrneš v zemljo, dim prah, senco, nič.
II.
O jasna čast lijoče se tvari,
o sladki vir tekočega srebra,
ki skozi trato voda ti skaklja
in v blagem teku mehko žubori!
Ljubezen slika v tvoj spokojni val
škrlat in sneg гш lepem licu njé,
ki led in žar polaga mi v srce,
in vate zre, ki si prišel iz dalj:
le še naprej, ne izpusti zdaj iz rok
šumečih vajeti, ki so do tam
s kristalno brzdo vladale tvoj tok,
saj ne bilo bi prav, če tolik čar
razpršil bi čez svoj neizmerni hram
tekočega trizaba gospodar!
Samote
(odlomek)
Kakor da niso s teh gora,
— ki krutost bolj kot vljudnosti redé —
vsi ti ljudje,
ki tujca vzeli so čez noč
v svoj hram v dobroti tej, ki je nekoč
radost uživala gozdov,
in hrast ji hrano je dajal, a jésen krov.
Za prt mu raševinast plašč opran
pogrnejo čez bor tesan
in v pušpan, ki kljub trmastemu boju
1047
dolguje vitki, skromni stas ovoju,
dado mu mleka, ki je iz vimén
še teklo pred očmi Avrore tisti čas,
ko zgubljal bele lilije je njen
bleščeči, lepi obraz;
še hladno, čvrsto žlici se umika,
iznajdbi Alkimédona rednika.
Tega, ki bil pridrug dvesto koza
je nekaj let — ta bi ti stegnil zob
tja v gozd, ki Bakh na čelu ga ima,
pa mu po ložah ne bi hodil v rop! —
(zmagalec v vseh ljubezenskih spopadih
je nosil krono; eden kratkobradih
pa mlad in trdorog zada mu smrt
in reši s tem življenje mnogih trt)
že nasoljenega dobi
in zrnat kos se kot škrlat blešči.
Na probkovini ga v spokojne sanje
zazibljejo mehko nastlane kože,
bolj kakor vojvode holandsko tkanje,
škrlat iz Tira in brokatne rože.
Ni omamila sladka ga pijača,
da v klanec Sizif je, a vrh strmine
pod težko, ničevo tegobo gine
in bolj je buden, bolj ji je igrača.
Vojaška tromba mu ne zmoti sna
in ne ropot posod; le iz daljave
prispe grcanje psa,
ko nosi mimo glave
mu veter velo listje iz hrastjá.
Zaspi in se zbudi, ko pesem ptic
— opojnih zvončkov iz peres donečih —
prinese sladki klic
Avrore Soncu, ki iz hramov penečih
prispe in iz kočije
razsveti obelisk zeleni domačije.
Hvaležen se popotnik poslovi
in eden od pastirjev hodi zdaj
pred njim, da bi popeljal ga na kraj,
odmaknjen dva lučaja od poti,
kjer se ozira čez polje pečina,
ki se kot ljubka galerija zdi,
prijetno gledališče njega dni
1048
vseh favnov, kar redi jih ta planina.
Ko pride tja, pa zmeden se ukloni
njegov korak neznanski tej lepoti,
obstane nad mrtviko, ki bohoti
se krog peči kot vejnati balkoni.
Ce v mnogem malo kaže mu narava,
pa mnogo večji Sir taji daljava,
raztaplja Sonce, trgajoč meglice.
Čudenje vre iz molčeče govorice,
ko slep za roko zrè, ki čez raván
■— gora bleščeča hči ■—
v vijugah gostih širna se vali,
polja in trate plodovit tiran.
Bogastvo sadja ji krasi obale,
tei jih Obilje hoče za svoj rog —
— kot če bi skozi Amalfeji bog
v rogovje dal kristale —;
Srebrne stavbe niza in z zidovi
se venča lepa,
objema skale in otoke uklepa,
od brezna, kjer se ji rodé valovi,
pa tja do jaspisove globočine,
kjer izgubi ponos in utopi spomine.
Prevedel Andrej Capuder
luis de gongora Y arcote
(1561—1627)
Rodil se je in umrl v Kordovi. Študiral je tu in v Salamanki. Imel je
dokaj bumo mladost. 1585 je verjetno vstopil v duhovski stan.
Obtoževali so ga, da je nezadovoljnež, da malo zahaja na kor, pa dosti
na zabave, da veseljaci in da zlaga nespodobne pesmi. Precéj je potoval:
Madrid, Granada, Salamanka, Cuenca, Toledo itd.
Leta 1617 se je dokončno preselil v Madrid, tam si ga je Filip III. imenoval
za kaplana. Potegoval se je za mesta v literarnih salonih in v Akademijah.
Kritiziral je in bil kritiziran, obrekoval in bil obrekovan. Po petdesetem letu
se je umaknil v samostan. Umrl je za kapjo, potem ko mu je bil zadnja leta
popolnoma odpovedal spomin.
Mnogim kritikom pomeni Góngora vrh kastilske lirike. V njegovem delu
ločimo dve dobi: do leta 1611 in po letu 1611. V prvi dobi je Góngora ljubezniv
pesnik romanc, pisemc, kancon, sonetov, skratka, drži se že vkoreninjenih
oblik. Druga doba pa je prinesla »-kultizem« ali gongorizem«, izbrah metafore,
inverzije in neologizmov.
Góngora je tudi pesnik, ki je najbolj vplival na špansko poezijo XX. sto-
letja, in še posebno na sodobno generacijo.
«	A. C.
1049
Itanfeiii Sokrales
Bert Brecht
Sokrates, sin babice, ki je znal v svojih pogovorih tako dobro, zlahka
in med tako krepkimi šalami pomagati prijateljem pri rojstvu lepo obli-
kovanih misli ter jim tako priskrbovati lastne otroke, namesto da bi jim
bil kot drugi učitelji podtikal pankrte, je slovel ne le kot najmodrejši vseh
Grkov, temveč tudi kot eden najpogumnejših. Ta sloves se nam zdi kar
upravičen, če beremo pri Platonu, kako je meni nič tebi nič izpraznil kupo
trobelike, ki mu jo je navsezadnje zaukazala izpiti gosp>oska v zahvalo
za usluge, ki jih je bil izkazal svojim sodržavljanom. Nekaterim njegovim
občudovavcem se je zdelo potrebno govoriti tudi o njegovi hrabrosti na
bojišču. V resnici se je bojeval v bitki pri Deliju, in sicer med lahko
oboroženimi pešci, zakaj imel je premalo ugleda ■■— bU je čevljar — in pre-
nizke dohodke — bil je filozof — da bi ga bili vtaknili v kak imenitnejši
in draže oborožen oddelek. Pa vendar je bil, kot si lahko mislimo, njegov
pogum prav posebne vrste.
Tisto jutro pred bitko se je Sokrates kar se le da dobro pripravil za
krvavo opravilo, tako da je žvečil čebulo, ker je to po mnenju vojakov
človeku vlivalo pogum. Njegova skepsa v prenekateri stvari ga je za-
peljevala v lahkovernost v prenekateri drugi stvari; bil je proti špeku-
laciji in za praktično preizkušnjo — in tako ni veroval v bogove, pač
pa v čebulo.
Zal ni začutil nikakega pravega učinka, vsaj tolikšnega ne, in tako
je čemerno koracal v oddelku vojakov, oboroženih z meči, ki se je po-
mikal na svoj položaj na nekem stmišču. Pred njim in za njim so se
spotikali atenski mladci iz predmestij, ki so ga opozarjali na to, da so
ščiti iz atenskih orožarn premajhni za tako debele ljudi, kot je on. Na to
je bil pomislil že sam, le da je imel pri tem v mislih široke ljudi, ki so
jih smešno ozki ščiti pokrivali komaj za silo.
Pogovor dveh mož o dobičkih, ki jih kujejo orožarji iz premajhnih
ščitov, je pretrgalo povelje: »Na tla!«
Posedli so po stmišču in neki stotnik se je obregnil ob Sokrata, ker
se je poskusil usesti na svoj ščit. Toda bolj kot to obregovanje ga je vzne-
miril pridušen stotnikov glas. Kazalo je, da je sovražnik prav blizu.
Mlečno bela jutranja megla je zakrivala razgled, vendar je topotanje
korakov in rožljanje orožja oznanjalo, da so vojaki zasedli ravnico.
1050
Sokrates se je z velikim neugodjem spomnil sinoćnjega pogovora
z mladim odličnikom, konjeniškim častnikom, ki ga je bil nekoč že srečal
za kulisami.
»Sijajen načrt!«, je izjavil mladi prismodè. »Semle se čisto preprosto
postavi naša vrla pehota in prestreže sovražnikov sunek. In medtem se
po nižini zapodi konjenica in ga zagrabi od zadaj.«
Nižina je morala biti precej bolj desno, nekje v megli. Tod se je
torej zdajle zapodila konjenica.
Načrt se je zdel Sokratu kar dober ali vsaj ne slab. Kajpada so zme-
raj delali načrte, posebno če je bil sovražnik močnejši. V resnici pa si se
potem pač bojeval, se pravi, mlatil si, kakor je že naneslo. In naprej
nisi prodiral tam, kjer je predpisoval načrt, temveč tam, kjer je dopustil
sovražnik.
Zdaj, v sivem jutranjem svitu, se je zdel Sokratu načrt popolnoma
zanič. Kaj neki to pomeni: pehota prestreže sovražnikov sunek? Po navadi
si vesel, če se lahko sunku izogneš, zdaj pa naj bi bila vsa umetnost v tem,
da ga prestrežeš! Zelo slabo je bilo, da je bil vojskovodja konjenik.
Toliko čebule, kolikor bi je bili potrebovali prostaki, na trgu sploh
ni bilo naprodaj.
In kako protinaravno je bilo sedeti takole zgodaj zjutraj, namesto da
bi ležal v postelji, tu sredi polja na golih tleh, z najmanj desetimi funti
železa na sebi in z mesarskim nožem v roki! Res da je treba braniti
mesto, če ga kdo napade, ker si sicer v njem v hudih škripcih — ampak
kaj je vzrok, da je bilo mesto napadeno? Ker so hodili lastniki ladij, vi-
nogradniki in trgovci s sužnji v Mali Aziji v zeljnik perzijskim lastnikom
ladij, vinogradnikom in trgovcem s sužnji! No. lepa reč!
Nenadoma so odreveneli.
Z leve se je zaslišalo iz megle zamolklo tuljenje, ki ga je spremljal
kovinski zven, in se hitro bližalo. Sovražnikov napad se je začel.
Oddelek se je vzdignil. Z izbuljenimi očmi so zijali v meglo. Deset
korakov vstran je padel neki mož na kolena in jecljaje klical bogove.
Prepozno, se je zdelo Sokratu.
Naenkrat se je, kot v odgovor, razleglo strahovito tuljenje nekje na
desni. Klic na pomagaj se je, tako je kazalo, sprevrgel v krik smrtne
groze. Sokrates je zagledal, kako je iz megle priletel železni drog. Kopje!
In potem so se iz mrča pred njimi izvile zabrisane težke postave:
sovražnik.
Sokrates je bil pod silnim vtisom, da je nemara čakal že predolgo,
okorno se je zasukal in se pognal v tek. Naprsni oklep in težke golenice
so ga močno ovirale. Bile so veliko nevarnejše od ščita, ker jih nisi mogel
vreči proč.
Filozof je težko sopeč tekel po stmišču. Vse je bilo odvisno od tega.
ali bo tekel dovolj hitro. Zanašal se je na to, da so vrli mladeniči za njim
za nekaj časa prestregli sunek.
Nenadoma je začutil peklensko bolečino. Njegov levi podplat ga je
neznansko pekel, mislil je. da sploh ne bo mogel vzdržati. Stokajoč se je
1Ü51
sesedel na tla, a se je z novim krikom bolečine pognal kvišku. Zmedeno
je gledal okoli sebe in doumel vse: zašel je na polje bodljik!
Znašel se je v gostem nizkem grmovju z zelo ostrimi tmi. Tudi v nogo
se mu je moral zadreti tm. Previdno, s solzečimi očmi si je poiskal
prostorček, kamor se je lahko vsaj usedel. Na zdravi nogi je poskakoval
v krogu, preden se je v drugo spustil na tla. Tm je moral izdreti takoj.
Napeto je lovil bojni hrum: slišati ga je bilo precej daleč z leve in
desne, spredaj pa je bil najmanj sto korakov daleč. Vendar se je zdelo,
da se mu bliža, počasi, a vztrajno.
Sokrates ni mogel sezuti sandale. Tm je bil predrl tenki usnjeni pod-
plat in se zadri globoko v meso. Le kako so mogli dati vojakom, ki naj bi
branili domovino pred sovragom, tako tenko obuvalo! Ob vsakem dotiku
je začutil skelečo bolečino. Ubogi revež je izmučen povesil mogočna ra-
mena. Kaj zdaj?
Njegov zamegljeni pogled se je ustavil na meču zraven njega. Skozi
možgane mu je šinila misel, ki mu je prišla bolj prav kot kadar koli v
kakem pogovoru. Ali se da meč uporabiti kot nož? Segel je po njem.
Tisti hip je zaslišal zamolkle korake. Majhna gruča se je prebijala
skozi grmovje. Bogovom hvala, naši so! Nekaj trenutkov so postali, ko so
ga zagledali. »To je čevljar,« jih je slišal. Potem so šli naprej.
Toda tudi levo od njih se je bližal hrup. In tam so se oglasila povelja
v tujem jeziku. Perzijci!
Sokrates se je spet poskusil postaviti na noge, se pravi na desno nogo.
Opiral se je na meč, ki je bil le malce prekratek. In nato je zagledal na
levi, na majhni jasi, klobčič bojujočih se teles. Slišal je tekanje in
udarce topega železa ob železo ali usnje.
Obupano je poskakoval na zdravi nogi in se umikal. Spotaknil se je,
stopil na ranjeno nogo in se stokajoč zgrudil. Ko se je bojujoč klobčič, ki
ni bil velik, bilo je kakih dvajset ali trideset mož, približal na nekaj
korakov, je sedel filozof na zadnjici med dvema tmovima grmoma, in
prepuščen sam sebi zrl proti sovražniku.
Na premikanje ni bilo mogoče niti pomisliti. Vse bi bilo boljše kot
začutiti to bolečino v stopalu le še enkrat samkrat. Ni vedel, kaj naj
stori, in na lep>em je začel tuliti.
Natančneje rečeno, bilo je takole: slišal se je, kako tuli. Slišal se je,
kako tuli iz svojega mogočnega oprsja kot iz trobila: »Tretji oddelek, sem!
Dajte jim vetra, fantje!«
In isti hip se je videl, kako zagrabi za meč in ga vihti v krogu, zakaj
pred njim je stal, kot da bi bil zrasel iz grmovja, perzijski vojak s sulico.
Sulica je odletela vstran in potegnila moža s seboj.
In Sokrates se je v drugo zaslišal, kako tuli in pravi: »Niti koraka več
nazaj, fantje! Zdaj jih imamo, pasje sinove! Krapolos, naprej s šesto!
Nullos, na desno! Na koščke ga razsekam, če bo kdo bežal!«
Zraven sebe je v svoje začudenje zagledal dva vojaka iz svoje čete,
ki sta prepadeno bolščala vanj. »Tulita,« je rekel potihoma, »tulita za
božjo voljo!« Enemu se je povesila čeljust od strahu, toda drugi je res.
1052
začel tuliti, kratko malo tuliti. In Perzijec je trudoma vstal in jo ucvrl
v grmovje.
Od jase sem se je spotikalo nekaj utrujenih vojakov. Perzijci so se
zaradi tuljenja pognali v beg. Bali so se zasede.
»Kaj se godi?« je vprašal neki rojak Sokrata, ki je še zmeraj sedel
na tleh.
»Nič,« mu je odvrnil. »Ne stojte tako strumno okoli mene in ne zijajte
vame. Raje tekajte sem in tja in vpijte povelja, da ne bodo opazili, kako
malo nas je.«
»Najboljše bo, če gremo nazaj,« je dejal možakar obotavljaje se.
»Niti koraka nazaj,« je ugovarjal Sokrates. »Ali ste zajci?«
In ker za vojaka ni dovolj, če se boji, temveč mora imeti tudi srečo,
so nenadoma precej od daleč, a razločno zaslišali konjski peket in divje
krike — v grščini. Vsakdo ve, kako uničujoče so bili tega dne Perzijci
poraženi. S tem je bilo vojske konec.
Ko je Alkibiades na čelu konjenice prijahal na polje bodljik, je videl,
kako je krdelo pešakov na ramenih nosilo nekega debeluha.
Ustavil je konja in spoznal v debeluhu Sokrata; vojaki so mu povedali,
da se je neomajno upiral ter s tem zadržal in zaustavil omahujočo bojno
vrsto.
Zmagoslavno so ga zanesli k pratežu. Tam so ga kljub ugovorom
posadili na tovorni voz, in obdan z znojnimi, razburjeno kričečimi vojaki
je dospel v mçsto.
Na ramenih so ga odnesli v njegovo hišico.
Ksantipa, njegova žena, mu je kuhala fižolovo juho. Klečala je pred
ognjiščem, s polnimi lici pihala v ogenj in se nekajkrat ozrla k njemu.
Sedel je na stolu, na katerega so ga bili posadili njegovi tovariši.
»Kaj se je zgodilo s teboj?« je vprašala nezaupljivo.
»Z mano?« je zamrmral, »nič.«
»Kaj pa potem pomeni to čenčanje o tvojih junaštvih?« je hotela
vedeti.
»Pretiravajo,« je rekel: »čudovito diši.«
»Kako neki naj diši, če še nisem zanetila ognja? Spet si se osmešil,
kaj?« je dejala žena jezno. »Jutri, ko bom šla po kruh, bom pa spet lahko
poslušala, kako se ptosmehujejo.«
»Prav nič se nisem osmešil. Bojeval sem se.«
»Si bil pijan?«
»Ne. Zaustavil sem jih, ko so se umikali.«
»Ti še samega sebe ne znaš zaustaviti,« je rekla, ko je vstajala, zakaj
ogenj je zagorel. »Daj mi solnico z mize.«
»Ne vem,« je rekel počasi in zamišljeno, »ne vem, najrajši bi sploh
nič ne jedel. Nekoliko sem si pokvaril želodec.«
»Saj sem rekla, pijan si! Kar poskusi vstati in hoditi po sobi, pa bomo
videli.«	v
Bil je razkačen nad njeno krivičnostjo. Toda v nobenem primeru ni
hotel vstati in ji pokazati, da ne more stopiti na noge. Bila je neznansko
1053
bistra, kadar je bilo treba najti kaj zanj neugodnega. In neugodno bi bilo,
če bi postal razlog njegove stanovitosti v bitki očiten.
Se si je dajala opraviti s kotlom na ognjišču, medtem pa mu je pove-
dala. kaj misli.
»Prepričana sem. da so ti tvoji dični prijatelji sp>et priskrbeli skri-
vaško mesto kje v zaledju, pri kuhinji. To je navadno skrivaštvo.«
Izmučeno je pogledal skozi okensko lino na ulico, po kateri so hodili
ljudje s svetilkami, saj so slavili zmago.
