JCttjiga C. V SHwt)en)e in &vet Ste v. 12. ubijati a 20. septembra 1929- £eto 3. Niko Pirnaf: Otroka bedastega 'Avgusta Nevidni žai Pod »stanico« ali »celico« razumemo X biologiji zaključeno enoto rastlinske« 'ga ali živalskega tkiva. Takšna enota pe odkriva pod drobnogledom včasi že pri majhni povečavi kot tvorba, ki se* stoji v glavnem iz gibke mase in ne« kakšnega jedra v tej masi. Rast mno< gih organizmov temelji na delitvi ce« lic, pri čemer nastajajo samostojne no« ve celice z lastno plazmatično maso in lastnim jedrom. Starejša biologija nam ni vedela po« vedati, kaj navaja stanice do delitve ali z drugo besedo organizme do rasti in razmnožitve. Šele povojna doba je napravila v tej stvari nekoliko odkri« tij, ki nam dajejo nepričakovan vpo« gled v najskrivnostnejše snovanje ži« ve prirode in nas postavljajo ob ko* renine življenja sploh. Delitev stanic povzročajo nevidni žarki Že 1. 1922. je objavil ruski življenje« sloveč Aleksander Gurvič v Moskvi senzacionalno vest, da izžarevajo sta« niče med procesom delitve čudne, na« šim očem nevidne žarke, ki učinkujejo na druge stanice lastnega ali tujega organizma tako, da se pričenjajo s gvoie strani deliti. Gurvičevo odkritje je ostalo najprvo neopaženo oz. znanstveni svet mu ni pripisoval toliko pomena, da bi se mu ždelo vredno podrobne preiskave. Še potem, ko sta dva druga učenjaka, Reiter in Gabor s študijskega labora« toriia družbe Siemens in Halske po« trdila resničnost Gurvičevih trditev, so izražali nekateri med najboljšimi biologi svoje dvome. Toda eksperimen« lalno gradivo okrog tega vprašanja je sčasoma tako naraslo, da ni razloženo samo teoretično, temveč da so začeli iz njega izvajati tudi že praktične kon« sekvence. Čebule, žabji paglavci in otekline žarijo Osnovni Gurvičev poskus obstoji v tem, da usmeriš vršič rastoče kuhinj« ske čebule navpično na drugo čebulo. Čez pol ure izrežeš tej zadnji tenko ploščico. Pod drobnogledom opaziš na tisti strani izreza, ki je bil obrni en proti vršiču, znatno živahnejša delje« nja celic ali -»mitoze«, kakor se ime« nujejo s strokovnim izrazom, nego na i življenja nasprotni strani. Če postaviš debelo kremenčevo okence med vršič in dru« go čebulo, se bo pospešeno deljenje ce« lic nemoteno nadaljevalo, stekleno okence pa ga ustavi. To pomeni, da učinkuje sila iz vršiča tudi skozi kre« meneč, skozi steklo pa ne — pojav, ki ga opažamo drugače pri ultravioletnih žarkih. In dejansko sta dokazala Rei» ter in Gabor, da niso Gurvičevi žarki nič drugega nego ultravioletni žarki in sicer iz dveh ozkih pasov v dolgo« valovnem ultravioletu okoli valovnih dolžin 337 miliiontink milimetra in 280 milijontink milimetra. In čudno: na« tančno isto izžarevanje kažejo sveže zrezani paglavci in zločeste otekline na raku bolnih organov. »Pasovi rasti« in »središča rasti« Nadaljnja raziskavanja so ugotovila, da ni samo delitev stanic zvezana s pojavom ultravioletnega izžarevanja. Z eksperimenti so namreč dognali, da nastaja tudi tam. kjer se v organskih snoveh, n. pr. v kaši iz čebulnega dna, v katerih se tvorijo še neznane kemič« ne substance, ki stopajo v medsebojne reakcije. Te reakcije ustvarjajo naše nevidne žarke. Nastajanje reakcij pa zahteva svetlobnih dražljajev od zu« naj in sicer zadošča za kašo iz čebul« nega dna že navadna, vidna svetloba, ki je prosta ultravioletnih žarkov, do« čim se izvrši aktivacija navedenih ke« mičnih snovi v čebulnih koreninah sa» mih, ki jih vidna svetloba ne more do» seči, na način, ki nam ni še povsem ja» sen. Zdi se pa, da prejemajo te snovi za aktivacijo že pripravljene iz nekega »središča rasti« v čebulnem dnu. To bi bilo tisto središče, iz katerega se uravnava rast celotne rastline oz. nje« nih »pasov rasti«, t. j. tistih delov, ki še rastejo. Ti skrajno zapleteni procesi seveda še zdavnaj niso povsem pojasnjeni, vendar pa nam odkrivajo že dosedanji raziskovalni uspehi, kako tesno so spo« jena kemična dogajanja v organizmih s svetlobnim pojavom. Vse živo živ« ljenje je bolj odvisno od svetlobe, vid« ne kakor nevidne, nego smo menili do zdaj. In to velja v enaki meri za rast« linske kakor za živalske organizme. Že zgoraj smo omenili, da oddaja tu« di kaša iz zrezanih paglavcev ultra« violetne žarke. Tu je treEa nekaj do« staviti: nastopanje teh žarkov opaža« mo namreč le tedaj, če so kaši prime« šani deli možganov. To pomeni, da je središče rasti pri živalih, vsaj pri vre« tenčarjih, v možganih. Do tega nazi« rania je prišel v najnovejšem času tudi Aleksander Gurvič, ki trdi, da prena« ša kri »mitogenske«, rast povzročajoče tvarine iz možganov v pasove rasti. A to velja v našem primeru le za paglav« ce, ki niso zrasli čez dolžino poldru« gega centimetra. Samo iz mladega, em« brionalnega možganskega tkiva izvira« jo ultravioletni žarki, dočim bi jih iskali zaman v možganih odraslih žab. Zelo zanimivo je nadalje odkritje, da se pojavlja v otekliriah raka ista vrsta žarkov, ki bo po vsej priliki last« na celotni živi naravi, saj so jih ugo« tovili celo pri tako nizko razvitih bit« jih, kakršne so drožne glivice. Mimo« grede povedano: navadne otekline ne kažejo žarilnih lastnosti. Tik pred problemom smrti Reiter in Gabor sta dokazala, da jc proces celične delitve odvisen bolj od žarilne trajnosti nego od žarilne inten« zitete (sile, množine). Pri določeni in« tenziteti, ki bi jo bilo odveč povečati, doseže delitev svoj maksimum, vse ostalo je odvisno od časa obsevanja. Z zunanjimi viri ultravioletnih žarkov sta dosegla Reiter in Gabor z valovno dolžino 334 (milijontink milimetra) po« množeno delitev stanic čebulnega iz« reza že po petih minutah, učinek je nato nekaj časa naraščal, po 30 minu« tah pa so začele Staniče odmirati in beljakovine v njih so se sesirile. V bio« logičnem zmislu bi torej lahko defini« rali končni razpad, umiranje celic kot posledico žarilnih vplivov, ki pospešu« jejo začetkoma rast in življenje vseh živih stvari! Žarki zavirači Reiter in Gabor sta šla še dalje. Ob"« sevanje z valovno do'žino 334 sta do« polnila z veliko manj intenzivnim, isto« časnim obsevanjem z valovnimi dolži« nami med 290. in 320. milijontinko mi« limetra in sta opazila, da so ti dodatni žarki popolnoma ustavili učinkovanje rast pospešuiočih žarkov. Delitev celic se je namreč ustavila in še več: vršič, ki sta ga obsevala, se je skrivil. To presenetljivo dejstvo razlagata s tem, da ustvarjajo žarki 334 iz kemičnih tvarin v organizmu novo tvarino, ki jo žarki 290 do 320 spet razkrojijo v pr« votne tvari. Takšni pojavi so nam zna* ni iz fotokemije. To je nad vse važno odkritje že zato, ker smo dobili v roke morda najuspešnejši način za pobija* nje — raka! Zdravilna veda se bo po* služevala teh žarkov za paraliziranje strašnih učinkov, ki jih imajo rast po« spešujoči žarki v zločestih oteklinah! Otroci svetlobe Nad vse pomembno je končno neko drugo odkritje, ki sledi iz prvotnega odkritja genialnega ruskega učenjaka* Pod »partegenezo« razumemo umetno oplajanje jajčec po nespolni poti. To je dokaj preprosta zadeva. Loeb je n. pr. oplajal jajčeca morskih ježev s tem, da je spremenil količino soli v raztopini, v kateri jih je hranil; BataiU Ion je rahlo prebodel neoplojena žabja jajčeca in so se mu izlegli paglavci, iz katerih so se razvile brezhibne žabe. S tem je dokazano, da se novi indi» vidui lahko razvijejo iz jajca, ne da bi bilo to oplojeno s samčevo klico. Gur» vič je dal razlago za ta res čudni po* jav: po njegovi domnevi se uniči z zu» naniim draženjem jajca del tkiva, po» sledica tega uničenja je pojav ultravio« letnih žarkov, ki povzročajo v svoji okolici delitev celic — rast. Poskus, ki sta ga izvršila že opetovano omenjena Reiter in Gabor, je dokazal pravilnost te genialne Gurvičeve domneve. Obse* vala sta neoplojena jajčeca močerada z ultravioletnimi žarki in sta res dosegla, da so se začele stanice deliti! Kakšne možnosti so se nam odprle s temi za« četnimi poskusi za bodočnost, je seve* da težko prerokovati, a zdi se, da nas je postavila moderna biologija pred takšne probleme, kakršne bi si lahko izmislila kvečjemu razgreta domišljija kakšnega pisatelja fantastičnih roma* nov. 300-letnica georgijskega tiska Slavili so jo letos. Prvo georgijsko knjigo, slovnico z georgijsko-italijanskim slo* varjem, je izdal Štefan Paulini 1629. v Rimu. Isti mož je osnoval georgijsko tiskarno za širitev katoličanstva v Georgiji. V 17. in 18. stoletju je dala na svetlo še dostf georgijskih knjig. 1705. pa se je ustanovilo slično podjetje v Moskvi. V Georgiji sami je izšla prva tiskana knjiga sv. pisma v georgijščini, 1 1709. Tri leta potem je Ru-stavelli natisnil v Tiflisu narodni ep »Panterjeva koža«. Prof. dr. phil. et med. Er. Stern Zdravnikov poklic Zdravnikov posel je zdravljenje bolnega človeka — ne bolezni. Kakor so doigo mislili. Vselej je ves človek bo-< «»♦♦♦♦♦«♦♦♦♦♦♦, kako je nastala agencija cook Frank Cook, sedanji ravnatelj slavne agencije tega imena, je šel po 54 letih neumornega dela v pokoj. Novinarjem, ki so ga v Surreyju posetili, je povedal, kako je pred 88 leti njegov ded Tomaž osnoval firmo. To je bil odločen, energičen možak, preverjen pristaš teetotalističnega (antial-konotlnega) gibanja v Leicestru. L. 1841. je bila v parku Longhboroughu velika veselica v prid temu pokretu. Da bi zagotovil uSDeh, je prišel na misel, obrniti se na družbo Midland Raihvay, ki mu je dovolila sestaviti poseben vlak iz Leicestra v Longborough. Njegov načrt se je sijajno obnes.l. Posebni vlak — prvi na svetu — je pripeljal na tisoče posetnikov. Ta dan se je rodila Cookova agencija. Skoraj se je v Londonu otvorila pisarna in tvrdka je stopala od uspeha do uspeha. Ona je organižirala zlasti potovanje v Palestino Viljemu II. in njegovemu spremstvu: kakih sto paš je poslal turški sultan cesarju na čast. Med vojno je napravila mnogo uslug in nekoč je zbornica izrekla javno zahvalo Franku Cooku, ker je omogočil prevoz angleških čet, poslanih na pomoč generalu Gordonu v Kartum. Starec je zelo ponosen na to svedtočbo hvaležnosti iz parlamenta. Nadalje tudi na izredni razvoj agencije po vojni. Po svoji spojitvi s »Spalnimi vozovi« prireja velika potovanja po kopnem, po morju in zraku. Križarjenje z avioni ima lepo bodočnost. Da zajtrkuješ v Kahiri in večerjaš v Bagdadu, ni li to mikavno?. . zdravniški poklic je treba še nečesa drugega, česar ne more dati noben naravoslovni pouk; »treba je ostrega in širokega pogleda za posameznosti in malenkosti vsakdanjega življenja ter za njih zvezo s človeškim zdravjem; treba je tenkočutja za prilike drugih ljudi mimo svojih lastnih; treba je potrpežljivega sočutja in vztrajne požrtvovalnosti za blaginjo drugih; pobožnega strahu, da sočloveku ne prisodiš česa drugega kakor sebi samemu v sličnem primeru; visoke rezignacije, da v občevanju z ljudmi, ki potrebujejo tvoje pomoči, prisiliš k molku celo zahteve nestrpne ukaželjnosti, razen če ni v korist blaženju trpljenja.« V tej osnovni misli moramo iskati korenin zdravniškega udejstvovanja. Sicer pa s tem nismo povedali ničesar novega, ampak samo ponovili to, kar je izrazil že Hipokrat: »Kjer je umetnost, tam je tudi ljubezen do bližnjega!« brzina Hitrost je sto let stara. Znanstvene teorije, umetnosti, čuvstva prešinja danes ta pojem, ki ga brez pomislekov odobravamo, ker se nam vidi jasen in preprost: »Ako gre po našem mnenju svet preurno, gre pač zategadelj, ker se nismo še prilagodili, kajti hitrost ni nered, ampak nov red, katerega se bo treba privaditi.