158
Naši dopisi.
Iz Slovcnjegradca 18. maja. — Po toči zvoniti je prepozno, a vendar naj spregovorim nekatere besedice o volitvi našega okraja, ki je bila 9. dne t. m. — Da, točo smo imeli, pobila nam ni sicer poljskih pridelkov, pač pa naredila veliko škode na narodnem polji, katero je prišlo po nji v oblast nasprotnikov naših, nemsku-tarjev. Pri volitvi deželnega poslanca 9. t. m. namreč je premagal nemškutarski kandidat g. SchmidtzlO glasovi narodnega kandidata dr. Suca. Pa kako more tudi drugače biti tam, kjer seže vmes nesrečna roka „mladoslovencevu! Davno že je bil nastavljen za kandidata obče spoštovani narodnjak g. dr. Suc in kazalo je, da bo zmagal z najmanj 10 glasovi, ker so bili vsi
159
volilci Šoštanjskega in mnogo iz našega okraja za-nj, kar se nenadoma prikažejo „mladi" s svojim kandidatom, za poslanstvo po vsem nezmožnim g. Rapocem in jamejo begati in šuntati volilce zoper g. dr. Suca, češ, da je duhovnik. Nekatere bolj omahljive in boječe in take, do katerih imajo kaj vpliva, res tako zmešajo, da ne ved6, kaj bi storili; nekaj, ki se niso hoteli nikomur zameriti, jih je na dan volitve domd ostalo, nekateri pa so iz jeze volili namškutarja, kajti za gosp. Rapoea ni nihče maral; zato je pa ta kandidat „mladih" tako malo glasov vjel, da je še „Naroda" sram, povedati število. Glede na vse to mora človeka res zgrabiti jeza, če bere članek v „Narodu" od pretekle sobote. Dasiravno je vsakemu jasno, kdo je kriv propada narodnjakov v našem volilnem okraju, z vrača „ Narod" vendarle vso krivdo na duhovne, češ, da so, v volitev se vtikovaje, vse razdrli. Za Boga, kdo razdira? Ali tisti, ki bi bil zmagal brez ščuvanja in nagajanja, ali pa tisti, ki pride in mu toliko glasov odje, da oni propade in sovražnik obojih zmaga? „Mladi" so dobro vedeli, da za-se nič ne opravijo, da niso v stanu pridobiti si še 8 glasov ne, a vendar gredo dregat in dregat tako dolgo, da vse razrijejo. Kako li, povejte, se imenuje tako početje? Ali morda drugače, kakor — izdajstvo domovine?
V Gorici 15. maja. —  »Nič novega pod solncem" — pravi stari pregovor. Ali prav zato, ker je star, ta pregovor več ne velja. Vse mora biti dandanes novo. Mati narava, na pr. se človeškemu napredku tem zaničljivše roga,  čim bolj se učenjaki domišljujejo,   da so že vse kote njenih tvornic preiskali.    Dokaz temu so nove oblike raznih bolezni, vpričo katerih so zdravniki prisiljeni priznati, da jih ne poznajo; dokaz nam je čudno vreme, ki staro pratiko potiskuje med staro šaro.  Pa ne le narava — ta  novodobni  malik —  se  se   svojimi   častilci norčuje in kaže  nov   obraz,   tudi  v oboru   človeškega življenja in  vseh njega  razmer hoče imeti sedanji svet vse novo: „pravo novo", „moralo novo", in Bog si vedi,   kaj  še.    Tedaj   porečemo   odsihmal:   „Vse   novo pod solncem".   Nova je naša vojaška postava in še novejše so ravnokar potrjene „konfesionalne" postave, ali najnovejše in „unicum", odkar Avstrija stoji, je nekaj, kar se je  v sredo v Gorici zgodilo;   in   to bo gospoda dr. Razlaga sosebno mikalo.   