Njegovi odlični prijatelji niso poskušali prav nič takega in tudi
sam tega ne bi bil sprejel, vsaj kar tako ne.
»Ali pa se jim je zdelo kar prav. da koraka tudi čevljar z njimi? Se
z mezincem ne mignejo zate, čevljar je, pravijo in čevljar naj ostane.
Kako bi sicer mogli prihajati k njemu v njegovo umazano luknjo, ure in
ure klepetati z njim in poslušati, kako govore vsi ljudje: ,Glej no, čevljar
ali ne, tile odličniki pa le prisedejo k njemu in govorijo z njim o filerzo-
fiji.' Umazana svojat!«
»Filerfobija se reče,« je dejal ravnodušno.
Neprijazno ga je pogledala.
»Ne popravljaj me kar naprej. Sama vem. da sem neizobražena. Ko
bi ne bila, bi ne imel nikogar, ki bi ti prinesel škaf vode in ti umil noge.«
Zdrznil se je in upal. da ni nič opazila. Nikakor ni smelo priti do umi-
vanja nog. Bogovom hvala, že je nadaljevala.
»Pijan torej nisi bil in skrivaškega mesta ti tudi niso priskrbeli. To
pomeni, da si se vedel ko kak mesar. Imaš kri na rokah, kaj? Ce pa jaz
pohodim pajka, zaženeš vik in krik. Saj ne verjamem, da bi se bil res
izkazal kot mož. ampak storiti si moral nekaj zvitega, takole po ovinkih,
ko te vsi tako trepljajo po ramenih. Ze še izvem, zanesi se name!«
Juha je bila skuhana. Dišala je na moč zapeljivo. Ženska je vzela
kotel, držeč ga s krilom za držaje, ga postavila na mizo in začela zajemati.
Premišljal je, ali bi ne bilo le dobro, če se mu povrne tek. Toda misel,
da bi potem pač moral k mizi, ga je od tega še pravočasno odvrnila.
Ni mu bilo lahko pri srcu. Jasno je čutil, da ta reč še ni mimo. Prav
gotovo bo imel v kratkem še precej neprijetnosti. Ce odločilno pripomoreš
k zmagi nad Perzijci. te ne bodo pustili kar tako pri miru. Zdaj, v prvem
zmagoslavju, seveda nihče ne misli na tistega, ki ima poglavitno zaslugo.
Vsakdo je zaposlen s tem. da najprej raztrobenta svoja junaštva. Toda
jutri in pojutrišnjem bo vsakdo videl, da je njegov tovariš zahteval vso
slavo zase, in takrat bodo porinili v ospredje njega. Preveč ljudi bi lahko
komu kaj očitalo, če bi za resničnega zmagovalca razglasili čevljarja. Alki-
biadu ljudje že tako in tako niso naklonjeni. Z užitkom bi mu klicali:
ti si dobil bitko, toda izbojeval jo je neki čevljar.
In tm v nogi ga je bolel bolj ko prej. Ce sandale ne sezuje kmalu,
lahko dobi zastrupljenje krvi.
»Ne mlaskaj,« je rekel odsotno.	•
Žlica ji je obtičala v ustih.
»Kaj? Kaj delam?«
»Nič. nič,« je hitel preplašeno zatrjevati. »Zatopljen sem bil v misli.«
1054
Vsa iz sebe je vstala, treščila kotel na ognjišče in stekla iz hiše.
Globoko je vzdihnil od olajšanja. Umo se je vzdignil s stola in.
plašno se ozirajoč, skakaje odšel k svojemu ležišču. Ko se je Ksantipa
vrnila po ruto, je nezaupljivo gledala, kako nepremično leži na viseči
mrežnici, prevlečeni z usnjem. Za hip je pomislila, da se mu je kaj zgo-
dilo. Ze ga je hotela vprašati, zakaj bila mu je zelo vdana, toda domislila
se je nečesa drugega, se našobila in odšla, da bi si s sosedo ogledala
slavnosti.
Sokrates je spal slabo in nemirno in se zbudil ves zaskrbljen. San-
dalo je sicer sezul. toda tma nikakor ni mogel zgrabiti. Noga mu je močno
otekla.
Njegova žena danes ni bila tako togotna.
Prejšnji večer je slišala, kako je vse mesto govorilo o njenem možu.
Zares se je moralo zgoditi nekaj, kar je ljudem tako ugajalo. A da bi bil
zadržal célo perzijsko bojno vrsto, ji ni in ni hotelo v glavo. On že ne,
je mislila. Zadržati cel zbor ljudi s svojimi vprašanji, to že. Ampak bojno
vrsto, nak. Kaj se je torej pripetilo?
Bila je v takšni negotovosti, da mu je prinesla kozjega mleka k
postelji.
Prav nič se ni delal, ko da hoče vstati.
»■Ne boš šel ven?« je vprašala.
»Ne ljubi se mi,« je zamrmral.
Tako se ženi sicer ne odgovarja na vljudno vprašanje, toda mislila
je, da se morda ne mara kazati pogledom ljudi, in ni več čakala odgovora.
Zgodaj zjutraj so že prišli obiskovavci.
Bilo je nekaj mladeničev, sinov premožnih staršev, njegova običajna
družba. Do njega so se vedli kot do svojega učitelja in nekateri so si
celo kaj zapisovali, kadar jim je govoril, ko da bi bilo to kaj prav po-
sebnega.
Danes so mu takoj poročali, da so Atene polne njegove slave. To da
je zgodovinski dan za filozofijo (torej je le imela prav, reče se je filer-
zofija in nič drugače). Sokrates da je dokazal, da je velik mislec lahko
tudi velik junak.
Sokrates jih ni poslušal z običajno posmehljivostjo. Medtem ko so
govorili, mu je bilo, ko da je zaslišal od daleč, tako kot slišiš daljno
nevihto, neznanski smeh, smeh celega mesta, še več, smeh cele dežele,
kot da je zaslišal ta smeh resda od daleč, toda slišal tudi, kako se bliža,
kako nezadržno napreduje, se polašča vsakogar, sprehajavcev na cesti,
trgovcev in politikov na trgu, rokodelcev v njihovih malih delavnicah.
»Vse, kar govorite, je nesmisel,« je rekel in se v hipu odločil. »Prav
ničesar nisem storil.«
Smejoč se so ga pogledali. Potem je eden od njih dejal:
»Natanko to smo rekli. Vedeli smo. da boš tako mislil. Le kakšno
vpitje je zdaj to, smo vprašali Eusopula pred gimnazijem. Deset let je
Sokrates opravljal največja dela duha in nihče se še ozrl ni za njim.
Zdaj je dobil bitko in ni ga v Atenah, ki ne bi govoril o njem. Ali ne
vidite, smo rekli, kako je to sramotno?«
1055
Sokrates je zastokal.
»Ampak saj je sploh nisem dobil. Branil sem se, ker so me napadli.
Ta bitka mi sploh ni nič mar. Nisem trgovec z orožjem, tudi vinogradov
v okolici nimam. Res ne vem, zakaj neki bi se bil bojeval. Bil sem med
samimi pametnimi ljudmi iz predmestij, ki jim bitke tudi niso prav nič
mar — in storil sem natanko to, kar so delali tudi oni, morda le kak hip
pred njimi.«
Videti je bilo, ko da bi jih kdo s kolom po glavi.
»Kajne,« so zaklicali, »tudi to smo rekli. Nič drugega ni storil, samo
branU se je. To je njegov način boja. Dovoli, da se hitro vrnemo v gimna-
zije. Pogovor o tej snovi smo pretrgali samo zato, da bi ti zaželeli dober
dan.«
In so šli, s slastjo zatopljeni v pogovor.
Sokrates je, oprt na komolce, ležal in molčal in strmel v sajasti strop.
Prav je imel s svojimi mračnimi slutnjami.
Njegova žena ga je opazovala iz kota. Mehanično je krpala neko
staro krilo. Nenadoma je tiho rekla: »Kaj je torej narobe?«
Zdrznil se je. Negotovo jo je pogledal.
Bila je zdelano bitje, njene prsi so bile kot deska in imela je žalostne
oči. Vedel je, da se lahko zanese nanjo. Ona bi ga zagovarjala, ko bi nje-
govi učenci že govorili: ,Sokrates? Ta preklicani čevljar, ki pravi, da ni
bogov?' Kar se njega tiče, je slabo naletela, toda ni se pritoževala, razen
njemu samemu. In ni bilo večera, da ga ne bi bil na polici čakal kos
kruha in slanine, kadar se je lačen vračal od svojih premožnih učencev.
Vpraševal se je, ali naj ji pove. Toda potem se je domislil, da bo moral
prav kmalu povedati marsikaj neresničnega in hinavskega, ko bodo prišli
ljudje, ki bodo, tako kot pravkar, govorili o njegovih junaštvih, in tega
ne bi mogel, če bi poznala resnico, zakaj zelo jo je spoštoval.
Tako je odnehal in rekel le to: »Mrzla fižolova juha je že spet za-
smradila sobo.«
Pogledala ga je z nezaupljivim pogledom.
Seveda ni bilo pričakovati, da bi zavrgla kaj jedi. Pa vendar je iskal
nekaj, kar bi lahko odvrnilo njen sum. V nji se je utrjevalo prepričanje,
da je z njim nekaj narobe. Zakaj ne vstane? Zmeraj je vstajal pozno, a le
zato, ker je hodil pozno spat. In danes je bilo vse mesto na nogah, zavoljo
slovesnosti ob zmagi. V njihovi ulici so zaprli vse trgovine. Oddelek konje-
nice, ki je zasledoval sovražnika, se je vmil šele ob petih, slišati je bilo
konjski peket. Zanj je bil pravi posladek, če so se ljudje zbirali. Ob takih
dnevih je hodil po mestu od jutra do večera in se pogovarjal. Zakaj torej
ni vstal?
Med vrati je zagledal senco in vstopili so štirje odposlanci. Ustavili
so se sredi sobe in eden od njih je dejal na uraden, a silno vljuden način,
da so mu zaupali nalogo, naj pripelje Sokrata na Areopag. To da je naročil
vojskovodja Alkibiades sam, tam naj bi ga počastili za njegove zasluge
v boju.
Mrmranje s ceste je oznanjalo, da so se sosedje zbrali pred hišo.
1056
Sokrates je začutil, kako ga je oblil pot. Vedel je, da mora vstati, in
četudi zavrne vabilo, mora stoje spregovoriti nekaj vljudnih besed in
pospremiti te ljudi do vrat. In vedel je, da ne bo prišel dlje kot največ
dva koraka. Potem bodo zagledali njegovo rano in takoj vse razumeli.
In izbruhnil bo véliki smeh, tule in zdajle.
Namesto da bi vstal, se je torej spustil na svojo trdo blazino in neje-
voljno odvrnil:
»Prav nič me ni treba častiti. Povejte na Areopagu, da sem se za ob
enajstih dogovoril s prijatelji, da bomo pretresali neko filozofsko vpra-
šanje, ki nas zanima, in da potemtakem žal ne morem priti. Sploh pa
nisem primeren za javne prireditve in sem vrh tega še preveč truden.«
To slednje je dodal, ker ga je jezilo, da je v to kašo zamešal filozofijo,
in prvo je rekel, ker je upal, da se jih bo najlaže znebil, če bo neotesan.
Odposlanci pa so ta jezik tudi dobro razumeli. Obrnili so se na
petah in odšli.
»Te bodo že še naučili vljudnosti do uradnih oseb,« mu je rekla žena
v jezi in odšla v kuhinjo.
Sokrates je počakal, da je ni bilo več, nato je v postelji hitro zasukal
svoje težko telo, poškilil proti vratom, sedel na rob postelje in neskončno
potrpežljivo poskusil stopiti na bolno nogo. Ali bilo je brezupno.
Z znojem oblit je spet legel.
Minilo je pol ure. Vzel je knjigo in bral. Ce je bila noga pri miru, ni
čutil malone ničesar.
Potem je prišel njegov prijatelj Antistenes.
Ni slekel svojega debelega površnika, postavil se je k vznožju po-
stelje, nekam sunkovito zakašljal, se popraskal po svoji razmršeni bradi
in se zazrl v Sokrata.
»Si še v postelji? Mislil sem, da bom dobil le Ksantipo doma. Vstal
sem zato, da bi povprašal po tebi. Zelo sem se prehladil in zato včerai
nisem mogel priti.«
»Sedi,« je kratko odvrnil Sokrat.
Antistenes si je iz kota prinesel stol in sedel k prijatelju.
»Drevi spet začnem poučevati. Nobenega razloga ni, da bi še dalj
odlagal.«
»Ne.«
»Seveda sem se vprašal, ali bo sploh kdo prišel. Danes so velike
pojedine. Toda na poti semkaj sem srečal mladega Festona, in ko sem
mu povedal, da bom zvečer predaval algebro, je bil navdušen. Dovolil
sem mu, da pride kar v čeladi. Protagoras in drugi se bodo kajpak raz-
burjali, ko bodo slišali: pri Antistenu so že prvi večer po bitki študirali
algebro.«
Sokrates se je prav rahlo zazibal v svoji viseči mrežnici, ko se je z
dlanjo odrinil od nekoliko poševne stene. S svojimi izbuljenimi očmi je
preiskujoče opazoval prijatelja.
»Si srečal še koga drugega?«
»Cel kup ljudi.«
7 Problemi
1057
Sokrates se je slabe volje zazrl v strop. Ali naj pove Antistenu res-
nico? Precej dobro ga je poznal. Sam ni nikdar jemal denarja od svojih
učencev in potemtakem za Antistena ni pomenil konkurence. Nemara bi
bilo res najboljše, če bi mu razložil ta svoj težki primer.
Anistenes je s svojimi lesketajočimi se očmi pogledal prijatelja in
pripovedoval:
»Giorgias hodi po mestu in razlaga, da si zbežal in jo v zmedi udaril
v napačno smer, namreč naprej. Nekaj boljših mladeničev ga hoče zaradi
tega pretepsti.-«
Sokrates je bil neprijetno presenečen.
»Neumnost,« je dejal jezno. V hipu se mu je posvetilo, kakšno orožje
bi bilo za njegove nasprotnike, če pove resnico.
Ponoči, že proti jutru, je premišljeval, da bi lahko vso reč prikazal
kot nekakšen poskus, češ da je hotel ugotoviti, kako so ljudje lahkoverni.
»Dvajset let sem po vseh ulicah pridigal pacifizem, in ena sama govorica
je bila dovolj, da so me začeli imeti še moji učenci za pretepača.« Itn. itn.
Ampak potem bi ne bili smeli dobiti bitke. Očitno so bili zdaj za paci-
fizem slabi časi. Po kakem porazu so bili najvišji oblastniki nekaj časa
pacifisti, po zmagi pa je bilo celó najnižje ljudstvo za vojno, vsaj za nekaj
časa, dokler niso opazili, da med porazom in zmago pravzaprav niti ni
takega razločka. Ne, s pacifizmom zdajle ne more doseči ničesar.
Z ulice je zaslišal konjski peket. Jezdeci so se ustavili pred hišo in
vanjo je s svojimi jadmimi koraki vstopil Alkibiades.
»Dobro jutro, Antistenes, kako kaj filozofija? Cisto iz sebe so,« je
zaklical. »Na Areopagu so besni zaradi tvojega odgovora, Sokrates. Za šalo
sem svoj predlog, naj te nagrade z vencem, spremenil in predlagal, naj ti
prisodijo petdeset udarcev s palico. To jih je seveda razjezilo, ker je
natanko ustrezalo njihovemu razpoloženju. Pa vendar moraš z mano.
Skupaj bova šla, peš.«
Sokrates je vzdihnil. Zelo dobro se je razumel z mladim Alkibiadom.
Pogosto sta skupaj popivala. Zelo je bil prijazen, da je prišel ponj. To
gotovo ni bila le želja, da bi užalil Areopag. A tudi ta zadnja želja je bila
častna in treba jo je bilo podpreti.
Navsezadnje je, zibajoč se v svoji mrežnici, zamišljeno dejal: »Naglica
se imenuje veter, ki podre stavbni oder. Sedi.«
Alkibiades se je zasmejal in potegnil stol k ležišču. Preden je sedel,
se je spoštljivo priklonil Ksantipi, ki je stala med kuhinjskimi vrati in si
brisala mokre roke v krilo.
»Vi filozofi ste smešni ljudje,« je rekel malce nepotrpežljivo. »Ne-
mara ti je že spet žal, da si pomagal zmagati v bitki. Antistenes te je
najbrž opozoril, da za to ni bilo dovolj razlogov?«
»Govorila sva o algebri,« je odvrnil Antistenes in zakašljal.
Alkibiades se je zarežal.
»Pričakoval nisem nič drugega. Samo nobene ceremonije ob tem,
kajne? No', po mojem mnenju gre pač za hrabrost. Ce že hočeta, nič po-
sebnega, ampak kaj posebnega pa naj bi bilo nekaj lovorovih listov.
1058
Stisni zobe in potrpi, stari! Saj bo kmalu mimo in tudi bolelo ne bo.
In potem ga zvrnemo kozarček.«
Radovedno je pogledal široko, krepko postavo, ki se je zdaj precej
močno gugala.
Sokrates je napeto premišljeval. Domislil se je nečesa, kar bi lahko
rekel. Lahko bi rekel, da si je včeraj ponoči ali davi izpahnil nogo.
Recimo takrat, ko so ga vojaki spustili z ramen. V tem bi bila celo
poanta. Izkazalo bi se, kako hitro ti lahko škoduje, če te sodržavljani
počaste.
Ne da bi se nehal gugati, se je vzdignil z zgornjim delom telesa,
tako da je sedel pokonci, se z desnico podrgnil po goli levici in počasi
dejal:
»Takole je. Moja noga . .
Pri teh besedah mu je pogled, ki ni bil ravno miren, zakaj zdaj je
bilo treba v vsej zadevi izreči prvo resnično laž, doslej je le molčal, ušel
h kuhinjskim vratom, kjer je stala Ksantipa.
Sokratu je odpovedal jezik. Mahoma ga ni nič več mikalo, da bi
razpletal svojo zgodbo. Noge si ni izpahnil.
Mrežnica se je umirila.
»Poslušaj, Alkibiades,« je rekel odločno in s čisto svežim glasom. »V
tem primeru ni mogoče govoriti o hrabrosti. Takoj po začetku bitke, se
pravi, takoj po tem, ko sem zagledal Perzijce, sem stekel, in sicer v pravo
smer, nazaj. Toda tam je bilo polje bodljik. Stopil sem na tm. da se mi
je zadri z nogo, in nisem mogel naprej. Potem sem mahal okoli sebe ko
zmešan in bi bil skoraj pobil nekaj naših. Obupan sem vpil nekaj o drugih
oddelkih, tako da bi Perzijci mislili, da nas je precej, kar je bila kajpak
neumnost, saj ne razumejo grški. Po drugi plati pa se zdi, da so bili tudi
oni precej živčni. Najbrž čisto preprosto niso mogli prenašati tuljenja,
po vsem tistem, kar so morali že prebiti na pohodu. Za hip so zastali in
tedaj je prihitela naša konjenica. To je vse.«
Nekaj trenutkov je bilo v sobi čisto tiho. Alkibiades ga je strmo
gledal. Antistenes je zakašljal za roko, ki jo je držal pred usti, tokrat
ne čisto naravno. Od kuhinjskih vrat, kjer je stala Ksantipa, se je razlegel
zvonek smeh.
