Vlil. tečaj.	V Gorici, 1888.	3. zvezek.
Angeljsko češčenje.
Lepa navada, da Marijo trikrat na dan počastimo, se je pri bas vže davno razširila in dobro vkorenila. Tudi ti, dragi bra-Vec, kaj ne, počastiš Marijo vsak dan zjutraj, o poldne in zvečer, ko moliš angeljsko češčenje. Ako bi vedel, kakšne milosti in dobrote bi lahko zajemal iz te molitve, molil bi jo gotovo še k°lj pobožno kaker do zdaj. Mislim, da ti vstrežem, ako ti kratko razložim dvojno korist angeljskega češčenja. Gdor pobožno moli angeljsko češčenje, dobiva dvojno korist : živi pobožniše in Se vdeležuje odpustkov, podeljenih tej molitvi.
1. Gdor pazljivo moli angeljsko češčenje, živi vedno boljše b* pobožniše. Zjutraj, ko sliši dan zvoniti, spomni se, da je Kri-stus zjutraj od mertvih vstal in na novo živeti začel. Na to sklene, da hoče tudi on vstati iz grešnega življenja in začeti b°vo, dobro življenje. Svoje delo in opravilo zroči Bogu in ves vdan v voljo božjo sklene, da hoče ta dan delati kar in kaker hoče ter se ogibati vsakega greha, posebno pa tega, kete-yega dela vže več let. Ako bi ponovil ta sklep in namen vsako 3Utro, živel bi vse drugače. In kako hitro in lahko to storiš!
O poludne je šel Kristus v nebesa, in ko zvoni, spominja has zvon na Kristusov vnebohod. Ko strujen delati prenehaš in 2rioliš angeljsko češčenje, ozri se proti nebu in prevdarjaj : „Kaj

— 66 —
pomaga človeku, če ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi ?“ (Mat. 16, 26.). Kaj mi bo pomagalo, ako ves dan delam in se trudim, če si pa z grehom nebesa zapiram? Ozirati se tedaj moram proti nebesom, kaker me opominja sveti apostolj Pavel, ki pravi : ,,Ako ste tedaj vstali s Kristusom, iščite, kar je gori, kjer je Kristus, sedeč na desnici božji ; hrepenite po tistem, kar je zgoraj, ne pa po tem, kar je na zemlji11. (Kološ. 3, 1.). Ta kratko premišljevanje te bo nagibalo, da se bodeš popoludne varoval greha in več ali manj dobrega storil za nebesa.
Zvečerilo zvonjenje angeljskega češčenja spominja kristija* na, da je o tem času začel Kristus terpeti. Ako dobro prevdariš, zakaj je Jezus terpel in vmerl na sv. križu, odločiti se moraš, ako nisi terdovraten grešnik, da ne boš več grešil, temuč pokoro delal za storjene grehe. Ako zvečer pobožno odmoliš angeljsko češčenje in saj nekoliko premisliš Kristusovo terpljenje, mislim, da ne boš grešil tisto noč, temuč boš rekel : „V miru na to bom spal in počival11. (Ps. 4, 9.). Ako pa ne moreš spati, boš molil ali pa premišljeval, kaj in koliko je preterpel za tebe Jezus zadnjo noč pred svojo smertjo. Ako bi vsak kristijan zvečer pobožno zmolil angeljsko češčenje in nekoliko premišljeval, ali se saj zmislil na Kristusovo terpljenje, koliko manj greha bi bilo na svetu ! — Ali to še ni vse, kar moreš dobiti, ako pobožno moliš angeljsko češčenje ; vdeležiti se moreš tudi odpustkov, ki so p°' deljeni tej molitvi.
2. Da bi se ta dobra navada širila in ohranila, so podelili Benedikt XIII. (14. sept. 1724) vsem pravovernim kristijanom 100 dni odpustka za vsakikrat, ko zjutraj, o poludne in zvečer zmolijo angeljsko češčenje. Kedor pa moli ves mesec in gre 8 tem namenom k spovedi in svetemu obhajilu in moli po namenu sv. očeta, zadobi popolni odpustek enkrat v mescu, keterikoli dan. Ako se hočeš vdeleževati teh odpustkov moraš :
pervič moliti to, kar je zapovedano. Po narnovejši naredbi (15. mare. 1884) moraš moliti: angelj Gospodov je oznanil ••• s tremi Češčena Marija, potem ^ prosi za nas ... R) da bomo vredni... in nato molitev : Svojo milost... V velikonočnem času moli : Veseli se kraljica nebeška aleluja... jlf veseli in raduj 86 devica Marija aleluja, 1$ ker je res vstal... in molitev : O Bog, ki si po vstajenji. Vse te molitve najdeš mej molitvami, ki ji® duhovni molijo v cerkvi po litanijah Matere božje. Gdor ne zna z glave teli molitev, ali ne brati, naj moli petkrat Češčena Marija-
— 67 —
Moliti moraš, drugič, ko zvoni, ako si pa z opravičenim Urokom zaderžan, postavim, da ne slišiš zvona, moli zjutraj, °koli poludne in protu večeru.
Tretjič, ko moliš angeljsko češčenje, moraš klečati. Stoječ ®°li v soboto zvečer, v nedeljo in od poludneva velike sobote do večera pred praznikom presvete Trojice. Ako z opravičenim yzrokom zaderžan ne moreš klečati, ko moliš, se tudi tako vde-kžiš odpustkov.
Cetertič, moli vredno, pazljivo in pobožno.
Tretjeredniki in tretjerednice, glejte kaj dobrega vam prinaša angeljsko češčenje, ako je pobožno molite ! Molite tedaj Pobožno angeljsko češčenje ; skerbite, da bodo molili tudi vaši otroci, posli in delavci. Molite, ako je mogoče, z družino na glas, znane so vam gotovo Kristusove besede : „Kjer sta dva, ali kjer 80 trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz v sredi mej njimi“. (Mat. 18, 20.)	_ _	— A. —
-----------<§§»------------
Življenje sv. Janeza Kapistrana.
III. poglavje.
Zagovornik češčenja Jezusovega imena; prerok; predstojnik redu.
1.	O Jezus presladko ime,
Ki vlivaš radost nam v serce ;
Pa bolj ko med in bolj ko vse Nazočnost tvoja sladka je.
Tako slavi stara cerkvena pesem Jezusovo presladko ime. ^ zakaj bi ga ne! Saj uči pervak apostoljev, da se v tem ime-Pu priklanjajo kolena vseh, ki so na zemlji, pod zemljo in v nebesih.
Razna imena so preroki v starem zakonu dajali prihodnje-Odrešeniku. Ali vsa presega ime „J e zus.“ — Ko sta šla eter in Janez v tempelj molit, prosi ju miloščine berač, ki je “ brom. Peter reče, da zlata in srebra nimata, kar pa imata, 0 hočeta dati. Na to mu veli v «Jezusovem" imenu, naj vstane in hodi. Na ta čudež, ki ga je Peter storil, pokliče 8tarešinstvo judovsko apostolja pred zbor, češ, naj se opravičita.
— 68 —
Peter, napolnjen sè sv. Duhom govori zboru tako : „Poglavarji ljudstva in starešine, poslušajte ! Ako sva midva denes vprašana za dobroto, bolnemu človeku storjeno, po keteri je ta ozdravljen : bodi znano vam vsem in vsemu Izraelovemu ljudstvu, da v imenu našega gospoda Jezusa Kristusa Nazareškega, ki ste ga vi križali, Bog pa ga je obudil od mertvib, vtem imenu stoji pred vami zdrav. Ta je kamen, keterega ste zavergli vi zidarji, keteri je pa postal vogalnik. In v nikomer drugem ni zveliča* nja, zakaj nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, v ke-terem bi mogli zveličani biti.“ (Djan. ap. 4, 8—-12.). — In res! pred tem imenom so se rušili stebri in stene marmeljnatih pa* ganskih tempeljnov, v prah in pepel so se drobili olepotičeni da-rilniki in bronasti kipi malikov. Pred svitlimi žarki, ki se izlivajo iz tega imena, zbežala je černa tema neverstva, zginil je mrak puščobne zmote in dvojbe siva megla. S tem imenom so stopali oznanjevavci sv evangelija pred kralje in cesarje ter narode sveta, oznanjujoč jim enega živega Boga, keterega veličastvo napolnjuje nebo in zemljo, keterega svetost ima dopadajenjo le nad ljubeznijo mej ljudmi in čistim življenjem V tem imenu so se godila in se še gode nezaslišana čuda. Slepim so se odpirale oči, gluhim ušesa ; mutastim se je razvozlaval jezik, hromi® so se ozdravljali udje, oživljala trupla mertvim. Zato so v sv. cerkvi vedno visoko častili sladko ime „Jezusovo“ in cerkveni očetje v svoiih spisih poveličevali moč tega sv. imena. Naj omenim le sv. Bernarda in Bonaventuro. Oba ta cerkvena učenika sta v svojih spisih preslavljaja moč „ J e z u s o v e g a“ imena. Ali koncem 13. in v 14. stoletja je pa jela pešati pobožnost do najsvetejšega imena Jezusovega. Propalo pa je s tem, rekel bi, skoraj popolnoma pravo cerkveno življenje, ker so zapustili vir vseli milosti.
Ker pa Jezus na vekomaj po svoji obljubi ne zapusti svoje neveste, katoliške cerkve, obudil je može, ki naj preslavljajo njegovo sv. ime. Ta slavna moža sta bila sv. Bernardin Sijenski in Janez Kapistran.
Leta 1425 je pričel Bernardin v svojih pridigali priporočiti češčenje Jezusovega presladkega imena V ta namen je dal naslikati to presveto ime sè zlatimi čerkami obdano od sončnih žarkov. Po pridigi je to tablico navadno pokazal poslušavce®* da bi jih toliko bolj spodbudil k češčenju. Ko je leta 1427 sv. Bernardin tudi v Viterbi priporočal svojim poslušalcem, naj ča-
— 69 —
ste presladko Jezusovo ime, ni bilo to neketerim po volji ; zatopijo ga papežu, češ, da narod spodbuja k malikovavstvu ter sploh uči krivo vero. Papež Martin V. pokliče Bernardina v Rim, ^a se opraviči o tem, kar ga tožijo. Kot nokoren sin sv. katolike cerkve se brez pomude odpravi na pot. Saj si je bil svesti, da i*0 po moči presvetega imena Jezusovega osramotil svoje obre-kovavce. Ko pride k sv. očetu, pade na kolena ter pravi : „Sve-oče ! jaz verujem in učim, kar veruje in uči katoliška cerkev; dtuzega nisem nigdar učil. Jezusovo ime sem pa zato tako častil 111 poslušavce častiti učil, da bi jih tem bolj poterdil v pravi veri. ~~ Na ta odgovor papež poslovi Bernardina ; prepove mu pa prikovati ali sploh iz Rima iti. Mej tem pa pooblasti učene bogo-sl°vce, naj natanko preiščejo spise in pridige Bernardinove ter 0 tem poroče apostoljskemu sedežu Sveti Bernardin se ni menil Za taka obrekovanja in druga zasramovanja, ketera so njegovi s°vražniki trosili proti njemu. Marveč je bil vesel, da je bil vrelega spoznan po zgledu aposteljnov, kaj terpeti zavoljo Jezu-s°vega imena.