Gosp. Razlag se je pote-zal v državnem zboru za to — če se prav spominjam — da bi smeli škofje tiste bogoslovce, ki so pred vstopom v bogoslovnišče bili vzeti v vojake, po dognanih študijah v mašnike posvetiti s pogojem,  da bodo služili,   če bo treba, kot vojaški duhovni, kakor se dela s tistimi, katere vzamejo  v  vojake po vstopu v bogoslovne šole. (Takih ,,feldpatrov"   in   spe  šteje  gosp. minister Horst zdaj že nad 500.)    Ali ni škofje,   ni   dr. Razlag niso dosedaj nič dosegli, čeravno prošnje cislajtanskih škofov nič druzega ne nameravajo,  nego to, kar je študentom vseh druzih viših učilišč dovoljeno ,   da  smejo  namreč, opravivši  eno  leto  prostovoljne vojaške službe (ali pa 3 leta, če so bili posilno vzeti),  posvetiti se izvoljenemu stanu,  kakor jim drago.    Samo o času vojske in prav velike sile morajo prijeti zopet za puško ali za pero v kateri vojaški pisarnici.    Tudi  oženijo se lahko po prvih   3  letih,   od   kar jih   veže vojaška   dolžnost. Vseh teh dobrot ali polajšeb edini vojak-bogoslovec ne vživa;   on   mora   čakati  na  mašništvo  do  32. leta starosti !!    Po tem v vodu poslušajte,  kaj se je včeraj po našem mestu pripovedovalo!   Nek duhovnik, Fr. Z., ki je bil 1. sept. 1872 v masni k a (presbvter)  posvečen, in je že iy2 leto   kot   kaplan  v  pastirski službi (rojen je v Gorici), bil je 13. maja pred nabiralno komisijo povabljen,   in   optima  forma  za „tauglich" spoznan in je tudi koj prisegel.   Kaj ne, da je lepa ta?
Postava govori samo o „kandidatih duhovskega stanu" (,,Priesteramts-Candidaten"), in če take vzamejo, veljd, kar sem zgorej rekel. Kako je komisija v tem primerljeji po 21etnem mašniku, kaplanu segla, tega nekomisijska pamet ne ume. Gosp. kaplan Z. je bil v 7. razredu vojaštvu podvrženih. Ali je vsemu temu kaka pomota vzrok, ali kaj druzega, bom skušal zvedeti. Stvar je pozornosti vredna. Ni li tedaj resnično, da je tudi &č kaj novega pod solncem?
Iz Gorice 17. maja. — V pretekli noči naredila je tudi pri nas slana veliko škodo. Trte po nekaterih krajih so popolnoma pokončane, po višavah nekoliko manj. Tudi krompir in fižol sta veliko trpela. Siromaštvo že zdaj preveliko, nam žuga še veče.   Bog pomagaj!
Iz Notranjsko-Bistriškega okraja 11. maja.  (Par besedi  o   »Narodovih" podlistikih.   — Konec.)    Da  si je „Narod"  s temi  grdimi  spisi  zare3  škodoval,   sem  se sam prepričal.    Ko sem namreč pred nekaj dni v neki hiši,  ki je bila do sedaj zmirom od prvega začetka na ,,Narod" naročena, ta list v roke prijel, sem se začudil, ko sem zapazil, da je ves podlistek izrezan bil; prašam gospodarja, kako je to, dobil sem v odgovor: ,,Skrivati moram liste, da jih moje hčere v roke ne dobijo in zdaj jih izrezujem;   kaj   bi  iz mojih hčeri postalo,   da take gnjusobe   prebirajo!    Ko naročnina izteče,   ga ne bom več naročil."    Poglejte,   da je res,  da se že privrženci „Narodovi" od  njega  obračajo.   —   Čeravno  „Naroda" ne berem, kakor sem v začetku spisa trdil,   mi vendar včasih   prav   po  naključbi   kaka številka v roke pride; tako sem prišel do dveh številk,   v katerih menda naj-grje blato meče na posvečeni, častitljivi prestol sv. Petra. Ni tukaj prostora in ni me volja pisati apologetico (zagovarjanje) papežev, ker so to že sto- in stokrat spretnejša peresa storila in ker sv. Petra prestol, kot naredba božja za „Narodovo" grdenje toliko  porajta, kakor luna, ako objestni kužek  na-njo  laja.    