Potem je Antistenes suho dejal:
»In potem seveda nisi mogel oditi na Areopag in odšepati po stopnicah,
da bi vzel lovorov venec. Kajpada, že razumem.«
Alkibiades se je nagnil v svojem stolu nazaj in s priprtimi očmi opa-
zoval filozofa na ležišču. Ne Sokrates ne Antistenes nista gledala proti
njemu.
Spet se je sklonil naprej in si z rokami objel koleno. Njegov ozki,
deški obraz je malce trzal, toda na njem ni bilo videti, kaj misli ali čuti.
»Zakaj pa nisi povedal, da si ranjen, kjer koli drugje?« je vprašal.
»Ker imam tm v nogi,« je grobo odvrnil Sokrates.
»Ah, zato?« je rekel Alkibiades. »Razumem« — Hitro je vstal in stopil
k postelji.
1059
»Skoda, da nisem prinesel svojega venca s seboj. Dal sem ga slugi,
naj pazi nanj. Ce bi ga imel, bi ti ga pustil tukaj. Lahko mi verjameš,
da te ima za dovolj pogumnega. Nikogar ne poznam, ki bi v takih
okoliščinah povedal, kar si nam povedal ti.«
In je hitro odšel.
Ko mu je potlej Ksantipa umivala nogo in izpulila tm, je čemerno
dejala:
»Lepo zastrupljenje krvi bi bil lahko dobil.«
»Vsaj to,« je rekel filozof.
I kropi zoper oblast
Bert Brecht
Ko je gospod Keuner, mislec, pred množico poslušavcev v dvorani
izjavil, da je proti oblasti, je opazil, da se ljudje umikajo in odhajajo.
Pogledal je okoli sebe in videl, da stoji za njim — oblast.
»Kaj si rekel?« ga je vprašala oblast.
»Izjavil sem, da sem za oblast,« je odvrnil gospod Keuner.
Ko je gospod Keuner odhajal, so ga njegovi učenci vprašah o njegovi
hrbtenici. Gospod Keuner je odgovoril: »Hrbtenice nimam za to, da bi
mi jo kdo zlomil. Ravno jaz moram živeti dlje kot oblast.«
In gospod Keuner je povedal tole zgodbo:
V stanovanju gospoda Eggeja, ki se je bil naučil reči ne, je prišel
nekega dne v času ilegalnosti agent in mu pokazal nekako potrdilo, ki je
bilo izdano v imenu tistih, ki so vladali v mestu, in na katerem je bilo
zapisano, da naj bo njegovo vsako stanovanje, katerega prag bo prestopil;
prav tako naj dobi vsako jed, ki jo bo zahteval; prav tako naj bo tudi
vsakdo, ki ga bo agent zagledal, njegov sluga.
Agent se je usedel na stol, zahteval jedi, se umil, legel, in preden
je zaspal, vprašal z obrazom, obnjenim v zid: »Ali mi boš služil?«
Gospod Egge ga je ogmil z odejo, odganjal muhe, bdel nad njim,
ko je spal, in kot tega dne mu je bil pokoren sedem let. Toda karkoli
že je storil, dobro je pazil, da ni storil nečesa: izrekel neke besede. Ko je
tedaj minilo sedem let in se je agent zdebelil od obilne jedi, spanja in
ukazovanja, je umrl. Zdaj ga je gospod Egge zavil v oguljeno odejo,
ga odvlekel iz hiše, počedil ležišče, pobelil stene, si oddahnil in odgo-
voril: »Ne.«
1060
Aajijubša žival gospoda h.
Bert Brecht
Ko so gospoda K. vprašali, katero žival ceni najbolj, je imenoval
slona in to utemeljil takole: v slonu se družita zvijača in moč. To ni kla-
vrna zvijača, ki zadošča za to, da uide zalezovanju ali si ulovi kaj za
pod zob, pri tem pa ne zbudi pozornosti, ampak zvijača, ki ji je za kaj
večjega na voljo moč. Koder hodi ta žival, drži za njo široka sled. Navzlic
temu je dobrodušen, razume šalo. Je dober prijatelj, kot je tudi dober
sovražnik. Čeprav je zelo velik in težak, je vendar tudi zelo hiter. Njegov
rilec prinaša orjaškemu telesu tudi najmanjšo hrano, tudi orehe. Njegova
usesa se dajo premikati: sliši samo, kar mu je všeč. Tudi visoko starost
doživi. Tudi družbo ljubi, pa ne le družbe slonov. Povsod ga imajo prav
toliko radi, kolikor se ga tudi boje. Neka posebna komika dopušča, da ga
je mogoče celo častiti. Ima debelo kožo, noži se v nji polomijo; toda čudi
je krotke. Lahko se razžalosti. Lahko se razjezi. Rad pleše. Pogine v
goščavi. Rad ima otroke in druge male živali. Je siv in opaziš ga samo
zaradi njegove velikosti. Ni užiten. Zna dobro delati. Rad pije in postane
dobre volje. Podpira umetnost: daje slonovo kost.
Prevedel P. S.
1061
DRAGUTIN TADIJANOVIC: PESMI
Kaj govore usta Tina Ueona
»■Zakaj si me ustvaril, Modri?
Ali zato, da me, ko v cvetu bom,
zlomiš? Ali zato, da me najMtiš
v črno zemljo, ko bodo zoreli
vinogradi? Da sladko počival
bi v zemlji? Ce je tako
najmodreje, kar mogel storiti
si zame, naj bo.
Ker, pravijo, da je Gospod
predober in premoder ...«
Tin Deon, z grenkim nasmeškom na ustih,
danes poslednjič postaja
na krajih, kjer je odšumela
mladost njegova. Suh in žolt
legel bo jutri za vedno.
Se bodo isti Fisti drhteli tm deblu,
a usta Tina Deona bodo polna zemlje.
VasmeSki Lema Kamena
Pred mano je vselej zrcalo. Kadar berem.
Ali kadar pišem.
Navadno berem knjige; a pišem s svinčnikom.
Zrcalo pravi:
Cme oči ima Lem Kamen.
Njegove oči bi lepše bile, če bi bile vesele.
Toda take so preveč zaprte; mračne, motne.
No, vseeno, mnoge žene so ljubile
njegove oči, oči Lema Kamena.
Lem Kamen navadno pravi:
Zakaj ljubiš, srce, moje motne oči?
A ona odgovarja:
1062
Niso motne tvoje oči, moj dragi.
Kakor črni cvetovi so, z roso umiti, гш jesen.
Ljubim tvoje oči.
Lem Kamen pa se trudno nasmehne.
V dnu temnih oči se mu biserje zasvetlika.
Smehlja se, ko da pohaja po gozdih svoje pokrajine:
na listih se rosa blešči. In na visoki travi.
A on. Lem Kamen, stopa bos.
In nasmejan.
Najraje ležem. In zatisnem oči.
Tedaj gledam, v mislih, dni, ki so minili.
Vidiš!. . . Takrat so cvele hiacinte.
Bile so največkrat vijoličaste.
Pravijo, da tako dehte prsi plahe deklice.
Se preden se sonce vzpne nad mestne hiše,
pridem v zelene aleje.
Na hiacintah se leskeče rosa jutranja.
Ptica na boru.
Mislim na zgodnja jutra, ko bi od doma
odhajal v vinograd.
Moja obleka vlažna od rose.
Ali naj morda uberem bleščeč cvet?
Komu naj ga dam?
Zlatim Pticam
Trudnih nog stopam po prašnih cestah
in pojem žalostno pesem zlatim pticam.
Ptice nimajo polja, ne trte domače, ne doma;
ne žanjejo svojih njiv, v kadicah ne tlačijo grozdja,
toda zora jih najde budne, s pesmijo v rumenem kljunu.
Mokre od plohe v gori, skrivajo se med listje.
Tudi ti, duša moja, si premočena ptica; črna
ptica v mraku. Da.
Tebe ne čaka tam daleč težko obložena miza
bogata z jedili in vinom. Se prazna čašice nimaš.
Teptali, teptali so te kot blato na ulici,
duša, ptica zlata!
1063
Srce mefeni pod tuje noge , ~	r
I.
t
Oče, v grobu v Rastušju ležiš.
Nad tabo je noč razgrnila krila,
temna noč, ki v njej ti kosti počivajo;
Ne vstajaš zgodaj pred jutrom, ne hodiš v hlev,
da bi konjem nametal sena v jasli.
Počasi trohni hrastov križ
in veter šumi nad grobovi,
ne boža ti lica kot takrat, ko si še živel.
Rosa pada po detelji kraj potoka;
V hiši je revščina, mir in plesnoba.
Ne trudim se, da bi si našel ženo,
ne da bi sijal mi obraz od sreče družinske:
Očetova hiša, daleč od mene, razpada.
II.
Ko me ne bi bil, oče, v šole poslal,
kdaj bi se bil že oženil:
imel bi dva, tri sinke.
Spomladi bi kopal, oral, kosil,
jeseni bi kuhal žganico in se pijan s sosedom pretepal.
Naposled bi me moji sinovi zagrebli,
pod večer kasen, blaten,
ob pokopališkem zidu kraj tebe,
kjer od davnine leže naši dedje.
Potem pa bi gnali napajat živino.
Toda jaz mečem srce pod tuje noge:
V stran obračajo znanci glavo,
pravijo, da sem čez les.
1064
INizni žanjec
Kasni zanjee ne vzdigne glave
iznad dozorelega klasja. Zanje
hlastno žanje; ne vidi, da zlati
sončni prah ne plava več
nad poljem. Mrači se. Mimo
gre, z licem razžarjenim,
temno dekle s cvetom v laseh:
Kliče mu, z vzdrhtelim glasom,
večerni pozdrav, a on je ne sliši;
samo žanje, hlastno žanje, sklonjen
nad črno zemljo; in ne ve,
da bo dekle, ko noč spusti se,
že daleč stran in bo samo njen vonj
visel nad stmiščem. On pa se bo,
razžaloščen, vračal s težkim korakom,
sam, kasni žanjec.
Prstan
Kadar me vprašajo, kakšen je
prstan moj, in od kod je, odgovarjam:
Srebrn prstan, kaj ne vidite. A kamen, kapljo
temne krvi, ki ji pravijo kameol,
je nosil že davno, ko je odhajal
na križarsko vojsko, neki vitez (kdo
bi vedel zanj?). Kasneje, mnogo kasneje,
je niimberški zlatar okoval kamen
v srebro. In prstan je v nizu stoletij
prehajal z roke na roko. (Te roke so prah
in pepel, bi lahko rekla o njih živa usta.)
Pa se je znašel neki dan tudi na moji roki;
Ona je o njem (leta, leta!) napisala stih:
»■Na moji roki žalostni Javorov prstan se rdeči.«
In nihče ni pomišljal, da zares
na roki moji žalostni
Javorov prstan se rdeči. Pač pa so me spraševali:
Koliko velja,
in že dodajali: Tisoče, težke tisoče.
Niti poslušali ne bi mojega zmedenega odgovora,
da nisem razmišljal o tem in da ne vem,
ali bo z mano legel
v zemljo ali bo na neznani roki,
ko bo moja pepel in prah. Ona ne bo vedela,
da sem tudi jaz mislil kot oni
1065
pred mano, da se moja roka nikoli ne bo
ločila od prstana, od srebrnega prstana,
s kamnom, temnim kot kri, ki mu pravijo kameol
tisti, ki poznajo drago kamenje. Pri kraju je pesem
o prstanu. O mojem ali tvojem prstanu?
Ko me več ne bo
Vsak dan sonce zahaja. Prišel bo
dan, ko se bo razvedelo: ni
me več.
Nič se ne bo zgodilo, kar ne bi bilo
že takrat, ko sem bil živ: mornarji
bodo pluli po morjih, vetrovi bodo žalostno zavijali
v vejah, zrelo klasje se bo sklanjalo k zemlji.
Fantje in dekleta se bodo imeli radi,
kakor se pred njimi nihče ni imel rad.
Na jesen, ko sadje dozoreva, ko se obirajo
plodovi, bosta šla
po aleji pred vseučiliščem; potem
se bosta sprehajala pod kostanji na Griču,
držeč se za roke dolgo dolgo,
kot se pred njima nihče
nikoli ni držal. Sedla bosta na klop
starinsko in videla: na njima leži srebro mesečine
(kot je nekoč počivalo na tebi
in meni, v času mlade ljubezni). Preden se bosta poljubila,
ho dekle šepnila bleščečemu mesecu: Sanjam
ali berem pesnika,
ki je pel o moji ljubezni?
Prevedel Ivan M inatti
Dragutin Tadijanović se je rodil 4. 11. 1905 v Rastušju pri Slavonskem
Brodu. V osnovno šolo je hodil v Podvinju, v realno gimnazijo v Slavonskem
Brodu. Študiral je v Zagrebu najprej gozdarstvo, nato filozofijo. Diplomiral je
1937. Bil je urednik knjižnih zbirk pri »Nakladnem zavodu Hrvatske« in pri
založbi »Zora«. 1953. je bil izvoljen za dopisnega člana Jugoslovanske aka-
demije znanosti in umetnosti in za direktorja Instituta za književnost JAZU.
Na tem mestu je še danes.
Svojo prvo pesem Golobje peruti je objavil 1928 pod psevdonimom Tadeon,
od leta 1930 pa pod svojim imenom sodeluje v številnih književnih publika-
cijah. Doslej je izdal 10 pesniških zbirk, o katerih je napisanih okrog 100
člankov, kritik, ocen. Njegove pesmi so natisnjene v domačih in tujih anto-
logijah, prevajali pa so jih v petnajst tujih jezikov. Ukvarjal se je tudi s pre-
vajanjem poezije: iz češčine (Nezval) in nemščine (Goethe, Hoelderlin, Heine
in drugi). Uredil je vrsto del hrvaških piscev, med njimi zbrana dela Krajn-
čeviča. Matosa, Poliča, Kamova, Ujevića, Gorana Kovačiča in drugih.
Objavljene pesmi so iz štirijezične izdaje Tadijanovičevih izbranih pesmi,
ki bodo izšle konec leta pri DZS.
1066
kontrola v industrijskih podjetjih
Janez Jerovšek
Sistem kontrole je eno temeljnih vprašanj vsake družbene organi-
zacije. Od ustrezno postavljenega sistema kontrole je v končni fazi odvisna
intenzivnost ekonomskega in družbenega razvoja. Zato je izredno po-
membno, kakšen sistem kontrole je postavljen v podjetju kot temeljni
družbeni instituciji, kjer se ustvarja višek vrednosti (in tudi celotno mate-
rialno bogastvo). Ker je celotni ekonomski napredek globalne družbe
odvisen predvsem od tega, kako hitro se razvijajo in napredujejo posa-
mezna podjetja kot temeljne ekonomske institucije, moramo posvetiti
pozornost sistemu kontrole, ki se uveljavlja v podjetjih v sodobnih indu-
strijskih družbah.
Kontrola ustvarja na eni strani red, koordinacijo in učinkovitost, na
diTigi strani pa lahko duši iniciativo kot poglavitno gibalo gospodarskega
napredka.
Sistem kontrole v industrijskih organizacijah je odvisen predvsem od
odnosov moči in oblasti, ki determinirajo strukturo vsake socialne orga-
nizacije. Glede na to, da so omenjeni odnosi v industrijskih organizacijah
zelo različni, lahko ločimo birokratični ali avtokratski in samoupravni tip
socialne organizacije. Ce hočemo ugotoviti, kakšen sistem kontrole je zna-
čilen za avtokratično in kakšen za samoupravno socialno organizacijo,
moramo najprej navesti tipične značilnosti vsakega od teh tipov orga-
nizacije.'
Socialna organizacija podjetja je sistem odnosov in interakcij med
raznimi organizacij sko-funkcionalnimi, socio-ekonomskimi, socio-profesio-
nalnimi in primarnimi skupinami; pri tem so odnosi in interakcije med
organizacij sko-funkcionalnimi skupinami formalno regulirani. Organiza-
cijsko funkcionalne skupine predstavljajo tisti njeni člani, ki opravljajo
iste ali podobne naloge. »-V razviti birokratski organizaciji se organiza-
cijsko-funkcionalne skupine močno prekrivajo s socio-ekonomskimi skupi-
' V naštevanju tipičnih značilnosti avtokratične in samoupravne organi-
zacije, se opiramo na delo Josipa Zupanova: Grafikon utjecaja kao analitsko
orudje za izučavanje strukturalne promjene socialne organizacije poduzeća —
Doktorska teza 1964 (šapirografirano).
1067
nami, tj. posamezniki, ki imajo podobne položaje v organizaciji, se
uvrščajo v isti razred dohodka in zavzemajo določen segment v skali so-
cialnega rangiranja. Zato običajno ne ločijo med organizacijsko-funkcio-
nalnimi in socio-ekonomskimi skupinami in govorijo o ,hierarhij skih
skupinah'... Kvalifikacijske in socio-profesionalne skupine se praviloma
ne prekrivajo z organizacijsko-funkcionalnimi in se zato razločujejo od
■hierarhijskih skupin'. Tako ena socio-profesionalna skupina lahko zajema
pripadnike različnih organizacijsko-funkcionalnih skupin (npr. inženir je
lahko linijski vodja, lahko pa tudi štabni specialist), prav tako pa tudi
ena organizacijsko-funkcionalna skupina lahko zajema pripadnike različ-
nih socio-profesionalnih skupin (npr. delavci z različnimi kvalifikacijami
sestavljajo eno organizacijsko-funkcionalno skupino)«-
Sistem kontrole je odvisen od odnosov, moči in oblasti, ki so postav-
ljeni med temi skupinami. Tako je »za birokratsko organizacijo karak-
teristična neenakomerna distribucija družbene moči. Moč je koncentrirana
na vrhu v skupini ,najvišjih vodij', pwtem pa se količina moči zmanjšuje,
čimbolj se približujemo skupini izvajalcev. ,Najnižja' skupina pravzaprav
nima nobene moči kot organizacijska skupina... Izvir oblasti je na vrhu
(to je najvišji vodja ali določen kolegialni organ) in se ,racionalno' delegira
navzdol v vse manjših količinah, tako da ,najnižja' skupina praktično nima
nobene oblasti.-«'
Ker je komunikacijski sistem funkcija odnosov moči in oblasti, je
razumljivo, da je postavljen tako, da omogoča vodstvu v vseh pogledih
odločujočo vlogo. Tako je formalni komunikacijski sistem predvsem eno-
dimenzionalen, po njem tečejo informacije predvsem od vrha navzdol.
Iz tako postavljenih odnosov moči in oblasti izhaja avtokratičen stil
vodenja, ki se kaže v zahtevi po brezpogojnem pokoravanju.
Kakšen sistem kontrole se lahko postavlja na takšnih odnosih? Raz-
umljivo je, da je nosilka največjega dela kontrole tista organizacijsko-
fimkcionalna skupina, ki zavzema najvišje mesto na hierarhični lestvici;
pK)tem se količina zmanjšuje, tako da najnižje skupine nimajo več for-
malno predvidene količine kontrole. Iz tega sledi, da je najvišja organi-
zacijsko-funkcionalna skupina predvsem subjekt, najnižje organizacijsko-
funkcionalne skupine pa predvsem objekt kontrole.
