Jože Toporišič
Filozofska fakulteta v Ljubljani
POMENSKI USTROJ STAVKA
v slovenskem slovničnem izročilu se pomenska stran stavka obravnava bolj mimogrede že desetletja. V slovnici štirih avtorjev 1956 npr. na koncu nauka o prostem stavku med posebnostmi pod naslovom Stavki po obliki in vsebini (str. 296); tu zvemo, da so stavki po obliki trdilni ali nikalni, po vsebini pa pripovedni, vprašalni, velelni in želelni. Vse je opravljeno na komaj več kot pol strani. —- V Slovenskem knjižnem jeziku je podobno na str. 72 1. knjige zadeva na hitro odpravljena. Več je o tem in onem iz tega tematičnega področja povedanega pri glagolu in v poglavju o ločilih in stavčni fonetiki.
V univerzitetnih predavanjih (in predavanjih učiteljem slovenščine po Sloveniji) smo to problematiko obravnavali sicer precej obširneje, v večji meri osre-dinjeno in v smislu modernega nauka o pomenski strani stavka pa v predavanjih na univerzi od šolskega leta 1973/74 naprej, ko je nastal koncept tega, kar tu podajemo v članku (v obliki predavanja prebrano na zborovanju slavistov v Postojni septembra 1975). To razpravljanje ima teoretično oporo predvsem v češkem rokopisno izdanem načrtu nove slovnice (skladenjski in obliko-slovni del).
Osnovna pojma skladnje sta poved in stavek.
Poved je taka samostajna enota sporočila, ki je lahko tudi že sama sporočilo. Povedi so narejene iz poimenovalnih enot (besed in besednih zvez) in iz stavkov na podlagi skladenjskih vzorcev. Skladenjski vzorec najmanjše možne oblike povedi ima obliko stavka (obliko S) (torej obstaja stavčni skladenjski vzorec). Primer tipične stavčne povedi; Tone obira hruške. V tem, glavnem stavčnem vzorcu so besede zbrane okrog osebne glagolske oblike. Kadar v taki minimalni povedi, ki jo imenujemo stavek, ni osebne glagolske oblike (npr. Hoditi tako pozno domov!), so besede stavčne povedi zbrane ali okrog neosebne glagolske oblike (prim. zgoraj; take stavčne oblike imenujemo polstavke) ali pa okrog kake besedne vrste, besede ali oblike (npr. Čudovita stvar! — Ti revež ti. — Falot salamenskU). Povedi tipa Priti tako pozno domov ali Čudovita stvar so dejansko podvzorec glavnega stavčnega vzorca (in oboje lahko imenujemo polstavčne). Poseben tip »stavka« so t. i. pastavčne tvorbe, npr. med-metne, zvalniške, členske; pri njih si ni mogoče zamisliti, da bi se besede zbirale okrog osebne ali neosebne glagolske oblike (ali da bi bile nastale iz takih zvez).
Poleg enostavčnih povedi obstajajo tudi večstavčne; imenujemo jih zložene. Zložene povedi so treh vrst: priredne (simbol S +S; Gospodinja se je ozrla in jima požugala s prstom), podredne (simbol S/S; Jasno je, da to ni tako enostavno) in soredne (simbol S — S: Kam pa ti tako zgodaj, Janez).
Na koncu omenimo še razdružene povedi, bodisi enostavčne (Prišel je. Janez. Včeraj popoldne.) ali večstavčne (Lep je svet. Kadar ni prepira v njem.). ¦— S tem smo v bistvu že prestopili okvir ene povedi in se dotaknili medpo-
213
vednih razmerij; ta so predmet t. i. nadpovedne skladnje, danes še precej nerazvite.
