94 Odprt prenovljen zgornji del Koželjeve poti V nedeljo, 22. junija 2008, je Planinsko društvo Kamnik ob svoji 115-letnici slovesno odprlo prenovljeno Koželjevo pot ob Kamniški Bistrici. Po kulturnem programu na Iverju, to je na koncu ka- mnoloma kalcita v Stahovici pri Kamni- ku, so se udeleženci v spremstvu pla- ninskih vodnikov PD Kamnik odpravili po »zgornji« obnovljeni poti v Kamni- ško Bistrico. Koželjeva pot, poimeno- vana po znanem kamniškem planin- cu, predsedniku PD Kamnik, vodji GRS Kamnik in slikarju gora Maksu Koželju (1883−1956), povezuje Kamnik s Ka- mniško Bistrico. Pešpot je že po prvi svetovni vojni nadelala Kamniška po- družnica SPD; slovesna otvoritev je bila 27. junija 1927. Zgornji del od Iverja do Kamniške Bistrice je bil v letu 2007 in v začetku 2008 popolnoma obnovljen. Kamniški markacisti so namenili popra- vilu poti veliko ur prostovoljnega dela. Opravili so zemeljska dela ter čez po- tok Korošico postavili nov most in še 16 novih mostov na vsej poti. Narejene so bile stopnice iz kostanjevega lesa v do- nam zastavljali uganke. Poučili so nas o lepem odnosu do narave, varnosti in zdravju. Sledilo je še malo hoje. Opa- zovali smo železniško postajo, vlake … Ustavili smo se na pokošenem travni- ku, se odpočili, si potešili lakoto in žejo ter poklepetali. Otroci so z zanimanjem opazovali staro vojaško utrdbo, ki se je mogočno dvigala pred nami. Tam sta nas pričakala alpinista Peter in Marko in nam predstavila opremo in plezanje. Z vrha sta nam prinesla culice s spo- minskimi klobučki in bonboni ter nas razveselila z njimi. Sonce je že zašlo, ko smo se polni novih vtisov vrnili na žele- zniško postajo. Tam so nas čakali starši. Preživeli smo lepo in prijetno popol- dne, spoznavali novo okolico, doživljali naravo z vsemi čutili ter spoznali gor- ske reševalce in alpiniste ter njihovo delo. Drugo leto bo srečanje potekalo v Tolminu. Mentorice planinskih skupin iz vrtca Most na Soči lini Korošica, obnovljena in postavljena pa so bila tudi razna varovala. Pot je na novo markirana in opremljena s smer- nimi tablami. Dolga je 8 km, zanjo pa potrebujemo 2,5–3 ure hoje. Če pot začnemo v Kamniku, si hojo podaljša- mo za 1,5–2 uri. Ob tej priložnosti je PD Kamnik izdalo lično zloženko z opisom zgodovine in sedanjim potekom poti. Lepa in slikovita pot ob Kamniški Bistri- ci si vsekakor zasluži naš obisk. Irena Mušič In memoriam Meta Rojnik 18. 2. 1940–24. 5. 2008 Včasih moram poiskati te strme poti, moram položiti nanje svoje roke in stkati čudno lepe vezi, moram priti tja, kjer se zdi, da besede drugače zvene in se drugače pogleda v oči. Ta verz Rudija Klinarja je bil Metin moto. Napisala si ga je v svoj planinski dnevnik. Ta je bil poln žigov in zapisov o vtisih in občutjih z najrazličnejših pla- ninskih poti. Mnogokrat je bil omenjen tudi Roblekov dom, čeprav dolgo ni ve- dela, kako usodno je z njim povezana. Rodila se je v Mojstrani, na Dovjem in v okolici so jo poznali kot Požgancovo Meto. Osnovno šolo je obiskovala na Dovjem, gimnazijo na Jesenicah, uči- teljišče v Tolminu. Prvo službo je do- bila na Jesenicah, pozneje si je ustva- rila družino in dom v Radovljici. Leta 1986 je dobila službo na osnovni šoli v Lescah in s tem se ji je izpolnila velika želja. Iz učilnic se namreč vidi narav- nost na Stol na eni strani in na Triglav in Julijce na drugi. Postala je članica PD Radovljica in začela aktivno delovati v njem, bila je tajnica in članica UO. So- delovala je tudi v planinskem krožku na šoli. Upokojila se je leta 1996 in gore so jo tedaj še bolj pritegnile. Kadar je le mogla, je šla na pohodniško ali gorni- ško turo, v družbi ali sama. Ljube so ji bile malo obiskane, samotne in odma- knjene gore. Rada je pomagala v mla- dinskem odseku, skrbela je za izvedbo planinskih taborov in tudi za najmlajše planince v vrtcih. Leta 2000 je pri ure- janju nekih dokumentov po naključju izvedela, da je bil njen oče Oskar Po- gačnik, ki je padel leta 1942 kot borec Jelovške čete, nezakonski sin lekarnar- ja Hugona Robleka. Da, prav tistega, ki je skupaj z Jakobom Aljažem postavil temelje slovenskemu planinstvu. Mor- da je podedovala ljubezen do gora in narave prav po svojem slavnem pred- niku. Kot njegovi vnukinji se ji je posre- čilo, da je kljub samotnim potem do- segla tisto bližino, ki jo utrjuje zavest neke izključne pripadnosti. Pripadnosti planinstvu. Marsikatero življenjsko preizkušnjo je pogumno premagala, zato smo upali, da ji bo uspelo premagati tudi zahrb- tno bolezen, s katero se je spopadala v zadnjih letih. V tem neenakem boju pa je bila smrt močnejša in v torek, 27. maja, smo se na pokopališču na Blej- ski Dobravi še zadnjič poslovili od nje. Spomin nanjo pa ostaja in