Socialna organizacija podjetja pa ni samo sistem odnosov med orga-
nizacijsko-funkcionalnimi skupinami, ki so predvideni in predpisani v
njeni formalni strukturi, temveč tudi sistem odnosov in interakcij med
vsemi skupinami, ki pa niso predvideni v formalni strukturi organizacije.
Čeprav delavci v formalni strukturi organizacije niso nosilci oblasti, moči
in kontrole, vendar kot socio-ekonomska grupa niso povsem brez moči in
kdntrole. Ce lahko razglasijo stavko in po neformalni poti ugotovijo, kak-
šen je dobiček lastnikov, pomeni to, da razpolagajo z močjo in kontrolo.
Prav tako tudi primarne grupe lahko povečajo produktivnost dela ali
pa jo zmanjšajo. To zopet pomeni, da razpolagajo z neko močjo.
- Josip Zupanov, Ibid. str. 41—42.
Josip Zupanov — Ibid. str. 42—43.
1068
Iz tega sledi, da o količini in načinu distribucije kontrole ne moremo
razsojati zgolj na osnovi formalne strukture avtokratske organizacije
podjetja. Ker pa avtokratska organizacija podjetja v bistvu deluje le na
osnovi formalno predpisanih odnosov moči in oblasti — če hoče biti v
okviru teh struktur sploh učinkovita — pomeni to, da se tudi sistem kon-
trole giblje v bistvu — kljub odmikom — v okviru teh odnosov. Ce bi
bila distribucija kontrole v bistvu drugačna, kot pa je determinirana z
odnosi moči in oblasti, bi bila avtokratska organizacija podjetja notranje
nekonsistentna, verjetno pa tudi ne bi bila posebno učinkovita.
V	samoupravni organizaciji podjetja so odnosi moči in oblasti bistveno
drugačni, kot v avtokratski organizaciji, zato je tudi sistem kontrole po-
stavljen drugače. Avtokratska oziroma birokratska organizacija podjetja
deluje po načelu hierarhijskega monizma, samoupravna organizacija pod-
jetja pa deluje na principu polifunkcionalnosti. »Princip polifunkcional-
nosti obstaja v tem, da ideativne funkcije ne morejo biti izključni monopol
nobene posebne skupine, temveč so na določen način dostopne vsem
članom organizacije, ne glede na specifične funkcije, ki jih opravljajo v
organizaciji.. . Nova distribucija funkcij omogoča, da vsak član organiza-
cije igra več kot eno socialno vlogo... V samoupiavni organizaciji obsta-
jajo še naprej tradicionalne organizacijsko-funkcionalne skupine, kot ob-
stajajo v birokratični organizaciji, so pa znatno modificirane. Ze samo to,
da so v samoupravni organizaciji pripradniki vseh tradicionalnih skupin
udeleženi v novih organizacij sko-funkcionalnih skupinah (volilno telo,
izvoljeni organi, avtonomne grupe), vsekakor vpliva na njihov značaj.
Vendar pa nastajajo spremembe v njihovi strukturi, tj. v njihovih funk-
cijah in vlogah.
Najizrazitejše so spremembe v »najvišji« skupini (»višji vodje.i<,
»uprava«, »direkcija« itd.). Ta skupina izgublja določen del ideativnih
funkcij ; poglavitne odločitve, ki v birokratski organizaciji dajejo tej sku-
pini odločujočo vlogo, sprejema sedaj izvoljeni delavski svet. Poleg tega
ta skupina dobiva izvršno funkcijo v odnosu od odločitev izvoljenih
organov.
Bistvena karakteristika samoupravne organizacije je bolj ali manj
enakomerna distribucija družbene moči med različne socio-profesionalne
in socio-ekonomske grupe.. . Nove organizacijsko-funkcionalne grupe so
v socialnem pogledu heterogene, tj. vključujejo pripadnike različnih socio-
profesionalnih in socio-ekonomskih grup.
V	samoupravni organizaciji obstajata dva principa oblasti in zato tudi
dve substrukturi oblasti. Tako v samoupravni organizaciji še naprej ob-
stoji princip »racionalnega delegiranja« in s tem posebna hierarhijska
substruktura oblasti. »Višji« vodja izdaja navodila in delegira pooblastila
»niž j emu« vodju, dokler tako ne pride do neposrednega vodje, kjer se
delegiranje pooblastil docela ustavi. Poleg tega pa obstoji še predstavniški
princip in s tem tudi posebna predstavniška substruktura oblasti. Vendar
je organizacija celota in mora zato imeti enoten sistem oblasti. Ta enotni
sistem je dosežen tako, da je pred.stavniška substruktura nadrejena hierar-
hijski substrukturi. Nadrejeni položaj predstavniške substrukture ni samo
1069
postulat enotnosti sistema oblasti, temveč tudi sine qua non učinkovitosti
predstavniške oblasti. Glede na to je distribucija dejanske oblasti med
ključni skupini obeh substruktur — v naši organizaciji so to »višji vodje«
in delavski svet — poglavitni problem strukture oblasti v samoupravni
organizaciji.«''
Ker samoupravna organizacija deluje na principu polifunkcionalnosti
in dveh subsistemov oblasti in moči, sledi iz tega, da obstojata dva sistema
kontrole. Prvi sistem sloni na hierarhičnem subsistemu in je podoben
sistemu kontrole v birokratični organizaciji podjetja. Ker samoupravna
organizacija ni popolna negacija birokratične organizacije podjetja, temveč
je vključitev njenih pozitivnih elementov in s tem njeno dialektično pre-
raščanje, pomeni to, da je sistem kontrole, ki temelji na hierarhičnem
principu »starih« organizacijsko-funkcionalnih skupin, element formalne
strukture samoupravne organizacije.
Drug sistem kontrole pa izhaja iz predstavniške substruktui-e, izraža
odnos med tistimi novimi organizacij sko-funkcionalnimi skupinami, ki
nimajo hierarhijskega značaja. Ker je predsta\Tiiški subsistem oblasti nad-
rejen hierarhijskemu subsistemu oblasti, pomeni to, da je sistem kontrole,
ki izhaja iz predstavniškega sistema, formalno nadrejen sistemu kontrole,
ki izhaja iz hierarhijskega subsistema. Vendar gre tukaj po vsebinski plati
delno tudi za dve vrsti kontrole. V okviru hierarhijskega sistema gre za
kontrolo, ki nima tako izrazitih in širokih socialnih dimenzij, kot jih ima
kontrola v okviru predstavniškega subsistema. V hierarhijski sistem kon-
trole spada npr. kontrola materiala, delovnih nalogov in podobno. V pred-
stavniški sistem kontrole spada bolj kontrola nad izvajanjem ideativnih
aktivnosti. Čeprav taka vsebinska ločitev med sistemoma kontrole ni
striktno izvedena ali strogo začrtana, pa vendar obstaja praktična tendenca
v tej smeri.
Seveda je sedaj pomembno empirično ugotoviti, kako je celotna koli-
čina kontrole razdeljena med razne socio-ekonomske in socio-profesionalne
grupe. Obstaja namreč možnost, da se je v okviru nove organizacijsko-
funkcionalne grupe (npr. v delavskem svetu ali upravnem odboru) po-
lastila največje količine kontrole stara »najvišja« organizacijsko-funkcio-
nalna skupina (tj. najvišji vodje). Take možnosti so negacija formalne
demokratske strukture, nadomeščajo jo z odnosi moči in kontrole, značil-
nimi za avtokratsko organizacijo podjetja.
Nastaja tudi praktično vprašanje, kako rešiti problem avtoritete. Ker
je predstavniški subsistem nadrejen hierarhijskemu, pomeni to, da mora
biti avtoriteta, ki izhaja iz predstavniškega subsistema, nadrejena avto-
riteti, ki izhaja iz hierarhijskega subsistema. Zdi se, da tukaj nastane neka
kolizija, ker direktor bolj predstavlja hierarhično kot pa predstavniško
substrukturo.
Poleg tega nastajajo praktične težave: ker celotna organizacijska
struktura deluje na principu polifunkcionalnosti, ohranjajoč na eni strani
birokratično organizacijo (ki predstavlja učinkovitost in hierarhičnost), na
* Josip Zupanov, Ibid. str. 48, 49, 52. 53, 54, 55, 56.
1070
drugi strani pa predstavniški sistem, nastaja praktična možnost, da se
med tema dvema sistemoma kontrole, ki izhajata iz obeh subsistemov,
sprožajo kratki stiki, ki izključijo enega od sistemov kontrole, ali pa tudi
oba. Ce se izključita oba sistema kontrole, nastopi situacija, ko za odlo-
čitve nihče ne nosi odgovornosti. S tem postane samoupravni tip socialne
organizacije nefunkcionalen. Praktične rešitve tega odnosa zadevajo v
organizacijo dela in v ključna vprašanja strukturalnih sprememb socialne
organizacije podjetja.
Nadalje so industrijska podjetja v sodobnih družbah tudi predmet
kontrole od globalne družbe oziroma njenih relevantnih institucij (pred-
vsem države) in skupin (političnih strank in sindikatov).
V industrijskih podjetjih socialističnih držav se je po revoluciji uve-
ljavil trojni sistem kontrole. Prvi sistem izhaja iz birokratične organizacije
podjetja. Ta sistem raste iz značaja dela, načina proizvodnje, stopnje me-
hanizacije, dosežene stopnje znanstvene organizacije dela, in je torej inter-
ne narave. Drugi sistem kontrole izvira iz države, ki zastopa splošne in
.skupne koristi; tretji sistem kontrole je iz partije, ki nastopa kot ideološka
sila v celotnem usmerjanju ekonomskega in družbenega življenja. Prvi
sistem kontrole je, kot smo dejali, interne narave, drugi in tretji pa sta
eksterne narave. Kakorkoli je ta eksterni sistem kontrole v prehodni fazi
nekaj časa nujen — ker je garant splošnih koristi in enotnega gospodar-
skega sistema — povzroča celo vrsto komplikacij ; po eni strani ima za po-
sledico porast tiste neproduktivne birokracije, ki ima samo posredovalno,
manipulativen značaj, po drugi strani pa manjšanje gospodarske iniciative;
in v končni fazi povzroča prepočasno ekonomsko rast, (ki se kaže bodisi v
neizpolnjenih planih, premajhni stopnji porasta produktivnosti, lažnih
statističnih podatkih itd.). Zunanji sistem kontrole je namreč zgrajen na
zakonih, ki jih predpisuje država, in direktivah partije. Ce pa je gospo-
darska dejavnost podjetja pretirano omejena z zakoni in z direktivami
partije, je ogrožena njegova samostojnost; s tem pa so ogTožene poglavitne
gospKKiEa-ske iniciative, ki so znotraj podjetja vedno nosilke ekonomskega
napredka.
Seveda je intenzivnost zunanjih kontrol odvisna od koncepcij, ki jih
ima partija o vlogi zakonov blagovne proizvodnje. Sprostiti zakone bla-
govne proizvodnje pomeni dati industrijskim podjetjem relativno in prav-
no zagotovljeno samostojnost. Zavirati zakone blagovne proizvodnje in s
sistemom zakonov in direktiv onemogočiti ne samo njegove negativne,
temveč tudi pozitivne učinke, pomeni nujno postaviti sistem totalne držav-
ne in partijske kontrole nad delovanje industrijskih podjetij. Zato se je
Stalin širjenja zakonov blagovne proizvodnje izredno bal in je trdil, »da
je blagovna proizvodnja nezdružljiva s pespektivo o prehodu iz socializma
v komunizem in da je globoka zabloda misliti, da blagovna proizvodnja
tega prehoda ne more ovirati.«^
® J. Stalin: Die ökonomischen Probleme des Socialismus in der UdSSR.,,
str. 110. Verlag für fremdsprachige Literatur, Moskva 1952.
1071
Podcenjevanje in negiranje zakonov blagovne proizvodnje ima za po-
sledico stalno krepitev državne in partijske kontrole v industrijskih pod-
jetjih. Na eni strani je posledica tega slepo in brezbarvno izvajanje par-
tijskih direktiv, na drugi pa ujetost gospodarske dejavnosti v skrupolo-
zen sistem pravnih norm in predpisov, ki pogosto niso zadosti vsklajeni
in imajo zato polno razpok. Seveda pa okorni sistem zunanje kontrole
vleče za seboj kronično, v njenih mejah neozdravljivo bolezen: to je po-
manjkanje iniciative, idej in iznajdljivosti v okviru ekonomskega delovanja
gospodarskih organizacij. Zato so se vse kritike nad togostjo in vsi poli-
tični apeli za sprostitev iniciativnosti pokazali kot neuspešni. V tej kritiki
in teh apelih so bili namreč zamenjani nivoji: iniciativnost, bogastvo idej
in gospodarskih iznajdljivosti je mogoča v okviru sproščenega delovanja
zakonov blagovne proizvodnje, ne pa v okviru povodnji togih zakonov,
predpisov in direktiv, ki omejujejo delovanje zakonov blagovne proizvod-
nje. Eno drži: v okviru takega sistema kontrole, ko je notranja (imanentna)
kontrola v industrijskem podjetju utopljena v zunanji državni in par-
tijski kontroli, so zelo zožene možnosti za hiter porast produktivnosti dela,
za izkoriščanje notranjih rezerv itd. Prej ali slej se mora takšen sistem
zateči k nasilju, uporabi brutalnih sredstev, ustvarjanju atmosfere strahu
in nezaupanja, če hoče gospodarsko napredovati. Zato pa potrebuje teorijo
o zaostrovanju razrednega boja, krepitvi države, zateka se k zlorabi zuna-
njepolitičnih dejavnikov itd.
Nedvomno je zunanja državna in partijska kontrola nad gospodarskimi
organizacijami takoj po revoluciji nujna, ker je, kot smo dejali, porok za
splošne koristi in enotnost sistema. Oblike neposrednega delavskega
upravlajnja so namreč takoj po oktobrski revoluciji propadle; kot takšne
niso bile zmožne ustvariti reda, discipline in enotnosti sistema, po drugi
strani pa so porajale partikularizme. Vsaka gospodarska organizacija je
videla predvsem svoje koristi in izgubljala izpred oči splošno, skupno
korist." Zato je bila potrebna sila (t.j. država in partija), ki je ta skupen
interes zastopala in ga s sistemom kontrole zaščitila. Postavljeni sistem
kontrole, ki je imel za cilj varstvo splošne in skupne koristi — pa se je
razvijal in krepil naprej in ostal dolgo tog in nespremenjen, ko je bilo že
očitno, da ne ustreza več spremenjenim materialnim in tudi družbenim
razmeram. Prav zato je bila kasneje potrebna tako radikalna destalini-
zacija razmer na ekonomskem, političnem in kulturnem področju.
Z uvedbo delavskega samoupravljanja smo v nekih mejah sprostili
delovanje zakonov blagovne proizvodnje. Delovni kolektivi so dobili rela-
tivno samostojnost. S tem je bila dana hkrati tudi materialna osnova za
sprostitev inciativnosti, iznajdljivosti in lastne odgovornosti.
Vnanja državna in partijska kontrola nad podjetji se je zmanjšala in
bila postavljena na drugačno osnovo, notranja imanentna kontrola v pod-
jetju pa se je s tem pomembno okrepila in postala proizvodno-funkcio-
nalna. Takšna je načelna rešitev in takšne so tudi pozitivne tendence.
Seveda pa družbena m partijska kontrola nad gospodarskimi organizaci-
' Glej: Josip Zupanov, Strukturna reforma podjetja. Naše teme 1963.
1072
jami ni bila odpravljena, temveč je bila zmanjšana, omiljena in postav-
ljena na druge osnove.
V sodobnem industrijskem in ekonomskem raz\'oju je nemogoče likvi-
dirati nekatere oblike državne kontrole nad gospodarskimi organizacijami,
ker je takšna kontrola nujna za uspešno funkcioniranje celotnega sistema.
Celo v kapitalističnih državah nastopa država vedno bolj kot regulator
ekonomskega življenja in opravlja potemtakem nujno tudi določeno kon-
trolno funkcijo.
Ostaja pa še vedno odprto vprašanje, do katere meje je kontrola dr-
žavnih organov in predvsem organizirane politične sile nad delovanjem
gospodarske organizacije nujna. Empirično bi bilo potrebno preučiti vse
takšne oblike in ugotoviti, koliko so rezultat stare, še ne zadosti prema-
gane prakse, in koliko so nujen rezultat obstoječih razmer.
Dokler obstaja blagovna proizvodnaj in dokler poteka razdeljevanje
dobrin po delu, ne po potrebah, mora stati nad podjetjem določena sila,
ki s sredstvi prisiljevanja vsklajuje njegove koristi s koristi skupnosti.
Stvar raziskav pa je, da ugotavljajo, ali so sredstva prisiljevanja in kon-
trole takšna, da ustrezajo danim materialnim in družbenim razmeram, ali
so torej takšna, da v danih razmerah dopuščajo maksimalno sprostitev
gospodarskih iniciativ in maksimalno mogoč ekonomski razvoj. Ključni
problem v sistemu kontrole pa zadeva v vprašanje, kdo je nosilec največje
količine kontrole.
Čeprav se z ločitvijo lastnine in kontrole v okviru privatnega ali
državnega lastništva nosilci kontrole menjajo, sistem kontrole v okviru
podjetja še vedno ostaja birokratski oziroma avtokratski. »Ločitev lastnine
in kontrole« — pravi Ralf Dahrendorf — »je en aspekt produkcijskih
odnosov ohranila docela nedotaknjen, namreč aspekt razdvajanja avtori-
tete v industrijskem podjetju. Slej ko prej obstajajo tisti, ki planirajo, in
tisti, ki izvršujejo, tisti, ki ukazujejo, in tisti, ki poslušajo.«^ Delavec je v
tem in onem primeru še vedno v mezdnem odnosu. Sele s podružbitvijo
sredstev za proizvodnjo in z uvedbo delavskega samoupravljanja so dane
osnove za rešitev tega problema.
' Ralf Dahrendorf — Sociale Klassen und Klassenkonflikte in der indu-
striellen Gesellschaft, str. 45.
8 Problemi
1073
Prijateljski, soseski in sorodstveni odnosi v Velenju
Zdravko Mlinar
(Nadaljevanje)
Stiki z Velenjčani pred priselitvijo
Za spoznavanje procesa priseljevanja in vključevanja posameznikov
v Velenje kot novo lokalno skupnost je nedvomno zanimivo, da si odgovo-
rimo tudi na vprašanje, koliko so bili priseljenci iz raznih krajev že pred
priselitvijo v Velenje v stikih* z Velenjčani. Morebiti že ti prejšnji stiki
tudi vplivajo, da se posameznik sploh odloči, da se bo preselil v Velenje.
Druga možnost pa je, da seveda tudi zaradi zelo določnega interesa ali
želje, da bi se priselil v Velenje, najprej skuša navezati čimveč stikov.
Bodi tako ali drugače, v vsakem primeru lahko domnevamo, da je vklju-
čevanje priseljencev, ki so že pred stalno naselitvijo imeli v kraju »svoje
sorodnike, znance ali prijatelje^' (vprašanje št. 17), lažje in hitrejše kot za
priseljence, ki prej niso imeli nobenih stikov z Velenjčani ali niso nikogar
poznali.