Upovedovanje (dovršno upovedenje) je potek, v katerem pomenska podstava dobi izrazno obliko povedi. Ce vzamemo za pomensko podstavo bodoče povedi prvine 'vreme, mi, oditi, izlet, gore' in jo skušamo upovediti, hitro ugotovimo, da je to mogoče storiti na več načinov. Naštejmo si nekaj povedi s to pomensko podstavo:
1. Lepo vreme je, zato odidimo na izlet v gore.
2. Lepo vreme je, zato smo odšli na izlet v gore.
3. Ker je lepo vreme, odidemo na izlet v gore.
4. Ce bo lepo vreme, bomo odšli na izlet v gore.
5. Zaradi lepega vremena odidemo na izlet v gore.
6. Ob lepem vremenu (ali: V primeru lepega vremena) odidemo na izlet v gore.
7. Zaradi grdega vremena ni odhoda na izlet v gore.
8. Itd.
Isto pomensko podstavo je mogoče izraziti na različne način glede na:
1. kolikost in istovetnost: odidem/odideva; v te gore;
2. voljo: moramo oditi, lahko odidemo, odidimo;
3. trdilnost/nikalnost: odidemo, ne odidemo;
4. hierarhiziranost: bomo odšli — se bo odšlO;
5. osebo: bomo odšli, boste odšli, bodo odšli;
6. trenutek govorjenja: bomo odšli, smo odšli, odhajamo;
7. stališče ali razmerje: odidimo, odidemo;
8. gotovost: odidemo — menda odidemo — goiovo odidemo;
9. okrepitev: odidemo — jo mahnemo;
10. čustvenost: odidemo — hajd na izlet;
11. aktualnost: odidemo na zlet v gore — v gore odidemo na izlet.
Pomensko podstavo stavka, ko še ni izoblikovana po točkah 1 do 11, imenujemo propozicija.
Propozicija kot pomenska podstava stavka ima dve neobhodni sestavim: t. i. predikat, ki se izraža večinoma z glagolom ali pa z zvezo pomožnika biti (in drugih pomožnikov) + kake pridevniške ali samostalniške fraze, in t. i. participante (udeležence), ki so ali akt an t i ali c i r k u m s t an t i. V stavku Andrej je včeraj lovil ribe je predikat Joviti aktanta sta Andrej in ribe, cirkumstant pa včeraj. (Slovenski izrazi za te pojme bi bili morda: predikat — povedje, participant — udeleženec, aktant — delovalnik, cirkumstant — okoliščina.) Povedje je na izrazni (skladenjski) ravni povedek, udeleženca sta osebek in predmet, okoliščina prislovno določilo.
Nujno potrebne sestavine propozicije tvorijo propozicijsko jedro. Ob glagolu sedeti je jedro propozicije izraz za dejanje in izraz za vršilca dejanja (kdo), ob glagolu deževati pa zadostuje že izraz za to dejanje (bolje proces ali dogajanje).
O posameznih prvinah za modifikacijo propozicije v poved je treba povedati več stvari.
214 I
1. Kolikostna in istovetnostna določitev propozicije
S to modifikacijo se doseže to, da se ve, za koliko in katero predmetnost konkretno gre. Primeri v stavkih: Bili so trije bratje. — Pred tridesetimi leti je bilo t o posestvo brez dolga. — Stotere se misli ti v duši bore. (G) — Dvoje zrcal ne kaže istega lica. (Kjo) — Kaj si delate dvojno delo? (Lm) — Margetca je točila vince trojno. (Ij) — Vsi dvojni skoki so ji uspeli. (D) — Poznal sem veliko ljudi. — Precej stvari ti imam povedati. — To sem ti povedal že stokrat. — Enkrat ni nob e nk r at,
— Vidiva se zadnjič. — Grozno rada sem ga imela. — Lepo si ga polomila. — Ali te kaj zebe? —Ta človek je čudak.
2. Hotenjska ali voluntativna določenost propozicije
Na podlagi te modifikacije se propozicijska podstava kaže kot nujna, možna oz. uresničljiva in zaželena:
Nujnost se opisuje tako: Moram oditi na sestanek. — Ali bi ti moral vse verjeti? — Ali res že morate oditi? — Tudi sanjati je treba. — Obljube je potrebno držati. — Vstati, takoj vstati (namreč morate)! — Takoj mi imaš priti domov! —• To sem ti bila dolžna povedati. — Iti nam j e domov. — Ne smete še oditi. — Ali ne bi bil smel oditi tja? — Ni se ti treba tako mučiti! — Ne tako glasno! — Nikar tako vpiti.
