Giacomo Scotti 456 Giacomo Scotti SRCE ŽIVLJENJA Giacomo Scotti je bil rojen leta 1928 v mestu Saviano pri Napoliju. Potem pa se je odločil, da zapusti Italijo in se preseli v Jugoslavijo (na Reko). Tam je delal kot kulturni delavec na raznih področjih, na hrvaškem in italijanskem, predvsem pa kot pesnik, prevajalec, pisatelj, časnikar in zgodovinar. Toda Scotti je pomemben predvsem kot pesnik in prevajalec. Imel pa je zmeraj dve domovini: na eni in drugi strani Jadranskega morja. Prevajal je Italijane v hrvaški in srbski jezik, pesnike in pisatelje iz nekdanje Jugoslavije pa v italijanščino. Za njegove izbrane pesmi, ki imajo gornji naslov, sta dva avtorja napisala krajši študiji o Scottijevem delu: Vesna Parun in Ugo Piscopo, njegovo bibliografijo pa je sestavil Bruno Maier. V njej beremo, da je bil Scotti časnikar, pesnik in pripovednik. Z raznimi prispevki je sodeloval še v raznih španskih in argentinskih revijah, predvsem pa v italijanskih, kakor tudi v publikacijah, ki so redno ali občasno izhajale pri raznih založbah v Jugoslaviji (v Srbiji, na Hrvaškem, v Sloveniji in v Makedoniji). Prevedel je tudi več naših pomembnejših pesnikov in izdal med drugim naslednje antologije: Povojna jugoslovanska umetnost in literatura (1962), Srbski pesniki (1964), Makedonska poezija (1965), Nova jugoslovanska poezija (1968), Senca minaretov (1970), pa še izbrane pesmi in prozo Mateje Matevskega, Anteja Popovskega, Slavka Janevskega, Kosta Racina, Marina Franičeviča, Desanke Maksimovič, Vladimira Čerkeza, Draga Ivaniševiča, Cirila Zlobca, Dragu-tina Tadijanoviča, Miroslava Krleže, Radivoja Pešiča, Borisa Višinskega in Mio-draga Bulatoviča. Skupaj z Alijem Podrimjo sta prevedla nekaj izbranih pesmi albanskih pesnikov v italijanščino. Za razne italijanske revije pa je Scotti prevedel in objavil tudi veliko pesmi slovenskih, hrvaških in srbskih pesnikov, obenem pa prevajal za razne naše revije sodobne italijanske pesnike. Nekateri so izšli celo v knjigah: Montale, Ungaretti, Quasimodo itd. Vesna Parun, o kateri pravi reški Novi list, da je največja sodobna hrvaška poetesa, je napisala med drugim, da jo spominja Scottijeva poezija na skrivnostno prodajalno z urami, kjer je najti neko religiozno melanholijo, medtem ko čas teče mimo nje. Po njenem mnenju je Scotti podoben pticam in obenem ljudem, ki nosijo v sebi neko lastno poezijo in jo razdajajo drugim. Po besedah Uga Piscopa pa so Scottijeve besede neizumetničene, skratka, takšne, kakršne si pripovedujejo ljudje med seboj, ne da bi jih skrbno izbirali in bi bile suhoparne, kot so besede državnikov in diplomatov, ki imajo opravka predvsem s poslovneži in skrbijo za dnevno politiko. Tudi mi lahko vse to zaznamo v teh nekaj pesmih: pripovedujejo o kruhu in očetu, o morju in jezeru, o sprehodih po gozdovih, pa o pomladi in nemirnih 457 SRCE ŽIVLJENJA lastovkah, ki jim je nekoliko podoben tudi Giacomo Scotti. Knjiga je izšla v septembru 1992 v Italiji. IZNAJTI NAJMANJ EN VERZ Važno je, da žilavo vzdržiš v času. Kajti zmeraj je kje kakšna odvečna laž, ki se nanjo preveč navadijo ljudje s praznimi besedami, napisanimi in izrečenimi (predstave predstav ne veljajo nič). Lepo in pomembno je ohraniti neko znamenje, in to, da si sam izbereš, čemu se boš uprl. To pomnoži sanje (morda edini in zadnji odgovor na naše življenje). Odklanjati in vztrajati, pomeni reševati tisto, kar ostane magično v neverjetnih stvareh, ki se vsak dan