Ji .............. ----~- Znanstvena razprava GDK: 61/62 Velikoprostorsko strateško načrtovanje za trajnostni razvoj gozdov (2. del)** Large-scale strategic planning for sustainable development (Part 2) Marko KOVAČ* Izvleček: Kovač, M.: Velikoprostorsko strateško načrtovanje za trajnostni razvoj gozdov (2. del) Gozdarski vestnik, 62/2004, št. 2. V slovenščini, z izvlečkom v angleščini, cit lit 20. Prevod v angleščino Marko Kovač. V drugem delu sestavka sta predstavljena modela za strateško in operativno raven. Poleg doslej poznanih delovnih faz so prikazane še konceptualne osnove načrtovalskega modela, izhodišča za oblikovanje načrtovalskih enot in pa shemi participativnega postopka za obe ravni. Ključne besede: načrtovalsko območje, načrtovalske faze, participativni proces, velika raven, srednje-velika raven Abstract: Kovač, M.: Large-scale strategic plarming for sustainable development (Part 2). Gozdarski vestnik, Vol. 62/2004, No. 2. In Slovene, with abstract in English, lit. quot. 20. Translated into English by Marko Kovač. Part two addresses the planning models to be applied at large and medium-scale planning levels. In addition to the conventional working phases, a focus is gi ven to the way of shaping the planning areas and to the participatory procedures at both scales. Key words: planning area, planning phases, participatory process, large-scale, medium-scale. 1 TEORETIČNI MODEL PARTICIPATIVNEGA GOZDARSKEGA NAČRTOVANJA 1.1 Delovna metoda Raziskovalna metoda, uporabljena pri razvoju načrtovalskega modela, je temeljila na dveh pristopih sistemske teorije. Pristop od zgoraj navzdol (top-dawn) je bil v pomoč pri usmerjanju študije od njenega cilja do uresničitve, ptistop od spodaj navzgor (bottom-up) pa pri povezovanju dveh podsisitemov (modificiran in že obstoječ sistem načrtovanja na ravni gozdnogospodarske enote (GGE)) v eno celoto. Teoretični del raziskave je bil izveden v štirih korakih: definiranje problema, iskanje možnih rešitev, utemeljitev rešitve in preve1janje rešitve v realnem prostoru. Pri obli­ kovanju načrtovalskega modela je bila v veliko pomoč literatura s področja načrtovanja, pod­ jetništva, sistemske teorije, teorije konfliktov in ekologije. Ker je bilo na drugi strani dokaj težko pridobiti literaturo o novo nastajajočih načrto­ valskih konceptih, so bili s pridom izkoriščeni pristopi in izkušnje številnih evropskih in ne­ evropskih držav. Svoje delovne metode in postopke je zahtevalo tudi preverjanje modela. Najpomembnejše med njimi so bile ekoregionalna klasifikacija, stati stična 96 in GIS analiza. Iz praktičnih razlogov so te metode kratko predstavljene v enem izmed naslednjih poglavij. 1.2 Konceptualne osnove Podobno kot številne stroke se tudi gozdarstvo vse bolj zaveda novih transformacijskih sil ekologije. demokracije in ekonomije, ki usodno povezujejo okolje in prihodnji družbeni razvoj. Upoštevanje le­ teh je nujne saj bi v nasprotnem primeru prišlo do na.raščanja.konfliktov v gozdnem okolju, načrto­ valske neučinkovitosti ter do izgube zaupanja v načrtovalski proces. Upoštevaje povedano, so cilji modificiranega koncepta načrtovanja naslednji: • zagotavljanje celostnega upravljanja z gozdovi v državi (BACHMANN 1993a, HOČEVAR 1994, SCHLAEPFER 1997, VESELIČ/GOLOB 1994). • spodbujanje sonaravnega gospodarjenja za trajnostni družbeni razvoj (COMMITTEE 1999, FDPS 1995, GOLOB 1998:5, SCHLAEPFER 1997), • prekinitev prakse avtoritativnega in znan- stvenega načrtovanja in pričetek načrtovanja za človeka (MITCHELL-BANKS 1997, UN 1992b), * dr. M. K., univ. dipl. inž. gozd. Gozdarski inšticut Slovenije, Večna pot 2, 1000 Ljubljana ** Upoštevaj tudi literaturo v Gozd. V 61/2003, št. lO. GozdV 62 (2004) 2 Kovač , M .: Velikoprostorsko strateško načrtovanje za trajnostni razvoj gozdov (2. del) • oblikovanje ekonomsko upravičenega na- problemi, povezani z zasebnimi interesi pa na nižjih črtovalskega sistema, ki bo izpolnjeval zahteve (GORDON 1993, HOČEVAR 1994). Taka organi- gozdarstva in drugih sektorjev. ziranost gozdarstvu prinaša številne prednosti. Poleg omenjenih ciljev naj bi načrtovalski sistem Stroka bo postala zaupanja vreden partner v izpolnjeval še naslednje zahteve: okoljskih diskusijah, pridobila bo možnost • krepil naj bi vse tri komponente trajnosti zastopanja svojih stališč v najširši javnosti, večja (ekološko, socialno in ekonomsko) in pomagal bo izmenljivost informacij in znanja, lastniki uresničiti sonaravno in večnamensko gospodarjenje gozdov pa bodo v procesu aktivnega načrtovanja s z naravnimi viri, svojo posestjo gozdarje spoznali za zaupanja vredne • spodbujal naj bi participativnost in kot tak po- partnerje. rnagal pri usklajevanju ciljev postavljenih s strani Tretja lastnost načrtovalskega koncepta je načrtovalcev, lastnikov, drugih načrtovalskih načrtovanje v dveh ravneh, to je na velikoprostorski sektorjev in civilne družbe ter pri zagotavljanju in srednje-veliki prostorski ravni. V izogib informacij, ponavljanju vsebin ali celo njihovi izpustitvi, mora • omogočal naj bi načrtovanje na več ravneh in biti sistem načrtovanja zasnovan konsistentno. njegovo vključitev v prostorsko načrtovanje, Poleg tega mora gozdarsko načrtovanje kar • omogočal naj bi ekonomsko učinkovito odprto najhitreje postati del državnega prostorskega in prilagodljivo načrtovanje, načrtovanja (JACSMANN 1993, MARUŠIČ 1999, • deloval naj bi v najrazličnejših organizacijskih UN 1992b). Nova organiziranost bo zahtevala nekaj oblikah, sprememb, ki zadevajo postopek načrtovanja in • pomagal bi krepiti upravljalsko kapaciteto. sprejema načrta, zaželeno pa bi bilo tudi večje Med poznanimi načini obratovanja je trenutno upoštevanje državne teritorialne razmejitve. samo sonaravne gospodarjenje priznano za ste- Četrta lastnost načrtovanja sta izvedljivost in ber trajnostnega razvoja gozda in gozdarstva ekonomska učinkovitost načrtovanja, katerih pre- (SCHLAEPFER 1997, PAUSTIAN et aL 1999). sejanje mora biti vtkano v vse faze načrtovanja. Pri Tako zaupanje izhaja iz dejstva, da ta način verjetno tem se morajo upoštevati zahteve, razpoložljivo edini omogoča krepitev ekološke, socialne in znanje, kadri, oprema, itn. ekonomske komponente trajnosti. Ekološka In nazadnje, sedanje načrtovanje je preveč obre- komponenta npr. se lahko krepi skozi strukturno in menjeno z emocijami, ki preprečujejo konstruktivne procesno orintirane pristope k načrtovanju, socialna dialoge in nepristranske pristope. Da bi parti- z načrtovanjem funkcij in načrtovanjem vlog gozda cip ati v no načrtovanje lahko zaživel o in bi se ter participacijo, ekonomska pa s trajnostnim povečalo zaupanje v sam načrtovalski proces, je razvojem, upoštevanjem rizikov, itn. treba storiti dva koraka. Najprej se mora gozdarsko Participacija je druga lastnost predlaganega načrtovanje odreči pravici do izključnega odločanja. koncepta. Utemeljena je na ideji, da je družbeno Kar najhitreje se mora soočiti z novimi razmerami sprejemljivo samo tako gozdarsko načrtovanje, ki v kateri ni več edino, ki lahko presoja in odloča kaj upošteva mnenja, poglede in stališča (glede je v dobro gozdov in kaj ne. To ne