« Paul Moramd je on-dan razpravljal o tem predmetu, rekoč med drugim: »Pojem urnosti je spojen 3 pojmom napredka. Pojem napredka pa je najznačilnejši za Zapad.« Ali brzina je tudi funkcija čim manjšega napora. Zoprne oziroma težavne stvari človek kar se da naglo opravlja. Zato so izumili stroje. Toda pritisnila je ena sodobnih zmot: tako pridobljenega prostega časa ne uživamo, marveč nam služi v to, da še več proizvajamo. Mo rand raziskuje vpliv brzine v raznovrstnih panogah: potovanju, običajih, umetnostih, slogu naših pisateljev, ki postaja že tele-grafičen. Plodonosni pisec, ki je še nedavno oboževal nagličnost, jo danes že manj čisla. Opazil je namreč, da urnost vselej ne bodri in ne modri, temuč pogosto izpodjeda, tare — in da nas bo izpodkopala, če je bo» lje ne spoznamo iti se ne zaščitimo. Čemu bi torej na slepo sprejemali njeno Mnoštvo. Poiščimo nov zakon odpora napram brzini. Pametni skušaj, da ne boš gleda! samo neposredno pročelje, marveč upiraj oči tudi v oddaljene plati, ki so neminljive. Ljubimo brzino, ki je moderno čudo (ka-koT jo je nazval Marcel Prevost), vendar overovimo vsekdar svoj) zavore. Paul "Achard Mi, V Parizu je ie 'dni izšla knjiga P. rAcharda »Nous, les Chiens« (Mi, Psi), ki ji je predgovor napisal sam Tristan Bernard. V njej ima besedo pes. Njegove misli o človeški družbi, o sebi samem in živalstvu vobče ter odno= šajih med nami in »Njimi« so vredne, da se ž njimi seznanijo tudi naši citate: lji. Četveronožni avtor ima le premno= gokrat prav, včasi je sicer tudi krivU čen nasproti nam dvonožcem, cesto jedek in strupen — a vselej duhovit. — Danes prinašamo v prevodu izvlečke treh poglavij. Četveronožno srce Če bi bilo kje kako bitje, dovolj dobro. da presodi vso dobroto sveta, in bi na eno stran tehtnice položilo Pasje srce, na drugo pa srca vseh drugih božjih stvarstev, bi bila naša Pasja srca tako težka, da bi si Sodnik zakril obraz, zakaj Pes je bližji Kristu ko človek. Nikoli nisem videl angelov in ne vem, kaj se godi v nebesih; toda na zemlji ni nihče boljši od Nas. Vse Živali bodo izginile. Človekova sebičnost jih bo ugonobila: rešile se bodo morda le one, ki so mu koristne. Človek ubija. Psi človek je, kar je ubil. človek se oblači s tem, kar je ubil. Naše meso, naši dragoceni kožuhi, naše leskečoče se perje, naša trpežna koža, vse tisto, kar je Bog ustvarii svetu v veselje, poginja pod roko tistega, ki si je prilasti oblast, ne da bi kdo vedel, zakaj. Bog je enako ustvaril veter, zvezde, vodo, drevesa, živali in človeka. Naj Nam povedo, kdo mu je najbližji! Mi vsi smo si enaki po pravicah. Gospostvo? Znanost? Napredek? Vse to utegne jutri uničiti večji morski val. Naj se iznenada poruši atmosferska ravnovesje in naj prestanejo utripat! vsa srca na svetu in umro ž njimi vsi izumi: novo človeštvo si bo moralo iskati hrane po vseh štirih, z ustmi, in začeti znova svojo tragično pot navzgor. Danes smo v znamenju gospostva človekovega. In prelivanja živalske krvi. Mi sami netimo v človeku željo po gospostvu, po pokorščini brez ugovora: »Sem, Sultan! Tu-le lezi!« Žvižga nam! Kolikšno preziranje za najboljše bitje sveta! Seveda je res, da samo Mi ubogamo na žvižgi Ce verujete aH ne verujete v preseljevanje duš: nimate pravice zaničevati Živali. Kdorkoli ste, spoštujte Pse: ne veste, kaj so oni. Sem, zatorej govorim Poslušajte! Jaz. Pes, vam govorim! ... Zalajali boste, videč, da se izražam po vaše. Toda če bi pisal po »Pasje«, me niti Psi sami ne bi čitali, ker ne bi odkrili ničesar, kar jim ne bi bilo znano že iz tistih dob, ko ste — ne da bi bili vprašali Boga — odločno zavzeli boljši prostor na Zemlji, nam pa prepustili slabšega, tako da se smemo vprašati, ali je človek prijatelj Psu kakor je Pes prijatelj človeku... Kdo mi dokaže, da Mi Psi vas ne razumemo? S katero pravico hočete odločati o vseh stvareh? Ali ste nas vi ustvarili? Samo oni, ki je nas in vas postavil na bojišče Sveta, pozna odno-šaje, ki ravnajo nas vse. Ali zato ne smemo razumeti vaših besed, ker vi ne razumete naših? Lep sklep! Vi bi nam hoteli odreči pravico govorjenja, vi, ki trdite, da mizice govore? vi, ki hočete, da kvarte govore? vi, ki verujete, da zvezde govore? vi, ki ste določili, da devetica vzame osmico in kralj damo, da se Zemlja suče in da je dve in dve štiri? ... Toda, sirote, ničesar tega še nikoli niste dokazali. Ali je bolj umno misliti, da bo vaš konj zmagal, ker ste stavili nanj in ne, ker je sain sklenil priti prvi, kakor pa verjeti, da Živali zato ne govore, ker vam nimajo ničesar povedati? Pojdite, pojdite, ljudje? Vsa vaša znanost temelji na domnevi, vse vaše življenje na dogovoru, vsa vaša vera na strahu, vsa vaša nravnost na napuhu, vse vaše gospodarstvo na terjatvi. Pojdite, pojdite, ljudje! Saj ne razumete niti trohice, ne poznate niti samega sebe. Ničevi ste kakor Mi. Kakor Mi ste podvrženi lakoti, žeji, ljubezni, bolezni, Smrti. Samo da vi umete o vsem razpravljati. Mi — mi poslušamo. Mi prosimo. Mi vam prelivamo svojo kri. V našem početju je iskrenost, je nedolžnost, je neka moč, je vse, kakor je v nas položil Bog in česar mi nočemo »organizirati«. Kaj veste vi? Nič. Kaj hočete vedeti? Vse. Kdo vam prav!, da ste lepi, ko ste vendar sami postavili zakone Estetike? Kdo vam pravi, da ste dobri, ko ste sami postavili zakone Morale? Kdo vam pravi, da je vaša sodlba prava, ko ste sami postavili zakone Logike? Kdo vam pravi, da poznate dušo bitij, ko ste sami postavili zakone Psihologije? Kdo vam pravi, da niste popolni bedaki, ko ste iz strahu, ne vedoč. kako bi zadelali največjo vrzel v svoji duši, izumili Metafiziko? Zgradili ste s v o j svet skozi prizmo svojih čutov. Brez njih, sodite menda, ga vobče ni. A vendar je neki Svet izven vas; ali tedaj ne obstoja sam i? sebe? Ugovarjate? Evo primera. Vi vidite samo sedem barv. Pa jih je še drugih, katerih obstoj si morate razlagati teoretično. Kdo vam pravi, mimogrede, da jih Mi ne razlikujemo de* setkrat več? Negotovost je temelj vsega vašega znanja. Ker imamo mi, Me, Živali. Mi, Psi svoje lastno življenje, tuje vašim čutom, nič ne dokazuje, da bi bili taki, za kakršne nas imate. Mi govorimo, a vi nas ne razumete. Vi nas imate za majhne, a smo mogoče velikanski. V vas je ista nemoč ko v nas: vi poznate glas sirene, a sami ga ne znate ponarediti. Mi poznamo glas telefona, a ga ne znamo ponarediti. Vi ste kakor mi, nepopolni, začasni, pogojni... Vse v vsem: vi ne veste ničesar.., Kdo vam pravi, da ni na tej ali oni premičnici vse natanko narobe kakor pri vas? Kdo vam pravi, da se na drugih svetovih ne rogajo vam in vašemu sramotno neznatnemu znanju? Ali ste vobče že kdaj občevali ž njimi? Od časa do časa vam za zabavo pošljejo kak meteor ali konec repatice ali kak vesoljni potop, in o tem govorite potem cela pokolenja, ne da bi kaj razumeli ... Ali veste nemara, koliko je Svet star? Niti tega ne veste, kaj je Smrt, a tisočletja že umirate, in vendar je ona najpomembnejši dogodek vašega življenja. Pojdite, pojdite, ljudje! Nekje, v nekem kotu tistega, kar imenujete nebo, mora biti nekdo, ki se vam strašno roga. Od časa do časa se poigra in milijoni izmed vas obleže strti na tleh ali pa se pokoljejo, ne da bi to pomenilo kaj več kakor prav majceno rdečo točko na zemljevidu vesoljstva, medtem ko teče vse ostalo nemoteno naprej, se vrti in živi... Dovolj tega; vrnimo se na vaše siromašno polje. Kdo vam pravi, da današnje Živali •niso nekdanji ljudje, ki jih je Nekdo kaznoval, ker so preveč govorile? Dolžite Nas, da smo Živali! Dokažite! Dotlej pa naj nam bo po vaših lastnih zakonih dovoljeno dvomiti. Zatorej govorimo. Zatorej pišemo. Čutim, da sem vas razžalil. A priznati vam moram, Žival, ki sem, da mi ni žal tega uvoda. Vendar sem svoja razmišljanja pozneje izročil tistemu, ki skrbi za moj telesni blagor, da jih on napiše, ker pozna bolje od mene sklad-njo in pravopis, ki ste si ju izmislili za kompliciranje svojega življenja... Kako so si »oni« uredili življenje? Vsi vedo, da so »oni« prišli na svet Čisto nagi, kakor Mi. Iskali si hrane, kakor Mi. Parili se ob svojem času. kakor Mi. Plen in sovražnika vohali od daleč, kakor Mi. Ne vem, kaj se je odtlej zgodilo, a vse se je s temelja izpremenilo. In medtem ko smo Mi ostali čisti, vsi blizu volji mojstrovi, je nje preuredila bolezen, ki je danes dosegla svoj višek in ki so jo ošabno nazvali Civilizacijo ... Tako, da bi, če bi srečali kje na še neraziskanem koncu sveta kako bitje, podobno njim, kakršni so bili nekoč, da bi mu dali trak okoli vratu, verigo in ga kazali na trgu ... Iz delca duhovnega kvasu, iz žalostne enačbe in neskončne slabosti, iz katerih jih je veliki kemik ustvaril, so »oni« napravili: liberte, egalite, frater-nite ... svobodo, enakost, bratstvo ... Tri besede ... Napisane povsod, kakor imena bedakov, celo na pročeljih ječ. In ker so bili premnogoštevilni in preneznatni, da bi mogli dovršeno obstojati sami po sebi, so si osnovali Družbo, katere zgodovina — ki je ne poznam — mora biti že kar neskončna vrsta koncesij, kupčij, strahopetnosti in zločinov In je rdeče napisana na pročelju narodov... Do nje nimam nič več spoštovanja kakor ga ima ona sama. Kako naj bi zaupal Civilizaciji, ki časti samo Mrtve? Za mene se Družba zmerom deli v dva dela, naj že gledam nanjo pod kakršnimkoli kotom. Najprej so taki, ki imajo Pse, in taki, ki jih nimajo — in le-tem zaman iščem raison d'etre ... Taki so, ki imajo Pse. in taki, ki nas prezirajo. Taki so, ki hodijo peš, in taki, ki hodijo drugače. Med seboj se ne morejo videti. Taki so, ki diše lepo, in taki, ki diše slabo... Taki so, ki jedo preveč, in taki, ki ne jedo dovolj; taki, ki se hranijo, in taki. ki se maše. Taki so, ki krmijo ptičke in gledajo, kako jim poginja onemogli oče, in taki, ki rede zajedalce in nočejo videti pri drugih gladu... Taki so, ki imajo pravice, in taki, ki imajo dolžnosti... Taki so, ki imajo vsega, in taki, ki nimajo nič. Taki so, ki jemljejo, in taki, ki dajejo ... % Takj so, ki sedejo, in taki, ki obstoje ... Taki so, ki delajo, in taki, ki razdirajo ... Taki so, ki žive, in taki, ki umirajo... Okoli »njih« je ostalo samo še to, česar niso mogli preobrniti: Pomlad, s svojo vlažno in vonjivo zemljo, z biseri na travi, zelenjem in dišavami, z ognjevito čutnostjo in petjem ptic... Poletje, s svojim velikim solncem in majhnimi sencami, s svojo žejo in svežo vodo, s slepečimi dnevi in črnimi noč-mi... Jesen, s svojim dežjem, svojim neštetim zlatom, s svojo milino in rumenečim listjem... Zima, s svojim ledenim krivcem in žalobno burjo, s svojim mamljivim snegom in svojo posebnostjo, da te neprestano tišči na vodo... Po hoji spoznaš človeka 2e dolgo si znanost prizadeva, najti na človeškem telesu karakteristične znake, iz katerih bi bilo moči sklepati na duševnost in značaj človeka. Iz tega iskanja so se rodile pomožne znanosti: frenologija, ki išče nekih zavisnosti in zvez med obliko lobanje in značajem, fiziognomika, ki skuša razbrati poteze na obrazu, hiromantija, ki je našla izraz .enačaja v obliki rok, in slednjič grafo-logija, ki temelji na prepričanju, da se v pisavi nepotvorjeno odraža duševno stanje človeka. Vse štiri pomožne znanosti se pod skupnim imenom karakte-rologija (značajeslovje) bore za veliko spoznanje človeške osebnosti, žarišča njegovega jaza. Koliko bodo poglobile naše samospo-znavanje, je težko reči. Človeški značaj je takšnih dimenzij, da ga je težko pregledati in še težje ukleniti v stereotipne definicije. Škoda, da je karakterologija mnoge pojave, v katerih se tudi zrcali naša duševnost, prezrla. Iz gibanja, zlasti iz hoje, se je dosedai še