Castivci in prijatelji Bernardina Sijenskega v Rimu so tudi Zv®deli o obrekovanji in sumničenji krivoverstva. Kot najboljše-?a zagovornika po krivem obdolženega Bernardina so si mislili našega Janeza Leta pa je bil v tem času na Napolitanskem ; tja je bila pozvala kraljica Ivana, ki ga je nad vse čislala ; sto-Pa je bil marsikaj dobrega v njenem kraljestvu. Berzo mu ^Poroče o dogodku v Rimu. Janez Kapistran je imel ravno misi-JOn v mestu Rijeti (Rieti). Slišati pa, kaj sumničijo njegovega Cenika, ki ga je nad vse ljubil in spoštoval kot svetnika, popasti vse, in se napoti v Rim, da mu bo zagovornik. G-redoč ob-Sce mesto Akvilo, kjer je imel shranjene svoje knjige in tabli-Ce> na katerih je bilo naslikano najsvetejše ime Jezusovo. Tudi •*e dal naslikati najsvetejse ime Jezusovo na bandero. S tem banderom se odpravi proti Rimu. Najodličnejši meščani ^a spremljajo v sprevodu. Razume se samo ob sebi, da je mej P°tom število spremljevalcev vedno bolj naraščalo. G-redé so pre-Povali razne pesmi na čast Jezusovemu imenu. Pred mestnimi Vl'ati rimskimi obstoji sprevod, vedno pevajoč staro cerkveno pesem: Ne poje jezik lepšega,
Za uho ni milejega,
Ne misli človek slajega,
Ko tebe, Sinu božjega.
— 70 —
Naj Jezus bo veselje nam,
Ki zvestim bo plačilo tam !
Naj slava naša njemu bo Vse čase, vseh vekóv verstó !
Pred mestnimi vrati se sprevodu pridruži še mnogo rimskih meščanov in častiveev Jezusovega imena. Ves sprevod se pomi' ka po ulicah na kraj, kjer so bili ravno učeni možje zbrani, d» razsodijo v očitnem zboru o zadevi sv. Bernardina. Nebrojna množica, pod zastavo „najsvetejšega Jezusovega imena" pride do poslopja, prepevajoč po mestu :
„Naj peva jezik Jezusa,
Življenje naj posnema ga,
Sercé le njega ljubi naj,
Ko dones, tako vekomaj ! “
Ko papež Martin V. vidi ta veličastni sprevod, stopijo ®u solze v oči. Tudi zapové, naj se obravnava preloži na drugi dan> Janezu Kapistranu pa dovoli, da sme pri javni razpravi (dispii' taciji), — kaker so bile tedaj običajne — zagovarjati svoje?a učenika.
Ob določenem dnevi so se zbrali nasprotniki in zagovornih! v cerkvi sv. Petra. Nasprotniki so skušali dokazati, da so P11' dige in spisi Bernardina Sijenskega, nasprotni sv. pismu in P°' stavam katoliške cerkve. Bernardin je odgovarjal na vsako obtožb0 svojih nasprotnikov ter dokazal, da je katoliška cerkev vedn° častila Jezusovo ime, in da v svojih spisih in pridigah ne nič novega. Potem zagovarja še Janez Kapistran ob navzoč' nosti papeževi nauk Bernardina Sijenskega s toliko navdušenostjo bistroumnostjo in učenostjo, da ga je vse občudovalo, sovraž' niki in nasprotniki so morali vmolkniti. Papež Martin V. je jasfl° spoznal, da so ga tožili le iz sovraštva in zavida. Ničeser ni bil° niti v spisih, niti v pridigah njegovih, kar bi nasprotovalo uk11 katoliške cerkve. Drugi dan pokliče papež Bernardina k sebi, g8 objame in blagoslovi. Tudi mu dovoli, da sme povsod pridigovatt širiti češčenje Jezusovega presladkega imena in naslikano kazati poslušavcem, da jih s tem še tem bolj spodbudi k tej pobož' nosti. Bernardinovi nasprotniki so dosegli ravno nasprotno oà tega, kar so namerjavali. Papež Martin V. je zapovedal, da s® ima v zadoščenje nečasti, ki se godi Jezusovemu imenu, v Ri®11 praznovati po vseh cerkvah posebna slovesnost na čast najsv®' tejšemu imenu. Te slovesnosti se morajo vdeležiti vsi duhov®
— 71 —
lu redovniki. Visoko v cerkvi sv. Petra pa je ob slovesnosti vihralo bandero, na keterem se je lesketalo presveto Jezusovo lnie) kaker sta ga imela naslikano naša misijonarja Bernardin in Rapistran. — Ker pa je naš gospod in izveličar prejel to sveto llne> ker je bil svojemu nebeškemu Očetu pokoren do smerti na lesu sv. križa, vkazal je papež, naj se nad srednjo čerko naslika tudi križ. V tej podobi naj se v bodoče slika najsvetejše Jezu-s°vo ime, da ga verni časte in molijo. Za nekoliko časa so na-sProtniki vmolkuili. Ko pa je papež Martin V. zatisnil oči in 11111 nasledoval Evgenij IV., derznili so se zopet obrekovati naša misijonarja. Sv. Bernardin je imel misijonske pridige v Bolonji leta 1432. Od vseh krajev je vrelo ljudstvo skupaj, da po-81 u š a pridige sv. moža. Da bičeščenje presv. Jezusovega imena tem lažje priporočal, lesketalo se je to sveto ime na velikem oltarji. ^°Pet so nasprotniki zahtevali, naj se ta podoba odstrani z ol-tarja, — in to so tudi dosegli. Pa berzo posreduje zopet Janez Rapistran za Bernardina pri papežu, ki je vkazal, naj se zopet ®lika s presv. imenom postavi na oltar. Nasprotnika, Ludovika lz Pize, ki je bil inkvizitor, toraj čuvaj prave vere, pa je ostro P°f-Jajal, češ da se ne ravna po cerkvenih določbah. Še enkrat je moral papež Evgenij IV. potegniti za Bernardina. Njegovi !u ceščenja Jezusovega imena sovražniki še po tolikih skušnjah m cerkvenih določbah niso mirovali. Brez papeževe vednosti so ^stavili sodišče, ki naj Bernardina Sijenskega obsodi kot kri-v°verca. Janez Kapistran ob pravem času zve to zapletko in Oznani Evgeniju IV., ki razpusti sodišče, češ, o tako imenitni 'mdevi, tikajoči se najsvetejšega Jezusovega imena, gre soditi le impežu samemu.
Tudi sedaj sovražniki še ne mirujejo. Ker pri papežu niso opravili obernejo se do cerkvenega zbora v Bazlji in ga tQžijo kot krivoverca. Cerkveni zbor je bil za te dobe vže v na-sprotji g papežem, torej nepravi, — vender nič ne opravijo.
V 20. dan meseca maja 1444 je Bernardin Sijenski izročil Sv°jo dušo v roke našega odrešenika, čiger presveto ime je v Sv°jem truda polnim misijonskem delovanji poveličeval kot tisto ’laJsvetejše in sladko ime. po keterem je došlo izveličanje in re-6n.je vsem narodom na zemlji. Gotovo pa je goreči oznanjeva-tudi od Jezusa prejel nebeško krono za truda polno delo. ašemu Janezu Kapistranu je bilo po smerti njegovega učenika e(Rno to na skerbi, da ga tudi sv. cerkev razglasi in prišteje
— 72 —
mej izvoljene v nebesih. Na to je pričel delati precej po njegovi smerti. Sovražniki in nasprotniki tudi po smerti niso mirovali Papež Evgenij IV. je vmerl, za naslednika mu je bil izvoljen Nikolaj V. Sovražniki so skušali papežu dokazati, da bi bil® škodljivo za čast apostoljskega sedeža, kè bi razglasil za svetnik® moža, ki je učil nauk o češčenji Jezusovega imena, razburjaj0® duhove po katoliški cerkvi. Glede na okoliščine časa, ne na uk' ki so ga predniki kot pravega poterdili, jel je papež omahovati Kè ne bi bil Janez Kapistran posredoval, bi se bila skoraj g°' tovo stvar za stoletja zavlekla. Možato pa je zagovarjal pi'e<^ papežem Bernardina Sijenskega proti njegovim nasprotnik0®' Govoril in pisal je o čednostih in o čudežih rajnega Bernardin® tako živo in navdušeno, da mu niso mogli nasprotniki ničes°r odgovoriti. Po čudežih je pa ravno Bog pokazal svojo voljo, d® naj njegovega služabnika časti vesoljna cerkev ko svetnika.
In res 1 malo jih je, ki bi jih bila katoliška cerkev prištel® tako hitro po smerti v število svetnikov : Ob času sv. leta 145°'
—	torej šest let po njegovi smerti, — razglasil je papež Nik°' laj V. Bernardina Sijenskega za svetnika, ki ga naj časti vesolj' na katoliška cerkev. „Ker je tedaj hudobija in pregreha, v®6 preplavila in je bila zaradi kervavih prepirov in vojska nastal® popolna zmešnjava v cerkvenih in svetovnih zadevah, prehodil je Bernardin mesta in sela ter v Jezusovem imenu, ketereg® je imel vedno na jeziku in v serci, večinoma zopet zbudil P°' božno in nravno življenje z besedo in zgledom11. Tako nam °Pl' suje sv. cerkev v duhovniških molitvah njegove zasluge za i'aZ' širjanje pobožnega življenja. — Najbolj vesel pa je bil Janez K®' pistran. Saj je sedaj smel povsod, koder je razširjal češčenje n®J' svetejšega Imena, postavljati oltarje in cerkve na čast sv. Ber nardinu Sijenskemu. To je tudi delal po Laškem, Nemškem, Čes' kem, Poljskem, Ogerskem ter s tem širil in pospeševal češčenj6 in pobožnost do Jezusovega imena.
2.	Janez Kapistran je imel toliko veljavo pri papežih, her so spoznali, da je svet mož, keteremu je Bog podelil tudi d®* čudežev in prerokovanja. Zadnje so skusili na svoji lastni osebi'
—	Ko je Martin V. v Rimu za smert bolan ležal, obišče ga K®' pistran in pové mu naravnost, da prihodnjega jutra ne bo (i°' čakal. — Nekaj mesecev popred, kaker je bilo že omenjeno, P#” vedal je bil kardinalu Gabrijelu Kondolmieriju, da bo papeže' naslednik. Ko je vmerl Evgenij IV. leta 1447, bival je J»IieZ
— T3 —
Kapistran v Akvili. Necega dne moli z drugim bratom cerkvene ®°litve. V neko molitev bi bilo treba prideti ime papeža, ki pa ni bil izvoljen. Janez Kapistran imenuje Nikolaja, v preroška111 duhu je videl, da se bode Evgenijev naslednik zval Niko-^j- -- Evgenijev naslednik je bil Tomaž Sarcano, jako pobožen Ko je bil leta 1445 izvoljen za škofa v Bolonji, obišče ga Janez Kapistran, da bi mu čestital k novi časti. Ob tej priliki 11111 tudi reče : „Letiš k časti kardinala, hitiš k časti papeža. (ad cardinalatum curris et ad pontificatimi festinas ) Ponižni mož Zaverne Janeza, češ. naj taka prazna prerokovanja le sam za-se °bderži. Kapistran dé na to: „kakeršno je tvoje ime (Tomaž), ^■ko je tudi tvoja vera (secundum nomen tuum, ita et fides tua.)
a je Janez resnico govoril, pokazala je prihodnost. Leta 1447 Je bil kardinal Tomaž Sarcano izvoljen za papeža; pridel si je ime Ni-kolaj v. Ko Janez Kapistran pride k novoizvoljenemu papežu, da mu P°ljubinogein skaže svojo vdanost, nagovori ga tako: „Zdaj, sv. Oče, Srečno vživaš vse to pod imenom Nikolaj, kar kot Tomaž nisi hotel J°lgo verjeti. Bodi pozdravljen, in spominjaj se svojega nekdaj lihega brata Bernardina Sijenskega.“ Sv. očetu je bil ta po-zdrav jako všeč; nasmeja se, pa tudi vsliši prošnjo Janezovo, kaker smo vže videli. Sploh je Nikolaj V. visoko čislal Janeza Kapistrana, stavil vse svoje zaupanje v spretnost njegovo in mu Zl‘očeval najtežavnejša poslanska opravila, kaker bodemo slišali Pozneje.
