Pryi odmevi otrok na krasoto prirode. Že preden deluje vzgojni vpliv, lahko opažamo nekaj znakov estetskih čuvstev pri otroku. Predvsem svetli objekti v najširšem pomenu besede (plamen, odsev solnčne svetlobe na steklo, z belitn cvetjem postlani travniki, snežna odeja, mesec, zvezde, bliščeče vode itd.) zbujajo otrokom že v prvih letih zemeijskega bivanja zavest o lepoti in ugodnosti. Cuvstvo za barve se še komaj stopnjevalno razvija. Prvo veselje nad barvnimi predmeti se ne razlikuje mnogo od Predmetov, ki so samo svetli. Preyer, ki le napravil tozadevne preizkušnje s svojim dveletnim sinčkom, je odkril, da so mH ugajali predvsem predmeti s svetlimi barvami, rdeča in rumena. Isto je dnKnala tudi Shinn pri svoji nečakinji, ki je v starosti 28. mesecev posebno vzljubila futnene narcise, katerih svetla barva jo Jfc Predvsem vabila, dasiprav so rasle ^f^ce na senčnatem kraju. Tudi rumena °oieka tete ji je tako ugajala, da je vzkli- kala v nevolji, če jo je zamenjala z rjavo. Nadalje se je omenjena deklica radovala rdečega neba pred zatonom in belih cvetov. Sličnih primerov bi lahko nanizali nebroj. Bela barva tvori' torej z že omenjenimi prvo estetsko zaznavo! V katerem letu starosti prične otrok ceniti barve v kombinacijah, je zaradi individualnosti psihe in vzgoje težko določiti. Tozadevni ekspenmenti Preyerja, Bineta, Baldwina in James Sullyja so precej negativni v uspehu, in sicer zaradi individualnosti teženj otrok. Bald\vin je dognal, da sta priljubljeni predvsem rumena in modra barva, ko so morali otroci izbirati barve. Pomisliti je treba, da takšne preizkušnje ne bodo nikdar dovedle do eksaktnih rezultatov, ker igrata pri otroku posnemanje in avtoriteta glavno vlogo. Take činitelje izločati je težavno in maloplodno početje. Barvni kontrasti jako učinkujejo na kakovost teženj za razne predtnete. N. pr. temnomodri obrisi neba med sivimi oblaki čutno močno vplivajo na otroško estetsko čuvstvo. O barvnih kontrastih in njih vplivu bi se dalo obširno govoriti, toda prostor mi tega ne dovoljuje. Preidimo k učinkovanju predmetnih oblik! — Otroci bodo občudovali vzbo- čenje mavrice aii recimo zaokroženost teles raznili živaii, dasiprav se ta iepočutni užitek ne poraja zgolj iz oblike. Predvsem je znak gibanja, ki se izvaja v teh zaokroženili obiikali. Ali ne vpliva to dejstvo tudi pri nas doraslih na esietsko zaznavo? — Posebno ljubav gojč otroci do malih predmetov. N. pr. ptice, žuželke, školke i. dr. posebho ugajajo otroku. To čuvstvovanje je zopet mesano, ker vsebujejo te stvari eiement božajoče 'nežnosti, ki izhaja iz sočuvstva. Ce se ozremo še na simetrijo oblik in proporcionaliteto sestavnih delov, zadenemo na še večje težkoče. Tukaj se vprašajmo: Kaj je lepo in kaj zaznavamo kot lepoto nii dorasli. (Proporcija delov in ideja ali misel, izražena v kompleksu, sliki, pokrajini itd.) Kako je v tem oziru pri otroku? Tukaj moramo predvsem upoštevati milje, v katerem otrok biva. Na raznih preprogah, odejah, prtih itd. v hiši uvideva otrok regularno prostorno razvrstitev, ki je kot postava teh kompozicij. Kolikokrat ga mati oblači, tolikokrat ima nazorni nauk o simetrični razvrstitvi, pravi po pravici James Sully. O estetskem vplivu proporcionalitete seveda še ne more biti prav govora. To je še komaj rezultat racionalnega gledanja. Gtrok se uči v tem pri sistematičnem pouku — v risanju. — Med prviini izkušnjami je moraa vseobčna ijubav otrokj do cvetic prvi temelj estetskega užitka. Motivi so lahko različni. Zadovoljitev vorija ali gizdavosti. Menim pa, da je slednji vzrok iskati še bolj pri doraslih. Pripomnimo časih, da je ljubav do cvetic predvsem znak dekliške narave. Misiimo pa, dokler otrok pod vpiivom vzgoje še nima zaznave svojega spola, je veselje do teh nežnih proizvodov stvarstva popolnoma enako pri obojem spolu. Prvi učinki estetskega čuvstvovanja imajo precej siičnosti ¦ z onim divjakov aii barbarov. — Slednji si poželijo predvsem pestrobarvnosti in svetlosti predrnetov. Gpažamo to v veselju do nakičenja z raznimi peresi pri Indijancih i. dr. Pač pa je dvomljivo, če ima popolnoma necivilizovan človek čuvstvo lepote do cvetic. — Sklepčno si še odgovarjajmo, v kolikor je pri otroku ražvit estetski čut do krasote prirode vobče. De fakto nimajo otroci zmožnosti, da bi dojmili in motrili množino stvari (v splošni rabi izraza) v harrnoničnl enoti. Zaradi tega tudi nimajo čuvstva za lepe pokrajlne kot harmoničuvstva za lepe pokrajine kot harmonični kompleks slikarsko se menjajočih In dopolnjujočih delov. Ce vedeino otroke na kraje, odkoder se nam odpira čudovita panorama, tedaj romajo njih oči namesto na celoto, kakor spremljevalci želč, do gotovih objektov časih najneznatnejše estetske vrednosti. Torej je mnenje, vzgojevalcev popolnoma napačno, če vedejo otroke z namenom v takšne kraje, kjer bi užili umerjeno in ubrano harmonično lepoto. Prostranost, vseobsežnost in vzvišenost nima veliko učinka na otroško psiho. Čuvstva teh vrst se porajajo iz sestavljenega procesa domišljije, ki v otroški psihi še ni dozorel. V kolikor vpliva neizmernost na otroka, recimo n. pr. pogled na morje, je bolj strah pred nečim nepoznanim, in tega čuvstva ni istovetiti z onim vzvišenosti, dasiprav je med njlma nekaj skupnega. Razlikuje se predvsem od vesele zaznave in prostosti. Le na gotove objekte in poteze v prirodi reagira otrok v estetskem smislu. On dojmi ljubkost od cvetja nastlanih travnikov, čar od solnca ožarjene reke, pomirjajočo sinjost obsežnega nebeškega svoda. Fi vtiski se sčasoma zaradi razvijajoče se kombinacije domišljije straejo kakor koreninice v čuvstvo za krasoto prirode. Albln Spreltz.