prav malo sklepalo na značaj. Doslej še skoro nihče ni upal trditi, da je moči iz hoje razbrati nekatere najmarkantnejše poteze značaja. Nemara sta vzrok temu bežnost in minljivost hoje, ki je ni moči, kakor potez na obrazu ali na pisave, mirno opazovati in proučevati pod povečevalnim steklom. V naslednjem bomo skušali pokazati, da tudi noge govore svojo posebno govorico, razumljivo vsakemu, ki ima dovolj ostre oči. Znano je, da možgani s pomočjo živčevja — večinoma podzavestno — zapovedujejo vsemu organizmu, torej tudi mišicam, ki gibljejo noge. Vsako duševno razpoloženje sproži neke izvestne gibe, zlasti kadar je volja izločena. Na ta način tudi hoja v preciznih ritmičnih odtenkih izraža vsako duševno razpoloženje. Nemara dvomite o tem? Ali komu se še ni zgodilo, da je po mnogih letih, v popolnoma spremenjenih okoliščinah spoznal starega znanca — po hoji? In na cesti vam je pri pogledu na neznanca gotovo že prišla na um primera: drobi kakor stara ženska., ali stopica kakor star žandar. ta pa se plazi kakor zločinec. S tem človek nehote prizna, da je v hoji res nekaj značilnega. Ampak hoja ni značilna samo na oko, tudi uho lahko sliši o njej marsikaj pomembnega. Zvok in ritem koraka moč- no karakterizirata posameznike, izražata pa tudi značaj cele rase. Posebno jasno se vidi to na korakajočih četah. Kakšna je n. pr. razlika med umerjenim korakanjem naše vojske in nervoznim drobenjem italijanskih vojakov! Pri presojanju značaja iz načina hoje pa je treba biti previden, zakaj znača; se spreminja tekom življenja in popolnoma neodvisno od volje, kar ne ostane brez vpliva na hojo. Poklic vpliva nanje še posebno močno. Ni težko razlikovati hoje posameznih poklicev: Mesar hodi gotovo čisto drugače kakor učenjak. Poklica pač tudi v značaju ni mogoče zatajiti. Prav tako tudi ne temperamenta. Fantastičnega človeka je lahko razlikovati od flegmatičnega, bojazljivega od samozavestnega itd. Vendar pa še temperament le redkokedaj pokaže v nepopačeni obliki. Ponavadi se pod oblastjo razuma prikrije ali pa odene v drugačne oblike. Pameten človek stopa drugače kakor bedak, teoretik drugače kakor praktik, trezen govornik drugače kakor fantast. Slednjič pa vplivajo na način hoje tudi trenutno razpoloženje in nagoni. Ljubezen, sovraštvo, spoštovanje, prezir, delavnost, bojevitost itd. vse daje drži telesa in hoji sami poseben značaj. Ce pomislimo, kako se te činjenice med seboj prepletajo in po kakšnih ovinkih sestavljajo končno rezultanto bi skoraj dejali, da ne bo moči razlikovati posameznih načinov hoje. kaj šele razbrati v njih glavne poteze značajev. Toda grafologija. čije stvarnosti dane,-■nenda nihče več popolnoma ne zani-kuje. tudi ni mnogo na boljšem. Tud' ona proučava značaj iz kratkih bežnih vrstic, ki so bile pod bogve kakšnim' okoliščinami in v kakšnem duševnem razpoloženju vržene na papir. Tudi pisava je rezultanta vseh onih neštevilnih notranjih in zunanjih vplivov, ki vladajo človeka, pa vendar spretnemu očesu naslikajo piščev značaj v prece; iasnih obrisih. Kakor v pisavi, tako je moči tudi pri hoji: iz tempa, oblike in drugih specifičnih lastnosti sklepati na značaj. Ako iredpostavl.iamo, da so vse funkcije organizma prilagojene druga drugi — kar tudi nrecej točno velja — tedaj bi n. pr. iz počasne hoje lahko sfclenali na počasno delovanje možganov. Človek ki počasi hodi, tudi počasi misli in dela. Je flegmatičnega temperamenta, len, miren in brezbrižen. Ljudje, ki hitro hodijo, imajo pred seboj vselej neki smoter, vendar pa prehitra hoja lahko izdaja tudi vitalnost, vihravost, nervoz-nost, nejevoljo in nemir. Samo umerjen temno priča o duševni uravnovešeno-sti. Ka£e moža, ki si je svest svojih sposobnosti in znanja, ki je vztrajen, stvaren, pogumen in ki se zanese na svoje delo. Pri takih ljudeh prevladuje razum, v nasprotju z ljudmi neenakomernega koraka, ki jih vodijo čuvstva. Ti so večinoma obdarjeni z veliko impulziv-nostjo, bujno fantazijo, fanatizmom in podjetnostjo, a manjka jim vztrajnosti. Zaradi tega tudi niso posebno zanesljivi. Človek, ki pri hoji obrača stopala navznoter, je zatopljen v svoje misli; lovi se okoli neke fiksne ideje in se her-metično zapira pred vplivi z drugih strani. Za družbo tak človek ni sposoben. Drugače je z ljudmi, ki obračajo stopala navzven. Ti nimajo lastnih perečih misli in budno pazijo na okolico. Ničesar ne prezre in ne preslišijo, so mno-gostranski, družabni in večinoma dobre volje. Včasi utegnejo biti tudi ljudje, ki stopajo navznoter dobrovoljnega značaja, a taki navadno niso posebno pametni. Trdo in glasno stopicanje dokazuje slabo obvladano energijo. Grobi izrazi in kričanje nadomeščajo pri njih premajhno vztrajnost in voljo. Ne sme se jih zamenjavati z ljudmi težkega koraka, ki karakterizira preudarnega, umerjenega človeka. Taka hoja ima lahko na sebi tudi nekaj svečanostnega, veličastnega, kar se pa takoj sprevrže v ošabno držo, ako so ramena upognjena preveč nazaj in če je obraz nekoliko na-v^or obrnjen. Skakljajoča hoja je značilna za ženske. Priča o površnosti in pomanjkanju razsodnosti. Ljudje take hoje so ponavadi gizdalinski, ničemurni in večkrat tudi dokaj gibkega jezika. Dirsajoča hoja simbolizira preveč kritično naturo, dlakocepstvo. omahljivost, nerazumevanje, birokratstvo in muhavost. Malo boljše spričevalo je moči napisati ljudem okornega koraka. Tem manjka sicer izobrazbe in olike, nekam neizkušeni in nerodni so, drugače pa prijetni, pošteni in odkriti ljudje z najboljšimi namerami. Kdor hodi preveč po petah je odkritega, svobodoumnega, poštenega in pogumnega značaja. Nasprotno pa isti, ki hodijo po prstih, prikrivajo svoje mi- sli in namere. Zviti so in prebrisani. K tlom sklonjena glava in telo le še pod-črtavata te lastnosti. Nekateri, gredoč močno mahajo z rokami, da delajo na opazovalca vtis marljivih in podjetnih ljudi.- če imajo poleg tega še lahek korak, potem so nedvomno idealisti. Baš nasprotno pa dokazujejo, mrtvo ob telesu viseče roke, ki kažejo na slabištvo, blaziranost, brezbrižnost in lenobo. Ako je v vedenju teh ljudi vzlic temu še neka graci-joznost, potem prevladuje v njih le malomarnost. Žalostno je duševno razpoloženje ljudi, ki se jim močno upogibije-jo kolena. To so ljudje, ki jih je strla peza življenja. Boječi so, nesigurni, malo samozavestni in če jim je telo tudi še naprej upognjeno, potem so tudi bojazljivi, ponižni, zaspani, popustljivi, sanja-vi »tuhtači«. Med njimi in notoričnimi pesimisti, ki jih karakterizirajo počasna, malomarna hoja in mrtve roke, je le ozka vrzel. Pravilna drža pri hoji je: glava pokonci, prsa ven, ramena nazaj, človek, ki tako koraka je navadno dobrih živcev. samozavesten, neustrašen in čiste vesti. Možatost, samozavest in ponos so osnovne poteze njegovega značaja. Narahlo naprej potisnjena glava pomeni sicer slavohiepnost, a brez potrebne energije. V splošnem se lahko trdi. da lepa, gladka hoja simbolizira harmoničen, kulturen značaj, dočim je okorna hoja znamenje neuravnovešenega značaja, čigar sestavine se ne vjemajo med seboj. Doslej smo skušali vse tipične načine hoje porazdeliti v skupine in jim pride-jati nek globlji pomen. Presojanje značaja iz hoje pa je moči še spopolniti empiričnim potom — z opazovanjem. Ni namreč posebno težko ugotoviti, kakšno držo telesa in kakšen korak podzavestno izsili ena ali druga poteza značaja, ki je pri tem ali onem človeku posebno poudarjena. Izkušnje uče, da površen človek sicer normalno stopa, da pa njegov korak ni v pravem razmerju s telesom, nonava-di je predolg in nihajoč. Pri pedantičnih ljudeh se opazuje baš nasprotno: ti stopajo preveč nadrobno. Energičen človek ima trd korak, ne da bi pri tem preveč obrusil pete. Enakomerno in harmonično zastavljanje nog prepreči preveliko obrabo. Omahliivec — v nasprotju z odločnim človekom — se pri hoji močno maje, dela kratke korake in se s petami komaj dotika tal. Trmogla- vec močno obrabi zunanjo stran peta. dočim popustljiv človek najprej izbrusi notranje robove podplatov. Nezadovoljna, slabotna natura izhodi čevlje najprej na prstih. Nekoliko zibajoč se korak, naravnost naprej obrnjena stopala In malo postrani nagnjena glava je značilna za hojo ljubeznivih, poštenih in odkritih ljudi. Prav tako, samo mirujočih ramen jn nalahno naprej sklonjene glave pa hodijo delavni, neupogljivi ljudje. Previdnost se izdaja v preudarno-po-zornem koraku. Ljudje, ki imajo to lepo lastnost, hodijo enakomerno in počasi, s pogledom uprtim v tla im se že na daleč izognejo vsakemu, ki jim pride nasproti. Baš obratno se vedejo svoje-glavci. Ti se umaknejo le, če so pri-morani Ako je svojeglavec povrhu še prepirljivec in izzivač, potem se najrajši kreta po robnikih pločnikov. Drugače »tuhtač«, ki misli, da se mora vedno stiskati k hišam, da je lažje sam s svojimi mislimi. Tudi bojazljivci in ljudje z maslom na glavi se najrajši drže hiš, da sasr primeru nevarnosti zavarovani vsaj z ene plati. Ljudje, ki se gredoč spotikajo, so raztreseni, zatopljeni v svoje misli. Roke stiskajo v pesti, samo palca sta iz-prožena. Korak jim je dolg in jih rad zanaša v stran. To so fantasti, obsedeni od neke ideje, a vzlic temu nestanovitni. Ljudje, ki popuščajo drugim na ljubo, ki prilagode svoje nazore potre- bam, izpremIn]ajo !n prikrolajo tudi svoj korak. To so vljudni, družabni značaji, šibke volje, ljubijo pa red in disciplino. Lahko je spoznati na cesti prazno-vernega človeka po njegovi skakljajoči hoji in krčevitem prizadevanju, da na bi stopal na spare med kamenjem cestnega tlaka. Spozna se tudi po tem, da vselej pazi, s katero nogo bo stopil nat cilj. Te in podobne malenkosti prepletajo vse njegovo početje, ker jim pripisuje veliko važnost. Ciniki tišče komolce tesno k životu, glave nagibajo po strani in privzdigujejo ramena. Eno roko tišče navadno v, žepu. Ljudje, ki preskakujejo po dve In tri stopnice hkrati, so nesporno vročekrvne, nestrpne narave; za radovedne in zaupljive ljudi pa je značilno, da človeka, s katerim gredo vštric, neneho-ma odrivajo na desno ali pa na levo a poti. Vse to so seve zgolj posamezna opazovanja in še mnogo sistematičnega dela bo treba, preden se bo ta panoga splošnega značajeslovja po stvarnosti lahko kosala s starejšimi. Toda že is dosedanjih izsledkov se vidi, da način hoje ni prazna funkcija mišičevja, marveč, da se v njej zrcali nekaj globljega. Ljudje bi gotovo radi hodili čim lepše^ čim bolj harmonično, pa ne morejo. Neka notranja moč jih prisili, da se tudi na zunaj pokažejo, kakršni so. (Po N. Aranvosiju) Gospodar zemlje Človek se rad nazivlje »gospodar zemlje« in zabi pri tem, da tvori zgolj neznaten drobec življenja na svetu. Če bi gledali na največjo razprostranjen nost, bi morali prisoditi gorenji naslov — kremenčasti algi. To presenetljivo dejstvo poudarja veliki prirodopisec Raoul France. V kubičnem centimetru humusnih tal je našel do 60.000 kre« menčasfih haljug in v morskem plank« tonu ni njih število nič manjše. Na ta način znatno presegajo vse druge or= ganizme po življenski množini. Človek bi moral vse življenske pojme izvaja« ti od njih in imeti vsa ostala živa bitja za izjeme, zlasti ker omenjene alge pripadajo k najstarejšim živim stvorom. Ako si skušamo pridobiti nazorno predstavo o živi masi, ki jo poznamo, ne najdemo niti najmanjšega zname* nja o življenju zunaj zemlje. Za zem* sito notrino je Francs pokazal, da je že malo metrov pod površino vse živ« Ijenje ugasnilo. Jamarjev ne kaže šteti med podzemljane, ker so njih bivali« šča zgolj vdrtine zemskega površja. Celo največje vodne "lobine leže še na »površini«. Zračni ovoj oživljajo do najvišjih višav razne letečine. Dokod sega ta »vzdušni plankton«, se ne ve. In če Svanta Arrhenius misli, da sve tlobni pritisk odnaša posamezne bak terije v svetovni prostor, je to le do^ mneva. Na zemlji sami je samo tenka plast oživljena, zato življenje ne more posebno vplivati na naš planet kot ce* loto. Živna masa je preneznatna, da bi kaj pomenila vpričo geofizikalnih sil. V vesoljstvu ima zemeljsko življe« nje komaj večjo vlogo nego atom v našem telesu. Že s tem je izpričana »neskončna majhnost« človeka, ki si je v svojem svetovnem nazoru ne mo« remo prav nič predočevati. Še na zem« lji ima človek le malo vpliva. Sicer je stotinko njene površine preobrazil v obdelan svet, a celina — po eni tretji« ni puščava — se že zgolj geografski ne more kosati z vodo in vzduhom, ko« der se poglavitno razprostira življenje. Sladka voda, kjer se vrši prevesna množica življenskih dogodkov, je le v pičlem delu odkrita, površinska. Več ko devet desetin njene gmote posrka« jo plodna tla kopnega in ta talna voda plove po gornji meji neprodirnifi slo« jev. Ta podzemski sladkovodni ocean, stopajoč na dan v svojih rekah in je« zerih, je prav tako obilo naseljen kor svetovno morje. Pri tem pa ribe, korai le, školjke, ki se nam najprvo vrinejo na misel kot »življenska masa«, kai izginejo napram neizmerni količini gli» vic, kremenčastih alg, radiolarij, fora» minifer itd. Mrzla morja so posejana s tolikšno obilico mikroskopskega žitja, da se ta količina više ceni nego mno> štvo enolikšnega bujno poraslega trav. nika. V tem pogledu se morajo skriti celo pragor:di sveta v vsej svoji skupni mogočnosti. Rudolf Baumann Zgodba iz Džungle Nekaljen nočni mir je v splošnem odlikoval pri Krasovih dostojno in pri« kupno življenje. Kadar je solnce zato« nilo in je noč v črni naglici padala na šumo, je rodovni poglavar z zamolk« iim renčanjem zbral svojo razkroplje« no družino na prikladno drevo k skup« nemu spanju. V skupinah in gručah so se Krasovci stisnili v klopko na vi« šokih prostih vejah, povesili dolge re« pe naravnost nizdol nalik vetromerom, se objeli, da jim bo topleje, nasršili dlako zoper mušice in se pogreznili v sanje. Sam Tjokra se je zakasnil. Misleč na sladke mangovce, je menil, da mu bo tako lahko kljubovati spancu ka« kor uiti skupnemu počivalnemu klob« čiču. Še nikoli ni čutil pristnih, godnih mangovcev v svojih ustnih mošnjicah. ker je leteča in tekajoča gozdna živad obrala te ljubke sadeže pred končno zrelostjo, boječ se, da bo prišla pre« kasno. Tjokra je zehaje zaostal, utonil v somraku in celo zaspana mati ga je pozabila. Nekaj časa je skakljal kot brez« umna prikazen po mangovem drevesu, pregnal vse drevesne podgane in po« goltnil v diru obi'o svirajočih škržatov, ki so se udeleževali klasičnega nočnega koncerta, dokler ni sam samcat kralje« val liki zmagalec in zapadel zaspanemu dolgočasju z drgetanjem v plen. V spominu na gorke hrbte in trebuhe so« rodstva se je skušal sam vsestransko in varno objeti, pri tem pa se čedalje bolj manjšal in okroglil... Medtem je vzšel gorostasen, žolt mesec, na čigar oblici je plesalo ne» šteto mušic, pojoč enolične pesmi. Tjo« kru se je tako zazdelo, kakor bi vse te mušice hotele živeti ob njem in se po končanem plesu na luni usesti nanj za večerjo. Zato je strmo buljil vanje, dokler mu ni začelo migotati pred očmi, svojo polt pa je ščetinil in ježil, da bi se pozneje čim bolje zaščitil. Čemu neki so kalongi prišli nocoj tako pozno? Škoda lepega spanja. Mušice so še zmerom rajale po mesecu. V srer di je bila ena posebno velika, morda njih bog in rodni glavar? Ta zna brž« kone pošteno pikati. Sedaj se je »rodni glavar« vidno in vedno večal. Tjokra se je ugriznil v konec repa, da bi čutil, ali še bedi, Močno ga je zaskelelo, vendar pa je rodni glavar mušic bolj in bolj rastel. Črno, še bolj črno se je širil po zlati obli ter otepal z dolgimi vražjimi krili pod seboj. Sedaj je že segal skoro preko velike lune in se še zmeraj raz« prezal. Tjokra je z grozo bolščal proti čudovišču in mističen trepet ga je pre« šinjal. Takrat mušični poglavar celo ni imel več dovolj prostora na mesecu in je kljub temu še nadalje rastel. Tjo« kru je rep okrepenel v togo paličko, vse štiri nožice so bile sklenjene v vo« zel in .obrazček je obstajal malone zgolj iz oči, a mušični poglavar je, še vsevdilj debelel in debelel. Iznenada je mesec zdrknil po enem črnem krilu nazaj v svojo zvezdnato strugo, in Tj okra je spoznal v čudovi« tem stvoru neznanskega kalonga, ki je molče v drznem loku jadral proti man« govcu. Navzlic neizmerni olajšavi je Tjokra otožno mislil na svojo daljno obitelj in si želel perotnic, da bi mogel arno in. žurno do nje. Ker se pa ta želja ni uresničila, se je Tjokra sto« ril skoraj tako majčken ko mangov sad. Nato pa se je takoj zopet čim tanje in tesneje zleknil po sivem de« blu, da pač ne bi nalikoval mangovemu plodu, saj kalongi so prihajali sem vprav zaradi teh sadov. Polagoma jih je pribrnelo še več, čezdalje več kalongov od iste točke na obzorju, toda mesec se jim je bil od« maknil in lil le še trohico srebra po njih. V kratkem jih je plulo gotovo trideset, štirideset tiho okrog dre« vesne krošnje, v kateri je Tjokra stra« homa bodel, vščenjen med odrastke. Njih kolobarji so se vedno bolj ožili, lepetanje s kreljutmi je postajalo ve« nomer okornejše, dokler se ni prvi največji obrsnil ob vejo ter se je opri« jel z upognjenim krempeljcem. Drug za drugim se je obesil za vejo. Muko« ma so plezali z navzdol visečo glavo, napol ogrnjeni v napotna kožnata krila, gori in doli po vejah, da bi grizli sladke mange. Pravkar so v svobodni zračni progi nudili še prizor pravljič« ne krasote, zdaj pa so bili neokretna, grda razbojniška drhal. Ob srečanju "o vreščali, se med seboj prepirali in hlastali s strupenimi pasjimi smrčki. Včasi so se spustili, razprostrli svoje žametno mehke kože in v krožnem po'etu postali spet lepi. Naposled jih je bilo sto ali še več, k.' so prhutali okoli drevesa in skoznje, razsipali zo-reči sadež, se hreščeč ravsali in ubo« gega Tiokrico neznansko plašili. Sicer ie vedel, da žro zgolj cvet in sad, nikdar mesa. Toda ostri zobci zlobnih živali so mooskušaI je, kako bi nočasi, skorai ne« *ibno. snolzel niz žleb. ki ga je delala -.korja mogočnega debla. Že je imel na temni, odsoini strani nekaj ooičjih dolžin za seboj, ko je žleb mahoma prešel v gladino ogromnega debla. Ne« mogoče, da bi se n;že doli oprijel ter oklenil. Drugega ni kazalo kakor brez hrupa zdrsniti ali pasti v neznano gTo« bino, polno strahotnih ponočnih zveri. V poslednjem časku pred izvršitvijo nevarne nujnosti je Tjokrov tipajoči konec repa začutil nraznino v dreves« nem trupu, ki je mogla pomeniti le duplo ali šupljino. Zaničujoč preteče drevesne kače ali stonoge, se je Tjokra spustil nizdol, zagrabil s poslednjo močjo nagrbančen rob, se smelo za« gnal v zevajočo odprtino, telebnil na voljno posteljo iz perja in preden je jadrno zaspal, še baš utegnil suniti z zadnjo nogo, da je brcnil v nočni zrak nekoliko mladih ptičkov, ki so se usa« jali. (Iz knjige: »Kralj v Pulu Ma/ nisu«.) ex libris To so znaki, po katerih se namestit s podpisom ali pečatom spozna lastnika knjižnicei n. pr. grb, portret ali kaj drugega, kar je v zvezi z imetnikom biblioteke. Danes se ta panoga grafične umetnosti lepo razvija. Prvi ekslibris je zabeležen v Nemcih 1. 1460, v Angležih 1574. V dubrovniški književnosti je znan Dobrič, ki je delal slične ilustracije za nekatere plemiče. Ekslibristika ima poleg umetniške vrednosti še to prijetno stran, da se dado tiskani znaki med ljubitelji zamenjati. Posamezniki posedujejo na ta način zbirke, znešene od vseh vetrov, kar povečuje njih ceno. Slovanska grafična umetnost, zadnje čase jako čislana, se je postavila letos na zagrebški razstavi. Eksli-brise so tu izložili Jugosloveni M. I). Gju-rič, Smrekar, Šantel. - v fr- Belgija prednjači v tem, da podeljuje župansko čast šibkemu spolu. Prva županja je bila med vojno redovnica, pa tudi po vojni je Daniel Campion, obnavljajoč opu-stošene kraje, nekje naletel na edino vpliv no osebo-mater prednico ženskega samo stana ter ji izročil težko nalogo. Ob konci-I. 1928. so v Belgiji šteli 1 žensko senato rico, 5 deželnih svetovalk, 154 občinski! svetnic, 9 županj Nazadnje je bija imeno vana baronka Pelichi, ki je nasledila svo iega moža na županstvu v Snelleghemi: Razen tega imajo še 9 pomočnic, 34 občin •■kih blacairičark. Ta pokret se je razmahnil zlasti v Brabantu. Luksemburg pa premore zgolj eno županico in 4 srenjske bla-gajničarke. »o < t , -. .- .* e♦ ♦ ■ Lesorezi v današnji številki so delo slifcaria srafika E. Justina. |E. Kllnenberger Slike iz današnje Palestine Eadja: se je zasidrala na odprtem morju. Na koncu ladjinih stopnic zgra* bijo potnika štiri močne arabske roke ter ga kakor težak tovor posade v čoln. Valovi so visoki, a spretni vesla* či nas pripeljejo ob monotoni pesmi krmarja, ki vliva na ta način ljudem historijat zavoda. Tehnika hoče vzga« jati mlade inženjerje in arhitekte, ki so voljni posvetiti se obnovi Palestine. Slušatelji, ki so zdaj vpisani, so prišli iz vseh krajev sveta; zavod jim gre na roko v toliko, da jim nudi stanovanja. Dijaki pa imajo lasten klub in razsta* Muslimanska kava rna v Jeruzalemu poguma v srce, varno do pristanišča. Tam nas že čakajo avtomobili. Sede* mo vanje in se peljemo naravnost v židovsko tehniko. Poslopje je v arhi* tektonskem pogledu izredno zanimivo. V eni izmed predavalnic govori baš profesor Barwald, bivši asistent v Ber* linu*Charlottenburgu. Cim vstopimo, prekine predavanje ter nam predoči višče, kjer so na vpogled njihova dela. Tehnika prireja poleg tega še večerne tečaje za rokodelce in delavce. Vsa oprema za zavod je bila napravljena doma. Okoli tehnike pa stoje lične vi* le, kjer stanujejo univerzitetni profe* sorji in dijaki. S severnozapadnega pobočja Karmel* ske gore se nudi diven razgled: pred Motiv z glavne jeruzalemske ulice nam! se razprostira morje. Proti seve» rovzhodu pa leže galilejske gore s 6vetlobleščečim Libanonom, visokim Hermonom in Gileatskim pogorjem v ozadju. Spo3aj' pa leži Haifa, oEcfana od oljčnih nasadov in vinogradov, ki dajejo slovito vino. Nešteto je oran» ževih dreves in palm. Na Karmelski pogled m 'Haifo gori, ki je zaklon j ena pred vročino, se belijo vrste vil in sanatorij poleg kar* meličanskega samostana. Nazaret Glavno mesto južne Galileje leži v odprti dolini, ki jo zapirajo v ozadju pogozdovani griči. Na rebrih in vrh grebenov pa se razprostira današnje mesto s cerkvami, samostani, misijon* skimi zavodi, šolami in bolnicami. K vodnjaku, iz katerega je vsak večer pila Mati božja, prihajajo še danes Na* zarenke po vodo. Odnašajo jo v vit* kih vrčih na glavi. Njih korak je lago* den, pogled na njih postave pa zelo slikovit. Nahalal je vzorna farma, kjer se vzgajajo de* kleta za kmetijstvo in gospodinjstvo. Vročina je tukaj tolika, da ne vzdrži nihče razoglav. Ženske se pokrivajo z rutami ali pa s slamniki širokih kraj* cev. Zanimiv je pogled v hleve te far* me. Vsaka krava ima pred jasli v he* brejskem jeziku napisano ime. Na far* mi je zaposlenih okolu šestdeset de* klet; večinoma iz Nemčije. Ed;no mo= ško bitje na farmi je šofer, ki pelje vsak dan vrče z mlekom v Haifo. V okolici farme živi kakih osemdeset družin, ki so se naselile v deželi s po* sredovaniem sionistične akcije. Vsaki je bil odmerjen kos zemlje s pristav-kom, da ostane ta zemlja last rodu od koloni do