pomeni, da stroka prihodnjega razvoja gozdnega okolja), izražena s v prihodnje ne bo več zastopala in branila stališč, strani najširše javnosti (FAO/ECE/ILO 1998). vsekakor jih bo, pa bodo dokončne odločitve morale Čeprav so taki načrtovalski postopki daljši in biti skupne. Veliko več kot doslej, bo treba nare- zahtevnejši pa prinašajo veliko prednosti. Ker je diti tudi za krepitev upravljalske kapacitete javnost soočena z omejenimi ekološkimi potenciali (COMMITTEE 1999). V nasprotju z dosedanjimi in raznovrstnimi interesi glede gozdnega okolja, je sektorskimi pristopi, katerih značilnost je nega tudi njena odgovornost, da spregovmi o prihodnosti lastnega vrta, morajo bi ti prihodnje akcije gozdov. Ker okoljski problemi nastajajo kot utemeljene na vzajemnem zaupanju, razumevanju, posledica različnih interesov in potreb, je v skupnem iskanju dejstev, volji, odgovornosti in načrtovanju smiselno potegniti mejo med javnimi dovoljšnji operativni zmogljivosti. in zasebnimi interesi. V tem smislu naj bi se problemi, ki zahtevajo vpletenost več sektmjev in javnosti reševali na najvišjih načrtovalskih ravneh, GozdV 62 (2004} 2 97 Kovač , M.: Velikoprostorsko strateško načrtovanje za trajnostni razvoj gozdov (2 . del) 2 MODEL ZA NAČRTOVANJE • zgodovinsko podobni vzorci gospodarjenja s NA VELIKO PROSTORSKIH prostorom (motnje!), ki so vplivali na vegetacijo in RAVNEH 2.1 Splošno Za premoščanje nasprotij med omejenimi eko­ loškimi potenciali in naraščajočimi potrebami so okoljske vede razvile več načrtovalskih modelov. Medtem, ko krajinskoekološko načrtovanje obravnava krajino kot eno celoto procesov in živega, številne načrtovalske prakse pogosto podcenjujejo ekološke procese in utemeljujejo odločitve na fizičnih, estetskih, ekonomskih in drugih lastnostih prostora (NAVEHJLIEBERMAN 1984 ). Da bi se gozdarsko načrtovanje kar najbolj razlikovalo od njih, naj bi zadoščala naslednjim pogojem: • ohranjalo naj bi ekološko integriteto gozda, • ščitilo naj bi javno izražen interes nad gozdovi, • premoščal o naj bi konflikte med gozdarstvom in civilno družbo ter med načrtovalci in lastniki gozdov, • omogočalo naj bi oblikovanje strategij za upravljanje z gozdovi, • razbremenilo naj bi operativno načrtovanje na nižjih prostorskih ravneh, • izboljšalo naj bi okoljsko politiko. Kot je mogoče sklepati povezuje veliko­ prostorsko načrtovanje ekološko, socialno in ekonomsko sfero v en sistem. Ker je na drugi strani smatrano za instrument, ki razrešuje dolgoročna in za prebivalstvo usodna vprašanja, odločanje samo po sebi ni predmet načrtovanja. V smislu priporočil (BACHMANN 1993a, Bernasconi, cit. GORDON 1993, KOVAČ 1996) gaje primerneje razumeti kot instrument, čigar naloga je koordiniranje gozdar­ skih vsebin v okviru vsebinsko mnogo širšega prostorskega načrtovanja. 2.2 Oblikovanje načrtovalskih enot Določitev načrtovalskih enot je prvi korak v vrsti aktivnosti. Ker je načrtovanje na velikih ravneh močno vpletena v ekološka, socialna in ekonomska vprašanja, morajo biti enote oblikovane tako, da odsevajo najpomembnejše lastnosti prostora kot celote. Za njihovo razmejevanje HAUFLER (et al. 1999) zato predlaga naslednje hiterije: • podobne klimatske, geološke in biološke značilnosti, ki oblikujejo rastišča, 98 njeno sestavo, • primerno velika površina, ki zagotavlja dovolj širok razpon življenjskih pogojev za večino v prostoru živečih vrst. Poleg teh, naj bi načrtovalske enote ustrezale še naslednjim pogojem: • zavzemajo naj tako mesto v prostorski hierarhiji, da bodo dopuščene povezave med velikimi in malimi krajinami, • biti morajo ustrezno velike, da bodo odsevale ekološke omejitve prostora na eni, in pričakovanja družbe na drugi strani in, da bodo omogočale izvedljivost participativnega načrtovanja in hitro izdelavo načrtov. Glede na povedano se zdi najprimernejša metoda ekoregionalna klasifikacija (BAILEY, ci t. BRE­ WER), ki, ob pravilni delitvi od zgoraj navzdol, omogoča formiranje hierarhično organiziranih enot, kot so ekoregije, gozdne regije in manjše enote npr. GGE. 2.3 Predlog participativnega postopka načrtovanja Velikoprostorsko strateško načrtovanje se sestoji iz naslednjih faz: določanje oblike participacije udeležencev in določitev odgovornosti, oblikovanje ciljev, oblikovanje strategij ter organiziranje monitoringa in kontrolinga (slika 1 ). Ker je uspešnost realizacije načrtovanja in načrta odvisna od stopnje zaupanja, je le-tega treba piidobiti že v zgodnjih fazah načrtovanja. Izhajajoč iz tega je predlog prilagodljiv in omogoča bodisi pasivno, bodisi aktivno obliko participacije (DANIELS/WALKER 1997, PRISCOLI 1997). Njegove glavne značilnosti so legitimnost pred­ logov, nepristranski načrtovalski postopek in tesne vezi med gozdarskim načrtovanjem in drugimi udeleženci postopka. V izogib pristranosti, načrtovalski proces naj ne bi vodilo gozdarstvo, marveč neodvisna delovna skupina, sestavljena iz predstavnikov gozdarskih načrtovalcev (Zavod za gozdove), lastnikov, zbornice, civilne družbe in lokalnih oblasti. Ta skupina bi morala imeti mandat za (p1im. GORDON 1993): • zagotovitev zakonitosti in legitimnosti, • oblikovanje načrtovalskega postopka vključno z določitvijo načina participacije, GozdV 62 (2004) 2 Kovač , M .: Velikoprostorsko strateško načrtovanje za trajnostni razvoj gozdov (2 . del) UREJANJE GOZDOV ANALIZA SITUACIJE OBLIKO V ANJE Cl UEV USKLAJEVANJE CILJEV DRUGI SEKTORJI STRATEGIJE A,B,C,D PREDLOG ODLO + JAVNA PREDSTAVITE~ ODLOČITEV Slika 1: Shema participativnega načrtovalskega postopka • vodenje načrtovalskih aktivnosti v skladu s programom, • zadolžitev delovnih skupin z nalogami, • določitev načina reševanja konfliktov, • organiziJ:anje javnih predstavitev, delavnic itn., • zagotavljanje variantnih rešitev skupaj s strategijami in njihovo posredovanje oblastem, • sodelovanje v potrditveneme postopku. 2.4 Oblikovanje ciljev 2.4.1 Vsebina načrtovanja Oblikovanje ciljev rabi (GORDON 1993, PAU­ STIAN et al. 1999, COMMITTEE 1999) določanju načrtovalskih vsebin, seznanjanju s prilikami v okolju in informacijskimi potrebami, upravljanju konfliktov, usklajevanju ciljev in določitvi načina pridobivanja podatkov. Določitev vsebin je prva v vrsti delovnih faz . Presoja je nujna zaradi preprečitve podvajanja vsebin z drugi mi vrstami načrtov in zaradi vzpostavljanja kontrolnih povezav med njimi (BACHMANN 2001a:, DAENZERJHUBER 1997). Ker pa se velikoprostorsko načrtovanje načeloma lahko ukvarja z razreševanjem vseh vrst problemov, naj bi v pomoč presojanju rabili kriteriji (vsaj prvi trije), prikazani v preglednici!. Izhajajoč iz konceptualnih zasnov, učinkovitosti in pa zahteve, da je treba velikoprostorske načrte izdelati v relativno kratkem času (COMMITTEE Preglednica 1: Kriteriji za določitev vsebin velikoprostroskega načrtovanja Zap. št. Lastnost pojava ali procesa Izražen ost 1 Nedvoumna prepoznavnost Vidna, merUiva, 2 Pomembnost (socialni in ekološki vidik) Srednja in velika 3 Stopnja javne zaskrbljenosti Srednja in velika 4 Razširjenost in porazdelitev Povsod, razpršena 5 Intenziteta/dinamika Izbruh, močna in srednja 6 Cena podatka V odvisnosti od pomembnosti GozdV 62 (2004) 2 99 Kovač, M.: Velikoprostorsko strateško načrtovanje za trajnostni razvoj gozdov (2. del) 1999), naj bi to načrtovanje obravnavalo predvsem naslednje teme (BACHMANN et al. 1996a,b, BMLFW 1988, COMMITTEE 1999, GBC 2002, HOČEVAR 1994, KEHL et al. 2001, VESELIČ/ GOLOB 1994): • gozdnatost in sive površine, • ekološke ali druge sanacije gozdnih površin, • gozdne površine izvzete iz gospodarjenja, SCHILTER 1995, OGRIN 1996, COMMITTEE 1999). Da bi imela smisel, mora biti vodena v obliki javnosti dostopnih razprav. Največji del diskusij mora biti posvečen prihodnji sliki prostora (viziji), ki je vodnica celotnega načrtovalskega procesa (BLEICHER, cit. BELAK 1998). Nabor vprašanj, ki naj bi se obravnavala na takih razpravah kaže preglednica 2. • vloge gozda v gospodarjenih gozdovih, • razvoj gozda in rast, 2.4.3 Upravljanje konfliktov • dolgoročne rizike, • krepitev upravljalske kapacitete. 