Možnost oz. dopuščanje se opisuje tako: Temu človeku smete zaupati. — Lahko bi mi bili verjeli! — Sedaj lahko odidem? — To se bo že dalo napraviti. — Ali je to sploh mogoče verjeti? — Ali je te stvari še mogoče kupiti? — Se to tudi prodaja? — Tebi se ni treba za vse tako truditi kot meni. — Jutri ti ne bo treba iti v šolo. — To b o tisti človek iz časopisa. — Slišati ni bilo nikogar. — Toni za zdržau (pogovorno).
3. Zanikanje
Pomenska podstava propozicije je lahko podana nikalno ali nenikalno: Tone je
doma — Toneta n i doma. ¦--Kdo pozna tega človeka? — Kdo n e pozna
tega človeka?--Tone je gospodar — Tone n i gospodar. — — To ve vsalc
— Tega ne ve vsak.--Pojdi domov — Ne hodi domov.--Prinesi
mi knjigo — Ne nosi mi knjige.--Bi prišel k nam na obisk? — N e bi
prišel k nam na obisk?
Pripovedni stavki se zanikujejo z nikalnico ne, npr. Janez dela. Tone ne (dela). Zanikani sedanjik glagolov sem, imam, (ho)čem se glasi nisem, nimam, nočem, nečem. (Oblika nisem itd. se rabi tudi v opisnih časih, npr. Včeraj nisem bil doma. — Predvčerajšnjim nisi delal.) V posebni zvezi se namesto vezane (skupaj pisane) nikalnice uporablja nevezana ne: na vprašanje Pa ti to res hočeš? lahko odgovorimo s Hočem ne, moram. Prim. še Jaz sem bil tam, ti pa ne (poleg nisi). V stavku je lahko zanikanih tudi po več stavčnih členov: Nihče me nikoli ni maral. — Iz nič ni nikoli bilo nič. — Nihče ne bo hodil nikamor. — Nihče ti ničesar ne vsiljuje. — Nihče ni nikoli ničesar dal.
Povedi z več nikalnicami lahko pomenijo isto kot enake povedi brez nikalnice: Ne morem vas ne poslušati = Moram vas poslušati. — Nisem nespameten = Sem dovolj pameten. — Nisem nesrečen = Sem torej srečen ali kaj. — Ne bi bil nevesel, če bi me bili povabili = Bil bi vesel, če ...
215
Nekatere besede so nikalne po pomenu, ne pa po obliki, npr. redko, komaj, malo (vse s pomenom npr. ne pogosto, ne lahko, ne veliko): Adam pride redko na obisk. — Tončka bo to komaj našla. — To mi malo diši.
Nikalno se rabijo oblikovno nenikalni stavki, kot: Hudiča smo se zabavali. — Hudiča namalanega sem videl v tisti gneči. (Oboje nič.)
V zvezi z zanikanjem je še več zanimivih stvari, ki pa jih tu ne kaže podrobneje obravnavati: npr. vpliv zanikanega povedka na osebek ali predmet, pri slednjem zlasti v vezniškhi zvezah tipa ne samo — ampak tudi, stavčno in nestavčno zanikanje ipd.
4. Hierarhizacija
Pomensko podstavo povedi v upovedenju oblikujemo tudi tako, da udeležence, npr. vršilca dejanja, potisnemo bolj ali čisto v ozadje ali na stransko mesto v skladenjski strukturi. To dosegamo na več načinov:
1. s trpno obliko: Ta hiša je bila sezidana v 16. stoletju. — Novi zakon o šolstvu sprejet v soboto. — Knjiga se že tiska.
2. s splošnim vršilcem dejanja: Novi zakon o šolstvu so sprejeli v soboto. — Tod po gorah so nabirali železno rudo za Tod so povsod speljali trdne poti. — Tod se hodi na Triglav. — Tako se ne govori. — Pri jedi se molči. Splošnost se s se izraža tudi ob prehodnih glagolih: Vsemu se ne bo verjelo. — Takih stvari se vpričo mene ne bo govorilo. ¦— Tako stvar se pove na glas. (Tožilniški predmet ob splošnem vršilcu in obliki na se med ljudstvom ni povsod v rabi, zato ga naše stilistično izročilo odsvetuje; namesto tega se uporablja trpna oblika: Taka stvar se pove na glas.)