Vendar ne morem si kaj, da ne bi poprašal  „Narodovega" blatarja   (oprostite izrek, ali on je za takega pisca še prepohleven): Ali mu je znano mnenje poštenih zgodovinarjev tudi luteranskih, da noben prestol  celega  sveta  nima   toliko slavnih možakov pokazati, kakor stol sv. Petra?  — Ali je ta pisec kedaj   bral   izrek Herderjev:    „Ohne  die   Papste ware Europa ein  Raub der Despoten  oder  eine  mongolische Wuste geworden."  Kako bi bilo to res, ako bi bili papeži taki, kakoršne naslikati se  ne sramuje „Narodov" „cismontanus"?   Nam pride tukaj na misel nemški pregovor: „Wie der Schelm selb3t ist, so denkt er von an-dern!"   In pa če je bilo v srednjem veku par papežev, kateri niso   na čast  sv.   prestolu — kedo je  temu kriv bil? Ali ne tedanji liberaiuhi in despoti, kateri so vsilili na Častitljiv sedež svoje kreature? Očitni dokaz, da cerkev mora biti prosta.    Prosto hoče Gospod svojo nevesto,   ne   pa  deklo   liberalcev.    Po   teh  nevrednih glavarjih — ki jih je le malo bilo v primeru z izvrstnimi — je papeštvo tako malo svoje svitlobo zgubilo, kot je ne izgubi solnce, če ga za kratek čas oblak zagrne.    Najbolj nas je pa zbodlo, ko smo v „Narodu" brali oskrunjeno ime slavnega papeža Pija II., ki je bil pod imenom Enea Silvija nas nekdanji škof Tržaški, ki je bil gotovo večkrat po naših Notranjskih farah, ki se je za Trnovsko   in Kneško duhovnijo še kot   papež za-stran patronata krepko poganjal. *)   (Kandler in Memoria dei vescovi di Trieste.)    Pija II., Pija IV. in celo vrsto druzih pobožnih   in izvrstnih   papežev  je   „ueslovenski
*) Papaž Pij II. je s pismom dae 6. novembra 1462 zavoljo patronatnega prepira med gospodo WaIse-ako in Tržaškim kapitel-nom zapovedal, da farua cerkev sv. Petra v Trnovem neha biti farna cerkev in povzdigne podružnico sv. Marije v Knežaku za farno cerkev. S pismom danim 21. julija 1464 j a Pij II. far o zopet v Trnovem potrdil.                    Maiaati Memorie. Val. I, pag,  300.
160
list" ogrditi skušal. Pa vsak pošten človek si lahko misli, koliko veljave imajo njegove besede. Besede umazanega pisuna, katere on papežem piše, veljajo v polni meri takim pisateljem , kateri s svojimi spisi slovensko mladino pohujšujejo. Njim bi se zamoglo s polnim pravom reči: Pozdravljajo vas prevzetnost, vaša mati, lakomnost in nečistost, vaši sestri in vse druge pregrehe in hudobije, vaše sorodnice in prijateljice, katere se jako radujejo , da jih vi tako izdatno razš ir juj ete." Le take spise naj „Narod" nosi, in kmalo ga ne bo več noben snažen človek v roke vzeti smel.             xyz.—
Iz Zemona na Notranjskem 17. maja. — Prav žalostno vest Vam sporočam: Vrh tolike revščine nam je danes huda slana pokončala vse veselo upanje. Vse leži poparjeno, orehi in trte pozebljene. — 9. dne t. m. pa je bila sodra in toča; toliko je je bilo nasute, da se je še drugi dan videla. Celi mesec do danes je bil moker in vedno mrzel.    Bog se nas usmili!