3. Svoj vpliv je Janez vporabljal tudi v to, da je zago-Vai'jal svoj red proti sovražnikom in nasprotnikom in pospeševal Razcvet reda. Papež Evgenij IV. je dovolil bratom reda sv. Frančiška, ki so živeli strogo po vodilu, poseben neodvisen gelatai kapitelj v Bolonji. Janeza Kapistrana je poterdil za ge-neraljnega komisarja vseh observantov po Laškem. To službo Je opravljal od leta 1431 do 1438 na blager in prospeh reda. a prošnjo Janeza Kapistrana je papež Evgenij IV. postavil ernardina Sijenskega za generaljnega vikarja observantov po Kaškem. Ko so mu pa jele pešati moči, postal je na željo papeževo Janez Kapistran predstojnik in naslednik Bernardina Sionskega leta 1442. Na skerbi mu je bilo, da razširja red sv. fančiška povsod, osobito tretji red mej svetom, ki je bil za te °be jako koristen in potreben. — Do kolikega razcveta se je led sv. Frančiška povspel pod modrim vodstvom Bernardina in ' a®eza Rapistiana. to nam pričajo besede papeža Pija II., ki je
— 74 —
videč blagonosno delovnost, pisal :	„Sinovi tega reda so izbra-
na truma v sveti vojski. Prehodijo povsod kerščanske dežele-Zdaj varujejo ta, zdaj oni del. Vsako skrivališče delajo sovražniku nemogoče ; na njih se zdrobi napad sovražnikov ; kot dobri čuvaji stoje neomahljivo na prednji straži, da vživamo mir-Po vseh kerščankih deželah jih nahajamo. “ — Evgenij IV. je leta 1442 izročil tudi Janezu Kapistranu slavno znani samostan Aračeli, ki so ga do tistega časa imeli tako zvani konventuali ali minoriti. Mnogo svetih in za cerkev zasluženih mož je v teku stoletji vzgojil ta samostan. V naj novejši dobi pa so morali zapustiti redovniki sv. Frančiška svoj staroslavni samostan, da združena Italija na njega mestu postavi spominik svojemu kralj8 Viktorju Emanuelu.
Ko je postal Janez Kapistran predstojnik observantov, vka-zal je, naj se po vseh samostanih urijo bratje v raznih vednostih. posebno v bogoslovskih. Mnogim pobožnim bratom to ni bilo všeč, češ. s tem učenjem bo zginila ponižnost in priprostost iz samostanov. Janeza Kapistrana ti pomisliki niso preplašili-Napisal je o tej stvari knjigo ter dokazal po nauku sv. Bonaventure, da sta si pobožnost in prava učenost sestre, ki se prav lahko umete mej seboj. To je pa naš svetnik kazal tudi sè svojim zgledom. In ravno sè svojo učenostjo, ker je bil v vseh strokah popolnoma izobražen, mogel je proti nasprotnikom braniti sebe in red. Zakaj veljava in vpliv, ki ga je vžival Janez Kapistran pri glavarjih katoliške cerkve, vzbudila sta mu tudi mnogo sovražnikov in zavidljiveev. Iz lastne skušnje je znal, koliko pomaga človeku, če se zaveda v vseh strokah, ki so koristne za življenje; seveda vsakemu po svojem stanu in poklicu.
Po vsej moči se je trudil, da povzdigne propalo cerkveno življenje. V to sverho se mu je zdel najboljši pripomoček, da vzgoji mnogo dobrih pridigarjev, ki bodo ljudi dramili iz mlačnosti in dušnega spanja. Zategadelj je vstanavljal povsod samo' stane, ki naj oskerbujejo to. Pervi samostan je vstanovil v svojem rojstnem mestu Kapistrani. Ko je imel tam misijon, je bil° vse prevzeto od njegovih pridig. Mesto je sklenilo sezidati samostan redovnikom, da bodo tudi njih potomci vživali sad h1 korist te naprave. Nikaker pa se niso mogli zediniti o k^ajn kjer naj sezidajo samostan. Janez Kapistran je pridigoval poleg mesta na prostem. Na enkrat prileti tropa golobov, ki leta se®' tertje nad poslušavci. Janez Kapistran reče mej pridigo svoji®
— 75 —
Poslušavcem: „Samostan naj sezidajo tam, kamer bodo ti golobi sedli.4 Golobje letajo še nekaj časa nad glavami poslušavcev, P°tem sedejo na njivo, poleg ketere je stal star grad, ki je bil last grofa Čelanskega. Z veseljem grof podari zemljišče v ta oanien. Na mestne stroške so sezidali samostan in cerkev. Po-zneje je bila cerkev posvečena na čast sv. Janezu Kapistranu. V ®jej vidiš še dandenes rokopise našega svetnika, posode, ketere Jo rabil, in razne diplome ali listine papežev, s keterimi so pomolili Janezu Kapistranu razne pravice in pooblaščenja.
Druge samostane je vstanovil po okolici, tako v Akvili in P° družili mestih in tergih. Papež Nikolaj V. mu je dovolil, da sme sezidati dvajset samostanov po krajih, ki se mu zdé za to Primerni. Tudi je po več samostanih klarisinj oživil propalo redovno življenje. V kratkem času so postali ti samostani vzgledni Vsem drugim. Osobito mu je bil na skerbi tudi tretji red. Kor so ta red mnogi pred svetom černili ter brate imeli za tako zvane „fratičele“, zagovarjal je tretji red sv. Frančiška v Posebnem spisu, ki ima naslov „Defensorium Tertii Ordinis a s. Kraneisco instituti.11 Tudi po Nemškem, Šleziji, Poljskem i. t. d. Jo razširljal ta red. Mnogo listov, ki so mu jih duhovni o tej zadevi pisali iz teh dežel, hrani se še v mestu Kapistranu.
Leta 1451 je vstanovil samostan blizu Dunaja. Skoraj gotovo je bil ta samostan jeden pervih, ki so ga imeli obser-Vantje po teh krajih. Bog je to delo Janeza Kapistrana tako ^agoslovil, piše neki zgodovinar, da je v kratkem času brojila ®ad 200 mož četa njih, ki so hiteli pod zastavo svetega Frančiška- Spet drugi samostan poleg Dunaja je vstanovil v Kloster-Oouburgu ; prošt in korarji so podarili k temu potrebno zemljišče.
Ko je prišel Janez Kapistran na Moravsko, je vstanovil tudi ^ Krnu frančiškanski samostan in posvetil cerkev na čast sv.
ernardinu Sijenskemu, ki je bil tedaj vže od cerkve razglasen Za svetnika. Na mestno obzidje je dal postaviti bandero, na ke-*ereni je bilo naslikano naj svetejše Jezusovo ime. Tudi je v Preroškem duhu zagotovil mesto, da ga sovražnik ne bo obvla-koliker časa bode videti to sveto ime na mestnem obzidji. zb°. v kateri je bival nekaj časa Janez Kapistran, spremenili 0 P°zneje v kapelico. Tudi po Štajerskem je vstanovil več samostanov. Zato je tudi papež Nikolaj V. leta 1452 pohvalil v polnem pismu (buli) Janeza Kapistrana, da je mnogo krivover-Cev pripeljal zopet v naročje katoliške cerkve, pa tudi povsod
— 76 —
vstanovil samostane, ki bodo močan jez krivovercem. —■ Vže na-slednje leto je moral Janez Kapistran prositi papeža, naj mu dovoli, da sme nove samostane vstanavljati ali pa zapuščene pre-vzeti, ker se je po Avstrijskem, Češkem, Moravskem oglasilo mnogo izobraženih mož, ki hočejo svetu slovo dati ter po vodilu sv. Frančiška živeti. Mej njimi je bilo nad 65 mašnikov. Za vse te pa nikaker ne zadostujejo vže ustanovljeni samostani. Papež Ni' kolaj V. rad Janezu Kapistranu dovoli, da sme povsod samostane vstanavljati in propale v oskerbovanje prevzeti.
Tudi še dalje po Nemškem je Janez Kapistran budil ljudi k pokori. Letopisec Sckedeli pravi v svojem letopisu k letnici 1452, da je prišel v Alemanijo redovnik iz Italije. Ime mu je bilo Janez; tudi je imel več sobratov sè seboj. Prehodili so več pokrajin, oznanjevaje božjo besedo. Saj so imeli pooblastilo od Nikolaja V., da smejo povsod pridigovati. Povsod je delal čudeže, ozdravljaje z molitvijo razne bolnike in betežnike. V Amber-gu je vstanovil samostan za svoje redovnike. Povsod pa, zlasti v Regensburgu, Nurnbergu in kjer koli je pridigoval, sežgali so na njegov svet prebivalci raznoverstno orodje, ki je služilo igram-Seveda nam manjka natančnih poročil.
Kako je po Poljskem razširjal red in kako slovesno so ga sprejeli, opisuje nam tajnik kardinala in škofa v Krakovem tako: „Dne 28. avgusta 1453 na praznik sv. Avguština, so prišli papeževi poslanci za Poljsko z Janezom Kapistranom v Krakovo. Ne le vsi redovniki, tudi vsa duhovščina mesta, mestni svetovavci in vse ljudstvo je šlo v sprevodu nasproti temu slavnemu možu-Več kaker sto oseb je stopilo v njegov red. Kardinal in škof je sezidal njegovim bratom samostan in cerkev, jo blagoslovil n» čast sv. Bernardinu dne 8. septembra, na praznik rojstva Marijinega. Toliko je bilo navdušenje in spoštovanje do tega čudnega moža, da ga je, poslovivšega se od mesta, zopet vse spremilo mej jokom iz mesta več ur daleč.“ — Od tega samostana so se observanti širili po Poljskem. — V Krakovem je bil Janez Kapistran od 28 avg. do 15. maja naslednjega leta. Cerkvica i11 samostan sta bila lesena. Pozneje so zidano postavili. Stopilo je v red mnogo veljavnih in učenih mož in visokošolcev. Za predstojnika samostanu, ki je brojil 80 redovnikov, je postavil P. Ladislava z Ogerskega. — Tudi v Varšavi je vstanovil samostan sv. Ane. Masovska vojvodinja Ana, ki je v Krakovem slišala njegove piidige in videla sv. moža, sezidala
— 77 —
Je samostan na svoje stroške. — Leta 1453 je vstanovil tudi v Olomuci samostan observantov. Že leta 1453 je Janez Kapistran tukaj pridigoval ; meščanje so izrazili željo, naj se na-Selé redovniki. Ko je prišel Janez Kapistran čez dve leti zopet oznanjevat božjo besedo, sezidali so samostan poleg mestnega obzidja. Stroške za cerkev in samostan so plačali meščanje.