3. z obliko ali besedo za stanje: Ta stvar mi je znana (namesto To stvar (jaz) poznam). — Hiša že stoji (nam. Hišo smo že postavili). — Kosilo je že kuhano (je že na mizi) (nam. Kosilo sem že skuhala, so že postavili na mizo).
4. z zameno pravega osebka s t. i. logičnim v neimenovalniku: Jožku se je sanjalo (nam. Jožek je sanjal). — Z njegovim zdravjem je šlo navzdol. — Pri sosedovih se prepirajo. — S tem otrokom je križ.
5. s preneseno rabo 2. os. ed. ali množine ali 1. os. množine: Vzameš /Vzamete/ Vzamemo tri kile moke, pest soli, nekaj sladkorja in...
6. z zaimenskim samostalnikom človek: Človek bi rekel, da je minilo nekaj minut, pa je že več kot eno uro. — Tak zaimenski človek se da tudi izpustiti: Bi rekel, da je minilo... — Janez se je drl, kot bi ga iz kože deva! (v tem primeru nam je pred očmi kdO; v množini: kot bi ga iz kože devali).
7. s pomožnikom biti + predložno zvezo z glagolnikom namesto glagola, ki predvideva vršilca dejanja, npr.: Čevlji so v popravilu. — Obleka je v delu. — Taki primeri še niso v evidenci. — Fant je na preizkušnji. — Stroji so že v pogonu (prim. stroje smo že pognali).
5. Določitev glede na udeležence poročanja
Eno je govoreči, drugo je ogovorjeni, tretje je neudeleženec pogovora. Govoreči se imenuje z osebnim zaimkom za 1. osebo {jaz, mi/me, midva/medve), ogo-
216
voljenega imenuje s ti (vi/ve, vidva/vedve), vendar v imenovalniku oboje le, če je potrebno zaradi razumevanja (sicer pa se rabijo t.i. ničte imenovalniške oblike, npr.: Včeraj sem bil na izletu — to je nekdo, ki je moškega spola in v ednini). Ogovorjeni je dostikrat poimenovan z ogovomim zvalnikom (prim.: Tone, kam greš). Neudeleženec pogovora se tudi v imenovalniku redoma poimenuje (prim.: Kje je bil Tone proti Kje si bil in Bil sem doma)- le kadar je prono-minaliziran, se opušča kot osebna zaimka za 1. in 2. osebo. — Kadar ni vršilca dejanja (nosilca stanja, imenovalniškega osebka glagolskega delovanja) ali pa le-ta ni izražen v imenovalniku, se dejanje podaja s 3. osebo ednine srednjega spola, npr.: Deževalo je. — Bilo je temno. — Jožeta ni bilo. — Meni se je sanjalo vsak dan. — Za mizo je sedelo nekaj gostov.
6. Razmerje propozicije do trenutka govorjenja
Vsebinska podstava povedi dobiva v povedi različen izraz glede na to, ali upo-vedovano sovpada s trenutkom sedanjosti ali pa se nanaša na obdobje pred tem oz. za tem; Ker je lepo vreme, sedimo na vrtu in pijemo čaj proti Ker je bilo lepo vreme, smo sedeli na vrtu in pili čaj proti Ko bo lepo vreme, bomo sedeli na vrtu in pili čaj. Ista vsebinska podstava se glede na prihodnost podaja z drugačnim odtenkom kot glede na sedanjost in preteklost: prim. Ker je (je bilo) lepo vreme proti Ko bo lepo vreme. Prim. še: Včeraj sem bil in tudi danes sem še tu proti Tudi jutri bom tu (kar pomeni le .nameravam biti').
Ta obdobja izražamo tudi leksikalno z izrazi, ki zamenjujejo točke na časovni osi, npr. lani — letos — drugo leto, včeraj — danes — jutri, prej — sedaj — pozneje. Ob takih izrazih se sedanjik rabi brez razlike: Sedim včeraj pred hišo, ko pride mimo sosed in... — Sedaj sedim tule pred hišo in gledam, kako... — Jutri spet sedim od jutra do večera v tisti komisiji. Velelnik se ne da rabiti za preteklost: lahko rečem Delaj sedaj in jutri, ne pa tudi Delaj včeraj.
Podrobneje o pomenih posameznih oblik za čase nas uči oblikoslovje.