kolena. Tiberija Prej duhovno središče Židov in se* dež sinedrija. Leži štiri sto metrov nod .norsko gladino. Pred naselbino poči* vajo na starem pokopališču kosti Mai« monida, .Tohanaana ben Sakkaia. neko* l;ko višie pa ie pokopan rabi Akiba in drugi pismarji, na iugu pa učeni rabi Meir basi Ness. Učenci teh mož prid* no obiskuieio grobove svoiih učiteljev. Tu je tudi šola, kjer še danes pouču* jejo talmudisti Sveto pisnio. Pod šolo leži zdravilno kopališče z žvenlenimi in železnim: vrelci, v ka* terih doseže voda do 62 stonini Cel* zija. Zdravilišče hočejo pozidati v ve* 'ikem stilu. Nedaleč odtod stoi" »ko* munistična« naselbina Dagania. Komu* nistična ie v naiholišem pomenu bese* de, zakaj vsi nrihodi gredo v skupno blagajno. Liudje so tukai napravili,na* ravnost čudeže. Izsušili so malarična močvirja in pokrajino izprcmenili v plodno zemljo. Danes razveseljuje na* seljence tropska vegetacija. Kakor ču» ječi stražniki obdajajo naselbino ci» prese in pod drevesi v senci se igra deca, ki jo nadzirajo otroške vrtnari« ce. Zjutraj namreč gredo starši na delo. Tiberija razpolaga tudi s krasnim hotelom, ki je povsem moderen in ele* ganten. Preskrbovanje z živili pa ni prav lahko. Vse potrebno morajo pri* nesti kamele čez gore. Staro mesto je verna priča pristnega Orijenta. Nepo* zaben je večerni sprehod do Geneza* reškega jezera. Posebno močan je vtis, ki napravlja pogled na jezero v me* sečini. Nablus Stari Sihem, kier so razprostrli šoto* re Abraham, Jakob in njegovi sinovi. Jožefov grob pa je danes skrit v mo* derni palači. Vsepovsod šumljanje vo* da in studencev, ki pritekajo z gore Gerizim. Nablus je sedež industrije za milo in izvaža svoje izdelke največ v Francijo. Palestina daie najboljše vrste franCo= skesa mila. Visoke, bradate in močne postave v belih talarjih in turbanih na glavi nam ponujajo novce, ki so po njihovih iriavah stari vsaj 1500 let... To so Samaritanci, pripadniki ene najstarejših sekt, ki so se do danes vzdržali v rasnem pogledu čudovito čiste Priznavajo samo pet Mojzesovih knjig ;n se imaio za Aronove potomce. S ponosom kažeio staro listino Thora (»navodilo« in pet Mojzesovih knjig) ki io ie baie sp:sal pravnuk Arona leta 1,r|r* Samaritanska občina šteje samo 1500 oseb, ki na se strogo držijo svojih prednisov. Ob posebnih prazni kih se rb°reio na Oerizimu k molitvi in r>a nredv-čer pashe daruiejo žrtve Ker se ženiio samo med sabo. imaio vdove pri niih vse polno snubcev. Še dane« n;šejo svoje listine v stari he brejščini, prepise pa prodajajo. Afule Postaja hedžaske železnice. Pred pri* mifvnirp nostainim poslornem stoji majhna koča in tam sedi Žid v kafta* nu z do,rIo belo brado. V naročju pe» stuje čedno malo dekletce. Potnikom poni''t okrenčilp. predvsem oranže, ki so tako velike, da jim še nisem videl primere. Tudi kar se tiče sladkosti, nreknšaio ti sadeži vse sadie te vrste, kar s^-m £a dosedaj poknsi'. Žid pri* poveduje, kako je moral bežati zaradi pogromov iz ruske domovine. Umorili so mu ženo in deco, edini otrok, ki mu ;e ostal, je hčerka, ki jo je rešil s po* močjo drugih Židov. Tukaj, v Obljub« ijeni deželi, mu je dobro ter živi sreč« no in zadovoljno. Od Jeruzalema k Mrtvemu morju Z Oljske gore zremo dolgo zaželjeno sliko Jeruzalema. Toda šofer in vodiči nas hočejo popoldne odvesti še v Jeri« ho in k Mrtvemu morju. Preden solnce zatone, nastopimo pot. Ustavimo se pri hebrejski univerzi, ki jo je 1. 1925. otvoril sir Alfred Mond. Sledovi po« tresa, ki je divjal tod pred nekaj leti, so še jasni. Na prostem je vse polno kamnov, okoli njih pa delavci. Kakor smo se preverili, so bili ti delavci di« jaki, ki so v prostem času zavihali ro= kave, da bi s težkim delom pripomogli projektiranim stavbam pod streho. V Jeriho se peljemo najprej po do« bri cesti. Pokrajina spominja od daleč na Dolomite. Visoko v skalah stoji ka« kor orlovsko gnezdo na strmini grški samostan. Lepa pot pa se kmalu neha in avtomobili zavijejo v puščavo. Sled« njič dosežemo Mrtvo morje. Na bregu stoji beduinska koča, iz katere stopi Beduinec in nam ponudi kave. Toda ko je damska družba pogledala v kočo, je resignirala na pijačo. Palestina je danes še pusta dežela Če se posreči eksploatirati zaloge ka« lija iz Mrtvega morja, bi bila dežela preskrbljena z blaginjo za dolge čase, kajti kalij iz Mrtvega morja bi zado« stoval za preskrbo vsega sveta. Alphonse Daudet Ellkslr prečastitega patra Gaucherja ii Drugo jutro zarana je bil nesrečnež na kolenih v prijorjevi molilnici in je opravljal spoved svojih grehov med potokom solza: — Eliksir, monsinjor, ta eliksir me je akanil, je govoril in se tolkel po prsih. Ko je videl tako omehčanega, tako skesanega, je postal sam prijor ganjen. — Pojdite, pojdite, pater Gaucher, pomirite se. vse to se bo posušilo ko rosa na solncu ... Predvsem, škandal ni bil tako velik, kakor si domišljate. Pesmica je res bila takole malo... hm! hm!... In končno moremo upati, da jo novici niso slišali... Za zdaj pa, vidite, mi dobro povejte, kako se vam je vsa stvar dogodila... To je povzročilo okušanje eliksirja, ali ne? Ste imeli pač nekoliko predarežljivo roko ... Da, da, razumem ... Z vami je prav tako kakor s patrom Schvvarzom, iznajditeljem smodnika: vi ste žrtev svoje iznajdbe... In povejte mi, dragi moj prijatelj, je li res potrebno, da okušate sami ta strašni eliksir? — Na žalost da, monsinjor ... epruveta mi pač pove jakost in odstotek alkohola; ali za zadnje, za buke, se ne zanašam na drugo ko na moj jezik ... — Ah, prav dobro... A poslušajte me še nekoliko: kadar tako okušate svoj eliksir po potrebi, vam li to dobro de? Vam je li to užitek?.., — Oh! žal da. monsinjor, reče nesrečni oče in močno zardi... Evo, dva večera je v njem tak aroma, tak okus!... Gotovo mi je kak zli duh to zagodel... In tako sem se za trdno odločil, da odslej upotrebljavam le epruveto. Pa magari da liker ni dosti fin. da se ne peni dovolj... — Čuvajte se, ga prekine prijor živahno. Ne smemo se izpostavljati nevarnosti, da bi postali odjemalci nezadovoljni... Sedaj ko ste opozorjeni, morate edino gledati, da se dobro pazite ... Da vidimo, koliko vam je treba, da se trdno prepričate?... Petnajst ali dvajset kapljic, ali ne?... recimo dvajset kapljic... Lahko bi bil zadovoljen vrag, če bi vas ujel z dvajsetimi kapljicami ... Sicer pa, da preprečimo vsak pripetljaj, vam dam dispenz, in vam odslej ni treba prihajati v cerkev. Molili boste večernice v destileriji... In zdaj, idite v miru, moj prečasti, predvsem pa ... štejte svoje kapljice ... Ali joj! Čeprav je ubogi prečastiti še tako dobro štel svoje kapljice... vrag ga je držal in ga ni več izpustil. In destilerija je slišala vprav edinstvene molitve! Podnevi !e Se b~flo vse V redu. Oče je bil dovolj miren: pripravljal je svoje pečice, svoje kotle, skrbno prebiral svoja zelišča, vsa fina provencalska zelišča, suha, nazobčana, od dišav in solnca ožgana... Toda zvečer, ko so bila namočena in se je eliksir varil v rdečih bakrenih kotlih, so se pričenjale muke. ubogega moža. — Sedemnajst... osemnajst... devetnajst ... dvajset... Kaplje so padale iz cevke v pozlačeno čašo. Teh dvajset je pater zvrnil na dušek, brez posebnega užitka. Ali šele ena in dvajseta ga je začela mikati. Oh! ,la ena in dvajseta kapljica!... Da uide skušnjavi, je šel prav na konec laboratorija, poklgknil in se izgubil v očena-ših. Toda iz še toplega likerja so se dvigali mali oblački, napolnjeni z dišavami, pričeli krožiti okoli njega in ga hočeš nočeš zopet doveli h kotlom... Liker je bil lepo pozlačeno zelene barve... Sklonjen nad njim, z razširjenimi nosnicami, ga je oče prav nalahko mešal s svojo cevko in dozdevalo se mu je, da vidi v malih iskrečrh se biserčkih. ki jih je valila smaragdna tekočina, oči tetke Begon, ki se smejejo in ga bleščeče gledajo... — Naj bo! Še eno kapljico! Kapljica za kapljico, in nesrečnikova časa se je končno napolnila do roba. Nato se je, na kraju svojih moči, zlekn . v veliki naslanjač in si s polzaprtimi očmi očital svoj greh s trkanjem na prsi, govoreč samemu sebi prav na tiho s slastnimi očitki: — O! preklinjam se... preklinjam se ..« * Najstrašnejše je bilo pa to, da Je našel na dnu vražjega eliksirja, ne vem po kaki čarovniji vse grde pesmi tetke Begon: Tri male družice so se dogovorile, da prirede skupno večerjo... ali: Mojster Andrejeva Beržereta je šla sama samcata v gozd... in vedno ono glasovito od belih patrov: patatin, patatan... Pomislite samo, kaka zadrega je bila zjutraj, ko so mu pravili sosedje njegove celice s hudomušnim obrazom: — Oj! oj! oče Gaucher, včeraj zvečer, ko ste legli, ste imeli pa grilčke v glavi. Potem je bilo solza in obupa, in post in raševina in stroga pokorščina. Ali nič ni pomagalo proti demonu eliksirja; vsak večer, ob isti uri, se je obsedenie pričelo znova. Medtem so naročila deževala v opatijo, da je bil pravi blagoslov. Prihajala so iz Nimesa, Aixa, Avignona, iz Mar-seillea... Samostan je iz dneva v dan dobival bolj lice tovarne. Tu so bili bratje zavijalci, bratje etiketerji, eni za dopisovanje, drugi za prevažanje; božja služba je res tu in tam utrpela kakih par udarcev zvona; a ubogi prebivalci okraja pri tem niso nič izgubili, to mi lahko verujete... Lepega nedeljskega jutra, medtem ko je blagajnik v polnem zboru čital svojo letno bilanco in so ga dobri kanoniki poslušali svetlih oči in s smehljajem na ustnicah, evo zopet patra Gau-cherja, ki se vrže mednje sredi seje in kriči: — Konec... Ne morem več... Dajte mi moje krave nazaj! — Kaj se je vendar zgodilo, oče Gaucher? ga vpraša oče prijor, ki je slutil za kaj gre. — Za kaj gre, monsinjor?... Gre za to, da si pripravljam lepo večnost ognja in bodljajev z vilami... Gre za to, da pijem, da pijem kakor pogubljenec... — Saj sem vam vendar rekel, da štejte svoje kapljice! — Oh! jako dobro, šteti kapljice! sedaj bi moral šteti po čašah... Da, pre-častiti moji, tako daleč sem. Tri skodelice vsak večer... Menda jasno uvi-devate, da tako ne more dalje trajati... Zato si dajte izdelovati eliksir od kogarkoli hočete... Naj me božji ogenj ošine. če se bom še kdaj mešal v to! Kapitelj se ni več smejal. — Nesrečnik, vi nas upropastite! kliče blagajnik vihteč svojo glavno knjigo. — Ali vam je morda ljubše, da se po-gubim? Nato se dvigne prijor: — Moji prečastiti, povzame in iztegne svojo lepo belo roko. na kateri se je svetil pastirski prstan, imamo sredstvo, da se vse lepo uredi... Zvečer, kaj ne moj dragi sin, vas zli duh skuša? ... — Da, gospod prijor, redno vsak večer... Na tak način, da me, čim se začne mračiti, oprostite mi, jame oblivati znoj, kakor kapiteljskega osla, kadar vidi, da se mu bliža palica. — No, dobro! pomirite se... Od danes naprej bomo vsak večer pri ve-černicah molili za vas molitev svetega Avguština, s katero je zvezan popoln odpustek... S tem ste na varnem, pa naj se zgodi, kar hoče...'To je odveza med grešitvijo. — Oj! dobro! potem pa, hvala, gospod prijor! In oče Gaucher ni vprašal ničesar več, vrnil se je k svojim kotlom lahek ko škrjanček. In resnično od tedaj naprej noben večer na koncu molitev oficijant ni pozabil dostaviti: — Molimo za našega ubogega očeta Gaucherja, ki žrtvuje svojo dušo skupnim interesom ... Oremus Domine... In medtem, ko je nad vsemi temi belimi kutami, zleknjenimi v senci ladij, trepetaje strujila molitev kakor lahen vetrič preko snega, ste mogli tam doli, prav na koncu samostana, izza rdečih oken destilerije slišati očeta Gaucherja-ki je pel iz vsega grla: V Parizu živi en beli pater, Patatin, patatan, taraban, tarabir. V Parizu živi en beli patf. ki pleše s svojimi meniščk trin, trm, v zelenem vrt«; ki pleše z ... ... Tu je dobri župnik prestrašen obstal: — Milost! Ko bi me slišali moji žup-ljani! Prevel Fršk. Dr. VI. Travner Čarovniški procesi na Slovenskem (Nadaljevanje) C) Priznanje in fortura Inkvizitorično kazensko postopanje ne pozna obtoženca v današnjem srni« slu. »Obtoženec« v tem postopanju ni bil namreč stranka (kakor je danda« nes), temveč objekt procesa. Zato je bil tudi dolžan izpovedati resn'co. Če tega ni storil prostovoljno, ali če je molčal, ga je sodnik prisilil k priznanju. V tem obstoji bistvo torture (or' Jat. tortura — muka). Razen tega igr;i pri torturi veliko vlogo naziranje, da ji duša neprimeroma več vredna kakor grešno telo in da izkaže sodnik zločin cu (grešniku) Ie dobroto, če ga pripra^ vi, da obžaluje in prizna greh. Sodnik je moral torej najprej vpra« šati obtoženca, če dejanje prostovoljk no prizna in ga obenem pozvati, da go« vori resnico. To je tako zvano »dobro= hotno ali dobrotliivo izpraševanje« (»gutige Befragung«). Če je obtoženec dejanje tajil ali trdovratno molčal, je moralo sodišče sklepati o tem, če je dopustno »ostro izpraševanje«* (»pein« liche Befragung«) t. i. uporaba torture. Vprašanje je sodišče potrdilo, če je bilo dovolj indicij, ki jih obtoženec n' mogel ovreči. Olvmem je določilo na rok za torturo. Ta sklep se je izvrš*' navadno v obliki »dokazne sodbf« (č' 17, 28, 39 — 41 štai. Kiroline I. del). * Izraza »ostro«, in »dobrotljivo vpraša nje« se navajata v slovenskih spisih dežel-skega sodišča Pišece na Bizeljskem iz leta 1758 (gl. Slov. Pravnik 1. 