2.4.2 Seznanjanje z razmerami v okolju Ta faza narekuje prepoznavanje ekoloških razmer, ključnih problemov, družbenih potreb in zahtev in obstoječih konfliktov v prostoru (JACSMAN/ Oblikovanje ciljev in upravUanje konfliktov sta neločljivo povezana, saj prvih ni mogoče oblikovati vse dokler so konflikti navzoči . Izhajajoč iz vsebin velikoprostorskega načrtovanja je v njegovem okviru mogoče pričakovati naslednje konfliktne situacije (prim. tudi GORDON 1993, MARUŠIČ 1996): Preglednica 2: Vsebina veli.koprostorskega načrtovanja GOZDNI POKROV . Kolikšen odstotek gozda je ekološko primeren (zaželen, zahtevan) in kakšna naj bo porazdelitev gozda? • Ali delež gozdov izločen iz gospodarjenja dovolj visok? • Ali je del gozdnih površin mogoče nameniti izmenjavi (za naselja, šport, kmetijstvo)? • Ali obstaja potreba za osnovanje novih gozdov (npr. v pretežno agrarnih krajinah)? ZARAŠČANJE IN SIVE POVRŠINE • Katere površine se zaraščajo ali prehajajo v sive in kje so? Ali je zaraščanje ekološko, družbeno in ekonomsko opravičljivo in katere konflikte je mogoče pričakovati? • Kateri sektorji kažejo interes za gospodarjenje s temi površinami? • Kako visoke bodo investicije v novo nastajoče gozdove v prihodnje? EKOLOŠKE IN DRUGE PREMENE . Katere (gozdne ali druge) površine so ali naj bi bile pod vržene premenam in kakšni so cilji le-teh? Koliko bi stale? NEGOSPODARJENE GOZDNE POVRŠINE . Kakšna je struktura in porazdelitev površin (rezervati, varovalni in zaščitni gozdovi)? Alije treba za izboljšanje mreže izločiti še več gozdnih površin? . Ali so sedanji gospodarski režimi primerni? VLOGE GOZDA V GOSPODARJENIH GOZDOVlll . Katere vloge so že zabeležene (kartirane) in katere še morajo biti? . Ali je treba ekološke razmere znotraj teh površin izboljšati ali ohranjati? Kakšen naj bo režim dostopnosti? . Ali so ljudje za te vloge pripravljeni prispevati finančna sredstva? . Ali so ekološke razmere vplivane z strani zunanjih dejavnikov? . Kateri konflikti med vlogami so najpogostejši ? . Kateri konflikti med vlogami in privatnimi interesi so najpogostejši? RAZVOJ GOZDOV IN RAST . Ali je pomlajevanje ustrezno in sploh mogoče? Kako rešiti probleme? . Ali so gozdovi preizkoriščeni/zastarani? Kakšno je njihovo stanje z vidika uravnoteženosti? . Kateri režim gospodarjenja je najprimernejši? Katere drevesne vrste so najprimernejše? • Ali je dostopnost do gozdov ustrezna? DOLGOROČNA OCENA RIZIKOV • Katere motnje so v preteklosti nabolj oblikovale gozdni prostor? Katere naravne motnje so nabolj vplivne sedaj in kako pogoste so? • Kateri konflikti so prisotni v celotnem območju? • Kateri potencialni riziki so najnevarnejši za gozdni prostor? KREPITEV UPRA VLJALSKE KAPACITETE • Katera oblika pridobivanja znanj je potrebna in zaželena (delavnice, javne predtavitve)? . Katere so najprimernejše oblike sodelovanja? . Kako krepiti voljo, zaupanje, skupno ugota~ljanje dejstev, irn.? 100 GozdV 62 (2004) 2 Kovač . M. : Velikoprostorsko strateško načrtovanje za trajnostni razvoj gozdov (2 del) ZAČETNO STANJE PREDLAGANA REŠITEV SE STRINJA NE STRINJA SE STRINJA SE STRINJA SE STRINJA NE STRINJA PARTJC[PATIVNO NAČRTOVANJE INFORMIRANJE, OBRAZLOŽITEV PROBLEMA, POUČE V ANJE, SPOZNA V ANJE ZAKONSKIH IN DRUGIH OMEJITEV ADR TEHNIKE • tekmovanje/sodelovanje • stopnjevanje problema Slika 2: Načini upravljanja konflikta • zahteve po negozdnih zemljiščih, ki mejijo na gozdna zemljišča, • zahteve po gozdnih zemljiščih, ki so zaščitene z zakonom (popotništvo in rekreacija v gozdnih rezervatih), • zahteve po površinah gospodarskih gozdov, ki opravljajo eno ali več vlog (smučišča v erodibilnih predelih), • konflikti med gozdnimi vlogami (izkoriščanje gozdov v okolici vrednih habitatov), • zahteve po kateremkoli drugem gozdnem zemljišču. Sklicujoč se na sliko 11 (KOVAČ 2003, str. 416), ki prikazuje štiti izhodiščne konfliktne situacije, je mogoče postaviti naslednje možne poti njjhovega razreševanja. Konflikt na gozdnem rob ni rešljiv v okviru velikoprostorskega gozdarskega ampak v okviru širšega prostorskega načrtovanja . Na drugi strani je konflikt, povezan z zahtevami do zakonsko zaščitenih gozdov, v vsakem primeru treba podvreči upravnemu postopku. V primeru konfliktov, povezanih z zahtevami do površin, na katerih gozd opravlja eno ali več vlog, so mogoče prav vse štiri konfliktne situacjje. GozdV 62 (2004) 2 ADMINISTRATIVNI PROCES Izhodiščna situacija je vedno odvisna od lastništva (slika 2). Če je gozdna površina javna (državna, občinska), je rešitev mogoče doseči v kontekstu partici­ pativnega načrtovanja . V nasprotnem primeru, ko je ptivatna, pa je konflikt mogoče reševati: • s pomočjo participativnega procesa (infor­ miranje in pogajanje z lastnikom), • s pomočjo konzultacije in mediacije (WADE 1999), • z administrativnim postopkom in v skrajnem primeru tožbo. Konflikti med eno ali več vlogami gozda naj bi se reševali s participativnim oblikovanjem ciljev (PFISTER et al. 1992). V primeru neudeležbe zastopnikov interesov ali nezaupanja, mora tudi tak konflikt biti upravljan v skladu s postopkom na sliki 2. Konflikte med različnimi zahtevami po katerih­ koli drugih gozdnih zemljiščih je najprimerneje rangirati po stopnjah pomembnosti (GORDON 1993). Medtem, ko se reševanje nerelevantnih lahko preloži v prihodnost, pa pereči problemi zahtevajo takojšnje ukrepanje. Najprimernejše orodje je objektivna analiza (temelječa na ekspertni oceni, 101 Kovač , M.: Velikoprostorsko strateško načrtovanje za trajnostni razvoj gozdov (2 . del) presoji vplivov na okolje) s katero je sploh mogoče oceniti ali je zahteva po površini upravičena ali pa ne. Če se rešitev za vlagatelja izkaže ugodna, in se z njo strinjajo vse udeležene strani, potem je problem rešen. Kolikor pa temu ni tako, je treba rešitve iskati v okviru postopka, prikazanega na sliki 2. 