LEKTOR V DANAŠNJEM GLEDALIŠČU
Oton Župančič je začetnik modernega odnosa do jezika in govora na slovenskem odru in utemeljitelj lektorskega poklica. Ce pogledamo v njegove načelne spise in zapiske, bomo iz njih lahko izvlekli najosnovnejše iunkcije lektorskega poklica v gledališču. V svojem predavanju Slovenski jezik in gledališče je leta 1912 zapisal te znane stavke: »Po vsem svetu so gledališča praktična šola lepega, vzornega jezika, in to bi moralo biti gledališče zlasti pri nas, ki nas v tem oziru ovirajo razmere vse drugače kakor druge narode. Koliko časa, koliko duševne moči, ki ga porabi Nemec, Francoz, Rus za proučevanje svojega jezika, potrati pri nas izobraženec z nemščino, ki nas čezdalje bolj prepaja s svojim duhom, tako da pogostoma pišejo naši ljudje slog, umeven samo človeku, ki pozna nemščino. Da, prišli smo v tem tako daleč - in to bi vam lahko dokazal - da velja pri nas za
62
sramoto, ako kdo ne zna pravilne nemščine, da pa mirno trpimo celo pri inteligentih naj- ¦ hujše napake v slovenskem jeziku. Gledališče bi bila pri nas tista praktična šola, kjer bi ' Slovenec poslušal vsaj dve, dve uri in pol vzdržema svoj jezik čist in nepokvarjen, prost vseh tistih primesi in potvar, ki mu bijejo v vsakdanjem življenju v uho.«' Iz teh stavkov je lepo razvidna skrb za slovenščino na odru predvsem z narodnojezikovno obrambnega stališča, pač zaradi ogrožajočega vpliva nemščine na slovenščino v tistem času. Toda v ] Pismu o slovenščini na odru (1927) je Župančič med drugim tudi zapisal: »Zakaj jezik ni i samo vnanja fonetika. (...) Jezik je čustvo, misel, hrepenenje, ritem, ki se zaganja iz se- j danjosti v bodočnost.«^, v opisu svojih delovnih opravil, ki so seveda še združevala poklic \ dramaturga in lektorja, pa: »Moje področje: čitanje, presojanje dramskih del in predlaga- '[ nje za sprejem v repertoar. Naročanje prevodov. Prirejanje in popravljanje slovenskih \ tekstov. Zasedanje sporazumno z ravnateljem in režiserjem. Bralne vaje, nadzorovanje \ skušenj po potrebi in zlasti glede na jezik, izgovorjavo in pravilne miselne poudarke.«' Po- i meni, da je vsakdanje praktično delo Župančiču narekovalo te stavke, iz katerih lahko ; izluščimo še dve funkciji lektorjevega dela: imenovala bi ju jezikoslovna in poetska.
Če se zdi, da je ob Župančičevem nastopu prevladovala predvsem potreba po čiščenju in ' obrambi slovenskega odrskega jezika pred vsakdanjim vplivom nemščine in da se je predvsem zaradi tega pojavila potreba po strokovnjaku v gledahšču, ki bi skrbel za čistost slovenščine, se je razmerje med vsemi tremi funkcijami do danes prav gotovo spremenilo ^ in se še spreminja - predvsem glede na razvoj gledaliških estetik in prakse, spremenjenega položaja gledališča v življenju pa seveda tudi spremenjenega položaja slovenščine • v družbi oz. javnosti. Gledališče danes ni več »praktična šola čiste in nepokvarjene slo- i venščine«. Ko danes spet živimo v enem izmed tistih obdobij svoje zgodovine, ko prav ] posebno skrbimo za čistost jezika, nevarnosti prihajajo od drugod in se pojavljajo na dru- I gih področjih - pod drobnogledom je predvsem jezik javnih občil in tista, ki naj bi ustvarjala širok model dobre govorjene slovenščine, sta predvsem radio in televizija. Da mora biti zborna slovenščina na odru skrbno pripravljena, je že po tradiciji samo po sebi j umevno, tako kot je samo po sebi umevno, da pač lektor »počisti« slab prevod npr. hrvaške ali srbske drame; vendar te vrste problemi niso pogosti v njegovi praksi, saj ima navsezadnje opraviti s kultiviranimi in šolanimi avtorji, prevajalci, sodelavci. Veliko pogostejši je problem stilne in