1889., 4. štev.) S tem se začne strašni in psihološko zelo zanimiv boj med sodnikom in ob= tožencem. Sodnik skuša z vedno huj' šimi sredstvi streti voljo obtoženca in ga prisiliti k priznanju. Obtoženec se brani z junaškim samozatajevanjem. Slednjič se posreči sodniku doseči svoj .moter. Komai pa preneha sodnik z riukami, prekliče obtoženec prisiljeno iriznanje. Posledica so nove in še stra« "nejše muke, ki se nadaliujejo in stop« lujejo tako dolgo, dokler obtoženec 7opet ne omaga in znova prizna. Več« Vrat se obnašaio obtoženci (med njimi celo stare in slabotne ženice) tako ju* naško. da jih moramo samo občudo? vati. Večkrat na podležejo obtožene' hitro in priznajo takoj vse, kar zahte; va sodnik. Včasi zadostuje že, če jim sodnik oredstavi krvnika, kar pa se smatra še vedno kot »dobrohotno iz« nraševanie« Sodnik in krvnik sta si štela v posebno rast, če sta »prizna-nie« čimprei izsilila. To je bil eden glavnih vzrokov, da so se vsi mučilni 'nstrumenti uporabljali s tako nečlo« •eško erozovitosfio, da se nam že prt ^nisu posameznih primerov lasje kar :eže. Pri naroku, ki je bi! določen za tor< uro, je vprašal sodnik obtoženca najprej v navzočnosti dveh »razumnih in posobnih« osob in «odnega pisarja, če lejanje prostovoljno prizna. Obenem tiu je pr/"stavil krvnika in mu natanč« no razložil uporabo posameznih mučil« nih instrumentov (»Territion«). Več» krat je prepustil to delo tudi krvniku, ki je opravil delo seveda s posebnim poudarkom. To je bila tako zvana »prva stopnja torture«. Tu je imel obtožencc zadnjič priliko dokazati svojo nedolž« nost. Če tega ni hotel ali mogel storiti, se je začela »druga stopnja torture«. P.o predpisih zakona so morali biti pri tor« turi navzoči razen krvnika sodnik, sod« ni pisar, 5 ali 6 »razumnih in zmožnih oseb« ter po možnosti en zastopnik do« tičnega mesta, trga, graščine, samo« stana itd., kjer se je vršila razprava. Ti predpisi pa se navadno niso strogo iz« vajali. Znani so celo primeri, da sta bi« la navzoča poleg krvnika samo sodnik in zapisnikar. Katera sredstva naj se uporabijo in v katerem obsegu, je prepuščal zakon prosti presoji sodnika. Zato tudi ni bu 10 mučilno orodje zakonito določeno. Odvisno je bilo to od inventarja posa« meznih sodišč, od krajevnih običajev, od zmožnosti krvnikov, ki so imeli v tem ali onem mučilnem orodju večjo ali manjšo prakso itd. Nekateri krvni« ki so bili naravnost specijalisti za go« tove instrumente. Najnavadnejše orodje, s katerim se je navadno začela vsaka tortura, so bi« le tako zvane »palčnice ali lesice« (»der Daumstock«), Obstojale so iz dveh narezanih ali nazobčanih železnih plo« ščic, ki sta bili zvezani tako, da sta se s pomočjo viiakov (na obeh koncih plošcih) premikali druga k drugi. Mu« cena oseba ie morala vtakniti oba pal« ca — odtod tudi ime orodia — med ploščici, nakar je krvnik obe ploščici z vijaki privil tako. da je stisnil palca in da se je vlila kri izza nohtov. Zelo pogosta je bila tako zvana »ve« zava« (»das Band«), ki se je delila v četrtinsko, polovično in celo. Obstoia« la je v tem, da ie zvezal krvnik mučes ni osebi obe roki na hrbtu (tako, da sta bili dlani obrnjeni na zunai) bodisi do g^žnjev, bodisi do komolcev, bo« disi do ramen in pri tem potegnil vrv tako močno, da je segala do kosti. Pri tem so se sklepi — posebno na rame« nih — močno razširili, kar je povzro« čalo strašne bolečine (posebno pri »ce« 11 vezavi«), S četrtinsko vezavo ie bila v zve7i »natrralnica« (»das Recken«), ki ie ob« stajala v tem, da ie privezal krvnik mučeno osebo za roke in no la, nam opisujeta stol nekako tako: Sr^di mučilnice stoii na samem čarov« niški stol, t. i. okoli S čevljev (2.5 m) dolga klop. Noge klopi so na eni s+rani visoke okoli 5 čevliev (1.5 m), na drugi strani pa okoli 2 čevlia (60 cm), tako da visi sedilo poševno. Sedalo obstoji iz več 6 palcev širokih desk z navrgor obrnienimi ostrimi robovi, ki jih je mogo"e še poostriti. Krvnik sleče mu« čeno osebo do nagega in jo obleče v srajco iz raševine, ki je bila naprav« ljena v enem dnevu, da hudič srajce poprej ni mogel začarati. Nato posadi inkvizita na stol tako, da sedi inkvizit na nižjem delu stola z nogami proti vi« šjemu delu. Noge priveže krvnik k se« dalu tako, da sega vrv do kosti in da visi meso preko vrvi. Ostalo telo pri« veže s tremi tenkimi,, pa močnimi vrv« mi na kavelj ali obroč, ki je pritrjen na stropu in sicer okoli pasu, preko hrbta in okoli obeh ram, tako da visi telo deloma prosto v zraku. Roki pa zveže križema na hrbtu. Na ta način se žrtev ne more niti najmanje ganiti; vsak poskus pa povzroča še hujše bole« čine. Ta nenavadna lega povzroča, da sili kri k srcu in s tem bolečine, ki se vedno bolj stopnujejo. Tako so morale sedeti naše uboge čarovnice po več ur, večkrat po cele dneve. Najhujše pa je bilo, če je morala sedeti žrtev na tem strašnem stolu sa^a cr^o noč ali celo več noči po *--st', U r niti za trenutek zadremati. Večkrat so ukazali sodniki robove sedala še poostriti! Pra« vi mojster in specijalist v uporabi tega stola je bil zloglasni sodnik Lampre« tič. Ni čuda, če so nesrečne žrtve ča« rovniške blodnje zaradi strašnih muk, posebno če so se ponavljale, na stolu zgubile zavest, zblaznele ali celo umrle. Beckmann pripominja, da je nekrščan« sko, če mora sedeti čarovnica na tem stolu 24 do 36 ur nepretrgoma (!). Ča« rovniški stoli se omenjajo tudi v nem« ških procesih. Opisani stol pa je šta« jerska iznajdba in nekak štajerski na« cijonalni mučilni instrument, s katerim so se naši čarovniški sodniki in krvniki lahko »opravičeno« ponašali. Ti načini torture so bili pri nas naj« bolj običajni. Poleg teh metod pa so uporabljali naši čarovniški sodniki od slučaja do slučaja še druge nič manj učinkovite metode. Posebno grozovita je bila tortura z razbeljenim lojem (»Insletpflaster«), ki je bila tudi »speci« jaliteta« sodnika Lampretiča. Ta meto« da je obstojala v tem, da je vlil krvnik svoji žrtvi raztopljen loj v lažjih pri« merih na obute noge, v težjih pa na gole podplate. Tako so nastale, poseb« no v zadnjem primeru, na nogah stra« hovite opekline. Mesto loja so uporab« ljali krvniki večkrat goreče žveplo ali stopljeno smolo. Tudi lakota in žeja sta bili v čarov« niških procesih priljubljeni sredstvi, da so sodniki pripravili svoje žrtve k »pri« znanju«. Večkrat so pustili ti divjaki svoje žrtve toliko časa brez hrane in pijače, da so pomrle. Še ostudnejša je bila tortura z g Golaznijo, ki je obstojala v tem, da je krvnik privezal žrtev na posteljo, nato pa natrosil pod odejo, vzglavje itd. ste« niče, b.olhe, škorpijone in druge živa« iice, ki so grizle nesrečneža celo noč. Ta vrsta torture spada med tako zvane »torture z odvzet jem spanja« (»tormen« tum insomnii«), ki so bile posebno »priljubljene« v Angliji. Da so bile te metode znane tudi pri nas, smo žc omenili pri opisu čarovniškega stola. Tortura z golaznijo je dokazana — na podlagi izvirnih spisov — tudi na Zgor« njem Štajerskem in ni izključeno, da so jo uporabljali tudi naši čarovniški sodniki. * Druge vrste torture so obstojale v tem, da je odstranil krvnik nohte s kleščami, da je obesil inkvizita za noge z glavo navzdol in jih potem pretepa« val z bičem, jih polival z gorečim žveplom ali smolo, nasipal v rane sol itd. Strašen je bil »Hakerjev stol« (»Hackerscher Stuhl«, »Jungfrauen« schofi« ali »Beichtstuhl«), t. j. stol z ostrimi iglami, na katerega so posadili inkvizita, na naročje pa mu položili težko kamenje, uteži itd. Te in še mno> ge druge metode, ki jih niti ne omenja« mo, pa so bile pri nas neznane. Iznajdljivi sodniki so pogosto posa« mezne vrste tortur kombinirali n. pr. tako, da so posadili trdovratnega greš« nika na čarovniški stol, nakar je krvnik te. žrtve oblival z raztopljenim lojem. Tudi na tem polju se j?, ^odlikoval« sodnik Lampretič, Skratka: napram čarovnikom in ča« rovnicam so uporabljali sodniki in krv« niki vsa sredstva, ki se jih je mogla izmisliti najbolj perverzna in sadistična domišljija in vsa peklenska zloba, ki jo je človek vobče zmožen. Pri tem pa so bili sodniki in krvniki trdno uverje« ni, da čarovnice in čarovniki ne čutijo nikakih bolečin, ker jim pomaga — hu« dič. Hudič da namreč svojim prijate« Ijem in prijateljicam irazna sredstva (amulete), ki jih lahko skrijejo in ki povzročajo, da mučene osebe ne čuti« jo bolečin. Tudi more hudič povzročiti, da čarovniške osebe kljub torturi mol« če in da ne izdajo tako sokrivcev (»in« dicium taciturnitatis«). Sredstva zoper to skrivno pomoč satana so bila raz« lična. Čarovnicam so dali sodniki piti •blagoslovljeno, večkrat več mesecev staro vodo. Če čarovnica vode ni pila ali če jo je izpljunila, je bil to jasen dokaz, da je v zvezi s peklenskimi sila« mi. Druga sredstva so bila: blagoslov« Ijena sol, kadila, molitve i. dr. Z bla« goslovljeno vodo je poškropil tudi krv« nik mučilno orodje pred uporabo. Najuspešnejše in obenem najodur« nejše sredstvo zoper peklenskega pri« jatelja čarovnic pa je bilo »ostriženje las« (»abrasura«). IV to svrho so krv« niki in njihovi surovi hlapci slekli ča« rov niče do nagega ter jim nato pore« zali, populili in požgali vse lase po ce« lem telesu tudi na tistih delih, ki se jih v dostojni družbi ne sme imenovati ter nato svoje žrtve natančno pregledali. Da je bila ta grozna procedura tudi pri nas zelo pogosta, nam dokazujejo stro« škovniki krvnikov, ki so se nam ohra« nili. Umevno je, da so ravno pri teh prilikah izvršili krvniki in njihovi po« močniki pogosto ostudne spolne aten« tate, ki smo jih že omenili. Od torture ni bil nihče izvzet. Sod« niki in krvniki so mučili z isto »sveto« vnemo izobražence in neizobražence, bogataše in berače, moške in ženske, odrašene in mladoletne (celo otroke), bolne in zdrave, da celo noseče ženske. — Te torture so se zelo velikokrat po« navijale, čeprav je bilo to prav za prav prepovedano. Poznejši kazenski zakoni (n. pr. Ferdinandea) so celo