Celjski grof Ulrik je podaril Janezu Kapistranu posestvo tudi v Encersdorfu (Enzersdorf), da postavi samostan. Ker so se Pa stavile razne zapreke redovnikom, prosili so Ka pistrana, naj jim dovoli zapustiti kraj. Svetnik jim to dovoli. Ali grof Ulrik v Pismu leta 1455 prosi Kapistrana, naj nikar tega ne stori, češ, Vse zapreke bode z božjo pomočjo sam odvernil ter branil redovnike pred nasprotniki. Tudi v Feldbergu in Judenburgu na Štajerskem je postavil samostane za observante. Janez Kapistran je bival na svojih potovanjih čestokrat v Judenburgu. To nam svetijo listi, ketere je pisal iz tega mesta.
Premišljevaje berzo razširjanje reda pod vodstvom Janeza ^apistrana, moramo se pač temu čuditi To pa še tem bolj, ker J'e imel mogočne in veljavne može za nasprotnike, ki so delali tta to, da se observantom vzame vsa prostost. S čem je zmagal Jauez Kapistran svoje nasprotnike? Vse orožje mu je bilo ter-dno zaupanje na moč Jezusovega najsvetejšega imena. — V Jelovem najsvetejšem imenu bodeš, dragi bravec, tudi ti premagal vse sovražnike, ki zalezujejo tvojo dušo. Ko te mami zapeljivi svet ali lastno poželenje, kliči na pomoč najsvetejše ime. Kotovo bodeš premagal svoje najhujše sovražnike, poželjivost me-Sai poželjivost oči in napuh življenja v najsvetejšem Jezusovem menu, pa tudi dosegel večno plačilo v nebesih.
Križ najbolji učenik.
Kako je to kaj priprostega ! Steber po koncu, drugi povprek ka imaš križ, negdaj najsramotnejše orodje, ali dandenes najzna-^nitiše znamenje. Križ vidiš povsod, kamerkoli se ozreš. Na te Sleda z visokega stolpa opominjajoč te, da edino ž njim moreš sVet premagati in v nebesa dospeti. Stopi v cerkev, zagledaš ga ZoPet na več mestih. Doma in na polju, pri bogatih in vbogih
— 78 —
najdeš to priprosto znamenje, ki obuja v človeškem sercu toliko žalostnih in veselih čutov. Tudi tedaj, ko mašnik kaj blagoslavlja, stori to sè znamenjem svetega križa.
Stopi v duhu, draga duša, tje v Jeruzalem in premišljaj nekoliko tisti strašni dogodek, ki se je tam veršil pred 1855 leti.
Tam na sramotnem lesu, mej dvema razbojnikoma, visi živ sè žreblji pribit v neizrekljivih bolečinah tvoj Zveličar in odrešenik celega sveta. Sveta kri njegova kaplje na zemljo. Udje vtripljejo in se zvijajo od bolečin. Trudna glava išče zastonj naslanjala. S kervjo in potom zalito oko ne vidi drugega, kaker največe žaljenje, okolu stoječo besno druhal, brez vsakega pomi' lovanja in sočutja. Uho ne čuti drugega, kaker psovanje in pre* klinjevanje. — On pa molči ter zdihne : „Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.“ — Tedaj na vse to on molči!
Stopi nekaj bliže križu. Ali vidiš tam še nekaj oseb, kete-rim žalost terga serce ? Vprašaj jih, kedo da so ? „ Jaz sem Ja' nez, križanega zvesti ljubeči učenec" — ti odgovori lep mladenič. — „Oh težko prenašam, to neizrečeno zgubo ! — Rad bi ter-pečemu pomagal — pa ne morem !“ „ Jaz sem Magdalena — ^ odgovori druga oseba — velika grešnica ; jaz sem zaslužila to kazen, a namestu mene terpi on — najnedolžniši ! “ — Kedo je pa še tista tretja oseba ? — Kako lepa — pa strašno žalostna je videti — zdi se ti, da je neka skoraj nebeška prikazen. — Kedo si ti „najlepša mej ženami", a tudi najžalostniša ? — „Jaz se® križanega mati !" — „Oh dovolj mi je ta odgovor, že razume® tvojo žalost." Ali kaj je vender storil tvoj sin, prežalostna matij da so ga tako strašno vmorili ? In kako moreš ti ta pogled pre' našati ?" — „Ne bom ti mnogo odgovarjala — ne morem ! Najnedolžniši je, kar jih je kedaj zemlja nosila. Storil ni nič hudega, pač pa neizmerno dobrega. On je Bog in človek. Tukaj je razpela gola hudobija in nevošljivost ! Jaz pa stojim tukaj, da % njim izpraznim čašo grenkosti." — Strašno! In še smeh okoli ! Groza ! Kje ste, o ljudje in poštenjaki, hitite da razpodimo i® poteptamo to divjo in nevsmiljeno zverinsko druhal, ki se terpe-čemu sinu in ž njim terpeči materi še smeje ! Kaj ni več usmiljenega serca na svetu ?
„ Oh pusti pusti, dragi otrok ! — odgovori mi Marija — saJ si tudi ti kriv, tudi za-te on terpi!" — „Kaj, tudi za-me?“ „Da, da vsim — celemu svetu nebo odpira." — Kristijan, tukaj
— 79 —
postoj in pomisli nekoliko, zdihuj, moli, in — uči s e. Tukaj P°d križem moreš se mnogo naučiti.
Križ, ta je bil svetnikom najlepši molitvena in premišlje-Vavna knjiga, pa tudi knjiga, kjer so največo modrost zajemali. Sveti Avguštin pravi : „Les visečega postal je stol učečega.“*) Titn pobožnim dušam je mnogokrat dovolj bilo pohiteti v pustinjo ter si posaditi v zemljo priprost križ, ki jim je vzbujal naj-slajše spomine in občutke.
Mej aposteljni je bil najbolj učen sv. Pavel, pa vender mu ni bila nič vsa učenost proti Kristusu križanemu, kaker sam pi-Korinčanom : „Mislil sem namreč, da mi ne gre kaj drugega Vedeti mej vami, kaker Jezusa Kristusa, in njega križanega." (I- Kor. 2, 2.) Sveti Auguštin se je učil v križu skušnjave prelagati : Vselej, keder sem v skušnjavah, zatečem se h križane-®u> — Jezus je bil zame križan — ta misel mi je najslajši tolažilo v največih bolečinah
Poglej nadalje svetega Frančiška Asiškega, s kako gorečnostjo objemlje on sveti križ, ter se uči pri njemu ljubezni, Pokorščine in vboštva.
Svetemu Bonaventuri je bil križ studenec najglobokejše u-^eHosti. Nekega dne ga vpraša sveti Tomaž Akvmski : „Povej nù vender, iz ketere knjige si se te bogate učenosti in sladke 2?ovornosti naučil ?“ Ljubeznjivo in navdušeno mu pokaže sv. Bonaventura križ in Križanega na njem, ter mu reče : „Tukaj Je studenec, iz keterega zajemljem svojo učenost ! Iz te knjige Se učim (spoznavati) Jezusa in sicer Jezusa križanega.41
Neki pobožen romar pripoveduje, kako je negdaj sveti Jeznim križ goreče objemal Slišal ga je zdihovati in jokati. Učil se Je pod križem velikili čednosti. Govoril je :
O kolika pokorščina visi na križu ! — Sonce se sra-^uje, skriva se in pravi : „ Jezus Kristus, jaz sem mislilo, da sem Pokorno, ker vsaki dan svet razsvetljujem, ali pokorščina na kri-^ ure je prekosila.41
O kolika ponižnost visi na križu ! — Zemlja se trese ln pravi : „Mislila sem, Bog zna v kaki globočini ležim ; ali tre-Sem se zavoljo prevelike ponižnosti, ketera se na križu ponižuje.11
O kolika ljubezen visi na križu ! — Pregrinjalo v temenu se terga in pravi : „Pač sem mislilo, da zakrivam veli-
*) Lignum pondentia factum est cathedra docenti».
— 80 —
ko ljubezen v skrinji zaveze na milostnem stolu v šotoru ; ali tergam se, ker na križu kervavi veča, da največa ljubezen.“
O kako neizrekljiva poterpežljivost visi na križu 1 — Grobi se odpirajo, mertvi se prebujajo ter dohajajo v Jeruzalem milo zdihujoč : ,0, mi mertvi smo oživeli, ker ste vi življenje na križu vmorili.11
O gorje, gorje! Skale se gibljejo in pokajo ter obžalujejo Boga, svojega Gospoda ! — Moje s e r c e pa je mnogo terje, inr oh! neče spoznati — tolike pokorščine, tolike ponižnosti, tolike ljubezni, tolike poterpežljivosti in tolikih bolečin mojega ljubega Gospoda Jezusa Kristusa, edinorojenega Sinu božjega, mojega Zveličarja in blažitelja.	P. —n—n.
O pravi pobožnosti.
Naša naloga je, da z božjo pomočjo k pravi pobožnosti spodbujamo in v njej poterjujemo dobre kristijane sploh, zlasti pa ude tretjega reda svetega Frančiška. Zdi se nam torej primerno, da tudi o pobožnosti sami kaj spregovorimo.
Pobožnost, keder je prava, po svoji veljavi in imenitnosti daleč presega vse druge čednosti. Zato jo hudobni in nespametni posvetnjaki tolikanj zasmehujejo in zbadajo, modri in pa' metni ljudje pa so jo zmirom občudovali in visoko čislali. Ali vender moramo priznati, da število njih, ki se pobožnosti vdajo, nikaker ni primerno njeni visokosti. Je jih sicer nekaj, toda malo, kaj malo, tacih oseb, ki zares in po pravici zaslužijo ime* novati se pobožne in bogoljubne. Kaker je svet poln prebivavcev, ki so samo po imenu kristijani, tako ima tudi kerščanska pobožnost obilno nasledovavcev, ki so samo po imenu pobožni. Pokazali bomo tu našim bralcem bistvo in lastnosti prave pobožnosti, da jo bodo znali iskati, ako je še nimajo ; pa tudi njeno visoko ceno in imenitnost, da se je ne bodo sramovali, ampak jo čislali in v časti imeli.
Bistvo prave pobožnosti je, Bogu služiti. Že iz tega samega lahko razvidimo, kakošne lastnosti mora imeti pobožnost, da se more po pravici prava in resnična pobožnost imenovati-Kedor je zares pobožen in bogoljuben, on si bo prizadeval vse natančno izpolnjevati, kar se vjema z božjo voljo.