Od vseh anketiranih priseljencev (494) jih je ravno polovica (248) od-
govorila, da so že pred priselitvijo imeli v Velenju sorodnike, znance ali
prijatelje. Ce upoštevamo podatek, da se je le 17,5 "/o anketirancev prise-
lilo iz do 10 km oddaljenih okoliških krajev, 33,1 '/o iz krajev nad 10 do
50 km in skoraj polovica vseh vprašancev (49,4 Vo) iz krajev, ki so več kot
50 km oddaljeni od Velenja, potem se zdi, da je delež tistih, ki so imeli že
pred prisilitvijo stike z Velenjčani, razmeroma zelo velik. Vsak drugi po-
sameznik, ki se je odločil, da se priseli v Velenje, je že imel kake stike z
Velenjčani.**
* Tu se ne omejujemo le na prijatelje, temveč upoštevamo tudi sorodnike
in znance.	•
** la našega prejšnjega raziskovanja nekaterih vasi v občini Skofja Loka
nam je znano, da se kaže zelo izrazita tendenca, da se večje število migrantov
iz posameznih vasi preseli v isto mesto in se celo vključi v isto podjetje. Prvi,
ki se preselijo so v stiku z drugimi potencialnimi migranti, jim posredujejo
svoje izkušnje in s tem usmerjajo nadaljnji tok preseljevanja.
Tudi Hassan El Saaty npr. navaja enake ugotovitve iz raziskovanja v
Egiptu, da se namreč redkokdo preseli s podeželja v mesto, ne da bi že prej
imel tam kakšnega znanca, sorodnika ipd., glej: »Les Implication Sociales
du Développement Économique. Changements Technologiques et Industria-
lisation«, str 155, Paris 1962.
1074
Pri tem smo postavili hipotezo, da delež posameznikov, ki imajo takšne
stike že pred priselitvijo, varira glede na oddaljenost kraja njihovega stal-
nega bivališča od Velenja. Zbrani podatki nam to hipotezo potrjujejo: čim
večja je oddaljenost, tem manjši je delež anketirancev, ki so imeli stike
z Velenjčani (gl. tabelo spodaj).
Ali so že pred priselitvijo imeli v Velenju sorodnike, prijatelje ali znance?
Skupno	100.0	100.0	100.0
Ta ugotovitev se seveda zdi razumljiva in izraža dejstvo, da se z večjo
oddaljenostjo zmanjšujejo možnosti in povečuje žrtev (čas in stroški), po-
trebna za premagovanje te oddaljenosti in postavljanje ter vzdrževanje
stikov.
Prikazani podatki nam precej pojasnjujejo, zakaj ima relativno velik
delež priseljencev že v prvih nekaj mesecih (v naši anketi kategorija tistih,
ki so v Velenju 1 dan do 9 mesecev, v povprečju torej 4,5 mesecev) pri-
jatelje v Velenju. Kot bomo videli še iz nadaljnjega razpravljanja, ima
kar 57 ®/o priseljencev, ki so v novem kraju — v povprečju vzeto — 4,5
mesecev, prijatelje v Velenju. Domnevamo, da torej prejšnji stiki z Velenj-
čani, pred priselitvijo, skrajšajo potrebni čas za njihovo integracijo v me-
stno skupnost po priselitvi.
Med posameznimi strukturnimi kategorijami prebivalcev ni pomemb-
nejših razlik; vendar se zdi značilno, da imajo uslužbenci največ, gospodi-
nje in upokojenci pa najmanj stikov z Velenjčani že pred priselitve.
Kateri prebivalci imajo prijatelje in koliko
j i h i m a j o ?
Potem ko smo prikazali, kako priseljenci dobivajo prijateljstva, nas še
zanima, koliko ima kdo prijateljev v Velenju.
V celotni populaciji anketirancev jih ima 71,7 «/o enega ali več prija-
teljev v Velenju, 28,3®/» pa nima nobenega prijatelja. Povprečno je torej
nekaj več kot ena četrtina prebivalcev novega Velenja, ki sploh niso (di-
rektno) vključeni v mrežx) prijateljskih odnosov v kraju. Težko je reči, ali
je to veliko ali malo; dejanski, praktični pomen te ugotovitve bomo lahko
nakazali šele v zvezi z odgovori na vprašanja o njihovem zadovoljstvu s
stiki, kakršne imajo.
Seveda pa nam je že sámo povprečje ena od osnov, od katerih lahko
izhajamo pri interpretaciji podatkov za posamezne kategorije prebivalcev
in razlik, ki se kažejo glede na čas in prostor kot neodvisne spremenljivke
1075
v naši raziskavi. Tako nam podatki značilno potrjujejo hipotezo, da je rela-
tivno največji del (86,7 ®/o) vprašancev, ki imajo prijatelja ali prijatelje v
Velenju, med tistimi, ki že stalno živijo v kraju (domačini). Med priseljenci
je ta delež manjši in sicer tem manjši, čim krajši je njihov čas bivanja
v kraju. Med tistimi, ki so se priselili v teku zadnjih devetih mesecev (pred
anketiranjem), ima le še 57,1 ®/o prijatelja (-e) v Velenju. Kot smo že ome-
nili v prejšnjem poglavju, je tudi ta odstotek razmeroma še dokaj visok,
saj to pomeni, da ima v povprečju vzeto že po štirih mesecih in pol več
kot polovica priseljencev prijatelja v novem kraju.
Glede na (pretekli) čas bivanja v kraju pa ne varira le delež vpraša-
nih, ki sploh imajo ali nimajo prijatelja, temveč tudi delež vprašanih, ki
imajo večje ali manjše število prijateljev v Velenju. Med priseljenci v
prvem obdobju (v času 9 mesecev) po priselitvi je najnižji odstotek vpra-
šancev, ki imajo prijatelje v Velenju, pa tudi med temi, ki imajo prijatelje,
je razmeroma (tj. v primerjavi s tistimi, ki so že dalj časa v Velenju ali
so domačini) najmanjši del takih, ki imajo več kot enega prijatelja. Tako
se kaže tendenca: čim daljši je čas bivanja v Velenju, tem večje je število
prijateljev, ki jih ima posameznik.
Podobno kot na pretekli čas bivanja v Velenju se kažejo neke —
čeprav dosti manj izrazite — razlike v druženju s prijatelji tudi glede na
predvideni čas nadaljnjega bivanja v kraju. Vprašanci, ki nameravajo
ostati v Velenju, imajo več prijateljev, in večji delež jih sploh ima prija-
telje, kot pa vprašanci, ki se nameravajo odseliti v kak drug kraj. Takšno
razliko, se zdi, je lahko pojasniti, čeprav se pri tem vsiljujeta kar dve
razlagi: močnejša ali slabotnejša vpletenost posameznika v mrežo nefor-
malnih, prijateljskih odnosov v lokalni skupnosti je lahko posledica, ali pa
vzrok različne stopnje identifikacije, navezanosti na kraj. Ce se posamez-
nik iz kakšnih drugih posebnih razlogov ne čuti navezanega na kraj,* to
verjetno vpliva na njegove odnose z drugimi, tako kot tudi nehotena osam-
ljenost vpliva na njegovo identifikacijo s krajem.
Zbrani podatki nam ne dajejo jasnega odgovora, ali se kaže kakšna
zveza med tipom stanovanjske hiše, v kateri posameznik stanuje, in pri-
jateljskimi odnosi, ki jih imajo v kraju. To se zdi razumljivo glede na to,
da — v nasprotju s sosedskimi odnosi — prijateljski odnosi niso tako
* Npr. zato, ker ne more v kraju ustrezati neki potrebi — ker tu ne more
zagotoviti ustreznega šolanja svojih otrok, nima zadosti možnosti kulturnega
izživljanja ipd.
1076
tesno vezani na mesto bivanja ali na stanovanjske razmere. Zato tudi neke
variacije, ki se kažejo glede na tip stanovanjske zgradbe, v kateri posa-
mezniki stanujejo, ne opozarjajo nujno na vzročno zvezo med stanova-
njem in prijateljskimi odnosi, lahko gre v tem primeru le za kontamina-
cijo, tj. prekrivanje drugih determinant.
Kot vidimo iz zgornje tabele, se kaže neka razlika : glede na število
prijateljev, ki jih imajo prebivalci v treh različnih tipih stanovanjskih
zgradb. Delež tistih prebivalcev, ki imajo tri ali več prijateljev, se pove-
čuje, ko prehajamo od velikih blokov k manjšim stanovanjskim in k eno-
družinskim hišam. Največji delež vprašancev, ki imajo tri ali več pri-
jateljev, je v enodružinskih hišah, najmanj pa v velikih blokih (z vsaj 6
ali več stanovanji). Tu se torej kaže neka tendenca, vendar nimamo zado-
sti upore že v teh podatkih, da bi lahko — kot smo že rekli — sklepali na
medsebojno vzročno povezanost.
Nadalje se zastavlja vprašanje: katere strukturne kategorije .prebi^
valcev imajo več ali manj prijateljev?
Po spolu se kaže neka razlika v tem pogledu, da ima prijatelje v
Velenju nekaj več moških kot žensk: 77®/o moških in le 67 »/o žensk. Glede
na poklicno strukturo prebivalstva se kažejo razmeroma manjše in перск
membne razlike. Presenetljivo in nepričakovano pa ugotavljamo, da imajo
gospodinje dosti manj prijateljskih stikov kot drugi. Poleg gospodinj ima
tudi razmeroma le majhen del upokojencev prijateljske odnose v Velenju.
Med delavci in uslužbenci pa ni pomembnejših razlik.
Med poročenimi prebivalci je 70 ®/o, med tistimi, ki so samski, pa 81 ®/o
vprašancev, ki imajo prijatelje v Velenju.
Neka razlika se kaže tudi glede na število otrok. Največji del vpra-.
šanih, ki imajo prijatelje, je med tistimi prebivalci, ki sploh nimajo otrok
(77 »/o jih ima prijatelje) nekaj manjši del je med tistimi, ki imajo enega,
ali dva otroka (72 <"/0), najmanjši del vprašanih, ki imajo prijatelje, pa je.
v kategoriji prebivalcev, ki imajo 3 ali več otrok (50 ®/o).
Po starosti se ne kažejo pomembnejše razlike, prav tako tudi ne glede
ha izobrazbo in dohodek. Med posameznimi kategorijami izobrazbe se le
tisti z nižjo strokovno šolo ločijo od drugih; pri tem gre verjetno za mlajše
rudarje, ki so v Velenju dokončali rudarsko šolo in jih je ob tem večina
1077
•ostala v tesnih prijateljskih odnosih (tako da jih le 16,3 "/o nima prija-
telja v ki-aju).
Glede na tip kraja prejšnjega stalnega bivališča se kaže tendenca, da
se del anketirancev, ki imajo prijatelje v Velenju, povečuje, ko prehajamo
od manjših podeželskih naselij z največ 200 prebivalci prek večjih pode-
želskih krajev (200—2000 prebivalcev) do mestnih naselij z več kot 2000
•prebivalci. Tudi če vzamemo samo vprašance, ki so odgovorili, da imajo
prijatelje, opažamo podobno tendenco: čim večje je naselje njihovega prejš-
njega stalnega bivališča, tem večje število prijateljev imajo v Velenju.
Čeprav se je priselilo iz neposredne okolice Velenja relativno trikrat toliko
anketirancev, ki so prej živeli v kraju z do 200 prebivalci, kot tistih iz
krajev z nad 2000 pribivalci. je vendarle med njimi več izoliranih (seveda
z vidika prijateljskih odnosov) in več takih, ki imajo le manjše število
(enega, dva) prijateljev. Priseljenci iz mestnih naselij z nad 2000 prebi-
valci pa se, čeprav se jih je relativno in absolutno največ priselilo iz
oddaljenosti nad 50 km. vendarle relativno najbolj družijo s prijatelji v
Velenju.
Ce končno postavimo število prijateljev, ki jih imajo anketiranci, še
v korelacijo z njihovo aktivnostjo v društvih, organizacijah in organih
samoupravljanja, ugotovimo naslednje: tisti, ki so v kraju povsem neak-
tivni (niso niti člani nobenega združenja ali organa), se tudi zelo malo
družijo s prijatelji; to se kaže npr. že v tem, da jih več kot polovica (54®/o)
sploh nima nobenega prijatelja v Velenju. Vsi drugi se relativno dosti bolj
družijo s prijatelji, pa naj gre za tiste, ki so malo ali zelo aktivni.* Med
funkcionarji je več takih, ki imajo prijatelje, kot med tistimi, ki so samo
člani enega ali več združenj. Pri tem pa tudi v sami populaciji funkcio-
narjev opažamo značilne razlike: če razločujemo tiste, ki imajo funkcije
— a) v organizacijah ali društvih, b) v organih samoupravljanja ter c) tiste,
ki jih imajo v prvih in drugih istočasno, ugotovimo, da je relativno naj-
večji delež vprašancev, ki imajo prijatelje v prvi in ne v tretji kategoriji
funkcionarjev. Takšna razlika se zdi razumljiva glede na različni značaj,
ki ga ima aktivnost v združenjih (društvih, organizacijah) v primerjavi z
aktivnostjo v organih samoupravljanja. Medtem ko je prva bolj sproščena,
manj regulirana z raznimi formalnimi določili, vsebinsko raznovrstnejša in
pogosto predvsem -konsumptivnega« značaja, tj. taka, ki je že sama po
sebi namenjena ustrezanju nekim potrebam posameznikov, je druga v
principu le sredstvo, torej bolj »instrumentalne« narave, prvenstveno raci-
onalno in funkcionalno usmerjena, tako da vodi po najkrajši poti do ne-
kega (drugega) cilja. Iz tega lahko sklepamo, da aktivnost v združenjih
bodisi že sama po sebi priteguje predvsem določeno vrsto posameznikov,
ki so že kot osebnosti bolj sociabilni, bodisi (ali pa eno in drugo obenem)
da so predvsem razmere za intimnejše, prijateljsko druženje v združenjih
ugodnejše kot v organih samoupravljanja.
* Kot kriterij za stopnjo aktivnosti smo upoštevali dva kriterija, ki oba
kažeta na enake tendence: število ur, ki jih posameznik porabi za svojo
dejavnost v društvih, organizacijah in organih samoupravljanja, ter razloče-
vanje članov in funkcionarjev.
1078
Pogostost obiskov prijateljev
Do sedaj smo prikazovali le podatke o številu prijateljev, ki jih imajo
pripadniki posameznih kategorij prebivalstva v Velenju. Vendar si samo na
osnovi tega še ne moremo ustvariti prave slike o vlogi in pomenu pri-
jateljskih odnosov bodisi za posameznika bodisi za razne skupine ali insti-
tucije, ki delujejo v okviru lokalne skupnosti. Kot smo že opozorili, lahko
namreč prijateljstvo pomeni le nekaj potencialnega; pogosto bomo šteli ne-
koga za prijatelja, četudi že dolgo nismo bili z njim, nismo imeli z njim no-
benih stikov. Seveda so tudi v tem pogledu neke meje, ki pa bi jih bilo
treba še empirično raziskovati. Ugotoviti bi bilo treba, po kolikem času pri-
jateljstvo »ugasne«, če ni bilo »aktualizirano«. Vsaj delno nam pojasnjujejo
to vprašanje že podatki iz naše raziskave.
Anketirance, ki so izjavili, da imajo prijatelja ali prijatelje v Velenju,
smo vprašali: »Ali ste v preteklem mesecu obiskali katerega od svojih
prijateljev, ali je on obiskal vas, ali pa ste se kako drugače namenoma
dobili ob kakšni drugi priliki, toda ne po službeni dolžnosti?«* S tem smo
torej opredelili pogostost prijateljskih stikov glede na časovno enoto — en
mesec. Sumarni prikaz odgovorov prikazujemo v tabeli spodaj.
Iz gornjih podatkov je torej razvidno, da je za veliko večino anketi-
rancev, ki imajo prijatelje v Velenju, prijateljstvo pomeni nekaj zelo
»aktualiziranega« nekaj živega in ne le latentne in potencialne medoseb-
ne afinitete. Kar 90 ®/o jih enkrat ali večkrat na mesec obiskuje svoje
prijatelje. Empirično torej ugotavljamo, da ljudje — kadar govorijo o
svojih prijateljih — mislijo skoraj izključno le na tiste, s katerimi vzdržu-
jejo razmeroma pogoste stike. Skoraj polovica anketirancev, ki sploh
imajo prijatelje, se dobi šestkrat ali večkrat na mesec, približno dve tre-
tjini pa enkrat tedensko.
Ce navedene podatke povežemo s prejšnjo ugotovitvijo, da ima 72®/«
vprašancev enega ali več prijateljev v Velenju, in z drugo (o kateri bomo
še razpravljali) da je tri četrtine zadovoljnih z obstoječimi stiki) ali bi
(5,5 ®/o respondentov) jih celo želeli imeti manj, nas vse to navaja k sklepu,
da je Velenje družbeno zelo kohezivna lokalna skupnost. Večina prebi-
valcev ima v kraju svoje prijatelje, s katerimi vzdržujejo razmeroma zelo
pogoste stike. To pomeni, da kljub mrtvilu, ki ga nekateri opažajo v
* Vsakodnevnih bežnih srečanj pri tem nismo upoštevali; vprašanje pa
smo formulirali tako, da smo se čimbolj izognili sugestivnosti, tj. vprašali
smo najprej -Ali .. in ne le »kolikokrat . .
1079
posameznih institucionahziranih oblikah družbene aktivnosti, obstaja
hkrati vendarle zelo živahna neformalna sfera lokalnega družbenega živ-
ljenja.
Ravno s tega vidika pa se odpirajo še zelo zanimiva področja za na-
daljnje sociološko raziskovanje. Do sedaj je bilo razpravljanje o posamez-
nih družbeno-političnih problemih v praksi neredkokdaj zelo abstraktno in
načelno, tako da ni upoštevalo konkretnega spleta neformalnih medoseb-
nih odnosov. Vendar takšen razcep med formalno določenim funkcioni-
ranjem raznih institucij (organov, organizacij ipd.) in neformalno sfero
vsakdanjega družbenega življenja v lokalni skupnosti lahko nastane samo
v »teoriji«. V resnici se eno in drugo na nešteto načinov medsebojno pre-
pleta z vso svojo konkretno pestrostjo. To pa ravno pomeni, da tudi delo-
vanje organov samoupravljanja, družbeno-političnih organizacij, zborov
volilcev, ipd. v določenem kraju in občini lahko pojasnimo, razumemo,
predvidevamo in uspešno usmerjamo le tedaj, če ga postavimo v mrežo
neformalnih prijateljskih in konfliktnih odnosov, ki ga v vsakem primeru
nujno prikriva
Iz zbranih podatkov smo ugotovili, da so glede na pogostost obiskova-
nja prijateljev razlike med vprašanci dosti manjše kot glede na število
prijateljev. Niti dejanski čas bivanja v kraju niti predvideni čas bivanja
nista v statistično pomembni zvezi s pogostostjo prijateljskih stikov. Tisti,
ki so se priselili pred nekaj meseci, obiskujejo prijatelja ali prijatelje, ki
jih že imajo v Velenju, prav tako pogosto kot tisti, ki so v kraju že več
let ali se sploh niso priselili (domačini). Podobno tudi tip stanovanjske
zgradbe, v kateri stanujejo, ne povzroča statistično pomembnih razlik v
pogostosti prijateljskih stikov.