2.4.4 Oblikovanje in usklajevanje ciljev Poleg upoštevanja splošnih načel glede ci~ev, zahteva njihovo oblikovanje še razmisleke glede nalog in zahtev, postavljenih s strani zakonodaje in mednarodnih obvez, vrsto problema, ki naj bi bil obravnavan na tej ravni in specifičnosti (podro­ bnosti) cilja. Najpomembnjša vprašanja, ki se morajo obravna­ vati na velikopostorski ravni, brez dvoma postavlja z mednarodnimi obvezami usklajena nacionalna zakonodaja. Med najpomembnejše teme sodijo priznavanje dolgoročne narave gozda in gozdarstva, spodbujanje sonaravnega načina gospodarjenja z gozdovi, krepitev vlog gozdov, mreža zaščitenih gozdnih površin, priznavanje kumulativnih učinkov negativnih vplivov na gozd, itn . Glede vrst problemov, teorija načrtovanja nima jasnega odgovora. Praviloma naj bi se na veliko­ prostorski ravni obravnavali samo tisti procesi in 1 SEZNAM FUNKCD REGIONALNI GOZDNI NAČRT ~ 1 ZMOGLJIVOST RASTIŠČA 1 1 • + 1 DA (1) 1 1 NE(O) 1 • OCENA POTENCIALNIH RIZIKOV 1 • + 1 MAJHNI 1 l VELIKI: 1 1 fenomeni, ki direktno ali indirektno vplivajo na gozdne ekosisteme in ljudi. Taki problemi morajo biti v načrtih dokumentiran] zaradi eventualnega presojanja študijam vplivov na okolje. Velikoprostorsko načrtovanje običajno obrav­ nava cilje ne oziraje se na njihovo časovno ali prostorsko razsežnost. Da bi razbremenilo načrto­ vanje na nižjih ravneh, in da ne bi prišlo do podvajanja vsebin, je bistveno, da se določi katere cilje je treba dokončno razrešiti v njegovem okviru in katere v okviru načrtovanja na nižjih ravneh. Zakonodaja, družbene zahteve, ekološke in druge omejitve med cilji generirajo zapletene odnose. V izogib subjektivnosti, ki lahko ogrozi celoten načrtovalski proces, je nepristranski načrtovalski postopek, ki temelji na objektivnih laiterijih in presoji nujen (BACHMANN 200la). Eno izmed mogočih poti predstavlja tristopenjski izključitveni postopek, ki temelji na naslednjih korakih (slika 3): 1. vrednotenje zmogljivosti (primernosti) gozdnega zemljišča, da zagotovi cilj, 2. vrednotenje razlik med potencialnimi riziki in učinki, ki naj bi jih zagotavljal cilj, 3. rangiranje ciljev v dveh korakih, t.j . s postavitvijo prioritet ciljem in z določitvijo njihovih vplivov na obstoječi režim gospoda1jenja. ~ 1 1 NESPREJEMUIV A FUNKCIJA J + l. DOLOČANJE PRIORITET l RANGIRANJE CIUEV 1 1 .. 2. UGOTAVUANJE POSLEDIC NA 1-----, .. ~ REŽIM GOSPODARJENJA 3. VREDNOTENJE I.___P_o_s_T_A_v_u_EN_I c_I_u_I _ __.Jf J PARTICIPACIJA Sli ka 3: Harmonizacija ciljev 102 GozdV 62 (2004) 2 Kovač , M . : Velikoprostorsko strateško načrtovanje za trajnostni razvoj gozdov ( 2. del) Preglednica 3: Vrednotenje rizika na primeru "ureditve rekreacijskega območja" - sedanje razmere pričakovane razmere Vpliv na okolje DI p DIX p DI p DI x P Škode na drevesih 1 1 1 2 2 4 Onesnaženje kraja l 1 l 3 5 15 Hrup 2 2 4 7 10 70 Gozdni požar 4 1 4 4 2 8 Zniževanje diverzitete gozda 1 1 1 2 2 4 Skupni riziki - relativna pr imerjava 11 101 Legenda: DI =velikost škode povzročene s strani vpliva. Rangi 1-10 pomenijo: ]=dogodek se zgodi vendar nima vpliva na okolje; 5 =dogodek se zgodi in ima močan vpliv na okolje: IO=dogodek se zgodi in ima uničujoč vpliv na okolje; P ==verjetnost dogodka 1 =nemogoč dogodek; 5=verjetnost dogodka=50%; lO=Gotov dogodek. Razlaga primera: vzpostavitev rekreacijskega območja v gozdnem prostoru bo zagotovo povečala nevarnost požarov, ogroziladiverziteto gozda, itn. Kljub temu, da so riziki v primeru pritrdilne odločitve nekajkrar večji, je nevarnosti mogoče zaobiti s preventivnimi merami. V te111 primeru s pravili obnašanja na rekreacijskem območju , urejenimi kurišči, klopmi, itn . Adi) Zmogljivost gozdnega zemljišča za opravljanje cilja je smiselno ocenjevati z vidika potencialne kapacitete, da le-to zagotovi želeni cilj in z vidika obstoječih razmer (npr. WULLSCH­ LEGER 1982, BERNASCONI 1986). Njegov namen je . preprečevati rizike in upravljalske­ zmote. Ad 2) Primernosti površine za zagotavljanje cilja sledi ocena rizikov, ki je jo treba oceniti v širšem prostorskem kontekstu. Enostaven, čeprav nekoliko pristranski postopek (DAENZER/HUBER 1997), je prikazan v 3. preglednici, v kateri je prikazano ocenjevanje vplivov na gozdno okolje s pomočjo dveh variabel. To je z "velikostjo škode, ki jo povzroča vpliv" (DI) in "ve1jetnostjo pojava tega vpliva" (P). Ad 3) Rangiranje prioritet ciljev, ki so prešli predhodni fazi, je zadnji korak usklajevanja ciljev. V preglednici 4 je prikazano njihovo dvo­ stopenjsko vrednotenje, ki je utemeljeno na paradigmi sonaravnega gospodatjenja. Kot je prikazano so cilji vrednoteni glede na ptioriteto oz. pomembnost. V skladu s paradigmo je največja prioriteta dana okoljski, srednja socialni, najmanj­ ša pa proizvodni. Ko so cilji enkrat rangirani, morajo biti vrednoteni v odnosu do drugih. To pomeni, da se režimi gospodarjenja vzpostavijo na način, da gospodrujenje za funkcijo najvišje prioritete vpbva na gospodarske režime manj pomembnih. Konkreten primer iz dosedanjih razmišljanj izpeljanih ciljev p1ikazuje preglednica 5. Prvi med njim i je dolgoročno ohranjanje gozda, ki vključuje ohranjanje integritete gozdnate krajine (v smislu prostorske dimenzije in zdravja). Drugi cilj, ohranjanje ali celo zmanjševanje deleža sivih površin, ne more biti obravnavan brez sodelovanja drugih sektotjev in javnosti. V primeru zaraščanja z gozdovi naj bi gozdarstvo bilo v vsakem primeru dolžno pravočasno opozarjati oblast in predlagati možne rešitve. Preglednica 4: Rangiranje ciljev in določanje režima gospodarjenja Rangiranje prioritet Relativno vrednotenje režima Funkcija PJioriteta Pomembnosr Utež El E2 s 1 S2 PI P2 E 1 = Okoljska 1 l 1 1 El E2= Okoljska 2 1 2 2 El E2 Sl= Socialna 1 2 1 2 El Sl S1 S2= Socialna 2 2 2 4 El E2 SI S2 PI= Proizvodna 1 3 1 3 El E2 S1 S2 Pi P2= Proizvodna 2 3 2 6 El E2 Sl S2 P2 P2 Legenda: Prioriteta; 1 = največja, 2 =srednja, 3 =najnižja; Pomembnost.; 1= funkcija določa način gospodarjenja, 2 = funkcija vpliva na način gospodarjenja; Režim gospodarjenja v primeru več ciljev: Če sta dve funkciji P l (proizvodna l) in El (okoljska l) na rastišču istočasno, se vzpostavi režim v prid funkcije El. GozdV 62 (2004) 2 103 Kovač , M .: Velikoprostorsko strateško načrtovanje za trajnostni razvoj gozdov (2 . del) Preglednica S: Cilji strateške ravni Idealni cilji Ohranjanje gozda in njegove integritete Ohranjanje/nižanje deleža sivih površin Ohranjanje iz gospodarjanja izločenih površin Ohranjanje in izboljšanje ekoloških potencialov gozdov za opravljanje okoljskih vlog Ohranjanje in izboljšanje ekoloških potencialov gozdov za opravljanje socialnih vlog Ohranjanje in izboljšanje ekoloških potencialov gozdov za opravljanje proizvodnih vlog Krepitev upravljalske kapacitete Trajnostno financiranje Ohranjanje in izboljšanje proizvodne vloge gozdov naj bi se na veJikoprostorski ravni zago­ tavljalo predvsem z izboljšanjem porazdelitve gozdov v prostoru, njegove uravnoteženosti (npr. zgradb, struktur, ciljnih stanj razvojnih faz) in nosilne kapacitete. Vsi ostali problemi naj bi bili predmet načrtovanja na nižji ravni, t.j. na ravni GGE. Zadnja dva cilja zagotavljata načrtovalska služba Zavoda za gozdove in oblast. Medtem, ko prvo omenjeni dviguje zaupanje v načrtovanje in viša okoljsko zavest družbe, je zadnji napisani pomem­ ben za udejanjenje načrtovanja nasploh. 