Mladost Črnega Jurija.
(Nadaljevanje in konec.)
Kmalu po rojstvu so se* stariši preselili iz Visevca v Mramorac k Petrovemu bratu in stricu. A to iz sledečega razloga :
Turki so sumljivo gledali na Petra, ker so slutili, da nosi orožje in se druži s hajduki. Nekoč gre v turško mesto Batočino po opravkih. Ko je bil blizu mesta, skrije orožje v grmovje in gre neoborožen dalje. Starejsina botačinskih Turkov je vedel, da Peter nosi orožje in ko ga zagleda s čardaka, posije neke Turke ponj, da ga pripeljejo. Ko pride pred ago in ta vidi, da je brez orožja, reče: „Kaj vraga, da ta djaur prihaja k meni kakor pravi rajetina, a mnogi mi zatrjujejo, da nosi orožje in se druži s hajduki." — Potem se obrne k Petru: „Kaj za vraga, Vlaše, kje imaš orožje?" — Peter odvrne: ,,Častiti aga, kaj če meni orožje, če sem pa prava carjeva raja?"               Og    QH
„Res je, res. Sedaj ga nimaš, toda pravijo, da ga nosiš (in skrivaš pred Turki, a znaš li, da ti bodem naštel, ako te ujamem, da nosiš orožje, petdeset batin, pa ti orožje nikdar več ne pride na um."
„Zamoreš, častiti aga, v tvoji moči je !" odvrne Peter.
Aga ga zapodi in Peter gleda, da pride kar najhitreje iz Batočine. Med potjo zavije v šumo, vzame svoje orožje in hoče domov. Toda tudi aga naroči dvojici svojih ljudi, da se odpravita in gresta na konjih za Petrom, a kadar ga dojdeta, naj ga, če najdeta pri njem orožje, ubijeta. Moža odideta in res dojdeta Petra nekoliko od Batočine na cesti. Ko ju opazi, se obrne v šumo, a Turka za njim in pričneta klicati, naj se vrne na pot. Mesto drugega odgovora izproži puško in zadene Turka, a drugi pobegne nazaj v Bato-čino in za njim steče tudi konj ubitega.
Domov prišedši pograbi Peter takoj svoje reči, vzame ženo in otroka in pobegne v Mramor»c, a odtam se kmalu preseli v Ža-bare, kjer je postavil kolibo in preživel 4—5
let. Tu so se mu rodili Se otroci: Marko, Marinko, Milica in Milovan. V Žabarih je živel v taki revščini, da ni mogel Turkom plačati harača. Morali so ga plačati sosedje, ki so bili radi tega nezadovoljni. Da se reveža iznebe, so mu podžagali kole, na katerih je slonela koliba. Slednjič se je našel neki dobrosrčen kmet, ki jih je vzel k sebi.
Medtem je neki Mula Husajn iz Palanke kupil selo Zagorica, ki je bilo takrat brez prebivalcev ter je z različnimi sredstvi iskal naseljencev. Tudi Peter pusti Žabare in gre na Turkovo pristavo, kjer je preživel 7—8 let in delal največ v mlinu.
O mladem Juriju pripovedujejo, da se je najraje igral vojake in delal orožje. Iz bez-govine je delal puške in se uril v streljanju. „Ako sta bila v vasi tudi samo dva otroka, bila sta gotovo pri Juriju" — pravi že omenjeni Jokič. Otroke cele vasi je zbiral okrog sebe, jih uredil po vojaško ter jim načeloval.