Kje stanuje najboljši prijatelj?
Da bi dobili vpogled v to, kako prebivalci vzdržujejo prijateljske od-
nose glede na »prostorsko dimenzijo« lokalne skupnosti, smo jim — med
drugimi — zastavili tudi vprašanje, kje stanuje njihov najboljši prijatelj.
Poglejmo najprej podatke, ki razločujejo le tiste vprašance, ki imajo
svojega prijatelja v isti stavbi, v kateri stanujejo sami, in druge, katerih
prijatelji ne stanujejo v isti stavbi. Ti podatki nam dajejo le okvirno, zelo
približno informacijo o tem, koliko je druženje med prijatelji vezano
na neposredno bližino stanovanja.
Od tistih vprašancev, ki imajo prijatelje v Velenju, jih 23,1 «/o tj.
skoraj ena četrtina, odgovarja, da njihov najboljši prijatelj stanuje v isti
hiši kot oni sami. V povprečju vzeto (tj. za vso populacijo enketirancev)
ima torej vsak četrti od anketirancev, ki imajo prijatelje, svojega najbolj-
šega prijatelja obenem za soseda, ki stanuje v isti stavbi. Med tistimi, ki
stanujejo v večjih blokih, je 25,6 ®/o takih, ki imajo najboljšega prija-
telja v istem bloku, v manjših blokih pa 20,0 "/o.*
* Razumljivo je, da tedaj, ko gre za enostanovanjske hiše, ta odstotek
pade na 5 "/o.
1080
Zlasti pa je zanimivo, kako se prostorska dimenzija prijateljskih stikov
spreminja s časom bivanja v kraju. Na osnovi podatkov iz ankete smo
ugotovili naslednjo značilno tendenco: čim daljši je čas bivanja v kraju po
priselitvi, tem nrnnjši je del prebivalcev, katerih najboljši prijatelj sta-
nuje v isti stavbi kot oni sami (glej tabelo spodaj).
Koliko prebivalcev ima najboljšega prijatelja v isti hiši, glede na čas
priselitve (v ""/oí)
Prostorski radij prijateljskih odnosov se torej vzporedno z vključeva-
njem doseljenca v družbeno življenje Velenja povečuje. Pomen prostorske
bližine — v neposrednem stanovanjskem okolju —■ za vzdrževanje prija-
teljskih odnosov s časom bivanja v kraju upada. Podobno kot je že C. Lo-
omis ugotovil za neko novo naselje v Novi Mehiki v ZDA, nam torej
tudi podatki iz naše raziskave potrjujejo značilno tendenco prostorske eks-
panzije in disperzije. Ta je po našem mnenju le zunanji izraz dveh social-
nih procesov, ki zajemata priseljence v novem kraju. Po eni strani gre za
vključevanje (integracijo) v vse širšo sfero družbenega življenja in inten-
ziviranje njihove družbene participacije v lokalni skupnosti. Po drugi stra-
ni pa nam tudi še drugi podatki in opažanja nakazujejo, da priseljenci
vzporedno s tem zožujejo strukturni spekter svojih najintimnejših
družabnikov, tako da v razsežni lestvici strukturne pripadnosti svojih
znancev vedno bolj poglabljajo stike predvsem s tistimi, ki so jim druž-
beno in kulturno (ne pa več toliko fizično) najbližji. Svoja prijateljstva
poglabljajo predvsem s sebi enakimi. Ce se vzporedno s časom bivanja
priseljencev v novem kraju povečuje intimnost odnosov, ki jih imajo s
svojimi prijatelji, in je hkrati izbira teh prijateljev vse bolj strukturno
selektivna, iz tega že nujno izhaja tudi določena zakonitost o načinu zdru-
ževanja v prostoru. Cim bolj selektivna je izbira prijateljev, tem obsež-
nejši je potrebni prostor naselitvene aglomeracije, na katerem posameznik
šele lahko najde — čimbolj sebi enakega — prijatelja.
S tem, se zdi, smo pojasnili tudi navedene podatke, ki kažejo tendenco
prostorske ekspanzije ali disperzije prijateljskih odnosov vzporedno s ča-
som bivanja v Velenju. Pri tem seveda poleg splošne tendence opažamo še
neke ix)sebnosti ža posamezne strukturne kategorije prebivalstva. Na tem
mestu naj omenimo samo dve zelo značilni in izraziti. Ne glede na čas
bivanja se kaže precejšnja razlika med moškimi in ženskami glede na to,
kolikšen delež jih ima svojega najboljšega prijatelja v i^ti zgradbi, v kateri
stanujejo tudi sami: moški le 15,5®/o, žensk pa relativno kar dvakrat
toliko, tj. 30,9 ®/o. Druga značilna razlika, ki so jo ugotavljali že v nekate-
1081
rih raziskavah v drugih državah, pa se kaže glede na stopnjo izobrazbe.
Ugotovili smo: čim višja je stopnja izobrazbe, tem manjši je odstotek vpra-
šancev, ki imajo najboljšega prijatelja v isti hiši. Ce upoštevamo pirami-
dalno strukturo velenjske populacije glede na kriterij izobrazbe, to se
pravi, da je tistih z najnižjo stopnjo izobrazbe največ, tistih z najvišjo pa
najmanj, se zdi, da splošna interpretacija o selektivnem izbom in pro-
storski disperziji prijateljskih odnosov, ki smo jo podal že zgoraj, dosledno
velja tudi v tem konkretnem primeru.
SOSEDSKI ODNOSI
Med tem ko je eno od osnovnih znamenj prijateljskih odnosov njihova
intimnost ne glede na to, kje, na kakšnem prostoru (distanci) se kažejo,
velja za sosedske odnose ravno nasprotno. Osnovna značilnost sosedskih
odnosov je prostorska določenost — bivališče — njihovih subjektov, stop-
nja njihove intimnosti je pri tem drugotnega pomena. Sosedski odnosi so,
kot smo že v začetku omenili, lahko tudi prijateljski; vendar empirični
podatki iz naše in iz drugih raziskav kažejo, da je večino sosedov bolj
umestno uvrstiti med »znance« kot med »prijatelje«.
Sosedski odnosi so torej odnosi med »sosedi«, tj. med posameznimi
osebami ali družinami, ki stanujejo v neposredni bližini — bodsi v med-
sebojno najbližjih stanovanjskih hišah ali v stanovanjih (znotraj) večsta-
novanjskih zgradb.* V tem pogledu je seveda naša raba pojma sosed širša,
kot se včasih rabi v literaturi.** Pojem »sosed« nam pomeni tudi bližnje
stanovalce: a) s katerim posameznik sploh nima stikov; b) s katerimi
vzdržuje samo »latentno sosedstvo« (npr. pripravljenost za vzajemno po-
moče. če bi se pokazala potreba in c) s katerim ima »očitne« sosedske
odnose.
Pomen sosedskih odnosov torej izhaja iz medsebojne bližine sosedov.
V svojem neposrednem stanovanjskem okolju lahko posameznik ali dru-
žina navezujeta stike z drugimi stanovalci, ki so jima duhovno in prija-
teljsko dokaj odmaknjeni, vendar pa prostorsko najbližji; drugi so jima
lahko zelo bližnji in intimni (prijatelji, sorodniki), vendar obenem prostor-
sko oddaljeni in razmeščeni po vsem mestu. Zato nekateri pravijo: »Dobei'
sosed je boljši kot oddaljen prijatelj.« Vendar lahko ugotovimo, da se
sosedski ter prijateljski in sorodstveni odnosi ne izključujejo, temveč se
medsebojno dopolnjujejo. Vse tri vrste odnosov so si v komplementarnem
razmerju. Sosed je vedno pri roki, zato opravlja tisto vlogo, ki jo oddaljeni
prijatelj ali sorodnik ne more; vendar zadnjih dveh ne spodrine.
* V nekih situacijah je zelo težko opredeliti, kdo vse je lahko sosed
kakega posameznika ali družine. To velja zlasti za manjše večstanovanjske
zgradbe, ki ležijo blizu skupaj. Ena od možnosti določitve je v tem, da stano-
valci sami povedo, katere ljudi štejejo za sosede (ne glede na to, ali imajo
stike z njimi).
** Npr.: Sosedje so tisti, med katerimi obstojajo resnično sosedski odnosi,«
— glej delo »Daseinsformen der Großstadt«, str. 163. Herausgegeben von
GUNTHER IPSEN. J. C. B. MOHH. TÜBINGEN. 1959.
1082
Sosedski odnosi so tista vrsta neformalnih odnosov med prebivalci v
lokalnih skupnostih, na katere lahko v praksi vplivamo najbolj direktno,
zavestno. Dimenzija, ki jo lahko načrtno obvladujemo, je — prostor. Način
razmestitve stanovalcev v prostoru, kakor bomo videli, lahko močno določa
že tudi njihove medsebojne — sosedske odnose. Zato lahko ravno rezultate
empiričnega raziskovanja sosedskih odnosov neposredno izkoriščamo v
prostorskem ali urbanističnem planiranju (stanovanjskih) naselij. Razi-
skovanje dejanskih sosedskih odnosov in stališč ali želja, ki jih imajo pre-
bivalci glede intenzitete in načinov medsebojnega druženja, je lahko izho-
dišče in kriterij pri določanju o tem, kakšne stanovanjske stavbe naj zi-
damo. kako naj bodo te stavbe razmeščene, kako naj bodo razmeščena
stanovanja znotraj stavb, ali je treba — in kako — zidati kakšne skupne
prostore itd., itd. Na ta in še številna druga tehnična vprašanja lahko od-
govorimo šele tedaj, ko nam je znano, kaj je tisto, kar lahko s socialnega
in sociološkega vidika štejemo za optimalno, in ko obenem poznamo tudi
način, kako lahko s prostorsko in tehnič-no ureditvijo stanovanjskega oko-
lja takšno optimalno stanje dosežemo (ali se mu vsaj približamo). Odgo-
vor na eno in drugo pa nam spet lahko da le empirično raziskovanje.
Dejansko ni le enega odgovora na vprašanje; za številne kategorije
prebivalstva veljajo povsem različne »optimalne« situacije. Kot splošno
načelo lahko formuliramo le to. naj bi vsak posameznik imel možnost, da
bi čimbolj svobodno in svojim potrebam ustrezno izbiral način in inten-
ziteto druženja z drugimi prebivalci v stanovanjskem naselju in mestu
kot celoti. To pa pomeni, da ne smemo že a priori izhajati od domneve,
ki jo v literaturi zelo pogosto zasledimo, da je potrebno pač v vsakem
primei-u in na vse mogoče načine ustvarjati takšno stanovanjsko okolje,
v katerem bo nujno čim več in čim tesnejših odnosov med stanovalci.*
V resnici bi tako urejeno okolje vsaj za nekatere prebivalce pomenilo
vsiljevanje nečesa, česar ne potrebujejo in ne želijo, in bi bilo torej ravno
nasprotje svobodni izbiri. Gre namreč za preveč poenostavljeno in napačno
tolmačenje socialne izolacije v tem pomenu, kot da je že vsaka izolacija
v stanovanjskem okolju za posameznika nezaželeno stanje. Vendar nam
podatki iz naše ankete zelo nazorno kažejo (glej podrobneje o tem v po-
glavju — »Zadovoljstvo z danimi odnosi«), da gre v resnici za dve strani
problema. Hkrati ko se pojavlja problem »premalo stikov«, se pojavlja tudi
pix)blem »preveč stikov«. Zato je napačno formulirana naloga urbanistič-
nega planiranja, če rečemo, naj način zazidave stanovanjske soseske v
mestu čimbolj navaja stanovalce k postavljanju medsebojnih sosedskih
in prijateljskih odnosov. Prav tako kot so ti odnosi v konkretni situaciji
in za konkretne posameznike pomembna vrednota, so lahko tudi nadležno
breme in žrtvovanje drugih vrednot ali dobrin.
* Znano nam je npr. da je skupina arhitektov v Darmstadtu v Zah.
Nemčiji projektirala stanovanja, stanovanjske zgradbe tako, da bi se stanovalci
čimbolj pogosto srečevali znotraj stavbe in zato bolj verjetno postavljali
tesnejše medsebojne stike. Izhode iz dvigala so npr. napravili za po dvoje
medstropij skupaj, tako da bi bila srečanja ob prehodu do stanovanja po-
gostejša.
1083
Odgovori na vprašanje »V kakšni stavbi bi najrajši stanovali, če bi
lahko izbirali« nam to izrecno potrjujejo. Približno dve tretjini vprašanih
je odgovorilo, da bi najrajši stanovali v enodružinski hiši. Kot razlog
»zafcaj« pa velika večina navaja npr. takele razloge: »si sam zase, samo-
stojen«, »rad bi imel mir«, »ni se treba ozirati na sosede«, »ne pride do
prepira«, »da bi delal, kot bi hotel«, »ne motiš drugih«, »človek je bolj
sproščen«, »nisi odvisen od nikogar«, »manj ljudi«, »občutek večje pro-
stosti«, »ni sitnosti s strankami«, »si razpoložen, kot sam hočeš«, »mir pred
sosedi, ki niso vedno taki, kot bi želel«, »bolj se razumeš z ljudmi, ker
imaš manj stikov«, »nihče ti ne gleda pod roke«, »ni treba paziti na ob-
čutljivost sosedov« ipd.
Pri tem gre za dve zanimivi ugotovitvi. Po eni strani nam podatki iz
ankete kažejo, da pri takšnih praktičnih vprašanjih v zvezi z nadaljnjo gra-
ditvijo Velenja in drugih mest, kot je vprašanje, kakšne stanovanjske
zgradbe naj zidamo, prebivalci upoštevajo pretežno družbene, dosti manj
pa razne materialno-tehnične kriterije.* Spontano se je torej izrazilo, da so
okoliščine ali možnosti vzdrževanja ali nevzdrževanja (sosedskih) odnosov
med stanovalci eden od najbolj relevantnih kriterijev za načrtovanje
stanovanjskih naselij. Po drugi strani pa nas podatki navajajo še k sklepu,
ki se precej ločuje od splošne usmerjenosti običajnega družboslovnega
razpravljanja o človeku in njegovih odnosih z drugimi ljudmi v sodobnih
mestnih naseljih. Izhodišče tega razpravljanja je praviloma teza o —
»izoliranem človeku v anonimni množici«; misel o razčlovečenem okolju
sodobnega mesta, v katerem da je človek utopljen in odtujen drugim
ljudem, ki stanujejo v njegovi bližini. Podatki iz naše raziskave ne na-
kazujejo problema v tej smeri, še celo nasprotno. Iz zgoraj (kvalitativno)
prikazanih in drugih odgovorov lahko sklepamo, da Velenjčani ne čutijo
le problema osamljenosti, temveč prav tako tudi problem, kako naj se
umaknejo in najdejo sami zase miren kotiček.**
Ker je stanovanjsko okolje nekaj, kar je za posameznika dano, obe-
nem pa je vendarle »ustvarjeno od človeka«, lahko le ustrezno načrtovanje
mesta kot celote zmanjša število primerov, v katerih je posameznikom
vsiljena neprimerna ali neželena (bodisi premajhna ali prevelika) stopnja
družabnosti.
* Seveda se eni in drugi tudi močno prepletajo in medsebojno pogojujejo.
Modernejša zidava velikih blokov, popolnejša zvočna izolacija lahko stanoval-
cem zagotovi več miru ipd. Toda osnova in cilj tehničnih izboljšav seveda še
vedno ostanejo razne psiho-socialne potrebe stanovalcev.
** Eden od razlogov, zaradi katerih je v Velenju relativno manjše število
osamljenih, ki bi želeli imeti več stikov z drugimi prebivalci v kraju, je
verjetno tudi to, da gre za majhno mesto, kjer problemi »anonimne množice«'
niso tako zaostreni kot npr. v velikih metropolah z več sto tisoč ali več mili-
joni prebivalcev. Povrhu je v manjšem mestu, kakršno je Velenje, razhajanje
med sosedskim in prijateljskim krogom dosti manjše kot v velikih mestih,
kjer prijatelji stanujejo v večji oddaljenosti in razpršeni po celem mestnem
območju.
1084
s koliko sosedi vzdržuje odnose
Podobno kot smo prikazali razlike v številu prijateljev, ki jih ima
posameznik v Velenju, lahko prikažemo tudi značilne razlike, ki se kažejo
glede na število sosedov, s katerimi posameznik vzdržuje odnose. Pri tem
lahko uporabimo razne načine prikazovanja podatkov. Lahko prikažemo
ekstremne primere, tj. kdo ima največ ali najmanj sosedov, s katerimi
vzdržuje odnose; lahko prikažemo povprečno število sosedov (s katerimi
imajo odnose) za posamezne kategorije prebivalstva ipd. Na splošno gre za
variacije dveh spremenljivk — števila ali deleža vprašancev ter števila
sosedov, s katerimi vzdržujejo odnose.
Oglejmo si najprej, v katerih kategorijah prebivalstva je največji
odstotek tistih, ki sploh nimajo stikov s sosedi.
V katerih kategorijah prebivalstva je največji "/o vprašancev, ki sploh ne
vzdržujejo odnosov s sosedi:
V gornji tabeli smo prikazali v zaporedju tiste kategorije, v katerih
je relativno največji del vprašanih izjavil, da sploh nima stikov s sosedi.
Zelo značilno se zdi, da že drugo mesto med temi kategorijami zajemajo
priseljenci, ki so se priselili šele v času zadnjih 9 mesecev (pred anketi-
ranjem). V tem se ponovno kaže pomen časa bivanja v novem kraju, za
postavljanje neformalnih odnosov z drugimi prebivalci v neposrednem
stanovanjskem okolju. Vsaj v začetnem obdobju po priselitvi je čas bi-
vanja tista spremenljivka, ki v primerjavi z vsemi drugimi povzroča naj-
večje razlike v neformalnem občevanju med sosedi.
Ce vzamemo, da je bilo priseljevanje v času 9 mesecev približno ena-
komerno, lahko računamo, da je bil povprečni čas priselitve 4,5 meseca
pred anketiranjem. 53,6 Vo vprašancev iz obravnavane kategorije (glej
tabelo) torej še ni postavilo odnosov s sosedi — v povprečju — v 4,5 me-
secih. To pomeni, da je med temi priseljenci takih, ki še nimajo sosedskih
odnosov, okoli 10 "/o več kot tistih, ki še nimajo prijateljskih odnosov.*
S tem zavračamo našo domnevo, da priseljenci hitreje ustvarjajo sosedske
kot pa prijateljske odnose. Pričakovali smo namreč, da je — glede na
* 42,90/0 priseljencev iz zadnjih 9 mesecev še nima nobenega prijatelja
v Velenju.
