i i “Hladnik” — 2012/3/23 — 12:54 — page 31 — #1 i i i i i i Anton Suhadolc, Življenje in delo profesorja Riharda Zupančiča, DMFA – založnǐstvo, Ljubljana 2011, 196 str. Pri DMFA – založnǐstvo je nedavno izšla nova slovenska knjiga. V njej Anton Suhadolc predstavlja zani- mivo osebnost iz zgodovine sloven- ske matematike, profesorja dr. Ri- harda Zupančiča. Po uvodnih opom- bah o tem, kako se je začel zani- mati za to osebo in kako je knjiga nastajala, nas avtor seznani z mno- gimi podrobnostmi Zupančičevega življenja in dela, od njegovega roj- stva v Ljubljani leta 1878, rod- binskih povezav, šolanja, začetkov akademske kariere na Dunaju, nje- govih dveh porok, vojaške službe med prvo svetovno vojno, vrnitve v Ljubljano, njegovih prizadevanj za ustanovitev in delovanje slovenske univerze, odnosov s profesorjem Plemljem in drugimi vidnimi domačimi in tujimi matematiki in fiziki, njegovega odnosa do knjig, jezika, filozofskih pro- blemov, religije, splošnih družbenih in političnih vprašanj tedanjega časa, javnega delovanja pred drugo svetovno vojno in med njo pa vse do njegovega odhoda v Avstrijo in bednih razmer, v katerih je z ženo živel na avstrijskem Štajerskem vse do smrti marca 1949. Rihard Zupančič je mlaǰsim rodovom slovenskih matematikov in širši javnosti skoraj neznana oseba, zato morda ni odveč, da z nekaj poudarki iz knjige opozorimo na njegov pomen za razvoj matematike in visokega šolstva na Slovenskem. Bil je ugleden srednješolski in univerzitetni profesor, ki je že pred prvo svetovno vojno pisal strokovne razprave o pouku matematike v nemške in francoske revije. Kot član avstrijske komisije je za mednarodno komisijo za pouk matematike pod vodstvom Felixa Kleina pripravljal različna poročila Obzornik mat. fiz. 59 (2012) 1 31 i i “Hladnik” — 2012/3/23 — 12:54 — page 32 — #2 i i i i i i Nove knjige o stanju na tem področju v naših deželah. S prispevki o pedagoški tematiki se je udeležil dveh mednarodnih matematičnih kongresov, v Rimu 1908 in v Cambridgeu 1912. V tem času je spisal več matematičnih učbenikov za avstrijske srednje šole (v nemščini), s katerimi se je enakovredno postavil ob bok Francu Močniku in Francu Hočevarju. Matematik Eduard Helly je izdal štiri knjižice rešitev k nalogam iz teh učbenikov, ki na žalost še danes čakajo primernega strokovnega ovrednotenja. Tudi Johann Radon, Zupan- čičev kolega in prijatelj na Tehnǐski visoki šoli na Dunaju, ga je visoko cenil kot pedagoga in metodika matematike. Med prvo svetovno vojno je Zupan- čiču po mnogih prizadevanjih uspelo, da so profesorja Plemlja premestili iz Lvova v artilerijski laboratorij na Dunaju, s čimer mu je vsaj olaǰsal vojaško službo, če že ne obvaroval česa huǰsega. Po vojni je sodeloval pri ustanovitvi in organizaciji slovenske univerze ter bil med njenimi prvimi predavatelji; matematiko je predaval že na začasnem visokošolskem tehničnem tečaju od maja do novembra 1919. Postal je njen prvi prorektor (prvi rektor je bil profesor Plemelj) in drugi rektor leta 1920/21, nato pa je bil spet prorektor in kasneje dvakrat dekan Tehnǐske fakultete. Kot predavatelj je uvajal v pouk matematike moderne metode (npr. teorijo množic) in nove standarde (strogost pri formulaciji izrekov in izvajanju dokazov). Dva svoja študenta, Antona Vakslja in Antona Peterlina, je navdušil za prestop s tehnike na štu- dij matematike. Slednjemu je pomagal pri pridobitvi štipendije za študij v Nemčiji. Leta 1938 ga najdemo med ustanovnimi člani slovenske akademije znanosti, med drugo svetovno vojno pa je kot predsednik združenja učiteljev, profesorjev in knjižničarjev večkrat posredoval pri okupacijskih oblasteh za izpustitev zaprtih članov in ponovni sprejem v službo. Kljub temu je bil ju- nija 1945, potem ko je tik pred osvoboditvijo že zapustil Slovenijo, izključen iz akademije ” ker se je postavil na nemško stran“. O svetlih in tudi o manj svetlih trenutkih v akademski karieri Riharda Zupančiča se lahko dodobra poučimo v obravnavani knjigi, ki ponudi bralcu še veliko drugega zanimivega branja. V tretjem poglavju je npr. navedeno rodbinsko drevo Zupančičevih, predstavljeni sta obe Rihardovi ženi, Mari- anne Suppantschitsch in Maria Romana Urbanek, nadalje je podan dokaj podroben (čeprav včasih nepopoln) opis štirinajstih vidneǰsih članov raz- širjene rodbine Suppantschitsch. Med njimi najdemo zanimive osebnosti, 32 Obzornik mat. fiz. 59 (2012) 1 i i “Hladnik” — 2012/3/23 — 12:54 — page 33 — #3 i i i i i i Življenje in delo profesorja Riharda Zupančiča kot je npr. njegov stric pravnik Viktor Suppantschitsch, ki je ob koncu ka- riere postal celo predsednik vrhovnega sodǐsča na Dunaju, obenem pa je bil znan avstrijski filatelist in svetovna avtoriteta na področju razumevanja filatelistične literature; ali pa nečak Richard Riebl, doktor kemije in direk- tor gumarskega inštituta na Javi, strokovnjak za pridobivanje in predelavo kavčuka. V kratkem četrtem poglavju sta opisana dva neuspela poskusa Zu- pančičeve rehabilitacije zaradi izključitve iz akademije znanosti. Leta 1996 je SAZU rehabilitirala preostale tri izključene člane, njega pa ne. Čez pet let je bila na občnem zboru Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije leta 2001 sprožena pobuda akademiji, da se rehabilitira še profe- sorja Zupančiča, to pot opremljena z dodatno dokumentacijo, a je bila tudi ta pobuda po več kot letu dni od akademije brez argumentov zavrnjena. Knjiga vsebuje še kraǰse povzetke v slovenskem, nemškem in angleškem je- ziku. Posebej je na koncu povzeta Povšičeva bibliografija Riharda Zupančiča s seznamom matematičnih razprav in učnih knjig, dopolnjena z nekaterimi neobjavljenimi matematičnimi zapiski in drugimi spisi iz njegove zapuščine (z opombami). Poleg tega so podrobno navedeni viri, iz katerih je črpal avtor, in imensko kazalo oseb, ki nastopajo v besedilu. Knjiga je sad večletnega napornega raziskovalnega dela avtorja, profe- sorja dr. Antona Suhadolca. Poleg neposredne Zupančičeve zapuščine (ohra- njenih je veliko njegovih pisem in raznih zapiskov) ter zgodovinskih in spo- minskih publikacij je avtor pregledal arhive različnih uradnih, državnih in cerkvenih ustanov. Pisal je posameznikom v Sloveniji in v Avstriji, potom- cem Zupančičevih sorodnikov in ljudem, ki so jih poznali. Na osnovi tako zbranih podatkov je sestavil dobro dokumentirano zgodovinsko (in obenem tudi zanimivo psihološko) analizo kompleksne Zupančičeve osebnosti. Obja- vljeno je skoraj šestdeset različnih dokumentov: fotografij, osebnih pisem in dopisov institucijam, spominskih zapisov posameznikov, raznih uradnih od- redb, dopisov, potrdil, obrazcev in seznamov. Zbrano gradivo in podrobno citiranje virov dviga sicer izjemno berljivi knjigi njeno vrednost na raven znanstvene monografije. Vsekakor je na področju proučevanja zgodovine slovenske matematike Suhadolčevo delo edinstveno in brez primere, tako po obsežnosti raziskav, dokumentacijski vrednosti in kulturno-zgodovinskem pomenu. Obzornik mat. fiz. 59 (2012) 1 33 i i “Hladnik” — 2012/3/26 — 14:43 — page 34 — #4 i i i i i i Knjiga torej ni matematično delo, kakršne običajno izdaja založba DMFA – založnǐstvo, odkriva pa nam delček pozabljene preteklosti, pomembne za razvoj slovenske visokošolske matematike. S tega vidika je nemara zani- miva tudi za širšo intelektualno javnost, ki ji ni vseeno, kaj se je na duhov- nem, kulturnem in tudi političnem področju dogajalo s Slovenci od začetka 20. stoletja do druge svetovne vojne in po njej. Slovenski matematiki pa z njo vsaj deloma na simbolni ravni poravnavamo svoj dolg do moža, ki je bil še petdeset in več let po smrti zamolčan in izbrisan iz javnega spomina. Knjigo lahko naročite pri DMFA–založnǐstvo po članski ceni 18,38 EUR. Milan Hladnik Bojan Magajna, Osnove teorije mere, Podiplomski seminar iz ma- tematike, DMFA – založnǐstvo, Ljubljana, 2011, 140 str. Knjiga je učbenik za predmet Teorija mere. Poleg snovi za standardni eno- semestrski tečaj v četrtem ali petem letniku študija matematike pa vsebuje še dodatke, tako da bo uporabna tudi za tiste, ki želijo vedeti nekaj več. Teo- rija mere je pomembna tudi za podro- čje verjetnostnega računa. Kot izbirni predmet je celo v nekaterih magistr- skih programih Ekonomske fakultete. Prvo poglavje ima naslov Merljive množice. Začne kot običajno s σ- algebro in pozitivno mero. Karateodo- rijeva konstrukcija pove, kako zunanja mera porodi σ-algebro in mero na njej. Mero na algebri lahko razširimo do zu- nanje mere. Knjiga vpelje pojem polalgebre in polmere. Vse končne unije paroma disjunktnih elementov iz polalgebre sestavljajo algebro in polmero lahko razširimo do mere na tej algebri. Naj bo f : R → R nepadajoča z leve zvezna. Če definiramo µ([a, b)) = f(b)− f(a) (tudi za b = ∞), µ(∅) = 0, µ(−∞, b) = f(b)− f(−∞), do- 34 Obzornik mat. fiz. 59 (2012) 1