Cesar Jožef in drugi pijanček 
Nekega dne gre cesar Jožef zopet v obleki navadnega vojaka na sprehod. 
Spotoma pa sreča drugega vojaka in ga vpraša, kam da ide. On reče, da gre malo 
pijače iskat v kako krčmo. Cesar reče, da tudi on gre z njim. Gresta torej in pijeta 
ga tako dolgo, da vse zapijeta, kar sta imela oba pri sebi. 
Zdaj reče cesar: »Ti prijatelj, jaz sem suh in nimam več bora pri sebi, pil bi 
pa še rad.« 
Njegov tovariš pa pravi: »Jaz sem tudi suh, pa že vem, kako bom prišel do 
denarja.« 
Cesar ga vpraša, kako, da naj pove, da bo še on tako naredil. 
Vojak pravi: »Sabljo bom zastavil, kakor sem jo že mnogokrat, in ko zopet 
denar potegnem, jo bom pa rešil.« 
»Ja kako pa potlej pri vajah, ko nimaš sablje?« reče cesar, »ali te nič ne opazijo?« 
»O nič,« pravi, »saj denem potem leseno sabljo v nožnico.« 
191 
In res zastavi vojak svojo sabljo. Pijeta ga potem še prav dolgo v noč. 
Drugi dan so pa imeli ravno nekega hudodelnika ob glavo djati. Cesar da 
povelje, da ga mora ta in ta vojak usmrtiti in sicer z lastno sabljo. Vojak pride in 
prosi, da on ne more nikogar v mirnem času usmrtiti, ker se mu preveč smili. 
Sodnik pa mu veli, da ga ravno on mora usmrtiti in nihče drugi. Vojak prosi 
in prosi ter se na vso moč brani. Ker pa le vidi, da ne pomaga niti prošnja, niti 
mošnja, da le mora izvršiti svoj posel, pogleda proti nebu in reče: »O da bi postala 
moja sablja zdaj lesena!« Potegne tedaj sabljo in glej! bila je res lesena! 
Vsi ostrme in pravijo: »Kaj zlodeja, ali zna morda res coprati?« Ta je pa ptiček 
ta.« Nato ga pa cesar k sebi pokliče in pravi: »Ali me še kaj poznaš od sinoči?« 
Vojak ga debelo pogleda in spozna ga. Silno, silno se prestraši, pade pred 
cesarja na kolena in ga prosi odpuščanja. 
Cesar pa reče: »Ker se ti je tako izvrstno posrečilo vse občinstvo prevarati, naj 
ti bo odpuščeno; vendar si pa ti preveč prebrisan za vojaka, odslej ne boš več vojak. 
Tukaj imaš en stotak in pojdi domov.« Tudi hudodelnika je cesar zaradi tega 
pomilostil. 
Ljudje pa se smejaje razidejo in reko: »Ta pa zna več, kakor hruške peči.« 
192