2.5 Oblikovanje strategij 2.5.1 Splošno Glavni namen oblikovanja strategij je določitev aktivnosti, ki jih je treba storiti v prid doseganja ciljev (Hunger/Wheelen cit. DUH 1999). Postopek obsega (Hax/Majluf, Hunger/Wheelen, Pearce/ Robinson, cit. DUH 1999): • analiziranje in sintetiziranje, • razvoj generične strategije za celotno ozemlje ali posamezne dele, • razvoj funkcionalnih strategij, • vrednotenje strategij - ocena tizikov, • definiranje programov, ki morajo biti izvedeni v okviru načrtovanja na nižjih ravneh, • priprava predlogov, ki so oblikovani s konsenzom -oblasti. Namen analiziranja in sintetiziranja je ugotoviti ali je želeno stanje sploh mogoče doseči. Ker obe aktivnosti združujeta tri različne podsisteme (SCHMID/HERSPERGER 1995), to je sedanje stanje gozdnega okolja, zaželeno stanje ter socialne potrebe in želje (le-te odražajo vrednostni sistem 104 Uresničljivi dolgorocni, srednjeročni cilji Primerna porazdelitev, izogibanje rizikom Analiza površin primernih za osnovanje gozdov Ohranjanje in izboljšanje mreže rezervatov in drugih površin ter gozdov na gornji gozdni meji Krepitev hidrološke, varovalne, zaščitne jn biotske vloge gozdov Krepitev rekreacijske vloge in vloge naravne in kulturne dediščine Ohranjanje nosilne kapacitete gozdov, dopustno izkoriščanje Razvijanje načrtovanja kot organizacije znanja Priprava finančnih načrtov, izvajanje strategij družbe), je rezultat bolj ali manj ve1jetna možnost, kijo je mogoče doseči samo s skupnimi odločitvami. Pearce/Robinson (cit. DUH 1999) sta generično strategijo definirala kot utelešenje idealnega ciljnega stanja. V praksi naj bi zato rabila kot usmeritev s katero bo mogoče ohranjati ekološko integriteto načrtovalskih enot. Ker je generična strategija vezana na želeno sllko gozdnate krajine in na dolge časovne horizonte, se nanaša le na probleme povezane z deležem in zdravjem gozdov, funkcijami in vlogami gozdov in razvojem sestojev (pomlajevanje, uravnoteženost gozdov, dolgoročna proizvodnja). Na drugi strani je namen funkcionalnih strategij (Hunger/Wheelen, cit. DUH 1999) določiti kaj, kje, kako in kdaj je treba nekaj storiti. Praktično pove­ dano so to komponente razstavljene generične strategije (slika 4), s katerimi je šele mogoče prikazati konkretne vsebine načrtovanja, p1ioritete akcij, prostorsko konkretnost in stopnjo podrob­ nosti. V nasprotju z generično so funkcionalne strategije vedno vezane na krajša časovna obdobja. Bistvo tega postopka je določitev: • katere usmeritve morajo biti oblikovane in kako podrobno morajo biti opisane, • katere strategije morajo biti materializirane v načrtih nižjih ravni in katere zahtevajo realizacijo na velikoprostorski ravni, • katere strategije se morajo nanašati na načrtovalske enote, njene stratume ali povsem konkretne površine. Vrednotenje vatiantnih strategij je sestavni del oblikovanja strategij, njegov namen pa je prikazati katera varianta je najbolj sprejemljiva z ekološkega, socialnega in ekonomskega vidika. V kontekstu srednjeevropskega gozdarstva, ki spodbuja sana- GozdV 62 (2004) 2 Kovač , M .: Velikoprostorsko strateško načrtovanje za trajnostni razvoj gozdov (2. del) Pol ~ Ul 8 > < D 8 a q ....l o N > ....l > ~ o > '-LI ~ D Ul w z E- ::.0:: z A z Vl Cl) ..J o o J < > ~ E- o 8 N 0:: ~ o o Il. o o Vl 0:: D o Il. Slika 4-: Ragraditev generične na funkcionalne strategije ravno gozdarstvo, je tako vrednotenje nujno vsaj pri posegih, ki zahtevajo krčitve gozdov, pri konfliktih med vlogami gozdov in pri načrtovanju novo zahtevanih vlog, ki bodo najverjetneje generirale nove konflikte. 2.5.2 Razvoj strategij Programi so točka v kateri se načrtovalske vsebine velikoprostorskih in srednje-velikih ravni dokončno razločijo (slika 5). Od tu naprej so akti vnos ti velikoprostorskega načrtovanja upravljanje okolj- GOZDARSKI PROBLEMI OPERATIVNI PLAN SPLOŠNI U. KONKRETNI PROGRAM PROGRAM S PLOS NE USMERITVE (se nanaša na določen pojav) 1+---+t SPLOŠNE KONKRETNE L....---.-----1 - OKOUSKA VLOGA (npr. biodiverzieta) -SOCIALNA VLOGA (npr.rekreacija) - GOZDNI POKROV Slika 5: Povezave med strateškim in operativnim načrtovanjem GozdV 62 (2004) 2 USMERITVE USMERITVE (se nanab na določene površine) - GOJENJE GOZDOV - GOZDNI PROIZVODI 105 Kovač . M.: Velikoprostorsko strateško načrtovanje za trajnostni razvoj gozdov (2 . del) Preglednica 6: Strategije za velikoprostorske ravni ~ Problem Površina/Lokacija Prog .-am Instrument Gozdni pokrov/integriteta gozda Ekoregija!Gozdna regija - RFP, Mpl Sive površine Izbrane površine Sp RFP, Mpl, Površine izvzete iz gospodrujenja Izbrane površine Sp RFP, Mpl Kon verzije Izbrane površine Mp, Sp RFP, Mpl, FMP Rastlinski habitati Predel, gozdna regija Mp, Sp RFP, Mpl, FMP Živalski habitati Ekoregija, gozdna regija Mp, Sp RFP, Mpl, FMP Varstvo pred erozijo Izbrane površine Mp, Sp RFP, Mpl, FMP Hidrološki režim Predel, gozdna regija Mp RFP. FMP Vodni izviri Izbrane površine Sp RFP, Mpl Rekreacija in turizem Izbrane površine Mp, Sp RFP, Mpl, FMP Naravna in kulturna dediščina Izbrane površine Mp, Sp RFP, Mpl, FMP Regeneracijska kapaciteta Gozdna regija Mp RFP, FMP Cestno omrežje Predel, gozdna regija Mp, Sp RFP, Mpl Gospodarjenje z divjadjo Predel, gozdna regija Mp RFP, GMP Trajnostna proizvodnja lesa Predel, gozdna regija Mp RFP, FMP Upravljalska kapaciteta Ekoregija/gozdna regija Mp RFP Trajnostno financiranje Zaščitene površine, vloge Mp, Sp RFP, Mpl, FMP Legenda: Mp= splošni program; Sp= tipski načrt; RFP= regionalni gozdarski načrt; FMP= gospodarski načrt GGE; Mpl= Občinski prostorski načrt ; GMP= Načrt za gospodarjenje z divjadjo. skih problemov v regiji in udejanjanje akcij, aktivnosti načrtovanja na srednje-velikih ravneh pa razvoj srednjeročnih in kratkoročnih usmeritev za gospoda1jenje z gozdovi. Med programi je treba ločevati konkretne in upravljalske. Medtem, ko prvi (v praksi znani kot tipski načrti in projekti) zaradi velike stopnje podrobnosti rabijo takojšnji realizaciji ukrepov in del na terenu (npr. trasiranje in gradnja peš-poti, vzpostavitev rekreacijskih območij, itn.), rabijo upravljal ski usmerjanju gospodarjenja z gozdovi in njihovimi vlogami. V smislu načrtovalske in prostorske hierarhije jih je mogoče imenovati operativne načrte in so p1i nas poznani kot načrti GGE. Strategije, ki naj bi bile razvite na strateški ravni prikazuje preglednica 6. Kot je prikazano, je za vsako predpisana raven (površina) izvajanja, vrsta programa in naziv načrta nižjega reda, v kateri je strategija razdelana. Za primer navedimo, da krepitev habitatske vloge npr. zahteva dve vrsti programov. Prvi, gospodarski načrt (splošni upravljalski načrt GGE), naj bi nakazal usmeritve in ukrepe za gospodaJ.jenje z gozdovi, ki so obenem habitati rastlinskih in živalskih vrst. Na drugi strani morajo tipski načrti natančno predpisovati kako ohranjati habitate redkejših rastlinskih vrst, bivališč živali (brlogi, 108 gnezda), itn. Določeni morajo biti predvsem režimi dostopnosti in gospodatjenja, čas izvajanja akcij, določitev robnih con, itn . 