smiselne neustreznosti prevoda originalu. V tem času so v gle-dahšče tudi popolnoma prodrle nižje socialne zvrsti slovenskega jezika in zborni jezik kot'' govorni model nacionalnega jezika je le še ena izmed možnosti izbire pri pripravi gleda-' liške predstave. Prav prodor teh zvrsti na oder pa je zahteval raz širitev drugih dveh funk- * cij lektorjevega dela: jezikoslovne (poznavanje širokega spektra zvrsti narodovega jezi-'; ka) in (poetske povečan delež ustvarjalnega pristopa k delu). Prav o tej poslednji funkciji, i ki se mi zdi trenutno izjemno pomembna za položaj lektorja v vsakdanji gledališki praksi, i bi rada spregovorila malo več. ^
Delam v gledališču, ki je dolgo časa capljalo za slovenskim gledališkim povprečjem ali pa \ ga ravno dosegalo. Prišla sem vanj, ko se je kriza pričela poglabljati, doživela najhujšo | depresijo in bila med tistimi nekaj mladimi ljudmi, ki smo na nekoliko nasilen način za-.^ sedli to institucijo in izvedli tisto, kar bi se moralo že zdavnaj zgoditi po spontani poti pri- -i liva mladih in menjave generacij, v gledališču, v katerem trenutno (ne da bi mogli napo-a vedovati konkretne rezultate) kar vre od sprememb, novih idej in svežih, mladih ustvar-1 jalnih moči. Vse to me ob moji vsakodnevni lektorski praksi zmeraj znova sih k razmiš-f Ijanju o funkciji in položaju lektorja v gledališču, predvsem k osmislitvi njegovega ust-i varjaLnega deleža pri nastajanju gledališke predstave - ta pa je odvisen od same gleda-1
' aon Župančič, Zbrano delo, 8. knjiga, DZS Ljubljana 1982, str. 47. ^ Prav tam, str. 111.
' Mirko Mahnič, Spet upanje (Dnevnik gledališkega lektorja), ZO Maribor 1977, str. 13-14.
63^
liske prakse in od samega lektorja in se lahko giblje med postranskimi opravki (postranskimi za sam gledališki projekt) - npr. omejevanjem zgolj na popravljanje neustreznih naglasov v zborni izreki - in med neposrednim soustvarjanjem predstave.
Ko sem pred štirimi leti pričela obdobje svojega lektorskega začetništva (prepričana sem namreč, da so štiri sezone dela za gledaUškega lektorja še zmeraj obdobje začetništva), sem največ delala z režiserji starejše generacije, ki so gojili tip literarnega gledahšča in ki so skoraj polovico svojega študija presedeli z igralci za mizo in do podrobnosti izdelovali govorno interpretacijo. Sama sem se ob takšnem načinu študija precej naučila, opozarjal me je na stvari, na katere prej nisem bila pozorna, toda igralci so se pogosto pritoževali, da imajo občutek, kot da ima režiser v glavi magnetofonski posnetek, za katerega bi želel, da ga oni s svojim govorom posnemajo. Ob prehodu študija v prostor (na oder) so se te naštudirane nianse v govoru seveda izgubile, končni rezultat v predstavi pa je bila pogosto patetika, glasnost brez razloga, že uporabljeni in slišani ritmi - skratka uporabljanje starih obrazcev. S prihodom srednje in mlajže generacije režiserjev v naše gledališče so se pojavili novi načini študija - in ne glede na to, ali se je študij pričel kar v prostoru ali pa smo se odločili za t. i. (ameriški) konceptualni način študija, in ne glede na to, ali smo delah z režiserji, ki prisegajo na fizično in vizualno ekspresijo predstave ter popolnoma zanemarjajo jezik (kar od igralcev in lektorja zahteva dodatni napor, da bi govor v predstavi ne ostal neizdelan in podrejen), ali s tistimi imenitnimi sodobnimi režiserji, ki gojijo moderno izrazno fakturo predstave, ne da bi zanemarjah jezik kot njen enakovreden del - zmeraj se je področje lektorjevega dela širilo, način dela pa spreminjal. Spremembe v režiji in dramaturgiji pač povzročajo tudi spremembe v govornih modelih predstave.