izrecno do« ločali, da ne sme biti nihče mučen več kakor enkrat in da naj traja tortura samo eno uro. Samo ljudje, ki torturo lahko prenašajo kakor n. pr. »cigani, Judje (!) in drugi lahkomišljeni ljudje« se smejo mučiti tudi večkrat. Svoje protizakonito postopanje pa so tedanji juristi »pravno« utemeljevali s tem, da se je začeta tortura samo prekinila in da je bila torej vsaka oseba de iure mučena samo enkrat! Omenimo še, da sodniki često niso upoštevali zakonite« ga določila, da morajo biti pri torturi osebno navzoči, temveč da so — kakor je to v več primerih točno dokazano —• med torturo obiskovali bližnje gostilne in kleti, se tam upijanili in prišli v mu« čilnico k svojim žrtvam popolnoma pi« jani! Poleg teh nepopisnih telesnih muk so morale prestati te uboge žrtve čarov* niške blodnje in najhujše človeške zlo« be neštete strašne duševne muke kakor ogabne kletve, obrekovanje, zaničeva« nja, zasramovanje itd. Pri taki »justici« je umljivo, če pravi plemeniti Friderik Spee, da bi bil rim« ski papež sam in celo svetniki »doka« zani« čarovniki, če bi prišli pred sodi« šče in da je bil boj proti torturi naj« uspešnejše sredstvo proti čarovniški blodnji. Pri takih okolnostih je bila bela žena — smrt edina prava prijateljica in tolažnica teh nesrečnikov. Zato je mar« sikatera čarovnica rajše »spokorno« priznala najneumnejše »zločine« in mir« no pričakovala neizogibno smrt, kakor da bi se izpostavljala vsem strahotam torture. Tudi samomori so bili pogosti. Seveda »učeni« sodniki tega uradno ni« so hoteli priznati. Zato so ugotovili v spisih, da je povzročil nenadno smrt hudič, ki je čarovnice skrivaj zadavil, da ne bi izdale sodnikom še hujše zlo« čine. Trupla teh nesrečnic je krvnik večkrat sežgal, večkrat pa tudi ponoči zakopal pod vislicami ali v gozdu. Te strahote torture so tudi glavni vzrok, da se »priznanja« vseh čarovnic v bistvenih točkah ujemajo. Omenimo slednjič še, da se je ohra« nilo le malo mučilniškega orodja, če« prav so bila vsa številna sodišča dobro opremljena. Poznejši sodni gospodje in sodniki so se teh nemih in vendar tako zgovornih prič človeške neumnosti in zlobe upravičeno sramovali ter sami uničili te sramotne spomenike barbar« stva. Večje zbirke so le v velikih kul« turnozgodovinskih muzejih (Norim« berk, Monakovo i. dr.). Tudi graški muzej hrani par eksemplarjev tega orodja, ki so za nas posebno važni. j°rof, rA. M. %ow Ali se Ho šport zmehaniziral Igra in delo — »Nevaren kompleks« — Znanstveni šport — Šport bodočih pokolenj Če Hočemo odgovoriti na vprašanje: »Ali se veseliš igre?«, bo najprvo potrebno, da pojm igre znanstveno opredelimo. Večina ljudi si razdeli svojih 24 ur, oziroma tisti del časa, ki ga ne prele-žijo v postelji, v delo in igro. Vendar pa je ta razdelitev povsem umetna. Otrok aia primer te razdelitve ne potzna. Štiri-, petletna deklica, ki ji daš v ioko majhno metlo ali vedro za smeti in ki ji deš, naj se s tem zabava, je čisto srečna, če sme s tem pomesti stopnišče — kajti zanjo je to vrlo zabavno. Ko pa odraste, se ji bo zdelo bržkone zaimalo, če bo morala pometati, pa čeprav bi ji bilo to delo plačano. Kajti pometanje za zabavo se je sprelevito hipoma v pometanje kot delo. Opredelil sem delo kot nekakšen opravek, ki ga ne želimo izvrševati v kakšnem drugem času. To je element primoranosti, nujnosti, ki deli delo in igro. Bančni uradnik ne sešteva rad številk k številkam — ker je to njegovo nujno opravilo. Nasprotno pa se veseli šaha in biljarda v odmorih, čeprav zahtevata večjega osredotočenja duha — čisto preprosto zato, ker počenja to prostovoljno! Menite, da smatra nogometaš brcanje žoge za zabavo? Nogomet bo za človeka, ki mora presedeti ves teden ob pisalni mizi, razvedrilo, za nogometaša, ki se s tem preživlja, pa je to resno in čisto določeno delo. Razlika med delom in igro je samo relativna in obstoji le v poedinčevem naziranju. Obiskovanje gledališča je velik užitek za družino, ki prebije dan v mestu, toda delo gledališkega poročevalca je težavno. In vendar je igra v obeh primerih ista. Zato bi dejal, da ni nobena primora-na zabava prava zabava. Šolske igre so mi bile vedno skvarjene, baš zato, ker so me k njim primorali. Marsikak-Šno popoldne pa sem prebil ob starem parnem stroju, kar je bilo veliko težav-nejše in napornejše, a vendar se nisem tega nikoli zavedal, ker me ni k temu nihče silil« Za mehanika bi bilo to delo, trdo delo In bržkone bi me smatral tza norca. Če bi me videl, kako preživljam svoje popoldneve v delavnici, ko bi lahko skakal po igrišču. Ves svoj prosti čas sem bil zaposlen s čim, kar bi ljudje imenovali »delto«. Znanstvena delovanja so dandanes medsebojno že tako zvezana, da je postal njih študij že univerzalen. Voznik mo torja mora n. pr. imeti nekaj mehaničnega in kemičnega znanja in svoje delo bo izvrševal z dvojnim strokovnim znanjem. Večina ljudi svojega prostega časa ;ne uživa, ker ga jemlje pretesno. Igrajo n. pr. ves popoldne tenis, ne da bi se pri tem niti enkrat bežno nasmejali, kar bi izdajalo, da imajo nad igro svoje veselje. In to se imenuje »igra«! Po »igri« so čisto izmučeni, bržkone zato. ker so se preveč matrudili ali izgubili in cel teden imajo mačka. Vse to zato, ker je eden izmed soigralcev premagal s svojo desnico zakone težnosti, ki jih .ne razume in ki niti ne ve, iz česa je mreža na tolkalu. Rajši bi videl velikopoteznejše ume-vanje športa! Čemu proglašamo o. pr. za športnika moža, ki ima nekaj odlične znanstvene podlage in ki je s puško upihnil luč življenja nekoliko nedolžnim ptičkom? In zakaj odrekajo nekateri ljudje ta naslov tistim, ki se foavijo z rešitvijo kakšne uganke ali ki dosegajo z motornim vozilom najvišje brzine? Mislim, da bi moralo odločati naslov to, kar izdaja duševno silo moža, in ne to. kar dela. Razlika med delom in igro pri vzgajanju otrok vodi k temu, kar bi imenovali psihoanalitiki »nevaren kompleks«, če bi starši ne delali te razlike, bi bilo življenje ena sama igra in edino delo v njem bi bila najbrže — jed, ker smo do nje prisiljeni! Uvedimo igre kot nekaj prisiljenega in v nekoliko letih bomo učakali zakone, ki bodo urejali obligatorni športni osemurnik in ki bodo zabranjevali kvar-tanje ali biljardiranje po osmih zvečer, kvečjemu če bi si svoje igre nabavljali iz avtomatov. Ta nasvet bi dal vsakemu mlademu možu in vsakemu mlademu dekletu, ki bi prišli radi, kam jjaprei — In pri tem mi je v mislih" splošna usposobljenost za življenje, ne morda kakšen bančni konto: Izbirajte si svoj šport tako, da vam bo v pomoč pri delu. Sedaj boste spoznali resničnost trditve, da je delo igra, samo da ga v to spremenite. Šport postane v kratkem po vsej priliki nekaj bolj znanstvenega in podušev-Ijenega. To tendenco opažamo n. pr. pri uvajanju »električnega zajca«, ki ga lovijo na prostem igrišču, dalje pri uporabljanju znanstveno izpopolnjenega /f H Skozi Sicilijo Kdor se pelje v Afriko, se ne sme ustavljati v Milanu, Rimu in Napoliju — če ga vabi stepa, puščava in neskončna pokrajina. Potnika ne sme zadržati niti večno mesto. Premeril bo pot dvanajst sto kilometrov pobliskovo, orodja za igranje golfa in biljarda, kakor tudi pri drugih igrah. Naši znanci se bodo nekoč smejali, ko bodo brali, da srno- imenovali to »šport«, če smo bili žogo na slepo srečo ali če srno kroglo usmerjali s palicami različne dolžine v majhne luknje. Šport bodočih pokolenj bo samo nekakšen boj med možgani, med živci in sicer iz preprostega razloga, ker se jim bodo telesa odvadila naravnega vežba-nja. Sprememba delovnih načinov zahteva tudi spremembe naših igralnih načinov. v Sirakuzo smo v objemu kalabreške pomladi. Solnce posije na zemljo in pred nami se odpre čudovito modro Tirensko morje. Naložili so nas na trajekt, da pridemo čez Messinsko ožino. Etna je skrila svojo glavo v oblake. Zunaj na morju zakaj Italija ni nič drugega kakor puščica, ki se proži proti severni Afriki, Čije obale hranijo toliko zgodovinskih in drugih tajn in mikavnosti. Storila se je noč. Brzovlak drvi skozi Toskano. Ko se zazori, smo v Rimu. Potem sledi še ena noč: vlak vozi skozi Pontiniška močvirja in skozi Kampanjo in ko se začne vnovič daniti, pa vidimo, kako se kadi iz nekega drugega ognjenikovega žrela. To so Li* parski otoki, kjer ima svoj sedež Strom-boli... Že celo uro se dviga pred našimi očmi in njegov dim se obrača pod severno-zapadno sapo kakor zastava v vetru. Otok se zdi kakor kik-lopska ladja, zgrajena v bajeslovni ladjedelnici, v delavnici pod zemljo. Ob misli, da se nahajaš na klasičnih tleh, se spomniš Plutona in Hefajsta. S pogledi, obrnjenimi proti Etni, občudujemo citronove nasade med Cata-nijo in Messino. Vidimo tudi rokave lave, ki so se razlili med hišami in sadovnjaki in tam obtičali. In še več vidimo, kar spominja na lansko razdejanje ognjenika. Tračnice železnice so preložene. Sovražni element v trebuhu zemlje se še vedno kuha. Tu pa tam se dvigajo iz zemeljskih razpok dimi in Nastal je zopet večer. Samo zeleni pašniki spremljajo naš vlak. Le včasi se srečamo z ostrimi kupi apnenca. In na njegovem suhem robu uzrejo oči prvič čudovito rožo, ki je veljala v grških očeh za cvet onstranstva. zaradi česar so jo mitično spajali s smrtjo: ljubko lilijo z dolgim, bogato razvejenim steblom, od katerega vise než* ni bledovišnjevi zvončasti cvetovi —i asphodelos. Tukaj jo vidim prvič V življenju. Niti slutil nisem, da se raz- Spomenik grške ku tilini, ki uhajajo tudi iz lave. ki se ie strdila samo na površini. Neverjetno, kako je lava razrezala vrtove, kako je izvršil uničenje taisti element, ki mu je ta zemlja dolžna vso hvalo za svojo rodovitnost. Prebivalstvo se tega oči-vidno zaveda. Neustrašeno živi na svoji zemlji in se ne boji ničesar, prav ničesar. Mestoma pa se je lava izlivala mdi v morje, kjer jo je odtrgala voda. Ti kosi stoje zdaj v morju kakor puste črne čeri. Ob pogledu na vse to se človek domisli groznih usod. ki so zadele tekom časa severno-vzhodni košček Sicilije. Kakor skriva bujna priroda vse grozote časa pod svojim pisanim prtom, tako pozabijo naše misli kruto preteklost v trenutku, ko nas prevzame krasota • njiv. vrtov in vinogradov. Slednjič izgine ta slika. Oddaljili smo se od cata-nijske ravnice in njenih vulkanskih tal in približali smo se žitnici Sicilije. re v Agrigenti (Sicilija) prostirajo onkraj morja neskončne pokrajine te rastline. Potem smo se izkrcali v Sirakuzi. pač z namenom, da se odpočijemo. A kdor je poznal deželo iz zgodovine, ni mogel kmalu zatisniti oči. čeprav je bil utrujen od dolge in naporne vožnje. Žive slike so se mu obnavljale v duhu in videl je Sicilijo od 8. do 5. stoletja pr. Kr. kot grško kolonijo, videl napadalce in zavojevalce. Kartacrince, ki so jo razdejali in obvladali, videl je Rin Ijane, kako so jo izsesavali, Bizantince, ki so prišli za njimi, Saracene, ki so jo zopet oživeli. Normane, pod katerimi je vzcvetela, potem pa zopet Spance in Burbone, pod katerimi je propadala in obubožala. Sicilija mu je stala pred očmi kakor ogromna fotografska plošča. na kateri so pustila sto in tisočletja svoje odtise Kljub sedanji urejenosti niso hotele izginiti s plošče prejšnje podobe. Nenehoma je silila na po- vršje slika deviških časov zgodovine, ko so prišle do obale prve ladje in prinesle na mrtvo nabrežje nekaj življenja... Pred duševnimi očmi so se pojavili Feničani... in potem mitični od-nošaji teh krajev do vsega življenja, ko sa je še urejevala matrijarhalna natura človeka, ki ji niso bile potrebne mogočne države. Da, človek bi sanjal z odprtimi očmi. zaspal bi in