Iz Vipave 14. maja. — Slaboznani dopisnik Vipavski „SJ. Kar*" ni mogel strpeti, da ne bi zagrizenega sovraštva do g. Grabrijana in tukajšne nar. čitalnice si ohladil v strastnem dopisu od 8. maja. G. dekan in dež. poslanec Grabrijan je namreč k svojemu 74. godu prejel od mnogih strani srčna vošila. Razveselil ga je posebno krasni „album" okinčan s slikami najodličniših slovenskih mož in sokolcev Ljubljanskih. To prelepo vošilo je prišlo čisto nenadoma in po tako nenavadni poti, da se je dalj časa ugibalo, od kod bi imelo priti. A hudobni dopisnik „Nar." ne privoši g. Grabrijanu zaslužene časti, ki se mu skazuje na pozno starost, in brž zatrobi, „da je g. Grabrijan prejel vošilna pisma po agitacijah". Javno pozovemo dopisovalca, naj pove, kdo je zanje agitiral; sicer je nesramen lažnik. Z debelo tiskano besedo se drzne dopisnik sumničiti poštenje ljublj. pokola" in mu spodtikati zlorabo gostoljubnosti g. dekana ob taboru 1. 1870. Prav bi bilo, ko bi „Sokolu Ljublj. sam odgovoril „Naroduc' s pošteno besedo. Da naša čitalnica ne kaže posebno krepkega življenja, je istina, kakor žalibog večidel pri vseh čitalnicah. Zadnja beseda se ni posebno dobro izvršila, pa ne zarad nezmožnosti delajočih oseb, ampak zarad naglice, s katero se je pripravljala. Nadjamo se, da sijajna veselica, ki jo čitalnica v kratkem napravi, bo pregnala dopisniku ve selje do pristranskega kritikovanja. Naj bi tisti, ki znajo tako vrlo zabavljati, pristopili k čitalnici in pomagali z novci, pametnim svetom in marljivim delovanjem, narodno življenje naše bi gotovo lepše in veselejše oživelo. — Zapustil nas je g. Silvester, najbolj delavna moč naše čitalnice pri vseh veselicah, izurjen gledišni igralec. Prav žal nam je po njem. Da bi bil pa on zapustil Vipavo zarad onega čitalniškega škandala in hudobnih ,,Nar." dopisnikov, s tem se ti gospodje silno motijo. Iz njegovih ust vemo, da vzroki njegovega odhoda so vsi drugi, prav neljubeznjivi. G. Silvester je zložil mnogo lepih pesmic, ki dihajo iskreno ljubav do domovine in kažejo verno katoliško srce; nekoliko je natisnjenih v „Danici". Zato so mu „Nar.'< dopisniki iz Vipave nadeli ime „Daniški pesnik". Ubožci! Spoštujte Silvestra in posnemajte ga! — Na druge „modrostiu „Nar." dopisniku ne odgovarjamo. Le vprašali bi, kje so tisti prosti kmetje, ki dr. Razlago ve „visoke" (?!?) govore bero in razumejo? Prost kmet Vipavski in „visoke" ideje dr. Razlaga!! Pa se ve da Vipavske Atene v pomladnem cvetju mladodobnega učenjaštva, kje ste že? Pst!
0(1 sv. Jakopa pri Savi 17. maja. — Danes smo imeli 5 stopinj mraza; kar nam je prej silna mrzla burja pustila, to nam je vzela danes slana. Po drevju je perje kakor s kropom poparjeno, po polji, po vrtih je vse proč,   upanje na dobro letino nam je popolnoma
splavalo po vodi. Zdaj naj pridejo tisti možje, ki so naša zemljišča tako visoko cenili, ne misle na slabo letino, ne na mraz, ne na rijo, gosenice in druge nevarnosti za polje! Zdaj naj pride Rus iz Št. Vida s svojo kratko pametjo in Kamniški okrajni predstojnik gosp. Klančič, ki je potem še srenjam prigovarjal, naj se ne pritožijo zoper prenapeto cenitev! Bog nam pomagaj!
Iz Ljubljane. (O nesrečni letošnji spomladi) smo pisali že v 18. listu našem. Bodi Bogu potoženo, da zadnji dnevi unega tedna in prvi tega so dodali prejšnji škodi še veliko večo na vrtih, nogradih, polji in povsod, kjer je spomladi mladika poganjati začela. Nezmerno deževje, da so sem ter tje povodnje nastale, sneg, sodra, toča, led — vse te uime so se združile, mahoma uničiti nado na dobro letino. Leto 1874 ostane s črnimi črkami zapisano v pratiki poljedelski. Drugekrati večidel take nesreče zadevajo le posamesne kraje ali posamesne dežele, letos pa — je šiba božja segla čez dežele, cele države. In zato ne bo nastala samo dragina, nastala bo lakota po več krajih. Kar sta mraz in slana vzela sadnemu drevju in nogradom, to se ne da več nadomestiti, fižol in krompir dasta se še vnovič saditi, al kje bode manj premožni kmet novega semena vzel? In da bi to, kar je po nevihtah preteklih dni še kmetovalcem ostalo, le v nobeni nevarnosti več ne bilo — al vidimo in slišimo , da gore in hribi so nasuti še z ogromnim snegom, bati se je še zmirom mraza in slane.