v srcih vseh, ki smo jo osebno poznali, jo srečevali na planinskih poteh ali pri njenem pe- dagoškem delu, bo zapisana za vedno. Ivanka Korošec V spomin Franci Telcer (1918–2008) 3. maja smo se na pokopališču Barba- ra na Prevaljah poslovili od Francija Tel- cerja, alpinista, planinca, gorskega re- S klikom do vseh člankov naše revije vse do leta 1986! Z veseljem obveščamo bral- ce, da smo na spletno stran www.pvkazalo.si postavili dodatnih 14 letnikov poske- niranih izvodov naše revije, kar nam je omogočila dona- cija Fundacije za šport. Se- daj je možno s pomočjo ele- ktronskega kazala priti do kopij vseh objav od letnika 1986 do 2007 (več o tem, kako to storimo, smo opi- sali na zadnji platnici lan- ske decembrske številke). V vseh člankih je omogoče- no optično prepoznavanje znakov, tako da je mogoče besedila kopirati in po želji uporabljati. Zelo radi bi poskenirali in dali na razpolago vse letni- ke od prvega, 1895, zato iščemo podpornike, ki so pripravljeni finančno pomagati. Skeniranje posameznega le- tnika stane od 100 do 200 € (odvisno od debeline). Za skeniranje vsega preosta- lega potrebujemo še oko- li 10.000 €. Če ste pripra- vljeni pripomoči k izvedbi tega projekta s prispevki od 50 € naprej, nam jih lahko nakažete na račun 05100- 8010489572, sklic 0522, ali nam to sporočite na naslov pv@pzs.si. Uredništvo 95 ševalca in organizatorja t. i. planinskih pohodov slovenskih železarjev. Franci se je rodil 10. novembra 1918 na Prevaljah in se po končanih štirih ra- zredih klasične gimnazije zaposlil leta 1937 v Thurnovi jeklarni na Ravnah. Že- lezarni je ostal zvest do upokojitve, ki jo je dočakal leta 1983 v obratnem ra- čunovodstvu. Gore je vzljubil že v otro- štvu. Pri desetih letih je bil z očetom prvič na Uršlji gori. Prevaljski mladinci, ki so hodili v hribe, so se – kot prijate- lji narave – včlanili v skavtsko organiza- cijo, kasneje pa tudi v Mladinski odsek Planinskega društva (PD) Prevalje, ki je bil osnova za nastanek Alpinističnega odseka (AO) leta 1936. Alpinistični krst je Franci doživel v Šmohorici na Uršlji gori. Čeprav je so- dil v skupino mlajših alpinistov, je leta 1939 z Ernestom Vauhom splezal Slo- vensko smer v Triglavu. »To je bil moj največji podvig. Preplezati Slovensko smer je v tistem času veliko pomenilo, danes pa je seveda čisto drugače,« je izjavil pred leti. Planinska ideja se je na Koroškem po drugi svetovni vojni spet razmahni- la. PD Prevalje je dobilo v upravljanje požgani dom na Uršlji gori, ki pa so ga zagnani odborniki do leta 1948 že ob- novili. Telcer je postal (in ostal dobrih dvajset let) podpredsednik društva ter načelnik AO. Že ob ustanovitvi leta 1946 pa je postal tudi načelnik prevalj- ske postaje GRS, na čelu katere je bil vse do smrti. Telcer je poudarjal, da se mora mož, ki se odloči postati reševa- lec, zavedati, da bo imel mnogo dol- žnosti, a malo pravic. »Hribi nam gledajo skozi okna v stano- vanja,« se je izrazil slikovito; »in le kako bi se jim mogli upreti?« Ni bil naspro- tnik množičnosti v gorah, zato so ga boleli očitki, da so železarji na pohodih uničevali naravo, onesnaževali okolje ipd. Srčno je sodeloval pri organizaciji t. i. železarskih (zdaj jeklarskih) poho- dov in se udeležil vseh 116, pripravljal pa je že 117., prvega letošnjega na Ko- šenjak, a je žal prej omagal. Prvi pohod slovenskih železarjev je bil leta 1970 na Triglav, z leti pa se je šte- vilo pohodov povečalo tudi na štiri na leto, organizatorji (odbori iz železarskih središč) pa so izbirali različne cilje. Fran- ci Telcer je vodil natančno statistiko in ugotovil, da je do letos na pohodih sodelovalo 38.988 ljubiteljev gorskega sveta (samo lani npr. 840 pohodnikov in pohodnic). Skoraj štiri desetletja železarskih po- hodov je dolgo obdobje, v katerem se je marsikaj spremenilo. »Zunanji videz pohodnikov je bil nekdaj popolnoma drugačen, kot je zdaj. Nekateri so bili zelo slabo opremljeni. Na prvem izle- tu na Triglav je bil eden od Ravenča- nov celo v 'črnem gvantu' z aktovko v rokah. Kljub temu je bil tako dober ho- dec, da je vse prekosil,« mi je pripove- doval pred leti, ob 100. jubilejnem po- hodu leta 2003, takrat znova na Triglav, ki se ga je udeležilo 317 zadovoljnih pohodnikov. Verjamem, da bo sporočilo Francija Tel- cerja še dolgo živelo med 'njegovimi' pohodniki: »Želim, da bi se naših poho- dov spominjali, da bi o njih pripovedo- vali svojim družinam, predvsem otro- kom, da bi jim povedali, kaj so doživeli, kako so spoznavali naš slovenski gorski svet, in da bi se po možnosti pohodov še udeleževali.« Prihodnje leto se bodo 'njegovi' pohodniki zagotovo udeležili spominskega pohoda na Uršljo goro, v čast Franciju Telcerju … Andreja Čibron - Kodrin