26
Na razpotju
Igo   Gruden.
V  mestu je večer brezupen, sneg brezglasen, svet brezčasen, v sivi megli dolgočasen. Morda kje nad nami bog sedi v nebesih: mene zebe v mozeg, — ivje je v drevesih.
Grem po ulicah, bežim, ljudi srečavam, ž njimi ne korakam, sam med njimi plavam: kam srce me — ptica sinja — v zimi nese? Sneg na zemljo tiho pada kot zavese.
Mimo mene brat gre, sestra — gluhi, slepi: dobri niso, o, da bi bili vsaj lepi! Dolgčas preperel visi jim na obrazu, nevesel jim duh kot vrabcem v mokrem mrazu.
V  motnih oknih luči — kot mrtvaške sveče, čas, ki v njem živimo, pa umreti neče: vsak gre sam za svojim žalostnim pogrebom, blodne sence vidim med zemljo in nebom.
Hej pogrebci! mumije breznadne dobe! ležite v zatohle faraonske grobe! Zastor naj prekolje se, zazeva v rano, vzkrvavi naj zarja dneva nad poljano!
Sneg na zemljo pada tiho kot zavese: kam srce me nad tesnobe grobne nese? Kot motor brni mi: zbogom, brat! — izginja: nove zarje šla iskat je ptica sinja.