3 MODEL NAČRTOVANJA NA SREDNJE VELIKIH RAVNEH 3.1 Splošno Ko so strategije enkrat izdelane jih je treba uresničiti v konkretnem prostoru in času. Kot najprimernejše se zdijo srednje-velike ravni, načrtovanje na teh ravneh pa je zato mogoče poimenovati operativno načrtovanje in naj bi rabila (BACHMANN 1993a, GORDON 1993, HOČEVAR 1994): • ohranjanju in izboljšanju okoljske vloge gozda, • oblikovanju usme1itve in konkretnih ukrepov za krepitev lesno proizvodne vloge gozdov in zmanjševanje rizikov, • varovanju zasebnih interesov lastnikov gozdov, • upravljanju konfliktov med interesi lastnikov in načrtovalci, • preživetju zavoda, gozdnih obratov in podjetij. Čeprav deluje operativno načrtovanje v istem okolju kot strateško, se od njega loči, saj se ukva1ja predvsem z gospodatjenjem z gozdnimi sestoji in ima zato vse atribute gospoda1jenja z naravnimi viri in podjetništva. Iz tega razloga je odločanje tudi njegov sestavni del. GozdV 62 (2004) 2 Kovač , M .: Velikoprostorsko strateško načrtovanje za trajnostni razvoj gozdov (2 . del) 3.2 Oblikovanje načrtovalskih enot V skladu s prostorsko hierarahijo se ekoregije in gozdne regije delijo na manjše enote (npr. GGE). Le-te je mogoče ustanoviti preko celotne ekoregije ali pa samo tam kjer je to smiselno in potrebno. Če upoštevamo dejstvo, da gozdovi zaslužijo smotrno gospoda1jenje, naj bi se gospodarjenje v GGE spodbujalo. Na drugi strani je seveda tudi res, da operativno načrtovanje v manj intenzivno gospodarjenih gozdovih ni smiselno in je problematiko mogoče razreševati kar v okviru strateškega načrtovanja . Kot sledi, je analiza stroškov in učinkov še najprimernejši način odločanja glede vprašanja, kje naj se operativno načrtovanje izvaja in kje ne. 3.3 Predlog participativnega postopka načrtovanja Postopek participati vnega načrtovanja na operativni ravni obsega določitev oblike participacije, oblikovanje ciljev, oblikovanje usmeritev, odločanje ter organiziranje dela in kontroling. Poleg ohranjanja in izboljšanja vlog gozdov je naloga tega načrtovanja zaščita interesov lastnikov gozdov (BACHMANN 1993a) in upravljanje konfliktov, ki so plod razlik med interesi lastnikov ANALIZA SITUACIJE OBLIKOVANJE CIUEV USKLAJEVANJE CIUEV Slika 6: Predlog sheme participativnega načrtovanja GozdV 62 (2004) 2 in načrtovalcev. Predvsem zaradi tega razloga ti načrti ne bi smeli biti izdelani brez njihovega sodelovanja. Nadalje, v nasprotju z vlogo gozdar­ stva pri strateškem načrtovanju, kjer le-to v sodelovanju z lastniki ne more nepristransko voditi načrtovalskega postopka, je na operativni ravni naloga gozdarskega načrtovanja prav to (slika 6). Da bi se načrti izdelovali pravočasno naj bi načrtovalska služba imela mandat za: • zagotovitev zakonitosti in legitimnosti na­ črtovalskega postopka in nepristranskega vodenja, • dololočitev načina participacije in upravljanja konfliktov, • zagotavljanje informacij, organiziranje delavnic, javnih predtavitev, • sodelovanje v potrditvenem postopku. 3.4 Oblikovanje ciljev 3.4.1 Vsebina načrtovanja V skladu z idejo načrtovanja na več ravneh, naj bi opera ti v no načrtovanje skrbelo za uresničitev strategij (preglednica 7), zapisanih v strateških načrtih. S prepustitivjo vprašanj, ki so predmet javnega interesa prvim, naj bi naloga operativnega načrtovanja bila (BACHMANN 200la, 1993): LASTNIKI ODOBRITEV !POTRDITEV 107 Kovač , M .: Velikoprostorsko strateško načrtovanje za trajnostni razvoj gozdov (2 . del) Preglednica 7: Vsebina obravnavana na srednjeveliiUh ravneh Okoljske vloge gozda Cilji, določeni v strateških pianih (omejitve), Rastiščne razmere in zaščita rastišč, vitalnost drevja, naravnost sestojev, biodiveriteta. Gojenje gozdov, varstvo in raba gozdov Omejitve vezane na pomlajevanje (škode po divjadi, bolezni, drugi vzroki), Trajnostni razvoj sestojev v smislu naravnosti in uravnoteženosti, lesna zaloga, prirastek (izraba gozdov), dovoljeni posek, porazdelitev in struktura sečenj . Lastništvo gozdov Odnosi med državnimi javnimi, privatnimi zemljišči . Odprtost gozdov Izboljšanje in vzdrževanje cestnega omrežja in vlak. Finančne ocene in finančni načrt Gojitvene dejavnosti, varstvo gozdov, načrtovanje, prodaja lesa, investicije v prometno in drugo infrastrukturo. Gozdni obrat ali podjetje Humani resursi, tehnološka oprema, plače in materialni stroški, tržne analize, drugi stroški. • ohranjanje in izboljšanje okoljskih in socialnih vlog, • ohranjanje in krepitev proizvodne vloge gozdov, • organiziranje in udejanjanje akcij v natančno določenih sestojih, • planiranje financ in drugih aktivnosti, • podjetniško planiranje. 3.4.2 Seznanjanje z razmerami v okolju Pregled vsebin strateškega načrta in izbor tistih, ki so predmet operativnega načrtovanja, je prvi korak te faze (preglednica 7). V nadaljevanju se mora ta osredotočiti na analizo sestojev in njihov zgo­ dovinski razvoj, vzročne analize, obstoječe konflikte, kontrolo uspešnosti dosedanjega načrtovanja in na finančna vprašanja (BACH­ MANN 200la, BERNASCONI 1993). 3.4.3 Upravljanje konfliktov Na operativni ravni so najverjetnejši naslednji konflikti: • konflikti med skupinami vlog gozdov, • konflikti med posameznimi vlogami (anta­ gonistični in kompetitivni cilji), • konflikti med zasebnim interesom in interesi načrtovalcev gozdov. Z razbitjem strategij na usmeritve se rojevajo tudi novi konflikti. Ker konflikti med skupinami vlog na tej ravni običajno niso zapleteni, jih je večinoma mogoče rešiti v okviru participati v nega načrto­ valskega postopka. V nasprotnem primeru je treba rešitve iskati v upravnem postopku. Konflikti med posameznimi vlogami so pogosti in se največkrat rešujejo z relativnim vrednotenjem 108 v okviru procesa usklajevanja ciljev (BACHMANN 200la). Problematični so predvsem antagonistični cilji, ki jih je mogoče rešiti samo s konsenzom. Zadnja skupina konfliktov izvira iz nasprotja med zasebnim interesom in javno gozdarsko službo. Če je le mogoče je treba te konflikte reševati v okviru participativnega postopka in le v izjemnih primerih v upravnem postopku. 3.4.4 Oblikovanje in usklajevanje ciljev Če je velikoprostorski načrt izdelan kakovostno, so dolgoročni in srednjeročni cilji iz njega bolj ali manj razpoznavni. Preglednica 8 prikazttie strategije ter cilje, ki so bili izpeljani iz njih. Enako kot je bilo že prikazano, so tudi ti cilji podvrženi usklajevanju. 