— 81 —
Človek, ki se posveti bogoljubnemu življenju, se mora vselej in povsod in v vseh rečeh popolnoma podvreči volji božji, volji tistega, keteremu služi. To je prave pobožnosti perva lastnost. Toda, koliko je oseb, ki se imenujejo pobožne in bogo-ljubne, pa se na to prevažno stvar kaj malo ali skoi-aj nič ne ozirajo ! Ali zato ta odvisnost od božje volje še ni nepotrebna lastnost prave bogoljubnosti. Od te dolžnosti se ne more nihče oprostiti, kedor koli želi v resnici pobožen biti in zares Bogu služiti. Kako moreš reči, da želiš pobožen biti, to je, da želiš Bogu služiti, ako se ne maraš podvreči božji volji? Kaj pa se pravi drugemu služiti, kaker delati po volji druzega ? Mislimo si človeka, ki se drugemu v službo izroča, pa si prideržuje pravico, ravnati se v vsem po svoji volji, rekoč : Pripravljen sem ti služiti, ali to si izgovorim, da bom delal zmirom po svoji, a ne po tvoji volji. Mari ne bi bilo to čudno in smešno? Ravno tako čudne pobožnosti in ravno tako smešnega bogoslužja bi iskal, kedor se ne bi nič zmenil za to, kar Bog hoče. Kaj pa Bog koče od nas ? Bog hoče natančno izpolnjevanje svojih zapovedi. „Ti zapoveduješ tvoje postave natanko izpolnjevati“. Tako je klical prerok David, in ta zapoved božja še zdaj Velja, ravno tako, kaker za časa kralja Davida. Zelo se tedaj »rotijo osebe, ki se štejejo mej pobožne, pri vsem tem pa se ne koje prestopati božje postave. Ali žalibog, koliko jih je tacih ! Tako Bog zapoveduje ponižnost in krotkost ; ali pri tako imenovanih pobožnih dušah ni nič tako navadnega, kaker ničemerno Povzdigovanje in ošabno bahanje, jeza in meržnja. Bog hoče, da se moramo ljubiti mej seboj, da moramo poterpežljivo in mirno prenašati drug druzega slabosti ; ali kolikokrat se godernja nad svojim bližnjim, kako prevzetno, kako nevsmiljeno se pre-sojuje njegovo obnašanje ! Kje je tu izpolnjevanje te božje postave? Bog tirja, da naj spoznavamo v poveljih in ukazih svojih predstojnikov njegova lastna povelja in njegove ukaze; ali take bogoljubne duše, kako rade se jim ustavljajo ter jih prestopajo, misleče, da same vse boljše razumejo. Bog zahteva, da naj nosimo svoj križ za njim v zatajevanji samega sebe in v spokornosti; ali kako pogostoma vidimo osebe, ki so se bogoljubnosti posvetile, da sè vso skerbjo iščejo dobrot in zložnosti sedanjega življenja, zatajevanje samega sebe pa zanemarjajo. Pa žo enkrat rečemo, da taki se jako motijo. Oni mislijo, da so pobožni, pa temu ni tako. Kaj jim pomaga, če odblebetajo mno-
— 82 —
ge molitve in molitvice, ako pri tem prezirajo glavne reči, ki jih zahteva prava pobožnost, ako se ne podveržejo božji volji in ne izpolnjujejo božje postave ?
Nikar naj se ne reče : Taki predstopki, ki so pri bogo-ljubnih dušah tako navadni, sami na sebi niso tako veliki. Nič za to ! Prestopki so vender le prestopki, in to je zadosti. Ke-dor se jih ne varuje, ne izpolnjuje božje volje; pri njem že per-ve lastnosti prave pobožnosti manjka. Mali prestopki so, praviš. Ali se pa more po pravici imenovati dober hlapec, kedor vsaki hip, če tudi v malih rečeh, prestopi voljo svojega gospodarja in ga pri vsaki priložnosti tako žali ? Jezus Kristus imenuje dobrega in zvestega hlapca ne tistega, ki skuša samo v imenitni-ših zadevah vbogati svojega gospoda, ampak ki mu je zvest tudi v malih, neznatnih rečeh. Samo takemu obeta veselje svojega nebeškega kraljestva : „Dobri in zvesti hlapec, ker si bil v malem zvest, postavil te bom čez veliko ; pojdi v veselje svojega Gospoda !“
Neketeri so tako navezani na pobožne vaje, ketere so si sami izvolili po svoji lastni volji, da zavoljo njih zanemarjajo opravila svoje službe in dolžnosti svojega stanu, ketere jim je sam Bog naložil. Tudi ti ne zaslužijo imena zvestih hlapcev. To naj si globoko v spomin vtisnejo tiste osebe, ki mislijo, da bi grešile, ako bi po okoliščinah prisiljene opustile ketero svojih pobožnih vaj, nič jih pa vest ne peče, ako s tim dražijo in jezijo svojega moža ali koga druzega svojih domačih, kalijo družinski mir, opuščajo in zanemarjajo dolžnosti svojega stann. Slavno znani učitelj pravega bogoljubnega življenja, sveti Frančišek Sa-lezij, takole uči pobožne duše : „Vaša pobožnost ne bodi nikomer neprijetna, nadležna, zoperna, ampak ponižno in z ljubezenjo se vdajte v voljo druzih v vseh rečeh, ki niso božji postavi nasprotne. Za cerkev in za pobožna dela ne obračajte več časa, kaker okoliščine pripuščajo, da pri tem svojih domačih opravil ne zanemarite. Ne bodite krive, da bi zavoljo vas mermral ali mož ali kedo drugi v hiši. Celò sveto obhajilo si odrecite, ke-der vidite, da jim je to zoperno“. Pobožne vaje so same na sebi sicer prav dobre, pa le, dokler ne ovirajo druzih dolžnosti, zlasti dolžnosti svojega stanu.
Izpolnjevanje tega, kar Bog zapoveduje, je tedaj neobhodno potrebno za vsacega, kedor koli hodi v šolo kerščanske pobožnosti. Pa to še ni vse. Bog je naš Gospod, pa je tudi naš Oče,
— 83 —
ki nas neskončno ljubi. Koliko je že storil in še stori iz ljubezni do nas ! Nihče ne more prešteti preobilnih dobrot, ki nam jih je že podelil in ki nam jih še deli. Nihče ne more preceniti njegove neizmerne dobrote in njegove neskončne ljubezni do nas. Obnašajmo se tudi mi proti njemu tako ! Ne služimo mu kaker najeti hlapci, da bi izpolnjevali samo to, kar nam strogo in pod kazenjo zapoveduje, ampak služimo mu iz ljubezni. Služabnik, keteri ljubi svojega gospodarja, ne stori samo tega, kar mu njegov gospodar ostro in strogo zapoveduje, on skuša tudi v družili rečeh se mu prikupiti. Tudi dober služabnik božji ni še zadovoljen, keder je izpolnil vse, kar Bog zapoveduje, on si bo Prizadeval Bogu vstreči še v marisiketeri drugi reči, ki jo Bog naravnost ne tirja od njega. Tako je Bogu kaj ljubo in sprejme kaker sebi storjeno to, kar storimo revnim, zapuščenim, bolnim iz ljubezni do njega. Kaj prijetno mu je, ako kedo iz ljubezni do njega svojo voljo zataji tudi takrat, keder bi jo mogel brez naj manjšega greha izpolniti. Njemu se dopada, ako radi prihajamo v cerkev, ako se vdeležujemo svete maše, prejemljemo svete zakramente, poslušamo božjo besedo, tudi keder nas nobena reč k temu ne veže, samo da nas druge dolžnosti ne odvračajo. Rad, neskončno rad, nas vidi pred svojim tabernakeljnom, kjer prebiva on, naša sprava in naša ljubezen, ako se ogrevamo tam pri ognju njegove ljubezni, ako sè solzami resnične pokore in serčnega kesanja zadostujemo za grehe svoje in družili ljudi, s keterimi se dan na dan in v tako obilni meri nevsmiljeno rani njegovo presveto Serce. Všeč mu je, ako premišljujemo njegove svete lastnosti, njegovo neskončno ljubezen, njegove neštevilne dobrote, večno prihodnost naše duše, to je, neizmerno in neomejeno slavo, ketero je pripravil svojim zvestim služabnikom v nebeškem kraljestvu, pa strašne kazni v peklenskem ognju, v ke-tere bo obsodila njegova ostra pravičnost nepoboljšane grešnike. Veselje ima nad tistim, ki po svojih okoliščinah in po svojem stanu pripomore k temu, da se vedno bolj razširja pravo češče-nje njegovega presvetega Imena in povikšuje njegova sveta cerkev na zemlji. V resnici pobožni ve, da vseh teh in druzih enacih reči Bog naravnost ne zapoveduje, vender jih ne bo opuščal, keder bo imel priložnost, ž njimi izkazati svojo ljubezen do Roga in mu s tim veselje delati. Pa mirno in tiho bo opravljal taka dela pobožnosti, brez nepotrebnega strahu in prazne boječ-nost; tudi se ne bo žalostil, keder do tacili vaj ne bo imel prilike.
— 84 —
Bistvo prave pobožnosti, kaker smo rekli, obstoji v tem, da se Bogu služi. Zvesti služabnik, keteri svojemu gospodarju iz ljubezni služi, opravlja svojo službo z veseljem in natančno. Bavno tako pravemu služabniku božjemu, to je resnično pobožnemu človeku, ne bo še zadosti, ako izpolni vse, kar Bog zapoveduje in kar je njemu dopadljivo, on bo to opravljal tudi veselo in natančno. Pomislimo samo, kedo da je tisti, komer služimo. Je Bog neskončnega in neizmernega veličanstva, keteremu se sè strahom in trepetom vklanjajo naj viši duhovi nebeški ; je pa tudi naš Gospod in ljubezni polni Oče od keterega pride vse, kar smo in kar imamo. In kako mu služi večina ljudi, tudi tacili, ki se hočejo pobožnim prištevati ! Častijo ga, pa brez vsega spoštovanja, in kedo ve, kje so takrat njihove misli ? Obnašajo se pri svojih molitvah tako, kaker se ne bi upali in ne bi smeli obnašati še pred kakim človekom. Pri naj lepši molitvi, pri naj svetejšem opravilu so razmišljeni in raztreseni, njihov duh se peča z druzimi rečmi. Nakladajo si cele verste molitev, opravljajo jih pa tako, da ni ničemer podobno. More biti še izgovarjajo besede iz keterih so sestavljene, ako jih polovico ne pogoltnejo, odklepečejo jih pa samo na koncu jezika, serce nič ne ve za to. Nekedaj je mislilo izraeljsko ljudstvo, da obstoji češčenje božje samo v zunanjem, samo v besedah, pa Bog se je pritožil čezenj rekoč : „To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo serce pa je daleč od mene.“ Mislimo, da Bog se mora po pravici pritožiti tudi čez take nemarne svoje častivce. Saj cena in zasluženje našega djanja ne obstoji v tem, kar je zunanjega na njem, ampak v notranjem nagibu, iz keterega prihaja. Ako nas živa vera in resnična ljubezen ne nagibljete k pobožnim vajam, kakošuo ceno morajo potem imeti pred Bogom? Bog gleda v serce, in kjer vidi, da ne pridejo od serca, jih ne sprejme in se ne zmeni za tistega, ki jih opravlja. Da, celo svoje prekletstvo izreka nad tistimi, ki nemarno opravljajo, kar spada k službi njegovi. Tako namreč govori Gospod po svojem preroku Izaiji : „Preklet bodi, kedor opravlja delo božje nemarno!14 In po pravici, zakaj na tak način ravnajo nezvesti in malopridni hlapci, ki nimajo nič ljubezni do svojega gospoda. Mi pa bodimo dobri in zvesti služabniki božji, in prizadevajmo si, da bomo vse, kar se tiče službe njegove, opravljali skerbno, marljivo in popolnoma, koli-ker je naj več mogoče. To tirja neskončno veličanstvo našega Očeta, in tako se tudi spodobi. Ne bodimo leni in nemarni in
— 85 —
poveršni, kaker tisti, ki prisiljeno služijo. Terdna vera in goreča ljubezen naj navdušujejo vsa naša djanja. To so naj izdat-ftejši pripomočki in naj mogočnejša sredstva, da se hrabro odločimo, sè svetim življenjem Bogu služiti, in da v pravi pobožnosti in bogoljubnosti do konca stanovitni ostanemo.
