Odmevi s pokrajinske skupščine. NEKAJ NAČELNIH PRIPOMB. Na svoj »Post festum« sem dobil scrijo odgovorov. Vsi se izgubljajo v podrobnosti, za katere ne gre. Zato smatram repliko, ki bi hotela operirati z večjo ali manjšo advokat* sko pretkanostjo, za zgrešeno. Ne bom sku* šal zavračati vrstc raznih trditev, zlasti če niso resnične, marvee bom lc pribil nekatere stvari, ki so načelnega pomena. Pisati v »Učiteljskem Tovarišu« o »najetih kritikih« ostane žalitev, kolikorkrat se to ponovi. Da se je hotelo žaliti, dokazuje psovka »Plačanec!«, ki jo je rabil proti tov. Tavčarju član ožjega sosveta, ki jc sprejel rokopis, dasi je tovariš izjavil, da se z mo; jimi izvajanji strinja in je zato kot delcgats opozicionalec prevzel čitanje kritike. O na= menih žaljenja bi pa znali kaj povcdati tudi oni delegati, ki so bili senzacionalno obve^ ščeni, da sem jaz pisal kritiko, ne da bi se jim pojasnilo ozadje. Stanovsko glasilo ne sme nikogar žaliti. Člani opozicije, ki plaču« jejo list, bodo še imeli priliko govoriti <i tem. Da bi bil pa kak delegat komu kaj odgovoren, (kakor izvaja »Pojasnilo poverjeni« štva« v 8. številki »Učit. Tov.«). ker ni njes govo »mišljenje izraz društvenega mnenja, ne bo držalo tako dolgo, dokler ne bo prišla tudi manjšina lahko do izraza pri delegaciji s svojimi dekgati. Istočasno, ko se stanovs sko glasilo izjavlja za proporc v organizaciji, vzdržuje za društva ljubljanskega poverjeni= štva princip majorizacije, ki ni v skladu z du= hom deklaracije. Ko sem dobil pri zborova* nju ljubljanskega društva 19 glasov od 89 ve* ljavnih, bi mi upravičeno lahko odkazali eno od petih delegatskih mest, ki jih je imclo društvo — če bi hoteli postopati tovariško, kar je za stanovsko organizacijo »suprema lex«. Da nisem hotel spravljati afere z vplivanjem društvenega predscdnika radi sestave liste delegatov v javnost, dokazuje dejs stvo, da sem ga najprej na štiri oči opozoril na nekorektnost, s prošnjo, naj zagrešeno popravi pri naskdnji odborovi scji. Ker me je zavrnil, naj govorim pri društvenem zbo= rovanju, sem storil to izzvan. Tudi nisem nastopil radi svojega slučaja, ampak radi kras tenja pravic članstva, kar se v Ljubljani ne vr.ši k od danes in včeraj. To jc bil razlog, da sem na ljubljanskem društvenem zborovanju reklamiral svobodo besede v stanovski organizaciji. Izvajal sem mcd drugim tudi sledeče, za kar se mi prcd; baciva demagoštvo in nizkotnost: Učiteljska organizaeija ni le paradna ors ganizacija, marveč razpolaga s približno' pol milijona učiteljskega denarja letno. Zato mora na delegaeiji odkrito priti do veljave mnenje tistih, ki plačujejo. Stališče, ali je kdo ljub ali neljub, mora spričo učiteljskega denarja pasti. Organizacija je zadeva vseh organiziranih in ne samo nekaterih. Čim od; kriteje bomo govorili, tcm sigurneje se za-brani korupcija. Ali imamo zdravo organizaeijo, ali pa nobene! Organizacija, kakršna jc bila nedavno, je v škodo stanu, ki ga demo = ralizira, in je v škodo narodu, ki ga pohujs šuje. Učiteljstvo, ki ne bedi nad zdravjem svoje organizacije, zapravlja svoj ugled in greši nad lastnimi interesi. V teh besedah ni oeitka korupcije ali slabega gospodarstva poverjeništvu, ki vodi organizaeijo od zmage deklaracijskega stališča pa doslej. V kritiki na letošnji delegaciji sem že uvodoma izjavil, da je zmaga deklaracije onemogočila poneverbe. Čemu torej vse ogoreenje v »Pojasnilu poverjeništva«? Izjavljam brez ovinkov, da nisem nikdar dvomil o redu in korektnosti računov in go= spodarstva v poverjeništvu, odkar se je pre= lomilo z razmerami v organizaciji, kakršne so bilc do leta 1925. Vidim v korektnem gospodarjenju logično poskdico preloma. Iz= javljam pa ponovno, da je le v svobodni kris tiki jamstvo za pravilno gospodarstvo v or* ganizaciji. S tlačenjem svobodne besede sc na stežaj odpira vrata, skozi katera pride ko= rupeija. Uei preteklost! Končno se mi očita še, da nisem priznal v svoji kritiki »pozitivnega dela« povfrien:.