3.5 Oblikovanje usmeritev in odločanje Usme1itve so izjave, ki opisujejo najpomembnejše aktivnosti in ukrepe, ki naj bi bili izvedeni v znanem prostoru in času. Podobno kot na velikoprostorski ravni, postopek obsega analiziranje in sintetiziranje, razvoj splošnih usmeritev za celotno območje , razvoj konkretnih usmeritev za stratume in sestoje in odločitev. V okviru prvega koraka je treba ugotoviti kateri cilji so sploh uresničljivi. Naslednji korak je p1iprava več vrst usmeritev. Splošna usmeritev igra enako vlogo kot generična strategija in določa splošna načela kako gospodariti s sestojnimi tipi različnih gozdnogojitvenih tipov, z gozdovi s posebnim pomenom, z gozdovi na ekstremnih rastiščih, diverziteto, itn. Druga vrsta usmeiitev so konkretne usmeritve, ki se nanašajo na stratume (in sestoje znotraj njih) GozdV 62 (2004) 2 Kovač , M .: Velikoprostorsko strateško načrtovanje za trajnostni razvoj gozdov {2 . del) Preglednica 8: Dolgoročni in srednjeročni cilji , ki se rešujejo na srednje velikih ravneh Povezava Idealni cilj Dolgoročni in Ključni problemi strateškim načrt. operativne ravni srednjeročni cilji Krepitev okoljskih Ohranjanje Spodbujanje sonaravnega Varstvo pred erozijo, vlog produktivnosti gospodarjenja, varstva, primerna tehnologija ' rastišč, habitatov primernega izkoriščanja Izogibanje akcij škodljivih Drevesna sestava, horizontalna za habitate, naravnost in vertikalna zgradba, vnašanje sestoj ev plodonosnih vrst Ohranjanje diverzitete Pospeševanje naravnih Nega jas, gozdnih robov, gozdnih ekosistemov vrst mrtvi les Krepitev Naravno pomlajevanje Priprava sestojev in tal Površina, gostota, proizvodne za pomlajevanje porazdelitev inicilane faze, vloge gozdov Ohranjanje lesne Uravnoteženje sestojev Porazdelitev razvojnih faz, proizvodnje lesna zaloga, prirastek, proizvodna doba, priporočen posek Pravočasna nega Nega mladih sestojev, Izbira kandidatov, in redčenje pomladitvena sečnja končni poseki Krepitev Izobraževanje Redno tematsko izobraževanje Gojenje, izkoriščanje gozdov socialnih vlog lastnikov, zaposlitvene (gojenje, izkoriščanje, varstvo, možnosti ekologija biodiveriteta) Izboljšanje in Izboljšanje cestnega križa PlužeJlje, posipavanje vzdrževanje gozdne infrastrukture Ohranjanje Preživetje podjetij Humani resursi, tehnologija Struktura in število osebja, proizvodnje gojitvene dejavnosti materialni stroški za opremo Trajnostno Načrtovanje dejavnosti, Priprava tal, sadnja, košnja, financiranje in večjih posegov (konverzije) nega, redčenja subvencioniranje in rabijo uresničevanju gozdnogojitvenih ciljev. Kot je znano so ti cilji opredeljeni z več va1iablami kot npr. ciljna lesna zaloga pred končnim posekom (ali ciljna lesna zaloga na ha), ciljna drevesna sestava, ciljno razmerje razvojnih faz, kvaliteta, itn. Ker so te usmeritve še vedno presplošne in, ker je 1 USMERITVE ZA GOSPODARSKE 1 RAZREDE + 1 UKREPI (revirni gozdar+ načrtovalec) 1 ~~~ SESTOJNA OPIS DOLOČANJE KONTROLNA KARTA SESTOJA VLOG KARTA l l 1 ~ "':.. • NEGA REDČENJE KONTROLNA KARTA -KAJ? . KAJ? -KAJ JE NAREJENO? -KJE? -KJE? · > - KJE JE BILO NAREJENO? -KDAJ? - KAKO MOC:NO? -KDAJ JE BILO NAREJENO? -KAKO? -KOLIKOKRAT JE BILO NAREJENO? 1 1 + 1 OCENA NAČRTOVALNE USPEŠNOSTI 1 Slika 7: Razgradnja usmeritev na ukrepe GozdV 62 (2004) 2 109 Kovač. M.: Velikoprostorsko stratesko načrtovanje za trajnostni razvoj gozdov (2. del) treba zagotoviti vez z gojitvenim načrtovanjem, je za vsako izmed njih treba predpisati še niz srednejročnih ukrepov. Namen tega početja je določiti, kaj, v katerih sestojih, kdaj in kako je treba ukrepati (slika 7). Naloga zahteva odlično poznavanje sestojev in ne more biti opravljena brez tesnega sodelovanja načrtovalca in revirnega gozdarja. Praktično naj bi tekla hkrati s popisom sestojev in izdelavo sestojne karte. Poleg obliko­ vanja ciljev, je ta faza najpomembnejša faza ope­ rativnega načrtovanja in je osnova kontrolingu (letno planiranje aktivnosti, financiranje, subven­ cije, delovna sila). V izogib rizikom, mora vrednotenje usmeritev temeljiti na ekoloških in ekonomskih rizikih (stroški/učinki). Zastarani gozdovi npr., ki so ideal naravovarstvu, zaradi neuravnoteženosti niso izpostavljeni le naravnim nesrečam ampak ogrožajo tudi ekonomsko vlogo gozdov. Bolezni nižajo kvaliteto lesa, zaradi debelin so hladi manj primerni za žagarstvo, ogrožena je ekonomika lastnika in podjetja, v prihodnost pa se prelagajo velika neprofitna vlaganja, potrebna za osnovanje in nego mladih sestojev (nega mladja, sadnja, redčenja letvenjakov in mlajših drogovnjakov). Odločanje teče hkrati z razvojem strategij in temelji na konsenzu. Posebna pozornost pri tem mora biti namenjena 1izikom in oceni stroškov. 4 PREDLOG MONITORINGA IN KONTROLINGA 4.1 Namen Monitoring in kontroling sta procesa, ki omogočata (BACHMANN 2001 a, COMMITTEE 1999, KASSEL 1998, KOHL! 1993, Hellavel, cit. HLADNIK 1998): • pridobitev slike o prihodnji podobi načrto­ valskega območja, • oblikovanje ciljev in odločitev, • preverjanje realizacije usmeritev in ukrepov ter izvedljivosti načrta (v smislu stroškov, humanih resursov, standardov) • zaznavanje sprememb skupaj z njihovo ten­ denco razvoja in intenziteto, • zagotavljanje zgodnjih opozoril in zmanjše­ vanje upravljalskih rizikov, • vrednotenje učinkovitosti načrtovanja, zako­ nodaje in politike, • nižanje stroškov prihodnje inventarizacije. 110 4.2 Nivoji organiziranosti V dobro popolnejšega pokrivanja načrtovalskega okolja in uspešne realizacije načrtovanja naj bi monitoring in kontroling bila organizirana na različnih prostorskih in organizacijskih ravneh. Najprimernejše so: • strateški monitming na velikoprostorski ravni, • strateški kontroling na velikoprostorski ravni, • operativni mo ni to ring na srednje-veliki prostorski ravni (npr. GGE), • operativni kontroling na srednje-veliki prostorski ravni (GGE), • operativni kontroling na ravni podjetja ali zavoda. Naloga strateškega monitoringa je spremljanje stanja procesov in ohranjanje vlog gozdov. Poleg zagotavljanja informacij o spremembah v gozdnati krajini, rabi načrtovalcem še pri ocenjevanju pravilnosti in uspešni realizaciji strategij. Ker naj bi se strateški kontroling ukvarjal predvsem s finančnimi in organizacijskimi vidiki planiranja in upravljanja mora biti voden s strani oblasti. Le-ta naj bi tako skrbela za p1ipravo finančnih planov, finančni nadzor, organiziranje in optimiranje načrtovalskega procesa. Ker število nalog ne narašča samo v gozdarstvu ampak tudi v drugih okoljskih sektorjih, bi kontroling moral biti uveden na vseh upravnih ravneh (država, lokalne oblasti). Naloga operativnega monitoringa je predvsem spremljanje sprememb razvoja sestojev vključno z vlogami, ki jih le-ti opravljajo. V nasprotju z velikoprostorskim monitoringom, ki je vezan na dolga časovna obdobja, mora operativni monitoring teči kontinuirano, saj je samo na tak način mogoče uveljavljati adaptivno načrtovanje. Hkrati z operativnim monitoringom je b·eba izvajati še operativni kontroling, ki je ključen za doseganje ciljev. Tako planiranje kot kontrola dela morata biti izvajana vsakoletno, njun cilj pa je spremljanje realizacije na terenu izvedenih ukrepov (gojitveni ukrepi, varstvo gozdov, sečnja). Operativni kontroling na ravni zavoda ali podjetja obsega vse dejavnosti, ki so pomembne za preživetje institucije. 