V žalostnem tem premišljevanju pa vendar ene zamolčati ne moremo, in ta je, da so „Novice" že večkrat opominjale gospodarje: ne sadite prezgodaj krompirja, fižola itd., al malo jih je, ki ubogajo to važno opravilo. Letošnji april je bil res zapeljiv, al ko bi bili gospodarji vkljub temu čakali s saditvijo, ne bi bila škoda tako velika. Naj bi žalostna letošnja skušnja bila opomin za prihodnje!
— (Iz seje kmetijske družbe.) Na dopis si. c. kr. ministerstva kmetijstva, naj družba kmetijska do 31. dne t. m. poroča, za katere razdelke kmetijstva in koliko državne podpore želi za tekoče leto, je sub-vencijski odbor v seji 17. dne t. m. temu ukazu zadostil, in sprejel predloge dotičnega odseka, kateremu je bil dr. C os ta poročevalec. V tej seji je tudi c. k. gozdni nadzornik gosp. Salzer poročal o svojih nasvetih za zboljšanje in povzdigo gozdarstva, posebno za po-gozdenje Krasa; odbor je odobril njegove predloge. — Dr. Poklukar je prevzel nalogo, podružnici Bohinjski, Radoliški in Kranjski gori na znanje dati, da družba kmetijska še enega bika Belanskega plemena za polovico cene (65 gld.) hoče po poti dražbe (licitacije) prodati. — Po nasvetu dotičnega odseka, kateremu je bil dr. Bleiweis poročevalec, dobe zbirko vrtnarskega orodja sledeče ljudske šole na Kranjskem: šola v Trn o vem na Notranjskem, v Nadanjem selu, v Planini, v Osilnici, na Jezici in na Jesenicah. — Nekemu županstvu in nekemu vrtnarju, ki sta tudi take zbirke prosila, se vsled subvencijskih načel ni mogla prošnja vslišati.
Ko je subvencijski odbor dovršil svoje opravilo, je kmetijski odbor nadaljeval sejo, v kateri je predsednik baron Wurzbach s primernim nagovorom pozdravil novo izvoljene odbornike, potem se je ustanovilo 5 odsekov, ki opravljajo v družbi različne naloge. Konečno je bil gosp. Andrej Brus za družbenega blagajnika izvoljen. — V tej seji so bili sledeči gospodje za nove ude sprejeti: vitez Jurij Gutmansthal, France Jančar, duhovnik v Metliki, Janez Tomazin, kaplan v Semiču, Jože Zerovec, posestnik na Mlinu, Maks pl. Wurzbach, France Souvan in Ferd. Souvan v Ljubljani.
161
—   (Iz seje deželnega odbora 16. in 19. maja.) Deželni odbor je sklenil pritožiti se do državne sodnije zoper nalog ces. kr. davkarije za pristojbinski davek, da bi se od premakljivega deželnega premoženja plačevala desetletna pristojbina. — Prošnja A. Miheliča iz Pulja za podelitev deželne štipendije za sprejem njegovega sina v gozdarsko šolo v Sneperku se ni vslišala, ker ni Kranjec. — Na dopis Kranjske kmetijske družbe seje sklenilo, da se pošlje občinam vinorejskim okrožnica zarad spolnovanja vinogradske postave od 11. septembra 1860. — Odgovor Ljubljanskega knezoško-fijstva zastran natisa slovensko-nemškega dela Wolfo-vega slovarja se naznanja c. k. deželni sodniji s prošnjo, da bi vplivala pri gosp. knezoškofu na brzo spolnitev oporoke ranjeega gosp. knezoškofa Wolfa. Bistveni za-popadek škofovega pisma se objavi prihodnjič. — Dogovoru Ljubljanskega magistrata s Kranjsko hranilnico zarad preselitve više realke v novo realkino poslopje o začetku prihodnjega šolskega leta je deželni odbor v glavnih načelih pritrdil.