7. Določitev propozicije glede na skladenjski naklon
Pomenska podstava povedi se različno upoveduje tudi glede na to, ali se ta predmetnost samo ugotavlja (konstatira), ali pa se po njej vprašuje, ali se podaja s stališča ukaza in končno s stališča želje. Na podlagi tega govorimo o pripovednih, vprašalnih, velelnih in želelnih povedih.
Pripovedne so tiste povedi, ki dejanje, stanje itd. ugotavljajo kot obstoječe (neobstoječe), pa tudi kot umišljeno, npr.: Včeraj popoldne je bil v Ljubljani hud naliv, v Kranju pa ni padla niti kapljica dežja. — Ko bi znal držati jezik za zobmi, bi si bil prihranil marsikatero nevšečnost. V takih povedih se uporabljajo glagoske oblike povednega in pogojnega naklona (redko tudi velelnega: Reci človeku, da je lep in pameten, pa ti bo verjel = ,Če rečeš komu, da je...).
Seveda pa povedne in pogojne oblike lahko izražajo tudi druge skladenjske naklone, npr. velelnega (Gremo, fantje! — Prijel, dvignil, vrgel! — Boš šel domov! — Bi mi šel s sonca.).
Povedi so pripovedne tudi tedaj, če imajo kak velelni ali vprašalni odvisnik, npr.: Rekel je, da pojdi domov. — Vprašal sem ga, kod je hodil tako dolgo.
217
Priredje je v skladenjskem naklonu lahko tudi mešano, tj. npr. pripovedno-vpra-šalno: Korenike dehte pod hladom ros, mavrične rose bleste sredi vej, kje pa je tvoja sila, kje je tvoj ponos? Se bolj pogosto je to v soredju ob spremenjenem skladenjskem vzorcu: Včeraj, ko sem stala na pragu, je prišel mimo — kaj misliš kdo?. Podobno je tudi v premem govoru: Ženica je vprašala: »Kam pa tako zgodaj, Barbka?«
Pripovedne povedi zaznamujemo na koncu s piko, v govoru pa s povedno stavčno intonacijo in kadenco. Spremni stavek pred dobesednim navedkom (napovedni stavek) zaznamujemo z dvopičjem in s padajočo kadenco.
Vprašalne so tiste povedi, ki izražajo nejasnost ali negotovost glede kakšne prvine v podstavi povedi, npr.: Kdo je ta človek? — Kam greš? — Si to res ti? Naslovnika pozivajo, naj to nejasnost razreši. Zato so odgovori na zgornja vprašanja npr.: Mesar iz sosednje ulice. — Domov na kmete. — Da.
Vprašalnih povedi je več vrst in skupin. Po enem načelu ločimo dopolnjevalna in odločevalna vprašanja.
Dopolnjevalna vprašanja so tista, ki v odgovoru zahtevajo preubeseditev zaimenske vprašalnice (za osebo — kdo, za predmetnost — Jca;, za lastnost — kakšen, kateri, čigav, koliko, za okoliščine — kam, kdaj, kako, zakaj ipd.). Pravimo, da dopolnjevalna vprašanja pozivajo k identifikaciji osebka, predmeta, prislovnega določila, prilastka itn. (Taka vprašanja bi lahko imenovali k- ali č-vprašanja, ker se te vprašalnice začenjajo s tema dvema glasovoma.) Poglejmo še primere: Kdo je ta človek? — Tomaž Savnik. — Kam odhaja? — Sam ne vem.
— Intonacija takih vprašalnih stavkov je povedna, s kadenco na koncu (kolikor seveda ne gre za t. i. ponovljena vprašanja).
Odločevalna vprašanja so tista, v katerih gre za negotovost cele povedi; od odgovarjajočega se pričakuje odločitev v smislu členkov da, ne, morda, verjetno, pač ipd. (Taka vprašanja bi lahko imenovali da-/ne-vprašanja.) Primeri: Ste že videli novo predstavo Hlapcev? — Da--Greste z nami na izlet? — Morda.
— -— Poznate tega človeka? — Pač. Namesto s členkom na odločevalno vprašanje lahko odgovorimo s prvino povedka vprašalne povedi, npr.: Ste videli
novo predstavo? — Sem. — VideJ. — Videl videl.--So hruške dobre? —
Dobre.