bi v spanju mislil na svetovno zgodovino, ki se je odigravala tod okoli. Tu se je srečavalo vse. kar je kdajkoli stanovalo ob Sredozemskem morju in ga imelo v svoji oblasti. Danes je Sicilija, ki jo je dolga desetletja ustrahovala tajna organizacija mafije, urejena dežela. Toda čuj: skozi lepo sicilsko jutro se je nenadoma oglasil zategel klic, ki ga ne moreš istovetiti s tulenjem. Oglasil se je — osel. Pri pozornem posluhu lahko ugotoidm- da se ne oglaša eno samo grlo, ampak več grl skupaj, ki rigajo v astmatičnih sunkih, nekako žvižgajoče, kadar vdihavajo zrak in rezko, kadar ga stiskajo iz sebe, kar sliči nekakšnemu ječanju. Kaj to pomeni. bog vedi. Morda toži žival po svobodi? Morebiti je Zevs določil osla prvotno za nekaj boljšega, pa se zdaj oglaša iz njega ta neodrešena natura, ki je po krivici ostala pozabljena. Zakaj ne prikrivajmo si resnice, da je usoda osla v sredozemskih deželah vsega usmiljenja vredna. Sivec nenehoma očituje lakoto in zame je inteligentna žival, ki včasi po pameti celo prekaša svojega gospodarja. Sicer pa. oprostite: morda na tem mestu res ni primeren prostor, da pišem o takšni stvari. A ko sem slišal rigati osla v tisto sicilsko mtro, se mi je zdelo njegovo oglašanje jomembno in mogočno. Med vsemi živahni. ki služijo človeku, se mi vidi isel najbolj prikrajšan, ker mora trpeti aajstrašnejšo usodo in nositi najtežje breme. Ogledal sem si Sirakuzo in sem v mislih obnavljal vse, kar sem vedel o nji. Nenavadni so velikanski kamnolomi, znane Latomije. To so v živo skalo vsekane kotline, kjer so sužnji lomili kamen. V nekem takšnem kotlu je umiralo 7000 Atencev, ostanek vojske, ki jo ie vodil Nikias med peloponeško vojno •jroti dorski koloniji Sirakuzi. V sirakuškem pristanišču se lahko oreveriš. da uspeva tudi v Evropi papirus. Bregovi rečice Kyane so poraščene z njegovimi stebli, visokimi do 6 m. Ta vrsta trave j'e trioglata, kraj, kjer raste, pa senčnat. Sirakuza je bila že od nekdaj zvezana s celino po posebnem jezu. Toda mesto se je imenovalo prvotno Ortygia in je bila samo utrdba med utrdbami, jedro in obramba cele kolonijalne naselbine. Pametna politika med Kartaginci in Rimljani je podaljšala življenje te kolonije za celi dve stoletji — v nasprotju s sosedstvom, ki se je zrušilo poprej. V pogledu snage treba priznati, da so Sirakuze čistejše od drugih sicilskih mest. Koz in kokoši ne vidiš sprehajati se po sobah kakor drugod v teh krajih. Čeprav so bivališča odprta in čestokrat tudi v velikem neredu, se živali vendarle ne sprehajajo po izbah. Obrazi ljudi pa so kaj nenavadni in zelo samozavestni. Tujec kaj lahko dobi vtis, da ga domačini prezirajo, kar ni čisto brez podlage, posebno ne, če se obnaša po svoje. Posebno radovednost smatrajo Sirakužani za pomilovanja vredno reč. Ljudje jo taksirajo pomilovalno, a tudi s prezirom. Ce pomislimo na sicilijanski ponos, se temu ne ČujJimo. Ko smo si mesto dodobra ogledali in se spomnili na Arhimeda in Dioniza - tirana, na Ajshila, ki je tudi bil na Siciliji in na Evripida, ki je živel na tem otoku, na Empedokla in toliko drugib ter se spomnimo še tega, da se je skušala Afrika tukaj dvakrat zasidrati: prvič ko so Kartaginci pripravljali naskok na Rim in so mimogrede nekaj stoletij obvladali zapadno Sicilijo, drugič pa, ko je . pred 250 leti arabsko-mauriška kultura prinesla Siciliji mir, odjadramo dalje. Slednjič se izkrcamo v Ben Ghasiju — potem, ko smo kane-tanu na ladji doplačali razliko za vihar, kajti parnik se ni mogel takoj zasidrati in je ostal skoraj dva dneva zunaj na odprtem morju ter čakal, da so se valovi pomirili. Dr. rArtuv 'Mendt Izobraževalstvo in tehnika Kriza sodobne izobrazbe — da se v njej res nahajamo, o tem ni nobenega dvoma — je vzrok vseh drugih kriz, ki jih v čedalje večjem številu preživlja naga doba. Z vsako izmed njih je v neki zavisnosti, z vsako ima v bistvu nekaj skupnega. Na eni strani se poudarja, da mora človek spopolniti svojo izobrazbo še s temi in onimi vedami, z druge pa nas svare pred potopom v morju vede. ki nas obdaja. Navzlic nevzdržnemu položaju pa se še sedaj ni izkristaliziralo spoznanje, da je treba razlikovati med izobrazbo in znanjem. Vseznalost namestu izobrazbe To je smoter proti kateremu slepo drvi naša doba. Vzgojitelji kar trepečejo strahu, da bi šole utegnile prezreti kakšno panogo vede, ki bi jo človek utegnil potrebovati v življenju. Posebno jasno se to pokaže, kadar, kje sprejemajo kak nov predmet v učni načrt. Sprejmejo ga, toda ne, da bi v zameino pospravili iz njega staro šaro. Popolnoma razumljivo je, da zadnji čas tudi tehnika čedalje glasneje in vsi-Jjiveje trka na šolska vrata. In razumljivo je tudi, da najde le gluha ušesa, kakor so jih med prejšnjo generacijo našle prirodne vede. Šola je pač zabasana. ničesar več ne more vanjo. V opravičilo se seveda dokazuje, da tehnike vobče ne potrebujemo. Z bistvenimi rečmi s tega področja, da seznanita človeka že fizika in kemija. Sicer pa tehnika s pravo izobrazbo itak nima ničesar opraviti. Narobe: Izobraževalstvo je treba celo zaščititi pred njo; pred tem leglom mate-rijailizma, mehanizacije, razduševljenja in — civilizacije, češ: radio-aparat se nauči sestaviti vsak tretješolec v treh tednih, upravljati pa vsak otrok, — belec ali zamorec — v treh urah; ker je to otročarija, kakor prižiganje električne luči ali pa — šofiranje avtomobila. In vendar se vedno češče oglašajo ljudje, ki hočejo gledati tehniko z drugačnimi očmi. Ljudje, ki iščejo nje filozofijo, dokazujejo njeno božanstvo, oznanjajo njeno apologijo in z globokoumnim pretiravanjem obljubljajo njeno bodoče poslanstvo. Imena Dessauer, Werner Kuntz. zadostno osvetljujejo te propa-gatorje, ki se z imenom njih polboga Henryja Forda na jeziku bore za zlato dobo stroja, ki bo pričarala raj na zemljo, če pa že tega ne, pa vsaj triurni delavnik, ki je po njihovem mnenju itai£ nujni pogoj največje sreče, ki je more biti deležen zemljan. Poleg teh fantastičnih komponistov godbe bodočnosti pa se najdejo tudi trezni ljudje, ki se bore za realne vrednote tehnike. Med njimi zasluži poseb« no pozornost Nemec dr. Weinreich. ki hoče s svojo knjigo »Bildimgswerte der Teehnik« — kakor pravi — priskočiti na pomoč naši dobi pogrešenih smernic. Zakaj, kakor rečeno, vsa sedanja izobrazba je v nevarnosti, da splitvi v papirnatem znanju, v filologiz-mu, historizmu in esteticizmu. Toda celo ta mož precenjuje svojo ljubljenko-tehniko. Nekje pravi namreč »Clovek-tehnik je zavarovan pred t® nevarnostjo; on nam kaže svet, kakršen je, poleg tega pa nam je svetel vzor idealista dela«! Tu je slabost njegovega resnega prizadevanja, da se tehnika uvrsti med elemente izobraževalstva. Ali nam tehnik res kaže svet, kakršen je? Kako nam on prikazuje smisei življenja, individualnost in družbo, moč in ljubezen, vojno in mir, narod in človeštvo pa še nešteto drugih bistvenih činjenic sveta in življenja? Tudi trditev, da je tehnik, inženjer tip idealista v smislu nesebičnosti pri delu za druge, ne velja, zakaj tehnik v splošnem ni nič drugega kakor delavec, nič drugega kot kmet ali minister, novinar, duhovnik, uradnik, delavec, umetnik, vojnik; v moralnem pogledu je vsako udejstvovanje lahko polnovredno, tako tudi delo tehnika. Na ta način vprašanja ne bo mogoče rešiti. Vzgojne vrednote tehnike se kažejo na popolnoma drug način. Brez pomena je n. pr. doživetje, kakor se v tehniki vsaka napaka nujno in avtomatično razkrije ali maščuje, brez pomena je doumetje vzročne zveze n..pr. med kretnjo moje roke, ako zavrtim elektri. čni gumb, poženem motor, zavrem vozilo, pokličem to ali ono številko na telefonu. nastavim na radio-aparatu eno ali drugo postajo, položim ploščo na gramofon, odprem pipo vodovoda itd.; brez pomena je doumevati nujno potrebnost teh gibov in podobnega, ako hočem doseči neki učinek. Samo spo- znavanje prlrodnih zakonov, ki se skrivajo za temi dejanji, daje tehniki pravico, da se uvrsti med temelje izobra-ževalstva. Gotove nevarnosti izobraževalstva se seveda tudi na ta način ne bodo odpravile, zakaj tehniko je moči tudi napačno razumeti, zlasti še, ker tehnika človeku lahko koristi. Tehniška izobrazba mu bolj koristi v življenju, kakor tako imenovani čisti izobraževalni predmeti, čijih resnično vrednost za iz-omiko je že Nietzsche zanikaval in pobijal. Tudi za pravilno tolmačenje tehnike je potreben učitelj globokega vpogleda, nekakšen umetnik, ki jo zna gledati in razumevati s strastnim veseljem. Imeti mora smisel za »lepoto tehnike«, smisel za jezik, ki ga govore svojevrstne oblike strojev v njih smotrenosti, smisel za moderne gradnje, ki rešujejo problem skladnosti lepote s smotrenostjo. Skratka: prežet mora biti vsaj z drobcem oduševljenosti Dessauerja, ki je raziskoval tajno ideje in nje uresničenja, čeprav je pri tem zašel v napačno filozofijo, trdeč, da je izdelek tehnike sestavina resničnosti, ki tu šele pokaže svojo obliko, ko se platonska ideja vte-lesi s tem, da stroj »steče«. Nekaj te-mu-le sličnega doumevanja mora imeti učitelj, a ne preveč, zakaj baš filozofiranje je v tehniki protislovno, ker je pretiravanje. In kaj pravijo k običajnemu izobra-ževafstvu veliki možje tehnike, možje, ki so tako rekoč pomagali ustvarjati to stoletje? Edison, Carnegie, Ford. Siemens, Krupp itd., skoro vsi so se izrekli proti njemu, čeprav so bili nekate- ri deležni čiste klasične naobrazbe. Spengler celo kratko in jasno trdi. da je v evropsko-ameriškem svetu večina mož, ki nekaj veljajo, samoukov. Vsi so seveda — da še enkrat uporabimo Nietzschejeve besede: «služabniki dneva,« a zaradi tega nikakršna manjvredna bitja, čijih delovanje bi se z ošabno gesto lahko prezrlo, češ, da opravljajo samo tisto, kar življenje nujno terja od človeštva. Ako so ti možje in še nešteti nižji njih razreda našli pot v bistvo sveta preko tehnične izobrazbe, je to le dokaz, da so si ljudje, na zunaj še tako različnega izraza, po bistvu neskončno blizu, da sta si velik tehnik in velik književnik nazadnje močno sorodna. Vsa umetnost tehniško usmerjene iiz-obraževalnosti bi bila tedaj v tem. da se sedanje načelo zaobrne. Elementi iz-obraževalnosti, ki so čisto duševnega značaja, bi ohranili častno mesto, tvorec protiutež tehniški smeri, ki bi se ji na ta način preprečila pot do samo-vladja. Mnogo bi bilo treba še povedati, ali za sedaj se doteknimo samo še problema mase. Ne samo izobraženstvu, marveč najširšim ljudskim slojem bo treba privzgojiti neko primerno stališče napram tehniki. No, tudi tukaj so že na delu mnogi pisatelji vseh narodov, ki utirajo težko pot. Ostane še precej tuj problem: tehnika in religija. Nekateri ga smatrajo za nespojljivo protislovje: al; — ali, drugi postavljajo vmes jednačaj, tretjim pa je naloga, ki jo je treba re. siti. Knjige kot n. pr. H. Liljeva »Poskusi bibličnega tolmačenja tehniške dobe« kažejo, da se tudi preko teh prepadov že grade mostovi. Današnja umetniška priloga Kranjska gora po originalu znanega amaterja Emte «Z1VLJENJE IN SVET» stane celoletno 80 Din, polletno 40 Din, četrtletno 20 Din, mesečno 8 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. — Naroča se pri upravi. Ljubljana, Knafljeva ul. 5. i Naročnina 2a inozemstvo: ITALIJA četrtletno 8 lir, polletno 16 lir, celoletno 30 lir. FRANCIJA mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 šiling. AMERIKA in ostalo inozemstvo 1 in pol-dolarja. na leto. Urejuje Božidar Borko. — Izdaja za konzorcij Adolt Ribnika!. — Za »Narodno tiskamo d d.« kot tiskarnarja Fran Jezeršek, —s Vsi ? Ljubljani. Foto Emte Kranjska gora