Po tem, kar smo do zdaj rekli, pač ni posebna težava, zares pobožen biti. to je, vselej natančno izpolnjevati, kar Bog zapoveduje, in o priložnosti tudi to z veseljem storiti, kar je njemu dopadljivo. In vender jih je tako malo resnično pobožnih ! Od kod neki to pride ? Od tod, ker se preveč posluša, kaj svet govori. Pobožnost in svet ne gresta skupaj, sta si nasprotna. Svet pobožnosti ne more terpeti, neprenehoma jo obrekuje in čer-ni pred ljudmi. On pravi, da pobožnost je neumnost; da človek, keteri pobožno živi, samega sebe ponižuje in 2 o- m e t u j e, da pobožnost stori človeka čemernega in otožnega. Skušnja pa nas uči, da tako govorjenje ima neko skrito, pa veliko moč v sebi. Človek, ki ga posluša, dobi namreč, sam ne ve, kedaj in kako, tako zamerzo do pobožnosti in do vsega, kar je v dotiki ž njo, da se vsacega pobožnega djanja Pred ljudmi sramuje. Ali to je velika krivica, ki se dela pobožnosti, in kedor tako govori ali tako govoi’jenje posluša, jasno kaže, da ne pozna pobožnosti. Pametni ljudje — žalibog, da jih jo premalo ! — se za take krive sodbe sveta prav nič ne zmesjo. Oni vejo, kaj da je svet. Kako more on soditi o duhovnih rečeh, ko je ves zamotan in zateleban v zemeljske in mesene reči? Da pa vender ne bo keterega naših bralcev premotil in °d poti pobožnosti odvernil, jim bomo pokazali, da to, kar svet govori, je lažnjivo obrekovanje, da je pa pobožnost vse časti in Vsega čislanja vredna.
Svet pravi : Pobožnost je neumnost; pobožnost Je za priproste, pa ne za olikane ; le nespametni morejo hoditi P° njenih stezah. Po tem takem je neumno in smešno Bogu služiti in vse, kar je s tim v zvezi ; tega bi se moral človek sramovati. Tako sodi svet. Nas pa Bog varuj tacili brezbožnih misli ! Koliker višji je po svojem stanu tisti, komer se služi, toliko častnejše in imenitnejše je mu služiti. Na kakošen način more biti torej pobožnost neumnost? Posvetnjaki ! Ali marine štejete sebi v čast, ako vam je dano služiti imenitnim osebam? Toda kaj so tudi naj odličnejši mogočnjaki na zemlji v primeri 8 Tistim, keteremu služiti žele in si prizadevajo pobožne duše ?
— 86 —
Kaj so proti Bogu vse oblasti, vsi kralji in vladarji ? Naj se le posmehuje svet pobožnosti, naj zaničuje in zasramuje pobožne ljudi, naj se norčuje ž njih; pobožnost pri vsem tem daleč preseže vse karkoli se more na svetu častitljivo in veliko imenovati. To mora priznati vsaki, kedor hoče pametno in pošteno in nepristransko soditi. Zakaj pobožen biti se pravi služiti, toda ne vbogemu človeku, ki je vsakoverstnim slabostim podveržen, ka-ker mi, ne keteri si bodi stvari na zemlji, ampak služiti samemu večnemu, neskončnemu in neizmernemu Bogu, Kralju vseh kraljev, Gospodu vseh gospodov, Stvarniku vidnih in nevidnih reči, Njemu, od keterega prihaja vsaka velikost in vsaka dobrota. Ko je bil sveti Janez v tretje nebo zamaknjen, je gledal skrivnosti večne slave. On pripoveduje, da je videl tam brezštevilno množico angeljev in izveličanih, ki so ležali na svojih obrazih pred tronom božjim in klicali : „Blagoslov in slava in modrost in zahvala, čast, serčnost in krepost Bogu našemu na veke vekov !“ O duše, ki v pobožnosti in bogoslužnosti nahajate svoje največe veselje, ali se mari vaše opravilo v bistvu razloči od opravila nebeščanov ? Zares, ve niste več udje le človeške družine, marveč spadate v presrečno in preblaženo nebeško družino. Ptujke ste na tem svetu ; tukaj je samo vaše telo, vaš duh pa je tam gori nad zemljo, nad zvezdami, nad nebesom pri svetih angeljih in izveličanih, pred tronom Večnega. In svet se prederzne vas zaničevati. vas nespametne imenovati? Še želeti bi si moral vaše prevzvišene nespameti, ki vas oblažuje, vas povzdiguje in približuje modrosti izveličanih.
Nadalje pravi svet : Kedor pobožno živi, samega sebe ponižuje in zametuje. Da je popolnoma nespametno tako govorjenje, je zadosti razvidno že iz tega, kar je bilo do zdaj rečeno. Vender poglejmo natančneje, pa bomo videli, da ta puščica, s ketero se tako rado sti’elja proti pobožnim, navadno obrekovalce same zadeva. Pomislimo samo: kaj pa je, kar človeka povzdiguje ali ponižuje ? Splošno priznana resnica je, da človeka ali blaži in povzdiguje, ali pa nečasti in ponižuje to, s čemer se naj bolj pečajo duševne zmožnosti njegove. Stvari na zemlji, ki jih sè svojimi počutki spoznavamo, spadajo v naj nižjo versto; brez primere višje so duhovne reči, ke-tere z našimi počutki niso v nikakeršni dotiki. Koliker bolj se človek peča sè zemeljskimi, minljivimi rečmi, toliko bolj se ponižuje in zametuje ; nasproti pa, koliker bolj se od zemeljskega
— 87 —
obrača k nadzemeljskemu, neminljivemu, toliko bolj se blaži in povzdiguje. To je vsakemu jasno. Poglejmo otroke tega sveta, ki so sami pri sebi tako plemeniti, ki se bojijo, da se s pobožnostjo ne bi oskrunili in omadeževali. S kakošne verste rečmi si belijo glave ? Za kaj se neprestano trudijo in potijo, kaker Za malo vredne zemeljske malenkosti in drobtinice ? Veselice, Pojedine, plesi, igre, ljubovanje, slavohlepnost, kupčija, dobičkarja, te in enake reči so jim čez vse, za to se trudijo noč in dan, okoli tega se sučejo vse njihove misli in želje, vse njihovo dja-nje in nehanje ; do kaj višjega se njihov duh nigdar ne povzdigne.
S kakošno pravico more svet pobožnost obsoditi, da človeka ponižuje in zametuje ? Svet je tisti, slepi svet sè svojimi nazori in načeli, ki človeški duh ponižuje, ker njegovim plemenitim in vzvišenim zmožnostim odkazuje delokrog v naj nižjih stvareh, ke-tere so daleč pod njim. Nasproti pa so pobožni do dobrega prepričani, da so na zemlji samo popotniki, in zato se po zemeljskih rečeh samo toliko ozirajo, koliker jim je potreba za sedanje življenje, njihove misli pa in želje, njihovo zdihovanje in hrepenenje je vse drugje. — Kje ? — Pri Bogu samem, pri neskončni dobroti in pri nezmotljivih obljubah njegovega kraljestva. Njihova pobožnost jih brez primere visoko povzdiguje nad otroke sveta, dela jih kralje stvarjenja, angelje na zemlji. Oni hrepenijo po pravi velikosti, ker si prizadevajo, da bi dosegli svoj cilj in konec, keteri je Bog sam. Svet pri vsem tem ne bo nehal jih grajati in zaničevati, zmirom bo še vpil. da njihovo življenje je sužnjost. Toda blažena taka sužnjost, ki dušo izterga iz oblasti ničemernega sveta in jo podverže Bogu, ki je neomejena Prostost ; blažena in presrečna sužnjost, ketera daje duši tisto Modrost, ki je svet ne pozna, modrost, ki je nevsahljiv studenec večnih resnic, modrost, ki jo Bog v obilni meri deli vsem, ki ga ljubijo in mu zvesto služijo. Ta sužnjost pelje k popolni prostosti. Saj ravno takrat je človek popolnoma prost, keder ga nič ne ovira v hrepenenji po tem, kar je resnično in dobro. Tako Prostost omenja Jezus Kristus, ko govori pri svetem Janezu : »Ako boste izpolnjevali moje besede, boste moji pravi učenci in hoste spoznali resnico in resnica vas bo oprostila." To tedaj je Veliki razloček mej pobožnostjo in posvetnostjo : pobožnost duha Povzdiguje k sladkemu spoznavanju resnice in ga dela sposobnega in zmožnega za dobra dela, posvetnjaki pa mislijo, da so
— 88 —
prosti, pa živijo v terdi sužnjosti svojih lastnih počutkov in posvetnih ničemernosti.