Ob odločevalnih vprašanjih se lahko rabita členka ali in a (drugi je pogovoren): Ali ste že videli novo predstavo Hlapcev? T. i. naslonski niz, ki se v drugih povedih pojavlja za prvim stavčnim členom (vendar ne za prilastkom), se tu pojavlja ali takoj za vprašalnico ali (a), če pa te ni, pa na absolutnem začetku povedi; prim.: Kdaj s te videli novo predstavo Hlapcev? — Ali s te videli novo predstavo Hlapcev oz. Ste videli novo predstavo Hlapcev? To velja tudi za preneseno rabo vprašalnih povedi: Se boš ti drl name (= Ne dri se name).
V odločevalnih vprašalnih povedih se uporablja t. i. vprašalna intonacija, in sicer bodisi z nizkim težiščem in rastočim repom bodisi z visokim težiščem in spušča-jočim se repom. Zadnja intonacija se lahko zamenja kar s povedno intonacijo, če je vprašalnost povedi zajamčena, ali z vprašalnim členkom ali z besednim redom (prim.: Ste že videli novo predstavo?).
218
v nekem smislu manj važna je delitev vprašalnih povedi na deliberativne (npr. Mu povedati resnico?) in nedeliberativne (npr. Ali si bil tam?), na prave (npr. Kdo gre z mano na sprehod?) in neprave (npr. Kdo bi hodil s tabo na sprehod), med katere se uvrščajo t. i. govorniška vprašanja (npr. In kaj je sedaj storil polž?).
Velelne povedi so tiste, ki izražajo voljo govorečega, da bi na dejanje ali dogajanje vplival s svojo voljo. To pozivanje k določenemu dejanju, dogajanju, stanju ipd. se kaže kot:
— prošnja: Peter, stopi no k sosedu, da nam bo pomagal.
— želja: Dajte mi, prosim, nepremastno meso.
— nasvet: Poskusite z našim pralnim praškom, ne bo vam žal.
— poziv in spodbuda: Vozite previdno. — Le tako naprej!
— zapoved: Zgini nu izpred oči!
— povelje: Na levo!
— predpis: Trikrat na dan po eno tableto pred jedjo.
— prepoved: Ne hodite po travi.
— dovoljenje: Pa pojdi, če ti je toliko do tega.
— grožnjo: Reci to še enkrat, če si upaš!
— ironično spodbudo: Le še bolj vpij, da bodo tudi sosedje slišali!
— opozorilo: Ne klepetajte. — Pazife malo, kod hodite.
Pri zanikanju se pojavljajo redne zamene dovršnih velelnikov z nedovršnimi in
določnih z nedoločnimi: Odpri vrata — Ne odpiraj vrat.--Nesi to očetu —
Ne nosi tega očetu. Ce pri zanikanju uporabljamo dovršni glagol, se s tem opozarja na nezaželjene posledice, ko bi se dejanje vendarle izvršilo: Ne zini mi niti besedice več! Podobno se namesto dovršnega glagola rabi nedovršni, da se izrazi nestrpna zahteva: Tak piši mu vendar, tj. .oglasi se mu",
Velelnik za 3. osebo je dejansko želelnik, prim.: Hlapec bodi hlapec 'naj bo". To se vidi tudi po tem. da se tak »velelnik« lahko rabi tudi v vprašalnem naklonu (Hlapec bodi hlapec?).
Pogovorno se velelnost izraža tudi v zvezo daj/dej -f nedoločnik. npr.: Daj že povedati! — Dej ga kronat. ,Ne kronaj ga'; v isti vlogi nastopa tudi pojdi: Pojdi se solit. Glavna oblika za izražanje velelnosti je velelnik. ki pa ga včasih tudi izpuščamo, npr.: Roke gor! — Tiho! — Vstran! Vstati! Le počasi! Poseben primer je Pozor 'pazi'.
Seveda pa velelniki ne izražajo samo velelnosti; prim. npr. Potem pa še komu zaupaj .Nikomur ni mogoče zaupati'. — Reci bedaku, da je pameten, pa ti bo verjel! .če rečeš'. Nekateri veleniki so tudi samo navezovalni: Poslušajte, kaj pa
vi pravzaprav nameravate. — Glejte, to je bilo drugače. — Predstavljajte si, soseda se je spet poročila.