4.3 Organiziranost in vrste podatkov monitoringa Gozdnogospodarsko načrtovanje je v splošnem odvisno od štirih vrst informacij oz. podatkov: terenskih, slikovnih, kartografskih in numerično- GozdV 62 (2004) 2 Kovač, M.: Velikoprostorsko strateško načrtovanje za trajnostni razvoj gozdov (2, del) Preglednica 9: Variable in indikatorji strateške ravni (COHEN/BURIGEL 1997, SAEFL 1997, RFM 1998, RFP 2000) Informacija Indikator Kontrolna vadabla Nemen/odgovornost Okoljske vloge Gozdni Skupna gozdna površina Absolutna površina N/G polu o v 1 Gozdni kompleks Frekvenca, povprečna površina, NIG porazdelitev, druge mere Fragmentacija Indeks, druge mere B, Il G Povezoval nost ~azdalja med otoki B, Il G Sprememba rabe Površina, trend St abi !nost/ G ~dravje gozda Defoliacija, indeks B, I 1 G Naravne nesreče Tip, pojavnost, površina, trend VG Lastništvo Površina, delež I Flora- Endemične vrste in vrste rdeče liste Pojavnost, površina B/ZVN diverziteta Redki habitati Pojavnost, površina B/ZVN - Minoritetne vrste Pojavnost, delež BIG Monumentalni osebki Pojavnost, lokacija B,ZVN/G Drevesna sestava Površina, delež BIG Rasti. združba Površina, delež BIG GG režim Površina, delež N/G Zgradba Površina, delež BIG Naravnost Površina. delež Bl G Negospodarjene gozdne površine ~ojavnost, površina, delež N,B/ G Ključne vrste (zelišča , Pojavnost N, Bl ZVN, LZ, G grmovje, drevesa) Favna- Endemične vrste in vrste rdeše liste Pojavnost, površina N,B/ZVN,LZ,G diverziteta Brlogi, gnezdišča · Pojavnost. N,B/ LZ, ZVN, G Ključne vrste (Herbivori, Carnivori, Pojavnost, površina N,B/ ZBN, G Insectivori, Omnivori) Var. vloga Ektremna rastišča (nagib, aspekt) Površina, delež Stabilnost/ G Hidr. vloga Vodno telo, izvir Pojavnost, površina Zaščita, napajanje IG, LZ Socialne ''loge Zašč. vloga Gozdovi gospoda1jcni za vlogo Pojavnost, površina Zaščita/ G Rekreacija Objekt Pojavnost, površina Zaščita 1 G N. in k. Objekt Pojavnost, površina Zaščita 1 G, ZVN, dediščina MK Sanitarna Gozdovi gospodarjeni za vlogo Pojavnost, površina Zdravje/ G vloga Proizvodna vloga Regene- Objedanje (škode) Delež nepoškodovanih osebkov, Nosilna racij ska Populacijska gostota kapaciteta /G, LZ kapaciteta Delež nar. pomlajevanja Površina, delež Trajnost 1 G Gozdna Porazdelitev scstojev Površina, porazdelitev DBH Trajnost 1 G proizvodnja Porazdelitev tipov Površina, trend Trajnost 1 G Lesna zaloga, prirastek Volumen, površina, trend Trajnost 1 G Cestno Odprtost Dolžina, gostota, intenziteta Izboljašanje omrežja/G omrežje gospodarjenja v m· lfha državljani tekstovnih. Ker teh podatkovnih virov ni mogoče obvladovati s konvencionalnimi orodji, mora informacij ki management biti podprt z integralnim informacijskim sistemom, ki združuje klasične podatkovne baze z geografskimi informacijskimi sistemi. Ne glede na možnosti, ki jih ponuja GozdV 62 (2004) 2 111 Kovač , M.: Velikoprostorsko strateško načrtovanje za trajnostni razvoj gozdov (2 . del) tehnologija, pa morata v ospredju načrtovanja stati kakovost podatkov in njihova informacijska vrednost. Kljub jasnim ciljem je ptidobivanje kakovostnih podatkov še vedno problematično. Problem izvira iz dejstva, da je razmeroma težko vzpostaviti relacij o med tem kaj se na terenu vidi in je merljivo in tem, kaj se v prostoru dejansko dogaja (PAUS­ TIAN et al. 1999). Problemi niso pereči na majhnih prostorskih ravneh, se pa povečujejo s kompleks­ nostjo ravni (krajinska, ekosistemska, vrstna). Čim kompleksnejša je namreč le-ta, tem težje je najti ustrezen indikator, ki bi v njej odvij ajoče se procese ustrezno odseval. V preteklih letih so biološke in druge vede razvile veliko indikatorjev kot so indikatorji trajnostnega razvoja gozdov (McLAREN 1998), trajnostnega razvoja gozdarstva (MCPFE 2001) biodiverzitete (COHEN, BURIGEL 1997, DOB­ BERTIN 1998), itn. Te in pa indikatorje, ki jih potrebuje domača stroka, kaže v monitoring vključiti takoj, še naprej pa je treba iskati indikatorje, katerih ekološke niše so dovolj občutljive na spremembe v ekosistemih in na osnovi katerih je mogoče zgodnje opoza1janje. Preglednica 9 prikazuje podatke, ki bi bili primerni za načrtovanje na strateški ravni in se vse bolj zahtevajo tudi od mednarodne javnosti. Legenda: namen: B= biodiverziteta; N= stopnja naravnosti; 1 = integriteta ; Odgovornost: G= gozdarski sektor; ZVN = zavod za varstvo narave; MK = Ministrtvo za kulturo; LZ =Lovska zveza; 'Gozdni kompleks meri vsaj 1.000 ha. Gozdni otok (krpa) meri manj kot 1.000 ha. 5 LITERATURA BACHMANN, P./BERNASCONI, A./BOHNEN­ BLUST, S. et al. 1996b. Exemples concrets de planification forestičre f grande echelle. Guide pratique. Bern, Office federal de l'environnement, des for~ts et du paysage (OFEFP), 77s. BELAK, J. 1998. Podjetniško planiranje kot orodje managementa (tretja izdaja). Zbirka management in razvoj, 2. Gubno, MER Evrocenter, 344 s. BERNASCONI, A . 1993. Betriebsplan uber die Waldungen der Personalwald-korporation Lyss, 47 s. (nepublicirano) BREWER, I. 1999. The Conceptual Development and Use of Ecoregion Classification. Master's Thesis. Oregon State University, Corvallis, Oregon. COHEN, S./BURIGEL, S.W. (ed.) 1997. Exploring Biodiversity Indicators and Targets under the 112 Convention on Biological Diversity. A Synthesis Report of the Sixth Session of the Global Biodiversity Forum, New York, 3-4 Apri\1997, Washington D.C., BIONET & Gland, Cambridge, IUCN, 18 +150 s. FDPS 1995. The Forest Development Program of Slovenia. Ljubljana, Republic of Slovenia, Ministry of Agriculture, Forestry and Food, 49 s. GBC, 2002. Land Use Planning in British Columbia and the Practice of Sustainable Forest Management. Prepared by the Government of British Columbia. Executive summary, 13 s. (http://www.nrcan.gc.ca/ cfs!kochi/papers/bc_e.html). KEHL, J.!WARING, B./SMITH, R./NALDER, D. 2001. Multiple Use Management Planning in Queensland, Australia: the Koombooloomba Ecotourism Project (a case study). Schweiz. Z. Forstwes., 152, 4, s. 123-128. KOHL!, E. 1993 . Natur- und Landschaftsschutz: Viel gemacht! Viel bewirkt? Erfolgskontrolle und Monitoring im Natur- und Landschaftsschutz: Eine Begriffsklarung. Umweltschutz, 4, 98, s. 4-7. KOVAČ, M. 2003. Velikoprostorsko strateško na­ črtovanje za trajnostni razvoj gozdov. Gozd. V., 61. lO, s. 403-421. KOVAČ, M. 1996. Prostorski vidiki gozdarskega načrtovanja - primer Slovenije in Švice. Gozd. V., 54, 9, s. 451-455. McLAREN. M.A. (ed .). 1998. Selection ofWildlife Species as Indicators of Forest Sustainability in Ontario. SCSS Technical Report 100. North Bay (Ontario), Ontario Ministry of Natural Resources, 41 s. MCPFE 2001. Criteria and Indicators for Sustainable Forest Management. Liason Unit Vienna. Yokohama. MITCHELL-BANKS, P. 1997. Community, Culture and Conflict. V: Conflict Management and Public Participation in Land Management. Solberg, B./ Miina, S. (ed .). EFI Proceedings, 14, s. 149-164. OGRIN, D. 1996. Strategija varstva krajine v Sloveniji. Gozd. V., 54, 9, s. 403-406. PAUSTIAN, S.J./HEMSTROM, M./DENNIS, J.G./ DITTBERNER, P./BROOKES, M .H. et al. 1999. Ecosystem Process and Functions: Management Considerations. V: Ecological Stewardship, Vol. U. Sexton, W.T./Malk, A.J./Szaro, R.C./Johnson, N.C. (ed.). Elsevier Science Ltd. , s. 255-280. RFM 1998. Pravilnik o gozdnogospodarskih in gozdno­ gojitvenih nacrtih (Regulation on forest management). Ur. l. RS, 5, s. 256-282. RFP 2000. Pravilnik o varstvu gozdov (ReguJation on forest protection). Ur. l. RS , 92, s. 10233-10302. SAEFL 1997. Criteria and Indicators for Sustainab1e Forest Management in Switzerland. Bern. Swiss Agency for the Environment, Forests and Landscape, 80 s. VESELIČ, Ž./ GOLOB, S., 1994. Predlog sistema gozdarskega načrtovanja. V: Strokovna izhodišča za pripravo pravilnikov o gozdnogospodarskem, gozdnogojitvenem in lovskogojitvenem načrtovanju. Zbornik posvetovanja. Beguš, J. (ed.). Ljubljana, ZGDS Gozdarska založba, s. 21-44. GozdV 62 (2004) 2