Koliko pa velja slednjič, tista sodba sveta, ki jo tako rad izreka nad pobožnimi dušami, da namreč svoje dni preživijo v vedni otožnosti in če m črnosti? Tudi to je krivično obrekovanje in očitna zmota, kaker se lahko prepričamo. Kaj ? Bogu zares služiti, to da stori človeka čemernega in otožnega? Svetu služiti, da, služiti svojemu mesu, služiti svojemu poželenju, kaker delajo nasledovavci sveta, to vzbuja čemernost in otožnost. To pričajo posvetnjaki sami. Saj zmirom govorijo o goljufijah in sleparijah, saj se zmirom tožijo, da so revni in nesrečni. Ali vse drugače je pri tistih, ki v resnici Bogu služijo, ki so se Njemu popolnoma izročili. Večna Modrost pravi, da „občevanje ž njo nima grenkosti in življenje ž njo ne otožnosti, ampak veselje in radost41. In kako se ne bi veselila duša svoje sreče, da sme Bogu služiti? Saj je Bog njen zaželeni cilj in konec, njeno vse; saj v njem najde vso dobroto in vse zaklade, ki morajo razveseliti človeškega duha. „Oj, kako sladak je Gospod njim, keteri se ga bojijo !“ tako je klical uže kraljevi prerok. Ako ne verujete, poskušajte in sami se boste prepričali, kake prijetnosti da vživa duša, ketera se vso njemu vda. „Pokusite in poglejte, kako sladak je Gospod.44 To nam pričajo vsi sveti spokorniki. Dokler so služili grehu, pri vseh posvetnih veselicah niso mogli najti nikjer miru in pokoja, nikjer zadovoljnosti ; ke-der pa so se Boga oklenili, od tistega časa so bili srečni in serčno veseli, celo v naj ostrejši spokornosti. To nam pričajo vsi svetniki božji, to nam pričajo vsi zvesti služabniki božji. Z mirom in sè sladkostjo je napolnjeno njihovo srce, veselje in zadovoljnost se jim bere iz njihovega obličja, in to tudi v naj večem siromaštvu in pomanjkanju, v najhujšem terpljenji in preganjanji-Toda nikar se temu ne čudimo, da svet pobožne miluje in jih nesrečne imenuje. On pozna samo tisto prazno in pomanjkljivo veselje, ki ga daje kratko vživanje pozemeljskih dobrot, pravega notranjega veselja pa, keterega se vdeležujejo otroci božji, tega on ne pozna, Boga, ki je naj veča in neskončna dobrota
Ostanimo torej zvesti in stanovitni v službi božji. Ta trud nam bo Bog obilno poplačal. Dal nam bo vže tu na zemlji pred-okus tiste večne in nepopisljive blaženosti, ki jo vživajo njegovi izvoljeni v nebeškem kraljestvu pred njegovim obličjem. O zares presrečna duša, ketera Bogu zvesto služi in se ne da pre-
— 89 —
motiti slepemu in goljufivemu svetu. Ona ima sama v sebi zastavo neminljive in neskončne sreče, ketera je čaka na onem svetu v svetih nebesih. V psalmih je pisano, da tam „bo Bog napajal duše z mogočnostjo svoje hiše in piti jim bo dajal iz studenca svojih radosti. “	P. E. T.
Ž»
Sveto obhajilo.
(- A. -)
I. Dobrote sv. obhajila.
(Konec.)
3.	Ako bi vedno delal po noči in po dnevi, po zimi in po leti in zraven bi se še odpovedal vsaki hrani, kaj bi bilo s teboj ? To lahko vganem, praviš, vmerl bi, ker bi mi moči vedno bolj pešale in ves oslabljen bi vmerl tudi od lakote. Glej, ravno taka se godi s tvojo dušo. Koliko opravkov in skerbi imaš, veš bolje, ko jaz ; imaš in delaš si jih tudi nepotrebne. Telesni o-pravki in vsakdanje skerbi ti jemljejo čas, da ne moreš kaker bi moral in hotel opravljati svojih dušnih dolžnosti. Te skerbi ti hodijo vedno po glavi in obračajo te na druge reči ter nisi več zbran, temuč raztresen in razmišljen. In te vsakdanje skerbi ti trudijo dušo tako, kaker ročno delo telo, in ako ji ne daješ potrebne hrane, bo hirala in na zadnje vmerla v smertnem grehu. Dušna hrana je kaker dobro veš, posebno sveto obhajilo. Sveto obhajilo hrani, in krepča dušno življenje, ki obstoji v posvečujoči milosti božji. To posvečujočo milost božjo prejme kristijan pri svetem kerstu, .in ako jo zgubi, v zakramentu svete pokore. Drugih pet zakramentov pa imenujemo zakramente živih, ker mora biti živ na duši, to je posvečujočo milost božjo mora že imeti, gdor jih hoče vredno prejeti. Zato zakramenti sv. birme, Poslednjega olja, mašniškega posvečevanja, sv. zakona in posebno zakrament presv. rešnjega Telesa množijo milost božjo. Pravim, posebno presveto rešnje Telo, ker prejmemo v tem zakramentu Jezusa samega. Jezus sam pride k nam in v nas, da nam množi milost božjo. Ako delijo kralji in cesarji sami dari mej vboge, dajo več, kaker če naročijo in zročijo te dari svojim postrežnikom. V zakramentu presvetega rešnjega Telesa deli
— 90 —
tudi Jezus sam svoje milosti in dobrote obilno in s polno roko. Sveto obhajilo tedaj množi dušno življenje in sicer po meri in obilnosti milosti božjih, ketere dobiva duša z nova v vsakem svetem obhajilu.
4.	Četerto dobroto prejema kristijan iz svetega obhajila, ko mu širi dušno življenje z duhovnim veseljem. Sv. Tomaž Ak-vinski pravi, da je ta zakrament duhovna jed, ketera ima v sebi dejansko veselje. S temi besedami hoče reči, da pušča sv. obhajilo v kristijanu, ki vredno prejme presveto rešnje Telo, neko veselje in nagnenje, kaker pušča naša vsakdanja jed slast jeziku, da nam diši. Sveti Peter apostolj piše spreobernjenim judom o tej sladkosti : rAko ste le pokusili, kako sladak je Gospod. “ 1. Petr. 2, 3. Če hodiš, dragi bralec, k popoldanski službi božji, si gotovo vže večkrat slišal duhovnika, ki so zapeli ali pa glasno rekli : »Kruh z nebes si jim dodelil11, in pevci so odpeli, ali ste pa vsi odgovorili: „ki ima vse sladkosti v sebi*. Glej, tudi te besede naj te spominjajo sladkosti presvetega rešnjega Telesa. Vse sladkosti ima v sebi preš v. rešnje Telo, več ko mana, ke-tero so jedli izraeljci v puščavi. Ta mana je imela razne okuse, pa vender ne vseh, ker niso bili zadovoljni ž njo in so se vedno spominjali mesa in čebule, ki so jo vživali v Egiptu. Nebeška mana pa, presv. rešnje Telo, dela, da so duše, ki jo pobožno in dobro pripravljene prejemajo, resnično tako vesele in zadovoljne, da se jim studi vsako drugo posvetno veselje. Tega notranjega veselja, te sladkosti, ketero vživa duša po svetem obhajilu, ne more nihče ne popisati, ne razložiti, ako je sam ne vživa. Učitelji duhovnega življenja pravijo, da se zgodi neketere krati, da okusi duša to sladkost in duhovno veselje tudi s telesnimi občutki. Osebe pa, ki so res občutile s telesnimi občutki to sladkost, pravijo, da je ne morejo primerjati ne sè sladkim mlekom, ne z medom, ne z mano, ne z drugo še tako sladko jedjo in pijačo. Nadalje pravijo, da ima ta nebeška mana tako prijeten duh, da pred njo nima nobene vonjave ne prijetno dišeča vijolica, ne lilija, ne timijan in vse druge dišeče cvetlice. Porečeš jaz pa nisem še okusil te sladkosti in vonjave, kako je to ? Ako ne pušča vedno sveto obhajilo duši in še veliko manj telesu te sladkosti, prijetnosti in vonjave, vender čuti duša, ki se dobro pripravlja za sveto obhajilo, v sebi notranji mir, neko nebeško luč, ki jo lazsvetljuje, da spozna, kaj je dobro in kaj je slabo j kaj je Bogu všeč in kaj mu je zoperno. Taka duša čuti v sebi
— 91 —
dalje nagnenje do čednosti, v keterih se po svetem obhajilu laglje vadi, in tako napreduje v popolnosti.
Naštel sem ti zdaj, bogoljubni bralec, čvetero dobrot, ki jih moreš zajemati iz svetega obhajila v svoje posvečenje. Sveto obhajilo namreč, kaker uči sv Tomaž Akvinski, hrani naše dušno življenje, podi od nas dušne nasprotnike, množi in širi duši njeno življenje. Sveto obhajilo tedaj spopolnjuje dušno življenje pobožnega kristijana. To moreš videti pri svetnikih in svetnicah božjih. Ti in vsi drugi kristijani, ki se zdaj veselijo v nebesih, so prejemali tu naštete in še veliko drugih dušnih in telesnih dobrot iz svetega obhajila. Ako se jih hočeš vdeleževati tudi ti, pa se moraš pripravljati za sveto obhajilo koliker le mo-reš dobro ; o tem hočem govoriti v drugem odstavku.
Cvetlice iz puščave.
(Po Kr. Šmidu P. H. M.)
Nesebičnost in zadovoljnost.
Cesar Konštantin priporoči enega izmed svojih najljubših Prijateljev, ki je bil hudo bolan, in nad keterim so obupali zdrav-uiki, pobožni molitvi svetega Hilarija. Bolnik ozdravi, ter pošlje svetemu možu deset funtov zlata v darilo. Toda Hilarij ne sprejme zlata. Cesarskemu poslancu pokaže ječmenov kruh in dene : »Kedor more biti zadovoljen s tako jedjo, onemu gruča zlata ni Več ko gruča persti. Povej cesarju, da se zahvaljujem za njegovo dobrotljivost, in da ga prosim, naj zlato razdeli vbogim.44
Tudi dovoljene veselice si odrekaj.
Opat Helen je šel mimo starega votlega drevesa, v keterem s° se bile naselile čebele. Med je lepo dišal, in dobremu opatu Se je vzbujala želja, da bi okusil medu. Pripravlja se, da bi odlomil nekaj plasti, pa reče samemu sebi : «Beži od mene, po-^ljivost!" — «Vender, ljubi oče44, izpregovori učenec, ki ga je spremljal, „je li kaj hudega med jesti ?“ „Ni nič hudega14, odgovori opat. «Toda grešno bi bilo in pa gerdo, da bi moža vladala poželjivost, namestu da bi on njo krotil.44 Modro je, da se
— 92 —
odpoveduješ dovoljenim veselicam, da moreš tim lažje premagovati nedovoljeno naslajevanje.
Jed trojega okusa.
„Ljubi bratje !“ reče nekoč pobožen opat pri mizi, „dajte, da vam povem sanje, ki sem jih imel nocoj. Sedel sem s tremi brati pri večerji. V ustih pervega je bil ječmenov kruh med ; v ustih drugega je bil, kar je ; v ustih tretjega pa se je izpremenil v pelin. Od kod je to, da ima eden ter isti kruh trojen okus ?“ Bratje niso znali tolmačiti sanj, pa so molčali. Naposled dene opat : „Pervi je vžival svoj košček kruha hvaležno in pobožno ; drugi ga je jedel malomarno, brez misli na Boga ; tretji ga je grizel z notranjo nezadovoljnostjo, s tihim mermranjem." Zadovoljnost in pobožna hvaležnost do Boga nam oslaja vsaki okus. Nezadovoljnost in nehvaležnost do Boga, pa nam greni vsako veselje v življenju. Bogoljubnost sè zadovoljnostjo je velik dobiček.
Kaj je treba k pravemu postu.
Opat Janez je obiskal samotarce v puščavi, da bi videl in se prepričal, koliko so napredovali v kerščanski popolnosti. Ko pride k puščavniku Resiju, ki je v puščavi prebil že štirideset let, in ki nigdar ni jedel, preden ni solnce zašlo, pravi puščav-nik : „Sonce, ki vse razsvetljuje, mene nikoli ni videlo, da jem.“ V teh besedah je bilo nekaj samolastne dopadljivosti. Zato odgovori opat Janez : „In mene nikoli ni videlo, da bi bil jezen.“ — Ni dosti, da se nekaj časa zderžuješ jedi ; treba je, da se vselej zderžuješ vsega, kar ni pravo. Mož, ki se jedi zderži cel dan, ki od zgodnjega jutra pa do poznega večera ničeser ne je, kaže veliko samozataje : toda več stori, kedor se cel dan varuje vseh, tudi najmanjših pregreškov, in nepotrebnih besedi, ter se čistega ohrani — V tem pomenu se imamo zmirom postiti, ka-ker imamo zmirom moliti.