219
2 e 1 e 1 n e povedi izražajo željo govorečega, da bi se (bilo) kaj uresničilo. V i nasprotju z velelnimi povedmi pa k uresničitvi zaželenega ne pozivajo določene ¦ osebe. Večinoma se izražajo s posebnimi členki, lahko pa tudi z velelnikom ali nedoločnikom: Da mi je to vedeti! — Da ste mi zdiavi! — Da bi vrnili sreče se in slave časi! — Da bi ga vrag. — Ko bi le bilo, kakor praviš! — Da bi se v žlici i vode utopil! — Da bi bil to tedaj vedel! — Naj se zgodi tvoja volja. — Le naj '¦ pleše, ko tako rada. Naj je lahko izpuščen: Ti še prilijem? — Te pospremim \ domov?
Omenili smo že želelnost, izraženo z velelnikom (za 3. osebo); tu še nekaj primerov: Pa bodi po tvojem. — Bog plačaj. — Crki x in y nam bodita znamenji za prilastek in samostalnik kot jedro fraze. Primeri z nedoločnikom: Živeti, živeti
— ne umreti! To si lahko razlagamo z izpuščenim glagolom želje (Želim živeti). Tako je tudi s pozdravi:^Lahko noč. — Dobro jutro. — Vzklik: Kruha in iger! — Želelnost se izraža tudi s pogojnikom: Mu ne bi šel odpret? — Delat bi šli, ne pa da prosjačite. — Sedaj bi pa že lahko bila doma.
Zelelne povedi izražamo s povedno intonacijo, če so čustveno obravnane, pa z vzklično. Temu primemo postavljamo za njimi v pisavi piko ali klicaj. Klicaj , stavimo tudi takrat, ko ne gre za vzkličnost, pa je želelnost treba ločiti od pri- ; povednosti.
Vzklične povedi
Vzklične povedi so stilna čustvena varianta pripovednih, vprašalnih, velelnih in želelnih povedi, npr.: Pavel — s tabo je konec! Ti si blazen! Ti si sploh vsega kriv! Vso družino si razbil! — O, skaženo vino! O, vi počeni vrči! (2) — Tja bomo našli pot, kjer nje sinovi si prosti voljo vero in postave! — Narod si bo \ pisal sodbo sam; ne Irak mu je ne bo in ne talar! — Boš tiho! — Kako, še tajil ] boš!? — Da bi te nihče ne maral! — Kaj pa govoriš, prismoda! — Le ne uči \ pevcev peti! — Proč! Od tod! Oba! — Naj čuje zemlja in nebo! — Mafe, jo, mo/\^ Mate! ]
Intonacija vzkličnih povedi je vzklična, večinoma kadenčna, vendar tudi anti- ^ kadenčna (prim. Vstopite, prosim! — Lepooo, da nas obiščete! Lepooo!).
8. Gotovostna določenost povedi
Pomensko podstavo povedi je mogoče upovediti ali kot nekaj, kar je zunaj ; dvoma, ali pa kot verjetno, možno in podobno: Jutri bo lepo vreme in bomo šli \ na izlet proti Jutri bo morda lepo vreme in pač pojdemo na izlet. Nego- ] tovost izražamo na več načinov: j
— s členki: Kaj neki je ta človek? — Tisti fant je neki (b a j e) zelo nadarjen. — Menda se ne mislita že poročiti?
— z naklonskimi izrazi: Tam mora biti precej hladno, kaj? — Verjetno le ni vse tako preprosto.
— z glagoli in izrazi mišljenja: Mislim , da to ni tako preprosto. — Po moji mi s I i to ne bo šlo.
— s prihodnjikom: To bo soseda, nihče drug. — To bo tisti one, kako se že piše.
220
— s pogojnikom: To bi torej bilo narejeno? — To bi bilo za enkrat vse.
— z odmevnim vprašanjem: Tvoj sosed je bolan. — Da bi bil bolan?