1085
nižjo stopnjo intimnosti in izpostavljenost srečanjem s stanovalci zaradi
bližine — lažje postavljati sosedske kot prijateljske odnose. Ni povsem
jasno, zakaj podatki tega ne potrjujejo. Poleg tega je še med tistimi, ki
so — vzeto v povprečju — v 4.5 mesecih že dobili prijatelje v Velenju,
razmeroma več takih, ki so dobili dva, tri ali več prijateljev, medtem ko
so v istem času vzpostavili stike pretežno le z enim sosedom.
Ce se ne menimo za primerjavo s prijateljskimi odnosi, se zdi, da nam
podatek, da je že v 4,5 mesecih skoraj polovica respondentov postavila
sosedske odnose, vendarle kaže, da poteka proces vključevanja doseljencev
v mrežo neformalnih (sosedskih) odnosov dokaj hitro. Med priseljenci iz
časa 9 mesecev do 2,5 let pred anketiranjem se je odstotek tistih, ki še
nimajo stikov s sosedi, zmanjšal (od 53,6) na 41,6 Vo; obenem pa se je med
tistimi, ki so jih že postavili, povečal delež tistih z več kot enim sosedom
(glej tabelo spodaj).
Število sosedov glede na čas bivanja v Velenju (v "/o.)
V dveh letih in pol se delež priseljencev, ki imajo stike — z enim ali
več — sosedi, že močno približa tistemu, ki se kaže med domačini. Lahko
torej štejemo, da je proces integracije doseljencev glede na postavljanje
neformalnih sosedskih odnosov v približno dveh letih in pol pretežno
končan.*
Na tretjem mestu po stopnji je kategorija »samski«, v kateri 52 »/o
vprašancev sploh ne vzdržuje odnosov s sosedi. Ta podatek si razlagamo
predvsem s tem, da imajo samci dosti manj potreb, ki bi jih vezale na
neposredno stanovanjsko okolje, kot pa poročeni. Samski večinoma nimajo
svojega gospodinjstva, ki poročene zelo pogosto navaja k temu, da bodisi
iščejo pri sosedih, ali jim delajo razne usluge; prav tako nimajo otrok,
ki so glavna vez med številnimi družinami v soseščini; prostorsko so bolj
mobilni in manj vezani na dom kot poročeni, itd.** Medtem ko relativno
večji odstotek poročenih nima prijateljev v Velenju (30 ®/o poročenih in
18,8 ®/o samskih, velja za odnose s sosedi ravno nasprotno, tj. le 35.8 «/o
poročenih v primerjavi z 52,6 samskih nima odnosov s sosedi.
* Ce upoštevamo, da kategorija »10 mesecev do 2,5 let« ne pomeni povpreč-
nega časa bivanja v Velenju 2,5 let, temveč čas 15 mesecev.
** Ker smo anketirali samo nad 18 let stare prebivalce, med vprašanci ni
mladoletnikov, ki so bolj kot starejši vezani na neposredno stanovanjsko
okolje.
1086
Četrto kategorijo z visokim odstotkom vprašancev, ki sploh ne vzdr-
žujejo odnosov s sosedi, sestavljajo tisti, ki so imeli (v času 1. aprila 1964)
osebni dohodek do 25 000 din. Pri tem gre pretežno za starejše ljudi,
take z najnižjo stopnjo izobrazbe ipd.; vse to je v zvezi z relativno nizko
intenziteto druženja s sosedi. Ker je znano, da kategorija prebivalcev z
najnižjimi dohodki (ki se obenem prekriva z najnižjo izobrazbo, najnižjo
kvalifikacijo ipd.) spada med tiste, ki relativno najmanj delujejo v druž-
beno-političnem življenju in — kot nam kažejo naši podatki — se zelo
malo družijo s prijatelji, pridemo do sklepa, da dohodek ne vpliva posebej
in neposredno na sosedske stike.
Pač pa je dohodek v visoki korelaciji z aktivnostjo prebivalcev sploh:
druženje s sosedi pa v širšem pomenu lahko obravnavamo tudi kot po-
sebno obliko celotne človekove aktivnosti. To nam potrjuje tudi korelacija
med aktivnostjo v združenjih in sosedskimi odnosi. Tistih, ki niso aktivni
v organizacijah in društvih v Velenju, je relativno največ med tistimi,
ki so povsem brez stikov s sosedi.*
Glede na vse to lahko sklenemo, da gre za kategorijo prebivalcev,
ki so relativno najmanj integrirani v lokalno skupnost Velenje. Niti se
ne vključujejo v mrežo neformalnih odnosov, niti ne delujejo v organi-
ziranih oblikah družbenega življenja v kraju.
Na petem mestu po stopnji (gl. tabelo) je kategorija »stari 46 аИ več
let«. V naključnem vzorcu 544 anketirancev smo jih zajeli iz te starostne
kategorije 70. Glede na to, da je v Novem Velenju povprečna starost popu-
lacije zelo nizka, gre torej za kategorijo najstarejših že od 46 let naprej.
Značilno je, da najstarejšim (od katerih 44,3 ®/o nima stikov s sosedi) takoj
sledijo tudi najmlajši odrasli prebivalci, tj, tisti v starosti 18—25 let
(43,7 jih nima stikov s sosedi), relativno najbolj pa se družijo s sosedi
pripadniki srednje starostne generacije.**
Ta srednja generacija zajema predvsem tiste prebivalce, ki živijo
nabolj aktivno družinsko življenje, imajo še mladoletne otroke, obenem
pa so tudi nasploh najbolj aktivni del celotne populacije. Zato se zdi ra-
zumljivo, da se tesneje povezujejo tudi s stanovalci v soseščini.
Tudi uslužbenci so med kategorijami, ki se relativno najmanj družijo
s sosedi (43,3 jih nima nobenih stikov s sosedi, glej tabelo). Uslužbenci
so sicer tako v Velenju kot drugod — to nam dosledno kažejo vse oprav-
ljene raziskave — ena od najaktivnejših grupacij prebivalstva. To se pravi,
da z vidika splošne aktivnosti ne bi pričakovali, da se bodo tako malo
družili s sosedi. Pač pa je v tem primeru verjetno najbolj izraženo dolo-
čeno alternativno izključujoče razmerje med delovanjem v različnih druž-
benih enotah (referenčnih skupinah). To se sicer povsem ne izključuje med
seboj, vendar se kaže neka tendenca, da so tisti, ki so bolj aktivni na
višjih »nivojih« (recimo na nivoju lokalne skupnosti kot celote), manj
• Pa še tisti — neaktivni — ki vzdržujejo odnose s sosedi, se večinoma
omejujejo le na enega soseda.
** To velja enako za tiste v starosti 26—35 let kot za 36—45 let stare,
le da je med drugimi razmeroma več takih, ki vzdržujejo odnose z večjim
številom sosedov.
1087
aktivni na nižjem »nivoju«, npr. v njihovi stanovanjski soseski ipd. Gre
torej za drugačno usmerjenost (glede na vsebino in prostorski okvir) delo-
vanja uslužbencev, za to, da vzdržujejo neformalne odnose bolj zunaj
neposrednega stanovanjskega okolja, ne pa za to, da bi se nasploh manj
družili z drugimi prebivalci. To nam potrjujejo tudi že obravnavani po-
datki o njihovih prijateljskih odnosih. Glede na odnose s prijatelji uvršča-
mo uslužbence med najbolj sociabilne kategorije prebivalcev, glede na
njihovo druženje s sosedi pa velja ravno nasprotno.
Ce upoštevamo našo razčlenitev na šest poklicnih kategorij,* usluž-
benci sicer ne zavzemajo ekstremnoga položaja; upokojenci se družijo
s sosedi še manj, največ stikov s sosedi (gl. spodaj) pa imajo gospodinje.
Značilno je, da so raziskovalci v več zahodnih deželah praviloma ugotovili,
da je sosedsko druženje najbolj živahno in vsebinsko najbolj pestro
v tistih mestnih soseskah, kjer pretežno stanujejo pripadniki delavskega
razreda (najnižji dohodek, nizka stopnja izobrazbe, nizka kvalifikacija
ipd.). Nasprotno velja kot pravilo za območja, ki jih naseljujejo t. im.
»srednji sloji«, da so relativno najbolj atomizirana na posamezne družine,
ki imajo zelo malo medsebojnih stikov. V Velenju pa smo ugotovili, da
med delavci in uslužbenci glede na njihovo druženje s sosedi ni večjih
razlik.
Osmo mesto ima v razpredelnici kategorija prebivalcev, ki imajo do
4	razrede osnovne šole (42,8 »/o jih nima stikov s sosedi). Kar smo že
ugotovili za prebivalce z nižjim dohodkom, velja tudi v tem primeru: gre
za prebivalce, ki so nasploh najmanj aktivni in se to kaže tudi v njihovem
druženju s sosedi. Pojasnilo za to neaktivnost pa bomo dobili predvsem
v tem, da se najmanj izobraženi obenem močno prekrivajo z najstarejšimi,
s tistimi, ki imajo najnižji dohodek idr., tako da gre dejansko za kumu-
lacijo vrste »negativnih« strukturnih karakteristik, ki skupno determi-
nirajo in — s tem seveda — pojasnjujejo splošno neaktivnost obravnavane
grupacije prebivalcev. Ta njihova neaktivnost se kaže tako (kot neaktiv-
nost v ožjem pomenu) v družbeno-političnih in kulturnih organizacijah kot
—	v širšem pomenu besede — glede na njihove prijateljske odnose. Ce pa
primerjamo njihovo druženje s prijatelji na eni in s sosedi na drugi
strani, še vedno pridemo do značilne ugotovitve, da se ti vprašanci z
najnižjo izobrazbo relativno bolj družijo s sosedi kot s prijatelji.
Nadaljnja (9) kategorija prebivalcev, ki se relativno malo družijo
(42,6'°/o nima stikov) s sosedi, so tisti, ki stanujejo v enodružinskih hišah.
5	tem v zvezi nas zanima, kakšen je sploh morebitni vpliv tipa stano-
vanjskih zgradb na neformalne odnose med sosedi. Razlike, ki se kažejo
—	glede na število sosedov, s katerimi vzdržujejo odnose — med stano-
valci v enodružinskih hišah, manjših blokih in velikih blokih, so mini-
malne in statistično niso pomembne. Zanimiva pa je tendenca, da je
v enodružinskih hišah odstotek stanovalcev, ki nimajo stikov s sosedi,
najvišji (42,6 °/o), medtem ko potem upade pri manjših blokih (na 38,3 Vo)
* Uslužbenci, kvalificirani in visoko kvalificirani delavci, polkvalificiranl
in nekvalificirani delavci, gospodinje, upokojenci in drugi.
1088
in še bolj pri velikih blokih (35,8 ®/o). Zelo rahlo je torej nakazana ten-
denca, da se druženje med sosedi povečuje ob prehajanju od manjših
k večjim stanovanjskim zgradbam; vendar so razlike tako majhne, da
nimamo pravice, da bi lahko te minimalne razlike pripisovali vplivu tipa
stanovanjske zgradbe.
S koliko sosedi vzdržujejo odnose v posameznih tipih stanovanjskih
zgradb (v «/»)
Poleg tega pa je v velikih blokih relativno najmanj stanovalcev, ki
vzdržujejo odnose z največjim številom (tri ali več) sosedov.
Končno naj med kategorijami prebivalcev, ki se relativno najmanj
družijo s sosedi, navedemo še poslednji dve v tabeli. Na desetem mestu so
vprašanci, ki so se priselili v času pred 9 meseci do 2,5 let. Pri tem se ravno
kaže vpliv časa bivanja v Velenju, kar smo že podrobneje obravnavali (v
zvezi s kategorijo 2). Na enajstem mestu pa so prebivalci, ki nimajo otrok.
Podatki nam sicer kažejo pričakovano tendenco, da se stanovalci, ki
nimajo otrok, starih do 14 let, manj družijo s sosedi kot tisti, ki jih imajo
in živijo z njimi. Vendar so razlike razmeroma majhne (le б^о) in niso
statistično pomembne.
To nas preseneča in ni jasno, zakaj vpliv otroka na vzdrževanje
odnosov s sosedi ni dosti bolj izrazit. Dobljeni podatek se (tj. relativno
majhne razlike) namreč nekoliko ločuje od ugotovitev in stališč v lite-
raturi, ko ta ravno otroke obravnava kot enega od najbolj »dinamičnih«
elementov sosedskega druženja. Ta dinamičnost se sicer kaže na dva na-
čina: tako glede na njihovo integrativno vlogo kot glede na konflikte,
ki jih sprožajo med stanovalci.* Vendar otroci v vsakdanjem življenju
ustvarjajo vrsto najrazličnejših situacij, v katerih nujno nastaja stik
tudi med njihovimi starši, včasih celo proti njihovi volji. Vse to se veči-
noma dogaja zato, ker je prostorsko območje vsakdanjega življenja otrok**
pretežno omejeno na najbližje stanovanjsko okolje. Zato je tudi fizična
ureditev stanovanjskega okolja, ki prostorsko in »vsebinsko« ustreza po-
trebam in aktivnosti otrok, eden od osnovnih problemov planiranja stano-
* Vprašanci, ki so odgovorili, da bi rajši stanovali v enodružinski stavbi,
če bi lahko izbirali, so kot razloge navajali npr. tudi: »da ne bi bilo prepirov
zaradi otrok«, »ne bi bilo otrok«, »zaradi otrok, ki delajo preveč trušča«, manj
otrok na kupu« ipd.
** To smo ugotovili tudi v raziskavi o prostorski mobilnosti stanovalcev
v Savskem naselju v Ljubljani, ki smo jo opravili skupaj z Urbanističnim
inštitutom SRS (inž. Mitja Jerneje).
9 Problemi
1089
vanjskih naselij. Pri tem lahko — vsaj hipotetično — postavimo, da ta
urejenost »življenjskega prostora« otrok neposredno vpliva tudi na odnose
med sosedi. Ce otroci nimajo primerno urejenega prostora v neposredni
bližini stanovanj, je to sicer lahko vzrok za povečanje števila odnosov
med sosedi, toda predvsem konfliktnih odnosov. Nasprotno pa lahko
ustreznejše okolje zmanjša število konfliktnih odnosov, ki nastajajo med
sosedi zaradi otrok, ali pa celo poveča število kooperativnih odnosov.
Konflikte med sosedi lahko zbujajo otroci z medsebojnimi konflikti
ali pa tudi s tem, da kršijo neformalne ali formalne norme, s katerimi
.odrasli varujejo neke skupne dobrine v kraju. V ilustracijo naj navedemo
aktualen primer druge vrste. Neločljivi del Velenja so lepo urejene in
negovane zelene površine med stanovanjskimi stavbami in po vsem mestu.
Za rudarje, ki ves svoj delovni čas prebijejo v jami, imajo te zelene povr-
šine v njihovem stanovanjskem okolju še dosti večji pomen kot za koga
drugega. Gre torej za pomembno kolektivno varovano dobrino. Vendar si
varovanje te dobrine prihaja v navzkriž s potrebo otrok, da se čimbolj
sproščeno gibljejo v bližini stanovanja. Zato je tudi ta razlog med odgo-
vori anketirancev na vprašanje, zakaj bi rajši stanovali v enodružinski
hiši, npr.: »otroci bi hodili po vrtu in mi se ne bi bali za travo«, »otroci
bi imeli več prostora za igranje«, ipd. Ce pustimo ob strani potrebe otrok,
bi lahko rekli, da je to ravno priložnost, da bi otroke učili spoštovati neke
norme in ceniti skupne dobrine. Kadar pa so starši strpnejši do svojih
otrok, ali kratko malo nimajo nadzorstva nad njimi, lahko — deviantno —
vedenje otrok negativno učinkuje na odnose staršev z drugimi sosedi, ki
bodisi nimajo otrok ali jih dosledneje nadzorujejo.
O konfliktnih odnosih bomo podrobneje razpravljali kasneje. Že na
tem mestu pa lahko omenimo, da se le-ti potencialno kažejo bodisi takrat,
ko posameznik oškoduje drugega posameznika, bodisi ko oškoduje kako
kolektivno korist ali dobrino. Cim bolj se posamezniki identificirajo s ko-
lektivom in njegovimi dobrinami (čim bolj so integrirani v kolektiv ali
čim večja je kohezivnost tega kolektiva), tem bolj je verjetno, da bodo na
poškodovanje kolektivne dobrine ostro reagirali. Takšna reakcija pa se-
veda pomeni nastop konfliktnih odnosov, v našem primeru med starši
otrok, ki ne upoštevajo pravil o varovanju zelenic, in drugimi stanovalci,
ki so navezani na Novo Velenje kot moderno urejeno mestno skupnost.
Do sedaj smo nadrobneje razpravljali o tem, katere kategorije pre-
bivalcev v Novem Velenju se relativno najmanj družijo s sosedi. Ko na-
daljujemo začeti način obravnavanja sosedskih odnosov, nas podobno
zanima še nasprotni pol, tj. kategorije prebivalcev, ki se relativno največ
družijo s sosedi. Prikazali smo jih v tabeli, spodaj. Kategorije, ki so v
tabeli na prvem, drugem in četrtem mestu, se močno prekrivajo, tako
da v bistvu označujejo iste posameznike, le z različnih aspektov. To so
»gospodinje«, ki »nimajo lastnih dohodkov« in »niso zaposlene«. V skladu
z našimi prejšnjimi domnevami so torej gospodinje tiste, ki se — v pri-
merjavi z vsemi drugimi kategorijami prebivalcev — najbolj družijo
s sosedi. Ta ugotovitev se ujema tudi z rezultati raziskav, ki so jih že
opravili v več drugih državah.
1090
v katerih kategorijah prebivalstva je največji procent vprašancev, ki
vzdržujejo odnose s sosedi
stopnja	Kategorija
1	gospodinje
2	nima lastnih dohodkov
3,5	funkcionarji
3,5	nezaposleni
5	stari 36—45 let
6,5	kvalificirani in VKV delavci
6,5	stari 26—35 let
7,5	so se priselili pred več kot 2,5 let
Nepričakovano so se poleg gospodinj pokazali »funkcionarji« tj. po-
samezniki, ki opravljajo določene funkcije bodisi v društvih in organi-
zacijah, bodisi v organih samoupravljanja. Prej smo že razpravljali o tem,
da vadržuje — glede na starostni kriterij — relativno največ odnosov
s sosedi srednja starostna generacija. Glede na poklicno razčlenitev ji
sledi kategorija kvalificiranih in visoko kvalificiranih delavcev. Končno
naj omenimo le še tiste, ki so se priselili že pred več kot 2,5 leti. Kot smo
že prej ugotovili, ,se približno po 2,5 letih priseljenci skoraj dokončno
vključijo v mrežo sosedskih odnosov; Zato je razumljivo, da je kategorija
priseljencev, ki so že več kot 2,5 let v Velenju, tudi v gornji tabeli.
Se bo nadaljevalo
1091
Srečko Kosovel, Moja pesem in Ekstaza smrti
Franc Zadravec
Ob šestdesetletnici rojstva Srečka Kosovela sta izšli prejšnje leto dve re-
prezentativni knjigi njegove lirike. Založba Obzorja je začela s Kosovelovo
knjigo svojo novo serijo »Iz slovenske kulturne zakladnice«. Zdi se, da je
hotela s takšnim začetkom posebej naglasiti odlično mesto našega pesnika v
slovenski liriki XX. stoletja. Skoroda bibliofilsko obliko, ki označuje mariborsko
izdajo, je novosadska založba Forum stopnjevala v pravo bibliofilsko obliko.