Kaj je bolje, postiti se, delati ali miloščine deliti ?
„Post je res prav dobro delo“, reče neki puščavnik. „E, delati je vender brez primera bolje”, odgovori drugi. Tretji pravi: «Miloščino dajati je najbolje, ako se postite in delate, da jo morete deliti.”

— 93 —
Duhovna in telesna hrana.
Opat Janez je živel v poprejšnjih letih sè svojini starišim bratom v eni celi, ter so mu rekli „mali“, ker je bil prav maj-bine postave. Nebeško premišljevanje se mu je tolikanj priljubilo, da je večkrat dejal : „0 da bi bil vender prost vseh pozemeljskih skerbi, kaker sveti angelji, ki nimajo drugega opravka, kaker brez prenehanja Boga hvaliti in častiti11. Da je molil in premišljeval, je prebil po cele dneve v oddaljenih krajih in goščavah, ter je opuščal s svojim bratom na vertu kopati, ter za domačo potrebo derva naklati. Nekega dne ga ni bilo do noči. Ko Se je bil starisi brat z delom vtrudil, in Janeza vender še ni bilo, zapre vrata in sede za mizo. Zdaj pride Janez in poterka. »Kedo je izunaj ?“ vpraša stariši brat v celi. »Tvoj brat Janez11, °dgovori mlajši brat pred vratini. „Pusti me notri. Tu veter vleče in dežuje, mene pa zebe in lačen sem“. „Ako je tako“, °dvrača stariši brat, »nisi ti Janez. Janez je angelj. Ne dela nič Več, toraj mu tudi jesti ne bo treba.11 „0h, odpusti mi, da sem bil tako nespameten11, prosi Janez, »pa odpri mi. Izprevidujem, da sem se napačno obnašal, ter obžalujem11. »To pa stopi notri, jjubi Janez11, prigovarja stariši brat, »pa zapomni si: Ker imamo dušo in telo, imamo ne le moliti, ampak tudi delati. Kedor heče delati, naj tudi ne je“.
Oblači se po okoličnostih.
Neketeri tuji bratje pridejo opata Jožefa obiskat. Najdejo na vertu pri delu v prav ponošeni obleki in velikrat zakerpani. Opat gre nato v cerkev ter stopi k altarju v prelepi opravi. H k°silu pa pride v priprosti toda snažni hali, v navadni obleki. »Denes, ljubi oče, smo vas videli v trojni obleki11, omeni najmlajši izmed gostov. »Enkrat prav revno oblečenega, drugič lepo ia veličastno, zdaj pa vas vidimo, da niste napravljeni ne slabo ne imenitno11. Opat odgovori : „Sem bil li v slabi obleki slabejši, ali pa v lepi boljši, kakor zdaj v svoji navadni opravi? Ne gleda Se na obleko ; druga obleka ne stori drugega človeka. Modremu, Pobožnemu, dobremu biti, to je glavna stvar. Po tem se hočemo ''avnati ; potlej ne bo prav nič ležeče na suknji, s ketero nas °blačijo okoličnosti11.
94 —
O izhorenjevanju hudih nagnjenj.
Star puščavnik in njegovi učenci so delali nekoč na pusti zemlji. Easlo je le nekaj drevesec in pritlikavega germičja. Trudili so se, da bi puščavni ta svet izpremenili v vert. Častitljivi starec je bil vajen, da je med delom svoje učence navračal na dobre misli. Rekel je enemu : «Vidiš tu mlado cipreso. Iztergaj jo"-Učenec jo zlahkoma potegne iz zemlje. «Zdaj pa to le izderi, ki je malo veča-1. To je moral učenec prijeti že z obema rokama. da jo je izkorenil. Stari mu pokaže tretjo, tri leta staro, ter mu veli, naj jo izdere. Učenec se napenja sè vsemi močmi, io naposled pokliče tovariša na pomoč. Ali oba sta morala izpoznati, da je ne moreta ; drevo je imelo že premočne in pregloboke korenine. „Vidita, ljuba moja sinova11, reče stari oča, „tako je z našimi strastmi. Kader rastejo, takrat je še moči, da jih izkoreninimo. A čim dalje jim damo rasti, tim močnejše so, tim teže jih je izkopati. Ako pa z dolgo navado poženo pregloboke korenine, tedaj nam bo silno težko premagati jih. Zatoraj, draga sinova, mislita zmirom na to, da bosta rastoče strasti precej izko-renjala. Enkrat je vender treba, da jih vunkaje veržeta. Kar moreta v začetku storiti z majhinim trudom, to bi vama sčasoma dajalo veliko opraviti, ako hočeta otiti pogubljenju".
Tolažba in svet v izhušnjavah.
Eden stariših očetov in mlajši brat sta sekala derva V gozdu, in pri tem sta imela dobre pogovore. Mlajši brat dene : «Oh, tolikrat me obhajajo nečiste misli. Vstavljam se jim ; menim pa, da se jih ne bom mogel popolnoma iznebiti, in da ne bom čednosten človek". Stari odgovori : „Vidiš to sekiro. Kaj more škoditi drevesu, ako ga ni, ki bi jo v roke vzel. Dokler v hU' dobne misli ne privoliš, ampak jih sè studom odganjaš, ne morejo prav nič škoditi tvoji čednosti. Sicer je pa naše življenje n» zemlji vedni boj. A kaker s sekiro izkorenjava ternje in nekoristno germovje, tako moremo boreč se in mčleč polagoma krotiti in premagati vse izkušnjave. Potlej bo v našem sercu raslo vse pravo in dobro".	,
Gotov pomočeh zoper izkušnjave.
Mlad brat pride ves zaskerbljen k staremu očetu, pa mA pravi: «Napadajo me vsakoverstne krive in hudobne misli. Na*
— 95 —
sproti jim postavljam vsakoverstne vzroke in dokaze, ki sem se jih učil po šolah ; toda vsa ta vmetalnost mi ne pomaga, da bi jih prevladal. Kaj mi svetujete ?“ Starec odgovori : „Ljubi sin, « si odvergel dobri meč strahu božjega, pa se oborožil s terstiko; z njo ne moreš zmagati. Verni se k strahu božjemu. “ — Strah hožji, izlasti pa ljubezen božja vniči in razje vse hude misli, ka-ker ogenj mahoma vpepeli slamnate bilke.
Varuj se krivičnega blaga.
Bogat mož zapove na smertni postelji svojim trem sinovom, naj vbogim in sirotam vernejo neki znesek denarja, za keteri jih je hil ogoljufal. Sinovi obljubijo. Ko oče vmerje, se pogovore, da hodo denar obderžali, ker nihče ne ve za goljufijo. Ko so bili še pri merliču, vstopi star, častitljiv puščavnik. plešaste glave in hele brade. Sinovi se prestrašijo ; vender ga prosijo, naj sede. »No, častiti oče, kaj ste nam dobrega in novega prinesli iz puščave ?“ prašajo sinovi puščavnika. „Nič dobrega11, odgovori resni stari mož. „Ko hodim po puščavi, se mi je zdelo, kaker da slišim iz strahotne globočine černega skalovja glas, ki je tulil: «Gorje mi ! Ušla mi je duša oderuha, ki sem jo imel že toliko tet v zankah. Svojim trem sinovom je zapovedal, da povernejo krivično blago11. Nato se drugi glas zakrohota: „Ne žaluj, veseli se velikoveč Namestu ene duše, dobimo beržkone še tri v naše kremplje14. „Te tri duše smo mi“, reče stariši brat prestrašen. «Glasova, ki ste ju slišali, sta bila hudobnih duhov. Očetovo popelje hočemo izveršiti, in tuje blago po verniti11. „Tako bomo storili", pritegujeta druga dva brata. „Hvaljen bodi Bog!11 reče Puščavnik. „Vaš rajni oče so mi pred smertjo povedali, kaj vam kodo naložili. Meni pa so veleli, naj preiskujem, če ste storili, kaker so vam rekli. Storite zdaj ! Dajte sirotam, kar je njihovega, in rešite svoje duše. Kedor ima vedoma krivično blago, se Zveličati ne more11.
Premaguj jezo.
Moder opat je rekel : „ Jeza se kaže v sercu, v obličju, na jeziku, v delih. Ako jo hočeš premagati, to se varuj, da ti ne Pride v serce. Ako se ti je vkrala v serce, to brani, da ti ne ujde Ua obličje. Ako se je spravila tudi tjakaje, kroti jezik, da ne 2ajde v besede. Ako se je zgodilo tudi to, pazi vender, da se Jeza ne izpreverže v dejanje11. Kar je tukaj rečenega o jezi, velja 0 vseh strastih, ki v sercu človekovem nastajajo, ki mu obličje
— 96 —
gerde, ki ga v hudobne besede zapeljujejo, in gonijo v pogubna dejanja. Sè vso skerbljivostjo si varuj serce, pa si ovaruješ življenje.
•——
Zahvala za vslišano molitev.
Bogu vsegamogočnemu, Božjemu sercu Jezusovemu, Materi Božji, sv. Jožefu, sv. Frančišku in sv. Antonu Padovanskemu se zahvaljujejo :
Neki tretjerednik z Notranjskega za zboljšano zdravje ; tretierednica iz Vipave za mnoge dušne in telesne dobrote ; tretjerednik goriške skupščine za nazaj dobljeno reč, ki se je bila zgubila; J. V. iz Ormuža za ozdravljenje bolezni v zobeh; T. K-od Slovengradca za vslišano molitev v štirikratni veliki zadregi; L. P. od ravno tam za vslišanje v mnogih primerih ; F. P. z Goriškega za ozdravelo živino ; nekedo iz Trebovelj za vslišano prošnjo ; neka tretjerednica s Cerkljanskega za naglo pomoč v hudi stiski pri živini.
------i •*))•:■ g-
Priporočilo.
V pobožno molitev se priporočajo :
Č. P. Marij 6 f i 1 j Banač, mašnik 1. reda sv. Frančiška, f v Brežicah 8. avg. t. 1. v svojem 86. letu ;
vmerle tretjerednice skupščine goriške: Rozalija (M-Magdalena) Kogoj iz Podmelca ; fojanske: Katarina Sfiligoj ; drežniške: Neža Zajec, Marija Dobravec, Katarina Jarec, tretjerednik Anton Sivec; tomajske: Marija Jurca, Lucij» Štok.
Dalje priporoča T. S. tretjerednica v Gorici svojo bolno mater, svoje brate in sestre, kaker tudi sebe ; M. P. iz Dolge njive priporoča sebe, da bi ji Bog dal ljubo zdravje, ker je že dolgo bolehna, in vse svoje domače, posebno eno osebo za pravo spoznanje itd ; neka tretjerednica se priporoča v dušnih in telesnih zadevah; neki gospodar in gospodinja v velikih stiskah pri živini ; neka oseba za spreobernjenje ; neka oseba, da bi Bog spreobernil nje dolžnika, da bi ji plačal ; neka tretjerednica iz Vipave.
------€>**«-------