štva, oziroma da nisem našel »do mala niti ene dobre poteze« na vsem njegovem delu. Zame je »pozitivno delo« prazen pojm, 5e ga ne vodi načelo. Žal, da načelnosti — kakor jo ustanavlja za organizacijo deklaracija — nisem videl pri »pozitivnem delu« in nisem videl globokega prepričanja, ki bi edino moglo dvigniti to delo do nedotakljivosti. () moji kritiki pa, ki sem jo bil sestavil s poštenim namenom, da kot delaven član po svojih močeh prispevam k zdravju organizacije, od če= sar je odvisen ugled stanu in uspešnost nje* govega kulturnega poslanstva v narodu, o tej kritiki je izgovorila zadnjo be9edo delegacija sama. Poverila mi je mesto v uredniškem konsorciju stanovskega glasila s 43 proti 32 glasovom, ki jih je dobil moj protikandidat. Ponosen sem na to mesto in nisem nikdar trdil, da bi ne bi!a delegacija častno posto^ pala z menoj. L j u b 1 j a n a . 16. avgusta 1929. J. Pahor. Kot uredniku naj mi bo na kratko dovos Ijeno dati odgovor le na gornja izvajanja kolikor se tičejo lista, češ: Stanovsko glasilo ne sme nikdar žaliti. Člani opozicije, ki pla= eujejo list, bodo imeli še priliko govoriti o tem«; ker: »Pisati v »Učit. Tov.« o najctib kritikih ostane žalitev ...« Z dcjstvom, da je tov. Pahor najel tov. Tavčarja, naj iznese njegovo kritiko na de« kgacijskem zborovanju, dasi je bil sam na* vzoe in prisoten, ko je tov. Tavčar to nje? govo kritiko čital, ni več dvoma o istinitosti trditvc o najetih kritikih v poročilu pokra= jinske skupščine. Sklicevati se pri tem na formalnost, da tov. Pahor ni bil delegat, ne drži, ker imajo po pravilih pravico govora na skupščini tudi nedelegati, v čemer jih ni nihče oviral. Pisati o najetih kritikih bi bila žalitev, čc bi ne bilo to utemeljeno in res= nično; dokler je pa resnično, ni žaljivo in jc povsem razumljivo, da kliee zaradi tega tov. Pahor »na mejdan« člane opozicije, ki pla= čujejo list (kakor bi ga drugi ne!!!), da bodo imeli še priliko govoriti o tem .. . To se pravi umetno ustvarjati afere in buniti ljudi. Podtikanje, da se je imelo namen žaliti, je zelo slabo podprto. Beseda »plačanec«, 5e je sploh padla, ni padla javno, temvee zasebno med dvema članoma. Kdo je oni član ožjega sosveta, ki je sprejel rokopis, bi bilo v takih slučajih pač treba jasneje po^ vedati, da se ve dotičnik braniti in se od ne-poučenih po nepotrebnem ne sumniei ostalih članov ožjega sosveta, ki tudi lahko smatrajo objavo gornje Pahorjeve trditve za žalitev. Po nazorih tov. Pahorja torej list ne bi smel priobčiti gornjih »načelnih pripomb« tov. Pahorja, ker so delno žaljive »za člane, ki plačujejo list«, delno so pa zgolj pavšaine in nepodprte s potrebnimi dokazi k trditvam. Uredništvo stoji na stališču, da so za podpisane in šifrirane dopise odgovorni v moralncm oziru predvsem pisci, do katerih naj se obrne tudi tov. Pahor, če meni, da so poročali kaj neresničnega, s čimcr edino bi sc lahko čutil žaljenega. Predvsem pa je pričakovati, da se ne žali istočasno drugih, čc se zahteva obrambo napram žalitvam za sebe in se nc pišc o: »operiranju z advokatsko pretkanostjo — »Ne bom skušal zavračati vrste raznih trditev, zlasti 5e niso resnicne«... (ne da bi se pri tem naštele) — »Da se je hotelo žaliti«... — »čc bi hoteli (člani ljubljanskega učiteljskcga društva) postopati tovariško«... — »radi kratenja pravic članstva, kar se v Ljubljani ne vrši Ic od dancs in včeraj« — »ali je kdo ljub ali neljub, mora spričo učiteljskcga denarja pasti« ... (saj sc vendar nikogar zaradi bojazni pred kritiko o gospodarskih in denarnih zadevah organizaeije ni balo voliti kot delegata in o tem ni bilo govora!) — itd.. itd,, itd.... O sodbi kritike tov. Pahorja, ki jo je iz* nesel na dekgaciji tov. Tavčar proti tajni= škemu poročilu in dclovanju povcrjcništva, je res izgovorila zadnjo besedo delcgacija, ko je vkljub tej kritiki odobrila tajniško poročilo z vsemi glasovi proti — dvema. Ponavljam, kar sem rekel že na skupšei^ ni: »Nimamo povoda sc bati ne kontrole in ne kritike«, — kritika pa mora biti stvarna, ne sme vzbujati le sumnje, ampak mora biti pod< prta tudi z dcjstvi in dokazi ter mora ustre= zati vsem tcmdjnim principom zdrave kri= tike: Da pokaže zlo, vzroke zla in tudi — kako to zlo odpraviti. Kritika, ki le negira in izpada, je pa tendencijozna in ni zdrava, naj* manj pa dobrohotna. Ilvala Bogu, da imamo dovolj argumens tov, ki z lahkoto ovržejo vsako demagoško kritiko. Ivan Dimnik.