—   (Baraka v bolnišnici.) Glede na strastni dopis v „Slov. Narodu" štev. 101 naj podamo sledeče vrstice občinstvu v pojasnilo, kako da je prišlo do tega, da se bode baraka v bolnišničnem vrtu postavila za kužne bolezni: Bivši primarij dr. Keesbacher prvi je v bolnišnični seji dne 9. maja leta 1868 v dogovoru z dr. Valentom sprožil misel, naj se ob priliki zidanja mrtvaške hiše in neke Šupe v bolnišničnem vrtu skrbi tudi za napravo dveh posebnih sob za kozave bolezni, da se glavnemu pomanjkanju nase bolnišnice v okom pride, ker kozavi ležijo med drugimi bolniki, in se tako bolezen razširja po vsej hiši. Temu predlogu pritrdila sta primarij dr. Fux in bivši vodja vitez dr. Stockl, poslednji ga je priporočal deželnemu odboru, in je neobhodno potrebo izpeljave povdarjal. Potrebo navedene ločitve pripoznavši je deželni odbor veleval vodstvu, naj reč bolj natanko prevdarja in poroča, kam da naj se omenjena oddelka postavita. Ko ta zadeva vnovič pride v bolnišnično sejo 30. junija 1868, katere so se vdeležili dr. vitez Stockl, dr. Fux, dr. V a len ta, dr. ^Keesbacher, deželni inženir Brunnerin upravnik S u k 1 e, je bilo tam sklenjeno, da se sobi za kozave nikakor ne smejo odločiti v bolnišnični hiši, ampak napravi;o naj se zraven mrtvaške hiše v bolnišničnem vrtu. Deželni odbor je reč začasno odložil. V bolnišnični seji dne 30. januarija leta 1871 je dr. Keesbacher vnovič povdarjal potrebo posebnega oddelka za kozave, dr. V a len ta pa priporočal poprejšnji projekt. Ker so se koze ravno tistikrat razširjale po bolnišnici, je vodstvo po nasvetu dr. Val en te in po sklepu vseh primarjev vse kozave precej oddalo v podružnico Poljansko, kar je deželni odbor pozneje odobril; naprava posebnega oddelka pa se je zopet odložila, ker obravnava zarad tega, ali se bodo nori iz Kranjske oddajali v Graško norišnico, še ni bila dognana. Toda ta obravnava se je bila raztrgala in c. kr. deželno predsedstvo je z ozirorn na državno postavo dne 30. aprila 1870 o javnem zdravništvu z dopisom 16. februarija 1871. leta, štev. 209, prav odločno zahtevala, da naj deželno zastopstvo skrbi za posebni od druzih sob popolnoma ločeni oddelek za kužne in nalezljive bolezni. To je bilo povod, da je deželni zbor v seji 20. septembra 1871 ukazal deželnemu odboru, v bolnišnici poiskati dve sobi na takem mestu , ki ni v nobeni dotiki s sobami druzih bolnikov; ako pa ni mogoče, takega prostora v bolnišnici najti, se je deželni odbor pooblastil, da na primernem mestu v bolnišnici dozida oddelek za kozave.
Ko   so  se  pretečeno  zimo koze  vedno  bolj razširjale, in ko je bila podružnica na Poljanah prepolna, je
c. kr. deželna vlada z dopisom 30. decembra 1873 zahtevala, da naj dežela hitro postavi posebno bolnišnico za silo; nasledek temu je bil, da se je deželni odbor pogodil z mestnim županom, in da je magistrat otvoril oddelek za kozave v Trnovem. Toda s tem se je pomagalo le začasno, skrbeti je bilo treba za zdaten pomoček. Da se toraj prostori za kužne bolezni skrčijo na eno mesto, da se režija koncentrira in da je zdravniška pomoč bolj pri roki, je deželni odbor po nasvetu deželnega glavarja dr. viteza Kalteneggerja dne 6. marca t. 1. sklenil, da naj se, kakor je bilo že obravnavano, pa ne še dognano, na bolnišničnem vrtu postavi baraka za kužne bolezni, vendar pa da naj o tej zadevi poprej še poroča deželni inženir v dogovoru z vodjem, z vsemi primarji in upravništvom bolnišnice. Vodja, deželni inženir, vsi primarji, upravnik in adjunkt bolnišnice so potem vsi enoglasno se izrekli za ta projekt, so kraj odločili in način načrtali, kam in kako da naj se baraka postavi, in deželni odbor je potem ukrenil dotično stavbo.