Ustvarjamo gledališče, ki se pomika v prostor postmodernizma. Vemo: končal se je čas avantgardnih eksperimentov, nastopil je čas esejev. Po tem, ko so bili vsi eksperimenti v zvezi z jezikom v predstavi že narejeni, vštevši tistega z njegovo popolno odstranitvijo, se jezik spet vrača med enakovredne elemente gledališke predstave, vrača se v čas preizkušanja in preverjanja tistih možnosti in uspešnih iznajdb, ki so nam ostale, ki so preživele. Delamo teater, ki je vedno le teater. Ne moremo več govoriti o igralcu kot instrumentu predelovanja jezikovnih znamenj v njihovi poetično-literarni dovršenosti v shematično intoniran govor. Ne, danes se srečujemo z nedokončanostjo jezika sodobne drame, z neposrednostjo njenega neomejenega dejanja, v katerem je junak hkrati ustvarjena dramska oseba in ustvarjajoči igralec. In jezik ne predstavlja več sebe s svojim stilom, ampak dramsko osebo, ni več simbolov in metafor, besede so vedno le besede. Izgublja se jezik poetsko-literamega odslikavanja z govorom. Zato ni več mogoče na bralnih vajah izdelovati govorno-interpretacijskih obrazcev. Režiser se je prenehal ukvarjati z igralčevim govorom - zanima ga le še temeljni koncept pristopa h govorni interpretaciji. Ni mogoče več govoriti o čustvenem vživljanju v lik oziroma o istovetenju z; likom, gre za neskončen proces iskanja artikulacije, za organizacijo igralčevega mišljenjsko-doživljajske-ga aparata v zvezi s problematiko vloge in predstave. V tem procesu pa igralec, ki sebe ne more opazovati in poslušati z objektivne distance, potrebuje lektorja kot tistega nevsiljivega vodnika, ki mu pomaga znotraj zastavljenega koncepta vloge in predstave odkrivati številne možnosti govornega oblikovanja in izbirati tiste, ki najbolj ustrezajo optimalnemu učinku. Lektor mora brez vsiljevanja apriornih estetskih meril - poleg nujne tehnike govora, akcentuacije, artikulacije, dihanja - voditi igralca k umetnosti členjenja govora in logičnega govora z obvladovanjem logičnih poudarkov, pavz, tempov, ritmov, registrov itd., pomagati razvijati to, kar je v govoru posameznega igralca originalnega, posebnega, zanimivega, in na drugi strani odstranjevati moteče napake, razvade, lagodnosti, ponavljanje.
Ustvarjanje jezika vsake posamezne predstave je proces. Lektor ne more več na prvi bralni vaji zabetonirati jezika in potem na njem »jahati« do zadnje generalke. Lektor lahko
64
po dogovoru z režiserjem in uskladitvijo z ostalimi sodelavci glede na osnovni koncept predstave samo jezikoslovno in stilistično pripravi besedilo, ki ga potem igralci dobijo v roke, toda proces ustvarjalnega napora oblikovanja in stapljanja jezika z bistvom vsake posamezne dramske osebe, z njeno neraziskano in vprašljivo eksistenco se tu šele začenja.
Od tod moje prepričanje, da se področje lektorjevega dela v praksi sodobnega slovenskega gledališča širi in utrjuje. Vprašljivost njegovega obstoja, ki so jo gledališčniki pogosto zastavljali zaradi prvotno dominantne zunajgledališke potrebe po jezikoslovnem čiščenju odrskega jezika, se z zamenjavo hierarhije funkcij lektorjevega dela odstranjuje. Lektor mora biti dober jezikoslovec, toda samo dober jezikoslovec še ne more biti uspešen gledališki lektor. Današnji gledališki lektor je dvoživka, ki z levo nogo stoji v jezikoslovju, z desno pa trdno stopa v gledališko prakso.
Emica Antončič SNG Drama v Mariboru