Vrabce pitate in plevel sejete!
Tisti, ki so pred 3 leti vidili veličansko razstavo blaga in mnogoverstnih obertnijskih izdelkov in mašin v Londonu, se bojo še spomnili, da je pri nekterih mašinah žaba vi j i v a pod ob si na ležala. Na eni strani je bil namreč namalan lep in debel konj; zraven njega je ležala na tleh trohica tičjih košic; podpisanega pod podobo ni bilo nič druzega kakor ime ^Angleško". Na drugi strani je bil namalan konj, kterega je bilo malo več kot kost in koža; zraven njega pa je bila cela truma debelih, dobro pitanih vrabcov; podpis pod to podobo je bil: ^Francosko in Nemško44, mi bi še pristavili „SIavjansko". Te za-bavljice so ležale pri nekterih večih in manjših mašinah, na kterih se žito na debelo melje. Kaj nek so pomenile omenjene zabavljice ? Bomo kmalo povedali.
Če kdo kakemu angleškemu kmetovavcu pripoveduje, da pri njem doma, postavim, na Nemškem ali kje drugod, so tudi ljudje v kmetijstvu izurjeni, ga bo Anglež (Englendar) kmalo ustavil z vprašanjem: ^kolikšni del svojega zemljiša obdelujete s klajo?" Naš kmetovavec bo premišljeval, kaj bi odgovoril, in čeravno misli, da je prav dobro odgovoril, mu Anglež zaverne: „to je slabo,—to je vse premalo". — „Pa mi imamo   še senožeti"
—   hoče naš kmetovavec popraviti svoj odgovor. „A — senožeti še imate! Koli krat jih kosite ?" „Dvakrat" — mu odgovori naš kmetovavec. — „Dva-krat le?" — pravi angleški kmetovavec in kima z glavo. ,,Pa mi imamo tudi s pašnike!" naš kmetovavec nezadovoljnega Angleža tolaži. „Kaj, pri vas imate še gmajne?" se začudi Anglež, da gonite živino stradat in gnoj trosit; Bog vam daj dobro!"
Naš kmetovavec sramote omolkne. Anglež poprime spet za besedo in dalje praša našega kmetova vca: „S čem kermite (jfutrate) svoje konje?" „Send in oves jim pokladamo". „Kaj mislite, daje boljši — praša Anglež dalje — oves konju dajati kakoršin je, ali zdrobljenega?" 53Zdrobljenegaovsa
—  mu odgovori naš kmetovavec — pri nas nihče ne pozna". „Ne? Tak vi ne meljete ovsa konjem, in se bahate, da od kmetijstva kaj razumete. Pojte rakom žvižgat s svojim kmetovanjem, ktero ni vredno, da se kmetovanje imenuje. Vi le vrabce pitate in plevel sejete!"
Tako je govoril angleški kmetovavec. Če ravno preveč zaljubljen v svoje domače kmetijstvo, je Anglež prehudo zabavljal kmetovanju druzih narodov, se moramo vendar razun mnozih druzih reči
tudi to od angleških kmetovavcov učiti: kako konje kermiti.
Da mi konjem ovsa ne meljemo, nimamo druzega vzroka, kakor edino to, da ga naš stari oče in očeta oče tudi nista mlela. Tak vzrok pa ni piška-vega oreha vreden! Če bi imelo le staro veljati, bi mogli tudi naši kmetje še dandanašnji vole za rep vpregati, ker dosto tacih narodov v starodavnih časih je bilo, ki so vpregah vole za rep!
Konjem oves mleti je pa velik dobiček, — kdor ne stori tega, pita vrabce in seje plevel. Bomo vidili: zakaj.    (^Konec sledi.)
Vrabce pitate in plevel sejete!
(Konec.)
Ako se oves v celem zernju konjem poklada, ga ne morejo vsega prežveči, in po gotovih in na-tanjčnih skušnjah ga gre desetina celega neprebavljenega od njih; so pa konji že bolj stari ali zlo lačni (gladovni), je zguba še veliko veči in celo tretjina ovsa pride v gnoj, ki se po polju in cestah stresa vrabcom v prid. Tako pitate vrabce, namest da bi kermili konje!
Ravna taka je s plevelnim zernjem, ki je primešano ovsu, in ki z ovsom vred, ne prežvečeno in neprebavljeno, od živine gre na gnoj in z gnojem na njivo.   In tako sami sejete plevel!
Tako gospodarstvo se vendar ne more imenovati dobro gospodarstvo, čeravno kdo poreče: „e — koliko ta mervica zda". Je mervica za en dan, al ni mervica skozi celo leto, ako desetina ali celo tretjina vsakdanje piče v gotovo zgubo gre.
Na celem Angleškem ga ni k m e t o v a v c a, ga ni gospodarja, če ima tudi le enega samega konjiča, ki bi celi oves živini dajal; vsak ga poprej zmelje. Kjer koli se voznik (furman) čez noč vstavi, povsod dobi tak malenček in pa škoporeznico. Zmleti oves se pomoči z vodo in rezanco, pozimi pa tudi z zrezanim korenjem pomeša.
Da je tako ravnanje veliko koristnisi za živino in gospodarja, je jasno kot beli dan. Želodec živine zmleto žito lahko prebavlja in prekuha in do dobrega vse povžije. Poglejmo pa tudi konje na Angleškem: kakošni so me m o naših! Kdor oves konjem melje3 si tedaj prihrani veliko piče, si redi dobre konj e in ima čiste njive.
Zraven tega dobička pride še tij da se zatulili oves po mletvi (šrotanju) popolnoma zboljša, ovsene pleve pridejo proč, tudi mlad oves, če je zmlet, ni škodljiv, itd.
Tak železin mlin, na kterem hlapec z roko oves melje, ni predrag in se v enem letu splača pri d vel konjih s tem, kar se na piči prihrani. Tudi ni s ten veliko več dela kakor ga hlapec ima, ki oves čisti
Tudi na navadnih mlinskih kamnih se zamore oves za konje na debelo mleti dati.
Le poskusi naj se to! Saj se ni nobene zgub< bati, dobiček pa gotov, ker gospodar zamore vsa! dan desetino manj ovsa svojemu konju dajati kakor mu ga je popred dajal, ko ga ni mlel, in ši se bo konj pri tem bolje počutil, bolje redil.
Dokler ne bojo naši kmetovavci o tem tako ravnali, kakor Angleži — mojstri živinoreje — ravnajo, jim ne smemo zameriti, ako nam zabavljajo rekoč: Vi vrabce pitate in plevel sejete!
(Ost. Zeitung.)
—    178    —