Iz tega popolnoma objektivnega poročila je razvidno, ali od dr. Bleiweisa ali od kod misel izvira zarad posebnega oddelka za kužne bolezni; misel pa gotovo ni napačna, ampak je z ozirom na sedanje razmere primerna. Od početka Ljubljanske bolnišnice več ko 50 let so bolniki za kužnimi bolezni vsi ležali skupaj z druzimi bolniki v istih sobah, pa nobeden se ni pritožil; ali ni bila tedaj nevarnost za prebivalce veča, ko zdaj, ko se ločitev izpeljala bode kar najbolj mogoče popolno? Misel, da bi se bolnišnica zidala na bolj primernejem kraju daleč zunaj mesta, ni slaba, in gotovo, da dopisovalec „Slov. Nar." ni imel prvi te misli, on naj le postavi bolnišnico na takem primernem kraju, ali pa dobi človeka, da bode to storil, upati je, da mu bodo zato „modri očetje" deželnega odbora in deželni zbor z prav velikim veseljem prepustili sedanjo bolnišnico z vsemi prostori. Pri sedanjem denarstvenem stanji naše dežele, zdaj ko vse sile pritiskajo na davkopiačnike, pač ni misliti na to, da bi dežela prevzela tako veli-kanske^stroške, ki bi jih vzročila stavba nove-bolnišnice. Čudno pa na vsak način, če se dopisovalec „S1. Nar." sprehajati hodi po Dunajski cesti, da le deželno bolnišnico vidi, ki je vendar nekoliko bol oddaljena od mesta, vojaške bolnišnice pa ne, katera je skoraj v sredi mesta. Menda pa dopisovalec le zavida ,,modre očete" za sedeže, katere posedajo v deželnem odboru.
Koliko velja blebetanje dopisovalca „Narodovega", da je deželni odbor (!) „zakrivil zadnje koze" v Ljubljani po tem, da je na spodnjih Poljanah najel hišo za kozave, je najbolj razvidno iz nekega poročila, ki ga je zadaje dni mestni fizikus razlagal v seji zdravniškega društva; na roki avtentičnih dat je govornik dokazoval, da na Poljanah je najmanj ljudi, in sicer veliko manj ko po dr ugih kraj i h L j u b-ljanskega mesta, zbolelo za kozami; vendar pre-očitni dokaz, da hiša na Poljanah ni bila vzrok razširjanju koz. Kdo pa je zakrivil, da so koze v Trstu in v Gradcu trajale po 2 leti vkup, ali tudi dotična dež. odbora? Kdo je zakrivil koze v Ljubljani drugekrati, ko deželnega odbora, ko dr. Bleivveisa ni bilo? Kdo po druzih krajih naše dežele, kamor ne sega oblast deželnega odbora?
—  (Po lanskih nevihtah poškodovanim Dolencem) je od ministerstva došla državna podpora s 30.000 gold. Danes je pri c. k. deželnemu predsedstvu posvetovanje, kako naj bi se razdelila ta podpora. Deželni odbor bode pri tem zastopal deželni glavar, družbo kmetijsko pa njen predsednik.
—    (Občni zbor banke »Slovenije11) je, kakor naznanja ^Oglasnik", 28. dne t. m. Zbor ta bo važen za-
162
voljo nove volitve upravnega sveta in poročila vodstvenega. Nekatere osebe, ki so banko osnovale in so na glasu bile, da so izvedenci (strokovnjaki) o bankinih opravilih, kakor se je to mislilo o pl. Treuensteinu, niso se skazale take, da bi mogla banka srečno in vspešno napredovati. Zato bila je živa potreba, odstraniti take osebe, da banka pride na pravo pot, na korist slovenskim deželam, katerim je najbolj namenjena, in pa delničarjem bankinim. Veseli smo tedaj pozdravili novico, da se je vodstvu posrečilo, banki „Sloveniji" za glavnega upravnika pridobiti gosp. B laške-ta iz Prage, ki bode popravil, kar je prejšnji glavnik zavozil. — O njem se piše „Slov.u iz Prage sledeče: „Poštenejšega, v vseh zavarovalnih strukab izvedenejšega in za urad-ništvo tako nepristranskega moža ni bolje volitve, kot je g. J. A. B 1 a s k e , bivši vodja prve pozavarovalne češke banke. Asekuračni krogi češki čestitajo slovenskemu ustavu, kojega v resnici pod omenjenim ravnateljem pričakuje boljša bodočnost!"