9. Stopnjevitost ali intenzifikacija povedi
Pomenska podstava povedi se da različno upovediti tudi glede na mero ali stopnjevitost poimenovanega: ta je ali osnovna srednja (za primer vzemimo samostalnik glava) ali pa stopnjevana navzdol {glavica) ali navzgor {glavma). Primer za glagol: stopati — stopicati ¦— coklati; iti — leteti — Jazifi. Za pridevnik: lep
— fleten — krasen-, za prislov: zeio — precej —• grozno (npr. debel). Tudi stopnjevitost se kaže na različne načine:
— z besednimi sredstvi: vpiti — glasno govoriti, leteti — hiteti, laziti — hoditi, nazreti se koga — privoščiti si koga, lavlati (pogovorno) — teči.
— z besedotvornimi sredstvi: naj modernejši stroji; vse je maksi; sup er-moderno, hip e r moderno, sop i h a ti, lom as t i ti, stop i c a ti, prid kan, maj č k en;
— oblikoslovno: lep ši, bolj čist, naj lepši, najbolj čist, pr e lep;
— skladenjsko: s ponovitvijo: Stopi stopi, dež bo. — Hitro hitro domov. — Delal sem in delal, uspeha ni bilo. — Gazimo gazimo gosto mečavo.
— s poudarjanjem: To pa je BABA. — Ti si ČLOVEK (v pomenu ,v redu ženska', ,dober človek');
— s poudamimi členki: To je res človek. — To je res ženska;
— s preneseno rabo besednih vrst: To se ti gode! — Kakšna krasota!
10. Čustvena obarvanost povedi
Pomenska podstava povedi (ali katera njenih prvin) se lahko upovedi čustveno nevtralno ali pa zaznamovano, npr.: Ta hiša je velika proti Ta hiška pa ni majčkena (obakrat mišljeno isto). Čustveno obarvanost dosegamo z različnimi sredstvi:
— s prenesno rabo vseh slovničnih kategorij, npr. spola {Dekle je po vodo šl a.
— Tisto fante se bo delalo iz mene norca! — Kje si pa bilo tako dolgol)-, živosti {Prinesi mi stolčka. Daj mlekc a na mizo!)-, časa (Ne boš mi glave mešal! — In mi še pove, kje je bil ves ta čas! — Včeraj ti sedim in berem časopis, ko ...); osebe (Kako s e m pa spal, Janezek? — A smo se imeli dobro na otvoritvi vinskega sejma? — Kako s e pa kaj spi pod novo streho, Andrejček?)-, naklona {Reci bedaku, da je pameten, pa ti verjame. — Bi šli lepo brez panike naprej?! — Torej zgodaj hodi ti leč in zgodaj vstajati!) — G r e -m o, fantje!) - zanikanja in zatrjevanja (Le pojdi mu na limanice! — In ti tega seveda nisi vedel! — Kdo bi hodil to gledat! — Da tega jaz ne vem!)-, intonacije {Vstopite, prosim! — Prinesel je mesa, potic, vina, vsega!).
— z medmeti načeloma tudi izražamo določeno čustvenost: Skok na peč! — Ciča čiča! — Juhuhu!
— s poudarjanjem: MENE ne boš imel za norca!
221
— z zamolkom: Tiho, če ne...
— s ponavljanjem: Priden, priden, Pazi.
— z glasovnim barvanjem: sovražno, priliznjeno, nežno, strastno govorjenje;
— z besedjem, ko se namesto na živali ali na kaj drugega, kar ni posebno cenjeno, nanaša na osebo: osel, tele, svinja, želva, gos, kača, lisica, volk; štor; ali pa komu s poimenovanjem dvigamo rang: kraljica, zaklad, jelka.
11. Členitev povedi po aktualnosti
Pomensko podstavo povedi v upovedovanju oblikujemo tudi glede na aktualnost posameznih njenih delov. Pri tem ločimo del povedi (ali njenega dela), ki je v povedi obravnavan, in del, ki o obravnavanem pove kaj novega (ali vprašuje po njem; prvi del imenujemo izhodišče ali tema (tudi dano), drugega jedro ali rema (tudi novo). V povedi Včeraj popoldne je deževalo je izhodišče včeraj popoldne, jedro pa je deževalo. V povedi Kdaj je deževalo je jedro kdaj, izhodišče pa je deževalo. — Poleg izhodišča in jedra se (navadno v daljših povedih ali njihovih delih) loči še prehod ali tranzicija; v povedi Naša Marjeta bo šla na izlet je prehod bo šla.