spočenjajo v nas. Važno je, da odkriješ najmanj en verz, kajti življenje lahko živiš samo tako, da sleherni dan spremeniš in spet iznajdeš nekaj drugega, sleherni dan tam, kjer se je začelo. KRUH Kruh na mizi me spominja na obraz mojega očeta, kakšna je bila barva njegovega zrnja, Giacomo Scotti 458 pa tista hrapava skorja, zaznamovana s trpljenjem. Ko vzamem ta kruh, se spomnim na križ, ki sem ga zagledal na obrazu svojega očeta, preden je razdelil otrokom kruh na mizi. Kadar se dotaknem tega kruha, postane moj oče sin, blagoslavljam ga, poljubljam ga. Ko me hrani s kruhom, je moj oče znova moj oče. OZNANITEV POMLADI V tem letnem času, medtem, ko se vrača prva jata lastovk, ribe in mandelji na ves glas oznanjajo, da prihaja pomlad, da so se lešniki oblekli v nežno listje in da se zlatijo limone. Zdaj zdaj bodo zaveli še vetrovi s severa. SPREHOD PO GOZDU Sonce, ki se cedi skozi veje, riše ptice in vijugasto svetlobo. Koraki sledijo neslišnemu dihanju trave. Pod gozdom, med stopinjami in vrtoglavicami stoletij in polžev iščem barvo cvetlice. Splaši se, skrije in ustraši, da jo bom nenadoma odkril. SRCE ŽIVUENJA Kako zelo iznajdljivo se zna skriti med druge! Kakor da je dekle, ki odrašča v žensko, pa postane vijolica, ki se je sama prisilila, da se je čudežno spremenila. ZMERAJ SEM SPAL S TABO Zmeraj sem spal s tabo, v tvojem objemu iz vetra, toda ti tega nisi videla. Moja odeja ima še zmeraj mero tvojega nežnega trebuha, ki se ob njem tako čudovito potopim v sanje. Jaz sem vseeno še tu. Nenehno poslušam tvoje globoko dihanje. Dolgo letenje lastovke ti bo mogoče pokazalo, kje se beli moja obala. OB PETIH ZVEČER Ura je pet zvečer. Zdaj plove čoln po spominih. Toda že jutri se razpršim vase in med otroke, ki sem jim bil in bom oče. Mislil bom, kako naj ubežim tja, kjer se bom ob grenkem koncu življenja še bolj razdajal. Tako blodim od veje do korenine in uživam dan ob sončnem zahodu. Preveč težko je živeti |~459~ Giacomo Scotti 460 eno življenje, ki odhaja in se poslavlja od skal in čeri' v prazna pričakovanja. GLAS MORJA Pred morjem iščem besede, globoke in svetle, kakršno je morje.. Želel bi govoriti z meseca, ki se smehlja, iz svoje preteklosti in šumenja, iz žalostnih brezen in prepadov, kajti ti nimajo druge ljubezni razen svojih skrivnosti. Pred morjem iščem nove speve, ki bi imeli kanček duše vetra, vetra, obarvanega z neskončnostjo. Vendar vem: tudi najgloblje dihanje ali bridko ječanje najbolj nevidnega vala se razprši med čermi. To je njihov glas, glas morja, neponovljiv kakor moj, ki se duši v grlu in je samo še sopenje. Kakor naša duša, osupla in obupana. JEZERO PALIC Ko bi te videlo morje, kako si mirno, tiho in njemu podobno samo po barvi! Ko bi si morje samo ugajalo, da je tako majhno, okroglo in podobno sebi, bi se komajda razločilo od tebe! Ko bi te videlo morje, da si čudežno, globoko, 461 SRCE ŽIVLJENJA slano, nemirno, morje, ki napada obale, in njegovi valovi nenehno jezdijo drug drugega, bi reklo: ti si bela lisa v mojem rodovniku! MOJ OČE, KMET IN ANALFABET Moj oče je bil kmet in analfabet. V moje verze je prišel v tej noči, polni vetrov. Prišli so od morja. Giovanni Scotti jih ne bo bral. Kam pojdem jaz, oče, če otroci pozabijo na luč teh verzov? Iz njih narediš peruti in ljubezen. Bo njihova ljubezen krajša kakor življenje? Tako tudi zanje in za njihove otroke prijateljujem sam s sabo na belini papirja. Uvod in prevod: Lojze Krakar