—  (V podporo ubozim dijakom Ljubljanske gimnazije in realke) v ponedeljek v gledišču napravljeni koncert se je izvršil na čast učiteljem, pa tudi učencem; posebna hvala gre gosp. A. Forster-ju, da je tako izvrstno izuril tudi celo mlade pevce dvojnega zbora. Cisti dohodek tega milodarnega koncerta je znesel 240 goldinarjev, dasiravno se je več lož odlikovalo s praznoto. Ce lastniki lož pri takih prilikah že sami ne gredo v gledališče, naj bi vsaj svoje lože prepustili drugim v porabo.
—   [Imenovanja.) Gosp. okrajni komisar Franc pl. Premerstein je imenovan za okrajnega glavarja na Stajarskem; g. pl. Veste neck in g. K. Dollhof za vladina tajnika v Ljubljani; g. Filipovič, adjunkt v Koprski kaznovalnici, za kontrolorja v kaznovalnici na Ljubljanske mgradu; g. Wiesthaler, suplent na Mariborski gimnaziji, pa za gimn. učitelja v Ljubljani.
—  (Strahovanje uradnikov.) Sestero poštnih in dvoje telegrafskih uradnikov so nenadoma iz Ljubljane prestavili na skrajne meje Avstrijskega cesarstva. Zakaj? To je zastavica, katero ugiba vsak, a ne vgane nihče. Znano je le, da so ti tako strahovani nizi uradniki domačini. Da bi razkropljenje teh uradnikov bila le notranja zadeva dotičnih uradov, bi morda nihče ne bil nevoljen zarad tega; a ti uradniki so za občinstvo in sicer priljubljeni, ker so zmožni slovenskega jezika, toraj v Ljubljani zelo potrebni. Uradnikov, ki bi slovenski znali in znati hoteli, pa ni preobilno število, toraj bi moralo poštno in telegrafsko vodstvo v svoj lastni prid obdržati jih v Ljubljani. Zdaj pa, ko so nenadoma prestavljeni in razkropljeni po svetu, ne moremo druzega misliti, kakor da so strahovani zarad tega, ker so Slovenci. Ce bi ta naša misel ne bila prava, povejte nam, s čem so se pregrešili v uradovanji, kdaj je bila preiskava in kaj je krivega na dan spravila in radi bomo pripoznali, da smo se motili. Kar pa je nam znano, so ti uradniki v službi bili natančni in pri občinstvu priljubljeni, ker so spoštovali enakopravnost narodov. Pošta je posebno urad za občinstvo, brez vsakega političnega načela; kako toraj, da nam vzamejo uradnike, ki so tako izvrstni? To je strašanska sila birokracije! In s kakimi uradniki bodo nadomeščeni? Morda s takimi, ki ne umejo slovenskega jezika ali ga zaničujejo? Ce se kaj tacega zgodi, potem pač opominjamo svoje rojake, da ne odnehajo pičice od svojih postavnih pravic in zahtevajo od poštnih uradnikov slovenska pisma brez ozira na to, ali je dotični uradnik zmožen slovenščine ali ne. Po poštnih uradih se nikakor ne dajmo strahovati.
— (Delavsko društvo) je imelo zadnje dni zbor, pri katerem pa je neki krojač iz „rajha", giasoviti Kunz, tako radikalno govoril, da je moral vladni zastopnik zbor razpustiti. Ta krojač ni hotel nič manjšega, kakor odpraviti vso stalno vojaščino. Res, vse velikanske in originalne misli prihajajo k nam iz „rajha", a mi nimamo uma za-nje.