Prvo izdajo je pripravil Lino Legiša, drugo Ciril Zlobec, eseje o Kosovelu sta
napisala Legiša k svojemu izboru, Janko Kos pa k Zlobčevemu.
Obe razlagi Kosovelove poezije in estetske misli sta zanimivi, vendar se
ob esejističnem miselnem gradivu tokrat ne bom ustavljal. Opozoriti želim samo
na vrsto obeh izborov in na nekatera obrobna vprašanja, ki so ostala nerešena.
Marsikdo se je že zamislil ob vprašanju, kako si razvrstiti Kosovelove
pesmi, ko nam za njih večji del avtor ni zapustil časovno genetičnih podatkov
in ko večine pesmi sam ni utegnil niti objaviti niti jih razvrstiti v ustrezno
kompozicijo. Vsi izbori in tudi Zbrano delo postavljajo npr. Tragedijo na
oceanu na konec bogate pesniške žetve, ne da bi mogli to mesto zadostno moti-
virati. Je bila ta pesnitev Kosovelova poslednja izpoved? Najbrž ne, saj je
pesnik po jeseni 1925, ko jo je napisal, ustvaril še vrsto pesmi, zlasti onih
s socialno motiviko in idejo. Ker zaman iščemo neke kronološke zvestobe, je
tudi kaj težko določati zaporedje, po katerem naj bi se v Kosovelovi poeziji
menjavala impresionistični in ekspresionistlčni stil, romantični in realistični
filozofski odnos do življenja in družbe, in se odločati o tem, v kakšnih časovnih
razponih in s kakšno intenziteto valovijo v tej liriki optimistične in pesimistične
ontološke misli. Vsekakor jih bo zmerom težko postavljati in urejati v logično
urejeno tezo in antitezo. Zaradi kronološke nevezanosti so mogoči izbori iz
njegove poezije, ki dopuščajo tudi v literarnozgodovinski obliki mnogo več svo-
bode kakor tam, kjer je kronologija tekstov bolj ali manj utrjena.
Urednik zbranega dela Srečka Kosovela Anton Ocvirk se je že leta 1946
odločil za bolj ali manj »valovito kompozicijo« osrednjih motivov. Za takšno
kompozicijo se je odločil najbrž zato, da bi s kar najmanjšo škodo razrešil
uganko kronologije. Medtem ko se je Zlobec odločil, da mu bo sledil brez
najmanjšega odmika od začetne »Pesmi« do »Konca«, ki je sklepna pesem
v Kosovelovem Zbranem delu I, je ubral Legiša povsem novo kompozicijsko
pot. Izbral je namreč kompozicijo, s katero dokaj izčrpno zaokroža pesmi po
temeljnih doživljajskih in miselnih motivih. Tako je prvi del Moje pesmi ubran
na besede tiho, tišina, mir, bor, otožnost, tedaj na pretežno harmonične prvine
pesnikove izpovedi (kljub Baladi). To so največ Kosovelovi impresionistično
razviti kraški motivi. Tem sledijo ljubezenske pesmi, proti sredini pa se vrstijo
motivi smrti, potrtosti, razdvojenosti, osamljenosti sredi sveta in družbe, tedaj
motivi, ki so zrasli iz skrajno tesnobnega bivanjskega občutja. Krajina lepih
kraških impresij se tukaj pomrači v »krajino smrti«. Tej depresiji nekoliko
jemlje silovitost naslednji val pesmi, ki jih druži socialna motivika oziroma
Ksovelova družbeno etična revolta. Izbor končuje nekaj pesmi z ekspresio-
nistično oblikovano smrtno vizionarnostjo, zlasti pa pesmi Ekstaza smrti in
Tragedija na oceanu.
1092
Zanimivo je, da se izbora razhajata glede Kosovelove socialne in konslruk-
tivistične pesmi. Medtem ko daje Legiša vidnejše mesto socialnim motivom, ga
daje Zlobec konstrukcijam. Videti pa je, da sta Zlobec in Kos o tem skupno
odločala, saj sta oba vzdignila konstruktivistične pesmi nad Rdeči atom in
njegove odnosnice in pustila skupino socialnih pesmi skoraj v celoti zunaj
izbora. Seveda se ni ravno lahko odločiti o tem, ali so konstrukcije estetsko
in idejno tehtnejše kot Rdeči atom in druge pesmi socialno motivne skupine;
kje je več deklarativnega, »zgodovinskega« in »programskega«. Motiv smrti,
»Niča« in »Konca« Evrope pa tudi v Zlobčevem izboru ni ostal brez ustreznega
pesnikovega osebnega in nadosebnega, družbenega uporništva. Res pa je, da je
Zlobec močno naglasil zlasti Kosovelove eksistenci'alne motive, predvsem motiv
smrti. Najbrž zato je izbral za naslov tudi Ekstazo smrti.
Glede naslova se nagibam bolj na Legiševo stran. »Moja pesem« bolj
objektivno napoveduje razpone idejnovsebinskega in čustvenega sveta Koso-
velove poezije kakor pa ontološka ideja »ekstaza smrti«, ki jo Zlobčev izbor
izostruje še z motom »vse je ekstaza, ekstaza smrti«. Tak moto premočno zožuje
življenjsko vizijo in eksistencialno misel njegove lirike.
V	Legiševem izboru pesem Potovanje kompozicijsko najbrž ni najbolje
uvrščena. Težko bi ji namreč našli ustrezno mesto med ljubezenskimi pesmimi.
Verza te pesmi
In tista dama. Tiha je in sama.
Tunel: v poltemi sije nje oko —
ne prikazujeta Kosovelove ljubezenske emocije. Oko, ki sije vanj v poltemi,
ni oko njegovega dekleta, marveč se po logiki asociacij nanaša na osamljeno
damo na peronu. Legiša bi bil v svoj razmeroma široki izbor lahko sprejel še
kakšno pesem, ki sporoča pesnikovo estetsko teoretsko misel. Pogrešam zlasti
Ekspresionistično pesem, ki bi utegnila lepo dopolnjevati pesem Kdor ne zna
in pesnikove razlage ekspresionizma, hkrati pa bi ustvarjala tudi stilno poj-
movno ravnotežje pesmi Impresija ter nakazovala razpon Kosovelove stilne
misli in pripadnosti.
V	Forumovi izdaji je nadvse simpatično, da so ob prevodih tudi originali.
Taka bližina lahko bralca prepriča, kako prevod izgublja muziko originala
in kako podaja največkrat samo še smisel. Zato je hudo malomarno, če srečate
kje v prevodu popačen ali spremenjen tudi smisel. Zlasti še, kadar gre za
pomembne nazorske odtenke in pomene v pesnikovi izpovedi. V sklepno kitico
V. pesmi Tragedije na oceanu se je ukradla zelo neprijetna zamenjava sub-
jektov in bistveno prizadela svetovnonazorsko plast Tragedije.
Izvirnik:
Ti vstajajo, padajo po veri,
ki jih je dvigala do Boga,
a zdaj je utihnil sredi temè
klic njegov iznad teme.
Prevod:
Oni ustaju i padaju sa verom
koja ih je dizala do Boga,
a sad je umuknuo usred tame
zov njihov iznad tame.
To je, upam, najhujši lapsus v prevodni plasti te bibliofilske izdaje. Kaj
bi bil Zlobec v zbirko lahko še dodal in kaj izpustil, je samo še bolj ali manj
akademsko vprašanje. Gotovo ga je omejeval obseg bibliofilske izdaje. Sicer
pa je izbor tak, da sijeta iz večine verzov glas in podoba genialnega umetnika.
To pa je edino in najvišje poroštvo, da si bo pridobil Srečko Kosovel v srbsko-
hrvaškem jezikovnem prostoru glas umetniško pomembnega pričevalca o člo-
vekovih bojih in porazih XX. stoletja.
1093
IVekaleri dosežki filozofskih raziskav v ZSSR
Povzel Andrej Kirn
(Nadaljevanje in konec)
Vprašanja zgodovinskega materializma
Pomembna naloga zgodovinskega materializma v sedanjem času je razisko-
vanje zakonov nastajanja in razvoja komunistične družbene formacije, ki ne
delujejo v okviru ene dežele, temveč v celotnem sistemu socialističnih dežel.
Pojasniti je treba specifično delovanje občedružbenih zakonov v tej formaciji.
Nekateri dosežki teh raziskav bodo objavljeni v delu »Socializem in komuni-
zem«. Vršijo se raziskovanja družbene psihike, javnega mnenja, in konkretna
raziskovanja o vzrokih in trdoživosti preteklega v biti in zavesti ljudi. Ni dovolj
ostajati pri splošni tezi, da izginja razkol med umskim in fizičnim delom, me-
stom in vasjo, če se spreminja sam značaj umskega dela, značaj mesta itd.
Izmed del, ki obravnavajo sociološke in gnoseološke probleme v obdobju gra-
ditve komunizma, je vredno omeniti dela: V. 2. Kelle in M. J. Kobaljzon »Oblike
družbene zavesti« M., 1959, G. M. Gaka »Nauk o družbeni zavesti v luči spo-
znavne teorije'< M., 1960, V. A. Jadova »Ideologija kot forma duhovne dejavnosti
družbe« L., 1961, »Graditev komunizma in problemi kulture« M., 1962, A. I.
Arnoljd »Socializem in kultura« M., 1963, »Komunizem in osebnost« M., 1964.
Treba je globoko preanalizirati državno upravljanje v socialistični družbi in
perspektive razvoja družbenega samoupravljanja. Prvi korak v to smer vidimo
v delih »Demokracija in komunizem« M., 1962, »Vprašanje politične organizacije
sovjetske družbe v obdobju razširjene graditve komunizma« M., 1962, »O ljudski
demokraciji v evropskih deželah« 1956, »Obče zakonitosti prehoda k socializmu
in posebnosti njihovega pojavljanja v raznih deželah« M., 1960. Precej del je
izšlo o problemu nacionalnosti. Zavrženo je Stalinovo stališče, da mednarodni
jezik nastaja z zlivanjem jezikov, sprejeto pa stališče, da nastaja v ločevanju
nekaterih jezikov, ki izpolnjujejo funkcijo jezika mednarodnega občevanja.
Problem nacionalnosti v našem času ni nič manj aktualen. Resna pomanjkljivost
del, ki obravnavajo nacionalne odnose v obdobju graditve komunizma, je to,
da nimajo konkretnih raziskav.
V zvezi z razpadom imperializma je treba analizirati splošne zakonitosti
narodnoosvobodilnih gibanj, oceniti socialistične nauke Azije in Afrike in ra-
ziskati filozofsko tradicijo teh narodov. Izveden je bil simpozij o problemih
socializma azijskih in afriških dežel, pripravlja pa se tudi knjiga »Nekatera
ideološka vprašanja sodobnih naradnoosvobodilnih gibanj«.
Lahko se reče, da je obnovljena tradicija konkretnega sociološkega razisko-
vanja, ki se je začela z Leninom in bila nato pozabljena. Tu še vlada empirizem
in opisovanje. Kmalu bosta izšli knjigi »Delavski razred in tehnični napredek«
in »O socialističnih idealih mladine«. Izšlo je nekaj del s področja metodologije
družbenega raziskovanja: »Vprašanja organizacije in metodike konkretnih socio-
loških raziskovanj« M., 1963, »Kvantitativne metode v socioloških raziskovanjih«.
1094
Problemi etike in estetike
Ti dve področji, posebno prvo, sta bili zapuščeni. Neki premik pomenita deli
A. F. Siškina »Iz zgodovine etičnih teorij« M., 1959, in »Osnovne marksistične
etike« M., 1963. Mnogi problemi se še rešujejo abstraktno, nekatere knjige
pa shematično razlagajo očitne resnice, npr. delo S. S. Utkina »Razgledi po
marksistični etiki« ali zbornik »Moralni lik graditelja komunizma« M., 1964.
V estetiki se analizira problem realizma. A. I. Ivanov »O bistvu socialistič-
nega realizma« M., 1963, V. A. Razumnij »Problemi socialističnega realizma«
M., 1963, L. I. Timotejev »Osnove literarne teorije«. M., 1963, V. R. Serbin
»Aktualni problemi sodobne literarne vede« M., 1961, A. G. Egorov »O reakcio-
narnem bistvu sodobne buržoazne estetike« M., 1961. V kritiki buržoazne estetike
je še veliko deklarativnosti in neargumentiranosti. Prišel je čas, da se ustvari
kapitalno splošno delo, v katerem bi z marksističnih stališč raziskovali pro-
bleme estetskih misli v njihovem zgodovinskem razvoju.
Kritika buržoazne filozofije
Analiza buržoazne filozofije je dosedaj potekala v treh smereh: a) odkri-
vanje splošne slike stanja buržoazne filozofije, b) kritika njenih osnovnih tokov,
c) polemika z buržoaznimi folozofi ob posamičnih problemih. Prvo smer sta
poskušali realizirati knjigi »Sodobni subjektivni idealizme« M., 1957 in »Sodobni
objektivni idealizem« M., 1963.
Pomembna je knjiga »Sodobna filozofija in sociologija v deželah Zahodne
Evrope in Amerike« M., 1964, ki zasleduje razvoj filozofske misli v buržoazni
družbi (tudi marksistično), od oktobrske revolucije do danes. Knjiga upošteva
tudi prispevke malih dežel, ki jih buržoazna zgodovinska filozofska znanost
praviloma ignorira. Poskus kritike reformizma je podan v delih »Proti sodobnim
buržoaznim falzifikatorjem marksistično-leninistične filozofije« M., 1964«, »Proti
sodobnemu revizionizmu v filozofiji in sociologiji. M. Popov »Idejni bankrot
sodobnega revizionizma M., 1963. Končuje se kolektivno delo »Ideologija
sodobnega reformizma', kjer se prvič daje analiza nacionalnih posebnosti
reformističnih teorij v različnih deželah. Veliko manj je del s kritiko so-
dobnih buržoaznih etičnih teorij. »Proti sodobni buržoazni etiki« M., 1965,
K. A. Svarcman »Etika brez morale« M., 1964. Uspešnejši in temeljitejši
so zgodovinarji v kritiki sodobnih buržoaznih zgodovinskih koncepcij, npr.
I. S. Kon »Filozofski idealizem in kriza buržoazne zgodovinske misli«. Kritični
pregledi filozofije zgodovine v epohi imperializma« M., 1959. Na visoki ravni
se prav tako vodi polemika v zborniku »Zgodovinski materializem in socialna
filozofija sodobne buržoazije« M., 1960. Kritika buržoazne sociologije je podana
tudi v knjigi Osipova »Sodobna buržoazna sociologija« M., 1964. Pripravlja se
kolektivno delo »Sodobni eksistencializem«, kjer bo prvič podana sistematska
analiza te smeri. Religiozni filozofski tokovi so obravnavani v zborniku »So-
dobni religiozno-filozofski tokovi v kapitalističnih deželah« M., 1962. Opravlja
se tudi sistematična analiza različnih smeri politične filozofije sodobnega impe-
rializma: V. A. Sabad »Politična filozofija sodobnega imperializma« M., 1963,
K. V. Brutenc »Proti ideologiji sodobnega kolonializma« M., 1961. Več pozornosti
je treba usmeriti na družbeno psiho posamičnih socialnih skupin sodobne bur-
žoazne družbe in ne samo na njihov teoretični izraz. Potreben je diferenciran
prijem. Ločiti je treba progresivne misli, skupine, posameznike.
Vprašanja zgodovine filozofije
Filozofska diskusija 1. 1947, ki je pretresala pomembne probleme zgodo-
vinskih filozofskih znanosti, je ugotovila resne pomanjkljivosti in zmote na
tem področju, vendar jih ni mogla dokončno odstraniti. Že omenjena velika
svetovna zgodovina filozofije je pričela izhajati 1. 1957. Izšlo je čez dvanajst
prevodov zbranih del meščanskih klasičnih filozofov. Nastalo je več mono-
1095
grafij o Heglu, francoskih materialistih in ruskih revolucionarnih demokratih.
Omeniti je treba dela N. I. Lapin »Boj ob idejni dediščini mladega Marxa« M.,
1962, E. Sitnikov »Problemi .odtujitve' v buržoazni filozofiji in falzifikatorji
marksizma« M., 1962, V. Asmus: »Descart« M., 1965 in »Problem intuicije v
filozofiji in matematiki« M., 1963 (isti avtor). Knjige A. I. Volodina »V iskanjih
revolucionarne teorije« M., 1962, V. A. Malinina in M. I. Sidorova »Predhodniki
znanstvenega socializma v Rusiji« M., 1963 ter zbornik »Zgodovina socialističnih
naukov« M., 1964 so prvi poskusi osmislili zgodovino socialističnih idej. Sovjetski
marksisti tudi ne podpirajo mnenja, da je vse, kar je pomembno v filozofiji,
zraslo na tleh Zahodne Evrope. (Tudi jugoslovanski filozofi s svojim delom
dokazujejo, da niso pristaši tega mnenja. Naj omenim samo knjigo Cedomil
Veljačič »Filozofija vzhodnih narodov« 2. zv., izšlo v Filozofski hrestomatiji
Matice Hrvatske, in prevod knjige »Indijska filozofija« Nolit KA.) V zvezi s
tem je treba omeniti knjigo S. N. Grigorjana »Iz zgodovine filozofije Srednje
Azije in Irana VII.—XII. st.« M., 1960. Izšla so zbrana dela Marxa in Eengelsa,
Lenina, Plehanova, Lomonosova, Belinskega, Hercena, Lavrova. Pripravlja se
tudi delo »Marksistična filozofija in sociologija v ZSSR in evropskih sociali-
stičnih deželah. Dosedaj je še premalo raziskana zgodovina materializma in
dialektike v antični filozofiji, prav tako je malo raziskan srednji vek; to filo-
zofsko znanje je nujno potrebno v boju z neotomizmom in drugimi religioznimi
filozofskimi tokovi. Opaža se, da se vrste specialistov za antično in srednjeveško
filozofijo ne izpopolnjujejo z novimi kadri. Ni še fundamentalnega, vsestran-
skega dela o Leninovem prispevku marksistični filozofiji. Premalo globoko, je
tudi obdelano obdobje mladega Marxa.
1096
Dobili smo v oceno
France Koblar: DVAJSET LET SLOVENSKE DRAME, oprema Janez
Bernik, založila Slovenska matica v Ljubljani, 1965.
Malcolm Lowry: POD OGNJENIKOM, prevod Mira Mihelič, oprema
Matjaž Vipotnik, Cankarjeva založba v Ljubljani, 1965.
Dylan Thomas: PRAPROTNI GRiC, prevedel Jože Udovič, oprema Matjaž
Vipotnik, Cankarjeva založba v Ljubljani, 1965
Joseph Hayes: URE PO POLNOCi, Prešernova družba, Ljubljana 1965.
Obvestilo
v samozaložbi bo izšla pesniška zbirka (27 pesmi) JANTARNl GROZD —
RUDIJA MISKOTA.
Zbirko lahko naročite na avtorjev naslov, Ljubljana, Vodnikova 85. Izvod
stane 500 dinarjev.